(navigation image)
Home American Libraries | Canadian Libraries | Universal Library | Community Texts | Project Gutenberg | Children's Library | Biodiversity Heritage Library | Additional Collections
Search: Advanced Search
Anonymous User (login or join us)
Upload
See other formats

Full text of "Ljubljanski zvon"

lLJu6ljanBŔi 

ZVON 

Leposloven in znanstven list 



XJ red i 1 a : 

prof. Viktor Bežek in dr. Fran Tekavčič. 



XVI. Isto. 



iS<88 



V LJUBLJANI. 



Ti s k ..Národne Ti s U 



a rne' 



ň? 



v \ 't 



^=i^^:ľ^■'/ľ OF ' 



814544 




JUL 2 21964 



ka:zalo 



I. Poezije. 

Strán 

Azráel. Zvonoslav 6i6 

Cvetica. Erazem 80 

Dve noci. Romanca. Trosän 393 

Helena. Ivan Saveljev 65, 154 

Iz pesmarice neznanega siromaka. A. Askerc 

1. Božična pesem siromakova 129 

2. Temni nauki pojasnjeni 129 

3. Delavčeva hči . . . . . . . . . . . 130 

4. Pokoj 130 

Kako je bilo . . . I. N. Besmcm 14 

Moderni suženj. T. Doksov ...521 

Na blejskem oťokii. Zvonoslav 265 

Nad na ma cvetoči kostanj. f Freuensfeld 224 

Na otčevem grobu, Zvonoslav 394 

Na plesu. ^ * ^ ............. . ^^^ 

Národná pesem. Aleksij Nikolajev 144 

Na svatbenem potovanju. Ivan Saveljev 458 

Ne boj se vec. Trosän '537 

Nekdo. Borut 522 

Njena pisma. Trosän - 503 

Otok. Prokop 348 

Peserti. Zvonoslav 599) 667 

Pesem o zvestobi. Dravinski . . . .622 

Planinski cveť. Bredú . . . . . 221 

Pomladni sportiin. Z. L. Mozirski 480 

Posvečenje. Z. L. Mozirski 738 

Prevara. Idila. A. K. Bozo 585 

Ptici. Carmen 22. t 

Ribič. Beneška národná balada. Bogdan Vened 394 

Sirota. /. N. Resman 266 

Skala v Saviiil. A. Aškerc 201 

Smrti. T. Doksov 457 

Sneg. Carmen 85 

Sotieti. Zvonoslav 329 

Sultánove Sandále. Ivan Saveljev . . . 202 



II 



Strán 

Svetcu O 70-letnici. S. Gregorcic 650 

Sveti ogenj. Perzijska legenda. A. Askerc i 

Vem. L N. Resman 266 

Vida. Kazimír pi. Badic 713 

V katedrali. Zvonoslav 425 

Vrabci. /. N. Resman 406 

Žanjica. L N. Resman . . 458 



II. Leposlovni spisi. 



Dušne borbe. Pavlina Pajkdva . .21, 86, 148, 225, 282, 342, 407, 

475, 538, 605 

Hrast. Aleksander Orel 304, 359, 426 

Kmetiška Ijubezen. Premec 569, 636, 677, 735 

Materino srce. Radoslav Murnik 37>io5.i7i 

Slike in sličice iz življenja. Márica 

1 374 

II 440 

III 504 

IV 752 

V 755 

„Socijalist I" Fran Govékar 156, 229 

Srečavanja. Fr. Dolincan 

I. Evelina 297, 352, 418 

II. Elvira 485, 549, 617 

Trnje in lavór. Alojzij Nigrin 495, 560, 628, 668 

V krvi. Fran Govékar 3,69, 131, 203, 267, 331, 395, 459, 523, 587, 

653, 715 

Vzor. Fran Govékar 682, 742 

Zunaj. Radoslav Murnik . .. 693 



III. Poučni spisi, 



A. Gangl. Jos, Stritar 184 

Anton Aškerc. Ivan Cankar 623, 747 

Carigrad. Šimon Rutar 45, m, 165, 246 

Celestín, dr. Fran. Fran Gôstl . . . . . . . 99, 145, 292 

Dunajská pisma. Jos. Stritar 

v 15 

VI. (Konec) 277 

Gojitev opere in operete v Slovencih. Fr. Gôstl 543 

Herbard X. Turjaški. Ivan Steklasa 612, 673, 739 

Kameneni dež. Dr. Šimon Subic 242, 349, 413, 481 

Kosciuško Tadej. Iv. Steklasa 27, 92 

O novih slovstvenih strujah v Slovencih. Fr. Svetle . . . 600, 663 

Pisma iz Zagreba. XXX. Josip Staré 81 

Sibírska železnica. Šimon Rutar 470, 532 



III 

Strán 

Umetniško potovanje po Italiji. V. H -z. 370, 436, 499, 566, 6^$, 757 

Upori gorenjskih kmetov v 17. in 18. stoletju. Vladimír Levec 339, 404 

Velikorusskija narodnyja pjesni. Ä. Aškerc 178 

Znamenití Slo venci. Fridolin Kavčie 

52. Anton Špendal (Spendou) 34 

53. Dr. Jozef Špendal (Spendou) 34 

54. Jernej Senica . 36 

57. Valentin Črne 222 

58. Anton Košutnik 223 

59. Dr. Gašpar Žitnik 223 

60. Dr. Tomaž Kristan . . . . . . . . 224 

61. Frančišek Tomičič 224 

62. Dr. Janez Frančišek Papier 422 

6^. Janez Cimbol 422 

64. Boštjan Jovada 422 

65. Juri Jovada 422 

66. Dr. Karol Dolenjec 423 

67. Anton Cižraan (Zhisman) 423 

68. Gospodje Gajčniki 490 

69. Janez Bernekar . 491 

70. Dr, Nikolaj Ignacij Lipič 491 

71. Matevž Čerdo 493 

72. Janez Buhek . 494 

73. Valentin in Tomaž Žehel pi. Oberburg . . . .494 

74. Juri Snedec 494 

75. Boštjan Jovada 494 

76. Juri Jovada 494 

77. Janez Cimbol 494 

78. Jozef Vršič 554 

79. Matija Kupič 556 

80. Krištof Kunavar 557 

81. Andrej Pečnik , . -557 

82. Anton Petrak . 557 

83. Filip Rapoc in Anton Pavdiš 557 

84. Izák Polž (Poschius) 557 

85. Nikolaj Urban Boset 557 

86. Anton Jerič (Gerici) 558 

87. Janez Albertal 558 

88. Matija Brodnik 558 

89. Šimon Povodeň 558 

90. J. Edvard Domanjko . . 559 

91. Luka Mislej '559 



m 



Strán 

IV. Književna poroeila in drobné knjíževne 

novice. 

Apiha, prof. J. : „Die Slovenen und das ôsterr, Verfassungswerk von 

1848/49" 119 

Archív fur slavische Philologie. Fr. Vidic 519, 704 

Aškerca A. Lirske in epske poezije. Ivan Cankar 506 

Biser-ljubav (dr. Bratoljubiča Domobranskega) 319 

Brankovo kolo 584 

Brizinski spomeniki. Fr. V 456 

Cerkovna ordninga. Fr. Vidic 514 

Dekameron 712 

Dela po národopisní razstavi češkoslovanski. M. Murko . . . 63, 125 

D^želní zbor goríškí 511 

Dje Literatúr zum hundertjährigen Jubíläum P. J. Šafaŕiks. M. Murko 705 

Die sloveníschen Erstlingsdrucke der Stadt Laíbach. J. Wester . . 762 

Doktor Thomas de Cílía. Fr. Kos 763 

Domáca vzgoja, spísal J. Dimnik 57 

Drei Vorträge uber die ethnographische Ausstellung in Prag. . . 387 

Družba sv. Mohorja 52 

Družbe s v. Mohorja knjíge 706 

Dunaj v zgodovini slovenskega slovstva 254, 321 

Elzejev spis o slovenskem protestantovskem slovstvu. R. P. . . . 191 

Glaserjeve „Zgodovine slov. slovstva II. del." Fr. Vidic . . . . 313 

Grebenca I. pozív na naročbo uglasbenih, zlasti mladinskih pesmi . 704 

Hostnika M. M. „Je li vse prastarina." 509 

Hrvaške národne pesmi 392 

Hrvaško protestantovsko sv. písmo v latinici. Fr. Vidic . . . . 200 

Hrvatska stenografija. N. 200 

Ilirija oživljena v francoskem prevodu. Fr. V. 194 

Iz národa i o národu 456 

Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko .... 56, 454, 509, 575 

Jenko v novi izdaji. Vlád. L— c . . 382 

Jenkovih pesmi ilustrovaná izdaja 320 

Jenkovih pesmi rokopís, došlej neznan. Vladimir Levec . . . . 191 

Knezova knjižníca 315 

Književno naznanilo o „Narodnih legendah za slov. mladino" . . 762 

Knjižníca za mladíno . . . . 55, 188, 317, 509, 575, 642, 703 

Koledar, ilustrovaní, národní, Dr. Hribarja, leto VIII 55 

Koledar za 1. 1896., A. Gabrščeka 54 

Krilanova (Jos. Pagliaruzzíja) dela 453 

Krilanovíh zbranih spisov III. knjiga. Jos. Goloh 640 

Kumičiča Evgenija „Urota Zrinsko-Frankopanska". B. P. . . . 264 

Lamurskega M. A. „Obnarodimo še nekaj*' 252 

Lamurskega M. A. .,V izjasnenje in utrjenje" 453 

Lekcii po slavjanskomu jazykoznanju Timofea Florinskago . . . 127 

Letno izvestje c. kr. obrtnih strokovnih šol 577 



v 



Strán 

,,Lublani". Spoŕadal Jaroslav Vrchlický . . . . . , .. 327 

Lublani. Ze vzpominek dra Josefa Karáska 388 

Májka u rada za Boga i Hrvatsku (I. N. Jemeršiča) 254 

Materino delo za Boga in domovino. Fr. Gostl . . . . 510, 573 

Matice hrvaške knjige za 1. 1895 R. P. 125, 197 

Mittheilungen des Musealvereines fiir Krain 56, 576 

Mladi mornar. Fajgelj 580 

Najcenejša in najhitrejša obnovitev opustošenih vinogradov. Spisal 

Fr. Gombač 454 

Najnovejše str uje v slov. slovstvu 703 

Národná vzgoja Jos. Ciperleta 452 

Nová protestantovska knjiga . . 125 

Nová slovenská učila za zemljepisni pouk , ••576 

Oblaku dr. Vatroslavu nekrológ 644 

Odložitev književnih ocen in naznanil 766 

Palinur. L. P. 581. 646, 771 

Pedagogiški letnik. VI. tečaj 574 

Planinski vestnik 510, 576 

Pomladanski odmevi. — oe — 392 

Pomladni glasi. VI. zvezek 318, 385 

Popravek. Fr. Wiesthaler , 389 

Popravki k článku „Dunaj v zgodovini slov. slovstva'. Vlád. Levec 322 

Portrétne karikatúre 644 

Pouk v igranji na citrah, Fr. S. Koželjskega. — oe — 392 

Praktische Philosopie. Von Dr. Johann Pajk 454 

Prešeren v šolah. L. P. 648 

Prešernova nová izdaja 119 

Prešernovega soneta nemški prevod 515 

Prešernove nemške prigodne pesmi prevod. L. P. 583 

Prešernove poezije v Stritar-Jurčičevi izdaji. Vladimír Levec . . 451 
Prešernove poezije v Stritar-Jurčičevi izdaji. Dr. Glaser . . . .512 

Prešernovih nemških sonetov slovenski prevod. L. P. . 120, 191, 516 

Prešernovih poezij nová izdaja (Fischerjeva) . 577 

Resianische Texte, gesammelt usvi^. von J. Baudouin de Courtenay. 

Vatroslav Oblak 121 

Slovanská knjižnica 56, 119, 189, 318, 452 

Slovenka, nov leposlovni list . . , 704 

Slovenska Matica 117 

Slovenské Matice knjige za 1. 1895 ^^7 

Slovenské národne pesmi. Uredil dr. K. Štrekelj. Fr. V~c . . . 381 

Slovenska pesmarica družbe sv. Mohorja. Dr. J. S 187 

Slovenska pesmarica družbe sv Mohorja. Dr. V. Foerster . . . 763 

Šaljivi Slovenec (Antona Bre^ovnika) 387 

Solska letná poročila 508 

Tavčarja, dr. I. zbrani spisi 576 

Trinka, dr. I. „Faustissime nozze Clodig-Herzen" ...... 704 

Tľfitenjaku D. spomenik . 580 



VI 

Strán 

V pojasnilo. K. Glaser .' . 388 

Zábavná knjížnica Slovenské Matice 250 

Zábavná knjižnica za Slovensko mladino (Antona Kosija) . . . 252 

Zeitschrift fiir ôsterr. Volkskunde. S. R 191 

Zemljevid kamniškega okraja. SR. . . 387 

vZora" 577 

Železničarji in socijalna demokracija . 507 

Životopisní obrazi itd. Izdal Fr. vitez Haymerle. Preložil A. Funtek . 56 



V. Domače novice. 

Antona Foersterja opera ^^Gorenjski slavček^^ K. Hoffmeister . . 771 

Dostavek 520 

Družbe sv. Mohorja „Vabilo" 118 

Dunajskih sotrudnikov ^^Ljublj. Zvona* klub 765 

Dunajsko pismo VI 313 

Gangla A. najnovejše kiparsko delo. V. H — z 455 

Glasbena Matica na Dunaju 324 

Glasbene Matice koncerta. K. Hoffmeister 260 

Ipavca dr. Benjamína „Nezakonska matí'*. K. Hoffmeister . . . 455 

f Jeran, monsígnore Luka 379 

Kaj hoče „pučka stranjka" alítí „Néppárt.í^" 763 

Lístnica uredništva .... 128, 328, 520, 584, 712, 776, 775 

Nasvet o nedeljskíh popoldanskih predstavah. Fr. G — / . . . . 647 

f Nedvéd Anton 448 

Noví slovenskí operí 706 

f Oblak dr. Vatroslav. Fr, Vidic . 310 

t Oblak 388 

Pedagogíškega društva v Krškem „Poži v" 512 

Podpornega društva za slovenské visokošolce na Dunaju sedrao letno 

poročilo 120 

Podpornega društva za slovenské visokošolce na Dunaju zápisník da- 

rovalcev 518 

Popravki . 520, 584, 648, 712, 775 

Progarja A. „Vstajenje Kristusovo". V. H — z 261 

Prošnja ,,Slov. učít. društva v Ljubljani" za prispevke za Praprotnikov 

spomeník 449 

Razpis častníh na grád „Matice Slovenské'' 761 

Sestanek slovenskih slovstvenikov in umetnikov. a + P • • • • 765 

Slov. pevskega društva poži v slov. skladateljem 644 

Stritarjeva šestdesetletnica 762 

Slovenské Matice obční zbor 450, 511 

Slovensko gledalíšče. Z. . . 57, 122, 194, 258, 323, 390, 706, 766 

Sundečiča I. pesem, posvečena g. Terezini dr. Jenkovi . . . . 774 

Svetcu o 70-letnici 702 

Svetčeva slavnost 640 



VII 

Strán 

f Škofic Josip 380 

Tri národne slávnosti 644 

Vestnik IX. družbe sv. Cirila in Metoda 320 

VI. Ražne novice. 

f Karol Ludovik, nadvojvoda .378 

f Ljubič, prof. Šime 711 

Matice hrvatske poročilo za 1. 1895 711 

f Navrátil Ivan ' 776 

Supraselskega rokopisa fotografovanje 320 

t Šulek, dr. Bogoslav. R. P. 62 

Na platnicah. 

Številka 

Aškerc o realizmu 4 

Naš najnovejši literárni boj 3 

Naš program za tekoče leto i 

Oblakovo pismo o novi „Zvonovi" smeri 5 

O izdani graščini. Zapisal Gašpar Krizník 9, 10 

O literarnem boju. Faustus. (Ponatisk iz „Slov. sveta") . . . . 5, 6 

O zlatem križu. Zapisal Gašpar Kriznik 7, 8 

Pro domo 2 

Sestanek slovenskih književnikov in umetnikov 12 

Vabilo na naročbo 12 

Živela višja dekliška šola 11 





|r|6jubljaT\5Kb 

'^ ' ' I ' ' -■ — ^^.--i — I — 1 — I — ■ 1 I I I I 1 , 1 1 I É 



Tssxsrsmuz 



iiUiii»iii'BÍiUiéiíLi.i>^i7?Tj 




Leposloveii in znanstvei\ lisť 



Štev. 



V Ljubljani, dne i. prosinca 1896. 



Leto XVI. 



:^ 



Sveti ogenj. 

Parzijska legenda. 

,,Tebe, sveti ogenj, siná Ahure-Mazde slavimo." — 

,,Blagor môžu, ki te vedno neti in čiiva!" — 

,,Daj, o sveti ogenj, duši moji modrosti in moškega poguma, 

delavnosti in vztrajnosti !" — 
ijOgnja tvojega močnega si mi želimo, o Ormazd !" — 

Avesta: Vispered VIII, 21 ; Khorda-Avesta XI, 4 
Yagna LXI, 9—12 ; Khorda-Avesta XI, 7. 



aj prigodilo v Balkhu se je lepem? 
Meščanom či tas na obrazih strah. 
Sovražnik morda bliža se zidovom? 
Po ulicah postopa národ plah. 



Bazár je prazen danes. Kupcev ní. 
Trgovec se s trgovcem pogovarja 
Polglasno, tiho in osuplo zroč, 
Pa odhajaje dučan svoj zatvarja. 

Tja na svetišče Ormazdovo krásno, 
Tja káže Ijudstvo žalostno z rokój; 
Od ust do ust gré glas : t Na žrtveníku 
Ugasnil sveti ogenj je nocóji 



»GorjéI Osveta pride iz nebés, 

Obraz svoj Ormazd zdaj od nas obrne; 

A ves Irán podjarmi Ahriman, 

Vse poloví nas v mreže svoje črnel* 



A. Aškerc: Sveti ogenj. 



Čim dalje vec Ijudí je pred svetiščem, 
Vse bega križem kakor brez glavé. 
I žrecev vidiš v oblačilih belih ; 

V obupnosti si ruvajo lase. 

»Kdo izmej nas nezgode té je krivpc 
Tu svečeník očitá svečeníku; — 
>»Ko tí z Avestoj v rokah si zaspal, 
Ugasnil ôgenj je na žrtveníku!«« . . . 

A hkratu vse utihne. Zarathustra, 
Glej, prérok mladi sredi njih stojí . . . 
»Ne bojte, bratje, se bogóv, ne bojteU 
Z mogočnim glasom modrec govorí. 

Nesreče ní nikake I Ogenj nov 

V svetišču pac lehkó se spet zanéti, 
Gorje pa vam, če v prsih vaših kdaj, 
Ce tam ugasnil ôgenj bi vára sveti I 

»Tá ôgenj, bratje, se ne kúri z lesom, 
Na kámnatem oltarju ne gorí; 
Ne čuvajo nam ôgnja tega drugi — 
Mi čuvati ga moramo samí! 

>Bolj ko tam ôgenj tempelj Ormazdov 
Naš ôgenj dušo greje, razsvetljuje ; 
A v duši, kjer ugasnil je, tam mrak 
In mraz — smrt sama tam kraljuje. 

»0, plameň za resnico in pravico 
Naj v duši ne ugasne vam nikdárl 
Za dom, za národ, za svobodo zlato 
Vam v prsih vedno gôri sveti žarU 




A. Aškerc. 




v krvi. 



Spisal Ivan Govekar. 



L 



Náturám expellas furca, 
Tamen usque recnrret. 

Horaci), Epist, I. lo. 24. 




svoji elegantni, z najbogatejšim komfortom opremljeni 
pisarnici sedeč in fino vonjajočo smodko piišeč, je pisal 
dr. K. Pajk ravno deveti članek za »Narodnega pri- 
j atelj a«. 

Z zgovornimi besedami in živimi slikami je raz- 
lagal, kak bodi slovenski državni poslanec, da bode častno in s pridom 
zastopal interese svojih volilcev, ter našteval sredstva, kako bi se 
pomagalo osiromasenemu kmetu, obrtniku in delavcu do pravice in 
napredka. 

Tedaj je potrkal nekdo na duri. 

Nevoljen je odložil pero, ki je bičalo bas z najstrupenejšimi be- 
sedami oderuštvo, premoč kapitalizma in tvorniško, veliko industrijalno 
konkurenco, ter zaklical : 
> Prosto!* 

Med vráti se je pojavila vitka, dražestno lepa, modrooká plavo- 
laska. Urno je zaprla duri za seboj in koketnih korakov stekla k 
odvetniku. Ljubko se smehljaje, mu je ponudila drobno ročico. 

>Ali ste sami?c je vprašala brez sape ter odlagala kar na pi- 
salno mizo svoj slamnik, solnčnik in rokavice. 

>Sam — čisto sam,« je odgovorii odvetnik, ne da bi vstal s 
fotelja, ter ji je ovil takoj svojo desnico okoli ozkega pasu. 



ivau Grovekar: V krvi. 



Ni se bránila. Vzklonivši se nad njim, mu je pogladila polno, do 
srede prsi segajočo in s sivimi nitkami le po redko prepreženo brado, 
ga prijela z obema rokama za glavo ter mu položila svoji bujni, 
poredno zaokroženi ustnici na njegovi. 

>Ali me res Ijubite, gospod doktor ?« ga je vprašala potem, ko 
sta odmaknila ustnice izza dolgega, tihega poljuba, ter mu žarko 
zrla v oči. 

>Cemu vedno to vprašanje, dušicaU je odvrnil Pajk. > Sama veš, 
da sem šele v tebi našel bitje, ki me edino zna osrečiti, tako, ka- 
kršnega sem si želel došlej pri vsem svojem bogastvu in ugledu 
zaman — bitje, ki me ume tako Ijubiti, kakor je Ijubim tudi jaz samí 
O ti draga, milá, lepa moja mucikalc 

In znova sta se poljubila. 

» Gospod doktorke je začela nato ona resno, a Ijubeznivo, >tudi 
jaz sem srečna, nepopisno srečna v tej Ijubavi, v tej grešni Ijubavi! 
Toda mirna nisem. -7— O, gospod doktor, kolikokrat sem bila v ne- 
varnosti, da zapazi ali zasliši milostljiva vaše početje I . . . Kako sem 
se zatajevala, in kako se zatajujem pred njo — kako sem skrivala in 
še skrivam grozno tajnost, da je njen soprog moj, ves moj — in 
jaz edino njegova, vsa njegoval O, kolikokrat . . .!« 

>A srček moj, čemu mi to pripoveduješ !c ji je pretrgal besedo 
odvetnik, pritiskajoč njen obrazek k svojemu. »Potrpi, zaman netrpiš! 

— Obljubil sem ti vendar z moško besedo . . .« 

tDa, da, prisegli ste mi veliko, vse — saj sem vam í jaz žrtvo- 
vala vse, vse. Ničesar mi ne morete očitati ; usilila se vam nisem 

— ne, ne — sami ste me zapeljali v to razmerje . . . noč in dan 
ste me zasledovali s svojimi prošnjami, obljubami, rotenjem, grož- 
njami . . . zaman sem se vam skrivala, zaman vas odbíjala . . . Sami 
veste, da je tako.« 

»Res je, res je vse . . . samo jaz sem kriv . . . pa čemu to . . . 
Ti je li žal? — mi li kaj očitaš.^c 

»Ne, ne, žal mi ni, saj sem srečna — vaše Ijubezni ne dam — 
borila bi se zanjo kakor levinja za svoje mladice ... a prišla sem 
vas samo opomnit vaŠe prisege, ker . . . ker . . . ah, gospod doktor ...I c 

Kakor bi se sramovala v dno duše, je skrila svoj obrazek na nje- 
govih prsih in, čvrsto ovijajoč obe roki okoli njegovega vratu, molčala. 

tNo, ker . . . govori vendar, srce moje!« je silil Pajk. 

Dvignila je glavico ter, približavši svoja usteca njegovemu ušesu, 
zašepetala samo eno besedo. 



Ivan Govekar: V krvi. 



Radostno se je zasvetil odvetniku obraz, oči so se mu še bolj 
zaiskrile, vsaka mišica mu je zatrepetala po obličju, ko je vzklikal: 

>Ali je res ? — ali je res?! — Ah, reči mi še enkrat, da 
je res I * 

Smehljaje je pokimala z glavico, — Pajk pa je skočil na noge, 
ji ovil svoje roke okoli pasu ter jo dvignil od tal na svojih močnih 
rokah. Pritiskajoč jo burno na svoje prsi, ji je poljubljal ústa, lica, 
oči, čelo, vrat . . . vedno in vedno ter hitel z njo po sobi gori in 
doli kot pestunja s povitim dojenčkom. 

iDosti — ah, dosti ! — Pusti — pusti me, dragiU je prosila ona 
ter se mu izkušala izviti. »Marijana pride vsaki čas . . . vrniti se 
morava medve nemudoma v vilo . . . ukázala je milostljiva . . .c 

Postavil jo je na tla, ona pa si je hitela živo zardelih lic na- 
tikati rokavice in si pokri vati slamnik. 

Pajk je stopil med tem k pisalni mizi ter odprl ondi s srebrnim 
ključkom predalček. Iz njega je vzel zlat prstan z višnjevim kameňom. 

»Glej, višnjev je kakor tvoje oči; sprejmi ga v spomin na to 
uro, ki je bila ena najlepših mojega življenja!« 

Nat aknil je prstan na drobno zlato verižico najfinejšega dela ter 
ji ga obesil okoli vratu, skrivši ga pod njen zavratnik. 

V tem se je začul iz pritličja ženski glas. Brzo sta se objela 
ter poljubila, in ona je stekla iz pisarnice. 

Pajk je stopil k oknu in zri zamišljen dolgo za ženskama, ko sta 
zapustili njegovo hišo . . . Potem pa je sedel in skončal članek o 
državnem poslanou in njegovih nalogah za »Narodnega pri j atelja« 
tako, da je bil sa m s seboj zadovoljen. 

II. 

Dvainpetdeset let je bil star takrat mali, sloki in skoro popol- 
noma plešasti diurnist Vrhnik, njegova jedra in žala žena Urška pa 
triintrideset, ko se je zgodilo tisto čudo . . . 

Oba člana toli izkoriščanega, zaničevanega in zatiranega, a vendar 
za >najvišje desettisočniket neogibno potrebnega proletarjata, sta bila 
vajena oba že od mladih nog bede, zasramovanja in suženjstva. Živ- 
Ijenje jima ni dajalo nobenih úžitkov, za katere ne bi bila plačevala 
dvojne cene s svojimi rokami, s svojim životom. 

Kakor neumno živinČe, ki je obsojeno trpeti vse žive dni za 
ugodnost, lenobo in zabavo človek u, ki se naposled z njim ée masti 
— kakor na krátki, težki verigi privezano ščene, ki mora stražiti go- 
spodarju noč in dan, po zimi in po leti imetek, in kateremu vržejo za 



Ivan Govekar: V krvi. 



nagrado jedva par kosti in v gnusnem koritu nekaj zbrozganih ostankov 

— kakor vestni pes ovčar, kateremu, ko poštári in mu oslepe oČi, 
otopi posluh in ohripi lajanje, ne odkažejo mirnega, varnega kóta, in 
kateremu ne dado mehkega, gorkega ležišča za oslabelo, zmučene 
telo — ne, ne I — odslúžil je, za rabo ni več — konjederec, kje si? 

— evo, spravi nam paro izpod nog! — kožo pa nam vrneš, da nam 
napraví črevljar mehke cipele, v katerih se zasučemo na pustnih plesih 
ob zibajočih se akordih mamljivo vznemirjajočega valčka, brez strahu, 
da dobimo pri tem — — kurja očesa: tako je preživel Vrhnik dotlej 
vse svoje življenje le kot hlapec, delavec, trpin drugim v korist. No, 
smrti še ni bilo . . . Obrabljen in izrabljen do konca po dúhu in 
telesu, je moral vendar-le trpeti še dalje, da si prisluži v potu svojega 
mučeniškega obraza ob prepolni, od bogastva se šibeči in lomeči mizi 
gospodarjevi vsaj grižljaj — ovsenjaka. 

Ze ob polosmih zjutraj je moral vsaki dan — v delavnik ali 
praznik — v pisarnico odvetnika Pajka, kjer je kopiral najrazličnejše 
spise in akte do poldne. Za kosilo je imel uro čaša, ob eni pa se 
je začenjala znova njegova služba ter se končevala šele ob sedmih 
zvečer. Tedaj je položil dr. Pajk v svojo železno blagajnico zopet nov 
sveženj bankovcev, diurnist Vrhnik pa je stisnil — goldinar . . . 

Vrhnikovka pa je prodajala po mestu loterijske srečke. 

Najsi je brila burja, da ji je hotel zamrzniti mozeg po kosteh, 
naj se je usipal leden sneg plazoma, naj je deževalo v plohah ali pa 
pripekalo solnce, da bi ji zavreli možgani v lobanji : vedno je morala 
tekati od gostilnice do gostilnice, od kavarne do kavarne, požreti mar- 
sikatero surovo psovko zlovoljnih gostov ter prenesti molče premnogo 
žalitev z besedo ali celo z dejanjem. 

Na vse prostaščine je smela odgovarjati le z Ijubeznivimi, 
uslužnimi nasmehi in s prijaznimi besedami. Pri tem ji je lice, mleko 
in kri, s početka pač čestokrat od ogorčenosti pobledelo, ustnice so 
ji pač premnogokrat od bolesti vztrepetale, in njena ponosna, krásna 
postava je zadrgetala včasih kakor pod silnim nenadnim udarcem 
biča, ko je videla, da si z nesramnim licem svoji vsakdo pravico, 
ravnati z njo prešerno, ako je le kúpil majhen listek od nje. Vzkipeti 
je hotela in ugovarjati takim žalitvam kar z lastno dlanjo; vsekdar 
pa se je spomnila besed svojega gospoda: >Bodite prijazni in po- 
trpežljivi z Ijudmil Čim več prodaste, tem bolje je za vas; sicer dobom 

— drugo prodajalkoU 

In požrla je solze ter potrpela. 



Ivan Govekar: V krvi. 



Sčasoma pa se je privadila vsemu. Otopela je. Propadala je in 
— propadla. 

Na podlé dôvtipe mladih starcev, na frivolna vprašanja visoko- 
rodnih pijancev in drzne dejanske nápade mlečnozobih gospodičev je 
odgovarjala poslej z gromkim, pohotnim krohotom, žarkimi, izziva- 
jočimi pogledi in — s še podlejšimi sálami. 

Tako je postala najspretnejša prodajalka srečk ter se vracala 
vedno s polno novčarko v loterijski úrad. 

Sef je bil zadovoljen z njo ter ji povišal plačo v dobi šestih 
let od pol goldinarja na — poldrugi goldinar na dan ... 

Vrhnik in Vrhnikovka sta se bila vzela že pred dvanajstimi leti. 
Otrok nista imela. Tudi pričakovala jih nista več. 

Včasih si jih je Vrhnik nepopisno želel. Plačal je marsikatero 
mašo, kúpil premnogo sveč sv. Ani ter daroval nebroj voščenih src 
in otročičkov materi božji, pa sam je molil in molil . . . Zaman. — 
Po dvanajstih letih so mu zamrle vse sladké nade. 

>Zadnji sem iz rodu Vrhnikov,€ je tožil samému sebi v trenotkih, 
ko ga je obhajala melanholija. >Moj praded je bil slovit kočijaž grófa 
Auersperga, m oj ded policaj v Ljubljani, moj oče sluga baróna Mon- 
tanija v Trstu, jaz pa sem izkušen diurnist, s katerim se ponáša sedaj 
tretji odvetnik. Oj, če bi imel siná I — Dal bi ga v šole — župnik 
ali vsaj učitelj bi moral postati. Kako ponosen bi bil nanj 1 — Njegovi 
sinovi pa bi bili gotovo odvetniki, sodniki, zdravniki, profesorji ali pa 
še kaj višjega. Saj Vrhniki so bili že od nekdaj dobre glavel Tudi 
meni in Urški bi se potem bolje godilo. Tako pa — Ijubi Bog, kakor 
je tvoja sveta volja !< 

Také samogovore je imel, ko je hodil še ravno pokonci, in ko 
so bili vsi njegovi lasje še črni. 

Ko so mu pa popadali iz čeljusti zobje drug za drugim, ko se 
mu je zgrbil hrbet, ko je postal suh in trhel po vsem životu, ko so 
mu postale oči motne ter se mu je zabliskala vrhu temena veliká 
plesa: tedaj ni imel niti takih samogovorov več . . . 

Udano je trpel ter iskal tolažbe v svoji ži vi veri. — >Gospod, 
ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi 1 Kar ti storiš po svojih 
večnih sklepih, vse práv storiš. Ceščeno bodi tvoje imel« 

Tako je molil . . . 

In vendar se je zgodilo to, česar se Vrhnik ni več nádejal. 

»Cudo, čudolc so sikali porogljivo zlobni jeziki. Vse predmestje 
se je smejalo ter zbijalo najstrupenejše in najpodlejše dôvtipe. 



8 Ivan Govekar: V krvi. 



>Kdo bi si mislil, da morejo loterijske srečke prinesti v hišo 
razen novcev tudi tak božji blagoslov ! — No, no, morda so pa 
vendar-le tiste sveče pa tista voščena srca ganila sv. Ano in njeno 
blaženo hčerl? — Svetová ti bo treba tak pripomoček še ternu in 
onému, ki ne ve kam s svojim denarjem ter pretepa zato zvojo ne- 
dolžno soprogo. Da, da, sredstvo, ki je pomagalo loteristovki, se ne 
more izjaloviti . . .« 

Diurnist pa je plával v morju blaženosti. 

>Moj Bog, torej vendar! — Rod Vrhnikov ne zamre. Vsem svet- 
nikom in svetnicam bodi hvala za njih priprošnjo v nebesihU — 
Pozno ga je uslišalo nebo; pa saj sta svetopisemski Abrahám in nje- 
gova žena Sara tudi čakala in čakala, molila, jokala in darovala, dokler 
nista bila stará celo — devetdeset let. 

Tiste mesece je bil dok tor Pajk zelo nezadovoljen s svojim diur- 
nistom. Vrhnik je postal ves izgubljen, silno zamišljen in v svojih 
prepisih strašno površen. Ker pa je služboval pri Pajku že osmo leto, 
je potrpel le-ta z njim, nadejajoč se, da se zopet poboljša. 

Diurnist je bil z vsakim tednom veselejši, a njegova Urška čim 
dlje tem čemernejša in osornejša. 

Kadar pa je pridrobnel Vrhnik domov, je vselej sto pical najprej 
k svoji ženki, jo pobožal po licih ter se láskal kakor mladenič svoji 
zorní miljenki: »0 j, ti moja zlata dušica — ti moj golobčekU 

Loteristovka — tako so nazivali Ijudje splošno Vrhni kovko — 
je posedala tedaj veliko doma, šivala srajčice ter pripravljala plenice 
in po voje. 

Na njegovo dobrikanje navadno niti odgovarjala ni. Če pa je 
postal le presladek in siten, je zarohnela nad njim: »Ne bodi vendar 
tako nor, stari! — Ti pač ne veš, kakšne skrbi me mučijo noč in dan.« 

»0h, ne bodi, ne bodi huda, srčekU jo je prosil tedaj Vrhnik. 
»Vem, dobro vem, da imaš skrbi — kaj misliš, da jih jaz nimaml? 

— Gorje mi, če mi te vzame smrti — Oh, Urška, ne mogel bi pre- 
živeti tolikega udarca, ko te imam rad, tako rad . . . Vedno sem te 
Ijubil, sedaj pa te Ijubim najbolj, ko me skoraj storiš očeta, oh, sreč- 
nejšega od kralja I — Pa da bi te izgubil sedaj ? — Ne, ne. Obupavati 
nikarl — Bo že Bog pomagal. — Izpolnil mi je najiskrenejšo prošnjo 

— tudi sedaj naju ne zapusti, c 

Nato je posegel v žep ter ji dal štirideset vinarjev. 
»Tu imaš, Urška, pa si kúpi četrtinko najboljšegaU ji je dejal. 
Potrebná si priboljškov.* 



Ivan Govekar : V krvi. 



tPa kako naj ti kúpim potlej večerjo ?€ je ugovarjala ona na- 
videzno. »Za šestdeset vinarjev, katere smeva porabiti, ne dobiva toliko, 
da bi bila sita oba!« 

»Saj tudí ni treba, da bi bila oba! Da si le ti 1 — Meni kúpiš 
za groš kruha in dva kvarglja. O, jaz sem zdrav in trden — ti pa 
si moraš postrečiU — 

In odtlej je pila loteristovka vsako opoldne pri kosilu najboljše 
vino, in za večerjo si je privoščila zmeraj kaj pečenega ali praženega 
— diurnist pa je tolkel suh črn kruh, prigrizoval staré, smrdljive 
kvarglje ter pil vodo . . . 

Še vedno sta opravljala svoje pošle po navadi. 

Loteristovka je dobivala z romanjem po gostilnicah in kavarnah 
še marsikak priboljšek ; diurnist pa je čepel z lačnim želodcem sključen 
na svojem visokem stolu ter se trudil^ da naslika s svojimi trepeta- 
jočimi prsti čim lepše in enakomernejše črke. 

Včasih pa mu je hipoma švignil preko suhljatega, obritega obraza 
blažen nasmeh. Pero se mu je ustavilo, oči pa so mu zamišljeno 
strmele skozi okno. V takih hipih ni niti videl, niti slišal ničesar; 
pred dušo pa so se mu prikazoval i lepi, krásni, novi prizori, v katerih 
sredini sta bila on pa — poniglavček črnih kodrov, rjavih, bliskajočih 
se oči in črešnjevo-rdečih ustnic . . . 

>Moj sin! — moj sinl« je šepetal presrečen, in opojno sladek 
občutek je objemal vse njegovo bitje. 

Tako je cesto sanjaril. 

Včasih pa, ko je predla njegova domišljava duša ravno najvzor- 
nejše náčrte ter stavila po sinjih in vedno tako uslužnih oblakih bujne, 
rožnate fantazije — zlate gradove, v katerih bodeta kraljevala njegov 
sin in on, bogata, spoštovana , sama svoja gospodarja — ko se je 
njegov koščeni, bledi obraz smehljal baš najblaženejše ter so bile nje- 
gove motne, kratkovidne oči kar zamaknjene, tedaj je zagrmel po 
sobi močan, rezek glas! tVrhnik, ne spite mi vendar v pisarnici ! 
Zastonj vas ne bom drago plačeval. Vaša pisava je postala itak taká, 
kakor bi imele kúre svoj bal po papirju. — Da veste, lenuhov in ma- 
začev nepotrebujem. Povedal sem vam to že párkrát. Pazite, sicer dobom 
namesto vas boljšega delavca — ponuja se mi jih vedno celo krdelo.« 

To je bil glas Vrhnikovega šéfa, odvetnika Pajka. 

Vrhnik je po vsakem takem úkoru pobledel kot krpa, a molčal. 
Pihal si je v otrple, vedno mrzle roke gorko sapo, drgnil dlaň ob 
dlaň ter iztegaval prste, katere mu je pogostoma ključil krč, pa začel 
znova brzo pisati. — 



Ivan Govekar: V krvi. 



V istem času pa je hodila njegova Urška, jezna iii namíščenega 
čela, po hodniku íinančnega ravnateljstva. 

»Danes ga pa zares zadnjič vprašam,* je govorila za-se. »Sita 
sem že letanja za tem škricem ! Pet goldinarjev mesečno in niti vinarja 
manj, to je moja zahteva. Ako mu je práv, dobro — če pa ne, hm, 
povem vse njegovi blagorodni milostljivi. ki je tako fina, kot bi bila 
iz cukra, pa pobožnjaška, da se plazi vsako jutro zarana po ko- 
lenih okoli oltarjev. Hml škoda tistih svilenih nogavic, kar jih potrga 
— škoda tistih dragocenih čipk, kar jih zamaže pri tako bogoslužnem 
opravila! Ha, ha I Revica bo omedlela, ko ji povem, kakšen je njen 
Ijubeznivi možiček. Potem pa mu izpraska oči. In njena mati 1 Vzor 
mogočne in hudobne tašče, hoj, ta mu šele pokaže! — Da, da, pet. . . 
pet, sicer mu napravím škandál, kakršnega ne pomni to mesto! c 

In ko je za nekaj čaša zapuŠčala ravnateljstvo, se ji je svetilo 
od zadovoljstva tolsto lice. 

»To sem ga 1 — Ha, hal« 

Potem pa se je ustavila sredi ceste, si potrkala s kazalcem sredi 
čela ter se glasno zakrohotala. 

»Ta bebec! — Ha, ha! Ta stari, slepi bebec!€ — 



V nedeljo popoldne je bilo. 

Diurnist in loteristovka sta bila prostá. Sedeč v zaduhli, mo- 
krotni sobi v pritličju zamazane hiše, sta imela važen pogovor. 

»Da bi bil le fantl« je vzdihnil proseče diurnist. »Dala bi mu 
ime mojega patróna sv. Janeza Nepomuka, mučeníka. « 

>Eh, kaj boš neki s paglavcemlc je zarezala ona. »Ti si norec. 
AH ne veš, da fantova vzgoja več velja ter napravlja večje skrbi } — 
Da bi bilo le deklé!c 

»Dobro, dobro, Urška, c se je udal naglo mehki starec. »Naj bo 
pa dekle, če ti tako želiš! — Krstimo jo za Urško seveda.« 

»Beži, bežil — Urša — tako kmetiško ime!c ga je vnovič za- 
vrnila loteristovka. »Tončka bo.« 

»Tončka, praviš.?^ — Pa zakaj ravno Tončka? — Cudno, nena^ 
vadne ime. Naj bi bila raje Micka, Ančka, Nežka ali kako drugače 
domačel* 

»Ne, Tončka bo, ker hočem jaz tako in — mir besedilc 

»No, pa naj bo ! Ljubila bova otroka, naj bo li fánt, ali punca. 
— Ako bo fánt, ga vzgojim za poštenega, pridnega moža ter storim 
vse, da se popne do boljše usode, kakor je moja. Vse žive dni 



Ivan Govekar: V krvi. 



sem bil hlapec drugim, ki me rabijo kakor leseno orodje; ko jim ne 
bom mogel več koristiti, pa me vržejo v kraj. O, moji stariši so bili 
premalo skrbni, da bi me bili dali v šole ali pa se učit kakega roko- 
delstva. Moj sin pa, če mi ga dasta Bog in mati božja, mora postati 
svoj gospod, omikan in ugleden meščan, ki bo smel govoriti in delati 
po svoji glavi in po svoji volji! — Ali ne bo res tako, Urška? — 
Da, da I — Ce pa dobiva punco, poskrbiva, da vzraste iz nje čed- 
nostna, pobožná in marljiva deva, katero bodo radi imeli Ijudje in 
nebesá. Saj dobri otroci so ponos in čast starišem, hudobní pa so 
jim v sramoto in prokletstvo še po smrti !« — 

Proti večeru tistega dne pa je obolela loteristovka. Jokaje je 
velela môžu, naj leti po Kocmurko. 

Diurnist je tekel, kolikor so ga nosile staré, tóge noge, da ga 
je oblival tako obilen pot, kakor da se je baš kopal. 

V tretjem nadstropju, v obširni podstrešni izbi je stanovala de- 
beluhasta Kocmurka, babica ogromnega životnega obsega, zabuhlega, 
rdečega obraza in velikega, višnjevega nosu, kateremu so na koncu 
cvetle tri bradavice. 

Bila je zgovorna, prijazna, pa silno energična žena ter veleiz- 
kušena v svojem Ijudomilem poklicu. Užívala je slavo, da ji ní umrla 
še nobena bolnica, ki se je zatekla k njej. 

Ko je prihropel Vrhnik do vrat Kocmurkíne izbe, ni imel kar 
nič sape več. 

Babica ga je sprejela v dimastí kuhinji, zakaj v njeno ízbo ní 
smela stopití moška noga. V kuhinji torej se je zgrudil diurnist na 
prvi najbližji stolec, pritískal obe pesti na prsi ter z velikim náporom 
zašepetal: »Mo-mo-moja U-Urška . . .Ic 

Kocmurka se ni práv nič obotavljala. Hitro je izginila v izbo 
ter se za malo hipov vrnila. 

»Hajdiva torej l« je dejala Kocmurka, potisnila diurnista, kate- 
remu je tekel pot curkoma preko obraza, iz kuhinje ter jo zaklenila. 
Potem pa se je valila s čudovit o spretnostjo — nalik ogromni kroglji 
— po stopnicah navzdol, da je diurnist ni mogel dohajati . . . 

» Urška, ali je — fánt? U — To so bile prvé diurnistove besede, 
ko je pristopil k ženini postelji. 

»Punca, punca,c je odgovorila Kocmurka, rahlo se smehljaje. 

»Torej Tončkalc je vzdihnil z lahnim obžalovanjem, a se takoj 
zopet potolažil. »0h, oh, ti moja lepa, mala TončicaI« je vzklikal 
presrečni starec ter tepljal debeluško po napetih ličecih, izmed ka' 
terih je jedva gledal top, širok nosek, 



12 Ivan Govekar: V krvi. 



Mahoma pa je ostrmel. 

Čudno! — On ima šilast nos in Urška ravno takega. — Pa te 
oči, ki ga gledajo tako mežeče izpod nekako zateklih očnicl Višnjeve 
so. Oče in mati imata pa oba temnorjave. Cudnol — No, práv je 
tako, saj višnjeve oči so báje najlepše, in top nosek pristaja vse- 
kakor bolje okrogloličnemu dekliškemu obrázku! 

Solze so mu začele kapati iz oči, in roke so se mu sklepale ne- 
hote v molitev. 

»0, kako je lepa — kako je lepa U je ponavljal, od blaženosti 
se tresoč po vseh udih. »0 Bog, kako si dober — kako si milostljivl 
Nevreden tvoj suženj sem . . . toliko srečo si mi naklonil — sedaj 
pa rad umrjem — sedaj pa rad umrjem!« 

»I, kaj bi umirali, šmencalc ga je zavrnila resolutna Kocmurka. 
> Pijani ste samé sreče, da ne veste, kaj kvasite. Neumnost — umi- 
rati ! -~ Sedaj bodete začeli šele živeti I — Čuden oče, ki želi, da mu 
osirote otročil — Kaj naj se ubija vaša žena sama s hčerjo in s — 
sinom !?c 

» Sinom? — Sinom? — Kaj — kaj — ?c 

Široko so se mu odprle trepalnice, brezzoba ústa so mu zazijala, 
in vse telo mu je otrpnilo od osuplosti. 

Kocmurko pa je zabávala diurnistova okamenelost. Zasmejala 
se je iz dna duše ter, z glavo pomignivši proti peci, pospravljala 
dalje po razvlečeni sobi. 

Na klopi ob zeleni lončeni peci je ležal majhen závoj. K tému 
je planil starec. Ko pa je zagledal sredi cunj in omotov zopet debe- 
luhast otročji obrazek, je pádel tik njega na kolena ter, objemši závoj 
nežno z obema rokama, glasno zaihtel: 

»Moj si n — moj sin!< 

In pritiskajoč svoj bledi, koščeni trpinski obraz k baržunasto- 
mehkim ličecem nežnega otroka, poljubljajoč ga s svojimi trepeta- 
jočimi ustnicami po vsem obrázku, je ihtel nevzdržema z jokom in 
smehom: »Moj sin — moj sinl« — 

Ko pa je minil prvi silni nával najrazličnejših nepopisnih čuvstev, 
ki bi mu bila malodane uničila šibko telo, tedaj je zahrepenelo njegovo 
srce, da pove še drugim Ijudem o svoji sreči. Vsemu svetu bi bil rad 
pravil o njej. Srce mu je bilo prepolno, da bi bil mogel mirovati, da 
bi bil mogel nositi v tem trenotku svojo srečo sam. 

Pohitel je torej k hišnikovim, stanujočim na nasprotni stráni v 
pritličju. 



Ivan Govekar : V ki 



13 



»Ljudje božji,« jim je dejal, »veselite se z menoj 1 Moja preljuba 
žena mi je povila ravnokar dvojčka — fanta in dekle — fanta in 
dekle! — Oh, ta sreča! Ta nezaslúžená srečaU 

Nekam v zadregi sta bila hišnik in hišnica, mlad par še brez 
otrok; vendar sta mu podala roke ter dejal a : »Cestitava! Bog jima 
daj svoj blagoslov, vam pa z njima samé veselé dnilc 

iHvala, hvalajc — 

In še vedno solznih oči, je odhitel k svoji deci in svoji ženki . . . 

Dva dni za tem dogodkom so praznovali v tisti vlažni pritlični 
sobi krščenje Janezka in Tončke. 

Na postelji je ležala mati, na desni in levi nje pa po eden 
dojenček. 

Sredi sobe je stala miza, okoli nje pa sta sedela na vijugastih 
stoleh sodni sluga Kovačič in njegova žena; babica Kocmurka si je 
prinesla iz kuhinje stolico, Vrhnik pa je primaknil za-se vogel živo 
pisane, trhle skrinje. 

Bili so izredno dobre volje. 

Botra je prinesla s seboj v košarici dve pogači, dvajset jajec, 
lonec masla in kilo zmlete káve; Kovačič pa je prinesel v ^putrhuc 
pet litrov vina. — Vrhnik je kúpil majhno svinjsko plece in mesenih 
klobás, mlada soproga odvetnika Pajka pa je poslala otročnici v dar 
pečeno raco, sldedo ukuhanega sadja in dve buteljki Jeruzalemca. 

Kovačič, maj hen, zavaljen možiček, čigar levo oko se je nepre- 
staň© solzilo; je bil hud mnogojedec. V kratkem času je popil tri 
litre vina, pojedel pol plečeta, osem ocvrtih jajec, dve klobasi, skoro 
četrt pogače ter izpraznil še pol buteljke. 

Vsaki hip si je brisal oko in mastne ustnice ter si izlil novo 
kupico v gušasto grlo. Neutrudno je grizel; cmakal, trgal, rezal in po- 
žiral ter malo govoril, ker ni utegnil. 

Včasih pa se je vendar-le domislil, da treba nekaj izpregovoriti. 
Tedaj se je vzravnal nad svojim nagrmadenim krožnikom ter zahreščal : 

»'aj bi ne bili fidéll — Šifio Johanl Šifio Urš'a! — Siíio Tonč'al 
— 'orošci in 'ranjci naj šifé! — Šifio! — Hochl — Eviva!« 

In potem je zaobrnil oči proti stropu, da se je videla samo belina, 
ter začel na vse grlo tuliti: 

»Hoch sollen s' leben, hoch sollen s' leben, dreimal hochlc 

Pri tem je postal v obraz zaripljen in rdeč kakor puran. 

Potem si je obrisal solzivo oko, se gromko useknil v višnjevo 
ruto, sedel ter se cmokaje lotil znova jedil in pijače. 



14 I. N. Resmau : Kakó je bilo 



Bil je Korošec in nekdaj Vrhnikov tovariš na klopeh spodnje 
gimnazije. 

Njegova soproga pa je bila dolga, suha ženská zoprno se kri- 
žavajočih oči in velikih ust, iz katerih so ji gledali dolgi, rumeni zobje 
zgornje čeljusti; bežala je le iz daljave v skledo s sladkim ukuhanim 
sadjem, pred seboj pa je tiščala polovico race. Sklenila je, da si jo 
vzame v popirju domov; saj si je bila že najedia, da je jedva dihala. 

Tudi ona ni veliko govorila, nego le prikimavala Kocmurki, ki 
je na dolgo in široko pripovedovala najzanimivejše slučaje iz svoje 
mnogoletne prakse. Hitela je raje piti in jesti, da se vsaj nekoliko 
odškoduje za botrinjske stroške. 

Babica si je bila še pred začetkom pojedine prilastila skrivoma 
skoro celo pogačo, nekaj jajec in klobás, pa četrt lonca masla. Vse 
to je skrila v svoj ,cekar' — svoj nerazdružni ,vade-mecum' — . Na 
krščenju je le pogumno popivala in še pogumnejše lagala, jedla pa 
je le malo. Navadno se je izgovarjala, da ima ,zopet pokvarjen že- 
lodec', ki ne prenese ničesar. To ji pa ni bránilo, da je konec poje- 
dine pobrala še zadnje kosčke mesnih in krušnih ostankov po krož- 
nikih in skledah ter jih zmašila v svoj ,cekar'. 

Vrhnik se ni skoro ničesar dotaknil. Stregel je gostom ter vsako 
minuto zlezel raz skrinjo in drsal k svoji Urški, nudeč ji kurje juhe, 
račjega mesa in kuhanega sadja. Potem se je sklonil nad dojenčka, 
ju poljubil, se smejal in jokal . . , 

V treh urah so bile vse sklede in steklenice prazne. 

Boter in botrica sta se tedaj poslovila ter najboljše volje odšla. 
Za njima je šla tudi Kocmurka s svojim cekarjem, ko je bila obljubila, 
da pride še párkrát obiskat Urško. 

(Dalje prihodnjič.) 



% 



Kakó je bilo . 



,adel me je, ko blisk z neba, Ko k sebi stisnil me črez pas 

Pogled njegov na dno srcá; Na prsi glavo sem sklonila, 

Okrog je vse se zavŕtalo. Ko prvi sem poljub čutila. 

Sladko me v srcu zabolelo. Ne vem kedaj, ne vem kakó 

Vsa krí je šinila v obraz, Oh, bilo je takó lepó . . . 

I. N. Resman. 



t^ 



Jos. Stritar: Dunajská pisma. 15 



Dunajská pisma. 




v. 



ep ni da bi moral človek biti ; v nelepem telesu cesto 
biva zlata duša. Vendar čedna postava in prijazno ob- 
ličje tudi ne škodí, sosebno ženskí, kakor pravijo. Kar 
pa človeka posebno príporoča in ima neko čudovito 
moč do nas, to je prijeten glas, lep organ, kakor pravi 
Nemec. Slávni angleški igralec Garríck je bil neznatne, malo prikup- 
Ijíve postave; vendar je, kadar je nastopíl, vse poslušalce imel v svoji 
oblasti, tako da so se z njim smejali ali jokalí, kakor je hotel. Imel 
je neki glas, organ, s katerim je vse očaral. Kako skrivnostno moč 
ima v sebi človeški glas, to se mi zdi še vse premalo znano. On 
vzbuja símpatije in antipatije, kakor morebiti samo še oko človeško. 
Tudi jezik národov ni da bi moral biti lep, blagoglasen. Tudi 
v trdi, hrepeči govorici se lahko oznanjajo najvišje in najglobočje 
resnice. Vendar ima vsako pravilno ustvarjeno človeško uho, rekel 
bi, neko poželenje in hrepenenje po blagoglasju, in zoprno mu je vse, 
kar je tému nasprotno. In če ima kak jezik pole g drugih vrlin tudi 
to, da je blagoglasen, da se lepo prilega in prikupuje ušesu, mením, 
da ima vendar neko prednost pred ostalimi. 

Ali tu se vpraša, kaj je in kaj ni blagoglasno ? Na to vprašanje 
odgovarjate Vi, gospod urednik: »Nazori o blagoglasnosti , kakor 
sploh vsi nazori o lepoti ali nelepoti kake oblike so subjektívni, c 
Čudim se, da níste rekli še vec; namreč, da so nazori o lepoti in 
nelepoti sploh subjektívni. Tudi to se da slišati in se je tudi že 
slíšalo res. Saj idejo nekaterí še dalje in trdijo, da je sodba ne 
samo o lepoti, ampak tudi o tem, kaj je dobro, pravično, moralno, 
subjektívna, po časih in narodih različna. Toda govorimo tu samo 
o lepoti. Dozdaj se res ni še dognalo vprašanje, kaj je lepo. V 
nekem višjem modroslovskem zmislu so vse stvari enako lepe in 
pred stvarnikom samim menda tudi. Pravi naravoslovec tudi ne dela 
razločka. Kar je enemu lepo, to je lahko drugemu grdo. Kmetu 
je gnoj lep; meščan, še bolj pa meščanka se v strán obrača od 
takega pogleda. Ravan, nam dolgočasna, je kmetu lepa; njemu noče 
v glavo, pokaj se meščani, ko jim ni sila, plazijo in plezajo po 
golih, strmih gorah. Ne samo zamorci, tudi Kitajcí, ki se ponašajo s 
tako staro omiko, začno, kadar so veselí, strašen ropot s kričanjem 



l6 Jos. Stritar: Dunajská pisma. 



in mnogovrstnim orodjem, da ni čuti grnnečega boga, in to imenujejo 
glasbo, Ta »dirindajc se jim glasi, kakor nam deveta Beethovenova 
simfonija! Vzemimo žensko nošo! Vsaka je lepa, bodisi še tako stra- 
šanska, smešna, nora 1 Letošnja namreč — lanská! — — in vendar 
je bila tudi ona o svojem času lepa. 

Za lepoto toiej ni stalnega »meroizkušenega« merila, torej tudi 
ne za lepoto jezikovo, za blagoglasje. 

In vendar! 

V Schônbrunnu sem videl nekdaj na ograjenem pašniku poleg 
glasovitega parka arabsko ž-rebe (ta r mi ne gre rad iz peresa, kakor 
tudi iz ústne, toda slovar, slovar!). Konjič je bil kako leto star, menda, 
ali pa tudi nekaj črez; gledal sem ga, ko se je pasel. To lepo raz- 
merje! Glava, vrat, život, noge in košati rep, vse kakor misel. Pa ti 
udje, vse tako mehko in vendar krepko, vse, rekel bi, tako ritmično! 
In ko se je slednjič splašil, pač iz samé prešernosti, pa dirjal sem- 
tertja, glavo pokonci, samega sebe vesel! Nehotoma sem vzkliknil: 
lepa živall 

In videl sem v pariškem »Jardin des plantesc, kjer hranijo raz- 
lične inozemske živali, nekaj druzega. Iz ograjene, precej obširne mláke 
se prikáže nekaj mesenega, debelemu gobcu podobnega, nato nekaj 
kakor oči — ušesa, živalska glava, ali kaka ! Nato počasi ves život — 
povodni ali nilski konj — br ! To ni bila lepa žival ! 

Ali pa gosje kričanje — jaz ne poznám bolj zoprnega glasu, še 
oslovo riganje mi ne razdraži tako živcev — gosje kričanje in kosovo 
petjel Pa naj stopijo pred me vse akademije tega sveta, od pariške 
do zagrebške; vsi učenjaki in modrijani od Taleta mileškega do : — 
Lavrencija Míillnerja z dunajskega vseučilišča naj mi dokazujejo, da 
je pravzaprav eno tako lepo, kakor drugo, da je vse subjektivno, 
relativno, dozdevno: odgovarjal jim ne bom, ali mislil si bom svoje. 
Kar sem doživel v svojem notranjem, v svoji duši, to je tudi »faktumc. 

Ali kam sem zašel! Oj starost, starost, kako si ti gostobesedna I 
Govoriti sem hotel o blagoglasju v jeziku ; pravzaprav besedica <íes 
je pravi predmet moje razprave. Drobná, preprosta, nedolžna besedica 
čez\ »Tant de bruit pour une omelettelc V svojem zadnjem pismu 
sem se nekako obregal nad tistim čr, ki ga bomo morali zdaj rabiti 
po slovarju, in izrekel sem željo, naj se nam pusti vsaj besedica hz 
v dosedanji obliki brez tistega r, češ, da je tako blagoglasnejša in 
tudi nekako bolj prilična in priročna. Vi pa, gospod urednik, ste mi 
odvrnili nato, da se mi blagoglasnejša zdi samo zato, ker sem je vajen 
od mladih nog iTisto se nam zdi lepo, česar smo od mladega vajenic, 



Jos. Stritar: Dunajská pisrrta. 17 



I 



pravite. V tem se jaz ne morem zlagati z Vami. Jaz sem od mladega 
vajen »kruha€ in »agnja«, vendar ko sem prišel v Ljubljani do kniha 
in ognja^ se mi je začelo nelepo, da, nekako smešno zdeti, kar sem 
prvič slišal iz materinih ust. Vem, kaj se da reči zoper ta vzgled, ali 
to je tukaj brez pomena. Mož, ki ima bradavico na kone n nosu, je 
je gotovo vajen od mladega; saj jo vidi vsaki dan, ko si deva lase 
v red in »kravato« zavezuje pred zrkalom ; vendar se mu gotovo ne 
zdi lepa, če ni mož — piismojen. Navada torej ni sama merodajna. 
Meni se zdi dez sam ob sebi blagoglasnejši kakor črez, in menim, da 
tudi njemu, ki je ^rez-2i vajen od mladih nog, če ima namreč malo 
bolj uglajeno, omikano uho. To je! To se da menda tudi dokazati. 
Neki jezikouk pravi, in to bi utegnilo biti resnično, da se nam zlo- 
glasno zdi v jeziku to, kar se težko izgovarja, in práv zato, ker se 
težko izgovarja. Zdaj se mi pa zopet poreče: To je pa tudi subjek- 
tivno: kar gre, recimo, Čehu brez posebne ovire iz ust, tega ne spravi 
zlepa Italijan črez svojo »zobno ograjoc In vendar sem prepričan, 
da se našemu vrlemu severnému bratú, dasi ima tako krepka govorila, tisti 
štiribesedni, brezsamoglasni stavek, s katerim ga jako rad draži nemški 
sosed, ne zdi tako blagoglásen in prijeten kakor : Strune, milo se glasite, 
ali pa: Canto ľ ármi pietose. »Brezsamoglasen stavek! Ta človek ne 
ve, kar se uče že v Ijudski soli, da je v besedi >prst« r samoglasnik,« 
poreče mi kdo. Vem, vem, da je samoglasnik; ali kakšen ? Za silo, 
za najhujšo silo. Kako se pa poje beseda prst s tistim svojim samo- 
glasnikora ? Lep samoglasnik, ki se psi dražijo z njim ! Rusom, menim, 
in Poljakom ni nič žal, da so ga izgubili. Mi drugi ga imamo, sra- 
movali se ga ne bomo in ga tajili, kakor gad noge. Saj bi nam 
tudi nič ne pomagalo, ali da bi se posebno ponášali z njim, da bi 
ga krepko poudarjali pri vsaki priliki, to se mi tudi ne vidi potrebno, 
niti koristno. 

Da se povrnem k nedolžni besedici, ki mi je sprožila to obširno 
besedovanje: jaz vendar menim, da je ^ez blagoglasnejši kakor črez, 
že zato, ker se lóže izgovarja. Ker pa Slovenci sami v tej pravdi 
nismo nepristranski sodniki, jo dajmo razsoditi na pr. Italijanu, pa 
bomo videli ; jaz se ne bojim njegove razsodbe. Da bi se oblika čez 
videla kakemu Štajercu ali Goričanu >mehkužna, afektiranac, kakor 
pravite, gospod urednik, ne verjamem. Ker j o rabimo že toliko čaša 
v javnem govoru in v knjigah, menim, da so se je že vsi dovolj pri- 
vadili. Tudi visoka, častitljiva starost oblike črez meni nič ne » imponuje.* 

Naj se mi oprosti, da tako obširno govorim o stvari, katera 
sama ob sebi res ni vredna, da se toliko govori o njej. Porabil sem 

2 



1 8 Jos. Stritar: Dunajská písma. 



samo to priliko, da izrečem, kar sem že zdavnaj nameraval. Moje 
mnenje je torej to: Glejmo tudi kolikor moci na blagoglasje v jeziku. 
Izmed dveh oblik enakega pomena izberimo tisto, ki se prijetnejše 
glasi ali glajše izgovarja. To bo jeziku le v prid in korist. Vesel bodi 
in je tudi vsaki národ, ki ima lep, blagoglasen jezik. Po pravici tožijo 
Nemci, da se jim je njih nemščina, ki je bila nekdaj tako polna in 
blagoglasna; sčasoma tako popačila, izgubivši polne samoglasnike, ali 
pa jih zamenivši s slabotnim e, Kako je Goethe sam blagroval itali- 
janske pesnike zaradi njih mehkega, gibčnega in vendar polno in 
krepko donečega jezika! Srečni res ti pesniki italijanski, kar sami se 
jim delajo verzi, in pa te rime! Kar očarajo človeka, ko jih bere, ne 
da bi mislil na njih vsebino. Se stari Horacij, ki vendar ni imel sile 
s svojo latinščino, blagruje Grke, da jim je dala muža govoriti »okrog- 
loustnoc — tore rotundoc. 

Naša slovenščina je poleg nekih trdosti dovolj blagoglasna ; so- 
sebno pesniku daje možnost delati lepo doneče verze, samo znati je 
treba! Dovolj blagoglasna je, pravim, naša slovenščina, ali ne pačimo 
je sami I Neki jezikoslovci menijo, Bog ve kaj so velikega storili, ko 
so začeli pisati gospod^-ko pa boga/stvol Zakaj ne tudi sr^ce? Pra- 
vilno je gotovo; pa imenitno bi bilo tudi. Ko bi strašno učeň mož 
rekel Italijanom : Ne idestrac, to je mehkužno; govoriti in pisati 
morate >dextra^S kakor pradedje vaši, s katerimi se tolikanj ponášate — 
kaj bi mu rekli? Smejali bi se mu, drugega nič. Pri nas pa — toda 
ne bodimo gorjupi. Posebno pa bi bilo želeti, da bi tisti možje pri 
nas, ki >kujejo« nove besede, ne imeli tako — vendar recimo rajši: 
da bi imeli malo bolj uglajena ušesa. Bati se, da ne bi postala naša 
slovenščina naposled imehkužna«, to se mi zdi čisto nepotrebne. 

Dobro vem, da sem s temi svojimi názor i med Slo venci v manj- 
šini; če se ne motim, neki pisatelji naši, tudi pesniki, nekako »ko- 
ketujejo* s trdostjo in hripavostjo v pisavi, češ: to je pravá slovan- 
ščina, ne pa tista vaša uglajenost! To mene čisto nič ne moti. V 
manjšini sem bil jaz vedno od tistega čaša počenši, ko sem svoj prvi 
spis priobčil v 5>Glasniku^S do današnjega dne, ko pišem svoje V. »du- 
najsko pismoc Lj. Zvonu. To pa ni kaka svojeglavnost, to je pre- 
pričanje, pridobljeno z opazovanjem in premišljevanjem. Če je moj 
svet bob ob steno, kaj móram jaz za to? Tolažim se s svojim do- 
brim namenom. 

Toliko in morebiti že preveč o tej stvari. Zdaj tisto, kar je Vam, 
gospod urednik, gotovo bolj pri srcu. Izrekli ste mi željo, naj Vam 
spišem neki pregled, neko oceno slovenskega slovstva v zadnjem času. 



Jos. Stritar: Dunajská písma. 19 



Dobra misel, upravičena želja; žal, da ji jaz ne morem ustreči. Vem, 
da ni imenitno, se izgovarjati s pomanjkanjem čaša ; že zato ne, ker 
je tak izgovoľ cesto samo — prazen izgovor. Tudi ni imenitno Ijudi, 
ki j im to ni nič maii, nadlegovati z razkladanjem in razobešanjem 
svojih osebnih razmer. Vendar je včasi najpoštenejši človek prisiljen, 
storiti kaj, kar se mu ne zdi imenitno. Tako tudi jaz. Kar bom zdaj 
povedal, to sem dolžan povedati svojim rojakom v svoje opravičenje. 
Moje stanje je tako — sam kriví — da se móram truditi in delati 
v tisti dobi življenja, ko so moji vrstniki že izpregli in veselo uživajo 
svoj dobro zasluženi lotium cum dignitate«, kar ne doleti mene menda 
nikdar. Delati móram torej, »dokler je dan«. Še vesel móram biti, da 
imam kaj dela, in imam ga črez glavo, na vse stráni ! Pa bi tako rad 
še kaj poštenega spisal, predno pride noč; in mrači se že I Tega pa 
nisem povedal — saj mi je bilo dovolj sitno — zato, da bi me kdo 
miloval; tega milovanja nisem maral nikoli — ampak samo v opravi- 
čenje, da nisem mogel in ne morem svojih narodnih dolžnosti izpol- 
njevati, kakor bi želel, na vse stráni. Tako so me samo v drugi po- 
lovici tega leta trije pisatelji slovenskí prosili, naj jim pregledam in 
presodim to in ono. Veselilo me je sicer, ko sem videl, da imam 
vsaj še nekoliko veljave, vsaj pri posameznih rojakih svojih, ali 
vendar sem jim moral odreči, česar so me prosili, kakor mi je bilo 
težko. In tako sem prisiljen prositi vse tiste častite rojake, ki bi 
morda v prihodnje želeli kaj od mene, za kar je potreba čaša, naj 
se obrnejo drugam; brez zámere! 

Tako tudi ne morem ustreči Vaši želji, gospod urednik. Pre- 
udariti in pretehtati novejše prikazni na slovstvenem polju slovenskem, 
pokazati, kar imajo vkupnega med seboj, kam merijo njih težnje, 
to je jako zaslužno, da, potrebno delo. Ali tako delo hoče ne samo 
potrebne zmožnosti, ampak tudi čaša. Ko bi jaz tudi imel prvo po- 
trebščino, kakor menite Vi v svoji prijaznosti, pa nimam druge. Čemu 
pa tudi? Saj je pri nas, hvala Bogu, dovolj mož, ki imajo eno in 
drugo. Jaz sem vesel, če morem tu pa tam, kakor pravimo pri nas, 
priskakoma brati kaj slovenskega. Pravzaprav ne bi smel jaz ničesar 
brati, ker me branje le moti in ovira v mojem delovanju. Tako tudi 
tiste glasovite nemške knjige, katera, pravite, da káže enake názore 
o jeziku, kakršne imam jaz, nisem še bral dozdaj, četudi mi je dobro 
znana po glasu, in je menda tudi ne bom. 

To pa smem reči brez korenitega preiskavanja: >Ljubljanski 
Zvone je postal sčasoma list, ki je na čast národu. Tu so se zbrale 
zdravé, čile, večinoma mlade moci, da jih je človek lahko vesel. Tudi 



áô Jos. ätritar: Dunajská písma. 



— in to je posebno veselá prikazen — ženské moci 1 Tako je práv ; 
brez ženstva ni pravega življenja, tudi v slovstvu ne. Hvale vredno 
je tudi to, da se naši pisatelji in pisateljice uče tudi od naturalistov, 
da od njih jemljo, kar je dobro in zdravo na njih, nesnago pa pu- 
ščajo, kjer je. AU pisatelj ima tudi dandanašnji pri nas bolj proste 
roke, kakor jih je imel nekdaj ; tudi pri nas se zdaj sme, kar je bilo 
prej nezaslišano. Kako so se čaši sploh izpremenili 1 Nas so nekatere 
oči že pisano gledale, če smo se preveč pečali z ženskimi samostalniki 
na a\ dandanes se igra v glavnem mestu slovenskem brez pohujšanja 

— Mam'zelle Nitouchel — Bog ne daj, da bi jaz tako pofrancoženje 
slovenské Talije očital zaslužnim narodnim môžem, ki vodijo slovensko 
gledališče. Gotovo bi oni sami rajši podajali svojemu nepokvarjenemu 
občinstvu zgolj krepke in zdravé národne igre — ko bi jih imeli ! 

Kar se tiče prevodov, je moja misel ta: prevode samo za silo. 
Prevod je vedno le tuje blago; kdor more, naj spise kaj izvirnega. 
Samo kar je izvirno, domače, to je naše. 

Za konec pa še eno práv resno besedo. Rekel sem, da se naši 
mladi pisatelji in pisateljice uče od naturalistov — v poslednji Zvonovi 
številki se neki koši bero kakor pravi Zola — dobro tako. Premisliti 
pa jim dajem to: Če se jim morebiti sline cede po mesnih loncih — 
francoskih, naj si modro brzdajo poželenje. Prorokoval sem nekdaj — 
lahko prorokovanje 1 — da tisto grdo naturalistično slovstvo francosko 
ne bode brez vpliva na vesoljni národ. Tako se je tudi zgodilo. Bral 
sem pred kratkim poročilo šolskih nadzornikov o Ijudskih šolah po 
deželi. Kako ti možje tožijo o strašni popačenosti mladine ne samo 
po mestih, ampak tudi po kraetihl In ti možje so sami Francozi, po- 
svetni možje, ne kaki svetniki. To je kar strah, kar se tu bere. Dečki 
in dekleta so — ne, zapisati ne morem pravé besede 1 Kaj čuda ! Vsaki 
paglavec, kakor pravijo, je bral Zolovo »Nanoc. Kdor jo pozná, ve, 
kaj hoče to reči I Vsaki sm — c pozná vso »boulevardsko literaturo«. 
O tempora, o mores! Mi smo njega dni brali Krištofa Smida Geno- 
vefo, pa smo se jokali; nič nam ni škodilo; ta mladina pa bere Emila 
Zole Nano. Pa se — smeje.?* ne; kaj druzegal To je pravá dušna 
paša otročja 1 Zdaj se oči odpirajo Francozom, ali ni že prepozno ? 
Tak naraščaj, gnil na duši in na telesu, jim nikdar nazaj ne pribo- 
juje izgubljenih pokrajin 1 

Bodi nam v pouk in svárilo! 

yos. Stritar. 



Pavlina Pajkova: Dušne borbe. 




Dušne borbe. 

Spísala Pavlina Pajkova. 
I. 

prostorni učni sobi vseučiliškega profesorja N. je bil 
prijeten somrak in tešilen hlad, kakor v nobeni drugi 
izbi njegovega stanovanja. Soba se je nahajala v pri- 
tličju in je gledala v košat gaj. Ta gaj je pripadal 
neki kneževski palači, ki se je ponosno vzdigovala ne 
daleč od hiše, v kateri je profesor stanoval. Profesor si je bil zato 
izbral za-se ono sobo, ker tja ni segal velikomestni šum in ropot. 
Poleg sence in hladu je tukaj užival tudi čist, svež zrak, in to ugod- 
nost je učeni mož razen svojih knjig najbolj cenil. 

Bilo je konec julija. Že nekaj dni je pritiskala huda vročina, oni 
dan pa je bila celo neznosna. Profesor, navadno miren in za vse, kar 
se ni dostajalo njegove stroke, neobčutljiv mož, je neprestano vzdi- 
hoval pri svojih knjigah ter si otiral znoj. Star je bil kakih petinpet- 
deset let, a kázal jih je več; upognjen život, sivá glava, globoke 
gube na čelu in srepi pogled, vse to ga je delalo zgodnjega starca. 
Toda duh mu je bil še čil, delaven in podjeten kakor za njegove naj- 
čvršče dobe. Kot zvezdoslovec je slul daleč na okrog, in ni ga bilo 
blizu učenjaka, ki bi ga bil v tej stroki prekážal. 

Ni bil sam v sobi. Pri oknu, za njegovim hrbtom, je sedela z 
nekim delom v roci mlada ženská, njegova soproga. Proti svoji navadi 
je prišla danes v soprogovo sobo, da se odtegne nekoliko neznosni 
soparici, ki je kakor mora nadlegovala človeka v vseh drugih pro- 
storih po hiši. Vedela je, da soprog ne trpi nikogar poleg sebe, tudi 
nje ne, kadar se peča z vedami ; danes pa je morala biti izjema. Sicer 
je on niti zapažil ni v svoji sobi, ker je bil ves zamaknjen v rokopis, 
v katerem je delal popravke z rdečim svinčnikom. 

Tudi ona se skoro ni ganila. Mirno je opravljala svoje delo; 
samo zdaj pa zdaj je povzdignila oči in jih sanjavo uprla v gosto 
vejevje, ki je molelo proti oknu, ter roke počivaje spustila v naročje. 

Dolgo je tako zrla v daljavo, kakor v nekaj utopljena ; nato pa 
je nenadoma vzdrgetala, kakor da se je splašila lastnih misii, in lahno 
vzdihnivši, je zopet mehanično prijela za delo. 

Dasi že kakih trideset let stará, je bila mlajša videti. Na nežnem, 
prikupljivem obrazu, na katerem je bilo znati neko tajno hrepenenje, 



Pavlina Pajkova : Dušne borbe. 



Sta se ji kakor zvezdi svetili veliki, milobni, temnoinodii očesi, in med 
ustnicami, cesto nabranimi v tožen nasmeh, so se bliščali kakor biseri 
krásni, prebeli zobje. Vso njeno osebo je zaodeval oni čar zanimivosti, 
ki jo navadno vzbujajo bitja, katerim je usojeno trpeti. 

Omožila se je bila pred desetimi leti s profesorjem, katerega je 
preje komaj po imenu poznala; bil je več kot dvakrát starejši od nje. 
Kako je prišlo do te možitve, sama ni práv vedela. Matere ni imela, 
n nje oče, višji uradnik, ni ničesar nujneje želel, nego da se čim preje 
znebi hčere, katera mu je bila že nadležna poleg vse Ijubezni, ki ga 
e na-njo vezala. Priletni mož se je bil namreč na staré dni resno 
zagledal v svojo oskrbnico, vdovo srednjih let, ki mu je po njegove 
žene smrti oskrbovala hišo. Rad bi jo bil vzel v zákon; toda bil je 
še toliko obziren do dorasle hčere, da ni hotel dati hiši nove gospo- 
dinje, dokler je hči še v njej gospodinjila. Prepričan je bil, da bode 
ustreženo obema, ako hčer čim preje omoži. Ker je bila le-ta krasotica, 
ni bilo težko moža dobiti, dasi ni imela dote. Slučaj mu pride na 
pomoč. Na nekem letovišču se seznanita oče in hči z vseučiliškim 
profesorjem N. Petinštiridesetletnega moža, ki so ga sploh imeli 
za sovražnika ženskega spola, je očarala v tistem hipu nežná, pre- 
prosta, vendar pa toliko resna Feodora. Že nekaj let si je mož mučil 
možgane z vprašanjem, ali ne bi storil práv, ko bi si izbral družico. 
Kot samcu mu je delalo življenje mnogo neprijetnosti in skrbi, in 
resno se jih je želel otresti. Toda ker je le malo zahajal v družbo, 
zlasti v žensko družbo, se mu ni bila došlej ponudila nobena ugodna 
prilika. 

Feodora se mu je zdela kakor ustvarjena zanj. Edina ovira se 
mu je videla njena mladost; tolažil seje s tem, da je ona poleg svoje 
mladosti silno resnega mišljenja, kakor se je bil prepričal po štiri- 
najstdnevnem vsakdanjem občevanju z njo. Osrčil se je ter jo po- 
prosil roke. 

Feodora pa je že dolgo čutila, da je odveč v očetovi hiši. Poleg 
tega se je zgražala, kadar je pomislila, da bi kdaj morala ono žensko 
imenovati mater, ki je bila dozdaj pod njo. Nje srce je bilo prosto, 
profesor čislan mož, in tako se ni práv nič ustavljala tej snubitvi. 
Najbolj seveda je s tem ustregla očetu; ali pa ona Ijubi bodočega 
svojega soproga, ali ne, zato se oče ni brigal; ona je privolila, in to 
je bila poglavitna stvar. 

Profesor, naiven in zaupen v Ijubezenskih stvareh, ne bi bil mogel 
niti v sanjah slutiti, da bi bila Feodora, ki se je v vsakem oziru 
toliko odlikovala od svojih vrstnic, njega vzela samo v šili, iz dolgega 



Pavliua Pajkova: Dušne borbe. 23 

časa, ali celo v obupnosti. Tako samoljuben pa tudi ni bil, da bi si 
bil domišljal, da se more mlado dekle kar črez noč zaljubiti v pri- 
letnega , dolgočasnega moža , za kakršnega se je tudi sam šmátral 
kot moder poznavatelj samega sebe; toda menil je, da, kakor je ona 
nanj napravila ugoden vtisk, tako je tudi on vzbudil v njej podobná 
čuvstva. 

Ta medsebojna simpatija se mu je zdela najboljše jamstvo mir- 
nega zakonskega življenja, kakršnega si je sam želel. In čas je po- 
kazal, da se ni varal. Bil je presrečen z njo in trdno prepričan, da 
je tudi ona z njim. Videl jo je vselej prijazno, postrežljivo, milo; ži- 
vela je samo zanj in za dom, delala čast njegovemu imenu, skratka: 
zadovoljevala ga je popolnoma. Nikoli mu ni prišlo na misel, da bi 
mlada žena morda zaklepala v prsih dušo, ki bi bila v nagibih, vzorih, 
željah in hrepenenju drugačna od njegove. Da iz globine njenega po- 
pogleda odseva žar samozatajevanja in resignacije, tega ni bil nikoli 
zapažil; da njena neumorna pridnost, ki je bila skoro strasti podobná, 
ni prihajala iz notranjega nagiba, iz samočistega deloljubja, ampak iz 
samosilja, češ, da bi si z delom in skrbmi prikrivala svojo dusno pra- 
znoto, o tem se učenému zvezdoslovcu niti sanjalo ni. Dasi jo je 
Ijubil^ pa se je vendar premalo brigal za-njo, nego da bi mogel za- 
paziti neizmerno premagovanje in prikrivanje, ki je spremljalo vsako 
njeno zakonsko čednost In vendar je bilo tako. Brez nagnjenosti do 
zákona, brez Ijubezni do soproga, je bila sklenila zakonsko zvezo, ker 
so jo okoliščine k tému silile, ker ji je to svetovala pamet, ker je 
bila trudna življenja, dasi ga še ni bila práv nič užila. A pri vsem 
tem je bila navdihnjena s toliko srčno velikodušnostjo, da je hotela biti, 
da je morala biti vzorná žena. In bila je tudi, toda s kolikimi žrtvami. 

Soprog, časti vreden mož in poštenjak od pete do glave, je menil 
da stori dovolj za njeno srečo, ako ji pusti popolno svobodo v go- 
spodinjstvu; kar je ona storila, mu je bilo práv; kar je ona želela, 
se je moralo zgoditi. Naj ona po hiši gospodinji in gospodari, kupuje 
in zametuje, vse naj se zgodi, kakor ona hoče; samo njega naj ne 
nadleguje z vprašanji, samo nasvetov naj ne zahteva od njega. In 
kakor njiju vnanje, enako je bilo tudi njiju notranje življenje. Ljubil 
je ženo z ono skrbno prisrčnostjo, s katero Ijubi oče svojo hčerko; 
toda ognjevitost in oduševljenost, slast in strast Ijubezni so mu bile 
celo neznane reči. Njegovo srce je bilo že dávno udano starí Ijubimki: 
učenosti; žena je zavzemala v njem šele drugo mesto. Vsaki pojav 
Ijubezni mu je bil zoprn, in kakršnokoli Ijubkovanje se mu je videlo 
otročje in mehkužno. 



24 Pavlina Pajkova : Dušne borbe. 

Ko je Feodora izprevidela, da soproga iiadleguje vsako prisično 
približevanje, ko se je prepričala, da se nje uloga na soprogovi stráni 
bore malo razlikuje od uloge hišne oskrbnice, tedaj je zadusila po- 
lagoma valovanje svoje tenkočutne duše ter se je udala svoji usodi 
Odslej mu je bila samo to, kar je on želel: zvesta tovarišica in mailjiva 
gospodinja; toda pri tem je nje duša odrevenela in nje srce okorelo. 

Feodora je bila izmed onih redkih ženskih bitij, ki si iščejo in 
nahajajo srečo v Ijubezni in sočutju, ne pa v brezskrbnem, razkošnem 
življenju. Ona te sreče dozdaj še ni bila okúsila, toda slutila je vso 
njeno blažen ost, domnevala se vseh njenih skrivnosti, kakor menda 
slutijo in že v dúhu uživajo sladkosti nebes oni pobožni mistiki, ki 
uničujejo svoje telo z asketičnim življenjem. 

Vsakemu človeku je več ali manj prirojeno nekako hrepenenje 
po sočutju, po Ijubezni; pri Feodori pa se je to prirojeno hrepenenje, ker 
se je silo ma zatiralo in dusilo, razvilo polagoma v nekako strast. Bila 
je stará že trideset let in omožena že deset let, a nje duša je še 
vedno plávala po tajnostnih višavah vzorov in poezije. — 

Tudi oni dan, ko je tako sedela za svojim soprogom in se zdaj 
pa zdaj v posameznih trenotkih zagledala v temni gaj in poslušala 
njegovo skrivnostno šumljanje, ji je začelo srce nemirno utripati. V 
glavi se ji je porajala misel za mislijo, in v srcu se j i je oglašalo 
čuvstvo za čuvstvom. Zameži in sanja o Ijubezni : o Ijubezni moža, 
ne tacega, kakršen je nje soprog, dober, pa sebičen, moder, pa siten, 
temveč o goreči, nepremagljivi Ijubezni prikupnega, mladeniško bo- 
drega, pogumnega moža, ki bi njo in druge nadkriljeval s svojim 
duhom, ki bi se znal bojevati za svoje ideále, za svoja načela, ki bi 
svoje vnanje življenje, svoje moci, svoje zmožnosti daroval domovini 
in človeštvu v prid, njej pa, samo njej posvetil v dar svoje notranje 
življenje, svoje srce. 

Tako se je nekaj čaša udajala zapeljivim slikam svoje razkošne 
domišljivosti. Kar se zdrzne in energično otrese zapeljivih podôb. Ce- 
tudi je srebala opojno blaženost iz teh mamljivih sanj, vendar se je 
siloma vzdramila ter se odtrgala od tistih vabljivih prikazni. Vedela 
je, da mora bití zvesta soprogu, in mu je hotela tudi ostati. Cetudi 
je zabredla včasih v mislih — v dejanju ne bi bila nikoli, ko bi se 
j i tudi prilika ponudila. Bila je sanjava, sentimentálna in se je sama 
sebi zdela nesrečna ; toda poleg vsega tega je bila tudi razumna, blaga 
in pred vsem — postená. V vseh istinitih in dozdevnih bridkostih sta 
ji bili prirojena krepost in poštenje v neizmerno tolažbo. Za nje hude 
notranje borbe je vedel samo Bog, in Bog odpušča, — - 



PavHna Pajkova: Dušue borbe. 25 

Piofesoiju se je zopet izvil nevoljen, težak vzdihljaj. Zopet si je 
brisal znojno glavo, mrmraje nekaj q nestrpni vročini, 

Feodoľa se zgane. Nje mož se muči telesne in duševne, a ona 
se údaja sladkim, nedovoljenim sanjam. Skoro očitaje ji je tajni no- 
tľanji glas to govoril, in pri tem je začutila iskreno sožalje z marljivim, 
neutrudnim môžem, katerega življenje, samo vedám posvečeno, po- 
teka tako hladno, brez radosti, ker se ne utegne ogrevati s toplimi 
sapicami prisrčnih čuvstev. 

Vstane in se mu približa. »Emerih,« reče, rahlo mu položivši 
roko na ramo, da ga ne bi splašila, » zapri vendar svoje knjige in 
se malo izpočij. Danes, vsaj zdaj v teh neznosnih popoldanskih urah 
ni pravi čas za duševne nápore. Raje nekoliko lezi.* 

»Ti si tukaj, Feodora.í^c odgovori mož razmišljen, ne da bi se 
ozrl na-njo. >Vročina je res tako nestrpna, da me hoče kar zadušiti. 
Toda to me ne sme motiti; razprava mora biti še nocoj gotova, 
stavec že čaká. 

>In če bi bila šele jutri gotova, zato se menda svet ne bi podrl,« 
odvrne Feodora z nekoliko razdraženim glasom. Zabolelo jo je vselej, 
kadar je on govoril z njo, pa pri tem gledal drugam. Bila je prepri- 
čana, da on že dolgo več ne ve, kakšnega obraza je ona. Toda ka- 
tera ženská, pa si bodi še tako skromná, se ne čuti žaljena, kadar se 
vidi prezirana in zlasti od svojega zakonskega moža. 

»Draga moja, ti tega ne umeješ,« odvrne on z dobrohotnim 
glasom; »ne skrbi za-me, ne raztopim se od vročine. Cemu si pa prav- 
zaprav sem prišla .?* AU morda česa želiš .?c pristaví, čudeč se, in se 
globoko zopet skloni v debelo knjigo. 

»Ničesar,c odgovori ona zamolklo in hoče oditi iz sobe. 

Toda, ko odpira vráta, da bi odšla, in leta zaškripljejo, se pro- 
fesor nečesa domisli. »Feodora,€ jo pokliče, »od Franja je davi došlo 
pismo ; poglej, kaj nama piše. Ondi nekje med knjigami na polici sem 
je shranil.c 

Feodora poišče pismo, in ko je nájde, povpraša: »Ali naj je od- 
prem in precitám ^t 

»Veliko uslugo mi s tem storiš,c odvrne soprog. Radoveden 
sem, kaj mi brat piše, ko že tako dolgo ni bilo nobenega glasu od 
njega.f 

Ko je Feodora precitala pismo, se je ozrla na soproga, ki je 
zopet marljivo praskal s peresom po papirju. Skoro si ga ni upala 
motiti^ a naposled reče bojazljivo; »Enierih, Franjo naju obišče.« — 



20 Pavlina Pajkova : Dušue borbe. 



iPa vsaj še ne danes,c zagodrnja profesor, vidno preplašen, toda ne 
da bi se bil sklonil od knjige. 

Feodora se nasmehne. »Nocoj še ne, c reče, >toda jutri bi bilo 
mogoče. Svak piše, da v ponedeljek ali v torek misii odpotovati iz 
Sarajeva; danes je že sreda, jutri utegne priti.c 

>Veselim se ga, práv iz srca se ga veselim,c reče profesor, toda 
s tako resigniranim glasom, da je bilo skoro dvomiti o istinitosti nje- 
govega veselja. »Kaj ne Feodora, da ti prevzameš to nalogo, da ga 
dostojno sprejmeš, in zabávala ga boš, kolikor je v tvoji moci, da ne 
poreče, da se mu je pri bratú zehalo? Ti dobro ves, kako sem z 
delom preobložen. Dan bi za-me moral biti še enkrat tako dolg, a 
noc za polovico krajša.c 

»Zdaj, ko so počitnice, Emerih, bi lahko svoje navdušenje za 
vedo nekoliko krotil ter se dobro odpočil; saj se tudi tvoji tovariši, 
ki so tudi učenjaki. Tako zmučen si videti. Kaj poreče Franjo, ko te 
zagleda zopet po desetih letih, izza katerih se nista nič videla. « 

»Kaj poreče bratPc se nasmehne profesor. ^Radoveden sem, 
kakšen je on! Saj veš, kakšen je bil pred desetimi leti, ko je bil pri- 
moran zaradi bolehnosti stopiti iz benediktinskega reda; bil je kakor 
bieda smrt No cvetočih lic tudi zdaj ne bo, ako ni morda bosenskí 
zrak čudesno nanj vplival.c 

> Franjo je bil vedno šibek in bolehav,€ ugovarja Feodora, »ti pa 
si bil vedno čvrstega zdrav ja; samo preveč se ženeš z delom. Utru- 
jenost se ti bere na obrazu, c 

»No, no,« reče profesor s pomirljivim glasom, »saj pôjdem skoro 
na letovišče, in ker vseh teh svojih zvestih prijateljev — * in pri teh 
besedah položi roko na knjige — »ne morem s seboj vzeti, zato bodem 
primoran manj delati; zato pa se bom bolj dolgočasil.c 

Feodori se lice zmrači. »Do]gočasiti se bodeš moral ?c ponovi 
vidno užaljena. » Kakor da živa priroda nima toliko in še večjih čarov, 
nego mŕtve knjige; kakor da ti za silo ne morem tudi jaz biti pri- 
jetna tovarišicaU 

On ničesar ne odgovori ; menda še čul ni njenih besed, a ona 
odide iz sobe. 

(Dalje prihodnjič.) 





I v, Steklasa : Tadej Kosciuško. 27 

Tadej Kosciuško/^ 

V spomin stoletnice spísal Iv. Steklasa. 

ani je minilo sto let, kar je plemeniti poijski národ iz- 
gubil svojo državo. Ni ga morda za Slovanstvo bolj 
žalostnega dogodka, nego je ravno ta razdelitev veliké 
poljske kraljevine. Res je, da so bili krivi te nesreče 
^ največ poijski velikaši sami, ker so prekasno izprevideli, 
kako sosedje njih narodno neslogo zlorabljajo sebi v korist Bilo je 
pa tudi na Poljskem veliko pravih domoljubov, ki so žrtvovali vse 
za svobodo svoje domovine, in med temi domoljubi se je odlikoval 
Tadej Kosciuško. 

Tadej Kosciuško, zadnji glavni zapovednik Ijudovlade poljske, 
je bil potomec staré plemiške rodovine na Litvanskem. Mnogi člani 
njegove rodovine so uživali kneževsko čast ter so se vedno odlikovali 
kot vrli državljani. Narodil se je Tadej Kosciuško 12. svečana 1. 1746. 
v Marečevščini, stari vojvodini novograjski, v sedanji guberniji Minski. 
Kakor po navadi vsi plemiški sinovi, tako se je posvetil tudi on vo- 
jaškemu stanu. Pa kako tudi ne^ Saj mu je bil oče pravi vojak, 
poznan po vsem poljskem kraljestvu. Prvé potrebne náuke je dovŕšil 
doma, a strie njegov ga je naučil francoskega jezika. Že dobro pri- 
pravljen je prišel mladi Kosciuško v vojaško šolo v Varšavo. Ťukaj 
se je práv pridno učil računstva in risanja. Kesneje so ga poslali, ker 
je bil vrlo nadarjen, na državne stroške v višje vojaške šole v Pariz 
in Brest. Po dokončanih naukih je prepotoval od 1. 1769. — 1774- 
Nemško, Italijansko in Francosko. Ko se je vrnil na Poljsko, je stopil 
precej v vojaško službo kot stotnik. Živel je nekaj čaša pri posadki 
v Krakovu, kesneje pa ga je sprejel v službo generál Josip Sosnovski, 
poveljnik na Litvanskem. Toda radi nekih prepirov, ki jih je imel na 
dvoru svojega zapovednika v Sosnovicah, je moral zapustiti domovino. 
Sel je v Severno Ameriko, kjer se je bila začela ravno takrat huda 
borba med Amerikanci in Angleži. Amerikanci niso hoteli biti nič 
več podložní Angležem, ker le-ti niso spoštovali njih pravic. Upornike 
je vodil v teh borbah Jurij Washington, ki je sprejel práv rad vsa- 
koga, ki se je hotel pridružiti njegovi četi. Práv radostno je pozdravil 

1) Zaradí prépíčlega prostora uí prišel ta spis ua vrsto v lauskem letuíku, ka- 
teremu je bil namenjen. Naj nam g. písatelj in častití naročuíki ne zameríjo te nepro' 
stovoljne zamude ! Or. ured. 



28 Iv. Steklasa: Tadej Kosciuško. 



Washington Kosciuška, ko nnu ga je predstavil njegov prijatelj Pulaski, 
ter ga je imenoval precej za vojaškega inženirja z dostojanstvom pol- 
kovniškim. Kesneje je postal pribočnik generálov : Getesa, Armstronga, 
Greena in naposled Washingtona samega. V tem času se je sprija- 
teljil tudi z generálom La Fayettom. Koliko so cenili njegove zasluge, 
se vidi iz tega, da je 1. 1783. postal brigadni generál in je bil odli- 
kovan z redom cincinatskim ter mu je bila po zboru zedinjenih dŕžav 
odmerjena lepa nagrada za izkazano službo. 

Po dokončani vojni med Angleži in Amerikanci se je povrnil 
Kosciu.^ko zopet v domovino; to je bilo 1. 1786. Na Poljskem je 
takrat vse vrelo. Vse je želelo, da se poljska dŕžava reši popolné 
pogube; najbolj pa je bilo potrebno, da se uredi vojska, ki je bila 
takrat močno zanemarjena. Kosciuška, ki je bil v Ameriki mnogo 
izkusil ter bil zdaj na Poljskem vsekakor najbolj izurjeni vojak, so 
Poljaki radostno sprejeli v vojsko ter ga imenovali za generál nega 
majorja. Tedaj se je pričelo njegovo delovanje za nesrečno domovino. 

Poljska je bila več stoletij najjačja in najslavnejša dŕžava slo- 
vanská. Ali v dolgotrajnih borbah z Rusi, Švédi in Turki je jako 
oslabela ter začela v osemnajstem veku propadati. Posebno je bilo 
veliko zlo, da so v vseh državnih rečeh odločevali sami velikaši. Celo 
tako daleč je prišlo, da je lahko kak velikaš, če mu ni bilo kaj po 
volji, s svojim glasom ovrgel sklepe državnega zbora. Posebno oblast 
pa so zadobili plemiči potem, ko so začeli kralje voliti; kajti vsaki 
izvoljeni kralj je moral priznati novih pravic nenasitnim plemiškim 
volilcem. Vrhu tega so se pri kraljevih volitvah tudi práv rade vme- 
šavale sosednje dŕžave, ki so se hotele okoristiti. Največ je vplivala 
na volitve sosednja Rusija, in naposled so morali Poljaki za kralja 
voliti onega, katerega je hotela imeti Rusija. Tako se je zgodilo tudi 
pri volitvi zadnjega poljskega kralja, Stanislava Ponijatovskega^ kate- 
rega je želela na poljskem prestolu ruská cesarica Katarína II. (1. 1763.). 
Da bode pa na Poljskem še večji nered, sta zahtevali Rusija in Švédska, 
da se proglasijo za ravnopravne s katoličani tudi drugoverci, zlasti 
protestantje in pravoslavniki. To je hudo žalilo narodno in versko 
čuvstvo iskreno katoliških Poljakov, in sklenili so zato proti vplivu 
Rusije zvezo (konfederacijo) v Baru. Tedaj se je vnela Ijuta vojna, 
katero je izkoristila Rusija v svoje svrhe; ruské čete so zasedle večji 
del Poljske. Tudi pruski kralj Friderik II. in nemški cesar Josip II. 
sta zdaj posegla v poljske reči, ker nista mogla pripustiti, da se Rusija 
sama okoristi z osvojenimi zemljami. Zato je predložil kralj Friderik II. 
po svojem poslancu v Petrogradu cesarici Katarini osnovo, po ka- 



Iv. Steklasa: Tadej Kosciuško. 29 

téri naj se razdeli Poljska med Rusijo, Prusko in Avstrijo. To se je 
zgodilo 1. 1772. Rusija je dobila Belo Rusijo, Avstrija Galicijo, Pruská 
pa Pomorje in del Veliké Poljske. Pri tej delitvi je Poljska izgubila 
6600 štirjaških milj in je bila odzdaj za četrti del manjša, nego 
poprej. Kar je še ostalo, to je dobil Stanislav Ponijatovski. Ruska 
cesarica pa je obljubila, da bode varovala poljsko državno svobodo 
ter ščitila vse plemiške pravice ; toda ravno te so bile vzrok vsej 
nesreči poljskega národa. 

Ta žalostni dogodek je vsaj nekoliko streznil poljsko gospodo, 
ki je začela zdaj resno preudarjati, kako bi se dalo v državnem in 
društvenem življenju kaj prenarediti, samo da se ukrepi oslabljena do- 
movina. Seveda je bilo tudi nekaj takšnih, ki so že obupovali ter 
mislili, da ni nobene pomoci vec, ker se jim je ruská dŕžava zdela 
premočna. Da bi se pa vzdržalo tedanje nezdravo stan je, so se oklenili 
vsi sebičneži ruskih poslancev, in ti so obetali Poljakom več, nego 
so jim mogli dati. Toda 1. 1788. se je pokazalo na državnem zboru, 
da je domoljubna stránka, ki je hotela odstraniti iz Poljske ves ruski 
vpliv, mnogo jačja, nego rusofilska. Domoljubno stranko je podpirala 
zdaj tudi Pruská ter jo nagovarjala, naj se zaveže z njo proti Rusiji; 
kajti leta je bila zapletená v vojno s Turško ter je tudi potrebovala 
zveze s Poljsko. Rusija je zategadelj obetala Poljakom celokupnost 
njih dŕžave, razen tega pa še del Besarabije in Moldavije, ki se je 
moral seveda šele osvojiti. AU Poljaki so zaupali pruski zvezi bolj, 
nego ruski. Strah pred Rusijo jih je zagnal v pruski tábor, četudi 
prusko prijateljstvo ni bilo nič boljše od ruskega. Kakor Rusi, tako 
so mislili tudi novi zavezniki razširiti svojo državo na račun Poljske. 
Poljake je mogla rešiti v tem slučaju le sloga ; toda ravno te ni bilo 
med njimi. 

Domoljubna stránka se je trudila na vso moč, da zboljša državno 
upravo, posebno pa vojsko, ki je bila popolnoma zanemarjena. 
Med vsemi častniki je imel takrat Kosciuško največji vpliv kot iz- 
kušen vojak, ki je poznal tudi drugih národov vojaške uredbe. Trudil 
se je neumorno, da uvede zopet red ter vdahne boljši duh vojaškim 
četam, ki dozdaj niso bile nikjer kos vojakom sosednjih dŕžav. Ker 
so bili pa državni dohodki premajhni za ureditev vojske, so žrtvovali 
v to svrho mnogi velikaši znatne prineske od svojega imetja. 

Veliko oduševljenje domoljubne stránke je naposled premagalo 
vse težave, in dne 3. velikega travnja 1. 1 791. so izpremenili na državnem 
zboru v Varšavi tudi državno ustavo. Po tej novi ustavi naj bi za- 
sedli po smrti Stanislava Ponijatovskega zopet saski kralji poljsko 



30 Iv. Steklasa : Tadej Kosciuško. 



prestolje ter vládali tukaj po prvorodstvu, dokler njih rod ne izmre ; 
kralja podpiraj v vladarskih opravilih državno svetovalstvo ; državni 
zbor kot zakonodavna oblast se deli odzdaj v gosposko zbornico in 
v zbornico izvoljenih poslancev, med katerimi naj imajo tudi meščanje 
in kmetje nekaj zastopnikov; v zboru odločuj večina, in naj se od- 
pravi >liberum veto«; sodišča morajo biti neodvisna od vsake oblasti. 
— Maršal Malahovski, škofa Krasinski in Goltik, Ignacij in Stanislav 
Potocki so imeli največ zaslug, da se je izvedla ta izprememba. Kralj 
je prisegel iznovič na ustavo. Splošno veselje je zavladalo v Varšavi, 
in vsi rodoljubi so se nádejali, da se zdaj preporodi poljska dŕžava. 
Takrat je bil tudi Kosciuško imenovan za generalnega lajtnanta 
zaradi velikih zaslug, ki si jih je pridobil pri urejevanju vojske. Bil 
je ob enem poveljnik celi diviziji pod glavnim zapovedništvom Josipa 
Ponijatovskega. Poljaki se niso zastonj tako skrbno pripravljali za boj. 
Slutili so, da se bodo morali kmalu zgrabiti s svojimi sovražniki. Rusija 
ni bila namreč práv nič zadovoljna z omenjeno izpremembo poljske 
ústave. Ali ker se je vojevala tačas s Turki in Švédi, ni mogla začeti 
borbe še na tretjem kraju. Sele potem, ko je sklenila mir s Turško 
v Jasu (1. 1792.) in s Švédsko v Vorelôju (1. 1790.), je mogla vso svojo 
vojsko posiati proti Poljski, ustrezajoč pozivu rusofilske stránke. Ta 
stránka se namreč ni mogla sprijateljiti z novo ustavo, po kateri je 
izgubila vse svoje veliké pravice, pa ni bila toliko domoljubna, da bi 
bila to izgubo utrpela na korist svoji nesrečni domovini. Ze jeseni 
1. 1 79 1, so se prišli v Petrograd pritoževat zastopniki nezadovoljnih 
plemičev: Feliks Potocki, Rzevuski, bratje Kosakovski in Branicki. 
Bili so seveda vsi sijajno sprejeti. Cesarica Katarína jim je ob- 
Ijubila pomoci z orožjem, da se uvede zopet stará ustáva. Da bi pa 
še bolj učvrstila svoj vpliv na Poljskem, je pregovorila Katarína ne- 
zadovoljno plemstvo, da sklene zvezo ali konfederacijo v Targovicah- 
Vsi člani te zveze so morali obljubiti, da so pripravljeni se boriti za 
staro ustavo, in njim na pomoč je poslala Katarína 100.000 mož 
svoje vojske na Poljsko in Litvo. In ko je naposled Rusija dne 18. ve- 
likega travnja 1. 1792. napovedala Poljakom vojno, so bili le-ti v hudi 
zadregi. Od Pruské, katera jih je s početka nagovarjala na odpor 
proti Rusiji, ni bilo zdaj nobene pomoci, sami pa še niso bili dovolj pri- 
pravljeni za vojno. Vendar so se še vedno nádejali zmage in sicer 
tem bolj, ker jih je hrabril kralj sam z oduševljenimi nagovori. Iznovič 
je pred národom prisegel, da bode bránil novo ustavo in svobodo 
poljskega národa, ter da sam prevzame zapovedništvo v vojni, če bode 
potrebno. 



Iv. Steklasa : Tadej Kosciuško. 3 1 

Poljaki so postavili dve vojski proti sovražniku: 15.000 mož na 
Litvo pod vodstvom Judickega in v Ukrajino 20.000 mož pod Poni- 
jatovskim, ki je bil malo prej imenovan za generalisima, in pod Ko- 
sciuškom, ki je bil gotovo najsposobnejši zapovednik. Nedoumno je, 
kako je vkljub delovanju neumornega Kosciuška poljska vojska bila 
tako maloštevilna. Pričakovalo se je, da se vzdigne ves národ na 
orožje, a da se ni to zgodilo, tega je bil največ kriv nestalni kralj, 
ki se je naposled zbal Rusov ter se začel s cesarico Katarino dogo- 
varjati o miiu. Vkljub tému so udarili Poljaki na Ruse, pa so se 
morali kmalu umakniti pred njimi vse do reke Buga. Pri tem umaku 
se je odiikoval Kosciuško prvikrat, odkar se je bil povrnil v domo- 
vino. Ko bi se bili tako hrabro borili tudi drugi oddelki poljske vojske, 
kakor se je njegov, bi bili gotovo Poljaki uspeli. S 4000 vojaki in 
8 topovi se je zmagovito boril Kosciuško dne 18. rženega cveta 1. 1792. 
okoli Zelenice. Po tej hudi borbi se je utáboril pri Dubienki blizu 
Ihanke med Bugom in avstrijsko mejo. Ťukaj ga je napadel ruski 
generál Kakovski, kateri je bil pridrl semkaj črez avstrijsko zemljišče z 
1 8.000 Rusi in 40 topovi. Kosciuško se je bránil pogumno pet dni ; toda 
ko je videl, da mu vojska le preveč gine, je zapustil tábor ter pohitel 
za ostalo vojsko. Kmalu potem so osvojile ruské čete polovico poljske 
dŕžave. Kralj pa je ukázal nato svojemu sorodniku, Josipu Ponijatov- 
skemu, da sklene z Rusi premirje, ne da bi se bil sam postavil 
vojski na čelo ter pozval národ na odpor, kakor je pričakovala do- 
,moljubna stránka. Kralj se je zbal ter pisal cesarici Katarini pismo, 
v katerem je ponudil poljsko krono njenemu vnuku Konstantinu Pav- 
loviču. Katarína pa ni bila s tem zadovoljna, nego je prisilila kralja, 
da je tudi on pristopil k zvezi targoviški. Dne 24 malega srpana 
1. 1792. je le-ta izdal oglas, v katerem je izjavil, da je vsaki odpor 
proti sosedom brezuspešen, in da je za Poljake najboljše, če se po- 
mirijo z Rusi. Vojski je ukázal, naj miruje. Josip Ponijatovski in Ko- 
sciuško sta se odrekla poveljništva; branitelji svobode in neodvisnosti 
so se izselili iz domovine, a prívrženci targoviške zveze so zavladali 
po Poljskem. Nádejali so se, da se sporazumejo z Rusijo; ali kako 
hudo so se prevarili ! 

Komaj je pristopil kralj Stanislav Ponijatovski k targoviški zvezi 
ter se tako pomiril z rusko cesarico, ko je poprosila domoljubna 
stránka na Poljskem pomoci Avstrijo. Povedali smo že, da ni prišla 
Pruská o pravem času Poljakom pomagat ; zdaj je Pruski dobro došel 
izgovor, češ, da so Poljaki prekršili s prošnjo do Avstrije prvo z njo 
sklenjeno zvezo, pa da se je zdaj tudi njej ni treba več držati. Seveda 



32 Iv. Steklasa : Tadej Kosciuško. 



je Pruská precej pri tej priliki posedia z svojo vojsko nekoliko poljskih 
krajev na zapadni meji, češ, da ji preti iz Poljske nevarnost od Po- 
Ijakov, ker so le-ti stopili v zvezo celo s francoskimi prevratniki. Fran 
cozov pa so se takrat báli vsi vladarji radi veliké revolucije. To 
priliko je zopet tudi porabila cesarica Katarína ter je izkušala pri- 
dobiti pruskega kralja za vojno proti Poljakom. Pruská naj bi dobila 
del Poljske, Avstrija pa del Bavarske, a Rusiji naj ostane večji del 
osvojené kraljevine poljske (po osnovi glasovitega Potemkina iz leta 
1790. ter po odpisih samé cesarice Kataríne iz leta 1791.). Ta 
pogodba je bila hitro sklenjena. Zdaj šele so spoznali Poljaki grdo 
prevaro. Zastonj je pohitel Feliks Potocki v Petrograd, prosit cesarice 
pravice za nesrečne Poljake; kajti vprašanje o delitvi se je imelo v 
kratkem času rešiti na državnem zboru, ki je bil ravnokar sklican v 
Grodno. Ko je predložil ruski poslanec Sievers osnovo o razdelitvi 
poljske kraljevine, so se ji protivili vsi Poljaki, zbrani na tem zboru. 
AU zdaj je obkrožila ruská vojska zbornico ter prisilila prestrašení 
zbor, da se je odrekel enega dela Li t vani j e, Malé Poljske in Ukrajine 
(vkup 4500 štírjaških milj in 3 milijone prebivalcev). 

Poljaki so se nádejali, da jih bode zdaj Rusija bránila sovražnih 
Prusov, ki so tudi zahtevalí za se del poljske dŕžave. Ali zgodilo se 
je ravno narobe. Ta nevera je razpalila zbrane poslance tako hudo, 
da so začeli oporekatí tudi prvemn sklepu. Kar postaví Sievers gre- 
nadirje pred vráta zbornična ter naperi tudi štiri tope proti njej. Nihče 
ni mogel iz dvorane, in tako so bili prisiljeni, razpravljati tudi o pruskí 
zahtevi. Stiri odlične poljske poslance, ki so pogumno bránili svojo 
domovino ter ostro govorili proti ternu nasilju, je ukázal istí Sievers 
zgrabiti ter odpeljati v temnico, češ, da ostale s tem prestraší ter jih 
prišili na povoljno izjavo. Ali razžaljeno domoljubje je zmagalo. Ker 
níso smeli govorítí, so molčali celí dan in celo noč, samo da niso 
priznali zahteve ruskega poslanca. Naposled je vendar vstal poljski 
plemič Ankvič ter izjavil, da molčanje je privoljenje, a maršal Bialinski 
je podpísal potem poročilo. Pruská je dobila tedaj 1000 štírjaških milj 
in I mílijon prebivalcev; Poljska pa je imela odzdaj samo še 3800 
štírjaških milj in 3 1/2 milijona prebivalcev. To se je zgodilo dne 14. ví- 
notoka L 1793. 

Namesto Sieversa je prišel za ruskega poslanca v Varšavo ge- 
nerál Igelstrôm. Od tega čaša je bila Poljska bolj podobná ruski po- 
krajini, nego samostalni državí. Kralj, ki se je tako nemoško vedel 
ob drugi delitvi Poljske, zdaj ni imel skoro nobene močí več, nego 
ruski poslanec je na njegovem dvoru zapovedoval. Le-ta strogí generál 



* * *: Na plesu. ^^ 



je odredil, da morajo Poljaki priti vsako leto na dan druge delitve 
v Varšavo, se poklanjat ruskému poslaniku kot varuhu poljske dŕžave. 
Huje seveda ni mogel razžaliti domoljubov poljskih z nobeno drugo 
naredbo. Grozno težko je prenášal poljski národ tako poniževanje, toda 
pomoci ni mogel pričakovati od nikoder razen od samega sebe. 

Národná stránka vendar ni obupala, četudi je bila dŕžava oslab- 
Ijena in pravice národne poteptane. Seveda je bilo težko začeti boj 
za svobodo, kajti generál Igelstrom je hudo pazil na vsaki korak do- 
moljubnih Poljakov. Vkljub ternu se je osnovalo na Poljskem do 700 
tajnih društev z 20.000 članovi. Na čelu te veliké zarote je bil Tadej 
Kosciuško, ki je živel takrat v Draždanih na Nemškem, kamor se je 
bil preselil po drugi delitvi Poljske s svojimi prijatelji. V tem domo- 
Ijubnem podjetju sta ga podpirala posebno Potocki in Malahovski. 
Pomoci je Ískal Kosciuško za svoj národ povsod, celo v Parizu in 
Carigradu; vendar pa se je oslanjal največ na lastno moč svojega 
národa. Njegov sodrug Zajonček je šel po njegovem svetu celo na 
Poljsko nagovarjat vojsko za zvezo. Tudi kralja so hoteli pridobiti za 
svojo osnovo, ali zastonj; kralj je s svojim ponašanjem še pospešil 
vstanek. Opozoril je namreč Ruse, da se snuje neka zarota proti njim ; 
tedaj so le-ti od njega zahtevali, da razpusti poljsko vojsko, češ, da 
se ne zedini z uporniki. 

(Dalje in konec prihodnjič.) 



Na plesu. 



J.,o v 



itkih se giblje in ziblje teles 
Pred mano v dvorani prostom i ! 
Veselje plesalcem žarí i z očés, 
Rdé se obrazi jim zorni, 

Še jedva spočiti, vrte se že spet 
V nesmiselni sladkí omámi; 
Ko v šumno to gnečo upiram pogled, 
Zasméh okrog usten igrá mi. 

In vendar i mene zavedli v ta šum 
Glasovi godál so veseli : 
Ce hladni razsojal nam vedno razum, 
Kakó bi na svetu živeli ? . . . 




34 Frídolin KavČič: Znamenití Slovenci. 



Znamenití Slovenci. 

Spisuje Frídolin Kavčie. 

52. Anton Špendal (Spendou). 1) 

nton Spendal je bil porojen v Mošnjah na Gorenjskem 
1. 1739. Solal se je v Ljubljani in na Dunaju, kjer je 
'y^ vstopil v bogoslovnico. Mnogo let je bil na Dunaju 
kurat, pozneje kanonik in »kustos« stolne cerkve sve- 
tega Štefana. Ko je postal kardinál Migazzi nadškof 
dunajski, je poklical Antona na dunajsko bogoslovnico ter ga ime- 
noval za spirituala. Prof. Frančišek Rotenhann, ki je kot dvorni kancler 
predsedoval komisiji, na Dunaju delujoči za novo uredbo avstrijskih 
šol, je pozval tudi Špendala kot izvrstnega strokovnjaka šolnika v to 
dvorno komisijo. Vrhu tega je postal Spendal ravnatelj bogoslovne 
fakultate ter si je pridobil na tem častnem mestu mnogo zaslug. Dalj 
čaša je bil tudi predstojnik dunajské vseučiliške knjižnice. Slovstveno 
ni deloval; znano je le, da je izdal knjižico: »Geschichte der Fasten- 
Anstalten in der katholischen Kirche.c Wien 1789. Hôrling. 8^ 

Avstrijska Biedermannova kronika poroča o njem, da je bil raz- 
soden, bistroumen in pravičen bogoslovec. 

Umri je na Dunaju 1. 181 3. kot >kustos« stolne cerkve svetega 
Štefana, c. k. dvorni svetnik, poročevalec dvorne učne komisije in 
ravnatelj bogoslovnih naukov. 

53. Dr. Jozef Špendal (Spendou), 2) 

mlajši brat Antonov, porojen 1. 1757. v Mošnjah. Izobraževal se je na 
normalkiv Kranju in na Ijubljanski gimnaziji, kjer mu je bil učitelj 
poznejši Ijubljanski škof Anton Kavčič. Ko je bil 12 let star, so mu 
pomrli roditelji, in brat Anton ga je vzel na Dunaj. Tu je dovŕšil 
na akademiški gimnaziji srednješolske študije kot >primusc. Po do- 
vršenih modroslovnih študijah se je hotel posvetiti pravništvu, a po 
enoletnem slušanju pravoslovja se je odločil za duhovski stan. Kot 
bogoslovec si je pridobil izredno nadarjeni sin slovenskega kmeta pri- 
jateljstvo slavnega profesorja cerkvenega pravá Ferdinanda Stôgerja, 

1) Oesterreichische National -Encyclopädie. Wien 1836, VI. Bánd. — Wurzbach: 
Biograph. Lexicon. 86. Theil. 

2) Oesterreichische National -Encyclopädie. Wien 1836. V. Bánd. — Wurzbach: 
Biograph. Lexicon. 36. Theil. 



Fridoliu Kavčič: Ziiaraeniti Slovenci. 3.5 

ki ga je celo v svoje stanovanje sprejel. Stôger je bil tedaj tkustos« 
dvorne knjižnice in je stanoval poleg knjižnice, lahko je torej §pendal 
dobival iz bogate knjižnice knjige za nadaljnje izobraževanje. 

Pri spisovanju Stôgerjevega dela : »Introductio in históriám eccle- 
siasticam« je Spendal sodeloval. V bogoslovnici si je izvolil za glavni 
predmet katehetiko ; toda ni mu ugajal način katehetiškega pouče- 
vanja slovečih pedagógov Ignacija Felbigerja in katehista ter zgodo- 
vinarja Ignacija Schmidta, Se najbolj mu je ugajal učni način linškega 
kateheta Jozefa Millerja. Ko so 1. 178 1. oba kateheta dunajské nor- 
málke premestili, je prevzel poučevanje katehizma na vseh štirih raz- 
redih Spendal ; poučeval pa je tudi mlade duhovnike in bogoslovce v 
katehizovanju po svojem učnem načinu, Prizadeval si je dokazati, da 
se njegov učni način opira na razvitek in omiko človeških duševnih 
moci, in da so ta način poučevanja priporočali najslavnejši katoliški 
pisatelji. Z vsemi pripomočki svoje izvrstne pedagoske izobrazbe je 
seznanil svoje duhovne slušatelje. Ta Spendalov učni način je vzbudil 
splošno zanimanje ne le strokovnjakov, nego celo izobraženih lajikov. 
Tedanji predsednik dvorne učne komisije, barón van Swieten, se je 
sam o Spendalovem učnem načinu kaj láskavo izrazil. Ko je postal 
župnik Anton Gali (poznejši linški škof) nadzornik nemških šol, se je 
začela druga doba v napredku avstrijskega nemškega šolstva. Prvo 
dobo je provzročil prelát Felbiger, kateri je le bolj gledal na utrditev 
spomina, Gali in Spendal pa sta v nasprotju s Felbigerjem pospeše- 
vala tudi razvitek razuma. Ko so 1. 1785. Spendala imenovali za pod- 
ravnatelja dunajskí bogoslovnici, je Gali zelo obžaloval odhod pri- 
jatelja in istomiselnika Jozefa. — Leta 1788. pa je postal Gali škof 
linški, in tedaj so imenovali najbolj mu vrednega následníka za nad- 
zornika nemških šol, to seveda — Spendala. V tej službi je deloval 
celih 28 let — do 1. 1816. ; tedaj pa ga je cesar Frančišek, uvažujoč 
njegove veliké zasluge za zanemarjeno šolstvo, imenoval za prostá du- 
najskega metropolitanskega kapitlja. Ogromne so Spendalove zasluge za 
povzdigo avstrijskega šolstva. Slove n ec Spendal je najbolj 
záslužní preobrazovalec avstrijskih normalnih šol; 
kaj ti po Spendalovem učnem načinu so začeli na Du- 
naju in po celemcesarstvu ne le verstvo, nego tudi 
druge predmete poučevati z mnogo večjim uspehom. Že 
kot katehet je bil nasprotnik telesnih kázni in jih je odpravil, kjer 
je le mogel; kajti s telesno kaznijo, je dejal, se zatira mladému zarodu 
fizična moč in — kar je še hujše — morálni čut, in učencu se pristudi 
učenje in obislc^vanje šole. Opustivší popolnoma Felbigerjevo metodo, 

3* 



36 Fridolin Kavčič: Zuameníti Slovenci. 



je skrbel za preosnovo vseh učil po svojem učnem načinu. Uvažujoč 
dobrodelni vpliv godbe na du.^evni razvitek, je p r vi uvedel generálni bas 
kot predmet na dunajskem učiteljišču. S sodelovanjem poznejšega 
nadškofa solnograškega Gruberja je spisal znamenite knjigo: >Poli- 
tische Verfassung der deutschen Schulen«. Wien 1806. Wurzbach piše 
o tej knjigi: »Dieses Buch, welches alle in dieser Richtung erlassenen 
Gesetze enthält, gibt ein treues Bild der Einrichtung des osterreichi- 
schen Volksschulwesens zu Anbeginn des 19 Jahrhunderts und wider- 
legt am besten alle gegen Oesterreich in dieser Beziehung erho- 
benen Angríffe — denn während Oesterreich in den hôheren Lehr- 
anstalten leider zuriickgeblieben, steht es im Volksschulwesen den 
iibrigen Staaten tonangebend und mustergiltig gegenuber.« Spendal 
in katehet Anton Hye sta spisala izvrstno učno knjigo: >Lesebuch 
fiir Wiederholungsschulen oder Innbegriff des Nothwendigsten, was ein 
Jeder als Mitglied der biirgerlichen Gesellschaft wissen solU. Tudi 
zalogo šolskih knjig je preosnoval. Do one dobe je zalagal in tiskal 
šolske knjige dunajskí knjigar Trattner. Že cesar Jozef II. pa je bil 
zaukazal, da mora po smrti Janeza Tomaža Trattnerja dŕžava prevzeti 
založbo in tisk šolskih knjig; toda šele Spendal je opozoril dotične 
kroge na oni pozabljeni cesarski úkaz, in njegov nasvet je obveljal. 
S to naredbo si je dŕžava prihranila mnogo denarja, učno zalogo pa 
jako pomnožila. Pod Spendalovim nadzorstvom se je izdatno pomnožila 
tudi zaloga za katehete. Ko je bil imenovan za nadzornika, je prevzel 
11.500 gld., a ko je odstopil, je bila narástla ta zaloga na 100.000 gld. 

Spendal je bil šolnik z dušo in telesom; njegove preosnove niso 
bile puhlo novotarstvo, nego dobro premišljene naredbe. Ker je bil 
prepričan, da se težavnemu učiteljskemu poklicu le tedaj posvetijo 
nadarjeni in izobraženi mladeniči, ako jih ne tlačijo preveč vsakdanje 
skrbi, je ustanovil vdovsko zalogo za dunajské učitelje, 
ki še dandanes blagodejno delu j e. 

Spendal je dosegel visoke časti ; naposled je bil prošt dunajskega 
metropolitanskega kapitlja , infuliran prelát , konsistorijalni svetnik , 
vseučiliški kancler in c. k. nižjeavstrijski vládni svetnik. Umri je na 

Dunaju. 

54. Jernej Senica, ^) 

š k o f k o p e r s k i , je bil navzočen 1. 1 5 1 3. pri petem lateranskem 
občnem cerkvenem zboru. Umri je 1. 1529. 



1) P. Mare. Bibl. Carnioliae. 



i^ 



Radoslav Murnik : Materino srce. 



37 



Mat 



erino srce. 



Spísal Radoslav Murnik. 



Mlad raož je strastno Ijubil krásno devojko. 
Nekoč mu je velela : ^Ako me resnično Ijubiš nad 
vse, pojdi in — iztrgaj svoji materi živo srce iz 
prsi in mi je prinesi I" In on gre,je iztrga iz ka- 
dečih se grudi in hiti z njim k lepí Ijubici Toda 
na pragu mu izklizne kréeče se srce iz rok. On 
stopi na-nje, se izpodtakne, páde in je razljučen 
prekolne . . . 

Zvesto materino srce pa, krvaveče v prahu 
na tleh in zvijajoče se v silnih smrtnih mukah, 
vztrepeta zadnjič ... in milo povpraša siná : „Ali 
si se hudo ranil, ubogi moj otrok ŕ« 

Francoska národná pravljica. 



L 




neg . . . sneg, kamorkoli ti zre oko. Od čistega neba 
seva bledomodrá, prejasna bliščava. V bajnem zlatu 
se žare daljnji vrhovi visokih gora. Sirno razpete brzo- 
javne žice objema srebrn, svilenorahel ovoj. Góle dre- 
vesne vejice pobeleva skorja iz nežnih sijajnih zrnec 
tako fino, kakor sladične igračice. Léno, težko mahajo vrane tam ob 
česti z otrplimi krili, se ustavljajo, sedajo, zmrzujejo, prinagibljejo 
trupla k tlom in odletavajo v tolpah. Lep, veder zimski dan . . . 
Vse se sveti in sijaji v polzkem lesketu . . . Krasota okolo in okolo, 
krasota povsodi na okrog, toda — ledena, smrtnomrzla, tako brez- 
nadna, tako mŕtva krasota! In tam nad zasneženimi griči visi svetel, 
žaren krog, solnce . . . mrtvaška baklja umrli prirodi. 

Hipoma se zatemnujoči mrak je ugasil solnčni svit z ostrím se- 
verom ... V nizkih valovih tu, tam skokoma in kupoma beže, prše 
in se kade lahne megle snežnih igel pred divjim, strastnim vetrom, 
ki burno odhaja in se burno vrača in vedno iznova siplje raz strehe 
beli prah. 

Pred precej veliko hišo v Razdoru, dolenjskem trgu, so se ustavile 
sani, s katerih je počasno, nerodno in neprenehoma stokajoč zlezel 
suh mož srednje rasti v dolgem, ne preveč elegantno prikrojenem 
kozubu. Osivelo glavo mu je pokrivala kapa, narodni poljski konfe- 
deratki podobná. Prezebli, rdeči obriti obraz je izražal nenavadno lo- 
kavost; iz oči mu je sijala hladná, preračunjajoča, brezsrčna razumnost. 
V prvem nadstropju ga je sprejela v prijetno zakurjeni sobi pri- 
letná gospa. Nekaj mirnega, prijaznega, milega v njenem simpatičnem 
bitju j i je pridobilo vsakoga na prvi pogled. 



38 Radoslav Murnik : Materino srce. 

iDober večer, milostljiva! Zopet sem tukaj . . . Ali sem nadležen, 
kajneda! Toda kupčija je kupčija ! — Torej, ali si morebiti niste stvari 
premislili ?€ 

»Nikakor ne, gospod Jem e c, « je odgovorila z rahlim nasmehom. 

^Vi odklanjate lepo vsotico!« — 

Sedel je na ponujeni prostor in se ozrl po preprosti, vendar 
vzorno urejeni sobi. 

»Hvala lepa! — No, saj dolgo vas tako ne bom motil — « 

>0 prosim, prosimlc je dejala vljudno. 

» — ker vidim, da ne bo nič z nama. — Vidite, v tem mrazu 
se vozim okolo in prezebam za Ijubi kruhek. Za Ijubi kruhekU 

»Treba vam je vsega tega!« se mu je prijaznó nasmehnila. tVam, 
ki tičite v tisočakihlc 

»0 — gospa! Beraštvo, samo beraštvol Slabi čaši, nobene kup- 
čije! Tu imate pa vi vse lepše življenje! Mirno se grejete ves dan 
pri peci, kajneda; skrbi nimate nobene ... In če bi vam tudi kaj 
prišlo navzkriž danes ali jutri^ vam pa priskočí — mladi gospod 
Lad ič.c 

»Moj sin .? — On ima izvrstno službo, to je res; ali o kaki pod- 
porí ni govoriti, vsaj zdaj še ne. Moj Bog, na Dunaju, saj veste — ^ 

>Vem, vem, vem! — Toda, oprostite, vrniva se le zopet k svoji 
kupčiji, kajneda . . . Zunaj se pripravlja vihar, in jaz móram še nocoj 
v Novo mesto. — Ne smem se preveč muditi — recite zadnjo besedo : 
ali mi hočete prodati hišo ali ne.?« 

Ladičevka je zmajala z glavo. — 

*Ng? Pravite.?« je vprašal in se poigral z debelo, zlato verižico 
svoje ure ... 

»Stiri tisoč! — Lepo vas prosim !« je silil — 

»Hiša je vredna najmanj še edenkrat toliko^ je odvrnila ona in 
dostavila: »Poleg tega pa bo dolenjska železnica — « 

»Vem, vem, vemjc je hitel. Njegova senca se je nemirno pre- 
mikala po stropu . . . »Dolenjska železnica! Bog ve, kdaj jo prično, 
ako jo sploh kdaj! In to tudi ni še gotovo, kod poteče tir; to še ni 
določeno — ne, ne, stvar so zopet predrugačili ! — Tako je, kajneda.c 

Pogledal je preudarjajoč v kot in potem v svetilnico . . . 

» Veste kaj, gospa.? — Stiri tisoč in pet stôl — Hočete .í* « 

iHvala lepa, gospod — c 

»Naj bo — osemsto! — Stiri tisoč in osemsto lepih goldinarčkov, 
kajneda I « — 



Radoslav Murnik : Materino srce. 39 

»Ne, ne, gospod Jemec! Midva se ne pobotava . . . Kar ne mogla 
bi se ločiti od hiše, v kateri sem rojena — 

>In tako dalje, vem, vem, vem! Spomini — in také stvari, kaj- 
neda I Ti nesreča ti! c — 

Zopet je nekoliko pomislil . . . 

»Pet tisočI« je viknil naposled. »Slišite — — Pet tisoč I Lepi 
denarci! Pa naredival — Ne?c 

> Obžalujem, gospod Jemec !« — 

»Nočete?« je poskočil špekulant kvišku in plosknil z rokama. 
>Pefc — pet tisoč 1 Nihče vam ne bo več ponujal, kakor jaz 1 — No, 
morda se pozneje kdaj vendar odločite, kajnedal Prosim, kar pišite 
mi 1 Plačam takoj 1 Pet — pet tisoč 1« 

II. 

V eni najelegantnejših dunajskih kavaren v notranjem mestu je 
slonel pozno po noci dragonski častnik ob kamenití mizici, prešerno 
molel iztegnjene noge od sebe in kimal mladému gospodu, ki je sedel 
njemu nasproti v salonski obleki najnovejšega kroja. 

iNo ... no I — Kaj.í^« je vprašal lajtenant in privzdignil sabljo, 
igrajoč se. >Meni se zdi, meni se nekaj zdi . . . gospod Ladič !« 

Ladi č se je v zadregi zasmejal in se obrnil nekoliko stráni. 

Lajtenant je grozničavo zamižal, prisiljeno zazeval in hitro mignil 
mladému markerčkuí 

»Pst, ti! — Ti, črni rogačekl — Trabuko! — Kaj zijaš.? — 
Galopp 1 — Ventre á teľre!« Potem se je obrnil zopet k svojemu 
sosedu : »Ladič, Ladič! Tako je zdaj ta reč.? — Ona te je torej ©ča- 
rala . . . lepa Irma, tla belie — c 

Markerček je prinesel na svetlem kovinskem krožniku skrbno 
užgano smodko in se s plašnim pogledom ponižno poklonil oficirju. 

> Mars U se mu je zah valil častnik. 

>Priznati móram, c je izpregovoril Ladič, ». . . krásne jšega de- 
kleta še nisem zlepa videl, in — « 

>No, no, no, no!« mu je hipno segel v besedo lajtenant, mahajoč 
z roko kakor v obrambo in cincajoč na svojem sedežu. t No, no . . . 
vozite počasi! Lepa je, to je res, recimo ; lepa, ali . . .c 

On ni končal svojega govora ; pozorno je ogledoval cigare in 
se zaspano nasmehnil. 

»Irma je lepa! Rajsko lepa!« je vzkliknil mladi znanec dragončev. 
Sedel je mirno; notranjo njegovo razburjenost je izdajala le desnica, 
igrajoča se nervozno z vžigalico ali pa gladeča črno, ne dolgo brado. 



40 Radoslav Murnik : Materino srce, 

»Tudi rajsko lepa, recimolc — 

»In mlada, duhovita. elegantná . . .c 

»Recimo .'. . Se nekaj smo pozabili : ona je jako koketná !« 

»To so bolj ali nnanj vse.« 

»Jako koketná!* je dostavil oficir počasno in s poudarkom^ kakor 
bi hotel še nekoliko premišljevati svojo znamenito izjavo. »In pa . . . 
in pa poleg tega . . . kako tudi? — Denarja seveda nima nič, denarjal 
To je tisto, kar me ne veseli, Ijubček ntioj ... Ne veseli . . . Res 
je, recImo.« 

»To nič ne dene; to jo dela le še bolj zanimivol* 

»A-a-al — Lej, lej — kako jo zagovarja! Ti si morebiti resnično 
zaljubljen v lepo plesalko.í^ — A-a-al Ti imaš še premehko srce za 
rezidenco I « 

»In ako bi bil.? — Ako bi bil res zaljubljen?* 

>Nikar se ne vznemirjaj ! — Jaz, kar se mene tiče, vaju blago- 
slavljam! Do denarja ti torej ni nič, dasitudi si blagajnik, ali — 
recimo, morebiti práv zaradí tega.} Toda, povej mi — ali je res mo- 
goče, da se človek zaljubi na prvi pogled .í^ — — Kaj misliš.?* 

Ladič je molče pogledal častnika, ki je izpustil debel tok dima 
iz ust. 

»Meni se kaj takega še ni pripetilo nikdar, meni, lajtenantu 
Fritzu Spiessu. Vselej sem se poč asi in . . . skoro težavno, branec 
se tako rekoč z vsemi štirimi, izgubil v nežne mreže . . . Zdaj sem 
pa že celo previden s krasnim spoloml Lepa dekleta in mlade žene 
naj se zaljubljajo vame, kolikor jim drago — človek naj bo vsaj 
včasih potrpežljiv 1 — Toda, jaz sam, star lisjak, ne pôjdem več v 
zanjko ! Potrošil sem že dosti denarja za tiste čudne srč ne potrebe 
— zadnji čas je, da sem pameten in soliden I Moj starí se je namreč 
zaklel, da ne plača nobenega počenega groša dolga več za menoj in 
mi črno na belem obljubil, da oddá posestvo mlajšemu bratú, ako za- 
jaham le še edenkrat prejšnjega konja, to tí poveml No — saj smo 
že dovolj užili ... In tako se povrnemo nekega lepega dne domov 
in osrečimo enega naših naivnih štajerskih polžkov in postanemo 
lepo polagoma filister, ki ume modro vati o repi in krompirju in hi- 
potekah.c 

Lajtenant Spiess je zopet široko zazeval. Potem je odložil smodko 
in zapretil Ladiču s prstom, léno izrekavajoč: 

»V tvoje zasebne razmere se ne bom vtikal . . . Toda — pred 
tem dekletoni te svárim! Resnol Ona potrebuje vedno velikih vsot, 
katere zopet sproti zapravlja v veselih družbah. — Uniči te; zdaj jo 



Radoslav Murnik: Materiuo srce. 4 í 

podpira stari gróf Sandersberg. AU — stavim kaj, da ga ima za norca, 
zaljubljenega dedca! Vobče, vse moške vodí za nos, to ogrsko detel 
Démon ! — Ne šili za-njo ! Ona je démon ! To je pravá beseda I Njene 
krásne oči gledajo tako mrzlo. Seve, kadar plese, takrat . . . takrat 

— priznávam, tudi jaz sem čutil nekako omamijenost danes ali bolje 
včeraj pri predstavi, videč, kako neprikrito káže »lepa Madjarka«, plešoč 
národne plese, vso svojo neobuzdano, vročo strasti — Marker, plačami 

— Marke-e-r!c 

III. 

Irma, »lepa Madjarka,€ je sedela mračnega zimskega dne v 
svojem duhtečem budoaru pri oknu. Mlada krasotica je bila srednje 
rasti, temne bronaste polti in svetločrnih las. Pravilne poteze so iz- 
ražale navzlic vsej ženski mehkoti ovalnega obraza nekaj resnega, 
strogega, hladnega, nekaj, kar je zelo ugajalo moškim, ženskim pa 
silno mrzelo. Zares prekrásne so bile njene temnosive, skrivnostne, 
žarne, pokorilne oči za črnimi, nenavadno dolgimi trepalnicami napol 
zakrivajočimi . . . očarujoče oči in mamilne zlasti tedaj, kadar je za- 
gorelo iz njih kakor sam živi ogenj I — Ravnodušno je sedela, skoro 
se ni ganila. Le sedaj pa sedaj se je nekoliko ozrla po sobi. Mladega, 
elegantnega obiskovalca tam na okroglem nizkem taburetu ni pogle- 
dala niti edenkrat ne . . . kakor da ga ne bi bilo tukaj — ona se ni 
najmanje zmenila zanj in milostljivo je čakala, kedaj da se naveliča 
mladi mož občudovati njeno lepoto. 

On pa jo je gledal, kakor prikovan jo je gledal in čutil nepremagljivo 
moč, ki je silila vse njegovo bitje k njej . . . Zdaj so mu tiha, ali 
múčna ježa, zdaj koprneča žalost, zdaj strastna nestrpnost odsevale 
raz obraz. — 

» Irma! c jo pokliče naposled. — 

Ona se ne premakne ... S prekrižanimi rokami stoluje ob oknu, 
ponosno kakor kraljica, in navidezno pozorno opazuje živahni promet 
doli na Alserici. Vendar ... na čelu se ji pojavijo gubice; ustnice, 
nepremične, so stisnjene na trdo. 

»Kako vendar moreš biti tako mrzla proti meni, Irma.í^ Saj veš, 
saj moraš vedeti, da te Ijubim, kakor ni še Ijubil nihče nikdar na 
svetu! Irmal Ti veš, da si mi vse — zakaj me tako neusmiljeno 
mučiš?« 

>Kako ste smešni, gospod Ladič! Smešni in dolgočasni, ah... c 

^Ako bi vedela, kako brezumno, kako strastno te — « 

>Ljubim, Ijubim in Ijubim 1 — To novico poslušam že nekaj čaša I 
Ne samo od vas; tudi drugi me dražijo s temi dolgočasnimi oznanili, 



42 Radoslav Murnik : Materino srce. 

da se mi že res gnusi! Ko bi že vsaj kdo prišel in mi izjavil, da me 

ne mara, da mu — ne ugajam, ali kaj takega ! Vi moški, vsi 

vprek, ste komični junaki! O — junaki!« 

»IrmaI Brez tvoje Ijubezni — mrtevic 

»Le tistega nikar ne, gospod Ladič, tistih prismojenih trditev, 
v katerih naj prisiljuje glavni efekt — revolver! — Kako se more 
pameten človek ustreliti radi ženské? Tega ne pojmiml Jaz se go- 
tovo ne bi radi moškega! Takega ni na svetu U 

»Ali, poslušaj me! — Saj te . . . jaz te hočem vzeti v zákon... 
Bodi moja . . . Irma — srečnejše žene ne bo nikjer! Bodi moja, vsa 
moja, Irma I « 

» Vedno lepše! — Irma Ladič, to se ne sliši slabo, hahahal — 
Zdaj vsaj niste več tako dolgočasni. Vsaki snubač je interesanten 
dekletu. c 

Prvič danes je obrnila glavo k njemu in ga pogledala nekako 
škodoželjno. 

»Resnično, gospod Ladič, vi se mi smilite! Vi ste kasir, pri večji 
banki bržkone. Dovolíte, koliko znasa vaša plačapc — 

»Ne, ni treba, ne, gospod Ladič I c je dostavila naglo. >Ni mi 
treba, da bi to vedela! To ni ničí Nič, nič . . .« 

Zopet je umolknila, in pozneje mu ni dala nobenega odgovora. 

— »Irma, ti si huda namel Prejšnji teden si bila še vsa dru- 
gačna . . . Ali si jezna radi tiste vsote?« 

»No, zakaj mi je ne prineseš ... ne prinesete? Ubogih par 
Stotakov ! « 

»Dve tisoč, Irma! Dve tisoč! — Kje, odkod naj jih vzamempc 

>Kjer hočete! — Potrebujem jih . . . Plačati móram dolgovel 
Ako rečem jutri grofu Sandersbergu le eno besedico — « 

>Vse bi ti dal, ako bi le imel! — Kúpil sem ti modnega blaga, 
zlatnine, srebrnine, raznih dragocenosti, kar si le poželela — c 

Hipoma je vstala, odpria lieno omaro, poiskala in mu vrgla 
krásno izdelan lesen zabojček na mizo. 

»Le vzemite ! To je vsa vaša ropotija 1 Moji tovarišici je kúpil 
prijatelj vratni nakras za dvajset tisoč. — Ako se vaša Ijubezen ne 
more vzpeti nad par braslet in prstanov — ne, vsaki rokodelski po- 
magač kúpi svoji Ijubici kaj lepšega, kakor ste mi nanosili tukaj vi! 
Vobče, gospod Ladič, prosim vas, da v prihodnje opustite svoje posete! 
Midva! — — Midva.í^ — Vsaki svojo potí* 



I 



Radoslav Murnik: Materino srce, 43 

»Ne morem od tebe, Irma, ne morem!« je viknil na glas, skočil 
k njej in jo prijel strastno za roko. »Recil Povej ! Vse ti . . . vse 
ti dam ! — Vse!« 

»Saj sem že reklaU je odvrnila; mirno, ponosno, kakor znna- 
govalec, je stala pred njim in tiho opazovala hitro sopočega, skrajnje 
razburjenega moža. Pravzaprav . . . zoprn ji ni bil, tako-le strasten 
in goreč. 

»Dve tisoč . . . Irnna ? Ti jih ... ti jih res — .?c 

>Do jutri opoldne jih móram imeti.« 

Za čas sta oba umolknila ... Od ulice je prihajal zamolkel 
ropot drdrajočih voz, zategli piski in glasno zvončkljanje tramvaja, 
trdi klopot konjskih kopit, nejasní vrišč in šum vrveče množice. 

> Dobro . . . Jutri ... do jutri opoldne, Irma 1 Prinesem 

jih . . . Samo, Ijubi me, kakor prej . . . Reči mi, da me še Ijubišlc 

>Ljubim te, Julij !c 

... In oklenile so se ga mehke roke, poljubljale ga mehke, 
prožne ustnice. B ilo mu je, kakor da ga sučejo valovi viharnega vrtinca, 
iz katerega si ni želel nobene rešitve . . . Gledajoč ta krásni obrazek, 
ki mu je slonel na prsih, utapljajoč svoje poglede v njenih vabljivih, 
živo žarečih očeh, ni obžaloval, kar je obljubil. 

IV. 

»Prosim, prosim, Ijuba gospa Ladičeva 1 — Izvolite sesti . . . 
Kaj bo dobrega.?« Gospod Jemec je bil kaj vljuden mož. 

Obotavljajoč se, je stopila naprej in sedla prijaznemu gospodu 
nasproti. Čutila je onemoglost in strah pred njim, se tresla kakor 
žrtev pred lovcem. Beseda j i kar ni hotela z jezika. — 

iDve tisoč potrebujem, gospod Jemec . . .« je dejala naposled 
tiho, boječe. Globok vzdih se ji je izvil iz prsi — hvala Bogu, izre- 
čeno je . . . 

»Prav lepo se pomeniva,c ji je veselo prikimal. >Na hišo?« 

Prežeče, poželjivo so se mu zasvetile oči. Ona ni odgovorila. Z 
nogo je pogladila gubo na preprogi in se ozrla po bogato, toda ne- 
vkusno urejeni sobi naokolo, kakor bi Ískala pomoci. 

tDa« ... je izrekla, komaj slišno. 

Kako sram . . , kako strah jo je bilo pred tem človekom! 

>Na hišol — Dobro, dobro! — Takoj, dovolíte — alí potre- 
bujete takoj ? Oprostite, precej zopet prídem, častita gospa! c 

»Dvajset stotakovlc je rekel s sladkím glasom, vrnivši se iz 
druge sobe. »Lepi denarčkíl Prosim, preštejtel< 



44 Radoslav Muruik : Materino srce. 

»Gospod Jemec — « 

»IzvoHte?c 

>0 tem ne sme zvedeti živa duša nikdar nič . . .c 

Sedel je za pisalno mizo in vzel listek za menico. — 

»Kaj pa. kaj pa . . . na tri odstotke . . . živa duša ne, nikdar 
nič ... na tri procente tukaj , ker nisem žid in oderuh, ampak 
pošten ... na koliko čaša? — Sest mesecev, dobro . . . pošten in 
krščanski trgovec, tako — še datura, pa je vseh komedij konec. — 
Zdaj pa, častita gospa, podpišite, prosiml Izvolite semkaj sesti . . . 
Tukaj je pero I c 

Ona sede, vzame usodni list; papir se ji trese v roki . . . 

»Ali — gospod Jemec, saj potrebujem le dve tisočl Vi pa ste 
tukaj zapisali: dve tisoč in pet sto goldinarjev . . . Zmotili ste sel 
Saj ste mi našteli le dvajset stotakov tukaj-leU 

Vzdignil je ramena skoro do ušes, pogledal od stráni preko njene 
ráme in dejal z zvitim nasmehom : >Nič se nismo zmotili. Práv nič! 
Kupčija je kupčija . . . Kdor riskira, naj tudi zaslúži U 

Razumela je ; mraz jo je stresel. Láskavo se smejoči gospod 
Jemčc se je pokazal neusmiljenega odrtnika. 

>Ako niste zadovoljni, gospa, potem obžal — c 

Zopet jo je pretresel mraz. Zganila se je. 

Vendar se je ohrabrila. Ustnice so se ji stisnile ozko druga na 
drugo . . . Hitro je segla po pero in je nastavila. Vsoto je morala 
imeti . . . Še danes I 

Ali roka . . . roka se j i je zastavljala, ni ji hotela 1 Počasí so 
se polnile nesrečnici oči s skelečimi solzami. Vroča kaplja ji je kanila 
raz prebledeli, trpeči obraz . . . kanila svetla kaplja in . . . zardela v 
prejasnem solnčnem blesku kakor kri. 

Oderuhu je zaledenel trdi nasmeh okolo ozkih, navzdol zaokroženih 
ustnic, pogled mu je begal po tleh, zastal v temnem kótu blizu vrat. 

Nepremično je stal brezsrčni starec za njenim stolom in tiho 
čakal podpisa. 

(Konec prihodnjič.) 




Šimon Rutar ; Carigrad. 45 



C a r i g r a d. 

Spisal Símon Rutar. 
I. 



► Carigrad je naš I« 




d or hoče obiskati to vilinsko-čarobno mesto ob »Zlatem 
rogu,c ta naj se mu bliža po morju, ker je od te stráni 
najkrasnejši pogled na to divno zbirališče orijentalske 
bliščobe. 

Ze vzhodni del Egejskega morja nas pripravlja na 
azijski svet. Ko pridemo zjutraj zgodaj na parnikov krov, vidimo, 
kako se vzdigajo megle, in kako se približuje mo vedno bolj obali. 
Kmalu krene krmar v ne preširok preliv, iz katerega vedno voda 
struji, tako da se mora párni stroj bojevati z morskim tokom. Pri vhodu 
stojita sredi dveh majhnih mest dva visoka svetilnika, Sedil Bar 
na evropski, K um K ale si na azijski stráni. Takoj potem se nam 
odkrije vsa okolica. Na desni stráni vidimo blizu starega Sigeja 
(na osamljenem griču) veliki gomili Patroklovo in Ahilejevo 
(Ijudstvo ju namreč tako imenuje), potem Skamandrovo dolino z 
nizkim gričem, na katerem opazi le zvedenec razvaline starodávne 
Troje. V ozadju pa se vzdiguje modrozračna I d a, na kateri je pasel 
lepi Parid ovce svojega očeta. 

Najstarejše vešti o Dardanelih (tako se imenuje preliv) sezajo 
nazaj celo do mitiškega kralja Dardana, ki je stoloval v Erenkeju, 
znatnem mestecu na poti iz Canak-Kalesija v Trojo. Zgodovinsko pre- 
iskavanje je dokázalo, da je bil on le asirski namestnik med tam bi- 
vajočimi Frigijci, in da je >Dardanos« le pogrčena oblika iz asirskega 
>Tartanc. Neki Asirec Ilo je sezidal tudi Trojo na povelje lidijskega 
kralja Tantala okoli 1. 1500. pred Kr. — Šele iz poznejših časov 
so tudi grške pripovedke o Dardanelih: Zen je poslal zlatega ovna, 
naj bi rešil Atamantova otroka Friksa in Helo iz krempljev njiju 
mačehe Ine. Na poti je padla Hela v preliv ter mu dala ime »Hele- 
spont«, a na dnu morja je postala srečna soproga Pozejdonova. 

Leva strán preliva je strmá, včasih celo propadna, desná pa 
bolj položna, z grmičjem in celo z drevjem obrastena. Tam, kjer se 
Dardanele zožujejo, stojita dve trdnjavi, najmocnejší ob tem prelivu: 
na evropski stráni K i I i d Bar, na azijski stráni paKale Sultanie 
in pod njim Čanak-Kalesi, katerega je sezidal Mohamed II., pre- 
magovalec Carigrada. Pred napol razpadlim grádom zijata dva veli- 



46 Simou Rutar: Carigrad. 



kanska topa, in okoli njiju leže kúpi kamenitih krogelj. Čanak-Kalesi 
je parobrodna postaja in ima avstrijski pôstni úrad. Ob luki vihra 
turéka zastáva s polumesecem, a nad hišami se vzdigajo minareti treh 
mošej. Morská struja je tu tako močna, da vleče colne brez jader in 
vetra proti jugozahodu. 

Črez eno uro nad Čanak-Kalesijem zagledamo zopet po eden grád 
na vsaki stráni z močno oboroženimi turškimi baterijami. (Mimogrede 
bodi povedano, da te utrditve ne bi mogle nič škodovati sedanjim 
oklopnjačam, če bi se le te z veliko silo skozi nje zagnaie). Tu je 
najožje mesto v Dardanelah (1350 metrov), in tu sta stali stari mesti 
Abid (na azijski) in Sest (na evropski stráni). Tu je dal 
Kserks napraviti imeniten most, in da mu ga morje ne bi razdejalo, 
mu je žrtvoval iz zlate čaše najdražjega vina , potem pa vrgel v morje 
čašo, zlato zdelo in meč. Tudi Aleksander Veliki je peljal tod črez 
svojih 35.000 Macedoncev, s katerimi si je podjarmil skoro vso tedaj 
znano Azijo. Nasproti pa je prepeljal Osmanov vnuk Sulejman L 1357. 
tod v Evropo osmanske Turke na 39 plavih ter posedel z njimi 
Galipoli. 

Najmičnejši román starega veka se je vŕšil tudi ob tej morski 
ožini, namreč med Hero in Leandrom. Pôvod tému románu je dal 
morski svetilnik, ki je stal blizu starega Abida, kakor še dandanašnji. 
Tam je bilo gotovo tudi imenitno svetišče Artemide, in Hera je bila 
njena duhovnica. O prazniku boginje jo je spoznal Leander in se 
vanjo brezmerno zaljubil. Ker je pa ni smel očitno obiskavati, je plával 
le po noci do nje, svetilnik pa mu je pot kázal. Ko pa je nekoč vihar 
luč upihnil, je zašel Leander na skalnato obalo, kjer so ga valovi ubili, 
in njegovo truplo so prinesli pred nesrečno Hero. Slična pripovedka 
je znana tudi Slovencem (primeri Trstenjakovo novelico » Slovenskí 
Leanderc v Novicah 1. 1860., str. 9. — 11,), potem Dalmatincem in 
Nemcem v Gorenji Avstriji (Heimgarten II. 136). Tudi samotno bi- 
vanje deklice v stolpu (sv. Barbara!) je vsem národom ziian motiv 
in takisto Slovencem. (Rohde, der griechische Roman, str. 134.; 
Zeitschrift des Munchner Alterthum-Vereins. V. Jahrgang 1893). 

Nad Abidom sta obe obali bolj nizki; ázijská strán je pa še 
bolje obrastena. Pri Kozji reki ( Aigospotamoi) je videti še precejšnjo 
ravnico. Tu so Spartanci 1. 405. uničili atensko brodovje in potem 
zajeli tudi vojsko na s uhem, ker so prišli od druge stráni (iz Saroškega 
zaliva) črez polotok. Tu je torej poginila sláva starih Atencev 1 Kmalu 
potem zagledaš na desni stráni Lampsak, na levi pa Galipoli. 
Ta kraj se razprostira práv slikovito na peščenčevi planoti, katero 



Šimon Rutar: Carigrad. 47 



je voda zelo razjedla in tudi izpodrila, kakor n. pr. pri Sorentu. Mesto 
ima skoro samé lesene hiše in je videti precej samotno. 

Kmalu se razširi preliv, in odpre se nam solnčna gladina Mra- 
mor s ke g a m or j a. Ko se približujemo otoku Mramora, tedaj zahaja 
solnce tako krásno, kakor se to vidí le na Akropoli. Črez malo čaša 
nas zavije noč v svoja krila, in v mirnem snu pričakujemo pogled na 
čarobni Carigrad. Zdi se, da parnik nalašč bolj počasi vozi, ker po noci 
ne sme nobena ladja v carigrajsko luko. 

Drugo jutro vstanemo že ob štirih, da ne zamudimo lepega 
vhoda in krasnega pogleda na sedmogrično mesto ob Zlatem rogu. 
Toda ko pridemo na krov, visi nad vsem morjem precej gosta, sivá 
megla. Le počasi se svitá in dani od vzhoda, ter se prikazujejo vedno 
določnejše obalne poteze. Brezmerne jate ptic letajo okoli in se vzdi- 
gajo, pojoč, visoko v zrak. Naposled se prikáže na levi suha zemlja in 
ob njej ladje, potem pa tudi vitki minareti in kupole. Na desni se 
vzdigne hipoma iz megle solnčna kroglja, in okna na nasprotni stráni 
se zabliskajo v bledi svetlobi. Megle se počasi razkade, in mi stojimo 
pred Ahmedovo mošejo s šestimi minareti. Nad vodo visi poteza 
sivega razpadajočega ozidja, nad njo pa se vzdiguje palača pravo- 
sodnega ministerstva, svetilnik, petero kupol sv. Soíije, poslopja z 
velikimi dimniki, in slednjič se prikáže skrajnji rt Tracije z gozdiči 
starega Seraja. 

Parnik se zasuče malo na levo okoli Seraja, in zdajci se razgrne ča- 
roben svet pred nami. Ravno spredaj vidimo Pero, kako se nje hiše 
stopnjevito kopičijo vedno više in više in dalje po slemenih. Od kraja 
se vzdiga galatski stolp, pod njim pase razprostira Gala ta ob vsej 
dolgi obali, ob kateri mrgoli brez števila ladij in čolnov. Posebno 
slikovita je Galata, pa tudi Sk u ta r i na azijski stráni. Pred nami se 
odpreta dva mogočna veletoka: na levo se zajedá Zla ti r o g, na 
desno pa se kačasto vije Bospor, ki ima vse polno malih zálivov. 
Na desni stráni pa, tam, kjer se ázijská stopnjevina spušča strmo k 
morju, se kopičijo, kakor stopice, hiše in hišice skutarske, za njimi 
pa se razprostira zelo velik gozd cipres, v katerem se nahaja naj- 
večje pokopališče celega sveta. 

Vsa ta slika je tako mnogovrstna, da se začnemo šele počasi 
zavedati in razločevati posamezne kraje ob Bosporu. Na evropski 
stráni se vrste drug za drugim: Tophane z mnogimi topovi in 
krogljami, Find ik li, Dolmabagče (»bučna palačac), Čiragan- 
seraj itd. Stopice se vzdigujejo druga poleg druge in druga nad 
drugo, tako da se vidijo kot viseči vrtje nad morjem. Vitki kijoski 



48 Šimon Rutar: Carigrad. 



se prikazujejo izmed platanovega zelenja, in zdi se, kakor bi se iz 
globočine morja vzdigale in lesketale zračne slike krasnih palač, kakor 
so opisane v ^Tisoč in eni noci*. Okoli in okoli se blesketa voda, 
valovi se igrajo in si šepečejo o premnogih haremskih skrivnostih. 
Gledalec teh čudes ne ve, ali dobro vidi, ali le sanja in sluti, kako 
lepo mora pač biti v raju. In če to niso sanje, je vendar poezija, 
prizor za vse mogoče občutke človeške duše, ki se rada povzdigne iz 
brezna strahovitih dejanj v zračne višine, polne cyetličnih dišav, in iz 
teh zopet do globin nerazrešnih skrivnosti. 

Ko zavijemo v »Zlati rogc, se razkrijejo pred nami tudi više 
ležeči deli Carigrada. Nad morsko gladino se vzdigajo hišne stopice 
kot stolpi visoko, in iznad raznih skupin sivih hiš mole vedno nove 
kupole, strie vedno novi minareti. Za nami ginejo že znani oddelki, 
in zdi se nam, kakor bi se bila cela mesta v morje potopila, a pred 
nami se prikazujejo zmerom nove mošeje, nove palače. Vse prihaja 
mimo nas in gine za nami, kakor strahovi v sanjah. Ko se naposled 
ladja ustavi, se nahajamo med gostim gozdom samih jarbol in par- 
niških dimnikov. Ladjo obkoli mahoma cela tolpa čolnov, v katerih 
sede žilasti prevozniki in vabijo popotnike v svoje colne ter njim 
p riporočene hotele. Težko se je odločiti onému, ki si ni že poprej 
izbral zavetišča. In ko se začnemo izkrcavati, tedaj šele nastane pravá 
gneča, ker orijentalci hočejo vsi naenkrat iz parnika na suho. Na pri- 
stanišču pregledujejo potné liste in prtljago. Kdor poprej izroči svoj 
tbakšiš«, ta bolje in poprej opravi, ter ga izpuste v ozko, smrdljivo ulico. 

Sedaj pa smo na suhem in se nahajamo sredi vsakdanjega živ- 
Ijenja, polnega pehanja in skrbi. Pred nami se razvija čisto nov, tuj 
svet, poln pestré mnogovrstnosti. Cel babel glasov nam doni na ušesa ; 
gluši nas kaos konj in drugih tovornih živali, težko obloženih nosačev, 
kričečih dečkov, zlasti pa brez števila na tleh ležečih psov. Na ušesa 
nam brle žvižgi parníkov in železniških lokomotiv, vpitje vabečih čol- 
narjev, ki čakajo s svojimi »kajikic ob obali, vikanje kočijažev, po- 
uličnih prodajalcev, cigánov, otrok i. t. d. Tu vidimo Turkinje, ki se 
zibljejo kot gosi v svojih širokih oblekah, in nališpane Evropejke, 
molčeče derviše in kričeče poganjače oslov, belo oblečené šejke in 
črne mladeniče, postopajoče vojake s turbani in íesi ter zastopnike 
vseh mogočih národnosti : Turke, Grke, Izraelce, Armence, Perzijance, 
Arabce, Kurde, Cerkese, Črnogorce i. t. d. Vse se drvi in gnete, tako 
da se človeku kar v glavi zmoti. Natančno opisati javno življenje v 
Carigradu, ni mogoče, in tudi tak izvrsten risar, kakršen je De Amicis, 
je naslikal le odsev vsega tega, kar potovalec na svoje- oči zares vidi. 



Simou Rutar: Carigrad, 



Treba ti je mnogo hoditi in se voziti, da dobiš neke splošiie 
vtiske o Carigradu, in da si sestaviš vsaj nekaj markantnejših slik 
tega svetovnega mesta. Vsaki tujec, ki pride v Carigrad bodisi po 
katerikoli poti, hiti najpoprej k Zlatému rogu. Ta je pri vhodu, na- 
sproti Seraja, nad 600 m širok, potem pa se v sredi neprimerno razširi, 
se naposled zavije proti severovzhodu in drži skoro 7 km daleč med 
celino. Vanj se izlivajo tako imenovane »beligrajske sladl<e vode«, ob 
katerih se nahaja najbolj priljubljeno zabavišče turških »bul« (žen). 
Te vode in pa trajna struja, ki prihaja skozi Bospor, odnašajo vse 
blato in branijo, da se Zlati rog ne more nikoli napolniti. Tudi naj- 
težje vojne ladje pristanejo lahko povsodi práv tik kraja. 

Carigrajske ulice so ozke, zavite, imajo vse polno voglov in 
okrogel, kamenit tlak, da se človeku vedno noga izpodtika. Nekatere 
ulice so tako strmé, da ni mogoče po njih voziti; druge imajo celo 
stopnice v krajših ali daljših presledkih. Tlak je zmerom moker in 
nekoliko blaten, ker ga zaradi velikega prahu vedno škrope (v Peri in 
Galati iz vodovoda, kakor pri nas po večjih mestih). Tudi drugače 
niso ulice posebno snažne, ker Turki mečejo, kakor je znano, vse od- 
padke in vsako mrhovino na ulico. Kar je še užitnega, požro velikí 
črni psi, ki leže vsakih pet ali deset korakov na boku po ulicah in 
mole vse štiri od sebe. Ne ognejo se ni človeku, ni vozu in še strcajoči 
vodi le komaj. Turki bi kaznovali tistega, ki bi takému psu storil 
kaj žalega. Vsaki pes ima na ulici tako rekoč svojo posest in se ne 
da z nje pregnati. Gorje tujemu psu, ko bi se drznil v kako drugo 
ulico zaleteti; vsi štironogati prebivalci po njej planejo nanj in ga 
preženo z groznim vriščem. Vsaki Turk ima kacega psa, za katerega 
skrbi in mu nosi hrane. Kadar psica vrze, ji nasteljejo v kakem kótu 
na ulici malo slame ali sena, da tamkaj doji. 

Po carigrajskih ulicah je vedno pehanje, drvenje in vpitje. Po 
najbolj Ijudnatih ulicah je napeljan tudi tramvaj; ali koder je ulica 
posebno ozka, teka vedno gologlav in bosopet ded pred konji in podi 
z rdečo zastavico Ijudi s tira. Najbolj vpijejo turški izvoščeki, ki, po 
konjih udrihaje, drve po ulicah in neprestano kriče »varda, varda* I 
(od italijanske besede tguarda«, t. j. varuj se, varuj sel). Posebno 
opoldne in zvečer, ko zapirajo prodajalnice, je najhujši vrvež po ulicah, 
da se človek le s težavo preriva. Pa tudi tujec se kmalu privadi tému 
pehanju, in tudi on začne siloma naprej riti, kakor vidi druge. Naj- 
večja gneča je seveda na obeh straneh novega mostu črez Zlati rog, 
kjer pobirata po dva in dva moža v belih haljah mostnino in preže 
berači na svoj >bakšiš« (izmenjan drobiž). 

4 



50 Šimon Rutar: Carigrad. 



In kakšno je šele življenje na vodi tega Zlatega roga ! Napoljska 
luka, kjer vendar lenuha zadosti vročekrvnih lazaronov, je mŕtva proti 
carigrajski. Brez števila »kajikovc šviga semtertja po m hni gladini. 
V njih se vozijo za malo novcev tisti, katerim se kam posebno mudi, 
ali pa ki so se že utrudili od dolge hoje po hrapavem tlaku. Manjši 
parniki letajo neprenehoma ven ali noter, žvižgajoč, tuleč in se dimeč. 
Tému nasproti je žvižganje večjih parníkov podobno votlemu bob- 
nenju, ki se tu pa tam odmeva. 

Tudi Ijudi, njih nose in obraze najlože opazuješ o b mostu črez 
Zlati rog, ie žal, da nimaš za to niti dosti čaša, niti mirnega kotička. 
Le v naglici razločuješ ražne nose in najrazličnejše obraze, zlasti pa 
staré in mlade Turke. Prvi nosijo široké hlače, od spodaj golenice in 
nizke črevlje, na glavi pa ves previt turban okoli obrite glave. Drugi 
pa so skoro evropski oblečeni, le da je njih obleka práv ozka, na 
prsih zapeta, a na glavi imajo Ijubek fes. Práv lepo je gledati, kako 
vljudno in prisrčno se taki Turki pozdravljajo : glavo ti malo naprej 
nagnejo, potem iztegnejo pred trebuh desno roko s prsti na znotraj 
obrnjenimi in malo zakrivljenimi in gredo z njo hitro navzgor, malo 
postajajoč na prsih, ustih in čelu. To ponavljajo trikrát in pri tem 
izgovarjajo besede: »salemalejkum*. Pravijo, da so te besede iz he- 
brejskih: »salum alejhem«, pomenijo pa >mir z vami«! Tudi so mi 
razložili, da ima Turkov pozdrav ta pomen v sebi: Klanjam se ti, 
pozdravljam te s srcem, besedo in razumom. 

Zanimivo je tudi opazovati ražne nošnje Turkinj, ne toliko za- 
radi povsod enakega kroja, nego zaradi raznih barv in záplat. Da 
imajo >bulec zakrit obraz razen oči in nosa, to je sploh znano. Na 
glavi nosijo nekake rute, ki so tesno ovite. Spodnji del zelo nabra- 
nega krila ima dve luknji, toliko da Turkinja lahko noge vtakne v 
lepe, kljunaste čreveljčke iz safijana ali marokina. Pri tem je lahko 
zapaziti, da imajo majhne, nežne noge. Drugače pa so videti Turkinje, 
katere srečuješ po ulici, energične in krepke. Imovite dáme se vozijo 
v kočijah z zaprtimi okni. Toliko lahko opaziš, da imajo svileno 
obleko na sebi. Na tramvajih imajo ženské svoj poseben oddelek od 
spredaj; na ladjah tudi poseben, z zaveso zastrt in ločen prostor. Le 
mali otroci moškega spola smejo tudi v te prostore. Ločeni del za 
ženské se imenuje sploh » hárem c, tudi posebna njim namenjena dvo- 
rišča pri mošejah. 

Zelo živahno življenje je tudi po raznih turških bazarih, zlasti 
na Janičarskem bazáru, potem na trgu za cvetlice in ptice, dalje v 
ulici, kjer bivajo zlasti mizarji, in v bližini kolodvora. To življenje se 



Šimon Rutar : Carigrad. 51 



pa začne šele po deveti uri zjutraj, ker poprej Turek počiva. Po ba- 
za rih so povsodi turške kavarnice, t. j. z deskami ali trsjem pokriti, 
a dľugače odprti prostori, kjer lahko sedeš na nizek, iz slame spleten 
stolček brez naslanjala, tako da na njem bolj čepiš, nego sediš. Kakor 
hitro sedeš, že ti prineso zdelico, ki je malo večja od naprstnika, in 
v njej črne, goste čorbe, »kafé á la turkac Tudi sirupa z vodo, ali 
pa limonáde s kislo vodo lahko dobiš, ali oboje je mlačno. Okoli in 
okoli pa sede pušeči in molčeči Turki, ki kvečjemu kak >bil merne 
(ne vem) izpregovore. Po ulicah delajo v malih pinjah in prodajajo 
tudi »bozo«:, t. j. nekakšno nakislo pivo iz mleka in turščične moke, 
morda podobno ruskému » kvasu*. V celem Štambulu ne dobiš na 
prodaj ni vina, ni žgane pijače. Tudi na kolodvoru, ki je popolnoma 
moderno uravnan in opravljen, dobiš konjak edino le v zdelico 
za čašo. 

Vsi hoteli se nahajajo večinoma v Peri in so popolnoma evropski 
urejeni ter z vsem preskrbljeni. Cudno pa je, da imajo oknice iz že- 
lezné pločevine, morda zaradi varnosti. Ali mislite si toplino v teh 
sobah pri 38—40*' Celzijal V Peri je tudi javen vrt tamošnjega mu- 
nicipija z lepimi nasadi in izprehajališči. O poletnih večeri h igra tam 
godba, in razvija se pri dobrem pivu vprav evropsko življenje. V 
glavni ulici perski se nahajajo tudi čisto moderne prodajalnice in kon- 
fekcije. Tudi javno gledališče s pivniškim vrtom imajo tam (le oder 
je pokrit), ali petje in godba v njem ni nič boljša, kakor po naši h 
krčmah o predpustnem času. 

Hiše v Carigradu, zlasti v Štambulu, so večinoma le lesené, zato 
tam skoro vsaki dan gori. Imajo pa dobro organizovano požarno 
stražo (načelnik ji je bil nekaj čaša avstrijski major), ki je hitro na 
nogah. Sesalko vlačijo in z vodo polnijo bosonogi, v život popolnoma 
nagi moški. Hiše imajo vse polno balkónov, poševnih izpahov in vo- 
gelnih sobic, da se lahko iz njih v ražne ulice vidi. Strehe so veči- 
noma ravno krite, le redko imajo slemena. Ključalnice so pa vprav 
tbrahmanske*, ker človek le težko pogodi, kako se vráta in okna za- 
pirajo. Ker je zaradi bližnjega morja vreme navadno vetrno, zato se 
vidi izmed hiš vse polno papirnatih zmajev, dvigajočih se v zrak. Ob 
turških hišah navadno visi kaka oknica, ker, če žrebelj izpade, gre 
Turek in raje z drogom vratnico podpre, nego da bi jo popravil. Zelo 
blagodejno za oči pa je, da je med hišami skoro povsodi nasajeno 
drevje, zlasti pa na Seraju. 

Stopimo .še v eno izmed toliko krasnih mošej. Njih slog je bi- 
zantinski, glavna dolbina je proti Mošeji obrnjena. Dajo nam vrhne 

4* 



5 ž Listek. 

črevlje iz bičevja, ker s prašnim obuvalom ne sme nihče v mošejo. 
Bogati Turki nosijo kaloše, ko gredo molit, sironiašni pa sezujejo 
črevlje ter jih polože zraven sebe na prazen prostor, kjer ni preprog 
iz trsja. Te preproge se vlečejo podolgoma in so široké za dva po- 
božnika. Ljudje molijo stoječ, klečeč ali čelo ob preprogo držeč. Pri 
glavni dolbini je med zastavama propovednica, kjer jim duhovnik iz 
korana bere; okoli so debele in visoke stavnice. Izpod stropa visi na 
tisoče steklenih svetilnic, katere prižgo o velikih praznikih. Na stenah 
ni nič slik, nego papirnate table z reki iz korana. Cudno je pa, da 
so Turki pustili slike v tistih mošejah, ki so bile poprej cerkve, in 
jih le zakrili z nadpisnimi tablami. Pri vhodu uči duhovnik na nizkem 
katedru zaspano in malomarno mladino korán na pamet. Ženské ne 
smejo v mošejo, ko je božja služba, in tudi ne pridejo v raj po ma- 
homedanski veri. One so le za to ustvarjene, da moža zabavajo. 

(Dalje prihodnjič.) 



LISTEK. 

Družba sv. Mohorja je štela letos 72.097 članov, le-teh število se 
je torej pomnožilo od lani zopet za 6235. Prirastek se razdeljuje na vse 
slovenské pokrajine, edino v videmski vladikovini je padlo število članov, 
kar je žalosten dokaz, da beneški Slovenci, živec v skrajnje neugodnih raz- 
merah, ginevajo bolj in bolj. Oj, da bi bilo mogoče tudi v onih krajih 
razžariti narodno zavest ter s tem preprečiti narodno propast ! 

Ogromno število članov svedoči pač najbolje, kolike vážnosti in cene 
je Slovencem ta književni závod, s katerim se lehko ponašajo po vsej pravici. 
Vsem našim klevetnikom je edino to dejstvo najboljši odgovor. 

Odbor dr. sv. Moh. pa se je tudi potrudil, da podá svojim údom kar 
najraznovrstnejših knjig v pouk in razvedrilo. 

»Zgodbe SV. písma « so po vnanji obliki najkrasnejša knjiga, kar jih 
je došlej izdala družba. Dasi je letošnji snopič precej obširnejši od lanskega, 
se nam zdi vendar povsem uvaževanja vreden nasvet ^S\. Sveta* (št. 11.), 
da bi se za ta čas, ko izhajajo ^^^Zgodbe^, opustila običajna izdaja molit- 
venikov, a zato izdajale »Zgodbe* v obšírnej ših snopičih. S tem bi se po- 
polno izdanje pospešilo za par let, in toliko popreje bi se lahko pričelo 
kako novo delo. Po sedanjem obsegu snopičev preteče do dovŕšené izdaje 
vsaj še deset letí 

Letošnji snopič, ki obsega poleg I. in II. Mojzesove še knjigo Jóbovo, 
ima manj razlage od lanskega, pa več svetopisemskega besedíla. Kakor smo 
čítali lani v tolmaču poleg mnogih koncesij, ki so se napravile vedi (n. pr. 
o stvarjenju), tudi marsikako čudno trditev (n. pr. o starosti očakov), práv 



Listek. 53 

tako bi letos pripomnili, da se nam zdi povsem nepotrebne in celo nemo- 
ralno ono olepšavanje in izgovarjanje Jakobove prevare ko je očeta pre- 
slepil ter brata za blagoslov opeharil, takisto popisovanje čudesne moci hu- 
dobnega dúha o priliki egiptovskih šib. 

»Sveti Jozefe, molitvenik, ki ga je spisal dr. J. Pajek, sličen mnogim 
drugim knjigam enake vsebine, nájde med pobožnim našim národom gotovo 
dosti prijateljev. Hvale vredno se nam zdi, da tisti osladni misticizem v 
njej ne zavzema veliko prostora. Značilno pa je za g. pisatelja jezikovni 
vkus, da mu gre práv v slast tisti iz robotné dobe nam še preostali ^plu- 
ralis majestatis*, ki je tako pristen izraz slovenské servilnosti in kle- 
čeplaznosti; n. pr. mašnik gredo k oltarju, molijo vero, odkrijejo kelih itd. 

»Umna živinorejac, II. knjiga, spisal Fr. Dular, obsega popis raznih 
pasem domačih živali in pravila o umni reji govedi, konj, drobnice in 
svinj. S strokovnjaškim tem delom se napredni gospodarji lahko mnogo 
okoristijo. 

^Naših škodljivih rastlin^, ki jih spisuje prof. Cilenšek, je izšel to pot 
že četrti snopič. To obširno delo se nam zdi sicer jako poučno, ali zasno- 
vano morda na preveč široki podlagi, in zategadelj se bojimo, da ne doseže 
popolnoma zaželenega uspeha. 

Leposlovno blago se nam podaje letos v zbirki >jPod Lipo^"^ in de- 
loma v >Koledarju«. >Pod Lipo«, knjiga za mladino s podobami. Spisal 
Jozef Stritar — je izreden dar Mohorjeve družbe, dar, katerega smo se 
najbolj razveselili. Knjižic in celo knjižnic za mladino nam sicer ne pri- 
manjkuje; toda knjige, opremljene tako vkusno, namenjene vsaki, tudi naj- 
ubožnejši gorski koči mladini v pouk in zabavo — také došlej še nismo 
imeli, in zato smo hvalo dolžni družbi sv. M. ter cenjenemu pesniku in 
pisatelju, ki ji je vrhu tega priskrbel tudi primerne slike. Komur ne bi 
te slike ugajale v vsakem obziru, kakor tudi g. pisatelju niso, ta naj čita, 
kar je priobčil Stritar sam o zgodovini teh slik v podlistku ^Sl Národa c. 

Knjižica obstoji iz dveh delo v. Prvi obsega 30 pesmic, primernih in 
povzetih otroškemu življenju. Opeva se jutro in večer, letni čaši in opravki ; 
ptice in cvetice; šola in igre; bolna in mŕtva mati — zgolj predmeti na- 
vadnega življenja, toda opevani v krasnih, blagozvočnih verzih, dostojnih 
starega mojstra-pevca. Kot primer navedimo samo eno pesmico. 

Mladi vojak i. 

Mi smo vojaki korenjaki, Ko mi vihtimo bridke meče, 

Kako nas gledajo Ijudjé! Ni smrti, ne krvavih ran; 

Pa pravijo: To so junaki, Ce teče kri, iz nosa teče, 

Ki se nikogar ne boje. Kako je lep vojaški stan! 

Veliké delamo korake, Ko bomo pa kedaj dorasli. 

Pred nami boben ropota; Železo bo, kar zdaj je les; 

Papirnate so naše čake Ko bodo drugi krave pasii, 

In puške naše iz lesa. Vojaki bomo mi zares. 

Knjižice t Pod Lipoc bodo še posebno veseli otroci v oni dobi, ko 

pohajajo višje razrede Ijudskih šol; v tem se tudi razlikuje ona od Lev- 

stikovih »otročjih iger v pesencah*, katere po naši sodbi nadkriljuje. Dasi 



54 Lislek. 

SO namreč tudi Levstikove klasične v besedi in obliki, si vendar niso na- 
klonile one priljubljenosti^ ki je navadnejšim in preprostejšim Stritarjevim 
pesencam zagotovljena. 

Drugi del obsega povest ali bolje kitico povestic, j^Griški gospod*^% ki je 
pa povsem didaktične vsebine, dasi treba priznali, da podaje ^Griški gospod* 
najlepše, zlate náuke naši mladini v kar najbolj prikupni obliki. Vendar je 
splošna sodba o .^Griškem gospodu* ta, da ne doseza »Pesni«. Tudi mi 
pritrjujemo tej sodbi, ker dvomimo, da bi mogla mladina na tej stopinji, 
kateri je zlasti namenjen »Griški gospod«, dolgo vztrajati pri berilu, ki v 
prvi vrsti vendar-le moralizuje, pa bodi to moralizovanje še tako prikrito z 
mičnimi epizódami, pristnimi izrazili preblagega srca, in povedanimi v tako 
milem, mehkem jeziku. Skoraj bi rekli, da ^^Griški gospod^"^, ki je plod do- 
zorele, očiščene, ublažene, a v hudih prebitih bojih tudi morda nekoliko 
okorele starosti, bode tudi bolje prijal našim dedom, nego mladini. Nič ne 
de, tudi práv tako ; vsaki nekaj 1 

tKoledar* priobčuje poleg navadnih koledarskih stvari, glasnika dr. 
SV. M. in imenika údov več manjših poučnih in zabavnih spisov. Dr. M. 
Opeká popisuje rojstveni dom pápeža Leona XIII. ; o. M. Švirca Trsat in 
Loreto ter slávnosti ob šeststoletnici prenosa Marijine hišice; prof. Vrhovec 
velikonočni potres v Ljubljani, dr. Križanič pa razgled po katoliških misi- 
jonih. — Pripovedni spisi so samo ti-le: Žaljskega ^Kdor ne uboga^ ga 
tepe nadloga*, kjer se popisuje, kako so hoteli neizkušeno deklico za- 
peljati v tujino, v sramoto; ker se také dogodbe žal pripete večkrat, je ta 
spis kot svárilo umesten, pripomnili bi mu pa lahko mnogokaj z ozirom na 
tehniko — nadalje Kersnikova: ^Rejenčeva osveta*, spretno in zanimivo 
pisana črtica — ter Štrukljeva humoristična zgodbica j^Malo potrpimo*. 

Koledar krase lepe slike; oblika pa se nam vidi skoro malo preveliká 
in zategadelj nekako neprikladna. 

Vobče letošnje knjige ugajajo. Za drugo leto se obetajo poleg novega 
molitvenika in nadaljevanja letošnjih izdaj zopet t Večernice «, katerim že- 
limo mnogo dobrega leposlovja, in ^^ Slovenska pesmarica* z notami. — 

Nabožnih, gospodarskih in deloma zgodovinskih knjig je izdala dr. sv. 
M. že lepo število; želeli bi, da prične tudi izdajati kaj iz narodopisja in 
kultúrne povestnice; takih spisov nam došlej še najbolj nedostaje. Ali ne 
bi bilo mogoče, prirediti za preproste Slovence knjigo, kakor so n. pr. ne- 
katera izdanja hrvaške Matice, nje obci zemljepis ali novoveki izumki. Zakaj 
se ne bi popela tudi naša národná prosveta na nekoliko višje stališče? 

Slovenskí rodoljubi pa agitujte in delujte za dr. sv. M. 1 Naj se ne 
uresniči bojazen, da bi ji vsled potresa odpadel kak član ; ostanimo ji zvesti 
vsi stari člani, pa pridobimo ji tudi novih, da nas bode skoro — loo.ooo. 

Fr, G— I + -i- 

Koledar za prestopno leto 1896. Veljaven sosebnovgo- 
riški nadškofiji. Ií. letnik. — Cena 40 kŕ. — V Gorici. Nat, 
izdala in založila ^Goriška tiskarna* A.Gabršček. 1895. — 
Str. XLVÍII. (koledarske reči) +128 (poučni in zabavni del) + 55 (oglasi). — 
Tega koledarja posebnost, katera se poudarja tudi v predgovoru, je ta, da 
je njega cerkveni del deloma urejen drugače, kakor v navadnih koledarjih, 
namreč tako, da natančno káže, kaj se v g o r i š k i nadškofiji dan za dnevom 



Listek. 55 

obhaja. — Pouční del obseza ^Zgodovinske črtice iz poknežene grofije go- 
riške in gradiške. I. del. Spísal Šimon Rutar, c. kr. profesor.'^ Te črtice, 
inienitne bodisi v strogo zgodovínskem, bodisi v kulturnozgodovínskem po- 
gleda in prezanimive zlasti za Goričane, katerim je tudi koledar v prví 
vrsti namenjea, so sicer res samo ponatisnjene iz raznih časopisov, v ka- 
terih so bile izvírno objavljene, toda tukaj so v celoto zbrane. O tem pa 
dvomimo, da bi bil razvrstitev teh črtic, ki ni povse kronologična, zagrešil 
pisatelj sam, in če je naše domnevanje resnično, sam prof. Rutar ne 
bo z njo zadovoljen. — Zabaví strežeta : Fi g u r a. Ruskí napísal Leskov. 
Prevel Podravskí. — Iz križarskíh bojev na Poljskem. Poljski 
spísal Edvard Zorjan. Poslovenil istí Podravskí, že dobro znan čitateljem 
» Slovanské knjižnicec. — Želimo in se nadejamo, da se Gabrščekov ko- 
ledar v sedanji oblíki priljubi zlasti ožjím njegovím rojakom, ter da postane 
stalna prikazen v našem koledarskem slovstvu. 

Ilustrovani narodni koledar za prestopno leto. Leto VII L 
Uredil in izdal Dragotin Hribar. Cena elegantno vezanemu i gld., 
broširanemu (našemu uredništvu se je poleg izvesnih pol poslala le broši 
rana izdaja) 70 kr. — Razen koledarskega uvoda in zadaj pridejanih oglasov 
obsega » Narodni koledar < 182 str. izabavnega dela*. — Priznatí treba, 
da je vnanja oblika tudi broširane izdaje jako lícna, odičena i z nekaterimi 
koloriranimi kartoni i z nekolíkími v tekst vtisnjenimi podobami; da slike 
níso izvírne, to čitateljev, katerim je Hribarjev koledar namenjen, ne bo v 
njih úžitku práv nič motilo. Zábavní del je kaj raznovrsten. Za brezimensko 
»Kolednico* (v pesniški oblikí) se vrste takisto brezimenski životopisi Frana 
Kosarja, Josipa Cimpermana, Antona Kremplja in Andreja Praprotníka. A prí- 
spevali so tudi glasovítí pisatelji ^Národnému koledarju^. Prof. dr. Anton 
Medved je spísal kot >spomín s potovanja po južní Italíjí* : ^^Čudež sv. 
Januvarija*. Za tVečernimi slikamí* Bogdanovimí čitamo Iga Kaša ^ Stano*, 
lepo povest iz dalmatínskega življenja. Kaš se káže posebno mojstra v sli- 
kanju južnih našíh krajev, v katerih je menda prebil dalj čaša. ^^Stani* 
sledi kot nadaljevanje iz prejšnjih treh letnikov S. Rutarja spis: t Veliká 
Moravská in staroslovenskí jezik«. Skoro bi dejali, da je ta učená, z na- 
tančnimi podatki o víríh trdno podprta razpravica zgrešila svojo pot; v 
zabavnem delu koledarjevem bi je vsaj nihče ne iskal in tudi malokdo po- 
grešal. Tako ne bo imela zaželenega uspeha; bolje bi slúžila tlzvestjem*. 
Kar pa se stvari samé tíče, pa bi dejali, da se je g. pisatelj premalo oziral 
na najnovejšo hipotezo o starocerkvenem jezíku, katero je že v našem listu 
bránil in utrjeval dr. V. Oblak. — Naslednjí pesniški proizvod (Šah Nu- 
širvan. Perzíjski zložil Saadí, na ruski jezík preložil V. Vjelíčko, je sicer 
samo prevod alí pravzaprav prevoda prevod, toda iz peresa — A. Aškerca. 
Po brezímnem ^.Potresu na Slovenskem*, v katerem je pa tudi mnogo go- 
vora o neslovenskih potresíh, zaključuje zábavní del Radoslava Knafliča 
^Zgodovínska in kultúrna črtica o čeških razstavah s posebnim ozírom na 
jubilejno razstavo 1. 1891. in narodopísno razstavo 1. 1895. v Pragi*. 

Knjižnica za mladino je príobčila v zadujem dvojnatem snopiču 
(10 — I i), izdanem 30. novembra m. I, zopet nekaj Slomšekovih pesmi in 
sicer <,>snopič (2.)zavišjo stopinjo*. Zbral in uredil dr. Janko 
Bez j ak. Str. 187. — O tej zbirki še izpregovorimo obširneje. 



56 Listek. 

Slovanská knjižnica je objavila v zadnjem dvojnatem (44 — 45) sno- 
piču od obetanih izbranih spisov Krilanovih njega : Pesmi. Zložil Josip 
Pagliaruzzi-Krilan. II. V Gorici. Izdal Anton Klodič-Sabladoski dne 
15. decembra 1895. Str. 152. — O Krilanu kot pesniku in pisatelju pri- 
občimo svoj čas obširnejšo študijo iz peresa kakega veščaka. 

Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko so prinesla v zadnjem 
(letnika V. petem) sešitku to-le zanimivo vsebino: i. S. Rutar: Claudia. 
Celeia. 2. Dr. Fr. Kos: Iz domáce zgodovine (Oblast Vzhodnih Gotov). 3. A. 
Koblar: Beležke iz zápisníkov kapiteljskih sej pod škofom Hrenom. 4. A. 
Koblar: Kranjske cerkvene dragocenosti 1. 1526. (Dalje). — Mali zapiski : 
I. S. Rutar: Prazgodovinske izkopine na Dolenjskem. 2. S. Rutar: Nove 
najdbe okoli koloseja v Rimu. 3. L Vrhovnik: Marijino znamenje na sv. Ja- 
koba trgu v Ljubljani. 4. I. Vrhovnik : Pozabljen Ijubljanski pomočnik zoper 
potres. 5. Dr. Fr. Kos: Kje je Ortaona? 6. Dr. Fr. Kos: Krátko pojasnilo. 
7. Ivan Jáger: Bonishne Brorshne. 

Mittheilungen des Musealvereines fúr Krain imajo v zadnjem 
(letnika VIII, tretjem) sešitku ta-le obseg: i. Beziehungen zwischen Erdbeben 
und atmosphärischen Bewegungen, von Ferdinand Seidl (Fortsetzung und 
Schluss). 2. Schloss und Herrschaft Lueg, von S. Rutar (Schluss). — Kleinere 
Mittheilungen: i. Die Luciencapelle der Franciscanerkirche in Laibach, von 
K. Črnologar. 2. Urkunden betreífend die Lucienkapelle der Franciscaner- 
kirche zu Laibach, von A. Kaspret. 3. Carniolana aus dem Graf Coronini- 
Cronbergischen Archive. 4. Prähistorische Grabungen in Krain. — Literatur- 
bericht: i. Christliche Ikonographie. — Imena piscev, zgolj znanih domačinov, 
kakor tudi naslovi razpravljanih predmetov nam utrjujejo bolj in bolj pre- 
pričanje, katero smo že o neki priliki izrekli, da se omenjeni pisatelji za 
» Mittheilungen € práv žrtvujejo in doprinašajo »sacrificio delľ inteletto« 
samo s tem rodoljubnim namenom, da bi obdržali muzejskemu društvu neke 
denarne prispevke, ki bi sicer prestali, ako bi prenehale omenjene nemške 
publikacije. Ali duševno zalagati nemški pisane » Mittheilungen* bi bila po 
naši skromni sodbi izključno naloga in častna dolžnost nemškim našim so- 
deželanom, ki se toliko ponašajo kot privilegovani zakupniki dušnega in 
gmotnega kapitála v deželi ; toda kje jih je kaj ? 

Životopisní obrazi iz obsega obrta, umetnosti in indu- 
strije. Izdal dr. Frančišek vitez Haymerle. Preložil A. Funtek. 
V Ljubljani. Natisnila in založila Ign. pi. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 
1895. — Str. II + 99- — Cena trdno vezanemu izvodu 50 kr. — Že o 
neki prejšnji priliki, ko nam je došlo v oceno in priporočilo vec knjig 
praktične vsebine iz obrtnega in gospodarskega področja, smo izrazili 
svojo zadovoljnost o tem, češ da so také publikacije jako značilni pojavi 
naše vsestranski napredujoče in v vse sloje prodirajoče prosvete. Istá zado- 
voljščina nas navdaja napram »životopisnim obrazom*. Saj ravno pridobitev 
obrtnih krogov je za nas silno vážna v socijalno-političnem in posredno 
tudi v narodnem pogledu ; kajti ravno obrtništvo, ustanovljeno po naši do- 
movini večinoma po tujcih, se dolgo čaša ni moglo sprijateljiti z našimi 
narodnimi težnjami. Da se je zazdelo potrebno, izdati tako knjigo, tvrdki, 
ki ne streže v prvi vrsti našim narodnim namenom, to je že samo ob sebi 
veselo znamenje. Tudi g. pisatelja moramo pohvaliti, da se je, dasi pesnik 



Listek. 57 

in leposlovec, ponižal do takega prevoda, samo da bi lustregel obrtnikom 
slovenskim, podajajoč jim v rodnem jeziku te prekrásne životopise*. Pa 
saj je sledil pri tem samozatajnem, toda zaslužnem delovanju slávne vzore ; 
saj je tudi pesnik »Ilirje oživljene* preložil Matoškov > porodničarski vuk«. 

— Štirinajstere prevedene životopise pa je pomnožil g. prelagatelj, »oziraje se 
na ožjo domovino kranjsko, z životopisi treh odličnih obrtnikov kranjskih, 
ki so v marsičem lep vzgled naprednemu obrtniku*. No, priznati moramo, 
da se nam ravno ta pomnožitev ne vidi imenitna z ozirom na čudno izbiro 
(poleg Antona Samasse, Fidelisa Terpinza se prikazuje celo Gustáv Tônnies !) 
Ali je morda tudi to koncesija nemško kranjskemu kapitálu ? Da ne govo- 
rimo o drugih starih »Kranjcih«, ki so si tudi vedeli pridobiti imetek in 
ime z dlanjo in umom, nemilo pogrešamo životopis Žige Zoisa^ ne kot 
slovenskega mecenata, ampak kot slavnega zaščitnika in pospeševatelja do- 
mačega velikega obrtništva. 

V jezikovnem obziru prevodu nimamo kaj prerekati; saj je g. prela- 
gatelj znan kot jako spreten pisec in verzifikator. Da se v besedosledju ne 
zlagamo povsod z njim, takisto v nekaterih rečeňicah, ki se -nam vidijo 
nekam nedomače (n. pr. deležniki na -ši), to je postranska stvar ; vobče se 
čita prevod jako gladko in prijetno. Samo nekaj nas je zbadalo pri čitanju: tista 
nedosledno izvedena, samo semtertja posejana naglasna znamenja, ki so po 
naših mislih čisto nepotrebná in so le nepotrebná múka stavcu. Kaj si 
hočejo n. pr. naglaski v tem le stávku: »čegar imé je do današnjega dné 
kár najtesneje spojeno z novodôbnim lončarstvom*. Komu je mislil g. pre- 
lagatelj ustreči s takimi poedinimi znamenji? Ali obrtniku-tujcu, ki bi se 
hotel po tej knjižici učiti slovenščine? Tega menda sam g, prelagatelj ne 
bo trdil, ker so njegova diakritična znamenja za tujca čisto nedostatna. In 
bi li obrtnik-Slovenec brez tistih muh drugače čital besede : imé, dné, 
kár, novodôbnim? Nam se zdi tisto naglaševanje naravnost — recimo 

— usiljivo, kakor da pisatelj ne bi zaupal práv jezikovni zavesti čitateljevi. 
Pustimo že vendar v poljudnih, národu namenjenih knjigah tisto smešno 
naglaševanje — sebi, stavcem in čitateljem v olajšatev. — Knjižici je pri- 
dejan tudi še »slovarček (3 in pol stráni) nekaterih tehniških izrazov*, ki 
so se po naših mislih vobče práv posrečili. 

Domača vzgoja. Slovenskim materam^ vzgoji teljicam, 
učiteljicam, vzgojiteljem in učiteljem po najboljših virih 
spisal Jakob Dimnik, učitelj v Ljubljani. — Čisti dohodek je 
namenjen »Društvu za zgradbo učiteljskega. konvikta v Ljubljani «. — Izdalo 
in založilo »Društvo za zgradbo učiteljskega konvikta v Ljubljani*. — V 
Ljubljani 1895. — Tiskarna Rud. Milič-eva. (sic!) — Str. vel. S^ 141. 

— Cena broširanemu izvodu i gld. ; dobiva se pri pisatelju samem in v 
vseh Ijubljanskih knjigotržnicah. — Oceno napišemo, ko natančneje pregle- 
damo knjigo. 

Slovensko gledališče. Doba od 15. októbra pa do 15. decembra 
1895. 1- j^ prinesla obiskovalcem slovenskega gledališča dokaj izrednega 
užitka. Pela se je namreč v tem času, prvikrat na slovenskem odrú, veliká 
Meyerbeerjeva opera »Afričanka« in sicer dne 18. in 22. októbra, 9. in 
19. novembra pa 15. decembra. 



58 Listek. 

Kritikovati Meyerbeerjevo godbo bi bilo dandanašnji vsekakor nekoliko 
kesno. Res je sicer, da njegova godba bolj preseneča in očaruje, da bolj 
mami čute, nego pretresa srce; toda očitanje, da mož ni znal poseči v 
globočine človeških prsi, vendar ni povsem resnično. Znal bi bil po naših 
mislih tudi to, a ni se mu nemara zdelo potrebno. Cudno bi bilo, da ne 
bi bil sin židovskega trgovca tudi nekoliko spekulativen; zato je gledal bolj 
na zunanji blesk in učinek, nego na vzvišenost in plemenitost motivov. Toda 
bodi si kakorkoli, Meyerbeer ostane vendarle eden prvih skladateljev, in o. 
odrú, na katerem se je dostojno izvajala njegova »Afričanka«, se bode 
zmeraj govorilo spoštljivo. In da se ta opera ne bi bila dostojno izvajala 
na našem odrú, tega mislimo, ne bi mogel trditi tudi najstrožji kritik. Sem- 
tertja bi se dalo seveda še kaj popolniti, toda ob naših razmerah ni skoro 
mogoče podati kaj bolj dovršenega. Petje je bilo povsem izborno, uprizo- 
ritev zares lepa. Zlasti nas je veselilo, da se o novo nastavljenih pevskih 
silah nismo motili, in da so se nade, ki smo jih stavili na-nje, obistinile. 
Gospica Ševčikova, ki je v Afričanki nastopila kot Selika, nam pri vsakem 
novem nastopu bolj imponuje. Upoštevajoč njeno nekoliko bolj šibko po- 
stavo, smo bili skoro malo v skrbeh, j i bode-li povsod dovolj močan glas. 
Naše skrbi niso bile upravičene. Njen glas doni vedno krepko izmed vseh 
druzih in zmaguje z lahkoto tudi največje težkoče. A Ijubka gospica 
ni le izvrstna pevka, temveč imenovati jo smemo tudi dobro igralko. Pri- 
kúpila se nam je dosedaj v vseh ulogah, v katerih je nastopila. Gosp. Pur- 
krabek je bil kot Vasco povsem na svojem mestu. Njegov glas doni tedaj 
najčisteje in najprijetneje, kadar mu je dana prilika, da se popolno razvije, 
in da pokaže vso svojo moč Ugaja nam pri tem pevcu tudi njegovo ne- 
prisiljeno in sigurno nastopanje, samo njegovemu licu bi želeli nekoliko 
več izrazitosti. Gospod NoUi je vedno enako mlad in čil, i kot pevec i kot 
igralec. Pogodil je ulogo Neluska vrlo dobro in jo je izborno pel. Ne rao- 
remo se sprijazniti z mislijo, da gospoda NoUija kdaj ne bi bilo več na 
našem odrú. Izvrsten je bil tudi gospod Vašiček v obeh svojih ulogah. 
Gospa Inemanova kot Ines je navzlic svojemu nekoliko šibkemu glasu dobro 
uspevala. Pohvale so vredni tudi gospodje Stamcar (Don Diego), Rus (Don 
Alvero) in Kronovič (veliki inkvizítor). 

Pri tej priliki si štejemo znova v dolžnost, da- izrečemo kapelniku 
g. Benišeku svoje priznanje. Treba le nekoliko pažiti, kako on diriguje, in 
takoj se vidi, čigava zasluga je, da se izvršuje vse tako lepo in točno. 

Drugi po naši misii zelo vážni dogodek je bil ta, da je bila po 
dolgem presledku na slovenskem odrú zopet na vrsti klasična dráma! Dne 7., 
12. in 17. novembra so se predstav Ijali Schillerjevi >Razbojnikic in sicer 
tako, da smo jih bili lahko veseli. V vsakem oziru seveda predstava ni bila 
tako dovŕšená, da si, vsaj v malenkostnih stvareh, ne bi bili želeli še ne- 
koliko večje popolnosti ; toda to lahko trdimo, da v glavnih potezah je bil 
ves ansambel lepo završen in so bile vse večje uloge v izvrstnih rokah. 
Starejši obiskovalci slovenskega gledališča se še spominjajo, da so se tRaz- 
bojniki« že pred leti igrali na našem odrú. Mi tudi še práv dobro pomnimo 
kritiko nam nasprotnega nemškega lista o dotični predstaví. Pohvaljen je 
bil ediní Roler v prizoru, ko pribeži ízpod víslic. Kaka íronija! No, mi bi 
Hl bili želeli, da bi bil oni kritik sedaj videl, kako so se predstav Ijali t Raz- 



Listelc. 



59 



bojniki« na našem odrú. Gotovo bi bil strmel in se čudil našemu napredku 
— kajti njegova tedanja kritika ni bila povsem krivična. 

Glavno zanimanje pri tej predstavi se je obracalo seveda na gospoda 
Inemana, ki je igral težavno ulogo Franca Moora. Prvikrat se nam je pac 
zdelo, kakor bi nam bil kázal g. Inemana Franc nekoliko prejasno lice v 
tistih trenotkih, ko so se mu porajale črne misii v glavi. A tega je bila 
krivá samo maska, kajti pri poznejših predstavah ni bilo tega nedostatka. 
Sicer pa smo morali od stopnje do stopuje bolj občudovati njegovo fino 
premišljeno, vprav mojstersko igro. To je bilo vse tako strogo umerjeno, 
brez vsega pretiravanja, vse tako resnično, da se nismo mogli dovolj na- 
čuditi. Zdelo se nam je, kakor bi bil hotel gospod Ineman dokazati resnico 
izreka, da se duša zrcali v očesu. Ne toliko na njegovem obrazu, nego v 
njegovih očeh si bral, kaj se godi v njegovi notranjosti. Tako, kakor je 
gospod Ineman igral to ulogo, jo igra le pravi umetnik, ki se zna uglobiti 
v pesnikovo mišljenje, a zna obenem tudi samostojno ustvarjati. Schiller si 
Franca Moora morda ni ravno takega mislil, kakršnega nam je podal go- 
spod Ineman; toda če bi ga bil videl predsta vljati tako, bi bil gotovo za- 
dovoljen z njim. Gospod Ineman je zaslúžil, da mu na tej ulogi še posebej 
čestitamo. 

Gospod Stojkovic je bil kot Karol Moor junák od nog do glave. Že 
njegova postava ga usposablja za také uloge. Pa tudi igral je izborno. 
Skoda, da včasih ne govori dovolj razumljivo. Zlasti kadar hoče izraziti 
strast, se mu izgubi semtertja glas v tako visočino, da ga ni vec razumeti. 
A tega nedostatka se morda sčasoma iznebi. 

Gospico Terševo smo že preje enkrat pohvalili kot dobro igralko ; 
bila je tudi kot Amalija na svojem mestu. Žal, da tudi njej organ nekoliko 
nagaja, in da njen glas nima one mehkobe in milobe, katere bi si pri iz- 
raževanju nežnejših čutov želeli. 

Presenetil nas je gospod Danilo kot stari Moor. Bas radi te uloge 
smo bili v posebnih skrbeh, a pogodil jo je tako dobro, kakor je ne bi 
bili od njega nikdar pričakovali. Tu je bil res pravi igralec, dočim je dru- 
gače skoro vedno isti — Danilo. 

K skupnemu uspehu so dosti pripomogli tudi gg. Verovšek (Schweizer) 
in Orehek (Spiegelberg), pa gospa Danilova (Kozinsky). Gospa Danilova i ma 
pred vsemi drugimi domácimi igralnimi močmi to prednost, da govori v 
vsaki ulogi popolnoma razumljivo. Toda o tej točki izpregovorimo morda 
še posebej pozneje kdaj. 

Vredno, da posebej omenimo, je gotovo tudi to, da se je v tem 
času posrečilo intendanciji slovenskega gledališča zopet stalno pridobiti za 
naše gledališče gospico Irmo Polakovo. Dne 24., 26. in 29. októbra je na- 
stopila še kot gost na našem odrú, in sicer 24. októbra kot Joseph v tPa- 
riškem potepuhu«, 26, in 29. októbra pa kot Denisa v »Mam'zelle Nitouche«, 
a dne i. decembra je igrala le to ulogo že kot redna igralka slovenskega 
gledališča. Odkrito povemo, da nas je ta pridobitev zelo razveselila. Ne da 
bi bila gospica Polakova kdo ve kaka posebna igralka, a da je zelo po- 
rabna moč, to je znano vsacemu obiskovalcu slovenskega gledališča iz 
prejšnjih časov. Za-njo je bilo v vsaki igri, vsaki opereti ali operi mesta, 
in v vsaki ulogi je bila Ijubka prikazen. Kazen tega pa je nekoliko ulog 



6o Listek. 

ki so kakor nalašč pisane za-iijo ; taká uloga je tudi Josephova v » Pari- 
škem potepuhu« in Denisina v >Mam'zelle Nitouchec. 

Veliko večino obiskovalcev je pri omenjenih predstavah pac pred vsem 
mikalo videti, koliko je gospica Polakova v tem času napredovala, ko je 
bila angaževana na Dunaju. Nam pa je bas to, kar je druge mikalo, pri- 
zadevalo nekoliko skrbi. Ulogi Josephova in Denisina sta taki, da se za-nju 
ne da kdo ve kaj učiti, treba je razen nadarjenosti le še pravega 
temperamenta. Zato smo se báli, da si je gospica Polakova morda kaj 
prisvojila, kar ji ne bi dalo vec kazati se v teh ulogah v oni izvirni, ne- 
skaljeni preprostosti, ki je pred vsem vážna pri njiju izvrševanju. V .^Pariškem 
potepuhu^'^ smo se prepričali, da je bila naša bojazen neutemeljena. Pac pa nam 
gospica Polakova kot Nitouche prvič ni povsem prijala ; prekoračila bi bila 
skoro one meje, preko katerih ji ne bi mogle slediti naše simpatije. Never- 
jetno je, kolikega pomena so včasih malenkosti. Teatralno agiranje z rokami 
ondi, kjer bi jih bilo treba dvigati sklenjene kvišku, nekoliko predrznih 
skokov o nepravem času in par trivijalnih izrazov — in pred nami ni več 
ono Ijubko dekletce, ki se prisiljeno upogne napačni odgojevalni metodi in 
se pač káže tako, kakršno jo hočejo imeti — dokler ji namreč predstojnica 
ne pokaže hrbta; kakor hitro pa je sama, je zopet taká, kakršno jo je 
ustvaril Ijubi Bog: živa, radovedna, tudi razposajena, a vendar nepopačena, 
z eno besedo, pravá ženská z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi . . . 
temveč namesto nje imamo pred seboj razuzdanko, s katero se ni kakor ne 
moremo sprijazniti. Nočemo trditi, da se je gospica Polakova izpozabila bas 
tako daleč, a nekaj potezic je bilo, ki bi jih bili radi pogrešali pri njenem 
prvem nastopu. S tem večjim veselje* konstatujemo, da se je gospica Po- 
lakova v poznejših nastopih kot Nitouche, morda vzpričo kakega migljaja, 
vseh teh napak do malega iznebila. Radi ji verjamemo, da bi bila Dunaj- 
čanom morda s prvim nastopom bolje prijala, a nam naj se le káže tako, 
kakršna je bila pri poznejših nastopih. Sicer pa ne moremo trditi, da go- 
spica Polakova ne bi bila v ničemer napredovala. Igrala je mnogo spretneje 
in živahneje, nego lani, in tudi se nam je dozdevalo, da poje bolje, nego 
je lani. 

Dva lepa večera smo imeli dne 27. in 29. novembra, ko je nastopil 
kot gost gosp. Adam Mandrovič, ravnatelj in član hrvaškega narodnega 
gledališča v Zagrebu. Prvi večer je nastopil kot Risler starejši, drugi večer 
pa v žaloigri >Ludovik XI. « v naslovni ulogi. V obeh ulogah se je izkazal 
g. Mandrovič nenavadnega umetnika in nas prepričal, da sláva, katero uživa 
med našimi brati, nikakor ni pretirana. V njegovi igri je vse natanko 
premišljeno in strogo umerjeno ; tu ni nikakršnega pretiravanja, nikakršnega 
hlastanja po učinkih in uspehih — vse naravno in resnično. Zato pa je zlasti 
v tragičnih momentih njegova igra res pretresljiva. Zlasti težko ulogo Lu- 
dovika XI., tega krvoločnega bogohlinca, je igral tako dovršeno, da bi jo 
bilo skoro nemogoče igrati boljše. 

Manj vážne predstave so bile dne 20. októbra, ko se je ponavljal 
igrokaz »Siroti«, potem dne i. novembra in 3. novembra popoldne, ko se 
je igrala Raupachova žaloigra >>Mlinar in njegova hči^. Zvečer tega dne pa 
se je pel z velikim uspehom zopet Trubadúr, 



Listek. 61 

Dne 15. novembra se je najprej predstavljala duhovita Vrchlickega 
igrica ^V Diogenovem sódu*. To igro je poslovenil rajni Gestrin, Gestrinov 
jezik pa dela igralcem vselej težavo ; o tem srao se že večkrat in tiidi ta 
večer prepričali. Izboren je bil gospod Ineman (Diogen) in dokaj dobra 
gospica Slavčeva kot Melisa. Aleksandra Velikega nam káže pesnik v tej 
igri od nenavadne stráni, zato te uloge ni bas tako lahko pogoditi. Tudi 
ternu je nemara pripisovati, da si gospod Verovšek svojega dostojanstva ni 
bil povsem v svesti. 

Zatem se je pela prvič v letošnji sezoni ^Cavalleria rusticana* in 
sicer dovolj povoljno, četudi se je nekaterim igralcem videlo, da se nekoliko 
preveč silijo, da bi se pokazali v vročekrvnem laškem temperamentu. 

Dne 23. novembra in 3. decembra se je igrala na slovenskem odrú 
prvič » Maškaráda* , gluma v treh dejanjih, francoski spisala Aleksander 
Brisson in Albert Carré. Igra ima to, po čemer se odlikujejo skoro vse 
francoske veselé igre, namreč ^ esprit*, lastnost, po kateri se razločujejo pred 
vsem od nemških veseloiger. Dejanje je zelo preprosto, in enotnega de- 
janja pravzaprav niti nič ni. Edina vez vseh posameznih epizód je brez- 
umna Ijubosumnost Serafinina. In vendar je igra polna komičnih, smeh 
Yzbujajočih prizorov. Igralo se je prvič premalo živahno, ne z ono lahkoto 
in gibčnostjo, ki je pri tacih igrah neizogibno potrebná. Pri reprizi so igralci 
sicer izkušali ta nedostatek odpraviti, toda posamezniki so pri tem zopet 
zašli v pretiravanje. Odlikoval se je po svoji igri g. Ineman (Poulard), 
kateri je v tej ulogi pokazal, da tudi kot komik nekaj velja. Gospa Da- 
nilova je pogodila ulogo Ijubosumne Serafine jako dobro. Jako Ijubka je 
bila gospica Terševa (Suzana), zlasti v prizoru, ko se dela vinjeno, hoteč 
se osvetiti svojemu môžu za njegove laži. Tudi gospod Stojkovič (di Blan- 
chon) in gosp. Danilo (Justarel) sta dobro igrala. 

Dne 7. in 10. decembra pa se je prvič pela na našem odrú bájna 
spevoigra, ali kako bi jo že imenovali, » Janko in Metkac. Spisala je igro, 
ali pravzaprav, predelala je znano bajko v libreto Adelajda Wette, a uglasbil 
jo je Engelbert Humperlinck. Skladatelj je bas po tem svojem delu kar 
nenadoma zaslul. Dejanje je sicer — kakor je že pri bajkah na vada in niti 
drugače mogoče ni — vseskozi otročje, in vendar mora ganiti vsakoga, kdor 
ima še kaj srca za to, kar je lepo. Godba pa je pristen komentár tega 
tako Ijubkega dejanja. S finim čutom, ki je last le pravému umetniku, se je 
znal skladatelj uglobiti v otročje-naivno mišljenje in početje obeh glavnih 
^Junákov* te igre in je dal vsem nežnostim pristen in značilen izraz. De- 
janje in godba popolnjujeta drug drugega ter se spajata v dovr.šeno celoto. 
Človek res misii, ko v.se to gleda in posluša, da so se mu vrnili srečni 
otročji čaši. In ker je želá ta spevoigra povsod, koder se je izvajala, toliko 
priznanja, nam je živ dokaz, da pravá poezija še ni izgubila svoje moci, in 
da je še mnogo mnogo med izobraženci tacih, kateri se ne morejo práv 
sprijazniti z realizmom, ki se dandanes pojavlja povsod, v slovstvu in v 
glasbi. 

Uprizoritev opere je bila prvikrat v marsikaterem oziru pomanjkljiva. 
Toda posamezne nedostatke prezremo tem raje^ ker so že pri drugi pred- 
staví do malega izginili. Odlikovala se je v igri gospica Polakova (Janko), 
dasi bi ji pri tej priliki priporočali, da ne bi na odrú imela vedno še po- 



62 Listek. 

stranskih namenov. Sicer pa bi bila enakega migljaja vredna še marsikatera 
moč izrned našega ženskega igralnega osobja. 

Da gospica Ševčikova (Metka) ni igrala z isto gibčnostjo, kakor 
gospica Polakova, tega je pac nekoliko krivo tudi to, da mora pažiti tudi 
na tekst, ker je nevešča jeziku. Zahteve, ki se stavijo do omenjene gospice, 
niso majhne. Mi, kar se tiče jezika v operi, nikakor nismo tako strogi, 
kakor so drugi, in ako bi kak igralec pel češko namesto Slovensko, nam 
ne bi bilo to še nikakor »casus belli* proti dotičniku. Ljubše nam je seveda, 
ako se poje slovenské, toda radi jezika naj bi nikar ne trpelo petje. In 
nekoliko prizanesljivosti moramo tudi kazati, vsaj v začetku, nasproti tiijim 
močem. Sicer pa je pela gospica Ševčikova tudi to ulogo tako dovršeno, 
kakor je dosedaj še vse druge. Da je uspel gospod Nolli, tega nam ni treba 
še posebej poudarjati. Izvrstna je bila gospica Jungmanova kot vešča hru- 
stalka, in tudi gospica Matilda Nigrinova je svoji nalogi zadoščala. Z. 

f Dr. Bogoslav Šulek. Dne 20. novembra lanjskega leta je urarl 
v Zagrebu dr. Bogoslav Šulek, eden izmed starih Ilircev, ki ga je poklo- 
nila Hrvaški slovaška zemlja, katera je rodila Slovanstvu toliko imenitnih in 
zaslužnih mož, 

Bogoslav Šulek je bil sin protestantovskega župnika v Subotišču ter 
se je rodil 20 aprila 1. 1816. V rcžuLU je dovŕšil modroslovne, pravo- 
slovne in bogoslovne náuke. Posebno so se mu omilile prirodoslovne zna- 
nosti. Ko je oče obolel, ga je nadomeščal sin brez posvečenja z dovoljenjem 
duhovnega poglavarstva do smrti njegove. AU ker je bil slabega telesa in 
nagluh, se ni mogel posvetiti ternu stanu. Zato se je leta 1828. preselil v 
Brod na Savi k bratú Mihajlu, ki je bil zdravnik tamkaj. Leta 1830. je 
šel v Zagreb in postal zlagar (črkostavec) pri Županu, pri katerem je 
postal tudi faktor. V tej službi se je seznanil z Ljudevitom Gajem in ' dru- 
gimi književniki hrvaškimi one dobe. Začel je pisati v Gajevo »Danicoc ; 
potem je postal njen urednik 1. 1843. in ostal do avgusta 1. 1846. Istega leta 
je prevzel urejevanje Gajevih »Narodnih Novin* ; ko pa je 1. 1849. ta Gajev 
list postal glasilo Bachove vláde, je izstopil iz uredništva. Leta 1850. je 
postal zagrebški meščan. Ves čas se je boril za hrvaška pravá in izdajal 
tudi brošurice politične vsebine. 

Odslej se je jel baviti s šolsko literaturo. Spisal je prvo hrvaško bo- 
tanike in ustanovil nazivlje botansko. 

Na gospodarskem polju je pritekel na pomoč národu z »Gospodarskim 
listom*, katerega je urejeval od 1. 1857. — 1865. 

Leta 1860. je dovŕšil veliki nemško-hrvaški besednjak v dveh zvezkih. 
Istega leta, ko se je jelo pomaljati solnce svobode izza oblakov absoluti- 
stovske germanizacije, je napisal politično knjigo > Hrvaško ogrski ústave. 
Ko se je hrvaški jezik v javnem in zasebnem življenju dokopal do svojih 
pravic, je jel urejevati 1. 1865. politični časopis t Pozor «. Leta 1868. je 
izdal knjigo »Naše pravice c ; v njej je dokázal slavo in moč hrvaškega národa 
v dobi od leta 1102.-- 1868. 

Imenitno delo je bil njegov v dveh zvezkih od deželne vláde izdani 
»Hrvatsko-njemačko talijanski rječnik znanstvenoga nazivlja.« 1874. in 1 87 5. 
V istih letih (1873 — 1875) je izdal v treh zvezkih iPrirodni zakonik ali 
populárne íizikoc. 



Listek. 63 

Za njegove zasluge na književnem polju ga je imenovala jugoslovanska 
akademija takoj v začetku svojega ustrojenja za svojega pravega člana. Na- 
písal je za >Rad*^ vec znanstvenih razprav. Leta 188 1. je izšla njegova 
»Lučba za svakoga ili populárna kemija«, katero je izdala Matica hrvaška. 
Vážna je tudi knjiga »Hrvatski ustav ili konstitucija godine i882.«, kjer je 
narisal ves državni ústroj Hrvaške, odkar je leta 1868. stopila v zvezo z 
ogrsko kraljevino. 

Razen tega je prevel za hrvaške domobranec do 20 vojaških knjig 
in napísal brezbroj manjših zgodovinskih, zabavnih in poučníh článkov v 
različnih časopísih. 

Iz navedeníh podatkov je jasno, kako raznovrstno je bilo Sulkovo 
delovanje, Ni je skoraj stroke, v katerí ne bi bil delo val. Pri tem se je 
odlikoval Šulek, dasi rojen Slovák, po izvrstnem slogu, kí je spájal s pra- 
vilno sintakso jasnost in národní kolorit. 

Ako še omenimo, da je bil vzoren rodoljub, svetel značaj, nesebíčen, 
neizmerno delaven in učeň, tedaj bodemo razumeli, da je žalost hrvaškega 
národa o ízgubi takega moža veliká, da pa tudí sláva njegova ostane iskrená 
in dolgoveka. 

Dne 2. decembra so ga pokopali v arkadi ílirskíh preporoditeljev. 
Na njegovem grobu so izreklí slovo zastopnikí učenih društev-in meščanstva. 
Ironíja je bila, da je protestantovski svečenik prví govoríl nemško nagrobnico. 

R. P. 

Dela po národopisní razstavi češkoslovanski. Kdor je videl na- 
rodopísno razstavo, s katero se je proslavil českí národ 1. 1895., ali jo pa 
pozná samo po popísih, ta pač ve presoditi,, koliko priprav, neumornega 
dela, temeljitega znanja in umetniškega okusa je bilo za-njo treba. To se- 
veda ní moglo ostatí brez následkov tudi v književnosti. Že po razstavi so 
nas vodili glavní in ražni posební katalogi, v katerih je imelo marsikaj 
stalno vrednost; oba ilustrovaná tednika tSvétozorc in iZlata Praha« sta 
prinášala ranogo izvrstnih razstavníh podôb v vsaki številki, časopisi in 
listí pa so marljivo budili zanímanje za razstavo s primernimí članki. Sem- 
tertja so se čítali že med razstavo temeljite razprave o nekaterih od- 
delkih. Pravo ocenjevanje se pa še zdaj nadaljuje. Naš namen pa je samo, 
da opozorimo Slovence na nekatera posebno zanímiva dela, katera je ob- 
rodila praská razstava. 

V prví vrsti moramo omeniti spis : Národopisná výstava česko- 
slovanská v Praze 1895. (Tiská in zalaga J. Otto v Pragi). To delo 
izdajata izvrševalni odbor národopisné razstave in narodopisno društvo s po- 
močjo písateljev in umetníkov čeških. Tudí uredništvo vodí lanjske razstave 
oče, g. ravnatelj F. A. Šubert, poleg njega pa L. Niederle, ravnatelj novega 
narodopísnega muzeja, arhitekt Fr. Schlaffer, lanjske razstave tajnik Em. 
Kováŕ in slikar K. L. Klusáček, ki ima na skrbi podobe. Ľahko si mi- 
slímo, da je mnogo zavednih Čehov, ki so imeli upravičeno veselje s svojo 
» narodopisno bajko* — tako práv prikladno í menuje g Šubert lanjsko razstavo 
— tudi želelo, naj se spomin o tem krasnem in veličastnem delu v besedah 
in podobah ohraní sedanjemu in bodočim zarodom. Te naloge so se takrat 
takoj lotili izdajatelji in uredniki ter jo hočejo dosti hitreje izvršíti, nego 
se je to zgodílo z velikim delom »Sto let práce c, kí hraní spomin na jubi- 



04 Listek. 

lejno razstavo 1. 1891. Po pr vih štir ih z vezkih, ki jih imamo pred 
seboj, pa že tudi lahko sodimo, da bo to delo popolnoma do stoj no 
zaslúžene sláve národopisné razstave in vsega národa, ki 
j o je p r i r e d i 1. Krátko in jedrnato nam popisujejo uredniki in drugi po- 
klicani strokovnjaki zgodovino, príprave in razstavo samo po glavnih od- 
delkih. Popisovanje pa dopolnjujejo neizmerno lepo in jasno izvedene podobe, 
ki so večkrat na celem velikern listu, tako da se nam práv plastično pred- 
stavljajo veliké skupine Ijudstva ali pa večji razstavni oddelki. Ornamenti 
se večkrat podajejo v barvah. Posebno pozornost pa vzbujajo barvotiski 
(dosedaj v vsakem zvezku po eden), na katerih viďimo valaskega godca, 
kmetico iz plzenjske okolice, moravsko-slovaške kopaničare, dudaka 
(godca na dudah) in chodsko kmetico od Šumave kakor žive pred seboj. 
Pri tem treba pomisliti, kako raznobarvna in fino delana je obleka češkega 
Ijudstva, potem bomo tem bolj pravično sodili omenjene slike. Tiskar J. Otto 
dokazuje, da se tudi s svojimi hromotipijami lahko zares meri s prvimi 
zavodi na Dunaju in na tujem 

Želim od vsega srca, naj bi vsaj nekoliko izvodov tega dela o náro- 
dopisní razstavi prišlo tudi k nam na Slovensko, da bi nam pričali, kaj more 
in zna češki národ, in tudi nas vzpodbujali k podobnému delu, četudi v 
manjših razmerah. Vsega izide 20, največ 22 zvezkov. katerih ima vsaki po 
20 — 24 stráni; 5 zvezkov stane 4 gld., 10 zvezkov 8 gld., in pri tem je 
poštnina vračunjena. 

Za dokaz, kako se je med Cehi razstava temeljito in vestno priprav- 
Ijala, naj slúži ta-le primer: Národopisný Sborník okresu Koŕického. 
(V Koŕicíh T895). Sodni okraj, ki meri 254*8 km'^ in šteje 30.499 duš, 
nam podaje v tem okusno in večkrat jako drobno tiskanem zborníku na 
423 + 3 straneh (k tému pa je še treba došteti mapo in druge večje 
priloge) vse gradivo, ki nam slika ta okraj, kakšen je, in tudi, kakšen je bil. 
Tu iraate sistematično obdelano vse, karkoli je v narodopisnem oziru važno: 
zemljepis, rudninstvo, rastlinstvo, živalstvo, meteorologijo, merjenje in popis 
šolskih otrok, merjenje in popis odraslih Ijudi, okraj no narečje, názore Ijud- 
stva o nekaterih živalih in rastlinah, povesti, pregovore in reke, prazne vere, 
šege in navade v rodbinskem življenju, verske šege in navade, Ijudsko hrano, 
nošo, zgodovino, slávne môže, prebivališča, šolstvo, umetniško-obrtne spo- 
menike, gospodarstvo doma in na polju, društva in njih zgodovino, narodno 
ornamentiko, pesmi, ples, godbo^ spomine starih učiteljev in muzikantov. 
In koliko izvrstno izvedenih podôb Ijudi, hiš, cerkev, spomenikov i. t. d., 
koliko ornamentov, po narodnih motivih komponovanih obrobkov in vinjet! 
Sodelavci, katerih je blizu 30, so večinoma popolnoma neznani Ijudje, ali 
vidi se, da je vsaki za svoj posel strokovnjak. To je češki národ! Kdor 
ga hoče práv razumeti in posnemati, naj ne ])Ozabi tega primeral Do moci, 
veljave in razmernega bogastva se pride le z delom in znanjem. 

Podobno se je delalo tudi v drugih okrajih, n. pr. v plzenjskem, 
slanskem, hlinskem) in v nekaterih krajih na Moravskem (večinoma po ple- 
menih, izmed katerih so se pač najbolje predstavljali Valahi). 

M. Murko. 

(Konec prihodnjič.) 



^tjubljaTxsKis 



Št 



ev. 2. 



f^uL. L .L^.^ 





Leposloven in znanstveri lisť 



V Ljubljani, dne i. svečana 1896. 



Leto XVI. 



Helena. 

Zložil Ivan Savéljev. 







j ta noc milobe polnal 
Taká noc je bila takrat, 
Ko je Romeo otožen 
Stal pod oknom Julije. 

A nocoj po beli česti 
Izprehajamo se trije: 
Jaz na levi, on na desni, 
In med nama Helena. 

Moj prijatelj se prikloní, 
Da v oči ji vidi sladké, 
Potle vzdihne togepolno 
In šepeče j i zaljubljen : 

»Gospodična Helena, 
Glejte tam valové tihe, 
Kak blešče se v mesečini I 
Luna sveti se na dnu. 

Ali ni svetlá in krásna, 
Kot visoko tam na nebu? 

V srcu mojem slika Vaša 
Sveti se takó Ijubó.c 

In nagnila se je k njemu 
In molčala ... a takrat 

V srcu me je zabolelo, 
In govoril sem otožen : 

»Dá, kak tam v valovih svetlih 
Sveti luna se vabljivo, 



66 Ivan Savéljev : Helena. 



Kot bi Čakala nestrpno 
Zaročenca poznega. 

Ah, kakó v valovih tihih 
Sladko bi se tam sanjalo, 
Tam bi srce pozabilo 
Kar čutilo je nekdáj.c 

Strahom me pogleda ona, 
In vsi trije obmolčimo; 
Luna sanja tam visoko, 
Sanja tiho v dnu valov. 



n 



ad menoj se prvá zvezda 

Jasno zableščala je, 
Lahna sapica večerná 

Vrh goré pihljala je. 

Tam od vzhoda, od Ljubljane 
Divná pesem se glasi, 

Glasne godbe čarne glase 
Da jih čujem, se mi zdi. 

In v dvorani razsvetljeni 
Káko je življenje to! 
Moje tožno srce hoče 

V čárobno vrvenje to. 

Oj to šepetanje sladko, 

Oj ta živi plam očeš! 
In objemljejo se roke 

V šumni, strastipolni ples. 

Kot bi rožico pomladno 
Hladní sever bil objel, 

Med svetlé vrsté Heléno 
Njen plesalec je odvel. 

Ah, kakó je čarokrásna, 
Kot ni bila prej nikdar, 

Ah, kakó v očeh njegovih 
Vnemlje se Ijubezni žar . . 

Noč objela je Ljubljano, 
Godba obmolčala je, 

Nad goró s krvavim žarom 
Luna zasijala je. 



Ivan Savéljev : Helena. 67 



í) 



3. 

a morem to, postavil bi 
Heleni grád krasan, 

Najlepši grád, kar jih je kdaj 
Obžaril solnčni dan. 

Ponosni stebri mrámorni 

Kipijo do neba, 
In streha se visoko tam 

Od zláta lesketá. 

In ózri se z balkóna dol 

Po svetu naokróg : 
Tam vrti najkrasnejših rož, 

Tam zélen, senčnat log. 

Nešteto gostov se hladi 

Po logu na klopéh, 
Čuj I práv do grada sliši se 

Njihóv radóstni smeli. 

Takó veselé nisera njé 
Se nikdar videl jaz; 

Kakó je srečen pógled njen, 
Kakó žaréč obraz . . . 

V tem novem čaru skoro vec 

Helene ne poznám; 
Pod temno lipo senčnato 

Sedim na klopi sam. 

Uvela roža tam leži 
Na poti pred meno, 

Iz njene róke pala je, 
Ko šla je tod mimo. 



íí 



^ua licu nobenem gorjá ni, 
Le meni je srce tesnó, 
Heleno v bleščeči dvorani 
Zaljubljeno išče okó. 

Z lornjeto v prebeli ročici 
Med množico pestro sedí, 

V sočutju gorita ji lici, 
Ko zro ji na oder oči. 

Visoko tam sredi azurja 

Zamišljena luna zre v noč, 

K nji žalostni spev trubadurja 
Odpláva, sladko vzdihujoč. 



5* 



68 Ivan Savéljev: Helena. 



Ä 



Ah, pesem o strasti kipeči, 
O vzdihih, o tajnih solzáh. 

Ah, pesem o čárobni sreči, 
O sladkih, odbeghh sanjáh. 

Vzcvetél je iz temnega groba 
Opojní romantike cvet, 

Srcá polasti se miloba, 

Kot sen iz pozabljenih let. 

Kakó ti Ijubezen ognjena 

V nedolžnih očeh plápolá — 

Ah, ti me razumeš, Helena? 
Ti čuješ te prošnje srcá? . . 

Postoj še ! O kje v tem vrvenju 
Romantični sen je ostal? 

Prijatelji, tu smo v življenju, 
Applaudite — zástor je pál! 

5. 
ebó gorí od zvezd neštetih, 

Z goré pihljá zefír leháh, 
Neznano hrepenenje diha 

Ta rosni mrak. 

Na jasne m nebu sanja luna^ 
Pod nebom sanja tihi svet, 

Ta bájni večer jaz bi sanjal 
Pac tisoč let. 

Kakó čarobno v mesečini 
Obraz se tvoj blešči nocój, 

Kot sladká bájka tajnopoln mi 
Pogléd je tvoj. 

Pri meni ti v lepoti jasni, 

Krog naju ta večerni raj . . 

Kakó je trepetalo srečno 
Srcé tedáj ! 

A to je bilo dávno, dávno. 
In ne povrne se nikdár. 

Jesén je; nad menój oblake 
Pod i vihar. 

Po česti hodim sam, otožen . . 

Ah, ali je to sen samo ? 
Helena! Ali ne pozná me 

In gre mimo. 



v krvi. 




Spísal Fran Govekar. 

(Dalje.) 

III. 



<j ekaj tednov poslej se je živila vsa četveroglava rodovina 
le s pičlim diurnistovim zaslužkom. Tida jim je šla! 



^ Vľhnik se je moral zadovoljevati tedaj zopet s suhim 
kruhom in preležanimi kvarglji. 

Ko pa je loteristovka popolnoma okrevala, sta 
najela kmetiško pestnnjo. Vrhnikovka pa se je lotila zopet svojega 
posla ter znova romala od enega konca mesta do drugega. Dohodki 
so se s tem vsaj nekoliko povišali. 

Vrhnik je bil sedaj zadovoljen; sin in hči sta bila zdravá. Ur^ka 
pa je bila zopet boljše volje, odkar je mogla zopet po svoji službi. 
Tudi on ni bil ravno bolan; seveda je breme starosti nosil čim dlje 
tem težje. Zapuščal ga je vid bolj in bolj, in hrbtišče se mu je krivilo. 
Delo v pisarnici mu je zastajalo. Krč mu je bil sključil popolnoma 
tri prste na desni roki, da je držal pisalo le še z največjo težavo. 
Cesto je moral počivati, ker ni mogel z desnico niti geniti. Ukori 
šéfovi so se množili, in grožnja, da ga zapodi iz službe, se je ponav- 
Ijala malo da ne že vsaki dan. 

Vrhnik je skrival svojo slabost, kolikor je mogel. Z vsemi močmi 
se je oklepal svoje službice ; saj je vedel, da bo moral brez nje stradati. 
In kaj bo z otrokoma.? — Tako majhna in šibka sta, pa že berača ! 
— S čim naj jima kúpi poslej obleke, da pokrije njiju nagoto } — 
Ženin zaslužek bo zadoščal jedva za stanarino in za njeno skromno 
obleko. - Dnevi siromaštva, lakote, mraza in bolezni so mu grozili, 



70 Fran Govekar: V krvi. 



a odvrniti jih ni mogel. — O, da bi bil sedaj mlad, da bi imel krepke 
roke, bistre oči . . . delati bi hotel, z veseljem, neutrudno delati, ne 
za-se, nego za svojo deco. Zaman vse željel Starost, onemoglosti — 

Trepetal je torej od misli^ da bo moral zapustiti za vselej Paj- 
kovo pisarnico. — Da bi se obdržal čim dlje, je nosil zaostalo delo 
na večer domov. In potem je doma pisaril še cele noci, da je skončal, 
kar mu je bilo naloženo. Privoščil si je le par ur spanja. Tako se je 
zgodilo cesto, da je delal dvanajst do štirinajst ur za bore — gol- 
dinar . . . 

Naposled pa je spoznal, da je vse prikrivanje starosti brezuspešno. 
Tolikega napora ni mogel vzdržati dolgo. Udal se je torej v usodo 
ter resignirano čakal, da ga odslovi dr. Pajk. 

»Bo že Bog kako pomagal !c se je tolažil v svoji ži vi verski 
zaupnosti. »Saj je Urška še trdna in mlada. Zdi se mi, da je postala 
po pôrodu še zaljša Skoro pet let sem jo redil zastonj, dokler ni 
dobila službe. Dote ni imela niti bora. Še za poroko sem ji moral 
kupiti krilo. — Sedaj sem star in nadložen — skrb za življenje bodi 
poslej njenal Vsaki nekaj časa.« — 

Loteristovki se je povrnil ves stari humor, katerega je bila iz- 
gubila ob bolezni. Še celo bolj živa in veselá je postala. Oblačila se 
je vedno izredno lepo in čisto. Mladi, razposajeni gostilniški gostje se 
niso um eli in smeli z nobeno, bodisi še tako šegavo točajko bolje za- 
bavati in šaliti, kakor z lepo Urško. Zamerila ni ničesar, ako so ji 
dali le piti. Ce pa so jo povabili celo k svoji mizi, naročivši ji kosilo 
ali večerjo, tedaj ni bilo nikjer toliko vrišča in krohota, kot v njih 
družbi. 

Včasih pa je zinil vendar-le kdo slepému diurnistu besedo, iz 
katere bi bil moral spoznati žalostno resnico glede žene. Vrhnik pa 
se je samo dobrodušno namuzaval, češ: 

»Da, da, moja Urška je práv prijazna in lepa ženičica. Sam Bog 
mi jo je dal! — O, vem, da jo imajo celo visoki gospodje radi v 
svoji družbi — saj pa zna res tako medeno govoriti in se tako go- 
sposki sukatil — No, pač ni bila zaman devet let dekla pri ižanskem 
grofu. Veliko je občevala ondi z mladima grofoma in s sinoma gra- 
škega baróna, cesarskega námestníka. Hoj, grofiča in baróna, to so 
vam bili cvet! Ha, ha! — Kaj so počeli vse po tistem parku okoli 
zoneškega grádu, v tistem zverinjaku za jelene in košute — ha, ha ! 
— pa z grajskimi osli! — Pravcata neugnana družba, ki se ni bála 
ni križa, ni vraga. No, z mojo Urško so se práv radi menili in igrali, 
dokler so bili dečki . . . seveda, seveda — lepa je bila in besede je 



Fran Govekar: V krvi, yi 



znala postavljati, da je bilo veselje! — In ko je obolela stará gro- 
finja, znana kot veliká dobľotnica in strastna homeopatinja, za putiko, 
da se ni mogla ni ganiti z ležišča, jo je vozila Urška v stolu okolí 
parka, dokler ni preminila. Da, da. Ondi se je navadila nfiarsičesa, 
kar ji sedaj dobro hodi. Resnica je, da ne premore loterijski úrad 
služabnice, ki bi znala prodati tudi v najvišjih krogih toliko srečk, 
kakor moja Urška. c 

Tako mu je ostalo neznano, kar je vedelo skoro celo mesto. — 

Neko soboto zvečer je prinesla loteristovka napol svileno obleko 
domov. 

»Evo, stari,€ je dejala bahavo, »ali si vedel, da imaš tako varčno 
gospodinjo.í^c 

Tedaj je tlesknil Vrhnik strmeč z rokami. 

»Ti si zlata vredna ženicac, je rekel ponosno. »Kako si si mogla 
prihraniti toliko, ko vendar tako malo zaslúžiš ? Joj, joj, to mi je celo 
čudo! c 

tDa, da, tega ne ume vsakega pisarja žena U je odvrnila ona s 
porogljivim nasmehom, katerega pa krátko vidni Vrhnik seveda ni 
zapažil . . . 

Na starega leta dan pa je odpustil odvetnik Pajk svojega napol 
slepega diurnista. Rabiti ga ni mogel za nič več. 

Starec je plakal, ko se je poslavljal od mize in stola, kjer je 
delal toliko let zvesto in marljivo. Mnogo grenkih besed je slišal od 
ostrega šéfa, vendar ga je Ijubil tako udano, kakor Ijubi pes svojega 
osornega gospoda. 

V dve gubi sključen, je prišel ponižno v odvetnikovo stanovanje, 
da se poslovi še od njega in soproge. 

Ravno je hotel sesti Pajk k obedu s svojo bolno soprogo, ko 
je vstopil Vrhnik. 

»Kaj bi radi, Vrhnik .?*« ga je vprašal nevoljno odvetnik. Zal mi 
je, vsaka prošnja je zaman; rabiti vas ne morem za nič.« 

»Ne, ne, gospod doktor U je odgovoril Vrhnik ter si otiral solzne 
oči z rokavom. »Prišel sem se samo zahvalit za vse vaše potrpljenje, 
katero ste imeli z menoj, starcem, toliko let. Zelim vam, gospod 
doktor, vso srečo — — vso srečo, katero . . .« 

Dalje ni mogel. Krčevito je zaihtel, da se je tresel po celem 
slokem telesu. Segel je po odvetnikovi desnici ter jo s solzami poljubil. 

»Že dobro, že dobro, Vrhnik!* je dejal Pajk, katerega je bilo 
starčevo plakanje vidno dirnilo práv nemilo. Temnega obraza se je 
obrnil v strán. 



72 Fran Govekar; V krvi. 



»Ako potrebujete kaj obleke, se oglasite zopet o pnliki,c je pri- 
stavila odvetnica. 

»0 gospa, kako ste plemenitilc je vzkliknil diurnist ter si 
brisal oči. 

lAli pa pojdite kar takoj z menoj!« je dejala odvetnica, videč 
njegovo oguljeno in zakrpano obleko. »Za majhen denár vam lahko 
prenarede vse.c 

Vstala je od mize ter ga peljala v obširno shrambo. Ondi mu 
je naložila par odvetnikovih oblek, katere je bil zavrgel radi izmod- 
nega kroja in sukňa. 

Potem pa mu je še rekla, naj pošije vsako opoldne koga v njeno 
kuhinjo po jedila, ki ostanejo od kosila. 

Starec ni našel besed, da bi se mogel dovolj zahvaliti blagi 
gospej. 

» Gospa, € je jecljal, »kako naj vam izrazim svojo hvaležnost, ki 
mi polni srcel Berač bi bil brez vaše dobrotljivosti. — Gospa, vam 
nedostaje ničesar — vsega imate v izobilju, vendar naj vam želim 
eno — zdrav j e! Odpustite, gospa — molil bom . . .c 

»Hvala, hvala, Vrhnik,* je odvrnila odvetnica naglo ter, za- 
krivši si oči z robcem, odšla v jedilnico . . . 

Odtlej je bila navezana Vrhnikova rodbina na loteristovkin za- 
služek in odvetničino miloščino. 

Pestunjo sta odpustila, varstvo otrok pa je prevzel Vrhnik sam. 

Dolgo se mu je tožilo po starem delu; toda pestovanje, zibanje, 
previjanje in pitanje otrok mu je dajalo toliko opravila, da je počasi 
pozabil pisarnico. 

Loteristovka je prihajala samo opoldne in z večer domov, včasih 
pa je ni bilo niti opoldne. Takrat je nesel starec otroka k hišni go- 
spodinji, da ju varuje, sam pa je šel z gostimi, kratkimi koraki, oprt 
ob palico in z loncem v roki k Pajkovim po ostanke, da z njimi uteši 
sebi in otrokoma lakoto. 

Včasih se je vrnila žena celo šele práv pozno po noci domov. 

Rohneč in preklinjaje je ozmerjala tedaj »lenega krmežljavca, ki n i 
za drugo na svetu, kakor da jé in spi.« — Potem je legla spat ter 
se ni ganila do poznega jutra. 

Po vzduhu pa, ki je napolnil sobo, je spoznal takrat Vrhnik, 
da se je žena zopet — opila. 

Ob takih prilikah se je dogodilo cesto, da sta začela otroka 
sredi noci kričati in jokati, ne da bi s tem vzbudila mater. 



Fran Govekar: V krvi. 73 



Ko je naposled starec vstal, je našel navadno enega otroka 
tik posteije na tleh, drugi pa je ječal na postelji, trdo pritisnjen k 
zidu. Vrhnik je položil tedaj oba otroka k sebi na slamnato ležišče, 
katero si je postlal vsaki večer tik peci. — 

Vrhnikovka se je údaja la pijači bolj in bolj. Vso skrb za otroka 
in dom je prepustila môžu; jedva, da jima je sešila kdaj par srajčic 
in oblek iz starega perila in starih kril dobrotne odvetnice. 

Samo enkrat je zinil Vrhnik ženi besedo radi njenega popivanja 
in zanemarjanja otrok. Takrat pa jo je izkupil. 

Razkačena seje zakadila vanj ter ga oštevala z najgršimi priimki 
in očitki : mari ne zaslúži ona za svoje garanje nikakršnega priboljška ? 
— Kaj li briga to grbastega plešca, ki ni bil žive dni za ničí — Niti 
kosčka kruha si ni mogel prihraniti za svoje staré dni 1 — Čemu je 
neki še na svetu, če niti otročajev ne more sam opravljati ! — Ona 
da leta za vinarji ves dan po mrazu ali vročini, po prahu ali blatu, 
da si prisluži vsaj nekaj cap! — Ako ne bi imela nekaterih dobrih 
Ijudi, ki ji včasih tudi kaj darujejo, mu ne bi mogla plačati niti strehe 
nad glavol Ali more storiti kdo še kaj vec, kakor stori ona?! — 
Starec naj kar drži jezik za zobmi, če ima še sploh kako škrbino v 
čeljustih, pa Boga naj preko komolcev hvali, da ima tako varčno, 
pridno in čedno ženo! 

Od tistih dob je diurnist raolčal . . . 

Loteristovka pa je prihajala čim češče vinjena domov. Njeno 
nekdaj lepo lice se je zalilo z zoprno tolščo in čudno rdečico; vsa 
njena nekdaj tako prikupljiva postava je postala čokata, široká, ne- 
okretna. 

Navzlic tému pa se je umelá z vkusno obleko napraviti še vedno 
miadostno in simpatično. Očividno si je hotela z vsemi sredstvi ohraniti 
telo kar najdalje zapeljivo in vabljivo. 

Tako je pohajala loteristovka vedno načičkana in naličkana, pa 
tudi sita za svojim poslom, doma pa je vládala beda : otroka umazaná, 
raztrgana, mož zanemarjen in cesto lačen, soba v največjem neredu. 

Redkokdaj je popraskal Vrhnik z obrabljeno brezovo metlo po 
vegastih, črno umazanih sobnih tleh ter pometel jedva največjo 
nesnago, ki se je bila nakopičila pod mizo, pod posteljo in okoli peci. 
Po kotih pa je vedno ostajalo blato in smeti, torišče različne golazni. 
Okna so bila popolnoma slepá, od stropa nizdol so visele dolge, ob- 
šírne pajčevine, po njih pa nebroj muh in nočnih metuljev. 

Po leti je čepel starec na dvorišču ter se grel na solncu, otroka 
pa sta se igrala tik njega. Z otrokoma je kramljal neutrudno ves 



74 Frau Govekar: V kr\ 



dan, oponašal njiju prírodné glasove ter se razumeval z njiina popol- 
noma. Otroka sta se pritískala k njemu, mu jahala po kolenih, ga 
božala in ščipala po velih licih ter ga vleklá za sivé lase. Starec jima 
je dovoljeval vse, se jima smejal, ali ju pa zopet Ijubeznivo káral, 
kakor sta zaslúžila. 

Po zimí pa je prezebal Vrhnik, da se je Bogu smilil. Kadar ni 
bilo vec polena, da bi bil zakuril, je legel v posteljo ter položil tik 
sebe otroka. Na ta način se je ogrel, dokler ni zopet kúpila žena kaj 
kurjave ali pa mu podarila kaj Pajkovka. 

Tako so minevali meseci in minevala leta. 

Neko poletno popoldne je bil starec zopet sam doma z otro- 
koma, katera sta bila že v četrtem letu. Dolgo čaša se je ígral in 
pogovarjal z njima, naposled pa ga je premagala vročina. Zadremal je. 

To priliko sta porabila otroka ter se izmuznila z dvorišča v 
vežo, od ondod pa na ulico. Tik ceste sta se začela igrati s prahom 
in kamenjem. Takrat pa se pridrvi splašen konj ter povozí Janezku 
nad kolenoma obe nogi. 

Ko je na vpitje in javkanje Ijudi prišel tudi prestrašení diurnist 
na líce nesreče, tedaj se je onesvestil, videč svojega šína v krvi. In 
ko so malo dni pozneje pokopali Janezka, se je vedel Vrhnik kakor 
obupanec. 

Izgubil je svoj vzor, svoj ponos, svojo nado za večno! In sam 
je bil te ízgube kriv ! — Sam je bil kriv, da so se mu v eni uri 
zgľudíli vsí zlati gradoví v prah in pepel — sam je bil kriv, da so se 
razpršile vse krásne sanje o ponosní bodočnosti sinovi v grozen nič! 
Sam je bil kriv smrti svojega lepega siná, katerega je Ijubil kot svojo 
dušo. Sedaj mu je bilo življenje prazno, nično, le v muko. 

Starec je plakal nekaj tednov neutolažljívo. Ni jedel, ni pil, ni 
spal ; samo plakal je ter si očital sinovo smrt. Po cerkvah, pri izpo- 
vedí, na božjem potu na blížnjem hribu v kapeli matere božje je iskal 
utehe svoji žalosti in miru svojemu srcu. Zaman. Klečečemu pred Naj- 
svetejším, so mu drie brez prestanka solze po licih in vzdihi se vrstili 
za vzdihi: »0h, moj si n — moj sinl« Sredi noci se je dvígal z le- 
žiaca, poklekal sredi sobe, molíl in molil ter ihtel: »0h, moj si n — 
moj siní 

Na zadnje pa je omagal. Nití solza ni imel več. Nič več ni 
plakal, nič več javkal, pa tudi molil ni več . . . Top in nem je sedel 
nekaj mesecev v sobi, zri v tla, tiho vzdihoval pa molčal. Z nikomer 
ni izpregovoril besede . . . Da ni skrbela hišna gospodinja zanj in za 
hčerko, bi bila oba poginila. 



Fran Govekar: V krvi. 75 



Naposled pa se je vendar-le umiril ter se oklenil z vso Ijubeznijo 

svoje edinke, Tončke. 

IV. 

Tončka je bila jako lepo dekletce. Gosti zlati kodri so ji ob- 
kľožali okľogolični obrazek, in dvoje kot potočnice plavih očeš ji je 
zrlo tako živo in Ijubeznivo v svet, da se je obljubilo dete vsakomu 
takoj na prvi pogled. 

Starec je imel nepopisno veselje z njo, in ponosen je bil na svojo 
žalo hčerko. Vedno je čepela tik njega, kadar se je naveličala tekati 
iz kóta v kot, plezati s tal na stôl, s stola na mizo, pa objemši očeta 
okoli vratu z obema rokama, preko njegovih prsi in kolen zopet na 
tla; gibčna in urna, oprezna in pogumna je bila navzlic svojim letom, 
da se ji starec ni mogel načuditi. Naglo si je zapomnila vsako stvar, 
se pogovarjala z njim, hoteč v svoji otroški radovednosti vedeti in 
razumeti vse, kar je videla in slišala. 

Včasih sta šla z očetom na otroško igrišče. Tedaj je bil za 
Tončko praznik. Oče ji je umil, predno sta zaklenila temačno izbo, 
s svojimi odrevenelimi, tresočimi se rokami ročice in nosek, poiskal 
med ženinim perilom pisani predpasnik iz povoščenega platná, katerega 
je dobila Tončka v dar od hišne gospodinje, ga ji privezal za vratom 
in okoli pasu, in šla sta. Drobnih korakov je stopical sivolasi diurnist 
kolikor možno ob hišah, se opiral z desnico ob kljukasto palico, v 
levici pa je držal malo, drobno, mehko ročico svoje Ijubljenke, svoje 
Tončke. Boječe se je oziral na vse stráni, ne preti-li kaka nevarnost 
njegovemu základu; strepetal je pri vsakem nenavadnem ropotu ter 
se zatekel vsaki hip v vežo bližnje hiše, boječ se, da mu ne bi ta ali 
oni voz, ta ali oni pes uničil tudi še to zadnje na svetu, na čemer je 
slonelo njegovo življenje, s čimer se je poživljala njegova propadla 
životná sila. 

Tončka pa seveda še ni mogla razumeti očetove bojazni, zato 
je niti zapažila ni. Veselo je poskakovala ob njegovi roki, se smejala, 
vpila, kázala s prstki in se jezila, kakor je baš nanesla prilika. 
Oče pa je bil gluh za vse njene proseče, dobrikajoče in hudujoče se 
besede — zaman ga je vleklá k tému ali onému izložnemu oknu, kjer 
je bilo videti toliko in tako razHčnih in tako raznobojnih stvari, ka- 
tere bi bila vsaj rada videla, ali pa vedela, kaj in čemu so — zaman 
mu je kázala s svojim prstkom polne jerbase ovočja, cele kupé cvetlic, 
krdela golobov, piščancev, puranov, polne deske svetloluskinastih rib 
— zaman se mu je ovijala okoli kolen, roteč očeta in mu s solznimi 
očesci zroč v obraz . . . ni je čul, ničesar ni hotel videti, le vedno 



7^ Fran Govekar: V kí 



jo je tolažil: »Beživa, beživa, Tončka ! — Potem, zunaj, tu je ne- 
varno . . . da, da, si že pridnaU 

Ko pa sta prišla izven mestne gneče v obšírni drevored, kjer je 
bilo videti toliko lepih gospodov in še lepših gospej v čudovito krasnih 
oblekah; ko sta dospela do otroškega igrišča, kjer je dirjalo, skákalo, 
plesalo, vpilo, kričalo, jokalo in vriskalo neštevilno majhnih, srednjih, 
velikih, bogatih, revnih, lepih, grdih, načičkanih in zanikarno opravljenih 
otrok in otročajev: tedaj je izpustil diurnist mehko, drobno, malo 
ročico svoje Tončke ter ji dejal: 

»Hej, Tončka, sedaj pa le poskočí — pa pridna bodiU 

Seveda ji ni trebalo tega dvakrát povedati. Vriskaje je stekla 
v največjo gnečo; oče pa je poiskal najbližjo klop, odkoder je, polo- 
živší obe roki na palico in naslonivši na njo brado, veselih, srečnih 
líc opazoval zabavanje svoje hčerke ter pazil, da se ji ne pripeti nič 
žalega. 

Otroci so takoj obsuli Tončko; zakaj radi so jo imeli vzpričo 
njene živahnosti in Ijubeznivosti. In Tončka je bila središče pri vsaki 
igri; za njene malé, drobné, mehke ročice so se ruvali in prepirali 
dečki. Cesto je videl starec, kako so sinovi in hčerke najuglednejših 
meščanov božali njeni hčerki poliia ličeca, kako so ji gladili bujne 
zlate kodre, občudujoč in hvaleč jo z najlaskavejšim dobríkanjem. Cesto 
je obstala ta ali ona bogato in elegantno nakičena dáma, kí je prišla 
gledat, je-li pestunja ali bona zvesto pri njenih otrocih, ko je uzrla 
Tončkino zlatolaso glavíco; pohitela je k njej ter jo poljubila, zadiv- 
Ijena ob Ijubeznivosti otroškega kretanja in milobi njenega pogleda. 

»Kako si vendar lepa, punčka!« jo je nagovorila skoro vsaka. 
»I kako ti je pa ime? — Tončka? — Jej, jej, Tončka! Le pridna 
bodí, Tončka ! c 

Znova jo je poljubila, nekako nevoljno in zavidno se ozrši po 
svojih — nelepih kríčajih. 

In večkrat se je vrnila gospa s svojím soprogom ali pa s svojo 
prijateljico, da pokaže^ to nenavadno lepo dekletce. 

Včasih pa so napolnile dáme pogumno, a prijazno odgovarjajoči 
Tončki tisti opasnik iz povoščenega platná z najboljšim sadjem, naj- 
dražjímí sladčicamí in raznovrstnimi igračami. Otroku so se iskríle 
tedaj oči od samé blažeností. Pozabivši vse, je stekla Tončka najprej 
k očetu, kazat mu, kaj je zopet dobila; podarila mu je vselej nekaj 
ovočja, igrače pa je zrinila v njegove žepe. Ko je to storila, se je 
vrnila med družice in tovaríše ter razdelila do pičice vse med-nje. 



Fran Govekar: V krvi. 



77 



Po vsakem takem prizoru je nedostajalo pričam besed, da bi 
prehvalile Tončkino dobro srce. In zopet so jo obsipali s poljubi in 
zopet so ji božali in gladili ličeca in nje zlate kodre. 

Cesto pa so vprašale gospe obce priljubljeno dekletce, kje je 
njena mamica, kje njen atej ? — In Tončka je pogledala z bistrim 
očesom okoli sebe in, zazrši ob palici slonečega otca, pokazala nanj z 
drobnim, ravno iztegnjenim kazalčkom: >Tam, tam je ata!« 

Dáme so prišle k starcu, ki je spoštljivo odkril svojo belo, ple- 
šasto glavo, ter ga vprašale: *Vi, gospod, ste Tončkin dedek, ne-li?« 

»Ne, ne, milostljive gospe, « se je odzval z nekim ponosom starec, 
»ne dedek, ampak oče Tončkin sem!« 

In starček j im je začel pripovedovati gostobesedno in dolgovezno 
zgodovino svojega življenja, svojega trpljenja, svojih upov in dvomov, 
svojih želja in prošnja; pravil jim je, kako je že zdvojil nad \sem, 
in kako ga je končno vendar-le uslišalo dobrotno nebo po tolikih in 
tolikih letih, posušilo njegove solze, udusilo njegovo neutešeno hrepe- 
nenje, in da je postal oče ... S prisrčnimi, gorkimi, naivnimi bese- 
dami jim je slikal tedanjo svojo srečo, pa plakal, ko se je spomnil 
sinčkove nesrečne smrti. 

lAh, milostljive,« je ihtel, »najhujša múka, najgroznejša kazen p a 
mi je zavest, da sem sa m kriv sinove smrti — da sem sam umoril 
njega, ki je bil moj ponos, moja nadá. Janezek, tako zal, tako bister 
fantek, bi bil delal v moški dobi čast vsemu Vrhnikovemu rodu, p a 
je moral v jamo, v črno, tožno jamo radi mene — radi menel — Oh, 
jaž nesrečnež, jaz lopovlc 

Srčna žalost in istinito ganljiva obupnost starčeva je pretresla 
vsakoga, ki je čul njegove milé tožbe. Marsikatera solza se je pri- 
družila njegovim tudi iz tujih oči. — Ko se je starec nekoliko umiril, 
je nadaljeval svojo povest ter jo končal z zatrjevanjem, da hoče vzgojiti 
iz svoje edinke vzorno marljivo, blago in Ijubeznivo deklico, ki bo v 
radost Ijudem, posebno pa milostljivemu Bogu ... 

Včasih se je spomnila kaka izmed dobrosrčnih, še bolj pa zve- 
davih dam, kaj bi starcu vsaj nekoliko zjasnilo mračne dni, ter mu 
stisnila v roke dar, za katerega se je diurnist zahvalil stoterno. Žal, 
da le včasih 1 — Navadno pa so se dregnile prijateljice s komolci po 
končani starčevi pripovedi. 

In poslovivši se krátko, so odšle. 

Vrnile se niso več ni k starcu, ni k Tončki . . . Prišle pa so 
druge, prišli so drugi, ki so takisto pozvedovali, ki so takisto božali 
lepo dekletce, pa poslušali dolgo starčevo pripovest, pa takisto obda- 



yS Frau Govekar: V krvi. 



rivši diurnista, še češče pa skomizgnivši z rámami in skrivnostno, hu- 
domušno, porogljivo ali celo zaničljivo se muzajoč, izginili za vselej . . . 

Tako so minevala in izginevala leta . . . Tončka je naglo rasla 
ter se krepko razvijala . . . Jedva sedem let stará je bila že kaj žala 
punca, močna, četudi vitka. 

Ko je začela hoditi v šolo, tedaj je prebil Vrhnik mnogo ur 
sam, zapuščen. 

Kadar je šla v šolo, jo je vsekdar spremil. Skrbno jo je vodil 
za roko ter ji nosil knjižice in zvezke. Ce je deževalo ali snežilo, je 
držal ves dežnik preko nje, naj si ga je premočilo do polti. Ko je 
šola minila, jo je zopet čakal pred vráti ter jo spremljal domov, držeč 
j o za roko in noseč j i knjižice in zvezke. 

Tako sta postala Vrhnik in Tončka vsem znani osebi na česti 
med Št. Pavelskim predmestjem in dekliško šolo. Ako so ju videli 
Ijudje zjutraj na poti v šolo, so vedeli: pol osmih je! — in če sta 
se vracala, so zopet vedeli: enajst je minilol — Takisto sta bila tudi 
popoldne marsikomu namesto ure. 

Kadar sta prišla domov, sta spravila knjižice in zvezke lepo v 
miznico; Tončka je segla nato na omaro po srednje velikem loncu 
ter stekla k Pajkovim po jedila. Vrnivši se po dvanajsti uri, je našla 
očeta že za mizo, na katero je postavil dva škrbasta krožnika in dve 
žlici. Oče je razdelil prinesené ostanke na tri dele, položivší sebi in 
hčerki jedila na krožnika; kar je pa ostalo v loncu, je postavil na 
strán za ženo. Potem sta glasno molila ter začela jesti. Nasitivši se 
za silo, sta začela skupno črkati po abecedniku ter se vadila na plo- 
ščici s kamenčkom v pisanju, Izdelovala sta v zvezke naloge, ali se 
pa učila molitvic in pesmic na izust. Pri tem opravilu se je čutil 
Vrhnik nepopisno srečnega; neumoren je bil pri poučevanju svoje 
hčerke, ki je imela kaj razumno glavico . . . Čas jima je mineval, da 
sama nista vedela, kdaj ; saj se nista zmenila niti za loteristovko, če 
je prišla slučajno domov obedovat ter molče zopet odšla. Povezala 
sta torej znova knjige ter se odpravila na pot v šolo. Zvečer se je 
ponavljalo isto opravilo. Matere nista čakala nikdar, ampak šla sta k 
počitku takoj, ko sta se naučila vsega, ter sta zopet na glas skupno 
odmolila celo vrsto večernih molitvic . . . 

To je trajalo šest let . . . 

Ko pa je dovŕšila Tončka dvanajsto leto, jo je vzela loteristovka 
iz šole ter jo poslala v tobačno tvornico, da pomaga delavkam lepiti 
škatlje za cigarete in smodke in tako kaj zaslúži. 



Fran Govekar : V ki 



79 



Jedva je odbilo zjutraj šesto uro, že se je moiala odpraviti na pot, 
da je dospela do sedmih v oddaljeno tvornico. Tedaj je pozvonil debelu- 
hasti, vedno dobrovoljni vratar z velikim, nad durmi malé strážnice 
obesením, hripavim zvoncem ter zaklenil visoka, železná vráta. 

Vsako jutro je hitela tnima delavk za trumo delavcev mimo 
hiše, v kateri je stanovala Tončka. Eni teh se je pridružila ter z brzimi 
koraki spela za drugimi Na poti ni nedostajalo nikdar smehu, sal in 
zabavljic. Tončka je molčala ter pazljivo poslušala, kaj si pripove- 
dujejo starejše delavke, smejala se z njimi, cesto pa strmela, ne vedoč, 
kaj pomeni ta ali ona zabavljica, kako naj razume to in ono dvo- 
umno salo . . . Dospevši v tvornico, so se razpršile delavke po raz- 
ličnih oddelkih. Tončka je imela svojo delavnico visoko pod streho, 
kjer je, sedeč v družbi deklic svoje starosti, rezala debel papir ter 
lepila in stikala škatlje po vzorcih. Za red so skrbele »majstorice«, 
ki so hodile od mize do mize, pregledovale delo, popravljale, učile in 
kazale. Vsako trenotje je prišel v dvorano tudi strogi respicijent, 
starikav mož hudega pogleda, surovega glasu in rdeče, ščetinaste 
brade, kateremu ni bilo nikdar dovolj storjenega. Vedno je vpil, zmerjal 
in grozil. Govoriti so smelé med seboj le delavke pri isti mizi, a samo 
tiho, napol šepetaje . . . Ko je bila ura dvanajst, je zazvonil zopet 
vratar, odprl železná vráta na iztežaj in, zibajoč se s svojim trebuščkom 
naprej in nazaj, se muzal in kimal različnim delavkam ter jih ogovarjal 
z umazanimi dovtipi . . . Delavke so morale iti počasi druga za drugo 
skozi ozek hodnik, kjer so jih v naglici preiskovale »majstorice€. 
Potem so zopet hitele trumoma na vse stráni domov; nekatere, ki 
so si prinesie jedila s seboj ali pa so jim jih donesli v canjicah otroci 
in staré ženice, so posedle klopi v bližnjem drevoredu in obedovale. 
Tončka je hodila domov ter se še pred eno v družbi istih dobro- 
voljnih tovarišic zopet vrnila na delo. Ko je minila šesta ura zvečer, 
je zapel poslednjič kričavi zvonec; zopet so preiskale *majstorice« 
odhajajoče delavke, in tvornica se je izpraznila. Iz enih široko odprtih 
vrat so vrelé delavke, iz drugih pa delavci; nekateri so se pridružili 
posamičnim ženskim skupinám, drugi pa so šli, sami živahno se po- 
menkujoč ali pa tiho, s sklonjenimi glavami. Videti je bilo tu mla- 
deničev, mož in starcev, zdravih in krepkih, rdečeličnih in bistrogledih, 
pa mnogo tudi medlih, trhlih, zelenkastorumenih obrazov, topih, plahih 
pogledov — slike izdelanosti, fizične in duševne propadlosti; videti je 
bilo tudi mladih, iskrih deklet, še nežnih otrok in mnogo žen, mater; 
nekatere čedno, ničemurno , napol gosposki oblečené , druge pa v 
siromašnem, ponošenem, skoro beraškem odelu. Tu radost, hrepenenje. 



8o Erazem : Cvetica. 



življenje, ondi nedovzetnost, skrb, lakôt — čudná zmes značajev, obrazov 
in govoric. Vse pa je preveval dušeč, omotičen vonj tobaka . . . 

Tončka je brzela domov. 

Navadno sta šli z njo Mencejeva Nežka in Grumova Alenka. 
Stanovale so v sosednjih ulicah; Nežka je delala s Tončko pri isti 
mizi, Alenka, Nežkina sestrična, pa je bila že starejša delavka. 

Nežka, katere šibka postavica se je radi zgodnjega sključevanja 
zgibila, je bila bledikasta plavolaska, sivih, ostrih oči in nosljajočega, 
zaspané ga glasu. Najraje se je pomenkovala o propovedih, o kape- 
lanih, najnovejših mašnih knjižicah in najmodnejših svetniških podo- 
bicah. Bila je družabnica družbe krščansko-katoliških devic sv. Uršule; 
na golem je nosila dva škapulirja ter na modrem in rdečem traku 
dve svetinjici. — Vedno je bila »zaljubljena« v najnovejšega pridi- 
garja v stolni cerkvi. Svojih čuvstev itak ni razodela nikdar nikomur, 
nego le Tončki in Alenki. Njena >ljubezen« seje pojavljala le s tem, 
da je čepela skoro vselej pod prižnico svojega najnovejšega izvoljenca ; 
»viseč na njegovih ustih«, je srkala njegove besede, »kot žejen jeleň 
hladno studenčninoc, ter jih zatapljala v brezno svojega resnično de- 
viškega srca — in pa s tem, da je šla k njemu vsako soboto zvečer 
k izpovedi . . . Ko so minile »šmarnice«, je pojemala njena Ijubezen, 
dokler ni umrla popolnoma, pa se za adventnih » zornice pojavila zopet 
nalik ptiču Fenisu, prerojena, vsa nová. In tako dalje . . . 

(Dalje prihodnjič.) 

Cvetica. 

otoček cvetíco je Ijubil A ni ga Ijubila cvetica. 

In mimo nje je skakljál, Ljubila je solnce samo. 

Napájal jo s sladko vodico, Ker solnce je bolj mogočno, 

V vročini ji hlad je dajál. Svetlejše, ko samo zlato. 

In potok od žalosti gine 
In gine in se posuši, 
Cvetica pa v solncu vene 
In zvéne in omedli. 

Erazem. 



t 



Josíp Staré : Pisma iz Zagreba. 



8l 



Pisma iz Zagreba. 




8. decembra 



Piíe Josip Staré. 

XXX. 

erite Novice, veselá igra v enem dejanju, spísala J. J. in 
J. K. Glume na slovenskom jeziku članovi hrvatskoga 
zemaljskoga kazalištac. — Tako so nam plakati po 
oglih zagrebskih ulic naznanjali svečano predstavo, ki 
jo je intendancija hrvaškega deželnega gledališča dne 
1. 1895. priredila na čast slovenskim gostom. Kdor se 
je le količkaj pečal s kuitumim razvojem hrvaškim in slovenskim, je 
strmeč obstal pred omenjenim naznanilom, in milo se mu je storilo pri 
srcu, a po giavi so mu rojiie različne misii. >Ali je to mogoče.í^ Ali 
je res, da bodo v sijajnem Talijinem hramu hrvaškem igrali skromno 
Slovensko igro v slovenskem jeziku?* — Kakor neverni Tomaž je 
človek prestopil gledališki prag in — verjel je in še bolj strmel. 
Hrvaški predstavljalci so res v slovenskem jeziku igrali in tako čisto 
in gladko so izgovarjali slovenské besede, da jih slovenskí predstav- 
ljalci v Ljubljani ne bi mogli bolje. Občinstvo, ki je do zadnjega kóta 
gosto napolnilo prostorno gledališče, je z burnim ploskanjem odli- 
kovalo vrie umetnike ter s smehom in karakterističnimi opazkami 
pričalo, da do dobrega umeje igro, ki, dasi je majhna, vendar tako 
resnično riše dobo iz kulturnega razvoja slovenskega národa. Med gle- 
dalci so bili zastopani vsi stanovi od imenitnega hrvaškega grófa do 
preprostega rokodelca. Vsakomu si na obrazu videl redko zadovolj- 
stvo in veselje; nihče, ne »kajkavec«, ne »štokavec*, se ni izpodtikal 
ob jeziku, ki se je vsakemu zdel domač, kakor sam hrvaški jezik. Pac 
pa se je marsikdo čudil, da se slovenská dramatična literatúra more 
ponašati z igro, kakršne nima izvirni repertoár hrvaški. Da se je v 
hrvaškem gledališču v Zagrebu predstavljala slovenská igra v sloven 
skem jeziku, je samo po sebi imeniten historičen dogodek, ki se ne 
sme pozabiti; imeniten pa je ta dogodek tudi zato, ker nam priča, 
kako se je razvil in opilil naš slovenskí jezik, ki se sme danes ponosno 
glasiti na tujem pred odličnim razumništvom in plemenito gospodo, na 
»tleh, ki pomenijo svet«, nikar, da bi ga človek preziral doma in se 
ga sramoval, kakor je, žal^ bilo v časih, ki jih še marsikdo pomni. 
Pravzaprav je slovenská gledališka igra v Zagrebu imela biti le 
nežná vljudnost, s katero je rahločutni intendant hrvaškega gledališča, 

6 



§2 Josip Staré: Pisma iz Zagreba. 



dr. pi. Miletič, pozdravil slovenské goste, kakor kadar tujega gosta 
pozdravljamo v njegovem jeziku. Takšna vljudnost je bila práv pri- 
merna zato, ker so Slovenci to pot prišli v Zagreb, da vidijo novo 
gledališče, ki z zunanjo svojo obliko, zlasti pa z notranjo svojo sijaj- 
nostjo presega vsa poslopja, kar so jih Hrvatje zadnjih petindvajset 
let za kultúrne namene zgradili v narodni svoji stolici, v belem Za- 
grebu. Kako se je hrvaška národná omika v zadnjem četrtstoletju na 
vse stráni lepo razcvetla in povzdignila, je » Zvonov im c čitateljem 
dovolj znano iz dosedanjih >pisem iz Zagreba«. Za vsako kulturno 
napravo so si Hrvatje že postavili poseben dom, le dramatična umet- 
nost je še čakala dostojnejšega zavetja, in srečno ga je dočakala. Na 
prostornem trgu, ob katerem stoje sami kultúrni zavodi, se je v 
kratkem času šestnajstih mesecev povzdignil veličasten Talijin hrám, 
s kakršnim se ponašajo le veliká mesta. Leta in leta so se nabirali 
dobrovoljni prineski; krajcar do krajcarja se je polagal v gledališki zá- 
klad, ki je naposled narastel na pol milijona. Zdaj je zagrebško mestno 
starejšinstvo podarilo potrebni prostor, a deželna vláda je dodala še 
kakih 200.000 forintov, in tako se je »z združenimi močmic z novim 
gledališčem dostojno ovenčalo petindvajsetletno kulturno prizadevanje. 
Sam cesar in kralj Franjo Josip I. je prišel v Zagreb, da s svojo 
navzočnostjo poveliča redko petindvajsetletnico, da sam s svojo roko 
zabije zadnji kameň in odpre novi kultúrni hrám; a piišel je tudi, da 
sploh vidi, kako se je od zadnjega njegovega poseta pred šestindvaj- 
setimi leti pod blagim njegovim ustavnim vladanjem povzdignil beli 
Zagreb, in kaj se je od tedaj storilo za kultúrni napredek na Hrvaškem. 
Imel je dokaj videti, in bil je povsem zadovoljen in presenečen, kakor 
so pričale dobre njegove oči, in kakor je sam potrdil z vladarsko 
svojo besedo. Prelepi so bili dnevi, ko smo blagega vladarja svojega 
imeli v svoji sredi in smo videli, kako se on z nami veseli kulturnega 
napredka našega. Ne bomo opisovali velikih zunanjih svečanosti, niti 
kako so kmetje in meščani v praznični opravi, plemeniti velikaši pa 
v bleščečem gosposkem sijaju iz vseh hrvaških krajev hiteli v Zagreb, 
da vidijo in sláve Ijubljenega kralja svojega; kajti vse to je neznatno 
proti onému notranjemu zadovoljstvu in splošni oni radosti, ki se s 
peresom ne da opisati. 

Ko je cesar in kralj zabil »zaključni« kameň ter z balkóna brez- 
številni množici oznanil, da je novo hrvaško deželno gledališče odprto, 
je še obljubil, da bode v podporo tega gledališča iz zasebnih svojih 
sredstev dajal poslej po deset tisoč goldinarjev na leto. Nato si je do 
dobrega ogledal novo poslopje ter izrazil popolno svoje zadovoljstvo. 



Josip Staré : Pisma iz Zagreba. 



83 



— Osnovo novému hrvaškemu gledališču sta izdelala sloveča dunajská 
graditelja Fellner in Helmer v slogu pozne italijanske renesanse. Ložije, 
balkoni, kupole, stebrovi, podobe in druge stavbene posameznosti, 
umetno izdelane, lepšajo zunanje lice krasnega poslopja. Skozi glavni 
vhod pod širokim balkónom prideš v prostorni vestibil, iz katerega 
pelje več širokih stopnic v lóže in na galerije. Vse je sijajno; stene 
so obložené z gladkim umetnim mramorjem, stropi so bogato po- 
zlačeni, držaji so oviti z rdečim žametom, a drže jih lični pozlačeni 
lobodi. Tako je tudi po širokih hodnikih. V samem gledališču je pm- 
stoia za 1300 Ijudi. Lož je vseh skupaj 64, od katerih sta v prosceniju 
ena za dvor, ena za baňa, ena za mestnega župana in ena za mestno 
starejšinstvo. V parterju je 344 sedežev, a za njimi prostora za 150 
stoječih gledalcev. Med lóžami di'ugega nadstropja se amfiteatralno 
vrste tako zvani balkonski sedeži in galerija. Sploh je razvrstitev pro- 
storov istá, kakor po vseh modernih gledališčih. Lepo izdelane in 
bogato pozlačene stukature, med njimi prijazne národne slike na stropu, 
rdeče obložené lóže ter gosto nameščene svetilnice in krásni lestenec 
z električno lučjo ti kažejo gosposki sijaj in vkusno elegantnost. V 
prvem nadstropju je velik foaje z dvojnim bifetom za lóže, a v drugem 
manjši za balkóne in galerijo. Na glavnem zagrinjalu nam je hrvaški 
umetnik Bukovac v primernih skupinah naslikal pesnike in igralce od 
Gunduliča do naših dni, kako se klanjajo boginji dramatične umet- 
nosti. Najbolj se iztiče doba ilirska ; v tej skupini vidimo tudi Slovenca 
Stanka Vraza. Oder je dosti prostoren; prednji del je 15 metrov 
širok, a 36 metrov globok; zadnji pa 14 metrov širok in 10 metrov 
globok. Predaleč bi zašli, ko bi hoteli naštevati vse ražne sobe in 
dvorane, ki se vrste okoli odra po vseh nadstropjih ter so namenjene 
najrazličnejšim potrebám in gledališkim skrivnostim, o katerih navadni 
gledalec nima niti najmanjšega pojma. Le to moramo še poudariti, 
da je akustika v novem hrvaškem gledališču izvrstna, ter da gledalec 
iz zadnjega kóta vse dobro čuje in vidi, kar se na odrú godi. 

Olikanemu razumništvu, h kateremu prištevamo častite »Zvonovec 
čitatelje, bi bilo danes nepotrebno govoriti o kulturnem pomenu gle- 
dališča ; saj so začetki dramatične umetnosti tako stari, kakor je stará 
človeška omika sploh. Seveda, razloček med gledališčem in gledališčem 
je velik. V lepem in dobrem gledališču so združené vse umetnosti; 
že v samem poslopju vidiš večjo ali manjšo arhitektonsko dovršenost, 
ki jo povzdigujejo slikarstvo in kiparstvo ter najrazličnejše stroke 
umetniškega obrta. Na odiu se predstavljajo plodoví dramatične umet- 
nosti v vezani in nevezani besedi, ki nam kažejo prizore iz človeškega 

6* 



84 Josip Staré: Pisma iz Zagreba. 

življenja vseh stanov in vseh národov sedanjega in preteklega čaša. 
Pravzaprav se ti prizori gode pred nami, kakor v resničnem življenju, 
a zato je treba zopet posebnih umetnosti in posebnih umetnikov in 
toliko drugih pripomočkov, katerih gledalec ne vidi in jih tudi videti 
ne sme, da mu ne motijo vzbujene domišljivosti. Gledališke predstave 
povzdiguje tudi glasbena umetnost, ki je v operi tesno zvezana z 
dramo ter je v nji dosegla najvišjo stopinjo dosedanje svoje dovrše- 
nosti. Obema, drami in operi, se je v baletu pridružila še plesalna 
umetnost, ki ima tudi vzbujati občutke lepote, dasi, kakor vsaka druga 
umetnost, lahko zaide na krivá pota spolske prostote. Dobro gleda- 
lišče nam torej ponuja kaj različnih úžitkov, in sicer takih, ki človeku 
blaže um in srce ter ga obenem kratkočasijo in razveseljujejo. Dobro 
gledališče je prekoristna napráva, brez katere ne more biti noben 
omikan národ, in katera torej potrebuje vsestranske podpore, nikar 
nasprotstva. Da bode gledališče res to, kar zahtevamo, da bode — 
to mora biti skrb intendancije. 

V novem hrvaškem gledališču je intendancija na tri leta pover- 
jena gospodu Miletiču, o katerem smo že lani povedali, s kako go- 
rečnostjo in s kakim požrtvovanjem se je posvetil težki svoji nalogi. 
Že tedaj smo omenili, koliko truda in koliko ovir ima hrvaški inten- 
dant, ki bi rad narodno gledališče povzdignil na stopinjo prvih gle- 
dališč velikih mest, s katerimi pa se Zagreb za zdaj le še ne more 
meriti. Zato nam častiti gospod intendant ne zameri, če pravimo, 
da je rodoljubno in vse hvaíe vredno njegovo delovanje tudi letos še 
>eksperiment«, in zadovoljni bomo, če v treh letih naše gledališče 
spravi v pravi tir ter mu da ono stalnost, po kateri on in mi enako 
hrepenimo. Materijalne podpore ima hrvaško gledališče dovolj ; kajti 
deželna subvencija znáša 40.000 for., cesarjeva 10.000 for., mestna 
tudi 10.000 for., a lóže so za celo leto razprodane za kakih 30.000 for.; 
vsega skupaj ima torej zagotovljenih 90.000 for. na leto. Hrvaško 
gledališče ima pa tudi velik dramatični zbor, v katerem vidimo lepo 
število starejših umetnikov in umetnic prvega reda ter nadepoln, na- 
darjen moški in ženski pomladek. Ni je dramatične igre, kateri naši 
umetniki ne bi bili kos. In vendar, kaj vidimo letos .í^ Na dve, tri 
operne in operetné predstave pride komaj ena dráma, dasi s pev- 
skimi močmi nismo kaj posebno srečni. Pa saj ni čuda; v nedeljo 
popoldne se poje, v nedeljo zvečer se poje in v ponedeljek zvečer 
se zopet poje, a mnoge vaje tudi niso, da bi si pevci in pevkinje 
čuvali grla in pljuča. Práv lahko se pri takšnih razmerah prikrade 
kaka hripava > premiéra*, nam pa se tedaj le še bolj toži po vrlih 



Carmeú : Sneg. 



85 



naših dľamatičnih igralcih, katere bi rajši videli na odrú, nego v ložah 
in v parterju. 

S tem pa nikakor ne mislimo kratiti zaslug cenjenemu našemu 
intendantu: le pokazati smo hoteli veliké težave, s katerimi se mora 
boriti. Gledališče je namenjeno vsem stanovom, pa treba vsakemu 
dajati po nekoliko užitka in zábave, ki se mu najbolj prilega. V Za- 
grebu je tudi mnogo gospode, zlasti vojaske, ki slabo umeje dráme 
v hrvaškem jeziku, pa hodi rajša k operám, operetám in baletu. Zato bi 
nam gospod Miletič lahko zavrnil: »Uspeh je na moji stráni, « in ne 
bi mu mogli oporekati, kajti gledališče se letos kaj dobro pohaja in 
je skoraj vsaki dan polno ; a to je najboljši dokaz, da gospod inten- 
dant ve, kaj Ijudi vábi v gledališče. Tu ne smemo pozabiti prekrasnih 
in dragocenih inscenacij, kakršnih smo došlej bili vajeni videti le po 
velikih prestolnih mestih. Ne le opera, ampak tudi vsaka dráma se 
predstavlja v tako lepi »stafaži«, da ima človek dokaj gledati, in da 
večkrat tudi izkušeno in razvajeno oko kar obstrmi, kadar mu se 
pokaže nov prizor. To vleče. Vlečejo pa tudi » moderne* dramatične 
novosti, ki se z boljšim ali slabšim uspehom, vsekakor pa z veliko 
reklamo dajejo v Parizu, Berlínu in na Dunaju. Te » premiére* pa ne 
ugajajo vselej našemu etičnemu vkusu, in milo se nam stori, če pre- 
listamo »repertoir« hrvaškega gledališča zadnjih let, v katerem smo 
videli nad dve sto raznih in tudi práv dobrih iger, in vendar od mnpgih 
nismo dočakali » repríze «, dasi smo je po več let željno pričakovali. 
Zdi se nam, da letos velja geslo: »Opere, balet in novosti*. Sicer pa' 
še ne moremo reči zadnje besede, kajti ni še minila polovica sezóne; 
priznati pa tudi moramo, da se letos v gledalíšču vselej práv dobro 
zabavamo in kratkočasimo. 




A? 



Sn eg. 



noci pa je pádel snežec, 
Snežec beli ; 
V vrti zadnji so mi cveti 
Se ospeli . . . 



Tudi v srce naše cesto 

Snežec páde, 
Zamori uzore zlate, 

Svetle nade. 

Carmen. 





86 Pavliua Pajkova : Dušue borbe. 



Dušne borbe. 

Spisala Pavlina Pajkova. 

(Dalje.) 

II. 

rugi dan je oživila opoldanski obed najinih znancev pri- 
kupna oseba mladega moža, Franja. Kakor je Feodora 
slutila, je bil on prišel naslednje jutro po sprejemu 
njegovega pisma. 

Franjo je bil profesorjev polubrat, kar naj tolmači 
njiju nenavadno razliko v letih. Celih dvajset je bil mlajši od njega. 

Njiju oče se je bil namreč v drugič oženil, a šele potem, ko je 
celih petnajst let nosil križ vdovstva. Ljubil je svojega edinca Eme- 
riha črez mero in se mu je bal dati mačeho, katera ga menda ne 
bi tako negovala, kakor ga je on. 

Ko je Emerih, končavši srednje šole, zapustil očetov dom, da 
se izobrazi za svoj bodoči poklic, je vplivala zapuščenost, kateri je 
bil zdaj izľočen, tako hudo na priletnega moža, da je postal otožen. 
Prijatelji in med njimi tudi sin so mu svetovali, da bi si izbral družico, 
da ne bode samotaril. 

Mož se je dal pregovoriti. Ne da bi si mnogo premišljeval, si 
je izbral v podporo svojih starih dni neko daljnjo sorodnico, dobro- 
dušno priletno gospodično, ki je že od nekdaj izkazovala njemu in 
sinú posebno sočutje in prijaznost. A muhasta usoda mu je kot na- 
meček določila še poseben sijaj sreče. Postal je še enkrat oče sinku, 
kateremu bi bil lehko ded. 

Mali Franjo je bil silno šibko in bolehno dete. Izgubivši očeta, 
še predno ga je dobro poznal, je postal še slabotnejši. Z očetovo 
smrtjo se je zrušila rodbine gmotna podpora, in pičla pokojnina materi 
ni dopuščala skrbeti za bolehnega otroka tako, kakor bi bila morala. 
A ker se nesreča najrajša tam vgnezdi, kjer je beda že nakopičena^ 
je postal Franjo sirota tudi od materine stráni, ravno ko je imel 
vstopiti v gimnazijo. 

Brat Emerih je visel s celim srcem o tem živečem prežalostnem 
spominu preljubega mu očeta. A kaj je on mogel zanj storiti, on, ki 
se je takrat še sam boril za svoj obstanek! Ker pa je bil resni, raz- 
umni, nadarjeni mladenič znan in priljubljen pri mnogih boljših obitelih, 
h katerim je zahajal kot domači učitelj, je dosegel vendar po svojih 



Pavlina Pajkova: Dušue borbe. 87 

pokroviteljih, da so nadepolnega dečka vzeli v neki benediktinski závod 
v odgojo. In tako se je Franjo med samostanskimi židovi in pod 
vplivom pobožnih, modrih mož razvijal, kar se tiče dúha, v vzornega 
mladeniča, njegovo telo pa je ostalo šibko in bolehno, da so že križ 
napravili nad njegovim življenjem. Jetika ga zdeluje, se je dejalo o njem. 

Narave je bil tihe, idealistične, otožne, kakršne so navadno mladi 
Ijudje, ki nosijo v sebi kal smrti. 

Franjeva najiskrenejša želja je bila, da bi postal redovnik in 
profesor na istem závodu, kjer je preživel mladost. A radi slabega 
zdravja se mu ta želja ni mogla izpolniti. Naj zapusti čim preje závod, 
za katerega strogo življenje ni bilo ustvarjeno njegovo telo, tako je 
velel zdravnikov odločni úkaz. In tako je Franjo postal posvetnjak 
proti svoji volji. 

Posvetil se je odslej uku. Postal je tudi on, kakor njegov brat, 
profesor, a samo na srednjih šolah, V Sarajevo ga je bila zanesla 
usoda, s katero se je bil kmalu sprijaznil. Tamošnje južno podnebje 
je blagodejno vplivalo na njegovo zdravje, in ko je bil srečno prebil 
rahla, nevarna leta prvé mladosti, se mu je zdravje utrjevalo vedno 
bolj. Suhljast in bledoličen je bil še vedno, a visoko njegovo telo se ni 
več pripogibalo k tlom, kakor prej ; njegov preje hripavi, tanki glas 
je sedaj odmeval čvrsto in krepko; njegovo prej medlo, udrto oko 
je gledalo zdaj jasno, smelo in podjetno, dasi je še vedno zdaj pa 
zdaj odseval v njem sijaj prejšnje otožnosti. 

Deset let ni videl brata. Isti dan, ko je Emerih praznoval po- 
roko s Feodoro, je preživel ubogi Franjo, na dúhu in telesu bolan, 
najbridkejši dan svojega življenja : poslavljal se je od priljubljenega 
mu zavoda. Je-li čudo, da se je tedaj komaj oziral na mlado bratovo 
nevesto, ki je prišla s svojim soprogom pozdravljat novega sorodnika ? 

Z bratom sta si potem malo dopisovala, ne iz malomarnosti, 
temveč le zato ne, ker je vedel, da bi mu on s svojimi pismi kradel 
dragoceni čas, o katerem se je Emerih venomer pritoževal, da mu 
ga primanjkuje. Oglašal se je redno po dvakrát, k večjemu po trikrát 
na leto, toliko, da mu je vselej naznanil, kako se ima, ter poslal svoje 
pozdrave njemu in svakinji, katere zunanjosti se niti več spominjal ni. 

Ravno tako krátko in suhoparno mu je potem Emerih po tri 
ali štiri mesece pozneje odgovarjal. 

Povedali smo že, da že deset let ni bilo Franja več v domovino. 
Kar se v njem vzbudi hrepenenje, da bi jo iznovič obhodil. Hotel, 
moral si je zopet ogledati mili svoj domači kraj, kjer mu je tekla 
zibel. Nazaj grede od svojega potovanja po domovini, je želel še brata 



88 Favliaa Pajkova: Dušue borbe. 



pozdraviti, od onod pa raztegniti svoje potovanje črez niže-avstrijanske 
krajine in se potem črez Ogi'sko vrniti domov v Sarajevo. 

Povedali smo, da je bil Franjo isti dan bratov gost. Kakoľ po- 
stane sobica, v kateľi vláda neprijeten mrak, svetla in prijazna, ako 
se nenadoma ukrade vanjo žarek solnca skoz napol spuščeno zaveso, 
tako je postalo námah v krogu našega profesorja in njegove soproge 
živahno, veselo vsled Franjevega prihoda. Koliko je znal Franjo pri- 
povedovati, koliko je imel pozvedavati ! Kako veselo se je razlegal 
po sicer tihi obednici njegov krepki moški glas, špremljevan zdaj pa 
zdaj od iskrenega smeha ! 

Feodori se je zdelo, da živi novo življenje, da se je preselila v 
mamljivo, njej čisto neznano okrožje. 

Tudi profesor je bil danes izredno dobre volje, posebno še zato, 
ker je bil srečno izročil stavcu razpravo^ ki mu je še včeraj delala 
toliko preglavice. Práv iz srca se je veselil novo prerojenega brata, 
in ko je zri v mladega, življenja polnega moža, je čutil, kako mu je 
on še vedno, kakor nekdaj, drag, in kaka škoda bi bila, ko bi bil 
pádel kot žrtva neizprosni smrti. 

Ko je bil dal dúška svojemu srčnemu veselju nad bratovim pri- 
hodom, je priplul v svoji dobri volji do neke nove zvezdoslovne 
teorije. Med tem, ko je na dolgo in široko razkladal predmet, ki je 
bil dokaj dolgočasen, mladima, v njegovi bližini sedečima osebama, 
med tem sta se drug druzega opazovala Franjo in Feodora, poslušajoč 
profesorja le z navideznim zanimanjem. 

Da se je bil Emerih močno postaral, je bil Franjo na prvi po- 
gled spoznal, a da je njegova žena tako mlada in Ijubka, v prvih 
trenotkih ni bil zapažil. Sele zdaj, ko je bil dlje čaša v njeni družbi, 
ga je presenetil nje nežni, plemeniti obraz, omámilo njeno Ijubeznivo 
in preprosto vedenje in ganila nje skrbnost in udanost do soproga, 
katerega hči je bila videti, ne žena. Občudoval jo je in obenem po- 
miloval. Je-li srečna z njim } — Po videzu sodeč, bi bil dejal, da, a 
razum mu je pravil, da ni. Ni-li ona premlada, preživahna zanj } Ni-li 
on preresen, premrtev za-njo? Taká vprašanja si je zastavljal sam. 

Feodorino oko, vajeno zreti v resnega soproga z nagubančenim, 
zamišljenim licem, se ni mogla nagledati vedrega, navdušenega obraza 
Franjevega in njegovih bistrih oči, ki so se tako prijazno vanjo ozirale 
izpod gostih obrvi in visokega duhovitega čela. Ker je bil Franjo 
silno podoben bratú, si je mislila pri tem na tihem, da je bil Emerih 
najbrže ravno tak v svoji mladostni moški dobi. Bil! a ona ga tedaj 
ni poznala. Nekaj, kakor obžalovanje, da ga ni, se ji je oglasilo v 



Pavliiia Pajkova : Dušne borbe. 89 

prsih. Nje pogled se je v tem tienotju ujel s Franjevim pogledom. 
Oba sta uganila drug druzega misii, in oba sta živo zardela. Franjev 
veseli obraz se je v. trenotju uresnobil, a Feodorin, ki je še pred ne- 
kateiimi trenotki žarel navdušenja, je zabledel. Vidna zadrega je na- 
stala med njima. Oba je navdajala tesnoba, da jima je govorjenje 
postajalo težavno in mučno. 

Ta očitna njiju izprememba je vzbudila Emerihovo pozornost. 
Zapazivši njiju resna obraza, se je ustavil sredi živahnega razkladanja. 

»Zdi se mi, da vaju dolgočasim s svojim razpravljanjem.c reče 
užaljen. t Ne zamerita, otroka, starému knjigožrcu, ki je polovico svo- 
jega življenja preživel pri katedru in med knjigami, če se tudi v rodbini 
izpozabi. No, pa saj je Feodora tega že vajena; ona je jako potrp- 
Ijiva z mojo nepoboljšljivo slabostjo, če se tudi pri tem menda večkrat 
dolgočasi. Zato me práv posebno veseli, da si naju, Franjo, obiskal. 
Ti ji boš gotovo dušo in telo oživil s svojo navzočnostjo/*^ 

»Zal, da se ne morem dolgo pri vaju muditi,« odvrne Franjo 
mirno, a brez prejšnje živahnosti. »Jutri, kvečjemu pojutrnjem móram 
odľiniti. Moje potovanje je še precej obširno. Tudi se nameravam tu 
pa tam še ustaviti, da si ogledam kraje. « 

>Dečko, ti si pa napravil račun brez krčmarja,* odvrne profesor. 
»Deset let nisi nama prišel pred oči, a zdaj bi se kakor duh nama 
samo prikázal in potem izginil ! Ti si zdaj najin gost, dokler te šola 
ne pokliče v daljnjo Bosno. Se teden dni se pomudimo tu v mestu, 
a potem naju spremiš v nižeavstrijsko letovišče. Povabljena sva tja 
k mojemu dobrému tovarišu v njegovo poletno vilo, ki stojí v najča- 
robnejšem kotičku dolenjeavstrijske dežele. Krásno jezero. se raz- 
prostira ob vznožju vile, lesovje in gorovje pa osenčujeta nje ozadje. 
Primerno veselo družbo ondi tudi nájdeš, in zagotavljam ti, da ne boš 

obžaloval, ker si brata poslušal.« 

* 

» Kakor bi ti rad ustregel, pa res ne morem sprejeti tvojega 
vabljivega predloga,« odvrne Franjo sicer z odločnim glasom, a z 
izrazom globokega obžalovanja in vznemirjenih oči. 

Profesor si poravna naočnike na nosu in skoz nje upre pogled 
na svojega brata. Nato reče vidno užaljen: iTvoje dolgo bivanje v 
tujini ni ostalo brez vpliva, kakor vidim; tujina je ohladila gorko 
čuvstvo, ki si je nekdaj za-me gojil.« 

»Emerih, ti mi delaš krivico,€ vzklikne Franjo, do dna duše zadet. 
»Nekateri prijatelji so menili — da — da ne bi bilo napačno — ko 
bi se sešli vc — jeclja v silni zadregi, ker mu v trenotku ne pride 
nič pametnega na misel, s čimer bi se opravičil. A v istem trenotju 



90 Pavliua Pajkova : Dušne borbe. 

ga je sram nameravane laži. Privzdigne glavo, katero je ves čas, ko 
je brat govoril, imel pripognjeno, navidezno zamaknjen v umetni mo- 
nogram, ki je bil uvezen v prtič^ jo strese odločno, kakor da bi se 
hotel iznebiti neprijetne misii, ter hitro pristaví: »Ako je tebi, Emerih, 
ustreženo, da vaju spremim v letovišče, pa bodi!« 

»Seveda mi je ustreženo, norček.c se smeje profesor. >Ali bi te 
bil sicer poprosil? — Kaj ne, Feodora, da ga tudi ti želiš čim dalje 
mogoče imeti v svoji bližini,« pristaví, obrnjen proti ženi , ki je 
hlastno pospravljala mizo, kakor da nima važnejšega in nujnejšega 
opravila, 

»Ti veš, da, kar je tebi Ijubo, je tudi meni prav,< odvrne Feo- 
dora s tihim, negotovim glasom in povešenimi očmi. 

t Meni je še posebno zato práv, ker bode s tem tudi tebi ustre- 
ženo/< nadaljuje profesor z vidno zadovoljnostjo. — V dúhu si je bil 
namreč že naslikal, kako prijetno bode zanj, ker mu ne bode treba 
vselej spremljevati žene na izprehode in izlete. Franjo ga bode nado- 
mestoval, a on bode smel med tem premišljevati in pisariti, z eno 
besedo: smel bode živeti v svojem življu. — ■ 

Tisti teden pred odpotovanjem v letovišče je vsem trém kmalu 
prešel. Profesor je presedal dober kos dneva na vseučilišču, da je di- 
jakom podpisaval izkaze; domov prišedši, pa je pribežaval k svojim 
knjigam; saj jih bode moral za dolgo dolgo čaša zapustiti. Brata je 
videl samo pri obedih, a takrat se je rad mudil z njim. 

Franjo je bil malo doma. Izprevidel je, da je tam za nadlego. 
Marljivo so delali príprave za odhod, in stanovanje je imelo razdejano 
in nevabljivo líce. Izprehajal se je brezmĺselno po mestu, obískoval 
znance, posečal muzeje in druge ogledovanja vredne kraje, a pri tem 
bil silno razmišljen. Zdelo se mu je, kakor da bíva njegov duh čisto 
drugje, oddaljen od predmeta, pri katerem se je mudil. In bilo je 
tudi tako. Sam sebe je vedno premišljeval, ker se je sam sebi do- 
zdeval nekako tuj. Čutil je, da se v njegovih prsih vrši nekaj resnega, 
važnega, pomenljívega, nekaj, česar razvoj bi moral ovirati. To nje- 
govo novo skrivnostno notranje žitje ni bilo sicer neprijetno, a vendar 
tesnobno. In vedno bolj je obžaloval, da je privolil v bratovo željo. 
A čutil ni poguma, da bi iznovič brata užalil, preklicavši dano besedo. — 

Feodora, vedno pridna in skrbna gospodinja, se je zdaj odli- 
kovala tem bolj v tej kreposti ; vedno se je gibala. Da bi se s Fra- 
njem mudila, za to ji ni ostajalo čaša. A čudno; za soproga ga je 
imela mnogo več, nego nekdaj. Venomer se je brígala zanj, se za- 
nimala za njegove pogovore in mu stregla celo tedaj, ko ni bilo treba. 



Pavlina Pajkova : Dušue borbe. 9 1 

A pri tem je nje lice ovajalo tajno presunjenost, nje oko je gle- 
dalo plaho. 

»Vidiš, Franjo, kako dobro je človeku, ako ima skrbno ženico,« 
se pohvali profesor, videč, kako ga neguje Feodora. »Kar se gmotnih 
skrbi tiče, ne zaostajam za najbolj razvajenim otrokom. Treba mi je 
samo izraziti željo, in miza je pokrita z meni najbolj priljubljenimi 
jedili ; in kadar me obhaja spanje, zaprem oči in mirno zaspím ; saj 
me ne tare nobena skrb. Svetujem ti, da bi se tudi ti skoro ozrl po 
pridni gospodinji. Nespameten vsaki mož, ki se ukvarja z vsakdanjimi 
malenkostmi in nadlogami, ako mu je duh ustvarjen za kaj vižjega.c 

»Ako naj posnemam tvoj vzgled, imam za to še dovolj časa,« 
odvrne Franjo z nasmehom, ki je pa skrival bridko porogljivost. 

»Po meni se ne smeš ravnati. Mene moraš smatrati za izjemo, 
katero po navadi ali zasleduje zla, ali odlikuje milá usoda,« odvrne 
profesor resno. In ker je Feodora zapustila brž sobo, za paži vši čudni 
razvitek njiju pogovora, je profesor svobodneje nadaljeval: »Redko- 
kdaj se prigodi srečno naključje, da naleti prileten mož na tak biser, 
kakor je Feodora. Druga mlada ženská bi se bila kmalu naveličala 
starikavega, dolgočasnega moža ter si Ískala nadomestila z dovoljenimi 
in tudi nedovoljenimi kratkočasnostmi. A kako se ona čuti zadovoljno 
in srečno v tihem življenju, katero ji jaz ponujam!* 

»Ali si pa tudi prepričan, da je Feodora srečna.í^« pozveduje 
Franjo. 

cín zakaj bi ne bila .?« se začudi profesor. » Skromne, blage 
ženské, kakor je Feodora, potrebujejo silno malo, da so srečne/ 

»Ali pa silno veliko,« momlja Franjo bolj zase. »Jaz pa vendar 
mislim.c pristaví glasneje, tda ti svoje žene ne umevaš práv, da se 
sploh premalo brigaš za nje notranje življenje, in da je torej nikakor 
ne ceniš tako, kakor ona zaslúži. « 

»Moj déčko, vidí se, da si še mlad, in da tvoj duh še plavá na 
bleščečih krilih domišljanih vzorov,* odvrne profesor dobrodušno. »Ne 
boš-lí kar zahteval, da bi mož mojih let igral ulogo kot ljubimec?^ 

»Jaz ne mislim na tvoja leta, temveč se oziram na njeno mla- 
dost, in mladost ima svoje pravice, « odgovori Franjo resnobno. »Povem 
ti tudi, Emerih,* nadaljuje navdušen, ^da nisem kmalu videl tako pri- 
kupljive ženské, kakor je tvoja Feodora. Ona ni samo popolná v 
duševnem, temveč tudi v telesnem ozíru. Ali ne vidíš, da je krasotica 
prvé vrste.?* 

»Ali se tí res tako dozdeva.í^« se smeje profesor. »Res, da mi 
je takoj v prvem trenotju ugajala, kakor mi ugaja tudi sedaj, ker je 



92 Iv. Steklasa: Tadej Kosciuško. 



pametna, ker je blaga in pridna; a kakšne so poteze njenega obraza, 
kakšna je barva njenih oči, zato sem se, bogme, malo brigal.« 

Franjo je bobnal nervozno po mizi, oko pa mu je nemirno krožilo 
sem in tja. Že je odpiial ústa, da bi odgovoril; toda piemisli se in 
ne ľeče ničesar. 

Tudi profesor se zamisli. Briše in briše si naočnike, dasi so že 
dávno osnaženi, dokler ne stere enega stekla; šele tedaj se vzdrami. 

»Menda imaš ti vendar prav,c reče udano; >bojim se res, da 
Feodore ne znám osrečevati. In tu imaš zopet dokaz, da ne smeš po- 
snemati mojega vzgleda, da bi se ženil na staré dni.« 

Franjo ni niti poslušal dobrohotnega bratovega nasveta. Tem 
bolj pa ga je razburila njegova izjava, da Feodore ne zna osrečevati. 
»In zakaj je ne znašP* vpraša z naglim, skoro burnim glasom, temná 
rdečica pa mu oblije moško lice. 

V tem trenotju stopi Feodora v sobo, da postreže s črno kavo. 

Profesor olajšan vzdihne ; saj je ona s svojim vstopom napravila 
konec čudnému in, kakor se je njemu zdelo, nespametnerau razgovoru. 
Cemu se tudi brat vtika v njegove reči? 

(Dalje priliodujič.) 

Tadej Kosciuško. 



v spomiu stoletnice spisal Iv. Steklasa. 
(Dalje in konec.) 




oljski národ je zaupal v tem žalostnem položaju največ 
Kosciušku, katerega je sploh imenoval »velikega svojega 
očetac. Pa to je bil tudi v resnici veliki domoljub, 
kajti on je vodil vse príprave za osvobojenje národa. 
Dne 24. in 25. sušca se je imela vzdigniti vsa Poljska. 
AH že s početka tega meseca je razvil uporno zastavo brigadir Mada- 
linski, ki ni hotel razpustiti svojih čet, kakor mu je bilo zapovedano. 
Ze na državnem zboru v Grodnu so namreč sklenili, da se ima poljska 
vojska zmanjšati od 30.000 mož na 15.000. Ko se je pa med tem 
za pletia Rusija zopet v novo borbo s Turško, je iznovič zahteval 
generál Igelstrom, da se nemudoma izvede ta sklep. Po zapovedi kra- 
Ijevi so mnogi zapovedniki to storili, Madalinski pa se ni hotel podati, 
marveč je pohitel z 10 oddelki svojih konjikov iz Pultuska v Krakov, 



Iv. Steklasa : Tadej Kosciuško. 93 

kamor je bil med tem prispel tudi že Kosciuško s svojimi prijatelji 
(23. sušca). Ťukaj se je pridružilo upornikom vse prebivalstvo ter večji 
del plemstva in kraljevske vojske. Da pridobi za borbo tudi ostali 
národ, posebno kmetiški, je izdal Kosciuško oglas, po katerem se je imelo 
po vsem Poljskem tlačanstvo odstraniti ali vsaj ublažiti. Za vzgled 
drugim je osvobodil sam vse svoje kmete. Vendar ga pa večina plem- 
stva ni posnemala, in to je bil tudi vzrok, da se kmetiško prebivalstvo 
ni oklenilo boriteljev za svobodo Poljske. 

Kralj Stanislav je bil v veliki zadregi, vendar se je pridružil slednjič 
upornikom. Ali le-ti so ga zdaj popolnoma prezirali, ker so le pre- 
dobro poznali njegovo omahljivost. Le Kosciuško se je zdel domo- 
Ijubni stranki vreden vsega zaupanja; zato so njemu izročili zapoved- 
ništvo vse vojske, obenem pa tudi vrhovno upravo cele dŕžave. Uredil 
je precej novo vlado, sporočil to tudi vsem evropskim dŕžavám, a 
24. sušca je proglasil poljsko narodno neodvisnost. Imel je zbrane 
vojske samo 4000 mož brez topov. S to vojsko, ki je bila v vsakem 
pogledu slabo oborožena, večji del le s srpovi, se je vzdignil Kosciuško 
iz Krakova ter se strnil 4. malega travnja i. 1794. s sovražno rusko 
vojsko, ki je bila najmanj še enkrat tako jaká in dobro izurjena, pri 
Raclavicah, 7 milj severno od Krakova. Bitka je bila krvava ; poljska 
vojska se je bojevala pogumno ter tudi zmagala. Ruski zapovednik 
se je moral s premagano vojsko umakniti na prusko zemljo. 

Glas o tej zmagi je navdušil domoljubne Poljake po celem ne- 
kdanjem kraljestvu, ali hudo razburil tudi Ruse, ki so se radi tega 
maščevali ter zapirali mnoge odlične velikaše, posebno v Varšavi. 
Kralj Stanislav je moral obsoditi dogodke v Krakovu ter Kosciuška 
proglasiti za veleizdajnika in upornika. Sedaj se je vzdignil iiarod tudi 
na Litavskem, a 7. malega travnja, na cvetni četrtek, celo v Varšavi, 
kjer so imeli Rusi jako posadko. Tri dni je trajalo klanje po mestu, 
7000 Rusov je padlo; v trdnjavi se je bránila posádka celih 36 ur 
neprenehoma, ali se je slednjič vendar-le morala predati. Ruski po- 
slanec Igelstrôm je pobegnil še o pravem času s 4000 ruskimi vojaki v 
pruski tábor. Razsrjeno Ijudstvo mu je zažgalo celo dvor, ki je pogorel 
do tal. Zdaj je pohitel tudi Kosciuško v Varšavo ter pomiril razburjeni 
národ, četudi je moral žrtvovati nekoliko odličnih Poljakov, privržencev 
ruskih, zarad splošnega pomirjenja. 

Brž ko je počil glas o poljskem uporu, je prihitel pruski kralj Fri- 
derik Viljem II. s 40.000 vojaki na poljsko mejo, kjer se je združil s 
•premagano rusko vojsko. Kosciuško se je trudil, da pridobi kralja 
pruskega na svojo strán. Obetal in zatrjeval je najslovesneje, da se 



94 Iv. Steldasa: Tadej Kosciuško. 



Poljaki ne dotaknejo tedanjih pruskih mej. Ali kralj se ni oziral na 
te obljube. Zelja, da bi povečal svojo državo, ga je nagnala v ruski 
tábor. S tem je bila skoraj že tudi usoda poljskega kraljestva od- 
ločena. Kosciuško je moral poskusiti iznovič bojno srečo. Dne 
6. rženega cveta 1. 1794. je napadel pruski kralj pri Gčekočinu in Ravki 
poljsko vojsko, ki je štela le 17.000 mladih in le s kosami in srpovi 
oboroženih vojakov, s 25.000 Prusi in 8000 Rusi. Poljaki so se morali 
umakniti, vendar jih sovražniki niso mogli preganjati, ker so izgubili 
tudi sami veliko Ijudi. Kosciuško je bil v boju ranjen ter se je umaknil 
v Varšavo. Za njim so se spustili tudi Prusi, ki so med tem (15. rženega 
cveta) osvojili Krakov. Konec rženega cveta so zasedli Prusi in Rusi 
Varšavo, glavno mesto Poljske. Dva meseca so oblegali sovražniki 
to mesto, ali brez uspeha; tako hrabro je je bránil Kosciuško s po- 
močjo vsega prebivalstva. 

Nová nadá se vzbudi v srcih poljskih domoljubov, ko se vzdigne 
poljski národ tudi na Velikem Poljskem, namreč po onih pokrajinah, 
katere so si bili prisvojili Rusi. Pruski kralj se prestraší ; a ko se pokaže 
še tudi neka nalezljiva bolezen v táboru ter vojski zmanjka potrebne 
hrane, se povrne hitro na Prusko in potem v Berlin. Po Pruskem 
Poljskem sta preganjala sovražne čete Madalinski in Dombrovski ter 
osvobodila ta del staré poljske dŕžave. Ko je ruski zapovednik Fersen 
zvedel o tem sijajnem uspehu poljskega orožja, se je umaknil tudi on 
dne 6. kimovca izpod Varšave v Litvanijo. Tako se je boril Kosci- 
uško z 20.000 redne in 40.000 črne vojske proti 100.000 sovr^žnikom. 
Zategadelj je pa tudi slovel kot prvi junák na vsem Poljskem ; a tudi 
zunanji svet ga je cenil ne samo kot velikega domoljuba, nego tudi 
kot spretRega zapovednika. Le ruská cesarica Katarína II. se je iz- 
razila práv prezirno o njegovih sposobnostih, kar pa ni nič čudnega, 
če pomislimo, da je bil on nje najnevarnejši sovražnik v poljskem 
vprašanju. 

Ta junaška borba za teptano domovino, žal, ni imela zaželenega 
uspeha, ker so se le preveč množili sovražniki samostalne Poljske. Z 
ene stráni je prežal iznovič pruski kralj, z druge pa je sedaj pošiljala 
še Avstrija vedno več vojske v Galicijo, češ, da se ne okoristita samo 
Pruská in Rusija, če se kedaj razdele še ostanki poljske dŕžave. Naj- 
nevarnejši sovražnik pa se je približeval Varšavi s tretje stráni. To 
je bil zmagoviti ruski generál Suvarov, ki je pohitel na zapoved ruské 
cesarice Kataríne II. kot vihar od skrajnje meje Ukrajine do reke Buga. 
Ťukaj se mu je ustavil poljski generál Sijerakovski z neznatno vojsko, 
ki je štela komaj 10.000 mož. Suvarov ga je potisnil po dveh krvavih 



Iv. Steklasa : Tadej Kosciuško. 95 



bitvah (17. in 19. kí m.) po močvirnih krajih okoli Brešča Litovskega 
črez Bug. Ruski zapovednik se je utáboril pri Brešču ter sklenil zbrati 
vse ruské čete, kolikor jih je bilo na Poljskem, potem pa udariti z 
njimi na Varšavo. Prvega je pričakoval generála Fersna, ki je bil 
na oni stráni Visle. Kosciuško je hotel to združenje preprečiti ter 
je napadel Fersna 10. vinot. 1. 1794. pri Macijejovici, ravno ko so 
Rusi prekoračili Vislo. Borba je bila grozna. Kosciuško se je boril 
med prvimi četami kot lev in bodril svoje bojne tovariše na pogum- 
nost in vztrajnost, ali brez uspeha, kajti njegova četa je bila pre- 
slaba nasproti ruski vojski. Hudo ranjen je pádel Kosciuško s 
konja, in Rusi so ga ujeli. Vovrzecki, ki je prevzel namesto njega 
vodstvo, ni mogel obnoviti izgubljene bitke, niti rešiti poljske domo- 
vine. Suvarov se je zdaj približal Varšavi, napadel jako učvrščeno pred- 
mestje Prago ter jo osvojil 4. listopada še pred dnem z náskokom. 
Mnogo vrlih Poljakov se je bránilo do zadnjega vzdihljaja ter so rajši 
popadali v krvavem boju, nego se podali sovražniku. Kmalu zatem 
(8. listopada) se je predala tudi Varšava, kjer je pa Suvarov preokrutno 
ravnal s poljskimi rodoljubi. Tudi po ostalih poljskih zemljah so ruské 
čete v zvezi s Prusi preganjale poljske upornike ter jih slednjič po- 
polnoma ugonobile in zatrie vsaki odpor. Suvarov je oglasil potem sicer 
neko pomiloščenje, ali vkljub tému je zapovedala cesarica Katarína II. 
ujeti Ignacija Potockega in še nekoliko drugih velikašev ter jih zapreti v 
državno temnico. Tudi Kosciuška je pridržala v ječi do svoje smrti. 
Vsem tem velikašem je odvzela tudi njih posestva, 

Tako se je dokončala ta krvava in dolgotrajna borba. Poljska 
kraljevina je izginila izmed evropskih dŕžav in od tega čaša pa do 
dandanes se ni mogla nič več obnoviti. Rusija, Pruská in Avstrija so si 
razdelile slednjič (24. vinotoka 1. 1795.) zadnji del Poljske. Rusi so vzeli 
Litvo (2000 štirjaških milj), Avstrijci vojvodino Krakovsko, Lubelsko 
in Mazovijo (834 štirjaških milj), Prusi pa Varšavo z bližnjimi kraji 
med Vislo, Bugom in Njemnom (1000 štirjaških milj). Kralj Stanislav 
Ponijatovski se je moral 25. listopada odreči poljske krone, katero je 
nosil celih 30 let niti sebi na Čast, niti poljski državi na korist. Potem 
se je preselil v Petrograd, kjer je umri 1. 1798. Poljakom pa ni ostalo 
nič drugega, nego žalost radi izgubljene domovine, národní srd proti 
sovražnikom svojim ter pomilovanje srečnejših národov. 

Ko je 17. listopada 1. 1796. umrla ruská cesarica Katarina II., 
je pohitel nemudoma nje sin cesar Pavel L v državno temnico, kjer je 
bil zaprt Kosciuško z mnogimi tovariši, ter jih je vse osvobodil. Slávni 
generál in zadnji zapovednik poljske Ijudovlade je sprejel to niilost ve- 



90 Iv. Steklasa: Tadej Kosciuško. 



likodušnega cesarja, ne pa meča, ki mu ga je hotel tudi povrniti, 
rekoč: ^Ne potrebujem sedaj meča več, ker nimam svoje domovine I c 
Z dovoljenjem cesarjevim je odpotoval iz Rusije, najprej na Švédsko, 
potem na Angleško in slednjič v Ameriko. Cesar Pavel I. mu je poklonil 
pred odhodom veliko grajščino; ali ko je prekoračil mejo državno, je odpisal 
v Petrograd, da ne potrebuje tudi nobenega posestva, a denarno pod- 
poro, katero so pošiljali za njim, je vrnil iz Londona. L. 1797. je prišel 
Kosciuško zopet v Ameriko, kjer so ga sprejeli z veseljem njegovi stari 
vojaski znanci, a dŕžava mu je izplačala vso zaostalo nagrado iz prejšnjih 
let. Vendar pa ni ostal dolgo v Ameriki. Ze bodoče leto ga je 
poslal zbor severnoamerikanske Ijudovlade z nekim poročilom na 
Francosko. Dne 28. rženega cveta je stopil v Bayonnu na suho in 13. ma- 
lega srpana je prišel že v sejo petih sto, ko je ravno predsednik govoril 
o nesreči Poljske ter izjavil, da more ta nesreča trajati tako dolgo, 
dokler se ne povrne Kosciuško v svojo domovino. Ko pa so zagledali 
slavnega junáka med poslušalci, so ga pozdravili oduševljeno od vseh 
stráni. Njegovi prijatelji pa so ga potem nagovarjali, da se postavi iznovič 
na čelo Poljakom, ki bi se morda mogli zdaj osvoboditi, ko je Rusija 
poslala svojo vojsko proti Francozom. Ali Kosciuško se je držal 
strogo prisege, dane cesarju Pavlu I, po kateri je obljubil mirovati, 
dokler bode on vládal na Ruskem. Kot junák je ostal tudi mož-beseda 
vkljub vsemu nagovarjanju svojih tovarišev, posebno še generála Dom- 
brovskega, ki mu je poslal z Italijanskega po svojem prijatelju Knie- 
ževiču sabljo kralja Sobieskega, katero so ravno takrat našli v Loreti, 
češ, da naj z njo osvobodi Poljsko. 

Iz tega čaša se nam je ohranilo tudi pismo, v katerem je Ko- 
sciuško opovrgel trditev, da je on v bitki pri Macijejovici, ko je pádel 
s konja, izgovoril besedi: finiš Poloniae.^) To pismo je napísal on grofu 
Seguru, pisatelju neke zgodovinske knjige, v kateri je omenil tudi do- 
mnevni besedi. Pismo je bilo napisano dne 15. vinot. L 1803. ter se glasi 
tako-le: »Nevednost ali pa hudobná volja mi pripisuje besedi »finis 
Poloniae^^ Bil sem takrat smrtno ranjen ter ležal dva dni nezavesten ; 
také besede bi bile v ustih vsakega Poljaka, pa tudi iz mojih nedo- 
slednost in zločinstvo. Ko me je národ poljski poklical v boj, sem 
vedel, da nisem poslednji Poljak, a padem li jaz v boju, da s tem ne 
propade še Poljska. Vse, kar so izvedli Poljaki od tega čaša na bo- 
jiščih slavnega in še izvajajo, dokazuje, da smo mi boritelji cele do- 
movine umrljivi, a Poljska pa je neumrljiva, in da ni nikomur dovo 
Ijeno razširjati razžaljivih besed »finis Poloniae«. Prosim Vas, da v 

1) Kouec Poljske. 



Iv. Steklasa : Tadej Kosciuško. 97 

drugem izdanju svojega dela izpustite te besedi, á nádejam se, da ju 
po Vaši veljavnosti popuste tudi drugi ter mi ne bodo nič več pripi- 
sovali šramote, proti kateri se upiram iz cele duše.« 

V Parizu se je sprijateljil Kosciuško s Zeltnerjem, švicarskim po- 
slancem na Francoskem. Leta ga je povabil na svoj dvorec v Fontai- 
nebleau blizu Pariza, kjer se je tudi nastanil za nekaj čaša. Ko so se 
delale priprave za vojno med Napoleonom in ruskim cesarjem Ale- 
ksandľon\ I. (1801 — 1826), je prišlo zopet poljsko vprašanje na dnevni 
red. Poljaki so pričakovali namreč pomoci od Napoleona, pa so se 
zategadelj tudi mnogi poljski domoljubi uvrstili med njegove bojne 
čete. AH Napoleon ni nikdar resno mislil Poljske obnoviti, nego j o 
je hotel upotreb iti samo kot sredstvo proti Rusiji. Tako je zahteval 
Napoleon precej o početku vojne s Prusko in Rusijo leta 1806., 
naj Kosciuško pobuni vso Poljsko. Takrat velikega domoljuba ni nič 
več vezala prisega, kajti cesar Pavel I. je bil umri že 1. 1801.; mogel 
je tedaj zopet početi boj za svobodo svoje domovine. Ali tega posla 
se je hotel lotiti le pogojno, namreč če ostane popolnoma neodvisen 
pri vsem podjetju. Ker je pa Napoleon zahteval od njega slepo po- 
kornost, je odstopil raje, nego da bi zastopal na tak način ves poljski 
národ. Ko je nato izšel v francoskem uradnem listu z njegovim 
podpisom poziv na Poljake, naj se vzdignejo proti Rusiji, je proglasil 
ta spis za nepristen. Napoleon pa tudi ni hotely da se vzdigne vsa 
Poljska, nego samo oni del, s katerim je zavladala Pruská. In ko je 
po dokončani vojni 1. 1807. uredil veliko vojvodino Varšavsko ter jo 
izročil kralju saskemu, ni ustregel niti najmanje željam poljskega ná- 
roda. L. 1809. je osvojil v vojni z Avstrijo generál Ponijatovski celo 
Galicijo ; ali Napoleon je povrnil vzhodni del Avstriji in le drugo polo- 
vico je zedinil z veliko vojvodino Varšavsko; to pa je domoljubne Po- 
ljake posebno razžalilo. Zdaj je začel pa tudi Aleksander I. Poljake 
mamiti z velikimi obljubami na svojo strán, kajti potreboval je njih 
pomoci proti Napoleonu. Kázal se jim je vedno práv prijaznega, po- 
sebno pa še naproti Kosciušku. Ko so 1. 18 14. osvojile zavezne vojske 
Pariz, sta ostala nekaj čaša v tem mestu tudi cesar Aleksander L in 
pruski kralj Friderik Viljem III. Že precej prvé dni je poslal ruski cesar 
nekoliko odličnih Poljakov in dva Rusa na dvorec h Kosciušku, da 
ga pozdravijo v njegovem imenu; a 3. velikega travnja, na obletnico 
obnovljenja poljske ústave, mu je poslal cesar nasleduje s svojo 
roko pisano pismo: »Vaše vroče želje se izpolnijo. S pomočjo Vse- 
mogočnega se nádejam, da obnovim državo dobrega in plemenitega 
národa, katerega član ste tudi Vi. Zavezal sem se na to s prisego, 

7 



^8 Iv. Steklasa : Tadej Kosciuško. 

a vse moje misii so obrnjene za njégovo blaginjo.c Ali ko so vprašali 
pri neki priliki Kosciuška, kako bi se dalo to vprašanje rešiti, se 
je približal zemljevidu ter pokazal na Dneper in Drino kot mejo 
poljskega kraljestva. Takrat se je izjavil o njem cesar Aleksander L 
práv nepovoljno, in njegov brat Konstantin Pavlovič je govoril po 
Parizu, da je starec znorel. Razžaljeni domoljub je šel kmalu zatem k 
svojemu prijatelju La Fayettu ter se mu potožil, da ne more priča- 
kovati od ruskega cesarja nobene pomoci za svojo nesrečno domovino. 
To je dosegel s svojo prošnjo, katero je predal Aleksandru I. za po- 
miloščenje izseljenih poljskih domoljubov, ter za dobri svet, da se 
proglasi obnovljeni poljski kraljevini za kralja. Pa še tudi po tem 
bridkem izkustvu je gojil Kosciuško nado o boljši bodočnosti svojega 
národa ; dal se je pregovoriti svojim rojakom ter je šel na Dunaj, 
kjer se je razpravljalo takrat tudi o poljskem vprašanju na tamošnjem 
shodu evropskih državnikov. Ravno o poljskem vprašanju se stránke 
niso mogle sporazumeti, ker so neki državniki zahtevali, da se obnovi 
Poljska, dľugi pa so bili s cesarjem Aleksandrom I. proti tému pred- 
logu. Radi tega so nastale na tem shodu tako hude razprtije, da so 
se mislili državniki že raziti. 

Kar se je iznenada povrnil Napoleon z otoka Elbe vPariz (20. sušca 
1. 1815.), in zavezniki so prepustili cesarju Aleksandru I. večji del veliké 
vojvodine Varšavské, samo da ostane še nadalje njih zaveznik proti 
Napoleonu, kateri je sedaj zapretil iznovič celi Evropi. Sedaj je poklical 
ruski cesar sa m Kosciuška na Dunaj. Leta se je odpravil tjakaj s po- 
bočníkom svojim, toda sešel se je s cesarjem že med potom v Brav- 
navu na reki Inu 27. velikega travnja 1. 181 5. Razgovarjala sta se na 
posti komaj četrt ure. Ko je Kosciuško opomnil cesarja prisege njegove 
glede Poljske, se je izgovarjal leta na ražne načine. Tako je tudi še 
ta poslednja nadá prevarila velikega rodoljuba. Vkljub tému je pohitel 
na Dunaj, se oglasil pri ruskem poslancu ter razgovarjal z odličnimi 
poljskimi domoljubi o žalostnem položaju domovine. Vendar je po- 
slal še eno pismo za cesarjem Aleksandrom L Leta je sprejel list ob 
enem z veselím glasom o zmagi nad Napoleonom pri Waterloou; vsled 
tega ves prevzeten, niti ni odgovoril Kosciušku. Zalostnega srca je za- 
pustil le-ta Dunaj ter odpotoval v Solothurn na Švicarsko. Od tega čaša 
je mislil le na bližnjo smrt. Napísal je oporoko, a dne 2. malega travnja 
1. 1 8 17. izdal pismo, s katerim je osvobodil svoje podložnike na po- 
sestvíh v Litvaniji. To je bil zadnji dokaz, kako goreče je on Ijubil 
svoj národ ter želel, da postane v resnici svoboden. Umri je dne 
15. vinotoka leta 18 17. na dvorcu prijatelja Zeltnerja v Solothurnu. 



Fraii Gostl : Dr. Frau Celestii 



99 



Veliké žalne svečanosti so mu izkazali po vsi Evropi in v Ameriki. 
Truplo njegovo so prepeljali v Krakov ter je položili v stolni 
cerkvi na Vavelu v mramornat grob poleg kralja Ivana Sobieskega 
in kneza Josipa Ponijatovskega. Cetrt ure od mesta Krakova se 
vzdiguje gomila Kosciuškova, katero so nasuli kot trajen spomenik 
prebivalci svobodne Ijudovlade krakovské od leta 1820. — 23. Semkaj 
so prinesii poljski rodoljubi domáce zemlje kot zalog pravé domo- 
vinske Ijubezni iz vseh onih krajev, koder se je boril, zmagoval, pa 
tudi pádel veliki poljski domoljub — Tadej Kosciuško. 



a ^^^ 



Dr. Fran Celestín. 

Spisal Fran Gostl. 1) 
I. 




íja vernih duš dan preteklega leta so izročili v kraljevem 
Zagrebu materi zemlji smrtne ostanke enega najver- 
nejših in najumnejših boriteljev za slovansko idejo, 
našega rojaka prof. Celestína, s katerim je izgubil tudi 
^Lj. Zvon« vernega in marljivega sotrudnika, 
Fran Celestín se je porodil dne 13. meseca novembra 1843. 1. 
v Klenku, vaši vaške županije, kjer mu je bil oče Juri kožar. Detinská 
leta je preživel v domáci vaši z leto mlajšo sestro Heleno, kí je po- 
stala sestra milosrdnica. Pohajal je prvá dva razreda Ijudske šole v 
Vačah, potem pa je prestopil na svet župnika Kristana in učitelja 
Vrančíča v 3. razred v Ljubljano, kjer mu je bil učítelj domoljubni 
Andr, Praprotnik. Na gimnazíji pa so ga zanimale bolj druge, nego 
šolske knjíge; dobil je torej konec prvega pol leta nezadostno izpri- 
čevalo. To pa ga je takoj iztreznílo, da se je odslej z vso vnetostjo 
poprijel naukov ter bil poslej vedno med prvimi odličnjaki, četudi se 



') Četudi si iie domišljam, da sem »poklican veščak«, vendar sem rad iistregel 
častuemu pozivu g. ureduika, naj napíšem za »Lj. Zvon« ta životopis, tem raje, ker sem 
istiuito čislal pokojnika (s katerim se osebao seznaniti in občevati mi je bila sreča 
1890 1. na Dunaju). Dolžnost mi je, da se javno zahvalim vsem onim gg., ki so mi 
blagovoljno postregli z raznimi podatki: g. Fr. Mamu, k r. gimn. prof., g. Veljku Tomic'u, 
pravuiku v Zagrebu (ta mi je tudi dovolil uporabo životopisa v »Viencu« 1895., br. 45.), 
ter g. Fr. Todgorniku, izdajatelju »Slovanskega sveta« na Dunaju. 

7* 



íoô Frau Gôstl : Dr. Frau Celestín. 



je imel kot sin zelo revnih roditeljev boriti z mnogimi neprilikami. 
Hodil je k frančiškanom na iporto« obedovať, in radi verujemo, da 
je bil upiavičen pokojnika vzdihljaj, ki ga je zabeležil v dnevniku: »0h, 
da bi vsaj imel kľuha zadosti«. Sele kot šestošolec je dobil ustanovo 
nekdanjega tržaškega vladike, M. Ravnikarja, ki je bil tudi Vačan, 
torej ožji rojak Celestínov. Hvaležno si je to zaznantioval v dnevniku: 
>Bog daj ranjkemu škofu Ravnikarju nebesá, on je zdaj moj največji 
dobrotnik«. 

V 4. gimnazijskem razredu je utrdil v Celestinu slovansko zavest 
prof. Macun teľ mu tudi priskrboval hrvaške novine in knjige za či- 
tanje. Po sošolcu Alfonzu Vilharju se je seznanil tudi z njegovim 
očetom Miroslavom, občeval z njegovo rodbino in z njim pohajal 
» besede « v narodni čitalnici Ijubljanski, kjer se je navduševal za slo- 
venstvo. Pri neki »besedi« je čital n. pr. prof. Macun (kakor pravi 
beležka v dnevniku) neko pesen iz kraljedvorskega rokopisa v slo- 
venskem, češkem, hrvaškem, maloruskem in poljskem jeziku, da tako 
dokáže sorodnost slovanskih jezikov, a njegova gospa je krásno pela 
slovenské pesni. ÍDasi pa je blagodejno nanj vplivalo rodoljubje neka- 
terlh učiteljev, vendar to ni bil edini vir oduševljenosti. »Narodna 
zavest«, piše prof. Marn, »je takrat prihajala sama po sebi od vseh 
stráni. Rekel bi, da je nekaj plávalo po zraku, kar nas je oduševljalo. 
Ničesar ni bilo videti, in vendar smo vsi nekako čutili, da se čaši 
izpreminjajo. Končana je bila nesrečna vojska 1. 1859 Kranjski polk, 
tedaj Hohenlohe, se je vracal po vojski izza mnogih in mnogih let 
z Laškega spet v Ljubljano. Paglavci smo šli domače Janeze priča- 
kovat na kolodvor. Takrat je vojaška godba prvikrat igrala javno po 
ulicah slovenské pesni »Milo lunicoc, >Pridi Gorenj'cc in dr., in mi 
smo kričali » živio «, kar se je dalo. Prišla je oktobrska diploma in 
prvi deželni zbor . . . Kako željno smo čakali na Novice, na Glasnik 
in na Zgodnjo Danico! Sami smo se vadili v slovenščini, ker nas v 
soli niso učili. V 5. razredu smo čitali že Národne Novine in Danico 
Ilirsko, katere nam je bil izprosil Macun od Gaja. Na češko Besedo 
smo bili sami naročeni.« *) 



^) Omenil sem, da si je Celestín v gimuazijskih letih spisoval dnevuik, od ka- 
terega sta se ohranila dva zvezka. Kazeta nam vrlega, pobožnega in rodoljubnega mla- 
deniča v najlepšem svitu. Zapisoval si je vanj redno beležke o učenju, o vremenu in o 
raznih dogodkih, ki so se mu zdeli vážni. Ker nam najbolje izpričujejo njegovo mišljenje 
in najpiimerneje označujejo Celestina kot dijaka, naj objavim vsaj nekatere teh značilnih 
beležk. Kot četrtošolec 1. 1860. piše u. pr. 15. februvarja doslovuo : »Zvečer sem se šel 
šetat; naletel sem na nekega čuvaja železnice. S tem sem se pogovarjal o raznih po- 



Fran Gostl : Dr. Frau Celestin. 



Meseca febmvarja 1. 1862. je bil izredno priljubljeni gimnazijski 
ravnatelj, vrli Ceh J. N. Nečásek, premeščen na Malo strán v Prago. 
Dijaki so mu priredili v slovo bakljado in podoknico, v deputacijo 
pa, ki se mu je šla poklonit, so bili izvoljeni Celestin, Umek, Staré 
in Dolžan. Podali so mu vec zvezkov pesni, katere so zložili dijaki 
nalašč zanj. Kot vodja je došel v Ljubljano strogi Mitteis, trd Nemec. 
Tedaj se je pripetila na gimnaziji znana aféra, o kateri poroča prof. 
Marn tako-le: »V 6. razredu nam je bil učitelj iz slovenščine prof. 
Val. Konschegg. Ker jih je bilo mnogo, ki so povsem proučavali 
jezik in knjigo slovensko, je bil navadno veden ravs in kavs med 
učiteljem in učenci. Celestin, ki je bil posebno nagel in vroče krvi, 
se je sporekel večkrat z učiteljem, ki je slovenščine znal samo toliko, 
kolikor so jo sploh znali 1848. leta. Vendar je nekako srečno prešlo 
do zadnjih mesecev. Ali kaj se zgodi pri procesiji na sv. Telesa dan ! 
Trije osmošolci, ki so imeli nositi šolsko zastavo, so prišli v surkah 
v šolo. Ko je ravnatelj to zvedel, je zabránil nositi zastavo. Mi tega 
nismo vedeli, sicer bi se bili že pred procesijo ali pa tudi sredi pro- 
cesije razšli. Zato pa je drugi dan v soli bilo vse razburjeno. Izhajal 
je takrat že Vilhar-Levstikov >Naprej«. Če se ne motim, je donesel 
Celestin številko »Naprejac, kjer je bila krátka notica o tem vprašanju, 
je-li Bogu frak Ijubši, nego surka ? Sošolec J. Kos, zdaj trgovec v 
Petrogradu, nariše na tablo možica s silno dolgim frakom in visokim 
cilindrom, kako nosi zastavo. Tedaj pa vstopi naš učitelj slovenščine, 
imenuje dva ali tri za poroke, da se podoba ne bode izbrisala, in ves 
besen odleti, da se kmalu vrne z ravnateljem, ki se je ves tresel od 
srditosti. Začel je izpraševati, kdo je to narisal, a ko ni dobil odgo- 
vora, je zagrozil, da bode dal šolo zapreti, ako do jutri ne zve krivca. 
Mi smo se dogovorili, naj pride, kar hoče, da izdajice med nami ni! 
Drugi dan se je pričela v konferenční sobi preiskava . . . seveda brez 
uspeha. Celi razred je bil kaznov^n, posebno občutljivo poedinci, na 
katere se je sumilo.c 

Zadnje leto na gimnaziji je bilo zopet burno. Svojemu nekda- 
njemu součencu J. Alešovcu na Ijubo^ ki je napisal igro: »Dimež, strah 
kranjske dežele«, je šlo več dijakov v gledališče k tej predstaví. »Po 
predstaví,* pripoveduje prof Marn, »smo bili >pri žrebcu« na vrček 
pive. Prišli so k nam Kočevarji^ in nekateri od nas so igrali in dobili 



trebah sloveuskega národa. « — Dne 21. februvarja : „Moj gospodar mi je rekel, da nije 
treba v kancelijah sloven. jezika. Ali jaz sem krepko si prizadeval, mu važnost sloveu. 
jezika za izobraženje našega Ijudstva dokazati. Ali ostal je pri svojem mnenji. Žali Bog, 
da našinci tako malo poznajo potrelie našega národa," 



Fran Gôstl: Dr. Fran Celestín. 



nekoliko pomeranč. Ta okolnost v zvezi s tem, da so v isti noci bila 
profesorju nemščine in zgodovine, Nusslu, s pomarančami okna razbita, 
je bila pôvod velikanskim pieiskavam na gimnaziji, na kateie je spa- 
dala tudi naša seveda odbitá piitožba na učno ministerstvo in brez- 
uspešna tožba profesorja proti svojim učencem v križankih. Za Cele- 
stina vendar te homatije niso imele daljnjih posledic, akotudi se je 
navdušeno potegoval za našega součenca Edvarda Pfeiferja, kateremu 
se je, kakor drugim, godila krivica . . .« 

O svečanem šolskem sklepu je imel Celestín govoriti slovenski 
oprostni govor. Na to priliko se je rodoljubna mladina zelo veselila; 
tu je z burnim odobravanjem dajala dúška svojemu oduševljenju in 
národnému čuvstvu. Lepo je sestavil Celestin svoj govor in odušev- 
Ijeno začel govoriti, ali kom aj je izrekel nekoliko besedi, je obtičal. 
Začel je vnovič in spet obtičal — potem pa govoril brez pravé zveze, 
brez učinka.^) 

S svojim prijateljem in kolegom Jos Jurčičem je šel Celestin na 
Dunaj, da sluša slovansko jezikoslovje. Stanoval je skupno s pokojnim 
Edvardom Pfeiferjem, bratom našega poslanca, g. Viljema Pfeiferja, s 
katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. — Celestin se je vrlo za- 
nimal za dijaške razmere, bil član slovenskega dijaškega društva iSava« 
^n ustanovnik »Slovenije«, katera ga je imenovala za zasluge, ki si jih 
je bil pridobil za društvo, 1. i88i. za častnega člana; bil ji je pa tudi 
do smrti zvest podpornik. Tudi v narodnem oziru je bil delaven; na 
dijaškem shodu 14. avg. 1. 1868. v Ljubljani je bil perovodja; na 
shodu dne 4. sept. 1. 1869. pa predsednik, tedaj že kot doktor mo- 
droslovja. Govoril je takrat za slovensko vseučilišče v Ljubljani in 
da se uvede ruščina kot obci slovanskí književni jezik. 2) L. 1869. je 
napravil stroge izpite in dosegel doktorát; izdelal je tudi naloge za 
profesorskí izpit, pa jih ni izročil, ker je že meseca novembra odpo- 
toval kot t slovanskí štipendíjat« v Petrograd, kjer je podpiral prof. 
Izmael Sreznevskij njegovo težnjo, da napraví izpit za magistra slo- 
vanské filologije. Kakor mi je sporočil g. Podgornik, so ga spremili 

^) Slična nezgoda se mu je prínieiila že četrtošolcu Prof Maciinu so šli čestitat 
za god, a ko v sobo pridejo, tedaj je bil pozabil do cela pesem, dasi se je je popreje 
učil z veliko priduostjo. No, čislani učitelj se je prijazno z ujimi razgovarjal, kakor se 
ne bi bilo. nič dogodilo. Tako si je zaznamoval sam Celestin ta dogodek v dnevniku. — 
Vsi moji obvestitelji se strinjajo v tem, da Celestin ni bil govornik Kolikor se sam 
spominjam njegovih govorov v „Sloveniji" in v ,,Slovenskem klubu", so bili vsi krntki 
in jedrnati, a tihotni in brez zanosa. — Omenil sem ta nedostatek iz resnicoljubja in 
zaradi popolnosti, saj niti najmanje ne more kratiti zaslúžene sláve pokojnikove. 

'^) Primeri Vencajzovo spomenico. 



i 



Frau Gôstl: Dr. Fiau Celestín. 



103 



slovenskí vseučiliščniki z bakljado na kolodvor severne železnice na 
Dunaju, da ťako proslave odhajajočega rojaka. 1) 

Po zimi 1. 1870. so mu obolele oči zelo opasno. Vid si je bil 
pokvaiil na gimnaziji. Nikdar vec mu niso okrevale popolnoma; a ko 
so se mu vsaj nekoliko poboljšale, je krenil jo v Moskvo, kjer je kot 
»slovanski štipendijatc napravil izpit iz latinskega, grškega in ruskega 
jezika, iz ruské povestnice in zemljepisja. Toda profesor na moskovskí 
gimnaziji, kakor se je nádejal, in kar mu je obetal vseučiliški profesor 
in uredník >Moskovskih Vedomosti « Leontjev, ni postal, temveč na- 
mestili so ga v Viadimiru, kjer je služboval dve letí. Preveliká zima 
ní prijala njegovim očem, in zategadelj je dobil 1. 1872. službo v 
Harkovu Proučeval je sanskrit in se prípravljal za magistersko díser- 
tacijo. Nenaklonjenost nekega profesorja, ki mu je trikrát premenil 
zadačo za disertacijo^ ga je tako ozlovoljila, da se je jeseni 1. 1873. 
povrnil na Dunaj, dasi mu je bil že določen izpítní obrok. 

Ko je bíval v Rusiji, mu je umrla Ijubljena mati. Kako zelo ga 
je zadela ta nesreča, priča najbolje pesen, ki je pač izmed najlepših 
proizvodov njegove múze ; iz tega razloga in pa hkratu kot vzgled 
njegove poetične sile naj jo priobčímo celo : 

Materi! 

Na daljni sever je osoda me zagnala 
Daleč od tebe, draga, milá mati! 
S solzami bridkimi sva se bila razstala, 
Na dolgo sva imela se razstati I 



Na daljnem severu sem redko mislil na te, 
Življenje, šum, skrbi so me prevzele; 
Vesel prišel sem bil med severne nam braté, 
Gojil nadeje krepke in veselé. 



1) O velikošolskem življenju Celestinovem nisem mogel dosti pozvedeli. Cenjeui 
naš pesiiik in pisatelj, g. prof. Stritar, ki je bil tedaj nekako siedišče literarno delu- 
jôčim dunajskim Slovencem, ni vedel o njem nič značilnega. ,,Bil je na videx tilia, mehka 
duša, vendar v resuici ni bil brez strasti in krepke volje. Njega dni je rad zahajal zvečer 
z nekim mladim Ljubljančanom k meni na stanovanje, kjer smo se lepo po domače raz- 
govarjali in krompir pekli. Tudi igrali smo včasih, Mož je rad tarokiral, pa slabo kakor 
jaz, in izgubljal je pridno s prijetnim humorjem V večji družbi je rad govoril, pa ne 
kaj spretno Posebno intimen jo bil z Jurčičein.'- — Mnogoletni prijatelj pokojnikov, 
deželni in državui poslanec g. V, Pfeifer, pa, žal, na moje pismo ni odgovoril ničesar. — 
O bivanju v Rusiji sem povzel največ iz Tomi('eveí:!;a životopisa. Le-ta je kot sorodnik 
pokojnikov preživel več let v njega obližju in zato mi je pač v vsakem oziru najzanes- 
. Ijivejši vir. 



I04 Fran Gôstl: Dr. Fran Celestín. 

A neki dan iz prijateljev srede milé 
Domov, na stan je tihi glas me klical, 
Le tožne misii na-te so srce polnile, 
Z neznansko silo me v samoto gnale. 

In tu v samoti tihi je srce plamtelo, 
Polno je nežnosti največe bilo, 
Le k tebi, k tebi, mati, si domov želelo, 
Oko solze nevzdržne za-te lilo I 

In probudila v srci vsa se mi je nežnost, 
S katero sem te Ijubil, draga mati ! 
Dvojno Ijubezen čutil sem, dvojno hvaležnost> 
Le k tebi, k tebi sem hotel bežati. 

Da vroče bi te Ijubil, vroče objemal, 
Na srcu ti slonel in te tolažil, 
In tiho, draga mati, bi povedal : 
J, O Ijubim tet ; otožnost svojo blažil. 

Ihtel, jecljal sem: ^ Draga, draga moja mati, 

Kako želim, te enkrat še objeti ! 

Od tebe dolgo, dolgo še slovo jemati 

In na Ijubečem srcu te imeti*. 

A solzno tisto uro, britko, britko nežno 
Doma si, draga mati, ti vmirala ! 
In zapustiti nisi mogla nas na večno, 
Ter mene, mene vedno si klicala ! 

(Dalje prihodujič.) 




i 



Kadoslav Murnik: Materino srce. 



Í05 




Tako 



Materino srce. 

Spísal Radoslav Murnik. 
(Dalje.) 

V. 



rug za dľugim je odložil z običajnim vzdihom svoje pero 
in z njim današnje dolžnosti uradniškega robstva. Od- 
hajali so zaporedoma s kratkimi pozdraví iz bančnega 
zavoda. 

Le dva sta še ostala, vsaki za svojim pultom. 
. . za danes, za danes smo dobriU je dejal črez nekaj 
čaša z zadovoljnim, krepkim glasom mlad uradnik s starikavim, že 
jako iznošenim obrazom, sicer pa biser in dika v zadrugi Ijubiteljev 
atletnega sporta. Tovarišem je bil znan po imenu »Zani, železní 
mladenič«. 

»Ali vi še ostanete, gospod Ladič ?€ je vprašal, iztegujoč se in 
globoko dihajoč. 

»Da, nekaj móram na vsaki način še dovršiti,« mu je odgovoril 
Ladič in se iznova vglobil v svoje listine. 

»Potem mi pa oprostite; nečem motiti I Prosím !« se je opraví- 
čeval naglo, zavzdignil léno roke in jih sklenil zadaj za glavo. Slekel 
si je písarniško suknjo, šumno zasopel. se stresel in vstal. Nato je 
počenil počasí desetkrat na pol in desetkrat do tal. S tem pa navdu- 
šeni občudovalec glasovítega Tiirka in Jagendorferja še ni bil zado- 
voljen; ízpod pisalne mize, iz kóta si je prívlekel z levo nogo črno 
nabarvane težke železné ročke, jih sukal in suval z emfazo na vse 
straní gorí, doli, na desno, na levo, vpošev, naravnost, vse po deset- 
krat, in se upíral tako sílovito, da se mu je tresel ves život in mu 
zalila kri trpečí obraz. Ob tem je kaj umetno in gracijozno brcal zdaj 
s to, zdaj z drugo nogo. Naveličavši, se je zavalil ročke zopet nazaj 
pod mizo in naredil zadnjíh deset prostih poklekljajev. Naposled se je 
oprijel ograje in postavil svojo močno osebo na roke, moleč obe nogi 
naravnost proti višavi! In že je bil z elegantním odskokom pri umi- 
valníku, se oplaknil in oblekel, pozdravil Ladiča in odhajal, diskretno 
žvížgajoč: iMein Liebchen wohnt am Donaustrand . . . fifí-i . . . 
fifi-i . . . fifíU 

»Vendar enkrat* . . . je šepníl mladi blagajnik. — »Sam semc . , . 
Vstane in posluša ... 



loó Radoslav Murnik : Materino srce. 

»Nikogar . . . Zdaj . . . Zdaj paíc 
Stopi k blagajnici, vtakne ključ, odpre. 

Redoma, v lesenih skledicah in vrečah leži tu zlato in srebro; 
ob stráni so nakopičeni polni papirni zavitki. 

Toda oko se Ladiču ne mudi niti trenotek na njih. — 

Uino pritisne na prožno pero; mehanizem rahlo zaškriplje in 
otvoľi poseben, tajen predal, v katerem so shranjene drage obveznice 
in vrednostni listi. 

Na levi, tam, bolj zadaj, na dnu so stotaki v zvezkih, enako 
debelih, natanko prešteti. Vzame si vsaki tretji snopek, sname izpod 
etikete po eden bankovec, položi zvitke nazaj in se loti takisto tudi 
petdesetakov, 

Razburjen je . . . Roka se mu trese, spravljajočemu denár v 
zavitek. 

»Stirinajst . . . štirinajst in šest . . . dvajset!* pomrmra in za- 
klene blagajnico. 

Tačas se začujejo zunaj drsajoči koraki. 

Prestrašen se Ladič ozre proti vratom. 

»Dober večer, gospod kasirlc ga pozdraví s češkim naglasom 
stari sluga, neodločno vstopajoč; krátko se mu nasmehava, stoječ ob 
durih, in spusti metlo na tla. 

»Ali . . . morebiti . . . ali še ne smem?» vpraša mehko in stiska 
krčevito z oteklimi veki. »Pa počakam . . . počakam še nekoliko . . . 
Mislil sem — « 

»0 . . . lei Le . . . Saj sem gotov, Prikryl, le dajte, le!c 

Sluga poškropi v umetnih krogih po tleh naokolo in si vzame 
metlo, da bi začel pometati. 

> Gospod kasir, dovolite . . . vaša suknja . . . oprostite — « 

>Saj res . . . Kmalu bi se bil pozabil preobleči! — Hvala Prikryl !« 

Ladič se naglo opravi. Lahna mrzlica ga stresava . . . Proč! 
Hitro proč od tega krájal 

» Gospod kasir, ne zamerite . . . ključ . . . dovolite mi . . . ključ 
od kase . . . prosim, vidíte . . . tam-le . . . prosím !< 

Blagajník se zgane, shrani ključ, podarí slugí nekaj »za cigare c 
in odíde po koridoru doli črez stopnice na ulico. Neubogljívo mu za- 
penjajo drhtajoči prstí rokavice. 

»Tatl . . .« 

Preplašen se ozre naokolo. 



Radoslav Murnik : Materino srce. 



I07 



Kdo je? . . . ali morebiti — Ne, ne! — Čigav je ta glas?... 
Saj ni nikogar . . . nikogar ni tukaj . . . nihče . . . nič . . . 

»Bodi previdenlc mu veleva notranji glas. »Bodi oprezen . . . 
previden 1 Paži . . . Delaj se ravnodušnega ! . . . Hodi, hodi počasi ! — 
Kam tako urno ? Kaj tako divjaš! Bizdaj . . . brzdaj sel — 
Razburjenost ? Razburjenost po vseh žilah ; kaj je to ? — Premaguj 
jo, pokarjaj si živce! . . . Díži se na smehl . . . Glej veselo, tako 
nekako presenečeno glej . . . toda glej prosto in smelo vsakomu v 
obraz ! . . . Daj, poskusi — zažvižgaj si katero gredoč . . . Noče 
se ti ? — Dobro, práv, torej pa zapoj ! . . . Zapoj, zapoj ! . . . Čakaj, 
katero pa? — Onikrat . . . Fahrbah je dirigiral . . . to-le — lepa je . . .c 

Toda pesem mu noče iz grla. 

iDefravdant!* 

To besedo zasliši zdaj práv razločno . . . Zadaj, hripavo, z jeznim 
poudarkom . . . Obrniti se za tem glasom? — Nikar! 

»Nažgi si smodko! Postoj! Počakaj . . . Počakaj, da te prehiti 
oni za teboj . . . Potem ... že vidiš, kdo da je . . . Drží se, mirno 
. . . mirno !« 

Ladič postoji. 

Na stranskem tlaku, pred njim, za njim, okolo njega vre in se 
tare nebrojna množica. Dijaki z rdečimi, rumenimi, belimi, zelenimi, 
modrimi, zlatoveznimi čepicami, elegantno oblečeni, samozavestni, mo- 
rebiti domišljavi . . . poleg njih akademični meščani revnejših národov, 
revnejših slojev, morebiti zato bolj nadarjeni . . . zidarji, dninarji, de- 
lavci, delavke, perice . . . bogato livrirani lakaji s prevzetnimi, kakor 
zmrzlimi obrazi . . . prosti vojaki, šarže, oficirji . . . uradniki, mu- 
zikalični »pulherji«, dunajská posebnost . . . staro, mlado, žensko, moško, 
pristno, ttalmi« . . . vse neprenehoma naprej brez števila in reda. 

»Na — na . . . kaj takega!« se oglasi za Ladičem širok možak, 
ki se je krepko zadel ob njega. »Kaj takega je le pri nas na Dunaju 
mogoče! Tukaj-le . . . sredi trotoarja ne potrebujemo nikakršnih mo- 
numentov!* 

Sitnež hiti dalje; mladi mož se oddahne. 

>Zdaj . . . zdaj pa hitro v stransko ulico . . . Nikogar ni ... 
Toda . . . Slišiš? Za teboj ... že ti je trdo za petami! ... To je, 
da, da — to — to je detektív! . . . Tiho stopa . . . brzo, lahno 
stopa , . . l^akor maček . . . Le naglo . . . hitreje ... v to vežo 
noter ... on prihaja bliže . . . bliže! — *V imenu postave«, ti reče 
. . . odpre suknjo, pokaže orla . . . In ti . . . kaj boš ti na to ? — 
Tu . . . je že tu — « 



lo8 Radoslav Murnik : Materiuo srce. 

Sleherna žila mu trepeče po vznemirjenem telesu. Mimo vrat 
prihiti — mlada devojka z velikim závitkom. 

On se zopet oddahne. 

>Skozi prehod . . , proti kanálu, proti Donavi, črez most v Leo- 
poldstadt! — Ne, ne . . . Nazaj, v sredo mesta! — Sumno je, če se 
potikaš po temnih, ozkih ulicah . . . Torej na Graben, po Kärntner- 
strasse, na svetli Ring . . .c 

Visoke hiše v bogatem okrasju, ponosnih palač oblastni krovi , . . 
plinove in električne svetilke, pripognjene, enocvetnim šmarnicam 
podobne . . . glasna množica, bobneči vagoni tramvaja s pisanimi lu- 
čicami, hitri fijakarji, brze ekvipaže, počasni težki tovorni vozoví . . . 
ropot, zvenk, hrum, piski, klici, šum . . . življenje, življenje . . . 

»Tat . . , defravdantíc 

Kdo mu to očitá? — Ta berač, prodajajoč vžigalice in mazila 
v revni mali škatljici? — To borno, izstradano, negodno dekle s sve- 
žimi cvetlicami ? 

— On stopi pred okrogel stolpek in, manoč ključe v žepu, polu- 
glasno čita vsakovrstna oznanila. — 

. . .»Hof-Opern-Theater. Anfang 1/28 Uhr. Excelsior. Ballet in 
5 Acten«. — Dvorno gledališče . . . » Klein Eyolf. Schauspiel in drei 
Aufzugen v. Henrik Ibsen. Alfréd Allmers, Gutsbesitzerc . . . ^Ro- 
nacher Saal. Concert Ziehrer . . . Circus Schumann . . . Sofien-Säle. 
Balí . . . Blumen-Säle. Maskenball . . . Swoboda's Prachtsäle, k. k. Prater, 
26. Bauernball . . . Theresien-Saal. Militärconcert . . . Zobels Bierhalle. 
Soirée . . . Musikvereinssaal. Concert von Eduard Strauss . . , Grosser 
Musikvereinssaal. Fiinftes Gesellschafts-Concert . . . Saal Bosendorfer — « 

>Cakaj . . . kam pôjdeš? — To-le: »Schwender's Colosseum! 
Danes soboto vse dvorane otvorjene. Z maškarado. Sodeluje 8 god- 
benih kapel. Novo! Peklo in raj. Novo! — Novo! Ogrska scarda — c 

Ladiča strešné; požuri se dalje. 

>Ali se popeljemo, gospod barón .í*« ga vábi debel fijakar z rdečim, 
od burje in pijače opečenim obrazom. »Kam izvolite, gospod barón .?* 

Na Dunaju je vsakdo iz boljših slojev doktor ali pa najmanj 
barón. 

»V Schonbrunn? — Zdaj-le.? — Morda pa v Hietzing, v Dom- 
mayerjevo kazino ^€ 

Kasir skoči v voz. Ko voznik zopet ustavi konje, se Ladič 
premisli. 

»Naprej ! Skozi Penzing pojdeva! — Gori v Dornbach! Zur Wald- 
schnepfel« 



kadoslav Murnik: Materino srce. I09 

Toda' ves čas ga ne zapusti in ga zbegava vedno iznova no- 
tranji nemir. 

»Ako pride jutri direktorju na um, da pregleda blagajnico, kaj 
potem ? Kaj potem, če ne dobiš o pravem času vsote, katere si 
brzojavno prosil domov ?« 

VI 

Ko je podpisala gospa Ladičeva tretjo menico, se je gospodu 
Jemcu znatno ohladila vljudna prijaznost. 

»Cenjena gospa, « jo je opozoril brezdušni neusmiljenik, »žal mi 
je, ker vam móram izjaviti, da vam od zdaj naprej ne morem nič več 
posoditi. — Hisa, vrt^ polje, kakor sva se zmenila - * 

»0 saj trdiio upam, da mi ne bo treba odslej več nadlegovati 
vas. Sami si lahko mislite, kako mi je bilo vselej težkolc 

>Vem, vem, vem. — Pa roka mi nikar ne pozabite! To ni no- 
bena sala I Z Bogom!« 

— Mešec za mesecem je minil. 

Vedno bolj se je bližal dan zadnjega termina. Toda z Dunaja, 
kamor so potovali, nobenega stotaka ni bilo več nazaj. 

Zopet je stala gospa Ladičeva predjemcem, vsa izhujšana in bieda. 

tNe ... ne, ne! — Ne morem I Ne smem! Niti za en dan ne 
morem počakati. Takoj móram imeti svoj denár, ali pa — c 

»Bodite usmiljeni ! Potrpíte še nekoliko, gospod Jemec,€ je prosila 
ponižno. 

»V izgubo? V izgubo, ne? — V izgubo ne morem delati, raz- 
umete^ kaj nedá? c 

»Bog vam stotero povrne, kar bodete dobrega storili meni, 
osameli, nesrečni vdovi. Ne tirajte me v pogubo . . . Saj veste, srce — c 

»Srce? — Srcelc je izgovarjal zategnjeno špekulant in sunil z 
obema rokama od sebe. »Srce ... á, kaj še! — I, lejte si, i i kakšna 
neumnost ! — Za srce vam ne da dandanes nihče ničesar . . . Prosim, 
prosim vas — nehajte jokati . . . Taki prizori^ veste, so mi nad vse 
zoprni ! c 

Ubožica je povesila glavO; iztežka zadržujoč skeleče solze. 

»Ako bi . . . ako bi bili morebiti tako dobri,€ je prigovarjala 
bojazljivo, s prosečim, pohlevnim glasom, ne dvigniv.ši oči, »ako bi 
počakali, moj sin bi vam gotovo — « 



Radoslav MUrnik : Materino sice. 



>Kaj bi vaš sin ? — Kaj ?« je jezuo vzkliknil starec, se široko 
ustopil pred-njo in ril z rokami po hlačnih žepih. 

»Moj sin bi vam vse vrnil v nekaterih mesecih. Njemu sem po- 
šiljala denarje.* 

»Tako, tako ... In — ali veste, čemu je on rabil vsoticePc 

»Za jamčevino, za kavcijo! Za višja mesta, za boljšo službo je 
potreboval večje varščine.« 

»A.? . . . Kaj mi pripovedujetel — Za . . .za kavcijo! Ha-ha-ha! 
Dovolite, da se vam smejem, kajneda. Ha-ha-ha U 

Revica ga je s čudom gledala. Pokleknila je predenj . . . 

tGospod Jemec, s povzdignjenimi rokami, ne za-se, za svojega 
siná prosim!« 

>VstaniteI — Kaj to! — Kaj, čemu také komedije.? Kar sem 
rekel, to je kakor pribito! Kakor pribito, zapomnite si!< 

Stopil ji je za korak bliže. 

»Gospa . . . jaz sem boije informiran! Predprejšnji mešec so me 
privedie kupčijske reči na Dunaj. — Kavcija, o kateri govorite, tista 
kavcija je živa, ha-ha-ha! — Živa, živa . . . mlada Madjarka, potratno 
dekle, umetnica, plesalka ali kaj takega — Ijubica vašega gospoda 
siná . . .« 

Nekoliko trenotkov je strmela vanj s široko odprtimi očmi. 

>Ni res . . . ne . . . ne, ne . . . moj sin!« je šepetala, povzdig- 
nivši desnico proti špekulantu, kakor bi se hotela braniti neusmiljenih, 
strašnih udarcev . . . 

»ResI Vse res, do pike! Ali naj mari lažem.í^« seje zadrl nad-njo 
in mrzlo dostavil: »Ako vaš sin vam, svoji materi ni bil mož — beseda, 
tudi meni ne bo plačall< 

Silno, prsi trgajoče ječanje se ji je vzdignilo iz grudi . . . Jokala 
se ni več. Tiho je odhajala z upognjenim hrbtom, z globoko sklonjeno 
glavo, odhajala z negotovimi, opotekajočimi se, kratkimi koraki, opri- 
jemajoč in opirajoč se ob mizi, stolih, ob zidu . . . odhajala težavno, 
počasi, kakor da jo pritiska pretežko breme siloma v tla, doli v zemljo. 

(Konec prihodnjič ) 




Šimon Rutar : Carigrad. 




C a r i g r a d. 

Spísal Šimon Rutar. 

(Dalje.) 

II. 

arigrad primerjajo Turki dragemu kameňu ter ga ime- 
nujejo »dijamant med dvema safiroma in dvema sma- 
ragdoma,« t. j. med dvema zemljinama in dvema morjema. 
Najčešče pa ga imenujejo Stambul, kar je nastalo 
iz gľškega reka *£Í; tyiv izoliv* t. j. »v mesto (gremo).c 
Turki pa razlagajo to ime iz »islam-bulc, t. j. »po božjem sklepu 
najden « . Pravijo mu pa vendar tudi K o s t a n t a n i e h , grški K o n- 
stantinúpolis (okrajšano Kospoli) po Konštantinu Velikem. 
Poetično ľabijo tudi izraz »Deri-Seadet«, t. j. vráta blaženosti. 

Prvo naselbino na mestu sedanjega Stambula so utemeljili, ko- 
likor je znano, Grki iz Megare okoli 1. 658. pr. Kr. Zdelo se jim 
je to mesto posebno prikladno za ribarjenje; kajti močna struja iz 
Crnega morja prináša s seboj obilo rib. Megarci so pri vsakem takem 
lovu razvrstili svoje colne med Serajem in Skutarom, potem nagnali 
ribe v Zlati rog ter jih tam polovili. Zaradi teh bogatih dohodkov 
so mu dali tudi ime »Chrysokerasc. Navzlic tému pa je ostalo mesto 
neznatno (niti ob peloponeški vojni mu niso pripisovali posebne váž- 
nosti), dokler ga ni povzdignil Konštantín Veliki za glavno mesto 
rimskega cesarstva ter mu dal po sebi ime; latinskí pa se je zvalo 
»Roma novac. Že 1. 326. po Kr. so začeli mesto obzidavati s trdnim 
zidovjem, dne n. mája 1. 330. pa so slovesno posvetili novo pre- 
stolnico. Poleg hipodroma je imela tedaj le še dva javna trga, ki sta 
bila obdana z lopam podobnimi hodniki in okrašena s kipi. Kmalu 
pa je obsegalo mesto že 14 občin (regiones), in od vseh stráni rimske 
dŕžave so znášali umetniške spomenike skupaj, da bi z ňjimi okrasili 
novo prestolnico, n. pr. iz Delfov imenitni kačasti steber, ki je bil 
pleten iz treh velikanskih kačjih teles, in katerega ostanki se še sedaj 
vidijo na hipodromu. Konštantín sam je dal postaviti svojo soho, pred- 
stavljajočo ga kot boga Apolóna, na visok steber, ki še sedaj stoji 
blizu pazarja, zvezan z zelenimi obroči, in se imenuje »zgoreli steber «, 
ker ga je bila poškodovala strela. 

Ko je c. Teodozij razdelil 1. 395. državo na vzhodno in zahodno, 
je postal Carigrad prestolnica vzhodne polovice. Dvor je sicer Ijubil 



112 Simoii Rutar: Carigrad. 



sijaj in bliščobo, ali razuzdanost in spletkarstvo sta ga kazili. Ravno 
tako pokvarjeni so bili tudi prebivalci, ki so živeli brez dela, samo ob 
cesarskih darovih in se zabávali z igrami v dirkališču. Strastni gle- 
dalci so 1. 532. celo napravili sedem dni trajajoči upor (boj med mo- 
drimi in zelenimi), da je moral vojvoda Belizar 30000 Ijudi pokončati. 
Med tem so bili uporniki mesto zažgali na več straneh, a Justinijan 
je je zopet zgradil, pa mnogo lepše, in je okrasil z mnogimi cerkvami, 
med katerimi je sveta Sofija (»Aja Sofia «) pravi biser bizantinskega 
graditeljstva. Tudi za-njo so znesli najdražje stebre in najlepše umo- 
tvore z vseh stráni bizantinske dŕžave. 

Po Carigradu so večkrat hrepeneli celo najbolj divji narodi: Obri, 
Perzijci, Arabci ali Saraceni (grški ogenj !) in tudi Rusi. Genovčani in 
drugi Evropci (»Fľanki«) so se naselili zaradi trgovine na vzhodni 
stráni Zlatega roga ter ustanovili naselbino G a la t o. L. 1204. so 
premagali križarji Carigrad in strašno divjali po mestu, morili prebi- 
valce brez razločka, uničevali umetnine in plenili celo cerkve. Križarji 
in njih zavezniki Benečani so uplenili in odpeljali najdragocenejše zá- 
klade, med dľugimi krásno Lisipovo kvadrigo, ki še sedaj stoji nad 
vhodom v cerkvi sv. Marka v Benetkah. Križarji so potem ustanovili 
v Carigradu »latinsko cesarstvoc, ki pa je trajalo samo do 1. 1261., 
ko je nicejski car Mihael Paleolog premagal Carigrad in ponovil 
bizantinsko državo, V boju med Genovčani in Benečani so prišli le-ti 
1. 1295. s 75 ladjami pred Carigrad, požgali genovske hiše v Galati 
in streljali celo na mesto samo. 

Najhujši sovražniki Carigradu pa so postali Turki po bitki pri 
Nikopolju 1. 1396. Ze sultán Bajazid je resno pretil mestu, ali Ti- 
muľlenk ga je zvábil na drugo bojišče. Njegov vnuk Mohamed II. pa 
je sezidal 1. 1452. trdnjavo »Rumeli Hisaric na evropski stráni Bo- 
spora in tako zapri to morsko pot v Crno morje (Dardanele so bili 
dobili Turki že poprej v svojo oblast). Spomladi 1. 1453. je začel Mo- 
hamed redno oblegati Carigrad. Zadnji bizantinski car Konštantín XII. 
je imel le 6000 pravih vojakov, in njemu je pomagal Genovčan Ivan 
Giustiniani s 3000 vojaki. Vhod v Zlati rog so zaprli (blizu sedanjega 
novega mosta) s težkimi verigami, da ne bi moglo turško brodovje 
vanj. Mohamed pa je imel 300.000 mož, 420 ladij ter velikánske ob- 
legovalne stroje in topove. Neki Madjar Urhan je bil ulil nalašč za 
to obleganje velikánski možnar, ki je metal na stote težke kamenene 
kroglje v mesto. Kmalu pa je možnar počil in svojega mojstra raz- 
strelil pred vráti, ki se po topu .še sedaj imenujejo »Topkapu«, ravno 
sredi ozidja proti celini. 



J 



Šimon Rutar : Carigrad. 113 



Navzlic vsem tem turškim prípravám in verskim prepirom med 
meščani so se obleganci hrabro bránili skozi celih štirideset dni ter 
močno poškodovali turške utrdbe in ladje. Tedaj so Turki prevlekli 
svoje ladje na valjaijih skozi Galato v Zlati rog in začeli tudi od te 
stráni oblegati mesto, ki je bilo tudi ob morju okoli in okoli obzidano. 
Mohamed je ponudil Konštíintinu celo prost odhod; toda ta je pre- 
zirno odbil ponudbo. Nato je ukázal sultán splošni náskok za dan 
29. mája. Obe bojujoči se stranki sta se pripravljali k tému z mo- 
litvijo in postom. Na vse zgodaj določenega dne so napadli Turki 
mestno ozidje, Kristjani so se bránili kar najhrabrejše in so celo dva- 
krát odbili náskok janičarjev. Naposled pa je postajala vrsta branilcev 
na zidovju vedno redkejša, in Turkom se je posrečilo v mesto pro- 
dreti. Pravijo, da so pri »petih vojaških vratih« (na levi stráni potoka 
Lika) vrgli v mesto za kroglje pričvrščene vrvne lestvice ter po njih 
črez ozidje splezali. Napravili so potem odprtino in pridrli v mesto. 
Giustiniani je zbežal, Konštantín pa se je vrgel v največjo gnečo bo- 
rilcev in pádel kot slaven junák. »Pajek prede mrežo v cesarski paláci, 
in sova čivka čuvajsko pesen na stolpih v Afľasijabu«, tako je vzkliknil 
Mohamed II. z nekim arabskim pesnikom, ko je videl, da je prišlo 
mesto v njegovo oblast. Na tistem kraju pa, kjer so Turki v Cari- 
grad prodrli in je pádel car Konštantín, raste sedaj neznatna terebinta. 

Kolikor je bilo preostalo kristjanov, so bežali vsi v cerkev sv. 
Sofije, ker je bilo prorokovano, da neverniki ne bodo mogli prestopiti 
praga tega svetišča. Turška vojska pa se je uredila in s sultánom 
na čelu pripravila opoldne slovesen vhod skozi » zlata vráta* blizu 
grada »sedmerih stolpovc, t. j. skozi najjužnejša celinska vráta blizu 
postaje »Jedi-Kule€. Janičarji so potem pridrli v s v. Sofijo in gro- 
zovito klali tam zbrane neoborožene kristjane. Pravijo, da so bila vsa 
cerkvena tla s krvjo prepla vljena, in da so to kri naplali v rupo ne- 
kega stebra blizu levega vhoda v poprejšnjo cerkev. Kristjanski obi- 
skovalci sedanje mošeje še sedaj vtaknejo prst v to rupo in se pre- 
križajo. Zadnji ostanek kristjanov, ki je bil krog glavnega oltarja 
zbraň, se je udal Mohamedu in obljubil priznati njegovo vlado. Sultán 
pa je báje obljubil spoštovati njih vero, če mu bodo zvesti podložniki, 
in v znak svoje obljube je pomočil desno dlaň v kristjansko kri ter 
jo pritisnil na bližnji steber. Ta odtisk dlani s peterimi prsti še sedaj 
kažejo in odtod izvajajo »tugro«, t. j. znak turških grbov in novcev. 
Pozneje so báje iz tega znaka napravili turški nápis » vedno zmago- 
vitic 1 Drugi pa pripisujejo tugro sultanu Bajazidu, ki ni znal pisati, 
nego je báje celo dlaň v črnilo pomakal in jo namesto podpisa na 

8 



114 Šimon Rutar: Carigrad, 



pisma pritískal. — Mohamed je opravil svojo zahvalno molitev na 
velikem oltarju sv. Sofije in jo s tem kot kalif izpremenil v turško 
mošejo. Potem je ukázal vse velikaše in višje uradnike pred-se pri- 
gnati in jim pred svojimi očmi glave odsekati. Turki so mesto po- 
polnoma oplenili, premnoge umetnine razdejali in neštete základe odpe- 
Ijali. Razdejane hiše so potem večinoma 2^ova pozidali (izimši cesarske 
palače), a mnogo mestnih vrat so zazidali, tako zlasti » zlata vráta c, 
češ, da ne bi mogli kristjani drugikrat v Carigrad priti. 

Premagalec Carigrada je postavil svojo prestolnico na istem 
mestu, kjer je stala akropola Bizanca in razdejana cesarska palača, 
t. j, na najbolj južnovzhodnem kraju Stambula. Tu se nahaja mnogo 
poslopij, cel obzidan del mesta, ki se imenuje »stari seraj« (palača), 
ali To p- kap u Serai. Ozidje je trdnjavsko, ima štirioglate stolpe in 
ob skalnati obali se ujema s starim mestnim ozidjem. Glavni vhod je 
blizu »visoke porte«, t. j. z mramorjem okrašenih vrat k palači, kjer 
so uradi velikega vezirja, Večina obzidanega prostora so cipresni vrti, 
ki imajo neredno raztresene, preproste zgradbe in kijoske. Na naj- 
višjem mestu se vzdiguje palača sultánova s prostornim dvoriščem, 
katero je obdano s stebri. V ozadju tega dvorišča je bogato okrašena, 
ali majhna >prestolna dvorana*, v kateri je sultán nekdaj sprejemal 
svoje dostojanstvenike o posebno velikih praznikih. Ob najnotranjejšem 
dvorišču je »divanska dvorana*, kjer se je zbiralo nekdaj državno sve- 
tovalstvo in je sultán sprejemal tuje poslance. Tam se nahaja sedaj 
cesarska zakladnica, kjer so zlati meči z brilanti obloženi, toda le 
redkoma jo odpro. Sultán Abdul-Mešid je prestavil prestolnico v Dolma- 
Bagče, in v Seraj so se preselile bivše sultanice, ki so poprej bivale 
v »novem seraju« blizu vojnega ministerstva. L. 1865. pa je pogorel 
večji del cesarskih palač, le zgodovinsko znamenite dvorane so se 
ohranile. 

V prvem dvorišču Top-kapu-seraja se nahaja kovnica za denár 
in stará platana, pod katero so bili janičarji zvijačno pokončani in 
posekaní, ker so hoteli povzdígniti sultanovega siná na prestol. Malo 
bolj proti severovzhodu od kovnice so nasadi in konec njih >fajančna 
palača «, ki je obložená s fajančnimi ploščamí, polnimi arabesk in turških 
nápisov; v njej se nahaja sedaj (od 1. 1880.) muzej za starine. Bogat 
ni posebno, ker so začeli Turki šele pozno mislíti na také zbirke; 
vendar hraní mnogo Schliemanovíh izkopin (zlatíh základov iz Troje). 
V novejšem času pa se mora, kar se v Tróji izkoplje, v ta muzej 
oddati. V nasprotnem poslopju je umetníška šola, in tu se nahaja pri 
tleh mnogo lepih sarkofágov, med njimi »Alesandrov sarkofag«, ki 



Šimon Rutar: Carigrad. n^ 



ima jako plastične reljeve o bitki pri Gavgameli; v prvem nadstropju 
pa so siľske starine (vse polno amuletov in čudodelnih molitvic), zlasti 
iz Nifra (južnovzhodno od Bagdada). Na južni stráni Seraja je ime- 
nitni fGiilhane-kiosk«, kjer je sultán 1. 1839. izi'ekel enakopravnost 
ver in národnosti. 

Zapustivši Top-kapu-seraj, pridemo skozi južnozahodna vráta 
mimo starokrščanske cerkve sv. Irene, v kateri se nahaja zbirka orožja, 
ki pa sedaj ni nikomur pristopna. Takoj južno od izhoda stoji krasen 
vodnjak Ahmeda IIL, t. j. tisti z arabeskami bogato okrašeni, štiri- 
oglati kijosk, v katerem nataka od devete ure dalje (ob tej uri se 
prične v Stambulu šele javno življenje) turški samostanec vode v pri- 
pravljene kupice vsakemu mimogredočemu, ki hoče piti. Kupice so 
postavljene zaporedoma na vseh štirih straneh, in brž ko se ena iz- 
prazni, jo zopet napolni samostanec. Tik vodnjaka proti zahodu je 
SV. Sofija, katero je bil že Konštantín Veliki zgradil 1. 325., a Justi- 
nijan jo je dal po požaru razširiti in krasnejše pozidati. Premnoge gra- 
nitne, porfirne in mramorne stebre so pripeljali z vseh stráni bizan- 
tinske dŕžave, n. pr. iz poganskih svetišč v Efezu in Balbeku. Stene 
so obložené z mramornimi in porfirnimi ploščami; mozajične slike so 
deloma pobeljene, ker mohamedanci ne marajo človeških podôb po 
svojih cerkvah. Crez druge slike pa so obešeni veliki zeleni ščiti z 
imeni Mohameda in štirih prvih kalifov. V glavni dolbini, ki je 
obrnjena proti Meki se nahaja pozlačena skrinjica, v kateri je spravljen 
korán. Tu opravlja duhovnik božjo službo; na desni od dolbine je 
prižnica z zeleno zastavo prorokovo, na levi pa sultánova loža za po- 
zlačenim omrežjem. V nočeh meseca ramazana, ko se mohamedanci 
poste, razsvetljuje mošejo na tisoče lučic, ki so obesené na mnogo- 
številnih lestencih. Svetlobo dobiva svetišče skozi 44 oken. Od zgoraj 
drži okoli in okoli zamrežen hodnik, ki ga imenujejo »ženski kor«, 
namreč še izza tiste dobe, ko je bila mošeja še kristjanska cerkev. 
Glavna kupola je zelo ploskasto obokana, in nad njo se vzdiguje ve- 
likánski bakren polumesec; saj Turki časté polumesec tako, da ga 
postavljajo celo na brzojavne droge. 

Južnozahodno od sv. Sofije se razprostira najimenitnejši trg ca- 
rigrajski Atmejdan, t. j. konjski trg. Na istem mestu je stal stari 
hipodrom, a o njegovi krasoti priča le še 30 m visok graniten obelisk 
iz Egipta, potem tisti v sredi odlomljeni kačji steber, ki je držal 
nekdaj v Delfih oni zlati trinožnik, katerega so Grki po zmagi pri 
Platejah darovali Apolonu ; na nasprotnem koncu pa goli steber Kon- 
štantína Porfirogeneta, ki je bil nekdaj z bronastimi pločami obložen, 

8* 



il6 Simou Rutar: Carigrad. 



a križarji so jih odtrgali in odnesli. Južno od Atmejdana je krásna 
Ahmedova mošeja, ki ima edina v Carigradu šest minaretov. Blizu 
nje se nahaja kot sultánova zadužbina javen, z arabeskami bogato 
okrašen vodnjak v podobi kapele. Práv blizu hipodroma, severno od 
njega je vodnjak »iooi steber«, t. j. nekdanji podzemeljski nabiralnik 
za vodo, v katerem pa sedaj vrvarji vrvi pleto. 

V najbolj južnozahodnem delu Štambula prebivajo Armenci, 
zlasti v mestnem oddelku Kum-kapu (»peščena vráta*), kjer so se pri- 
petili znani nemiri in poboji dne 30. septembra lanjskega leta. Práv 
na koncu mesta pa stoji razpadajoča trdnjava Jedi-kule (»sedmeri 
stolpi*) in zraven nje že omenjena »zlata vráta* «. S postaje Jedi-kule 
se navadno jezdi okoli razpadajočega carigrajskega ozidja. Práv dobro 
se še pozná mestni jarek, zunanje (nižje), notranje (višje) ozidje in pa 
práv gosti stolpi, kakršne vidimo na podobah srednjeveških trdnjav. 
Zahodno od imenovane postaje se nahaja zgodovinsko imenitni kraj 
Sv. Štefan, kjer so Rusi s Turki mir sklenili dne 3. marcija 1. 1878. 

Severnozahodno od »tisoč in enega stebra* se pride k lepi nad- 
grobni kapeli Mohameda IL (vsaki sultán si da namreč sam postaviti 
nadgrobni spomenik) in k >zgorelemu stebru*. Ta je stal s početka 
v Apolovem svetišču v Rimu, a Konštantín Veliki ga je dal prepeljati 
na » fórum Constantini* ter postaviti nanj svoj lastni kip (predstav- 
Ijajoč Apolóna), katerega pa je strela na tla vrgla 1. 108 1.; odtod 
ime izgoreli steber«. Takoj za njim je veliki p a za r (čaršija), t. j. 
poseben del mesta, ki je pokrit ter ima' zelo ozke in temne ulice, da 
obiskovalcu kar tesno prihaja pri srcu. V njem je tudi mnogo kavarn. 
Po noci zapro ta del, in stražijo ga posebni čuvaji. Tu je nakopičeno 
in razloženo vse mogoče blago iz usnja, volne, svile, bombaža in naj- 
dragocenejše preproge. Prodajalci vabijo vsakega tujca s sirenskimi 
glasovi, in brez velikih denarnih žrtev ne zapusti nihče tega nepri- 
jaznega mesta. (Primeri Aškerčevo balado »Bazaľska legenda « v lanj- 
skem »Zvonu« v št. 4.). L. 1894. je potres zelo poškodoval pazar, 
tako da so ga morali zapreti. Trgovci so se naselili v bližini, ali pa 
so se razkropili po mestu. Obetajo pa^ da bodo pazar prenovili in 
lepše pozidali. Izstopivši iz pazarja, pridemo k >seraskieratu*, t. j. 
vojnemu ministerstvu. Sredi prostornega poslopja se nahaja vojaško 
vežbališče, kjer si sultán včasih ogleduje paráde, in na njem visok 
okrogel stolp, s katerega je najlepší razgled po celem mestu, ker je 
to najvišja točka v Carigradu. Zlasti se lepo pregleda odtod Valentov 
vodovod, na katerega je prepovedano stopiti, ker so bili tujci preveč 
radovedni na bližnje háreme. Severno od seraskierata stoji velikánska 



Listek. 117 

Suleimanie-mošeja, ki se zaradí vzvišene leže káže najveličanstvenejše 
od vseh stráni, zlasti pa z Zlatega roga: izmed deseterih od sultánov 
sezidanih mošej je ona najlepša, najkrasnejši vzor turškega graditelj- 
stva (1550 -1560). Sezidana je iz tvarine cerkve sv, Evfemije v Kal- 
cedonu po vzgledu sv. Sofije, le da je kupola za 5 7n višja. Na za- 
bodni stráni je kvadratno dvorišče za ženské, na vzhodni pa vrtu 
podobno pokopališče, kjer se nahaja mavzolej Sultána Sulejmana in 
njegove žene. V mavzoleju je korán, katerega je sultán svojeročno 
prepísal, in pa vzbočena podoba mohamedanskega svetíšča »kabe« in 
ozídanega dvoríšča v Meki. Velikánske sveče stoj e ob oglih obeh krst. 

(Dalje prihodnjič.) 



LISTEK. 

Slovenska Matica nam je poslala to-le okrožnico v ponatisk : R a z p i s 
častnih nagrad. Vedno glasneje se v novejšem času po javnih glasilih in 
v literarnih krogih izraža želja, naj bi Matica močneje gojila v svojih dru- 
štvenih knjigah leposlovje. Da tej želji ustreže ter pospeši razvoj slovenské 
pripovedne književnosti, razpisuje odbor ^ Slovenské Matice^ po določilih 
t Jurčič - Tomšičeve ustanove « 200 goldinarjev častne nagrade izvirni 
povesti slovenskí, obsezajoči najmanj 10 tiskovnih pol. Ko bi pa ne došla 
nobena takšna povest, se razpisujeta zajedno tudi dve častni nagradi p o 
I 00 goldinarjev dvema izvirnima povestima, obsezajočima najmanj po 
5 tiskovnih pol, oziroma dvema daljšima epičnima pesmima, ali pa eni 
povestí in eni daljši epični pesmi. 

Spísi, ki se poganjajo za častno nagrado, morajo biti takšni, da po 
obliki in vsebiní ustrezajo umetniškim zákonom pripovedne književnosti 
vobče, poleg tega pa še književnim namenom > Slovenské Matice* posebej. 
Pisatelji, katerim se prisodijo častne nagrade, prejmo vrhu tega za 
svoja dela še navadne pisateljske nagrade, katere plačuje 
>j Slovenska Matica^ vsled § 12. svojega opravilnega reda po 25 — 40 gld. 
za tiskovno polo. Rokopise je brez pisateljevega imena pošíljatí odboru 
^Slovenské Matice ^"= 

do I. julija i8g6. leta. 

Pisateljevo ime je pridejati rokopisu zapečateno in opremljeno z do- 
tíčnim geslom. 

Ker hoče odbor s tem razpisom ustreči velikí večini Matíčníh údov 
ter jim v roke podatí lepo zabavno knjigo, pričakuje, da se slovenskí prí- 
povedni pisatelji — zlasti priznaní slovenskí pripovednikí, ki so se došlej 
ogíbalí * Slovenské Matice « — primerno odzovejo njegovemu pozívu. 
V Ljubljani dne i. decembra 1895. 

Fr. Levec, E. Lah, 

predsednik. tajnik. 



Listek. 



Vabilo k družbi sv. Mohorja. Naši čč. gg. poverjeniki se morajo 
mnogo truditi, predno naberejo toliko število údov, kolikor jih je štela Mo- 
horjeva družba v zadnjih letih in zlasti v ravno preteklem letu. Potem pa, 
ko dojdejo vpisalne pole v Celovec, je mnogo dela, da blagajnik vse zneske 
vknjiži, vse ude pregleda ter nove zapíše v bratovske bukve in na podobice, 
pole pa uredi za imenik in natisk ; a kaj še je dela potem, predno tiskarna 
ves ogromni imenik dovŕši ! Da vse to doženemo o pravem času, je treba, 
da novi in stari udje za goda pristopajo k družbi. Naj se to že zdaj godi ; 
saj ne bo vec dolgo, ko po družbenih pravilih nabiro končaroo. Do dne 
5. sušca je skrajnji čas, do katerega imajo gg. poverjeniki doposlati vpisane 
ude in udnino ; kdor se oglasi pozneje, nima pravice do vseh knjig po 
enem goldinarju, ampak mora plačati za knjige po pravilih toliko, kakor 
po knjigarnah, in tu veljajo knjige enega leta še črez 3 gld. 50 kr. 

Zatorej práv lepo prosimo častite naše poverjenike, vse duhovnike in 
rodoljube, naj ob vsaki ugodni priliki v cerkvi kakor zunaj cerkve zopet 
zgovorno besedo zastavijo v korist Mohorjeve družbe in njenih údov, da 
nas letos ne bode nikakor manj, ampak kar mogoče še več od lanjskega 
leta. Seveda bo to marsikje že težko šlo, zakaj v nekaterih župnijah so — 
hvala Bogu — že na vrhuncu in ne morejo više, a z druge stráni je le 
še dosti krajev, kjer bi se dalo še mnogo údov pridobiti, ako se Ijudstvo 
bolje in večkrat opomni na Mohorjevo družbo ter se mu razlože veliké in 
mnogovrstne koristi, ki údom dohajajo iz nje. Gotovo duhovnik in vsaki 
pošten človek z bridkostjo opazuje in ga v srce boli, ko vidi, kako neote- 
saná je tu in tam mladina, včasih še celo starina, in koliko se nahaja pri 
Ijudeh še res pravé dušne grdobe. Kaj storiti, kako pomoci? Eden naj- 
gotovejših pomočkov je Mohorjeva družba! Izkušaj človeka za- 
nimati za njene knjige, za njih berilo, pa ga boš ali ohranil nepokvarjenega 
ter ga še više olikal, ali pa mu boš premenil neugodno podobo v tako, 
da bo zopet človeku dôstojná in naposled božja. V to delovati — kdo bi 
ne hotel, kdor ima srce na pravem mestu: duhovnik za svojo izročeno mu 
čredo, predstojnik za svoje podložnike, oče im mati za svoje otroke, go- 
spodar za svoje domače Ijudi! 

Knjige izidejo iste, kakor so napovedané v »Glasniku družbe sv. Mo- 
horja c v letošnjem koledarju. Večinoma so tudi že v stávku in deloma v 
tiskú dovŕšené, le na ^^Zgodbah s v. pisma^ delujeta najbolj njih mar- 
Ijivi g. pisatelj in potem tiskarna, družbenega koledarja za 1. 1897. pa se 
bomo kmalu lotili. Za zadnjo to knjigo prosimo g g. pisatelje 
še práv mnogih dušnih prispevkov. 

Molitvenik ^^Marija Devica, majnikova kraljica^*^ se dobi 
vezan v plátno z rdečo obrezo po 40 kr., v usnje z zlato obrezo po 60 kr. 
doplačila. 

Bog nam blagoslovi v novem letu Mohorjevo družbo tako, da bo Slo- 
vencem v časno in večno srečo, pa v veliko čast pred svetom 1 Torej ne 
nazaj — ampak le naprej 1 

V Celovou, dne 16. prosinca 1896. leta. 



Listek. I F9 

Die Slovenen und das ôsterreichische Verfassungswerk von 
1848/9. Von Prof. J. Apih. Str. ;^6 vel. 8°. Zaloga in cena? — O tem 
najnovejšem delu našega premarljivega vojaka nam je pi sal strokovnjak, da 
je jedrnat izpisek iz istega pisatelja obširnejše knjige, ki jo je izdala Slovenska 
Matica (tSlovenci in 48. leto«). >0 tej dobi*, pravi doslovno tisti stro 
kovnjak, »je prof. Apih vestno porabil vse pristopne vire, vsako svojo sodbo 
dobro podkrepil, sploh tedanji položaj tako spoznal, kakršen je bil v resnici. 
Jaz ne bi vedel v Apihovem razmotravanju kaj popravljati ali mu kaj 
prerekati.« 

Slovanská knjižnica je prinesla v 46. snopiču, izdanem dne 15. ja- 
nuvarja t. 1., ta-le prevod: Ikonija, vezír j e va nmati. Povest iz 
XVII. stoletja. K r. srbská akademija nagradila jo s prvo 
ceno iz Marinovičeve ustanove za 1. 1891. Srbski spisal 
Čeda Mijatovič. Poslovenil Podravski. Str. 104. — Došlej še 
nismo utegnili prečitati tega snopiča. 

Prešernova nová izdaja. Kakor smo pozvedeli iz dnevnikov, je 
presenetil Slovensko občinstvo Ijubljanski knjigar M. Fischer z nepričakovano 
izdajo Prešernovih poezij. Iz istih dnevnikov smo zvedeli, da je Fischerjeva 
izdaja jako elegantná, tiskana v »elzeviruc in opravljena po najnovejšem 
vkusu v Lipskem i, t. d. Dasi došlej našemu uredništvu še niso poslali no- 
benega izvoda v oceno ali vsaj na ogled, so nam vendar že od nekaterih 
práv verodostojnih in poklicanih mož došlé ne bas ugodne sodbe o najno- 
vejšem Prešernu. Soglašajo se te priče v tem, da se nahaja v njem dokaj 
tiskovnih hib, veliko preveč, nego da bi jih mogli odpustiti dandanes kaki 
pesniški zbirki sploh, zlasti pa še zbirki Prešernovih poezij. Eden izmed 
omenjenih gospodov nam je poslal celo natančen zapisnik vseh tiskovnih 
napak ; hranimo ga ter ga objavimo o priliki. — Dalje je soglasna sodba 
o Fischerjevem Prešernu ta, da je njega tisk, pa se imenuj elzevir ali ka- 
korkoli, veliko — predroben. Baš glede tiská nam je došel drastičen ugovor ; 
zato navedemo kar doslovno iz njega najznačilnejši odstavek : »Jaz imam 
izvrstne oči ko ris,« pravi častiti dopisnik, »ne potrebujem naočnikov — 
pa samo zarad svojih dobrih in zdravih oči ne bom čital 
Fischerjevega Prešerna, To je tisti ... tisk, katerega smo se srečno 
odkrižali v » Zvonu « pri pesmih* . . . 

In potem pa tekst, tekst^ tudi če odštejemo tiskovne hibe 1 Ni treba, 
da bi bili »dlakocepitelji«, a vendar nam mora biti do največje natančnosti 
in skropulozne vestnosti glede besedila Prešernovih poezij. Kar je Italijanom 
Dante, kar sta Nemcem Goethe in Schiller skupaj, to je nam Prešeren, preje 
več, nego manj. Sedaj pa pomislimo, kako negujejo in čuvajo in obožujejo 
Italijani in Nemci in menda vsi omikani narodi svoje Ijubljence. In glede 
Prešernovega teksta se je tudi že mnogokaj zvršilo in dognalo. Res, da se 
niso dognala niti načela, po katerih bo treba postopati v pravopisju; ali o 
mnogih nedostatnostih Levstikovega besedila (v Stritar-Jurčičevi izdaji) so 
že odlični, slovenisti razpravljali in mnoge Levstikove hibe v ločilih tudi res 
popravili. Na te popravke pa se Fischerjeva izdaja nič ne ozira. 

Po vsem tem pač ni prenagljena sodba, da po Fischerjevi iz- 
daji ni postala o d več nová kritična izdaja Prešernovih 
poezij. 



120 Listek. 

Podpornega društva za slovenské visokošolce na Dunaju, 

ustanovljenega 1. 1888. o vladárski štiridesetletnici Nje- 
govega Veličanstva cesarja Frančiška Jozefa L, sedmo 
letno poročilo. Na Dunaju 1895. Izdalo in založilo društvo. 
— Str. 19 malé 8^ — Iz poročila smo razvideli, da je imelo društvo 
v preteklem šolskem letu vseh dohodkov 112268 gld. , vseh stroškov pa 
1239-94 gld. in vsega vkup v sedmih letih stroškov 6^^6-46 gld. - Kako 
blagonosno delujejo darovi, ki jih naklanjajo dobrotniki tému društvu, do- 
kazuje zlasti primer, ki se navaja v tem poročilu : ^^Ko je pred 7 leti društvo 
komaj pri čelo svoje delovanje, je prosil tudi koroški Slovenec podpore. Se 
isto leto je zvľšil svoje študije Zelo vesel se je zahvalil društvu za podporo, 
poudarjaje, da brez te podpore svojih študij ne bi bil mogel tako hitro 
zvršiti.* Taká fakta in pa sestava društva, v katerem nahajamo samo imena 
odličnih na Dunaju bivajočih rojakov, so nam trdno poroštvo, da niso zlepa 
kateri narodni novci bolje obrnjeni, nego so žrtve, ki jih doprinašajo do- 
brotniki tému društvu. Naj bi mu jih probujena krščanska in národná za- 
vednost naši h rojakov obudila in naklonila še vec po vseh slovenskih zemljah 1 

Prešernovih treh nemških sonetov slovenskí prevod. — Prilike 
Ijubezni. 

I. 

»Pomlad je tu, pozdrav do nje odmeva 
Z livade, gore, reke in dobrave, 
Však pesnik spomni zdaj se nje proslave, 
Však za-njo se v navdušenju ogreva; 

Samo tvoj spev pomladi ne opeva, 
Poletja ne, jesenske ne narave; 
Ljubezni srčno bol le, nje težave 
Bridkostne, vendar sladké, razodeva. « — 

»tZ visokim svodom sinja ti nebesá 

Odsevajo iz jézerske gladine 

In, ki ob bregu rastejo, drevesa; 

Ko pa viharja prihrumi vršenje, 
Tedaj pac v vodi slika ta izgine, 
Valov le káže jézero kipenje.c* — 

II. 

Tak, kakor tisti, ki mu vse imetje 
Razburkano je morje pokopalo, 
Ki čisto sam se reši na obalo 
Otoka zapuščenega v zavetje 

Ter vse prepleza, kjer li kak razgled je, 
Če bi se kod rešilo prikázalo, 
Če ladje bi bandero zavi hralo, — 
Ko zavihra, veselja ves prevzet je: 



Listek. 



Tak jaz, ki mi brez tebe tek života 
Samotnega otoka je pustota, 
Krog kterega vihar valové suka, 

Tak jaz se veselím, ko na vse kraje 
Boječe krog in krog se oziraje 
Uzrém le trake tvojega klobúka. — 

III. 

Kak hrepeni ujétnik koprneče 
V podzemní ječi, kjer le téma vláda, 
Po jasnem dnevu^ kjer svetloba mlada 
Prešinja zrak, kjer solnce se leskeče. — 

Todá če stopi ven iz temne ječe 
Pod neba sinji svod kar iznenada, 
Svetlobe ost tako v okó ga zbadá, 
Da vejica nad njim mu kar trepeče. — 

Kak hrepením po nje očesa lúči, 

Ki duši moji je življenja zarja, 

Ki v mojem srcu dan in noč ustvarja 1 

Todá če se, da srečam jo, naključi, 

Njo, ki v nadzemski se krasoti sveti. 

Ne upam vanjo si očí upreti. — 

Dr. Fr. Pr. 
To je prevod treh Prešernovih sonetov, ki so bili pod naslovom 
>Liebesgleichnisse« v nemškem jeziku natisnjeni v 21. štev. Ilirskega lista 
iz leta 1834. (24. majnika). Kdor iz skušnje ve, kako težavno je preva- 
janje pesniških proizvodov (sonetov pa še posebno), tisti se ne bo čudil, da 
se prevod ne drži z dosledno natančnostjo nemške matice. Pa za silo se 
že bere. — Trudil sem se sicer zadeti ton Prešernove dikcije, vendar sem 
moral sprejeti nekatere izraze, ki jih pač menda Prešeren ne pozná, n. pr. 
proslava, svod, uzreti i. t. d. — Teh sonetov sicer ni šteti med najboljše 
Prešernove pesni, vendar bi morda utegnili ugajati >Zvonovim« čitateljem, ker 
so Prešernovi. Pošiljam jih zato > Zvonu « v ponatisk. Če tudi slovenské besede 
niso Prešernove, pa so misii, in te, mislim, da so po večjem neskaljene — 
in duh je, ki oživlja, ne črka. L. P. 

Materialien zur súdslavischen Dialektologie und Ethnographie. I. 
Resianische Texte, gesammelt in den J J. 1872, 1873 ^^^ 
i877» geordnet und iibersetzt von J. Baudouin de Cour- 
tenay. Nebst Beilagen von Ella von Schoultz-Adaíewski. 
S t. Petersburg, 1895, 8°., LXVII, 708. (Knjiga ima tudi ruski 
našlo v). 

Tudi Slovencem dobro znani poljski učenjak prof. Baudouin de Cour- 
tenay, sedaj zastopnik primerjajočega jezikoslovja na krakovskem vseučilišču, 
je izdal pri ruski akademiji obširno knjigo natančno zapisanega dialektičnega 
gradiva. Pravijice, pesni, pregovori in razgoyori v pristnem in nepokvar- 



122 Listek. 

jenem rezjanskem narečju — to je vsebina najnovejšega truda zaslužnega 
učenjaka. Prof. Baudouin de C. ni samo práv točno zabeležil vse poseb- 
nosti tega narečja pri zapisovanju svojega gradiva in ternu dodal tudi do- 
sloven nemški prevod; on je storil še vec. Zaznamenoval je s posebnira 
tiskom vse románske tiijke, katerih rezjansko narečje kar mrgoli, in nemške 
izposojenke. Knjiga je enako vážna za dialektologa, kakor za folklorista. 
Dobro je storil izdajatelj, da je na koncu dodal jako vestno in natančno 
izdelan indeks. Zanimiv je obšírni úvod. Naj ga prebero vsi oni, ki ne 
vedo, kako težavno je točno zabeležiti vse malenkostne posebnosti in nianse 
kateregakoli živega govora. Zato najdemo tudi v tej knjigi za isti glas 
različne črke na različnih mestih. Ko je izdajatelj prvikrat bival med Rez- 
jani, mu niso bili nekateri rezjanski samoglasniki po svoji naravi jasni ; šele 
pozneje je njih kakovost spoznal. To je tudi vzrok, da je v njegovi pred 
dvajsetimi leti izdani knjigi o rezjanskem glasoslovju (Opyt fonetiki rez 
govor.) nekoliko netočnosti ; kdor hoče to knjigo rabiti, se bo moral odslej 
ozirati na úvod tu oznanjene knjige. Razen gradiva, ki ga je nabral iz ust 
národa v rezjanski dolini, je objavil v knjigi znova še rezjanski katekizem; 
tega imamo tedaj zdaj že v treh izdajah. Tej knjigi bosta sledili še dve, 
ki prineseta dialektično gradivo slovenskih beneških narečij in sicer iz krajev: 
Gemona, Tarcento, Cividale in Sv. Peter. — Narečje pozabljenih in odda- 
Ijenih Rezjanov je med vsemi slovanskimi narečji izmed najbolje proučenih 
in znanih. lu to je zasluga prof. Baudouina de C. Z nekakim ponosom lahko 
Rezjani kažejo na to, če sploh vedo o tem, da imajo oni in njih deželica 
v slavistiki že celo literaturico. Vatroslav Oblak. 

Slovensko gledališče. Intendanciji slovenskega gledališča bi delali 
krivico, ako ne bi priznali, da skrbi za raznovrstnost, in da se pošteno 
trudi, da bi zadostila svoji ne bas lahki nalogi. Da, rekli bi skoro, da sega 
l)reveč hlastno po novostih, ako ne bi vedeli, kje tiči tému vzrok. Gleda- 
lišča po večjih mestih imajo v tem oziru pač mnogo ložje stališče. Tam se 
ena igra ponavlja teden za tednom vsaki večer, in gledališče je vedno polno ; 
pri nas pa je kaj izrednega, ako ena igra ali opera štirikrat do pekrat 
za silo napolni gledališče. In kolikokrat se vára intendancija našega gle- 
dališča v svojih najbolj upravičenih nadah! Na oder se spravi n. pr. tako 
znamenitá opera, kakor je »Karmen«, in pričakuje se po vsej pravici, da 
bode gledališče nekolikokrat razprodano, a bilo ni došlej niti enkrat tako 
polno, kakor je bila pri opernih novostih v prejšnjih časih navada. Ni čuda 
tedaj, da imajo krogi, katerim je skrbeti za repertoár našega gledališča, 
mnogo preglavice, in da izkušajo spraviti vedno zopet kaj novega na oder. 

Ker smo že omenili opere »Karmen*, se ])omudimo najprej nekoliko 
pri njej. Onim, katerim se je primilila opera > Janko in Metka«, je donela 
godba v tej operi vsekakor nekoliko tuje na uho. Kontrast med obema 
glasbama je res velik. Toda vsako opero moraš itak večkrat slišati, uho se 
ti je mora »tako rekoč« privaditi, če hočeš imeti užitek od nje. Priča- 
kovati je tedaj še vedno, da se tudi naše občinstvo še sprijazni z Bizetovo 
glasbo. 

Pela se je dosedaj ta opera in sicer v času od 15. decembra 1. 1. pa 
do 15 januvarja t. 1. trikrát na našem odrú. »Karmenc se odlikuje mimo 
večine drugih oper po svojem jako dramatičnem dejanju. To pa je vzrok, 



Listek. 123 



da ta opera ne zahteva samo izvrstnih pevskih, temveč tudi dobrih igralskih 
moci. Zlasti naslovna uloga mora biti v spretnih rokah. In pri nas je tudi 
res bila. Gospica Jungmanova je v vsakem oziru práv dobro pogodila 
strastno, po uživanju hlepečo, a nestanovitno Karmen, ki z neznatnimi 
sredstvi in z majhnimi umetnimi hvati mogočno vpliva na moška srca, jih 
mami ter z demonsko silo priteguje na-se. Pa tudi njenemu petju se ne da 
nič očitati, ker je bilo vseskozi primerno in značilno. Nje glas je mo- 
gočen, dasi ne tako čist, kakor gospice Sevčikove, ki si je kot Micaela 
pripela zopet mnogo glasnega priznanja. Gospod Purkrabek (Don José) se 
nam je zdel prvikrat in drugikrat nekoliko hripav, pri tretji predstavi pa 
mu je bil glas zopet dober. Pel in igral je s potrebno živahnostjo. Ce bi 
hoteli govoriti o gospodu NoUiju, ki je pel ulogo Escamilla, bi morali po- 
vedati to, kar smo povedali o njem že tolikrat, da je namreč dika naši 
operi. Takisto je gospod Vašiček kot Zuniga le pohvale vreden. 

Nekatere manjše uloge bi pac zahtevale boljših moci. Tudi ženski 
zbor nam v tej operi ni ugajal posebno. Vobče pa smo lahko tudi na 
uprizoritev te opere ponosni. Koraur se zdi naša hvala nezaslúžená, naj 
gre kdaj poslušat opere v večja provincijalna mesta ; in prepriča se, da 
drugod še tako ni, kakor pri nas. 

Razen tega sta bili v gori navedenem času še dve operni predstavi. 
Ponavljala se je namreč 19. in 29. decembra 1. 1. Humperdinckova opera 
» Janko in Metka* in sicer z istim uspehom, kakor se je pela že prej 
dvakrát. 

Dramatičnih predstav je bilo od 15. decembra 1895. 1. do 15. ja- 
nuvarja t. 1. samo toliko, kakor opernih, torej pet. Dne 17. decembra 1. 1. 
in 12. januvarja t. 1. so se predstavljale »Ugrabljene Sabinke«, búrka v 
4 dejanjih, ki sta jo spisala Frančišek in Pavel pi. Schônthati. Pri drugi 
predstavi te igre je imel režisér slovenskega gledališča, g. Rudolf Ineman, 
svojo benefico. Občinstvo je tému tako nadarjenemu in po pravici priljub- 
Ijenemu igralcu ta večer izkazalo práv v obilici svoje simpatije. Kaj bi pa 
tudi bile »Ugrabljene Sabinke« brez takega ravnatelja, kakršnega nam je 
podal gospod Ineman ! In vendar, kako preprosta, kako- naravna je njegova 
igra! Seveda je tudi njegova maska mnogo pripomogla k smehu. In pa 
tista njegova hoja! Tudi če nič govoril ni, da si ga le hoditi videl, si se 
mu že moral smejati! Takih igralcev, ki bi se dali uporabljati v tako raz- 
ličnih ulogah, kakor gospod Ineman, in to povsod s tako lepim uspehom, 
je pac malo. Ne želimo druzega, nego da bi gospod Ineman še dolgo ostal 
pri našem gledališču, ne samo zategadelj , ker je sam izvrsten igralec, 
temveč tudi radi tega, ker se nam vidi, da iraa precejšnji vpliv na vse 
drugo igralno osobje. Se razdelitev ulog se nam zdi sedaj mnogo srečnejša, 
nego je bila včasih, in to je morda tudi g. Inemanova zasluga. 

Jako dober je bil v tej igri goôpod Verovšek kot profesor. Gospod 
Verovšek je izmed najmarljivejših naših igralcev. Izročajo se mu različne 
uloge, in zadovoljni smo večjidel z njim. Seveda, ko bi trdili o njem, da 
je poseben umetnik, bi nam morda on sam ugovarjal. Toda včasih ima 
práv srečne večere, n. pr. ravno pri t Ugrabljenih Sabinkahc Ne vemo, če 
bi se dalo iz tega profesorja kaj mnogo boljšega ustvariti, nego je ustvaril 
on. Tudi se nam zdi, da se gospod Verovšek pošteno trudi, da bi napre- 



124 Listek. 

doval; to pa je lastnost, katere pogrešamo pri mnogih naših igralcih. Tako 
nam n. pr. gospod Lovšin, ki je igral v tej igri ulogo dr. Novaka, ne da 
nikdar })ovoda, da bi o njem kaj drugega povedali, nego je-li znal svojo 
ulogo, ali ne. Skoda, da ta gospod ne ume nekoliko bolje naloge gleda 
liškega igralca! Saj bi drugače ne bil neprijetna prikazen na odrú. Ravno 
tako so zelo redke uloge, v katerih nam gospod Orehek prija, četudi 
mu ne odrekamo talenta V igri, o kateri ravno govorimo, vsekakor ni 
bil srečen. 

Gospa Danilova se nam je zdela kot profesorjeva soproga vsaj v ne- 
katerih potezah nekoliko premelanholična. Gospicama Polakovi (Marjana) in 
Slavčevi (Pavla) nimamo, kar se igre tiče, ničesar očitati, dasi bi gospo- 
dični Slavčevi priporočali to, kar se ji je pri drugi priliki priporočalo že 
od druge stráni, namreč nekoliko decentnejše vedenje. Način, kakor se je 
ona pri drugi predstavi te igre sukala na odrú, je — vsaj ogromni večini 
gledališkega občinstva — nespodoben. Tacih slabosti naj se omenjena go- 
spica iznebi, in ne bo se ji treba bati graje^ tem manj, ker smo izza tistega 
čaša, odkar se ji ne izročajo več uloge, ki presegajo nje moci, z njeno 
igro vobče práv zadovoljni. 

Dne 2 1. in 26. decembra se je predstavljala novost »Brat Martine, 
Ijudska igra s petjem v štirih dejanjih, nemški spisal Karol Costa. Ta igra, 
dasi se o njej ne more reči, da je poseben umetniški proizvod, je na Dunaju 
neki zelo vleklá, in tudi pri nas se je občinstvo zelo ogrelo za-njo. V 
bratú Martinu tiči kos filozofa. ^Mundus vult dicipi, ergo decipiaturc, s 
tem izrekom se on predstavlja občinstvu. Toda delali bi mu krivico, ako 
bi mu verjeli, da se drži vseskozi tega načela. On nabira milodare za reveže, 
zraven pa, in nekoliko bas zaradi tega, zdravi, kakor ve in zna, telesne in 
srčne bolečine. Ako se semtertja poslúži kake maj hne pre vare, mu je ne 
moremo zameriti, ker z njo nikomur ne škoduje, in namen, katerega hoče 
s tisto prevaro doseči, je vseskozi plemenit. Igra ni brez moralnega jedra, 
in, ker je zraven tega zelo zábavná, upamo, da je nismo videli zadnjič na 
našem odrú. 

Ta igra zahteva, kakor skoro vse Ijudske igre, mnogo igralnega osobja, 
kadar pa zagledamo na gledališkem listu tiskanih mnogo osôb, navdaja 
nas vselej strah, da predstava ne bode taká, kakršna bi morala biti. Saj 
je znano, kako včasih majhna nerodnost uniči in pokvari ves učinek, in 
kadar sodeluje toliko osôb, se dogodi práv lahko, zlasti pri nas, kaj tacega. 
Da je bil naš strah neutemeljen, in da se je izteklo vse práv gladko, je 
nov dokaz za napredek naši h dramatičnih predstav. Razen gospoda Ine- 
raana, ki je igral brata Martina s primerno dostojnostjo in potrebnim hu- 
morjem, se je odlikovala zlasti gospica Polakova kot Lipčetova soproga. 
Kdor jo je videl, je moral pač vzdihniti : »Tako srditih žen nas Bog varuj U 
Gospoda Podgrajskega Lipče je bil tak, kakrsni so vsi krojači na odrú, i 
vendar radi priznavamo, da je mnogo primomogel k smehu in torej tudi 
k uspehu. Saj kaj drugega se iz také uloge tudi ne da napraviti. 

Práv Ijubka je bila tudi gospica Slavčeva v tej igri. Tisto je pa res, 
da bi mlinarice s takimi toaletami po Dolenjskem zaman Ískali. Tudi go- 
spoda Danila (mlinarja) in gospice M. Nigrinove (Špele) nam je pohvalno 
omeniti. 



Listek. 125 

Dne 6. januvarja t. 1. pa se je predstavljala pri nas toli priljubljena 
národná igra tRevček Andrejček*. Naslovno ulogo je igral gospod Ineman, 
in občinstvo ni bilo z igro nič manj zadovoljno, kakor v tistih časih, ko 
je to ulogo še igral gospod Borštnik. Z. 

Matice hrvaške knjige za 1. 1895. so nam ravnokar došlé, a po- 
ročilo o njih smo morali radi tesnega prostora za to pot odložiti. 

Nová protestantovska knjiga. Prof. Jagic je dobil v roke iz ne- 
kega gornje-avstrijskega saraostana došlej neznano hrvaško protestantovsko, 
z latinico tiskano knjigo, ki obsega prevod prorokov in ima tudi lesoreze. 
Žal, da nima naslovnega lista. Zanimiva je tudi za Slovensko književnost, 
ker se prevod prorokov v Dalmatinovi bibliji strinja s to hrv. knjigo. O 
tej knjigi bo prof. Jagic obširneje poročal in razpravljal v dunajski akademiji. 

Dela po národopisní razstavi češkoslovanski. ') (Konec.) Iz publi- 
kacij, ki so že izšle ali pa se še priprav Ijajo, omenim samo še: Sborník 
Čech ú dolnorakouských. Redaktor: dr. J. Karásek. Nákladem náro- 
dopisného odboru dolnorakouského ve Vídni (Cena 2 gld.). Ta zbornik 
ima tudi za nas važnost, kajti ne slika nam samo probujenja in razvitka 
dunajskih Čehov, ampak tudi drugih Slovanov, katerim so bili Čehi učitelji 
slovanské vzajemnosti. S posebnim zanimanjem se torej čitajo ponatisnjeni 
spomini Yx. B. Sevčíka »Zpév slovanský a pestováni společenského života 
ve Vídni od r. 1841. až do r. i862.« Češki narodnjaki so se začeli naj- 
prej po gostilnicah in kavarnah shajati ter gojiti petje in godbo. Že 1. 1842. 
je bila kavarna Hrvata Gerlovica na Bauernmarktu priznano središče Cehov, 
Hrvatov, Srbov in Slovencev, h katerim se je semtertja pridružil tudi kak 
Poljak. Prvé stalne pevske vaje.so bile 1. 1842. — 43. v gostilnici »Zum 
Ochsen* v VIII, okraju (zdaj Florianigasse št. 29); ali že 1. 1843. so se 
nahajale tudi že v drugih okrajih podobne gostilnice, kjer so se vsi Slovani 
brez razločka národnosti in stanu shajali. Dne 4. febr. 1. 1844. je bila tudi 
v VIII. okraju prvá plesna zabáva, iz katere so se raz vili v naslednjih letih 
velikánski slovanski plesi. Njih so se udeleževali odlični možje in ple- 
miči iz vseh slovanskih dežel, pa tudi visoka gospoda dunajská, kajti 
slovanski plesi so prišli hitro v modo. L. 1845. je bil prvi javni koncert, 
in tudi o takih slovanskih »besedah« se je govorilo v vseh odličnih krogih. 
Čehi so imeli takrat na Dunaju vec imenitnih umetnikov, drugi pa so jim 
prihajali iz domovine ali iz tujih krajev na pomoč. Za zabavo je skrbel 
od 1. 1845. ^^-^J^ odbor starejših rodoljubov, Vstopnina se k besedám do 
1. 1848. ni plačevala; vstopnice so se dajale znanim Slovanom, visokim 
osebam, plemstvu, uradnikom in umetnikom, katerih prijaznost se je hotela 
pridobiti. Tudi svojega knjigotržca so imeli Slovani že od 1. 1835., namreč 
Dunajčana V. Benedikta, ki se je marljivo učil slovanskih jezikov. L. 1848. 
in njega nasledki so pretrgali to mlado življenje, ali njega iskre so tlele 
dalje, in skoro isti dorevolucijski rodoljubi so že i. marcija 1. 1 859. zopet 
priredili »slovanski bale, 1. 1860. oživili slovanské besede, na koncu 1. 186 1. 
pa že premišljevali o ustanoví t vi slovanskega pevskega društva, katerega 
pravila so bila v začetku L 1862. predložená in potrjena. Iz njega se je 
kmalu (1. 1 8 64./ 6 5.) izcimila «,j Slovanská beseda*^, katere zgodovino je rav- 

1) Na str. 64. I. št. naj se čita v 2. in 3. vrsti piedzad njega odstávka: .^oŕického 
i7ofici'ch nam. Abŕického, Äoficích. 



126 Listek. 

natelj A. Jan Kalandra popísal v posebni knjigi. i) Bila je pokiicana, da 
])Ostane društveno središče vseh dunajskih Slovanov. Med odborniki naha- 
jarao zares zastopnike vseh slovanskih národov (izmed Slovencev P. Koz- 
lerja); med udi in gosti so bili najodličnejši Slovani vseh plemen. Slávni poljski 
slikar Grottger je načrtal podobo, na kateri Slovani iz velikega kameňa dol- 
bejo mater Slavo. 

Po tridesetih letih bi se danes dalo že tudi o tem pisati, zakaj je 
slovanstvo na Dunaju, posebno pa slovanská vzajemnost, vsaj navidezno na- 
zadovalo, ne pa napredovalo. Jaz omenjani tukaj krátko, da je mnogo za- 
krivil dualizem, ki je vse Slovane v monarhiji mnogo bolj razklal na dve 
polovici, nego navadno mislimo. Mogočne stebre je izgubil slovanskí žívelj 
na Dunaju, ko se je odpravila hrvaška dvorná pisarnica in Hrvatje in Srbi 
niso vec príhajali v dunajskí državni zbor. Počasí pa se je tudi razkadila 
prvotná všeslovanská navdušenost, ker ní imela dovolj realnih tal, Velíko 
Česko plemstvo z malimi ízjemamí vendar ní bilo za taká društva ustvarjeno ; 
poleg Ivana Aksakova, ruskega arhiereja Rajevskega, Adolfa víteza Dobrjanskega 
niso moglí dolgo ostatí knezi Czartoryskí in knez Lubomirski ; kajtí ni bilo 
skupnih teženj in skupnega — jezika. Vsa slovanská društva (Pevsko društvo, 
Beseda, Sokol) so postala bolj alí manj Češka, in dandanes se le še »Zpé- 
vacký spolek slovanský ^^ drží načelno svojega prvotnega programa. To je 
bil popolnoma naraven razvítek; vendar smo zašli predaleč, in bilo bi že 
treba mislítí na nová vezíla. 

Tudi v drugih poročílíh, ki nam jíh podajejo gróf Jan Harrach, dež. 
sodn. nadsodník Rybička, sekcijski náčelník H. Jireček, dr. Lenoch in sam 
urednik po raznih víríh, nahajamo marsíkaj zanímívega. Tako je gróf Har- 
rach izpísal iz svojega dnevnika, da so v znaní palači na Freyungu 2. apríla 
1. 1843. ot) godu njegovega očeta igrali členi najvišje aristokracije Češke 
KHcperov t Rohovín čtverrohj^c. (Sedanji najvišjí deželni maršal češki knez 
Juríj Lobkovic je predstavljal natakarja). 

V drugem oddelku podaja d r. Špaček náčrt zgodovíne grófov Har- 
rachov, ki so v 14. in 15. stoletju imelí posestva tudi po slovenskih de- 
želah; ražni pisateljí nam predstavljajo češko šolstvo na Dunaju, zgodovino 
češčíne v vojaški akademiji v Dunajskem Novem mestu, imenitne Češke 
zdravnike na Dunaju (napísal prof kirurgije Maydl), znamenitega kiparja 
A, Wagnerja (njega ^Gänsemädchen< poznajo pač vsi Slovencí, ki so bili 
na Dunaju), proti kateremu so njegovi tekmecí tolikokrat izkoristili njegovo 
češtvo (tako je dobil n. pr, tudi prvo darilo za Mozartov spomenik, alí da 
se njega náčrt ne izvrši, se je izpremenil prostor za spomenik), Arnošta 
Fôrchtgotta Tovačovskega, prvega kapelníka Slov. pevskega društva (popísal 
J. A. Kalandra), arhitekta Fr. Schmoranza, katerega nas spominja egiptovska 
soba v avstrijskem muzeju za umetni obrt, in za dunajské Čehe záslužne 
môže, kakor so Kalandra, J. Maruška, dr. Moser, V. Prousek i. t. d Svoje 
spomine z Dunaja nam prípovedujejo tudi nekateri učenjaki (Woldŕích, 
U. Jarník) in umetnikí. Zanimiva je zgodovina češkíh društev na Dunaju ; ne- 
polítičnih je 35, sokolskih 5, nekaj polítičníh in gospodarskih ter mnogo 
delavskih, ki so vsa socijalno-demokratiška alí pa radikalno-socíjalístična. 

*) Dejiny Slovanské Besedy ve Vidui za první tŕicetiletí jejího trviíní (1865 
do 1894). 



Listek. 127 

V narodopisnem oziru je posebno važen članek dr. J. Karáska o 
čeških vaseh Poštorňa (Unter-Themenau), Nová Ves (Ober-Themenau), 
Hlohovec (Bischofvvart) na moravsko-ogrski mejí, Te vaši, ki so si pred ne- 
koliko leti priborile pri upravnem sodišču prvé Češke šole, so, kakor ne- 
katere druge, bile prej hrvaške, Ikavski Hrvatje so se posebno v 17. sto- 
letju naselili daleč na sever po zahodnih ogrskih županijah do Požuna. 
Ne vem, kako se hranijo v sosestvu Nemcev, ali v bližini Slovákov izgub- 
Ijajo svojo národnosť ; bolj kompaktní in naprednejši kultúrni živelj jih slovači. 
Posebno zanimiv pa je ta pojav v omenjenih vaseh, ker tukaj so poslo- 
vačeni Hrvatje podvrženi še českému kultúrnemu življenju in jeziku, tako 
da govorijo in pišejo slovaško-češko mešanico, ali seveda češčina vedno bolj 
prevladuje. Samo v Hlohovcu je Karásek našel še kakih 20 oseb, ki še 
med seboj govore hrvaški, drugače pa na Hrvate spominjajo le mnoga 
hrvaška imena in pa — dunajsko ime za ražne krošnjarje in krošnjarice 
(posebno trgovke s sadjem), ki se redno zovejo »Kroboten, Krobotinnen«. 
Podrobnosti tega članka priporočamo hrvaškim filológom in narodopiscem, 
naj se z njimi seznanijo. Iz vsega se vidi, da se izapuščena veja«, kakor 
zove J. S. Machar v uvodni pesmi dolnje avstrijske Cehe (uradno jih je bilo 
1890. 1. 93.481, na Dunaju samem 63.834), precej dobro drži svojega debla. 

Vsi književni doneski in lepe ilustracije v tem zborniku, izmed katerih 
mnoge predstavljajo dunajská dela čeških umetnikov, pričajo, da so se Čehi 
marsikaj na Dunaju naučili, kar so potem na korist svoje domovine pora- 
biU, in da se jih izmed onih, ki ostajajo na Dunaju, vedno manj gubi svo- 
jemu národu, ki jih tudi podpira v težkem boju. Gotovo je za češki národ 
boljše, ako se njega sinovi selijo v bližnje pokrajine, ne pa v Ameriko; 
kajti tukaj celo bolj mnogoštevilni naseljenci, nego so češki, morajo svojo 
národnosť skoro izgubiti. M. Murko. 

Lekcii po slavjanskomu jazykoznanju Timofea Florinskago. 

Castto pervaja. I. Vvedenie. II. Jugo-zapadnye slavjanskie jazyki (bolgarskij, 
serbo-horvatskij i slovinskij). Kiev, 1895, 8^., 526. 

Prof. Florinskega »Predavanja o slovan. jezikoslovjuc so v prvi vrsti 
namenjena vseučiliščnikom in so prvo rusko izvorno delo, v kaťerem se 
skupno obravnavajo vsi slovanskí jeziki. Pisaťelj se je vestno oziral na naj- 
novejše preiskave in porabil skoraj vso najnovejšo znanstveno literaturo, 
in zato se zrcaU v njegovi knjigi napredek slavistike v najnovejši dobi. V 
vsakem jezikovnem vprašanju nas pouči o najnovejših nazorih in mnogokrat 
tudi pokaže, v kateri smeri bo treba preiskovanje nadaljevaťi. Pri večjih 
poglavjih je dodan obširen pregled vse literatúre, le malokaj je pri tem 
prezri vestni pisatelj. 

Prvá knjiga nam podaje v štirih poglavjih razen uvoda glasoslovje in 
oblikoslovje južnoslovanskih jezikov, in sicer v prvem poglavju úvod (i — 44) : 
pregled slovan. národov, razmerje med slovan. in indoevropskimi jeziki, 
slovan. prajezik, sorodnosť slovan. jezikov, metodo preiskavanja, pregled lite- 
ratúre o primerjajoči slovan. slovnici ; v drugem (4? — 189): bolgarski jezik ; 
v tretjem (190 — 380): serbohrv. jezik; v četrtem(38i — 520): sloven. jezik. 
O vsakem jeziku razpravlja pisatelj na podlagi književnega jezika v sle- 
dečem redu: najpoprej kratek pregled literatúre o dotičnem jeziku, potem 



128 Listek. 

obraz in razprostiranje jezika, zgodovinski pregled jezika, glasoslovne po- 
sebnosti, naglas, oblikoslovje, pregled in karakteristiko narečij. 

O knjigi ne morem tu obširneje poročati, samo toliko naj omenim 
o slovenskem oddelku, da iistreza dosti bolje našim sedanjim zahtevam, 
kakor dotična poglavja v Mikloš. primerjajoči slovnici. Vendar je tudi v 
tej knjigi ruskega učenjaka naša slovenščina samo nekako fragmentarski in 
neenakomerno obdelana; pisatelj ni mogel upotrebiti vsega, kar se je v no- 
vejšem času pisalo o našem jeziku. Zato se je tu vrinila tudi marsikatera 
neljuba pomotá. Vobče se pa tu bolje predstavlja zgodovinski razvitek slo- 
venščine, kakor v Mikloš. knjigah, in o slovenskih narečjih je v tej knjigi 
zbrane še največ podatkov. Se to-le. Tudi Fl. pobija odločno zastarelo 
mnenje, da je čakavščina pravo pravcato hrvaško, štokavščina pa prvotno 
le srbsko nareqe. Kajkavsko narečje je uvrstil v srbohrvaško skupino. Pri 
tem mu niso bili toliko merodajni jezikovni razlogi, kolikor etnologične in 
zgodovinske razmere. Toda o tem se ne more dvomiti, da so pri določe- 
vanju vprašanja, je-li kajkavščina sorodnejša s slovenščino ali s sosednjo 
hrvaščino, edino merodajni jezikovni razlogi. Da so Kajkavci Hrvatje, o tem 
itak nihče ne dvomi, ker se sami priznavajo za Hrvate, in ker jih z njimi 
veže večstoletna zgodovina, in mi se jih nismo nikoli lastili, toda drugo in 
od tega neodvisno vprašanje je o sorodnosti njih narečja z južnoslovan- 
skimi dialektičnimi skupinami. Severni kajkav. govor je sorodnejši s so- 
sednjimi slovensk., južno kajkav. narečje pa s hrv. čakavščino. Tudi Fl. pri- 
znáva, da prodira in napreduje starobolg. ali macedónska teorija. — To 
knjigo tedaj labke priporočamo vsakomu, ki se zanima za slovenščino ali 
bližnjo jej srbohrvaščino. Yatroslav Oblak. 

Listnica uredništva. Zvonimir: Kakor zadnjič. — Pošilja- 
telju »Prošnje umrie « : Nobena izmed Vaših dosedaj nam poslanih pesrai, 
žal, ne zaslúži naziva p e s e m , ker v nobeni ni bilo najti nič poezije. 
Smatramo Vas za pametnega moža, pa mislimo, da nam boste hvaležni 
zaradi naše odkrite izjave. Izkušajte na kakem drugem prosvetnem polju 
koristiti národu svojemu. — B o za n S : Nerabno. — Notranjec: Kakor 
zadnjič. — Adolf: Poslali ste nam pač nekaj verzov, toda — nič poezije. 
Sokolov: Če se ,|ie motimo, smo Vam že zadnjič povedali, da niste brez 
lirske žile, toda v novih nam poslanih stihotvorih ni najti nikjer pravé iz- 
virne, krepke misii; vse je presentimentalno ; sentimentalnost pa je — ne- 
zrelost. — Ž.: Ne naš »Zvon«, ne nobeden drug književni časopis, kateri 
sploh ve, kaj je pravá umetnost, pravá poezija v vezani ali v nevezani 
besedi — vse enol — ne bode sprejemal Vaših, kakor sami naivno 
poudarjate, >>konservativnih^'^(!) pesmi. Kaj je ^konservatizem*^'' v politiki, 
to ne spadá v naš nepolitični časopis; konservatizem v umetnosti, v poeziji 
pa pomenja naravnost propad umetnosti in pravé poezije samé; to je >^con- 
tradictio in adjecto*, to je karikatúra — konservativna umetnost in poezija 
je negacija pravé božje umetnosti in poezije samé. Zgodovina literatúr in 
umetnosti nam to potrjuje. Zajahajte torej svojega Pegaza-evnuha pred kako 
drugo leposlovno uredništvo, mi ne vemo kaj začeti z njim. Pravá umet- 
nost, pravá poezija bodi nezavisna, svobodomiselna in napredna — ali pa 
je ne bodil . . . 



jubljaT\5Kic)' 




Št 



ev. 3. 



V Ljubljani, dne i. sušca i8g6. 



Leto XVI. 



Iz pesmarice neznanega siromaka. 



^ 



I. Božična pesem siromakova. 

palači svetli nisi rojen bil, 
Zaplakal prvič si v pastirski koči ; 
In v zlato zibel položila ní 
Te mati tvoja revna v hladni noci. 

Od Betlehema je trpljenja pot 
Do Golgate se vila tvoja krutá, 
Uboštva, borbe, mučeništva pot 
Z bodečim trnjem, kámenjem posiita. 

Bil siromak si žive svoje dni ! 
Tovariš naš zato si na vse čase. 
A, ki žive od žuljev naših rok, 
Imeli bi te radi vsega zá-se . . . 

Ne! Ti si naš — mi bratje tvoji vsi, 

Kar nas zatirancev po svetu tava. 

Kar sužnjev nas brezpravnih nosi svet, 

Kar hira nas in stráda in zmrzava. 

Le kdor občutil sám je kdaj gorjé, 
Trpín mu, brat njegov, v srcé se smili ; 
In v kočah, ne v palačah še vsekdár 
Clovekoljubi so se porodili. 



2. Temni nauki pojasnjeni. 

• JXc.ladina preljuba, ti zlati up naš, 

Pripravljaj se resno za zrele dni svoje! 
S krepóstmi srcé si, značáj okrašúj, 
Z modróstjo si, z znanjem glavó napolnjuj ! 
In srečno življenje bo tvoje, c 



30 A. Aškerc: Iz pesmarice neznanega siromaka. 

Prekrasno, prekrasno! A kaj, da, možjé, 
Odkrito bojíte se vi govoriti? 
Denár je najbolj spo.štovana krepóst 
In znanost najboljša, najvišja modrost: 
Umeti bogastvo množiti. 

3. Delavčeva hči. 

J-iepa sem, pravijo, lepa »ko rožaU 
Pesem to sladko mi moški pojó; 
Dan na dan slišim jo, kjer se prikážem. 
Naj jim verjamem, da res je takó ? 

Kaj pa ti praviš, zrcálo? Ne lažeš? 
Lep je li bledi moj tá-le obraz? 
Lepa tá ústa k poljubu vabečar 
Lepših nobena res nima že lás ? 

Lepe li takšne očí so veliké, 
Črne ko temná brezraesečna noč? 
Takšne ko moje — do moškega srca 
Res, da čaróvno imajo naj moč? 

Lepa ? . . . Neraara bo nekaj resnice ! 
O, ko moj oče bi bil bogatín, 
Ženini snúbili bi me bogati, 
Bila lastníca bi krasnih graščín I 

Délavec oče moj, délavka matil 
Z delom kruh slúžim svoj sama si jaz . . . 
O Rojenicel Zakaj pač mi v zíbel 
Dote nasule ve niste svoj čas? 

Dote?! Oh, saj jo tu nosim na licihl 
Préveč, še préveč za revno deklé . . . 
Revi lepota opasna je dota; 
Sama bojím se, da bo mi v gorjé . . . 

4. Pokaj . . . ? 

okáj pa prišel si na svet, Zlorabil svet bo tvojo dlaň, 

Ti siromakov otrok jadni ? Močí zlorabil bode tvoje ; 

Na svet brezčutni, trdi tá. In glavo tvojo in mladóst 

Na svet sebični tá in hladni. Zlorabil svet bo v svrhe svoje. 

Ne ves še, črvič nežni moj, 

Da, kdor z bogastvom ne prvači, 

Verige robstva žive dni 

On skoz življenje svoje vlači. 

A. Aškerc. 



f 





v krvi. 

Spisal Fran Govekar. 

(Dalje.) 

ťuga Tončkina prijateljica, Grumova Alenka, pa je bila 
deva drugačnih názorov, drugačnih ideálov, pa tudi dru- 
gačne zunanjosti. Vitke, ponosne postave, krepke hoje, 
odločnega kretanja, glasne, skoro kričeče govorice, bu- 
čnega, krohotajočega smeha, pa temnega, nekam žoltega 
obraza s širokimi, črnimi obrvmi in dolgimi, resastimi trepalnicami, žarkih, 
gorečih oči, ravnega, lepega noska, krasnih belih zob, okroglega pod- 
bradka in jedva vidnih brčic na zgornji ustnici. 

Ej, ta Alenka je bila lepa grešiia dušica ! — Zaman ji je hvalila 
in hvalila dobra Nežka različne pridigarje, zaman ji opisovala vso 
divno nebeško krasoto oltarjev ob ,šmarnicah/ zaman jo vabila, naj 
si sama vsaj enkrat ogleda oni bájni cerkveni nakit, ono množino 
raznobojnih, predragih, dtíhtečih, domačih in eksotičnih cvetlic, tráv 
in grmov, ono neštevilo lúči, lučic, svetilk, sveč, lampijonov in lestencev 
— naj gre poslušat vsaj enkrat ono očarljivo, dušo vznašajoče in 
vsako čutnico v telesu pretresajoče mogočno orgljanje slavnega slo- 
venskega glasbenika, pa ono milobno petje, ki se igra s človeško dušo, 
dvigajoče jo sedaj visoko nad oblake, prestavljajoče jo v rajské pro- 
store nebeščanov, sedaj pa moreče, uničujoče, ponižuj oče človeka k 
tlom, v prah, v nič, da trepeta, drgeta z vsakim živcem, z vsako žilico, 
da ga poliva zóna, pa mu zopet pljuska kri iz srca v lica in iz lic v 
srce . , . Zaman jo je vabila Nežka s seboj, da si z njo vred napája 
dušo in srce z užitki, kakršnih bi Ískala sicer brez uspeha po vsem 

9* 



132 Fran Govekar: V krvi. 



svetu . . . Alenka se j i je smejala, se j i rogala ter jo nažívala otročjo, 
neumno . . . Odgovarjala ji je, da je bila tudi ona, Alenka, včasih 
Nežkinih misii, da je tudi njo nekdaj veselilo, očarovalo in vznášalo 
to, po čemer hrepeni in hlepi sedaj še Nežka — pa minilo j o je vse. 
In kadar ji je začela Nežka vedno znova kazati svoje ,podobice' s 
čipkastimi robovi, pisane, bele, črne, zelene, rdeče, papirnate, lesene 
in iz ribje kosti, tedaj ji je pokazala Alenka, podlo se krohotaje, 
svoje ,podobice*, svoje ,svetnike' in .zaščitnike' : fotografije mladih 
in starejših moških, civilistov in vojakov. V dno svoje duše ranjena, 
jo je nato začela pobožná sestrična karati in izpreobračati, ji pripo- 
vedovati različne odlomke iz pridig o deviški čistosti. Zaman; Alenka 
ji je odgovorila šaleč in rogajoč se, kaj ji je dejal ta ali oni Iju- 
bimec . . . ter sklenila vselej : »Pa kaj bi ti pravila . . . preotročja 
si še . . . ko boš imela tudi ti svojih osemindvajset let . . . hej, kako 
drugačne misii ti bodo rojile po glaviU — 

S téma tovarišicama torej je občevala Tončka največ. Njena 
duša pa se je počutila v njiju družbi kot roka, katero pece na eni 
stráni ogenj, na drugi pa skeli mraz. Začela je premišljevati o življenju, 
dvomiti, se ozirati po drugih ter primerjati, katerim se godi bolje, ali 
onim, ki se vedo tako kot Nežka, ali onim, ki so Alenkinih misii. 
Včasih je obsojala Alenkino nevernost, nje zanikarnost v izpolnjevanju 
cerkvenih zákonov in nje lahkoživo, vihravo občevanje z moškimi in se 
zgražala nad njenimi porogljivimi opazkami o iskrení molitví, izpo- 
vedi itd. . . . tedaj se je tesneje oklenila Nežke ter hodila z njo vred 
k vsem ^pobožnostim'. Kmalu pa ji je postalo tako življenje preeno- 
lično, pusto, dolgočasno; njega čar se je polagoma izgubljal, in — 
zaželela si je zopet veselé Alenkine družbe, njenega smeha, njenih 
dôvtipov in sal . . . Tedaj je zapustila bogoslužno Nežko, pozabila 
vse ,nebeške užitke' ter se pridružila zopet Alenki, poslušajoč verno 
njene dogodke z različnimi Ijubovniki, ki so bili življenja željni Alenki 
le sredstva za zabavo poleg svilenih robcev in predpasnikov, modnih 
solnčnikov in cipel, zlatih nauhvic in prstanov . . . Ko pa ji je začela 
Nežka znova obujati vest in j i dokazovati, kako grešno ži vi njena lepa 
sestrična, ter ji z besedami svojih pridigarjev živo slikati vso grozo 
posmrtnega vračila za sedanje pregrešno življenje, tedaj se je zbala 
Tončka, in razmerje se je zopet obrnilo . . . 

Tako omahovanje je trajalo dve letí. V tem je postala Tončka 
pravá delavka in se preselila v oddelek, kjer zvijajo smodke. — 
Tačas pa je zmagal slabi duh, zmagali nazori Alenkini. 



Fran Govekar : V krvi. 133 



Nauki, katere je slišala iz ust svojega dobrega, nad vse jo Iju- 
bečega očeta, nauki, katere je čula s prijateljico Nežko v cerkvi, 
ti nauki so nasprotovali sedaj njenim željam in mislim. Bála se je, 
sraníiovala včasih sama sebe, toda izpreobrnila se ni vec; nedostajalo 
ji je za to morálne moci. — 

Bilo je soboto zvečer. Delavci in delavke tabačne tvornice so 
bili prejeli svoj tedenski zaslužek ter se veselejši kot sicer polagoma 
razhajali na vse piati. Marsikateri delavec je krenil v bližnjo gostilnico, 
da si uteši žejo, ki ga je mučila že ves teden, misleč si: »saj je jutri 
na š dan, dan počitka — potegnem jo nocoj lahko malo dlje. Zakaj 
bi si vsaj enkrat ne privoščil par veselih, brezskrbnih ur, ko se 
móram potiti in mučiti šest dni zaporedlc — Ko pa je ob zori za- 
puščal zabavišče, mu je bila glava težka, in vest ga je pekla; 
saj je bila denarnica zopet do malega prazna ... Marsikateri pa je 
podvizal svoje korake domov, da izroči čim preje svoji ženki sad 
svoje pridnosti, da poplača dolgove ter kúpi deci vsaj za nedeljo kosec 
belega kruha ... 

Pred tvornico so se tudi zbirale skupine in se pogovarjale, kam 
pojdejo nocoj, kje se snidejo jutri, 

Ravnokar sta se poslovili Tončka in Nežka z obljubo, da pojdeta 
jutri skupaj na veliki shod na Smarni gori, ko se je pridružila Tončki 
Grumova Alenka. 

>Glej jo, otodi sem povpraševala po tebi,c jo je ogovorila 
Alenka. >Kam pa se je tako mudilo Nežki .?« 

fSla je k perici po svoja krila . . . jutri pojdeva na Smarno 
goro,€ je odvrnila Tončka'. 

»Na božjo pot.? Ha, ha! — Pa menda vendar ne bosi in raz- 
oglavi, pa s culico v rokah.?» se je rogala Alenka. 

»Ne, popeljeva se z vlakom. « 

tBeži, beži! Nikar ne hodi! — Kaj misliš res postatí cela ter- 
cijalka? — Ha, ha! — Nežke z zelenim obrazom in zgrbljenim hrbtom 
pac ni škoda; nihče se ne bo jokal za njo. to ve dobro sama, zato 
se mora zadovoljiti s svojimi nebeškimi ženini. A ti in pa jaz 1 Z 
nama je vse drugače. Tončka, ne bodi vendar tako neumna in slepá !« 

Prijela jo je pod pazduho, in šli sta proti domu. Tončka je 
molčala. 

»Povedati ti móram nekaj boljšega, zanimivejšega, nego je vajino 
romanje,« je začela Alenka. »Tončka, jutri pôjdeš z menoj, da veš — 
ne bo ti žal, saj tako nikamor ne prideš.c 



[34 FrsLU Govekar: V krvi. 



fKam pa?« je vprašala Tončka z glasom, ki nikakor iii ugo- 
vaijal prijateljičinemu vabilu. 

»Jutn ob poludveh me čakaj doma, da pridem po-te. Lepo se 
obleci . . . vzemi tisto zeleno jopico, ki se te tako tesno oprijemlje, 
pa bel, svilen robec si deni na glavo, da veš! — potem pojdeva pred 
Št. Pavelsko cerkev, kjer me bo čakal Janez . . .c 

»Kateri Janez? c 

»I no, moj Janez, ha, ha I Pri topničarjih je . . . bogatih starišev 
sin z Gorenjskega je . . . tri zvezdice na vsaki stráni zavratnika in 
dolgo sabljo ima . , . lep, pošta ven fánt, boš videla U 

>In kam pojdemo ?« 

»Iz mesta . . . kam v okolico ... na ples — ej, zabávali se 
bomo krásno. Tudi dva Janezova tovariša prideta . . .* 

»Jaz ne znám plesati,* je pristavila napol pomilujoč, napol bo- 
ječe Tončka. 

»Ne znaš.?^ — Križ božji, niti plesati ne znaš.?^ To imaš od svo- 
jega čepenja po cerkvah I Sramota ! — No, peti znáš ... že pôjde ; 
začeti moraš . . . Janez želi plesati; obljubila sem mu, da pripeljem s 
seboj še kako tovarišico. Iti moraš torej na vsaki način z menojlc 

t A kaj poreko oče, če se ne vrnem pred mrakom domov .^^ — 
Bojim se . . .« 

>Kaj? — Torej si še tako odvisen otrok! — Joj, joj, tega ne 
bi bila mislilaU je javkala Alenka. >Saj si vendar sama služiš kruh 1 
Saj ti vendar ne more živa duša na svetu zapovedovati ! — Joj, joj, 
kaj takega mi greš zinit!« 

Tončko je bilo sram, zato je za trdno obljubila, da pôjde z 
Alenko, bodi kar koli. 

Potem sta se ločili. 

Domov prišedši, si je skuhala večerjo in jo postavila tudi očetu, 
potem pa se je takoj začela umivati, česati ter si snažiti obutal in 
krila. Hotela je biti jutri taká, da se je Alenka ne bo sramovala vzpričo 
svojega Ijubimca, bogatega Gorenjca ... 

Drugi dan pa je odšla na Šmarno goro pobožná Nežka sama, 
razžaljena in razjarjena, ko ji je povedala Tončka, da mora z Alenko. 

»Ker si taká prijateljica, da se pôjdeš raje razveseljevat na grešno 
plesišče z zapeljivimi vojaki, pa bodi konec prijateljstva med nama — 
ne poznám te večlf 

Tako ji je dejala Nežka in z jezo zaloputnila duri za seboj. 



Fran Govekar: V krvi. 



35 



Tončki je bilo v prvem hipu hudo, potem pa se je domislila 
Alenkinih besed: »Nežka . . . zelena . . . ni je škoda, da je tercijalka, 
saj je ne mara živ krst! A ti in jaz!?« 

In zaničljivo se je namrdnila ter se začela oblačiti. Kmalu nato 
je prišla Alenka v lepi novi obleki, z zlatim srčkom na baržunastem 
traku okoli vratu in v gosposkih cipelicah iz rjavega usnja. V 
orokavičenih rokah je držala pisan, široko s čipkami obrobljen solnčnik 
z belim, umetno zrezljanim koščenim držajem. 

»Ali si gotova, Tončka ? — Dobro, kar pojdiva! — Ne — stoj! 
— Koliko kril pa imaš na sebi, da si široká kot razčeperjena koklja ? — 
Joj, joj ! — In za vratom tudi nimaš nobenega robca ! — Vzemi ono 
rdečo svileno ruto, da se te lepo prime . . . samo malo se je sme 
videti . . . glej, kako je pri menilc 

Tončka se je popravljala po navodilu Alenkinem, dokler ji ni 
ustregla v vsakem oziru. 

Potem sta šli. Ko pa sta stopili iz sobe, jima je prišel z drsa- 
jočimi koraki nasproti sključeni, sivolasi Tončkin oče. Ljubeznivo se 
je ozrl po svoji hčerki, in njegov pogled je nekako božajoče objemal 
vse njeno vitko telo. Tako lepe, tako gosposke je še ni videl nikdar, 
tako se ji niso svetile še nikdar oči, in njena lica so bila napeta ter 
z rahlo rdečico zalita kot nikdar. 

Zadovoljno ji je torej pokimal pa jo vprašal: »Ali gresta že k 
náuku.? — — Hiteti móram tudi sam, — Le lepo molita!« — 

>Da, da,c mu je odgovorila Alenka ter smehljaje potegnila 
Tončko s seboj. 

V srcu Tončkinem pa se je oglasila vest, ki ji je očitala, da je 
varala, da je nalagala očeta — prvič . . . 

Pred Št. Pavelsko cerkvijo so ju čakali že trije vojaki, visoki, 
širokopleči mladeniči v lični topničarski uniformi, z dolgimi, blesketa- 
jočimi sabljami ob levih bokih. 

Smehljaje so jima salutirali, butnivši peto ob peto, da so za- 
zvenele ostroge, ter jima ponudili svoje roke v pozdrav. 

Alenki se je pridružil takoj črnolasi Janez, tovariša pa sta vzela 
Tončko v sredo, in odpravili so se. 

Tončki je bilo spočetka tesno pri duši v družbi s povsem neznanimi 
vojaki; sram jo je bilo Ijudi, ki so se ozirali za njimi. Kmalu pa se 
je pomirila, ko sta ji začela spremljevalca pripovedovati o svojem 
stanu, o svojih domačih, o mestnih novicah ter izpraševala tudi njo 
o navadnih stvareh, neprisiljeno, prijazno, kakor da bi si bili starí 
znanci. 



ijí) Fran Govekar: V krvi. 



Prišedši iz mesta, sta krenila Alenka in Janez po česti, vodeči 
v bližnjo vas. 

Toplo je sijalo spomladnje solnce; ptiči so popevali ob rohu 
ceste, zibajoč se po leskah in jelšah, ki so se bas ogľinjale v nov 
zeleň plašč, smreke in hoje pa so veličastno šumele ob najmanjšem 
pišu s svojimi težkimi vrhovi in do tal segajočimi vejami. 

Tončki se je zdelo, da ni doživela došlej še nikdar tako jasnega 
in veselega dne. Zeleneči gozd s svojimi ptički se ji ni videl še nikdar 
tako lep, kot danes. Njena prijateljica Alenka, stopajoča pred njo ob 
roki svojega ponosno vzklonjenega Ijubimca, se ji je zdela čudovito 
krásna, in njena spremljevalca sta bila v njenih očeh najčednejša in 
najljubeznivejša mladeniča na svetu. Tako lahko in prijetno ji je bilo 
pri srcu, da bi bila najraje zapela . . . Ko pa ji je ovil njen desni 
spremljevalec, plavolasi Toporišev Tone, svojo roko smelo okolo pasu 
ter je, dvignivši in zavrtevši svojo čepico po zraku, krepko zavriskal, 
tedaj se je zasmejala na vse grlo. Ozrši se pa v Toneta s svojimi 
globokimi plavimi očmi, je zardela, videč v njegovih očeh odkriti izraz 
brezmejnega občudovanja . . . 

Prišedši v vas, so zaslišali takoj mogočne glasove harmonike, 
prihajajoče skozi odprta okna obcestne gostilnice. 

Obširna gostilniška soba je bila že tdubkom« polna hrupnih 
gostov in plešočih párov; mize so bile postavljene po veži in po le- 
senem hodniku proti vrtni stráni. Jedva je odpasal Janez svojo sabljo, 
že se je oklenil svoje Alenke ter jo odvedel na ples. Tone ga je 
ročno posnemal ter se zavrtel s Tončko. Spočetka j i je uhajal takt, 
kmalu pa se je privadila. Krepko sta se sprijela s Tonetom ter za- 
plesala kot najvrlejša plesalca. Ko se je usopla, jo je peljal na hodnik, 
kjer sta našla še prazno mizo, ter ji ponudil vina. In Tončka je pila. 

Tončka je plesala veliko. Jedva jo je spustil iz rok Tone, je 
prišel po-njo Janez, ki jo je izročil tretjemu tovarišu Sušniku. Póla- 
goma so jeli hoditi po-njo tudi drugi plesalci, med katerimi je bila 
večina infanteristov, >Janezovc. Zabávala se je tako dobro, da je po- 
polnoma pozabila na čas, na svojega óčeta, na odhod. Vriskanje ple- 
salcev , bučni zvoki harmonike , topotanje razbrzdanih peta , smeh 
plesalk, opojni vinski vzduh . . . vse je vplivalo na njene živce omotno, 
mamljivo. 

K o pa so prižgali sredi stropa veliko petrolejko, tedaj se je 
spomnila doma. Prestrašená se je oprostila svojega plesalca ter se 
začela ozirati po Alenki in Janezu. Ni ju bilo najti nikjer, a Tone in 
Sušnik sta jo potolažila, da že zopet prideta, ter sta jo zopet odvedla 



Frau Govekar: V krvi. 137 



na ples. Samo enkrat se bode še zavrtela, potem pa bode morala 
domov, pa če tudi pôjde sama. Ko pa je minil ta ples, jo je prego- 
voril znova Tone, da zapleše še enkrat z njim, Plesala sta dolgo; Tone 
ni hotel nehati, zavrisnil je vsaki hip veselo, izzivalno, pa ji šepetal : 
»Tako srečen še nisem bil . . . juh 1 — Kako na ju gledajo . . . seveda, 
nevoščljivi so mi za plesalko . . . najlepšo plesalkol — Tončka, vi ste 
moja . . . kaj ne, da ste moja?« — ■ Tončka mu ni odgovorila, a 
rdeča je bila kot piruh^ pa dobro se ji je zdelo, da ne bi bila menjala 
z nobeno plesalko. Sramežljivo je dvignila trepalnice ter pogledala za 
hip Tonetu v razžarjeno lice, pa jih zopet povesila. Srce ji je bilo 
burno . . . Ko sta nehala, jo je peljal k mizi ; žejna sta bila in pila sta 
poželjivo . . . Tone jo je držal vedno za roko; naslonivši se na njen 
stôl, ji je pravil, kako je lepa, da jo ima rad, in prosil jo, naj bo 
njegova . . . Tončka je molčala; vrtelo se ji je v glavi, želela si je 
proč, pa se zopet naslajala z njegovimi besedami. 

Naposled so odšli. Sušnik edini je še ostal med infanteristi, ki 
so začeli popevati národne pesmi, ter je basiral. 

Janez je stopal zopet z Alenko spredaj. Tone in Tončka pa sta 
šla za njima. Tiho so govorili med seboj ; ostroge so zvenele, in sablji 
sta rožljali. — 

Še cesto so napravili skupne izlete Tončka. Alenka, Janez in 
Tone. Postali so si najboljši prijatelji. — Mencejeva Nežka pa ni po- 
gledala nobene več, temveč si poiskala novih prijateljic, ki so bile 
povsem njenih názorov in njenih vzorov, 

V. 
Tone Križaj je bil kramarjev sin, doma iz Loža. Oče njegov 
se je ubijal spočetka z malo kmetijo, toda ker mu je radi slabih 
letin donášala le dolgove na dolgove, jo je poprodal, očedil in po- 
belil svojo hišico, kúpil patent ter začel kramariti. Poleg kramarstva 
se je pečal še z nakupovanjem starín, ponošenih oblek, polomljenega 
pohištva, zavrženih slik ter nakaženega kmetiškega in obrtnega orodja. 
Dočim mu je žena doma prodajala, je lazil, prodajajoč in kupujoč, po 
hišah in kočah v trgu in okolici ter privážal na večer na samokolnici 
najrazličnejše šare v svojo shrambo. Ob slabem vremenu je ostajal 
doma ter šival, krpal, lepil, zbijal in barval svoje starine. Za ničeven 
denár jih je dobil, cesto jih je pobral celo na kakem smrdljivem sme- 
tišču, v prašnih drvarnicah ali v zakajenih podstreških; toda s svojo 
spretno roko je popravil vse reči, da so bile znova za rabo, ter jih 
prodal skoro za celi dobiček. 



138 Frau Govekar: V krvi. 



Ko je Tone, kramarjev edinec, nekoliko odrastel, je spremljal 
očeta ter mu pomagal mešetariti in stikati za ropotijo. Križajev 
imetek se je na ta način množil sicer le počasi, toda vztrajno. Ker 
je bil skop, je privoščil sebi in svojcem jedva najpotrebnejše reči ter var- 
čeval z vsakim vinarjem. Za dve dvojači dobička je bil pripravljen 
iti v štiri ure oddaljeno vas, in za en goldinar izgube se je jokal, kot 
bi izgubil stotak. Grabiti in gomiliti na kup ter množiti število svojih 
goldinarjev mu je bil največji užitek, edini namen in vsa sreča živ- 
Ijenja ... 

Neki poletenski večer je zopet krparil raztrgan šaren zastor, 
katerega si je bil izprosjačil v bližnji grajščini. Sam je sedel med 
nakopičenimi škatljami, okviri, papirnimi in platnenimi slikami — med 
stoli, mizami, klopmi in posteljami — med kmetiškimi kočemajkami, 
indrami, škrlaki, kožuhi, kučmami, ošpetlji in avbami — med gospo- 
skimi krili z vlačami, maskaradnimi kostumi, korzeti in modrci, solnč- 
niki, dežniki, ženskimi in moškimi klobuki, cilindri, palicami in pah- 
Ijačami — med lopatami, svedri, kladivi, motikami, krampi, verigami, 
žreblji in plugi — med lonci, steklenicami, košarami in cajnicami . . . 
tu je sedel ter krpal neutrudno, dasi je šlo že na polnoc. Okna je 
zapri z oknicami, z železom okovanimi, vráta pa zaklenil z velikim 
ključem, katerega je položil tik sebe na polico. V shrambi pa je po- 
stajalo čim dlje soparnejše, dušeče. Križaju so lezie oči skupaj, vsaki 
hip je zadremal, a vendar se je silil še vedno, da izgotovi nocoj pri- 
četo delo. Končno pa je trdno zaspal; glava mu je omahnila na na- 
slanjač, roke so mu visele ob životu, noge pa je imel iztegnjene po 
sobi. Spal je jedva četrt ure; ko pa se je hipoma vzbudil, ga je ob- 
jemalo od vseh stráni plameneno morje in strašen dim. Planil je kvišku, 
podrl poleg stoječo polico, skočil k vratom . . . Zaklenjena so bila. V 
tistem hipu se je spomnil, kam je bil položil ključ . . . a ni bilo ni 
stolice, ni ključa. Dim mu je žgal oči, da ni mogel gledati, pljuča so 
mu jedva še sopla, plamenčki so segali po njem, on pa se jim je 
zaman otepa val, se zaletaval v vráta, bil po njih s pestmi, dokler so 
mu krvavela, ter hropel: »Na pomoč! Na pomoč !« — Zaman. 
Nihče ga ni čul. Nagomiljena obleka pa je gorela, tlela in se kadila 
— vse se je užigalo; shramba je bila že do stropa polna smradnega, 
zadušljivega dima . , . 

Ko so pregorele oknice, je dobil ogenj dúška, in velik, rdeČkasto- 
rumen zubelj je švignil skozi okno v leseno streho. In gorelo je že 
dolgo, predno je opazil prvi Ložan, da gori pri kramarju. Kriki » goríl 
goríl « so se razlegali po ulicah; Ijudstvo je bežalo iz hiš, zvonovi so 



Fran Govekar: V krvi. 139 



začeli bučati ter so še pomnoževali grozo pretečega požara. Pred Kri- 
žajevo hišo se je v hipcu nabralo ogromno Ijudstva; ognjegasci so 
se pridrvili od nekod, razganjali Ijudi ter začeli brizgati iz dveh cevi 
skozi okna v kramarjevo shrambo ter po strehah sosednjih hiš. 

Tedaj pa je kriknil hipoma nekdo med množico : 

»Oče — mati, kje ste? c 

Bil je kramarjev edinec Tone, ki je menda vasoval, a je bil sedaj 
pribežal k domu. 

»Moj Bog, kje je kramar? — kje je kramarica?!« 

»Hitite . . . brž . . . spitá menda v svoji sobi . . . zadaj za pro- 
dajalnico . . . brž! — udušita se . . .« 

Vpitje, kričanje, jokanje Ijudi . klici zapovedujočega načelnika 
ognjegascev, prasketanje in vreščanje ognja, šumeče sikanje brizgane 
vode, žalostno nabijanje zvonov . . . vse se je mešalo ter glušno 
polnilo zrak. 

Tone je hitel s tremi gasilci za hišo, odprl vráta in tekel v 
spalnico. Povsod je bilo že vse polno dima. Prišedši v spalnico, pa je 
omahnil nazaj . . . oblak dima je puhnil vanj, da bi ga bil skoro 
zadusil. Navzlic tému pa je planil na ono mesto, kjer sta stali očetova 
in materina postelja. Hitro je segel po njiju — bili sta prazni. 

>MatiI — OčeU je zavpil smrtno prestrašen ter tipal, preme- 
taval in iskal po posteljah s trepetajočimi rokami. Tudi gasilci so 
Ískali po sobi. Kar se je zadela Tonetova noga ob človeško telo, ležeče 
na tleh. Brzo se je sklonil, poiskal z dlanjo obraz — mati je bila ; 
zadel jo je na rameni ter hitel z njo na piano. Nezavestna, s široko 
odprtimi steklenimi očmi je zrla topo ter jedva, z velikimi mukami 
dihala. Tone jo je položil na tla, Ijudstvo jo je začelo dramiti in škro- 
piti, sam pa je tekel zopet nazaj — po očeta. Ko pa je prisopel do 
vrat, so planili baš gasilci iz hiše. 

>Beži — strop se že udiraU je zavpil eden izmed njih Tonetu 
ter ga potegnil za seboj. In res, v tistem trenotku se je zmajala vsa 
hiša — velikánski trušč in hrušč, urnebesen krik Ijudi — in grozen 
plameň je švignil proti nebu ter nalik ogromni goreči baklji plápolal, 
vihral in cvrčal, uničujoč vse, kar je mogel doseči . . . 

Tone je klečal poleg matere ter j o klical, a ni se vzbudila. Di- 
hanje je postajalo čim dlje mučnejše in počasnejše. 

>Se ona umre!« je dejala stará ženská, otirajoč si mokré oči. 

»Po gospoda bo treba — sicer bo prekasnolc je pritaknila druga. 

Jedva pet minút pozneje je že hitel iz cerkve duhovnik na kraj, 
kjer je ležala v smrtnem boju stará kramarica. Ljudstvo je pokleknilo 



140 Fran Govekar; V krvi. 



okoli nje, gasilci pa so dalje neumorno dusili ter omejevali požar. 
Svetlo je bilo kot opoldne. 

Duhovnik pa se je sklonil nad kramaricO; ji pritisnil na ustnice 
SV. razpelo, jo pokropil ter začel moliti antifono: >Pokropi me, o Go- 
spod, z izopom, in očiščen bom; operi me, in bolj bom bel kot sneg.« 
Nato je mrmral psalm: >Usmili se me, o GospodU , . . stopil k njej 
ter jo del v poslednje olje. 

Po zvršenem svetem opravilu je odšel, 

Kramarica pa se ni zganila ; pojemala je in proti jutru je izdihnila . . . 

Tone je izgubil tako očeta in mater, pa tudi skoro vse premo- 
ženje. Oče je hranil svoj denár večinoma doma v kovinski šatulji. 
Ker je bil uničil požar tudi njo, so ostali Tonetu le trije stotaki, katere 
je bil slučajno naložil starec v hranilnici. 

Ko so pokopali mater in očetovo sežgano truplo, je zapustil 
Tone rojstni kraj ter se odpeljal v mesto si iskat zaslužka. Kmalu je 
dobil službo, kjer mu je prijalo. 

Trgovec Mirt je rabil spretnega hlapca za svojo kupčijo z rib- 
niško suho robo. Ker je bil Tone lep in postaven mladenič, ker mu 
je povedal, da je bil njegov oče kramar in starinar^ in da se je pri 
njem privadil marsičemu, ga je Mirt vzel takoj z veseljem v službo. 

In ni mu bilo žal. 

Dasi ni bil Tone skoro nič izomikan, dasi je znal čitati in pisati 
jedva za silo, je vendar pokazal pri vsaki priliki, da ima izreden razum 
za trgovino. Gospodarju je bilo jako všeč, da je dobil tako porabnega 
pomagača, in poučil in razkazal mu je to in ono. Tone, tedaj dvajset 
let star, je imel bistro glavo. V nekaj mesecih je že poznal vrednost 
in ceno vsakega komada ter umel prodajati in prekupovati tako dobro, 
kakor njegov šef. Kmalu je najel Mirt drugega hlapca ; Toneta pa 
je vzel v prodajalnico ter ga v par letih imenoval za svojega komija. 

Mladi komi je pokazal z vsaki m novim dnem, kako zmožen in 
spreten je v trgovini. Dočim se je stari, godrnjavi Mirt omejeval v 
svoji trgovini le na mesto, je poiskal Tone trgovinskih zvez z mnogimi 
manj.^imi prodajalci na deželi ter jih zalagal z različnim blagom. Mirt 
je imel seveda pri tem veliké dobičke, dohodki so se mu skoro po- 
dvojili. Crez nekaj let je na Križajevo prigovarjanje prenovil in raz- 
širil svojo prodajalnico ter pričel trgovati tudi z galanterijskim blagom. 
Podjetni Tone je poiskal nekaj vaši, kjer so izdelovali glavnike, igle 
za lase, ščeti, zobotrebce, nože, vilice, žlice, čipke, nogavice, cipele, 
brezpetnike, lepenke in druge stvari . . . sklenil pogodbe s posamič- 
nimi podjetniki, da bodo izročali narejeno blago le njegovi íirmi, in 



Fran Govekar; V krvi. 



141 



S tem je prisilil druge firme, da so kupovale dotične izdelke za 
mnogo višje cene pri njem, ter je mnogo naročenega blaga odpošiljal 
celo v inozemstvo, práv tja v Hamburg. 

Veliká, najraznovrstnejša zaloga, lepa, prikupna zunanjost in no- 
tranjščina prodajalnice, točná, nagla postrežba in izredna zgovornost 
Ijubeznivega Križaja, vse to je vplivalo tako ugodno na Mirtove do- 
hodke, da je odslej skoraj vidno raslo njegovo sicer že dotle veliko 
imetje. 

Umevno je, da je bil stari Mirt jako zadovoljen s svojim pod- 
jetnim in špekulativnim komijem ter mu je prostovoljno, včasih pa 
tudi na Križajevo zahtevo práv rad povišal vsako leto njegov salér. 

Končno je postal Križaj poslovodja; Mirt mu je prepustil po- 
polno svobodo, edini njegov posel je bilo podpisovanje računov, na- 
ročil in pogodb. 

jPravcato terno sem zadel s tem človekom, c si je smehljaje 
mislil cesto starec, zadovoljno seštevajoč vedno se množeče tisočake 
v hranilničnih knjižicah. >Vrag, práv rojen je menda za kupčijo ! Oče 
njegov si je z barantanjem, z beraško kramarijo in starinarstvom nabral 
nekaj stotakov — da ga ni zadela tolika nesreča, bi imel danes vslcd 
sinovih operacij in špekulacij izvestno že precej tisočakov . . . no, no, 
po njegovi nesreči se je rodila moja sreča. Bodi zato mir njegovi 
duši! Siná pa mi Bog ohrani, da mi pomore še do dvakratnega se- 
danjega kapitála! Potlej me za Hermino ni skrb . . . dobim ji, če 
hočem, baróna! c 

Pa tudi Križajevim trém stotakom, dedščini po pokojnih rodi- 
teljih, se je bilo pridružilo z leti že precej tovarišev. Kakor oče, tako 
je tudi sin skoparil in hranil vsaki novčič. Ničesar nepotrebnega si ni 
kúpil ; jedva najpotrebnejše si je privoščil ter zbiral in spravljal. — 
Ker je imel hrano in stanovanje brezplačno v domači hiši, ker si je 
znal pridobiti od firm, s katerimi je bil v zvezi, tudi obleko, obutal 
in še marsikako drugo darilo, mu je ostajala vedno vsa plača nedo- 
taknjena. Trikrát je preobrnil vsaki svoj novec, predno ga je spustil 
z dlani, trikrát si je premislil, predno je kaj prodal, ter tuhtal in ugibal, 
kako in kje bi se dal učiniti večji dobiček, kje bi se kúpilo ceneje, 
kje bi se dali opehariti na najpoštenejši, pa najizdatnejši način. Nje- 
gova bistra, lokava glava pa si je izmislila vedno novih pripomočkov. 

Tako je minilo nekaj nad deset let, odkar je bil Križaj Mirtov 
posel. 

Stari Mirt, ki je štel že sedem križev, pa je začel tedaj bolehati. 
Starost in naduha sta ga mučili, da je moral večkrat leči. Vendar jé 



142 Fran Govekar : V krvi. 



vselej zopet za malo čaša okreval, dokler ga ni znova podrla kaka 
sapica na ležišče, kjer je hropel, sopel in grcal, kakor bi hotel v tem 
hipu izdihniti dušo. 

Ker so se mu taki popadki ponavljali vedno češče ter mu tudi 
zdravniki niso mogli kar nič pomagati, si je kar nanagloma vtepel v 
glavo, da mora na jug, kjer se mu pod milejšim, gorkejšim podnebjem 
znova povrne nekdanje zdravje. Zanian so mu odgovarjali zdravniki, 
češ, da je za daljnjo vožnjo preslab, ter da je domáci zrak zdrav in 
ugoden njegovim pljučem; zaman ga je prosila tudi njegova hči Her- 
mina, naj odloži potovanje vsaj do jeseni ali zime: njegov sklep je 
bil neomajen; proti otroški njegovi trmoglavosti so bili vsi ugovori 
bob ob steno. 

Starec pa si je bil izmislil še drugo pametno. V svesti si, da 
mu je naraslo imetje do čistih osemdeset tisočakov, se mu je kar za- 
zdelo, da ima dovolj. Poklical je torej poslovodjo k sebi ter mu suho- 
parno naznanil, da kani ob novem letu zapreti svojo prodajalnico, jo 
prodati komu drugemu ter v kratkem odpotovati za stalno v Italijo. 

Križaj je bil po tej vešti tako osupel, da je ni mogel niti verjeti. 
Potem pa je predlagal šefu, naj izroči prodajalnico z vsem blagom 
in z vsemi dovolitvami njemu. Obetal mu je za to, da mu povrne in 
poplača v petih letih z obrestmi vred vse v denarjih. Toda starec 
ni bil zadovoljen s tem predlogom ter se je izgovarjal, da je dobil 
od drugod boljše ponudbe. 

Tolika nehvaležnost pa je silno užalila Križaja. Kar divjal je I 

» Torej sedaj, skoraj po enajstih letih zvestega, marljivega in 
napornega službovanja naj si grem iskat službe drugam? — Sedaj, 
ko ima dovolj, me hoče vreci na polje? — Kdo pa mu je pridobil 
vsaj polovino imetja? — Starokopitni trgovec brez energije in kup- 
čijske podjetnosti bi barantaril menda še dandanes samo z rešeti, 
škafi, žličnikí, siti, palicami in kuhalnicami, da ga nisem dvignil jaz 
na prvo mesto med tukajšnjimi trgovci! In sedaj mi niti toliko ne 
upa, da bi mogel jaz pričeti odslej na svojo roko ! — Čakaj, stareclc 

Tako je razmišljal Križaj. Sklep njegov pa je bil storjen; iz- 
vršitve se je odločno lotil takoj, da ne bi bilo prepozno . . . 

Mirt je imel tridesetletno hčer, Hermino, preklasto bitje koza- 
vega obraza, majhnih, škilastih, zoprno sivih oči, dolgih rok in nog, 
vdrtih prsi, rdečih las in ogromnih uhljev. Vsled njene suhote in ne- 
lepote bi jo bil lahko šmátral vsakdo za pravcato sestro glasovitega 
španskega ,viteza žalostne postave'. Dasi je bilo znano, da bo jako 
petičná, dasi je zavijala svoje neokretne ude v svilo in baržun in ko- 



Fran Govekar: V krvi. 143 



I 



žuhovino, dasi je obešala na-se največje in najsijajnejše bisere in drago 
kamenje ter si močila, gladila in barvala žolto kožo z najfinejšimi 
lepotili, esencami in barvili . . . navzlic ternu, da je presedala vse 
večere v gledališču, pri koncertih in akademijah ter se vozila s parom 
konj, je došlej vendar ni maral živ krst. Lažniva bi bila trditev, da 
ni bilo baš v Hermininem mestu nobenega moderno-realističnega mla- 
deniča ali samca, kateremu bi bila obilná mošnja zlatníkov prvá inte- 
resantnost ženskega stvora — zakaj v resnici se ni manjkalo niti ondi 
takih, vsake sentimentalnosti in romanticizma oproščenih, vseh poe- 
tičnih muh in marenj očiščenih ,prosvetljencev' brez črk, še več pa s 
čľkami »dr.c in >c. kr.c ... V njih čast pa bodi povedano, da se 
vendar niso bili povsem emancipovali ,zastarelih názorov o estetiki' ter 
so pri svojih nameravanih snubitvah radi žrtvovali nekaj tisočakov, 
katere bi dobili s Herminino loparsko ročico, zadovoljujoč se z manjšo 
jinteresantnostjo' svojih nevest, pa tudi z manjšimi njih rokami in no- 
gami in ravno zročimi očmi. 

Tako je živela ta zlata Hermina že edenintrideseto leto svojega 
dolgočasnega, čim dlje intenzivnejše hrepenečega in čim dlje manj iz- 
birčnega devištva. 

In ta Ijubezniva deva se je približala s solzami v očeh svojemu 
»papa« ne dolgo potem, ko je odpovedal Mirt svojemu poslovodji 
službo, ter mu povedala, da se morajo njeni napolnjeni, že za poto- 
vanje pripravljeni kovčegi zopet izprazniti, da ne more nikamor z njimi, 
ker . . . ker . . . 

Kakor blazen je tekal Mirt po skesani Herminini izpovedi iz kóta 
v kot ter klel, psoval in zmerjal hčer in pretkanega komija, ki mu 
je tako naredil. 

V nekolikih dneh pa se je pomiril in se udal v svojo usodo . . . 
Dva meseca zatem je bila poroka interesantné Hermine z lepim, 

prebrisanim Mirtovim poslovodjo. Kmalu nato pa je izginila nad vráti 
Mirtove prodajalnice stará deska, in namesto nje se je pojavila nová 
z nápisom : AntonKrižaj. 

V hiši pa je ostalo vse pri starem. Hermina je tičala v svojem 
budoarju, preganjajoč si dolgčas s primerjevanjem novih toalet in s či- 
tanjem románov ; starec Mirt je hropel sedaj na postelji, sedaj v na- 
slanjaču ter sanjaril o italijanskem podnebju. Križaj pa je gospodaril 
v svoji prodajalnici in koval nove náčrte. 

Ko pa je povila Hermina slabotno, bolehno deklico, se je po- 
množila družina za dva posla : dojiljo in pestunjo. Gospa Hermina pa 
je užívala samo stirinajst dni materinsko srečo, potem je umrla. 



144 Aleksij Nikolajev: Narodua pesem. 



Mirt je jokal za njo, Križaj pa iii potočil niti solzice. Njegovo 
edino veselje je bila trgovina, trgovinsko spletkarstvo njegov glavni 
užitek. 

Za hčerko Marijo se ni veliko brigal. Dojilji in tastu je prepustil 
vso skrb za deklico. 

Ko je imela tri leta, ji je umri tudi dedek. Pusto in dolgočasno, 
brez Ijubezni je živela odtlej do sedmega leta v očetovi hiši; potem 
pa so jo odpeljali k nunam v Ljubljano. Ondu je ostala do sedem- 
najstega leta. Niti na počitnice ni prihajala domov ; saj oče ni imel 
pri svojih poslih, podjetjih in načrtih za-njo práv nič čaša; pa tudi 
sama je ostala rajša v samostanu, kjer so jo Ijubili in negovali. 

Z leti so vzgojile nune iz Marije tiho, mirno, blago in pobožno 
dekle, ki pa je ostalo pri tem povsem nevedno glede názorov, želja 
posvetnih Ijudi zunaj samostanskih sten in glede sredstev, s katerimi 
dosegajo svoje smotre. Kanarček v kletki, cvetice na vrtu, redkobe- 
.sedne redovnice in naivne koleginje so bile njena družba; molitev, 
učenje, pletenje in vezenje njen edini posel. Že od rojstva bolehavo, 
se je razvilo dekletce v nežno, previtko plavolaso devico ozkih, slokih 
pleč in bokov, dolgega, bledega obrázka in velikih, lepih, vodenojasnih, 

a OtOŽnih, Sanjavih oči. (Dalje prihodnjlč.) 

Národná pesem. 

a sem jaz ptičica, kam bi zletela.^ 
Tja bi zletela na štajersko strán, 
Ljubemu tam bi na okence sela, 
Pa o zvestobi mu svoji bi pela, 
Glasno mu pevala noc bi in dan. 

Da sem jaz rožica, kje bi cvetela ? 
Ljubemu bila . bi okenca kras ; 
On bi me trgal, na nedrih duhtela, 
Ljubko duhtela bi, krásno žarela, 
Da bi v nedeljo me zrla vsa vas. 

Da sem jaz zvezdica, kam bi svetila ? 
Ljubemu sevala bi na obraz, 
Lice bi zrla mu, radost bi pila, 
K sebi v višave ga sinje vabila, 
Potlej presrečna, oh, bila bi jaz ! 

Aleksij Nikolajev. 



£) 




Fran Gostl : Dr. Frau Celestin. I45 




Dr. Fran Celestin. 

Spisal Fran Gostl. 
(Dalje.) 

^ade, katere je gojil, in veliké osnove, katere je guadil, 
ko je šel v mogočno slovansko dižavo, v Rusijo, se 
niso obistinile; a tudi v domovini ni povsem dosegel 
zaželenib uspehov. Obljubljena mu je bila namreč pro- 
fesúra v Zagrebu. Tedanji šolski nadzornik in zaslužni 
pisatelj hrvaški, Jurkovič, mu je izposloval od hrvaške vláde mesečno 
podporo 50 gld. že za celo leto prej, nego je došel v Zagieb; to mu 
je bila veliká podpora za bivanja na Dunaju, ko so se mu izja- 
lovile nade, katere je stavil na svoje učeno delo : »Russland seit Auf- 
hebung der Leibeigenschaft«. Imenovan je bil 3. sept. 1. 1876. za 
namestnega učitelja na zagrebški gimnaziji, dokler ne prebije izpitov 
na Dunaju. Veliká dobrota je bila zanj, ko mu je Miklošič izposloval, 
da so mu veljale naloge, katere je bil izdelal še pred odhodom v Rusijo. 
Po prebitih izpitih je postal 27. novembra pravi učitelj in 1. 1878. 
učitelj slovanskih jezikov na vseučilišču. Slabi vid in nezgovornost 
sta mu pri tem provzročila marsikako nepriliko. Vsled tega je zaprosil 
zadnje leto, naj ga umirovijo kot gimnazijskega učitelja; na vseučilišču 
pa je predával do smrti. 

Po zagrebškem potresu se je oženil z vrlo rodoljubkinjo, gdč. 
Olivijo pi. Krajačičevo, zadnjo potomko plemenite rodbine hrvaške, 
posestnico obširnega imenja v hrvaškem Zagorju. Tu, »na Puščic, 
poleg Zagreba je prebival o počitnicah, ako n i kam odpotoval. Živel 
je v zákonu srečno, a otrok ni imel. Vendar je deco zelo Ijubil, in v 
tem se razodeva njegova dobročudnost. 

Bil je razdražljive narave, a nikdar ni nikogar razžalil, da ga ne 
bi bil takoj nato prosil odpuščenja. Bil je tih in miren, zato tudi na 
javno mnenje ni dosti vplival, dasi so ga spoštovali zaradi znanja in 
nekateri tudi črtili zaradi žive slovanské zavesti. Svojega prepričanja 
ni nikdar tajil, svojih názorov nikdar prikrival. Zato je imel marsikako 
nepriliko in preziranje pretrpeti; in ne čudimo se, da mu je vse to, 
zlasti poleg telesne bolehavosti, napravljalo na njegovo mehko nrav 
globok vtisk ter se mu je v srcu včasih pojavila ogorčenost in srditost : 

»Prezir in srd mi duša diše, 
Da vsa je ogenj hud in svet, 



146 Fran Gôstl: Dr. Frau Celestín. 



S krvjo mi roka pesem piše, 

Besed je gneva broj neštet. 

Beseda vodi gnev mi vneta, 

Druhal le beži, beži, kleta; 

Pogrezni v temni se pekel ! " 

In tam se muči večná leta 

Za to, kar sem od te trpel ! « 

Tako poje pesnik, krotek in blag, čistá duša, mehko srce, nav- 
dušen za vse, kar je sveto, dobro in lepo. Tako peva mož, ki je s 
pošteno, resnobno voljo spájal nenavadno vztrajnost v delu in mno- 
govrstno, redko znanje .... 

»Zastonj, zastonj mi duša hrepeni 
Po tihem, mirnem onem kraju — 
Kjer med Ijudmi závisti gadne ni, 
A mir cvete v Ijubezni čistem majú. « 

»Grenko, grenko življenja kupo 

Izpil na enkrat sem do dna 

In pil pijačo sem gorjupo 

Misleči, da je zadnja ta. 

Ko kúpa čarobnikov zvitih 

Na novo moja se polni, 

Ne vem števila muk prebitih, 

Iz staré nová se rodi . . .< 
A vkljub vsemu ternu je posvetil vse svoje življenje delu in 
bodril na delo tudi druge. Ohranil si je tudi v največji borbi ideal- 
nost in vero, vero v Boga in v bodočnost toliko Ijubljenega slovenstva 
in slovanstva. Zaplakal je od veselja, kadar je čital ali slišal kak srečen 
pojav v življenju kateregakoli slovanskega národa. — Zahajal sicer ni 
dosti v veliké družbe, — a rad je poslušal pevanje in glasbo, dasi 
sam ni bil glasbeno nadarjen; lepa pesem ga je ganila cesto do solz. 
A tudi znana kranjska trmoglavost mu ni bila neznana. Zlasti 
se ni dosti brigal za zdravniške svete; lečil seje sam po svoji metodi 
in si s tem tudi poslabšal oči ; in v svoji zadnji bolezni, griži, se je 
vozil pri najslabšem vremenu v Zagreb in nič pazil na dijeto. Bolehal 
je pred smrtjo le štirinajst dni in bil do zadnjega hipa popolnoma pri 
zavesti. K njegovemu pogrebu ga je spremila vsa hrvaška inteligencija, 
a krsto sta krila venca njegovih najsrčnejših prijateljev, F. Podgornika 
in V. Pfeiferja. 

S Celestínom smo izgubili vsestransko izobraženega učenjaka in 
plodovitega pisatelja. — Že v mladostnih letih si je skrbno prizadeval, 
da bi si pridobil mnogo znanja. Že v gimnaziji je pričel proučevati 
slovanské jezike: hrvaški, češki, ruski in poleg tega še italijanski in 



Fran Gostl : Dr. Fran Celestín. 147 



ffancoski. To učenje je nadaljeval na Dunaju, kjer se je zlasti v če- 
ščini vadil pri prof. Semben. V Rusiji se je seznanil z mnogimi uče- 
njaki in ostal z njimi v prijateljskem in znanstvenem dopisovanju. Iz 
Zagieba je šel enkrat v Krakov, da je, poslušal predavanja o poljski 
literatuľi. Na Hľvaškern je občeval z mnogimi književniki. Ker je 
težko našteti vsa imena teh odličnjakov, naj omenim vsaj nekatere; 
bili so n. pr. med njimi Platón A. Kolakowskij, vseuč. prof. varšavskí; 
Lamanski, vseuč. prof. peterburški; Grott (prej v Varšavi, potem v 
Petrogradu); Budilovič, Smičiklas, Trnski i. t. d. 

Dasi je pred vsem proučeval rusko literaturo, je poznal dobro 
tudi književnosti drugih národnosti in se pečal tudi z ekonomijo in 
politiko. — Imel je izreden spomin, a napravljal si je pri čitanju vedno 
beležke. ^) 

Zlasti pa smo upravičeni, Celestína nazivati apoštola slovanské 
vzajemnosti. Ta mu je bila vedno vzor. — »Jako mi je žal,« je písal 
dne 29. apríla 1. 1891. g. Podgorniku, »da naši Ijudje kažejo tako 
malo zmisla za na.šo občeslovansko zadačo in specijalno za našo Slo- 
vensko kulturno zadačo.c — A dne i. julija 1. 1895. mu je písal: 
»Tudí jaz sem žalosten in srdít opazil ono poudarjanje posebníh práv 
(češkega in hrvaškega) brez ozíra na druge Slovane . . . Samí smo 
si kriví, da se nasprotnikí tako lahko igrajo z nami.« Vprav to mí- 
šljenje mu je nakopalo nasprotstvo tudi med Slovaní, zlasti med Hrvatí, 
o kateríh je písal dne 17. októbra 1. 1894.: t Hrvatí so le pogojní 
Slovaní, najpreje so skoro vsi brez ízjeme nerazsodní šovinistí in so 
ravno zato tako zabredli. Západná kultúra je tudi njih vzor. c — 

Je-lí čudno, da je bridko obžaloval naše prežalostne politíčne raz- 
mere, da je ostro obsojal obe naši stranki ter se okleníl lista, kí se 
ediní borí za slovansko zadačo našega národa, kí pa íma práv radí 
tega najtežavnejše stališče in največ nasprotstva t. j. — »Slovanskega 
sveta«, s katerega urednikom se je pozneje iskreno pobratí). Je-lí čudno, 
da je bil užaljen, ko je videl vse malenkostno naše javno in zasebno 
žívljenje, kí preprečuje vsako vztrajno in uspešno delovanje v prid in 
prospeh národov.? (Konec prihodnjič.) 

^) To znanje je dosegel le s tem, da je ves svoj čas žitvoval učeniu. G. Kos 
ízpriČuje, da Celestín nikdar ní »krokariI«, ampak doma ali v knjižnícah čítal ali písal. 
— Sreča zanj je bila, da se je že kot gimnazijec seznanil z rodoljubuímí družinami : s 
Kosovo, Vilharjevo, Macunovo ; da je na Dunaju iu zlasti na Ruskem mnogo občeval z 
odličnimí učenjaki ; tako si je pridobil resnobno mišljenje in veselje za vztrajno znan- 
slveno delovanje. — Da je poleg vsega tega živel in deloval tudi v tovarištvu s svojimi 
vrstníki, smo že popreje omenili. — 



^^* 



148 Pavlina Pajkova: Dušne borbe. 



Dušne borbe. 

vSpisala Pavlina Pajkova. 

(Dalje.) 

III. 



-^=^^. 




inilo je štirinajst dni. Okna profesorjevega stanovanja 
so zaprta, závese spuščene in na zaklenjenih vhodnih 
vratih visi še posebna obešanka. To znači, da so njega 
stanovniki zapustili domovje. Zbežali so tudi oni na 
deželo, kakor tisoč in tisoč drugih, da se v neznosnih 
pasjih dnevih rajši izpotijo med zelenjem in pod pekočimi žarki oblast- 
nega solnca^ nego da bi se parili v zaduhli senci visokih mestnih hiš. 
Kakih pet do šest ur hoda, a komaj tri četrti ure železniške 
vožnje od glavnega mesta leži prijazen trg. Ta trg obstoji skoro iz 
samih poletenskih vil. Po zimi je ondi dolgočasno: vile stoje prazne, 
obrta ni nobenega, dobiček poneha, in kraj, ki je sicer živahen in 
obljuden, je videti, kakor da je izmrl. A kako je tukaj drugače, kadar 
priroda obhaja svoj praznikl Počenši z majnikom do sredi októbra 
se s čarom pestrega prirodnega krása združuje tudi razkošnost veliko- 
mestnega življenja. Poleg zábave po kopališčih in neizogibnih šetališčih 
v senci drevesnih očakov in gozdičev se zabavajo tudi s koncerti in 
gledališkimi predstavami, s prirejanjem skupnih izletov in dirk, z 
lovom, sploh z vsem, kar omamlja čutila razvajene gospode. 

Na majhnem holmu, nekaj streljajev od sredine trga oddaljenem, 
stoji lična poletna hiša. Prostá nje vnanjost se silno razlikuje od drugih 
v stavbinskem oziru bogato izdelanih vil. Zato je niso tržani nazivali 
kakor druge gosposke hiše s prikupnim imenom vile, temveč jo samo 
imenovali profesorjevo hišo na holmu. Toda stanovniki te navidezno 
preproste, a silno prijazne in pripravne hiše so uživali najlepší razgled, 
katerega si more želeti najbolj razvajeno oko. »Z naše verande se 
vidi svet, c je rekel cesto z navdušenim glasom gospodar te hiše, kadar 
je nanesel govor na-njo. In skoro da ni pretiraval. Z onega holma 
se je odpiral presenečenim očem eden onih mamljivih prirodnih prizorov, 
ki se nam vidijo kakor nebeški smehljaji. In v tej hiši nahajamo zopet 
svoje znance kot goste profesorja Vidmarja. 

Vidmar in Emerih sta bila tovariša in že od dijaških let v pri- 
jateljski zvezi. Oba sta predávala na vseučilišču, oba sta bila zna- 



Pavliua Pajkova : Dušue borbe. 149 



menita v svojih strokah: Emerih, kakor že vemo, v zvezdoslovju, 
Vidmar pa v matematiki. 

Profesor Vidmar je bil za nekaj let starejši od Emeriha in nad 
trideset let vprežen v zakonski jarem, Ko se je oženil, je bil šele 
docent, in gotovo ne bi si bil úpal ob svojih pičlih dohodkih usta- 
noviti rodbine, da mu ni njegova nevesta prinesla za doto še enkrat 
toliko tisočakov, kakor je štela let. Toda veliká dota se redkokdaj 
druži z dragocenimi lastnostmi, katerih si vsaki ženin želi pri svoji ne- 
vešti ; tako se je usoda tudi Vidmarjevi izvoljenki v marsičem izkazala 
mačeho. Bila je omejenega dúha, neprijetne vnanjosti, domišljava in 
bahata do smešnosti; izbrala si je kot maloizobražena žena duhovitesfa, 

'J o ' 

učenega moža za soproga, vedoč, da znamenitost enega in petičnost 
drugega pomoreta hiši in rodbini do sláve. 

Ta neskladná ženitev je belila marsikomu glavo, a naposled so 
se utolažili, češ, da tudi najmodrejši možje včasih zablodijo. 

Iz tega zákona sta bila dva zarodnika: sin in hči. Oba sta nosila 
materine poteze, oba sta bila podedovala materina svojstva. Od očeta 
nista druzega imela, nego ime. Prvorojeni, sedaj osemindvajsetletni 
sin Ervin, je v svoji primeroma krátki dobi življenja izpremenjal 
stanove, kakor ptica perje. Se predno je delal maturo, je bil postal 
poročnik. Od vojaštva, kjer je bil namenjen stalno ostati, jo je po- 
brisal sam, ker bi bil moral sicer nečastno izstopiti. Potem je nekaj 
mesecev služboval pri mestni hranilnici, a ker se ondi niso računi 
vselej ujemali s proračuni, in ker se je bil njegov oče naveličal do- 
polnjevati od svoje mesečne plače primanjkljaje, je romal k eskomptni 
banki. A tu so mu po njegovem mnenju za precej težko službo pla- 
čevali premalo, in ker je bila ravno tedaj razpisana boljša služba pri 
borsi, se je oglasil za-njo in jo tudi srečno dobil. Služboval je ondi 
že poldrugo leto, zanj nenavadno dolgo dobo, in ker je v tej službi 
lahko več lenobe pasel, nego delal, je bilo upati, da se ji tako kmalu 
ne izneveri. 

Druga rojenka, štiriindvajsetletna Sidonija, četudi nelepa in ma- 
lomodra, je imela vsaj dobro srce, in to je nekoliko poravnavalo neu- 
godni vtisk njene osebe. 

Kakor je sin zavoljo nestanovitnosti po službah delal skrb svojima 
roditeljema, tako je tudi hči obema, posebno materi, belila glavo, 
ker ni mogla dobití soproga. Nič ni pomagalo, da je mati vsaki znanki 
in prijateljici skrivaj zaupala, da Sidonija dobi štiriindvajset tisoč 
dote, in da so dotične prijateljice in znanke to skrivnost dalje trobile 
v pomnoženi .številki. Tisočaki so na ta náčin kar rasli, in celému 



50 ľavlina Pajkova: Dušue borbe. 



mestu ni bila vec tajnost, da profesorja Vidmarja hči soprogu vsuje 
v naročje štirideset tisočakov. 

A pri vsem tem se ženini vendar niso oglašali. Mati se je radi 
tega čudom čudila. Saj je ona svojega sicer modrega, a v marsika- 
terem oziru neizkušenega soproga ulovila kar tako brez truda. Ogle- 
dovala si je hčer in se pri tem prepričala, da res ni privabljiva. Bila 
pa je toliko trdosrčna, da ji je očitala nelepoto lica in neprijetnost 
osebe sploh. A izprevideti ni hotela, da Sidonija ima le nje bledo- 
mlečnato polt, nje belkaste, top e oči, nje veliká ústa in nje čokasto 
pošta vo. »Da imam tako grdo hčer!« je tožila sama sebi; >po kom 
se je neki vrgla?« Pred drugimi pa jojemileje sodila, češ: »Bledolična 
je še nekoliko in neraz vitá, a to vse preide, kadar se omoži.« In z 
vkusnimi, bogatimi oblekami je napravila iz nje elegantno punco, da 
se včasih res ni dozdevala tako grda, kakršna je bila v resnici. 

Vsakdo bode menda po tem, kar smo omenili, verjel, da je 
Franjev nenadejani prihod v Vidmarjevo hišo zanetil skrivne nade. 
Zdaj je ženin prišel, je ukalo na tihem materino srce. — >Vrl mož, 
ta bosenskí profesor, « je dejal Vidmar proti svoji ženi in ji zadovoljno 
namežikal. — » Vendar enkrat žarek upanja,« se je pošalil brat Ervin. 
Vsi trije pa so dvorili osuplemu Franju in ga osipavali z Ijubezni- 
vostmi, in Franja je ta pretirana prijaznost spravila skoro v zadrego. 

Ubogo Sidonijino srce je vzplamtelo kar hipoma vzpričo pri- 
kupne podobe mladega moža. A ker je čut nežne Ijubezni vselej 
združen s čuvstvom sramežljivosti in tesnobe, je skrivala svoje mlado 
nagnjenje, o katerem še ni vedela, dali bode kdaj povrnjeno. 

Mati, ki je kmalu izpregledala hčerino dusno stanje, jo je vsled 
tega večkrat pograjala. »Ljuba moja,« je dejala nevoljna, *ce boš tako 
ponižno in plaho postopala z moškim svetom, se ne omožiš nikoli. 
V tvoj obraz se svoje žive dni nihče ne zagleda, to menda sama 
izprevidiš, pač pa v tvojo polno mošnjo. Franjo se mi pa vidi premalo 
lakomen in preveč nežnočuten, da bi se ti približal samo zavoljo tvo- 
jega denarja. Ako mu pa ti pokažeš svoje nagnjenje, poseže po obojem, 
po denarju in tvojem srcu.« 

»Mati,« je odvrnila Sidonija, ki je bila že tudi izkušena v Ijube- 
zenskih rečeh^ toda ne vsled lastne izkušnje, temveč po vzgledih drugih 
devojk, >čula sem vedno pripovedovati, da, kadar si hoče ženská pri- 
dobiti nagnjenje moža, katerega Ijubi, se mu ne sme vsiljevati.« 

»Neumnica,« je odvrnila mati osorno, »ta napotek velja samo 
ženskam, ki so inamljive po zunanjosti, ne pa onim, ki so tvoje vrste. 



Pavlina Pajkova : Dušne borbe. 



Krasotice seveda ravnajo pametneje, če se hladno vedejo, ker potem 
vpliva njih čar s pomnoženo silo na moška čutila.« 

Sidonija je nato osramočena in užaljena povesila glavo. Še 
nikoli ji mati ni tako pogostoma očitala nje nelepote, in še nikoli ni 
Sidonija sama tako živo obžalovala svoje grdosti kakoľ sedaj. Ves 
svoj denár bi bila dala za dvoje bistiih, milih oči, kakor so bile n, pr. 
Feodorine; saj je vedela, da s svojimi mrtvimi nikoli ne presune mo- 
škemu srca^ nikoli ne bo mogla govoriti sladké, skrivnostne govorice 
hrepenenja in Ijubezni. 

Med tem je preživel veselé, zadovoljne dneve Franjo in ni niti 
z daleka slutil usode, ki je visela kakor Damoklejev meč nad njegovo 
glavo. Ona tesnoba, katera ga je prej v mestu vselej obšla, ko je 
sam bival ali govoril s Feodoro, ga je bila skoro popolnoma zapu- 
stila, ker se je shajal z njo skoro edino v družbi z drugimi. Rad je Fe- 
odoro videl in najrajši je občeval z njo, a ker se je zdaj pri tem 
čutil mirnega in srečnega, je sklepal iz tega sebi v veliko tolažbo, da 
se ni vanjo zagledal, kakor se je spočetkoma bal, da se bode. Sklepal 
je iz tega, ker je vedel, da Ijubezen in pokoj redko kdaj složno kra- 
Ijujeta v enem in istem srcu. 

Feodori se je enako godilo kakor Franju. Kakor se ga je prej 
v mestu rada izogibala iz neumljive ji plašljivosti, tako ji je zdaj bila 
zaželena njegova bližina. Razumen, resen, a pri tem vendar v govor- 
jenju in ponašanju tako mladostno se kretajoč, ji je mladi mož pri 
raščal vedno bolj k srcu. Bilo ji je, kakor da je nenadoma dobila 
brata, ko je tolikokrat obžalovala, da ga nima. Ali j i ni on bil res 
po soprogu brat? 

In vedno bolj je postajala domača z njim, in vedno bolj je nje- 
govo mirno, zaupno, preprosto vedenje odstranjevalo pomisleke in 
strahove, kateri so ji prej vznemirjali dušo. Vsled tega se je čutila 
presrečno, kakor še nikoli poprej. Nje zamišljeno, tožno lice je žarelo 
tihe zadovoljnosti, nje resnobne, sanjave oči so se iskrile včasih v 
mladostnem ognju. Prejšnja značilna resnost jo je bila zapustila; po- 
stala je zgovornejša, vedrejša, in to jo je silno pomlajalo. Delala je 
vtisk mladega dekleta, ki se šele zaveda, da je svet lep, da je živ- 
Ijenje mamljivo. 

Ta nje ugodna izprememba je presenetila vsakoga. Celo nje 
soprog, ki se vendar ni nikoli zanimal za nobeno izpremembo, katera 
se ni tikala njegovih ved, je postal na-njo pozoren. Mel si je veselo roke. 
Franja je videl vedrega in zadovoljnega, Feodora je bila kar oživela 
po vplivu svežega zraka in prijetne družbe, v kateri se je zdaj 



,52 Pavlina Pajkova : Dušne borbe. 

gibala, a njega domači niso preveč nadlegovali v njegovem premišlje- 
vanju. Ali ni bil izvrstno pogodil, ko je brata sem povabil ? — 

Toda ni imelo dolgo tako ostati. Tudi Ervin je imel oči za mi- 
kavno Feodoro. On ni maral zákona. Bal se ga je kakor hude pokore. 
Svobodo prodati, imeti dolžnosti, kakršne zákon nalaga, to se mu je 
zdelo grozno. A dvoriti mlado, prikupno, omoženo ženo, ki ga ne 
more v škripce ujeti, to je bil njegov vzor od nekdaj. Prilika se mu 
je zdaj ponudila, da si željo izpolni. Najdragocenejši biser se mu je 
zdaj prikázal v dosego njegovih namenov, pa da ne bi segel po njem 
z obema rokama.?* 

Toda kmalu spozná, da Feodora ne spadá v vrsto onih lahko- 
miselnih ženskih metuljčkov, ki frče od cveta do cveta, in s katerimi 
je on bil vajen občevati. Izprevidel je, da se mora pri njej bližati za- 
želenemu namenu z drugimi sredstvi, nego jih je sicer uporabljal pri 
svojih zmagah. Licemerstvo, dobrikanje, prazne dvorljive besede niso 
bile za-njo. Vzorno, krepostno žensko more premagati zopet le krepost, 
je mislil sam pri sebi. In začel se je kazati resnega, nravnega, senti- 
mentalnega mladeniča. V občevanju z njo je bil krotak kot jagnje. 
Karkoli je ona trdila, je trdil tudi on, karkoli je ona zanikala, je za- 
nikal tudi on, če je tudi bil nasprotnih misii. In pri tem so se njegove 
oči junaško izkazovale v izraževanju čuvstev, katerih nikoli ni imel. 

Feodora je takoj spoznala njegovo zvijačno zanjko. Če ga je 
prej šmátrala za ničlo v nravstvenem oziru, se ji je zdaj zdel celo 
ostuden. A ni mu kázala svoje zoprnosti. Cemu } Ni se ji zdelo vredno, 
da bi se zanj brigala, četudi samo z zaničevanjem. Prezirala ga. je 
rajša popol noma. 

To poniževalno preziranje je Ervina še bolj vnemalo in ujuna- 
čevalo. Čim bolj je ona bila hladná proti njemu, tem bolj je on hre- 
penel po zmagi. Oglasil se je bil v njem oni skrivnostni nagon, kateri 
več ali manj biva nam vsem v srcu, da bi se polastili tega, česar 
nam ni moci doseči ; prevzela ga je bila slast do premage onega, kar 
je najtežavnejše, najnegotovejše, najnevarnejše. 

Ervinovo licemerstvo tudi Franju ni ostalo taj no. Z ostrim, po- 
dvojenim vidom, ki ga dajeta Ijubezen in Ijubosumnost, je spoznal 
takoj njegove podlé namene. Ni se prestrašil. Saj je poznal čisto Fe- 
odorino dušo, a razsrdil se je bolj, nego je mislil. Ko je gledal, kako 
se prekanjeni volk, odet v nedolžno jagnetovo obleko, zatajuje in do- 
brika Feodori, mu je zavrela kri. V žepu je krčevito stískal pest, 
kakor da bi se na maščevanje rotil. »Dokler bom jaz tu,« je dejal 
sam sebi, »ne oskruniš niti na videz nje čistega imena.« 



Pavlina Pajkova : Dušne borbe. 153 



In izginil je njegov navidezni pokoj, Strah, da bi ErVin v svoji 
drznosti ne piovzročil soblazni, Ijubosumnost, da si on upa zreti v 
Feodorine oči z drugim čuvstvom nego z navadnim, to dvoje, druženo 
s sočutjem, katero je občutil za Feodoro od prvih trenotkov, kar jo 
je bil spoznal, je zanetilo v njem mogočno, neutešno čutje, kakršno 
popadá včasih zrelega človeka s povratkom domišljavosti in z novim 
razcvitanjem prvé mladosti. Zastonj si je sam izkušal očitati nespa- 
metnost tega čuvstva, zastonj je sebi venomer ponavljal, da ne sme 
Ijubiti Feodore tako, kakor želi njegovo srce, da bi bila pregreha v 
tem slučaju dvojna, ker ona ni samo zakonska žena, temveč tudi žena 
njegovega brata. »0j, zakaj nisem brž takrat odpotoval, kakor sem 
bil sprva namenjen, ko sem bil spoznal nevarnost, ki me čaká U si 
je očital. — »Pa zdaj odpotuj, še je čas!« mu je odvrnil glas vešti, 
mu je svetovala pamet. Toda kdaj se hladni rázu m in gorko čuvstvo 
ujemata.? Kadar se začne modrovanje, ondi se navadno neha čuvstvo- 
vanje. A Franjevo skrito nagnjenje je šele práv poganjalo korenine, 
je bilo še v rasti, v razvitku; zato je preraščalo in ogluševalo takoj 
v kali notranje njegove dobre svete in modre ukrepe. Da bi zbežal 
iz njene bližine, za to ni imel več poguma. Saj se ni bila pridružila 
še nobena zlobna misel, nobeno nesmetno čuvstvo češčenju, ki je je 
gojil za-njo: želel jo je le gledati, želel le poslušati nje glas, želel 
bivati v nje bližini. Nikoli naj ona ne zve, kaj mu je ona, kakšnih 
nebes in kakšnega pekla izvor mu je ona. To si je sveto obetal ter 
se s slastjo vdajal čaru, ki je prihajal od nje mamljive osebe. 

Franjo je držal besedo. Njegovo občevanje s Feodoro je bilo 
poslej še spoštljivejše, nego kdaj. Sploh je bil postal resnejši in ni 
več uganjal z njo nedolžnih sal; vsako besedo, katero je z njo govoril, 
je preudaril dobro, in skrbno je čuval svoje poglede, da ne bi nevede 
izdal svojih čuvstev. A čudo, iste izpremembe je on opazil tudi pri 
Feodori. Nič več ni bila, kakor pred kratkim, veselá; nje lice je bilo 
zopet resnobno, nje oči zamišljene, govorila je malo, odtegovala se je 
družbi in udeležbi skupnih izprehodov. In zdelo se mu je, kakor da 
se njega posebno ogiblje, dasi mu je bila vobče vedno prijazna in 
dobra, kakor nekdaj ; a Ervina se ni bránila, četudi je z njim občevala 
s kratkimi in pikrimi besedami. 

Da bi ona slutila, kaj se vrši v njegovi duši } Ne, ni bilo mo- 
goče! Samo vedežica bi bila mogla čitati njegove občutke iz nepro- 
dirnih črt njegovega obraza. 

Franjo je tako sodil, ker ni vedel, da je ženská v resnici polu- 
vedežica, kar se tiče srčnih razmer. Mlado, brezskrbno dekle ne bi 



•54 



Ivan Savéljev : Helena. 



bilo niti Z daleka uganilo njegovega diisnega položaja. Dekle, živeče 
v samih sanjah, sodi po sladkih besedah in iskrenih pogledih o nag- 
njenju drugih do nje. Vse drugače pa žena. Iz bliska nemirne zenice, 
iz nejasne, preti'gane, negotove besede ugane ona tajnosti, ki se vrše 
v globini sľca, o katerem sluti, da je njej nakloiijeno. 

Takšne so bile razmere v prijazni Vidmarjevi poletni hiši na 
holmu štiľinajst dni potem, ko so se bili tjakaj preselili naši znanci 
iz mesta. 

(Dal j e prihodnjič.) 




Helena. 



Zložil Ivan Savéljev. 



tt 



ot začarane stoje 

Hiše črne in grozeče ; 
Tožno včasih iz megle 

Luč samotná zatrepeče. 



V tiho noc, v temno nebo 
Zro očesca ji sanjava; 

Bog ve, kod sedaj lahnó 
Dušica ji srečna plavá. 



Kam me vodí temná pot? 

O, da bi imel peruti, 
Daleč, daleč, le odtod, 

Tja, kjer srce vec ne čuti 



Ali ji prihodnje dni 
Slikajo veselé sanjer 

Ali si nazaj želi 

Spet večere nekedanje.-^ 



Glej, visoko v megli tam, 
Tam so okna razvetljena: 

Ah, to je Helenin brara, 
In pri oknu je Helena. 



Ah, zakrit je prejšnji čas 
V njeni duši sanjajoči 

In pozabljen, kakor jaz 

Pod nje oknom v mŕtvi noci. 



^ 



ečerni mrak svoj črni plašč 

Razgrinja naokoli, 
V skrivnostnem miru množica 

Po teroni cerkvi moli. 



Ne gleda mi v oltár oko, 
Temno je na oltarji ; 

Očí so njene zarji dve, 
Nebeško lepi zarji. 



A v mojem srcu ni miru, 
Kako bi mogel biti ? 

Strastí mogočno morje kdo 
Bi znal upokojiti ? 



>)V teh neizpolnjenih željáh 
Pretežko je živeti ; 

Četudi ti ne Ijubiš me, 
Jaz nočem več trpeti. 



Iva» Savéljev : Heleua. 



»55 



Objamem in poljubim te, 
Da v mehkih rokah tvojih 

Ugasne ta ])ekoča stiast, 
'ľa ogenj v prsih moji h . . 



V trepetajočih lučicah 
Oltár tedaj zašije, 

In orgelj veličastni glas 
Po cerkvi se razlíje. 



In zdi se mi, kot da bi pel 

«,jKlečite in molite, 
Četudi srce bráni se, 

Molite in trpite . . .* 



8. 



*\l/h, Amor, kaj sem ti storil, 
Ua me sovražiš tako? 
O sladkem, sanjavem večeru 
Zakaj si pokazal mi njo? 

Zakaj najostrejšo puščico 
Izbral si za moje srcé, 

Da tečejo solze iz njega, 
Krvavé, pekoče solzér 

Kaj ni še izteklo zadosti 
Iz srca krvavih solzá ? 

Oj, Amor, ozdraví mi ráno 
Če še se ozdraviti da!c 



Sočutno tedaj nasmehlja se 

Mogočni krilati car: 
>0, da bi to vedel, verjemi. 

Ne streljal bi na-te nikdar. 

Zdravilo je čisto domače 
In tudi preveč ne boli; 

Potrpí, če morda priteče 
S puščico par kapljic krvi.« 

Pred mano brezkončna praznota, 

Tisina, terna naokrog. 
Za mano pa v solnčni svetlobi 

Smehlja se veseli bog. 



» Postoj še trenotek, oj Amor! 

Se eno, le eno željó: 
Nazaj jo zabodi puščico 

Globoko v to srce bolnó!« 







h kako je noč strahotna, 
Ni ne zvezd, ne lune jasne; 
Oh kako je srce tožno, 
Ni ne sreče, ne tolažbe . . . 
Da razjasniš mojo dušo, 
Pridi, duh, iz svetle čaše ; 
Da pozabim te, Helena, 
Pijem zdaj na tvoje zdravje, 
Dneva ni brez solnčne iuči, 
In naj tudi zvezde zlate 
Lepše kakor kdaj gorijo ; 
Sreče ni brez tebe za-me, 
N i brez tebe je. Helena. 
Ah, jaz čutim, ko zrem na-te, 



Da Ijubiti me ne moreš; 
A povej, kako bi rasle 
Rože brez svetlobe solnčne ? 
A povej, kako brez nade 
Moglo bi srce živeti? . . . 
Da ne vidim te nikdar več, 
Da pozabim te, Helena, 
Pijem zdaj na tvoje zdravje. 

A na tla mi páde čaša . . . 
O povej, kako bi rasle 
Rože brez svetlobe solnčne? 
O povej, kako brez nade 
Moglo bi srce živeti ? 



crfU 



5^ Marijan Savič: »Socijalist !« 



„SocijalisťM 

Slika iz delavskega življenja. 
Spísal Marijan Savič. 

. . . Und hart stand plotzlich vor der Seele mir 

Der Unzählbaren Los, die Jahr um Jahr 

Sich miih'n und werken, emsig wie die Bienen, 

Und ihres Lebens ganze Ernte doch 

In fremden Speichern oder Stuben finden 

Zuletzt. Wenn heuť sie kameň, angelockt 

Vom Hauch des eig'nen Schweisses, wie die Bienen, 

Wer í-älie sie im Rechtr Und doch begehrten 

Sie mehr nicht als das kleine Thierchen hier: 

E in Theil von dem, was ihre Miih' geschaffen! . . . 

Mein Blick ward triib, ich lächelte nicht mehr. 

De 1 e G razie. 




rav sľečno in zadovoljno so živeli Ružičkoví. Bogatí 
sicer niso nikakor bili ; pritlično stanovanje v Hernalsu 
na Dunaju tudi ni bilo prostoino, še manj pa svetlo; 
a skľbnost neumorno delavnega očeta, prevdana zve- 
stoba žene ter Ijubezen in marljivost otrok so bile 
zvezde, ki so tako blagodejno razsvetljevale tesni dom, da ne bi ga 
strojevodja Ružička zamenjal niti z najbolj luksurijozno palačo, v 
kateri gore žaike električne lúči ter širijo inozemske cvetlice in rast- 
line bohotno vonjavo po krasnih, širnih dvoranah, katerih stene in 
tla so pokľita z najtežjimi in najdragocenejšimi preprogami, kjer mikajo 
oči in razveseljujejo dušo krásne slike in kipi iz mramorja in brona . , . 
kjer pa cesto, da, navadno kraljujejo zvito prikrita podlost, hinavščina, 
sebičnost, brezsrčnost in prevara . . . 

Kadar se je vrnil zvečer od dnevnega napora utrujeni Ružička 
domov, ga je vsekdar sprejela njegova družinica s tolikim veseljem, s 
tolikim vriščem, kakor da se ne bi bili videli že celo leto, a minilo je 
bilo samo — dvanajst ur od slovesa. 

Med tem ko je hitela žena Neža napravljat skromno večerjo, je 
prinesel ročno sin Janko očetu v ilnati skledi mrzle vode, petletna 
Nanka je tekla po milo in brisačo, triletna Marica pa, ki je ravno 
začenjala govoriti, je oklepala svoje polne ročice okoli očetovih kolen, 
hoteč se tudi sama umivati, in pluskajoč po vodi, je kakor račka 
razmetavala mokroto na vse stráni . . . 
In potem so sedli za mizo večerjat. 

Mati je molila glasno, oče in deca pa so ji takisto odgovarjali. 

Ej, in kako jim je šla nato v slast preprosta jed! — Ni be- 

sedice ni izpregovoril nihče med jedjo, — nu, pa saj oče tudi ni trpel, 



Marijan Savič: »Socijalist !« 157 



I 



da bi se govorilo, dokler je stala skleda na mizi, »Vse o pra\^m 
času!« je rekel. »Hitro jej, pa hitro delaj! — Kakršen jedec, tak 
dela vec. ^^ 

Tem živahnejši pomenek pa se je vnel po končani večerji, ko 
so zopet odmolili zahvalnico. 

Janko, ki je hodil že v Ijudsko šolo, je moral vselej natančno 
povedati, ali in kje je bil vprašan, koliko je znal, kaj je dejal gospod 
učitelj, in kaj se je naučil danes novega . . . 

Ružička je navadno pohvalil nadarjenega sinčka, ki je bil vnet 
za učenje, v soli in doma pa vzorno poslušen. Zal, da je bil radi 
nagle rasti pri svojih letih jako šibkega telesa; pač pa je bil mirni 
in pohlevni Janko, s temnorjavimi očmi, črnokodrastimi lasmi, okroglim 
obrázkom in fino, belo poltjo jako lep deček. Oče ga je Ijubil bolj, 
kot zenico svojega očesal Bil je njegov ponos,, njegova nadá. Nikdar 
se ni naveličal kramljati z njim in besedičiti v modrostnih mejah 
malega učenjaka. A Janko je bil tudi materin Ijubljenec; saj je bil 
Jankov obraz do pičice tak, kakor je bil njen v prvi mladosti, Tako 
vsaj ji je cesto zatrjeval srčno jo Ijubeči soprog, in »onc ni lagal 
nikdar ! 

Vsled izredne Ijubezni do najstarejšega pa vendav roditelja nista 
zanemarjala manjših otrok; tudi k tem sta se obracala vedno z veliko 
pozornostjo, skrbjo in Ijubeznijo — seveda, prvorojenec je imel le 
povsod prednosti 

Ko so se spravili otroci drug za drugim spat v svoje posteljice, 
pri čemer sta jim pomagala oče in mati, zadevajoč in prekrižujoč jih 
po čelu, ustih in prsih, pa.poškropivši jih z blagoslovljeno vodo, sta 
posedela zakonca še nekaj čaša v važnem pogovoru. 

Ves dan nista bila skupaj, Ijubeči pa si imajo vedno veliko po- 
vedati; in tudi, ko jim zmanjka snovi za pogovor, jih osrečuje že 
bližina Ijubljenega bitja, najsi tudi molči . . . 

Neža je pravila soprogu vsaki večer, koliko je izdala ta dan, 
kaj je kúpila, kaj delala, kaj je z vedela novega — mož pa j i je pri- 
povedoval novice iz tvornice, pa ji naročal za naslednji dan to in 
ono ter ji dal potrebnih novcev za nakúp najnujnejših reči. 

Potem sta pokleknila, molila tiho vsaki za-se večerno molitev 
in šla leč . . . 

Drugo jutro za rana sta bila zopet pokonci. Neža je skuhala 
soprogu zajutrek; .še enkrat ji je naročil, kar je bilo treba, da ne 
bi pozabila, in poslovila sta se — do večera. Ko so se prebudili otroci, 
je bil oče že dve uri na delu . . . Ker ni hodil domov obedovat radi 



158 Marijan Savič : *Socijalist !« 



oddaljenosti svojega stanovanja od tvornice, ki je bila na periferiji 
mesta, je ostajala družinica črez dan sama . . . 

Tako so živeli Ružičkoví srečno in zadovoljno že osem let. Oče 
je slúžil malo več, nego so potrebovali, da so mogli plačevati sta- 
narino, se oblačiti ter se skromno prehranjevati, in zdraví so bili. Po- 
sebnih skrbi torej bas níso poznali Ružičkoví. 

Nekega večera pa ni bilo Ružičke nenavadno dolgo domov. V 
velikanskih skrbeh je bila Neža radi tega, saj je čula tolikrat in tolí- 
krat o nesrečah pri strojih. Morda se je tudi o n ponesrečil — morda 
je tudi njega zgrabilo kolo ali pa butila os ter mu zlomila kak ud, 
alí pa — kar Bog varuj! — ga celo ubila! — Kdo bo potem skrbel 
za-njo in za nedolžno, nepreskrbljeno deco! ? — Razen nekaj petakov v 
hranilnici, razen pohištva in obleke nímajo ničesar, s čimer bi se mogli 
žívití ! — Oh, kdo se bi brigal za-nje, ako ne bi bilo več njega med 
živimi! — Lakota, siromaštvo, bolezen in kdo ve še kakšne težave in 
betežnosti bi potrkale kruto na njih vráta! — 

Silná skrb je torej navdajala Neži srce. Vsaki trenotek je hitela 
gledat pred vráta : alí že ne prihaja ? — Domišljívost pa ji je porajala 
vedno hujše, groznejse slike o nesreči, ki se je morda dogodila so- 
progu ... 

Ker ní mogla radí malih otrok sama z doma, je po.slala Janka 
v sosednjo hišo povprašat k Zajčku, kí je delal v isti tvornící. Deček 
se je vrnil z vestjo, da tudi Zajčka ní še doma, in da se njegova 
žena . . . j oka. 

Uboga Neža bi bila skrbí in strahu skoro skoprnela! — Otroci 
so začelí tožiti, da so gladni; dala jím je jesti. — Potem so znova 
čakali. 

Ružičke pa še vedno ni bilo. • 

Maríca je Neži zaspala v naročju, Nanka je dremala za mizo, 
Janko pa je nemíren tekal vsako minuto na ulico posluškovat, se-lí 
ne blížajo znani mu očetoví koraki. Končno pa je premagal dremež 
tudi Janka. Mati je položila torej otroke v postelje, kjer so kmalu 
trdno zaspali. Sama pa je sedla za mizo, izkušala šivati, a skrb se je 
je polotila v tej osamelostí še sílneje. Začela je moliti, a sredi molítve 
je prestala in tiho govorila s seboj: tMoj Bog, kje je, kaj se je 
zgodilo.í^^ — 

Kazalec na uri je kázal že blízu enajstih, ko so se začuli brzí, 
krepkí koraki mimo okna. Takoj ga je spoznala — malo nato je 
vstopíl Ružička živ in zdrav, a smrtno bied. 



Marijau Savič : »Socijalist !« 159 



»Zakaj mi delaš tolike skrbi ?« ga je vprašala takoj, napol oči- 
tajoče, napol boječe. 

Ružička pa je odgovoril osorno: »Pridejo še hujše!< 

Nato je sedel na stôl konec mize, si pomaknil širokokrajni klobúk 
še globlje na čelo ter, naslonivši polno brado ob levo roko, zri molče 
pred se. 

>0h, moj Bog,€ je zaihtela Neža, »kaj se je vendar zgodilo? Ne 
muči me s svojim strašnim molkom . . . saj vidiš, da umiram od sa- 
mega strahu . . . govori ! — zaupaj mi vse, saj sem kot tvoja zvesta 
žena došlej vselej sočutno trpela s teboj ! « 

>Nič — nič, Neža ! Pusti me — samo slabé volje sem . . . saj 
vidiš — ne vznemirjaj se — večerjo mi prinesi . . . pa spat pojdiva 
— jutri bo že dobro — ali slišišlc 

Ružička je vstal in, obrnivši obraz v strán od žene, si začel ner- 
vozno slačiti delavno suknjo ter oblačiti lažjo. Žena ga je strmé opa- 
zovala. Ko pa je segel po vrču, da bi si natočil v skledo vode, s 
katero bi si umil roke, se mu je tresla desnica tako, de je polil tla. 

Sedaj se ni mogla Neža več premagovati. Stekla je k môžu in, 
objemši ga okoli vratu, z obema rokama ga prosila ihteč: >Jan, Jan, 
zakaj mi tajiš I Ali nisem več vredna tvojega celega zaupanja ? — 
Saj si ravnokar dejal, da pridejo še hujše skrbi črez naju I Jan, nekaj 
se ti je zgodilo žalega — povej ! — zakaj ne poves!* 

In žena je začela zopet bridko plakati. 

»Neža, tiho bodi, Neža!« jo je miril in tešil soprog. »Glej, otroci 
spe — ne budi, ne plaši jih! — Ali čuješ ? Ne plaši jih! — Vse ti 
zaupam; saj te Ijubim neizpremenjeno kot oni dan, ko sta se združili 
najini poti — da, še bolj te Ijubim sedaj radi teh-le« — je pokazal 
na otročje posteljice, kjer so že spančkala mirno nedolžna bitijca — 
»samo ne plákaj mi, ker vsaki tvoj vzdih mi je oster nož v srce in 
obupal bi, ako ne bi veroval v Boga!« 

»Torej začni, začni — povedi naglo; zakaj negotovost mi je 
hujša od smrti I « — je silila Neža, sedla tik moža ter gledala naj po- 
zorneje soprogu v skrbi polno lice. 

^Neža, moja žena, moja prijateljica,* je začel, Ijubeznivo jo pri- 
jemši za roke, »ti veš, da je namen mojega življenja tvoja in najinih 
otrok sreča. Ko sem te spoznal — si bila navadna dekla trpinka — 
ker sem te Ijubil, sem te takoj snubil s trdnim namenom, da ti ústa- 
novim lepšo, ugodnejšo bodočnost. Takrat sem slúžil še kot navaden 
delavec v naši tvornici. Dvigniti se višje, do uglednejšega mesta, do 
boljše plače je bila moja edina edincata naloga, ko sem se združil s 



l6o Marijan Savič: »Socijalist !< 

teboj. Učil sem se po noci, ker po dnevi nisem utegiiil, ter napravil 
izpit za strojevodjo. Plača se mi je povišala — laze sem dihal — svo- 
bodneje^ mirneje gledal v bodočnost. Slabo se nama bas ni godilo. 
Tudi, ko je narasla najina rodbina na pet glav, se nisva mogla pri- 
toževati, da trpiva pomanjkanje. Skromno, a dostojno smo živeli . . . 
Ti si pridno, varčno in razumno gospodinjila, jaz pa sem storil vselej 
svojo dolžnost . . .« 

»Ti si storil vse, dragi moj, jaz sem te jedva malo podpiralaI« 
je ugovarjala Neža. 

»Ne ponižuj svojih zaslug brez potrebe, moja Ijuba žena, c je 
dejal resno Ružička. »Ce nikjer drugod, goto vo se je pri naju ures- 
ničila národná prislovica: »Zena podpira tri ogle hiše, mož pa le 
enega.« — Ako bi bila ti léna, zapravljiva, nespretna, bi bilo vse moje 
delo brez uspeha — bil bi revež jaz, bili bi siromaki mi vsi ! Tako 
je, Nežal — In glej, reveži, siromaki morda vendar-le skoro posta- 
nemo, morda smo že radi mene, samo radi mene . . .« 

»Jan, ali blazniš? — kaj vendar govoriš ? — radi tebe siromaki? 
— ne govori . . . !c 

»Molči, Neža, in poslušaj 1 — Pred tedni sem ti pravil, da je na- 
pravila tvornica »Sonnenstern und Sôhne« bankerot, ter da je s tem 
izgubila naša tvornica prvo in najnevarnejšo konkurentinjo. Naša 
tvornica, naša firma je pridobila s tem glede svoje solidnosti še večji 
ugled — naročniki propadle tvornice so se obrnili do naše ter tako 
skoro potrojili dohodke gospodarju naše tvornice. Razumevno je, da 
so se vsled tega vsi ,artiklji*, katere izdeluje vsled bankerota konku- 
renčne firme v Cislitvaniji 1 e naša tvornica, znatno podrazili, ter da 
je ravno radi tega izkupiček, ki ga spravlja sedaj v žep naš gospodar, 
za nekaj stotisočakov mastnejší . . . Ker je stvar taká, smo smeli po 
vsej pravici pričakovati, da bo delil naš delodavec svoj dobiček z 
nami, saj mu ravno mi pomagamo do bogastva — upali smo, da nam 
sam radovoljno poviša vsaj za nekaj dvojač naš zaslužek, kar bi se 
pri njegovem ogromnem bogastvu pač ne poznalo skoro nič . . . Nu, 
zmotili smo se kruto! Namesto poboljška smo dobili za isti za- 
služek le še več dela; kajti tvornica odpravlja in izvaža svoje izdelke 
sedaj hitrejejn v večjih množinah, kot došlej — in mi smo samo še bolj 
napreženi.c 

»Zdelo se mi je, da prihajaš v poslednjem času domov res veliko 
bolj zdelan, nego sicer, toda mislila sem, da si slučajno in mimogrede 
malo bolehen. Zakaj mi nisi tega povedal prej ^€ 

»I, čemu bi ti neki pravil! Pomagati bi mi itak ne mogla !« 



Marijan Savič : »Socijali.st !« i6l 



»Res je, ali . . .« 

tNič, nič, draga moja — samo žalostila in jezila bi se! Zato ti 
nisem povedal ničesar. — Nu, nam delavcem pa je končno tako rav- 
nanje le presedalo; pomoci smo si hoteli sami. c 

» Štrajk? — Moj Bog, Jan . . .!c 

»Ne, ne, štrajk je dandanes še vedno opasno sredstvo ; hoteli 
smo poskusiti najprej zlepa. Zmenili smo se torej delavci, da pošljemo 
deputacijo k šefu s prošnjo, naj uvažuje pri svoji sreči tudi nas.c 

>Kdo-li bi mogel trditi, da n i naša želja po božjem in človeškem 
pravú umestna, pravičnalpc 

»Naš šef, draga Neža, naš šef je bil drugega mnenja. — Danes 
pred začetkom dela smo se torej do dobra zmenili, da pôjde depu- 
tacija k tvorničarju opoldne med počitkom. V deputacijo so bili iz- 
voljeni sosed Zajček, Beneš, Bouhal, Dvorak in — jaz.« 

»Ti tudi? — Seveda, ti tudi — starejši, uglednejši delavci !c 

»Da, delavci, ki znajo tudi kaj ziniti 1 — Ko smo bili torej med 
12. — I. svobodni, smo šli tisti peteri k šefu. Sluga nas najprej niti ni 
hotel naznaniti; ko pa smo mu dopovedali, da smo prišli v korist 
tvornice samé, je šel z osornim obrazom vendar-le v pisarnico . . . 
Takoj nas je pustil šef pred-se. Vstopili smo torej v njegov komptoar, 
ki pa je po svoji potratno bogati opravi bolj podoben spalnici 
kake gledališke ,boginje', in gospod šef nas je že iz dalje nagovoril : 
>Kakšen pes vas je pa prinesel ob tej uri semkaj me motit!?« — 
Gospod šef je ležal — závit v svilen ,šlafrok' — iztegnjen na baržu- 
nastem kanapeju in menda baš — dremal . . . Seveda, »motilic smo 
ga ! — Ponižno smo torej pristopili in se mu poklonili skoro do tal ; 
potem pa sem začel govoriti jaz v imenu vseh. Najprej sem opravičil 
svoje tovariše in sebe, da prihajamo ob tej uri, češ, da ga ob drugem 
času ne moremo dobiti doma. Potem pa sem mu izrazil skromno in 
pohlevno željo tvorniških delavcev : da nam z ozirom na sedanje pre- 
ugodno stališče tvornice svoje poviša plačo, ali pa da nam odpusti 
vsaj dve uri dela. — Vidiš torej, da so bile naše prošnje jako milé. 
V nobeni tvornici ne delajo za naš zaslužek celih dvanajst ur ! — Nu, 
i to je bilo šefu odveč! — »Nesramna pakažalc je zavpil nad nami — 
»kaj vam je li prišlo na misel ! Ha, ha! Večjo plačo, pa manj dela — 
ha, ha! — Komur ni všeč, pa pojdi ! Delavcev je dandanes povsod 
preveč, da se kar vsiljujejolc — Pripomnil sem, da naj bi bili delavci 
in delodavec ena družina, ki podpirajo drug drugega, da sta uspeh in 
korist na obeh straneh — da po vsej pravici ne gre ves dobiček 
tvorničarju, ampak tudi delavcem — da bo imela le tvornica korist od tega, 

II 



[02 Marijan Savič: »Socijalist !« 



če se olajša delo delavcem za dve uri, ker bodo ostalih deset ur to- 
likanj čilejši in marljivejši, a sedaj mineta poslednji dve uri ob občni 
onemoglosti pravzaprav skoio brez vsakega haska. — Nu, govoril 
sem gluhira iišesom. Razkačil sem ga le še boij. Ko pa je zinil Dvorak 
besedo štrajk, je bil ogenj v strehi. Razkoračil se je pred nami ter 
vpil in zmerjal nas kot pse:« 

,Maľš, poberite se — upornikov ne marajo nikjer — socijalisti 
nimajo kniha v moji tvornici — izgubite se pri tej priči, da mi ne 
nahujskate še ostalih ! — marš, marš ľ 

»Pozvonil je, in pritekel je blagajnik, kateremu je ukázal, naj nas 
takoj plača. Zaman smo ugovarjali — zaman smo ga prosili — plačali 
so nas, porinili nas na ulico, in — brez dela smo, razvpiti kot uporniki, 
kot socijalisti, brez kruha, brez službe . . .« 

Ružička je umolknil in jezno trmil v tla. Potem pa je skrčil 
roko v pest ter udaril po mizi, da je poskočila svetilka, rekoč: iPro- 
klete pijavkelc 

>Ne kôlni, za Boga, ne kôlni !c ga je tešila Neža. »Vzbudiš otroke! 
— Ne skrbi, še imamo nekaj v hranilnici — znan si kot spreten 
strojevodja, delo doboš drugod, Jan I Ne obupuj, saj niso vsi tvorni- 
čarji taki.« 

»Da, da, niso ne, ali kaj to hasni delavcem! — Hej, draga moja, 
tudi jaz sem živel do danes v slepi veri, da so krščanski delodavci 
boljši, pravičnejši do nas, nego židje. Danes pa sem se prepričal, kako 
resničen je pregovor, da vrana vrane ne piplje, da so vsi kapitalisti 
enaki sebičneži in izsesovalci ubogih delavskih slojev. Vsi so enaki, 
Neža, vsi, najsi bodo katoliki, protestantje, brezverci ali židje . . . 
Denár jim je Bog, delavec pa le sredstvo, orodje, s katerim vedno 
bolj debele in rede tega svojega boga! c 

»Pa kako si prišel do tega uverjenja? — Si-li iskal . . . ?« 

»Seveda sem iskal takoj nove službe! Pomisli, da so nas okoli 
ene ure popoldne že izpodili . . . kaj smo hoteli početi drugega!?€ 

»Zakaj nisi prišel domov? c 

»Domov? — Ha, sram me je bilo, in srce mi je pokalo od pre- 
veliké skrbi, kaj da porečeš ti ! — Hotel sem se vrniti domov z novo 
službo, če možno že nocoj . . . pa varal sem se, varal grozno, grozno!« 

Ružička je planil pokonci in s sklonjeno glavo — potisnivši 
obe pesti v hlačna žepa in srepo, divje zroč pred-se — je tekal po 
sobi gori in doli. 

» Danes, danes sem spoznal šele do dobra vso zlobo sveta — 
danes se je pretrgalo zagrinjalo pred mojimi očmi, da sem izpregledal 



Marijan Savič : »Socijalist !« 163 

námah vso nečloveško krivico, ki se godi nam delavcem že toliko in 
toliko let, katere pa naši odločilni krogi ne morejo, nočejo odpraviti, 
ker so menda takisto v krempljih kapitalistov! — Da, do danes sem 
bil navzlic svojim štiridesetim letom še naiven deček, ki je presojal 
Ijudi po svoji glavi, po svojem srcu — domišljal sem si, da, kar gane 
mene, kar se smili meni, kar veseli mene, kar obtežuje mojo vest, da 
vse takisto občutijo tudi drugi Ijudje. Danes pa sem izprevidel, da se 
godi cesto bas narobel Ha, ha! Jaz, bedakU — 

»Toľej te niso hoteli, Jan?< je vprašala Neža. 

»Nikjer, nikjer, Neža! — Povsod so mi pokazali vráta, boječ se 
me kot gobavega človeka! Oh, zblaznel bi . . .!« 

»Pa kako je to možno? — Tvoja izpričevala so izvrstna . . . 
že štirinajsto leto si slúžil zdižema v prejšnji tvornici, torej si' zanesljiv, 
resen delavec . . . !« 

^Da, vse je res, Neža, a ravno to mi je škodovalo! — Ti se 
čudiš, kaj ne? — Ha! — in vendar so včasih človeku celo dobre 
lastnosti v škodo. — Čuj, da ti povem do konca 1^ 

»Ko smo stali torej brez službe pred tvornico, smo šli v prvi 
jezi v nasprotno gostilnico. Ondi smo si dali seveda pošteno dúška I 
Dvorak je predlagal, naj počakamo, da mine delavski dan, ko pridejo 
tudi naši tovariši iz tvornice. Hotel je, da se takoj zmenimo za velik 
shod vseh tvorniških delavcev našega bivšega šéfa, na katerem naj 
bi sklenili občen štrajk, ako nas petorice ne vzame nazaj, pa ob enem 
ne ustreže naši želji, t. j. noče niti povišati plače, niti zmanjšati števila 
delavnih ur . . . Spočetka smo bili vsi složni za ta predlog; domenili 
smo se že bili o vseh posameznostih. Kmalu pa smo se umirili ter 
začeli misliti tudi na možne posledice, če nas prišili trmoglavi šef do 
štrajka. Najprej je mogoče, da večina z našim predlogom ne bo za- 
dovoljna, torej se z njim le še bolj počrnimo; drugič je možno, da 
ustreže šef delavcem že s kako mrvico, nas pa navzlic tému ne sprejme 
več; tretjič se pa lahko primeri, da se nam sicer posreči, pridobiti 
večino za štrajk, a nato bi se pa morda odzval šef s tem, da bi na- 
mesto nezadovoljnih delavcev sprejel odpuščene delavce propadle 
tvornice »Sonnenstern und Sohnec, ki se takisto brez dela in jela 
potikajo okoli, iščoč si službe; ti bi bili zadovoljni še z manjšim za- 
služkom, nego smo ga dobivali mi došlej . . . Začeli smo premišljevati 
vse možne strašne posledice svojega hujskanja — začeli smo razma- 
trati, koliko tovarišev bi prišlo vsled tega ob kruh, koliko rodbin bi 
zagazilo poleg nas v siromaštvo — začeli smo si predstavljati vso 
velikansko odgovornost tcr že v dúhu videli biede, upadle obraze otrok 



164 Marijan Savič: »Socijalist !« 



in Žena svojih tovarišev ter že v dúhu slišali kletve, ki se usipljejo — 
na nas, zapeljivce . . . Zgrozili smo se, upadel nam je pogum . . . 
Izprevideli smo, da si poišče petorica delavcev laze in hitreje nove 
službe, nego stotine njih — in premislili smo si . . . Zapustili smo 
torej gostilnico ter se odpravili takoj v različne posredovalnice za 
oddajanje služb. Razdelili smo med-se okraje, da ne bi hodili drug 
drugemu v napotje, ter smo se ločili, želeč si uspeha . . . Jaz sem 
pretekel in preiskal došlej že tri okraje ; za jutri mi preostaje samo še 
eden. Nu, upanja nimam nobenega več . . . Kamor koli sem prišel, 
povsod so me vprašali najprej, zakaj sem zapustil prejšnjo službo? — 
Povedal sem jim po resnici, oni pa so nejeverno zmajevali z glavami. 
Navadno je stopil šef še k telefónu ter začel zvoniti in klicati številko 
telefona v naši tvornici. Potem pa se je začel tak-le pogovor: 
»,Haló, haló! — Kdo tamp'c 

>, Ťukaj šef firme X, — Prosim vas, gospod kolega, da mi po- 
veste, zakaj ste odrekli službo bivšemu strojevodji Ružički?'« 

>,Kako pravite?'« 

»,Soci jalist?'* 
» — — — . « 

»,Hujskač? — Ah, hvala vam lepa za Ijubeznive informacije; 
ponuja se ravno menil'c 

* — — — .« 

»,Da, da, ni možno; také Ijudi treba radikalno ! — Sluga! — 
Hvala I — Konec !'< 

»In zopet je zazvončkljalo ; šef pa je stopil k mení ter dejal: >Sami 
ste čuli večino pogovora z bivšim vašim gospodom. Popisal vas je 
kot nevarnega s o c i j al i s t a , celo komunista, ki bi najraje razdelil 
ves njegov imetek na enake dele med delavce — hujskač ste, pravi, 
ki je nevaren za disciplino v tvornici . . . obžalujem torej ! — Soci- 
jalista spustiti med delavce, se pravi : deti ščuko med postrvi ... Z 
Bogom ! « 

>In šel sem. Tako se mi je zgodilo povsod . . . Včasih sem naj- 
prej pokazal svoja dobra izpričevala ter pravil, koliko let da sem 
slúžil pri enem in istem gospodarju.c 

>,Pa zakaj ne služite več ondi.^'t so me vprašali. 

»Dvanajst ur skoro nepretrganega dela. to je bilo za me preveč,€ 
sem odgovoril. > Prosil sem svojega bivšega šéfa, da me nekoliko raz- 



Šimon Rutar : Carigrad. 165 

bremeni; a šef me je odpustil, češ, da dobo lahko drugega delavca za 
isto plačo in za isto dobo časa.« 

»,Hm! čudno! hm I — Po izpričevalih ste izvrsten, jako spreten 
delavec — kako da vas je kar tako odpustil? — Čudno, sumnjivo l'c 

*In pustil me je nekaj minút čakati . . . Zopet je začel peti 
telefónov zvonec — črez nekaj čaša pa se je vrnil šef k meni, sko- 
mizgnil z rámami, pa rekel:c 

>,Seveda, seveda . . . zdelo se mi je . . . tako izvrstnega delavca 
ne izpode kar brez tehtnega povoda . . . seveda, seveda . . . soci- 
jalist, hujskač, nezadovoljnež . . . obžalujem ... Z Bogom 1 — Po- 
skusite v Franciji, v Angliji, v Švici, ali pa celo v Ameriki ... tu v 
Avstriji dobite težko znova službo . . .'c 

>Tako porogljivo in brezsrčno so me odslovili povsod. — Ob- 
letal sem vse firme, prosil, obetal — zaman . . . Jutri še enkrat po- 
skusim, morda . . .c 

Neža je ihtela še dolgo v noč . . . Ružička pa se je premetavai 
brez spanca skoro do jutra, ko je, utrujen od telesnega in duševnega 
napora, malo zadremal. — (Dalje prihodnjič.) 




Carigrad. 

Spísal Šimon Rutar. 
(Dalje.) 

d Sulejmanove mošeje se gre lahko navzdol mimo Se- 
limove mošeje v mestni del F e n e r ali F a n a r ob 
Ziatem rogu, kjer bivajo bogate grške rodovine, ime- 
novane »fanarjoti«. Tam je patrijarhova cerkev sv.Jurja 
in pravoslávna bogoslovnica ter sedež »ojkumenskega 
patrijarha*. katerega nazivljejo s »presveti«. V Carigradu je 40 pravo- 
slavnih cerkev, kapel in samostanov. Bolgari so si dali lani v Meid- 
lingu pri Dunaju uliti železno cerkev, katero so pripeljali na 36 vagonih 
v Trst ter od tam na parnikih v Carigrad. Postavili jo bodo letos 
spomladi v Fanarju, kjer so morali za-njo tla pilotovati. Motivi te 
cerkve so bizantinski, toda prikrojeni sedanjemu vkusu. Vračajoč se 
i z Fanarja nazaj doli ob Ziatem rogu, pridemo najpoprej do tobačne 
tvornice, v kateri je ravnatelj hrvaški rodoljub Gjuro Klarič. V tvornici 
dela okoli 1500 Ijudi, večinoma ženskih, ki razrežejo na dan loooo do 
12.000 kg' tobaka in napravijo pol milijona cigaret; toliko jih ne na- 
pravi nobena druga tvornica na svetu. 



[66 Simou Rutar: Carigrad. 



Črez Zlati rog vodita dva železná mosta na ladjah. ki se dasta 
na sredi odpreti, da morejo vojne ladje ven in noter; vojna luka je 
namreč na vzhodni stráni Zlatega lOga, tam, kjer sta admiralstvo in vojni 
arsenal. Med obema mostoma je tako imenovana trgovinska luka, 
zunaj dolenjega pa se ustavljajo parniki. Poslednji se imenuje tudi 
novi most, ali most » Sultán Valide*, ker se dotika z enim koncem 
mošeje enakega imena. Dolg je okoli 450 m^ in na obeh straneh so 
carinarji. Vozniki in pešci morajo plačati mostnino, ženské in berači 
so pa prosti te pristojbine. Sedaj nameravajo narediti nov most od 
kamenja in železa, ki bode imel na sredi 60 m široko odprtino, tako 
da bosta lahko dve ladji brez ovire hkratu skozi plule. 

V Galati pridemo najpoprej do borze in avstrijske pošte (filijalka 
je v Peri). Poleg Avstrije imata tudi Nemška in Rusija svojo pošto v 
Carigradu, ker turškim uradnikom ne zaupajo práv. Iz Galate nas 
pripelje žična železnica skozi predor v treh minutah v Pero; cesta pa 
se vije daleč okoli mimo otomanske banke in zapuščenega pokopa- 
lišča. Na meji med Galato in Pero se vzdiguje galatski stolp, ali 
• Kristov stolp« (TV'jpyo? tou Xpi^ToO, tou STaupou), katerega so Genov- 
čani sezidali 1. 1348. Do njegovega razgleda vodi 141 stopnic, in tam 
je 14 oken, skozi katera si lahko ogledaš ves Carigrad. Tudi požarna 
straža ima tu svojega paznika. Nad razgledom je še galerija, 48 m 
nad temeljem stolpovim. 

Od galatskega stolpa se pride dalje po »Gľande Rue de Perac 
mimo samostana iplešočih dervišev«, mimo raznih evropskih konzu- 
látov in poslanstev (avstrijsko veleposlaništvo je pod katoliško cerkvijo 
v »Rue Tom-Tom«) in mimo letnega gledališča do »Galata-seraja«, kjer 
je redarska straža. V tej ulici so najlepše evropske prodajalnice in 
menjalnice. Sploh je ta ulica poleg >Grande Rue de Galata«, ki vodi 
spodaj blizu morja, najživahnejša in najbolj Ijudnata. V glavni ulici 
perski so odprli letos pisarnico za tujce, da jim nakazujejo stanovanja 
po raznih hotelih. Za 20, 25 ali 30 frankov na dan dobi tujec sta- 
novanje, hrano in potrebne vozové (drožke, železnico, tramvaj in konje), 
da si lahko ogleda vse mesto, ne da bi moral še kaj druzega po 
stráni plačati. Dr. Dolinar n. pr. je plačal 1. 185 1. samo za stano- 
vanje v »Hôtel ďEurope« po 30 pjastrov = 3 gld. na dan. Čim dalje 
gremo po tej ulici, tem lepša in večja poslopja se nahajajo, n. pr. 
artilerijska kasarna, nemško veleposlaništvo i. t. d. Po tej ulici in česti 
se pripeljemo do sedanje sultánove prestolnice, do »Ildisk-kioska€, t. j. 
zvezdnatega kijoska, ki se nahaja kakih pet kolometrov zunaj mesta. 



Simou Rular: Carigrad. 167 



III. 

Bospoľ se razprostira šest ur daleč od juga proti severu. Nje- 
gove lepote in čarobnih izpreinemb ne moreš ni opisati, ni naslikati ; 
ľajni dr. Dolničar je zapisal v svoj dnevnik, da njegova lepota pre- 
kaša vsako poitiisel. Toda evropska sti'an je lepša od ázijské in ima 
tudi nrinogo vec drevja in dražestnih vil. Struja dere tukaj tako močno 
iz Crnega moľja, da morajo čolni, ki hočejo n. pr. z evropske na 
azijsko strán, najpoprej daleč ob levi obali navzgor veslati, ker jih 
zanese v stisnjenem loku na drugo strán. Zato pa je vedno priprav- 
Ijenih mnogo parnikov, k i plujejo od postaje do postaje, sedaj na to, 
sedaj na ono strán, kakor po velikem kanálu v Benetkah. Kakor je 
lep Bospor ob solnčnem dnevu (nepopisen je solnčni zahod), tako 
postane lahko nemiren in celo strahovit, kadar se črni oblaki pridrve 
sem doli od Crnega morja. Nevihta in ploha sta hiponna tu, in vsaki 
kajik hiti v varno zavetišče. 

Vozeč se po Bosporu, hitimo ob krasnih palačah Dolmabagče 
in Bešiktaš na levi ter Bejlerbej na desni stráni proti najožjemu mestu , 
okolo 400 /// širokému (prvá tretjina). Tu stojita dva stará grada, 
rumeljski in anatolski Hisari, ki sta pa bolj slikovita, nego strahovita, 
Zlasti prvi mogočno stoluje na strmem rtu sredi manjših in nižjih 
utrdb. Kmalu potem se Bospor razširi, in na levi se nam odpro za- 
poredoma kaj Ijubki zalivi z vilami in nasadi. Ob najlepših teh dragah 
stojita krásni mesteci Terapija in Bojukdere (druga tretjina Bo- 
spora), kjer prebivajo evropski veleposlaniki, kajti v mestu imajo le 
svoje úrade. Ni mogoče opisati vseh kopališč, izprehajališč, zabavišč 
in krepčališč, ki se tu kar zaporedoma vrste. In povsod kar mrgoli 
Ijudi najrazličnejšega kroja in jezika. Vendar tujec povsodi ob obali 
najlože opravi z novo grščino. Zadnja tretjina Bospora je sicer mnogo 
širja, pa manj slikovita in tudi manj obiskovana. Konec preliva stojita 
zopet dve trdnjavi in naposled ob Crnem morju dva mogočna svetilnika. 

Sultánova prestolnica Ildizk-kiosk ne stoji ob morju (in se sploh 
z Bospora skoro ne opazi), nego práv skrita je nad dolino potoka, 
ki teče proti Dolmabagče. Vsaki petek je pri sultanu tselamlikc, t. j. 
sultán se pelje v svojo mošejo, potem sprejema tuje poslanike in gleda 
parado mimo korakajočih polkov. Vsaki tujec si lahko dobí za dva 
goldinarja dovoljenje pri svojem konzulátu, da sme gledati selamlik. 
Vozoví pa so na tak dan zelo dragi, ker vsakdo hiti gledat »velikega 
gospodac. Ulice so ta dan z zástavami okrašene, vsaj tiste, po katerih 
se vozijo tujci. Po zelo prašni česti se pripeljemo do mosta v ome- 
njeni dolini in potem navzgor do zunanje ograje sultanovega bivališča. 



l68 Simou Rutar: Carigrad. 



Tu je poseben prostor za izvoščeke, ki čakajo svojih Ijudi. Práv blizu 
preproste paláce stoji sultánov adjutant z nekaterimi vojaki. Njemu 
se izľoči priporočilo konzulovo. Adjutant odkáže prišlecem vzvisen, 
ograjen prostor, nekako dvorišče, s katerega se vidijo sultánova pa- 
láca, dve dohodni česti in spodaj stoječa mošeja. Dáme dobe prostor 
in sedeže v bližnji vrtni hiši, odkoder se pa ne vidi sultánova paláca. 
Po obeh cestah prihajajo razno oblečení in razno oboroženi polki. 
Ko se ti postavijo ob cestah, pridejo služabniki ter poškrope cesto 
od palače do mošeje in jo posujejo z drobnim peskom. To delo po- 
nove kmalu zatem še enkrat. 

Okoli ene ure se pripeljejo sultanice in njih hčere (le-te, ako še 
nimajo 14 let, nezakrite) v bleščečih, kričečih svilnatih oblekah. Na 
dvorišču pred mošejo jim izprežejo konje; dáme ostanejo v kočijah. 
Za njimi pridejo tiho, zelo resno in umerjenih, težkih korakov dvorski 
dostojanstveniki in mladi princi, vsi pes. Kar pa se začuje fanfára, 
znamenje, da sultán prihaja iz palače. Vojaki zavpijejo dvakrát na 
eno grlo: »čokšah, padišah« (= dolgo naj živi padišah) in prikažejo 
(prezentujejo) orožje. Sultána pripelje kočijaž na enovprežnem koleslju ; 
star generál šedi na njegovi levici. Pred mošejo stopi sultán s ko- 
leslja in gre s svojim spremstvom opravit molitev. 

Ceremonija v mošeji traja skoro celo uro. Medtem so došli 
tujci sultánovi gostje. Dáme dobe črno kavo, moški pa limonado ali 
sirup z vodo in vsaki eno cigareto. Izhod iz mošeje ni več tako slo- 
vesen. Za dvorskimi dostojanstveniki in princi se pripelje sultán v 
navadni mladoturški opravi s fesom na glavi, brez dekoracij, sam konja 
vodeč in brez spremljajočega generála. Dáme pripeljejo za njim in 
jih postavijo v kočijah z izpreženimi konji nasproti oken, pri katerih 
sultán gleda parado. Predno začno vojaki defilovati, preide še mnogo 
čaša, kajti sultán ima med tem ,serkeľ s tujimi poslaniki in njih so- 
progami. 

Pri paradi se postavijo bande, ki so še precej dobro izvežbane, 
zraven dam nasproti sultanovega balkóna. Potem začno posamezni 
polki v kolonah mimo marširati. Vsaki polk ima svoje trobentače, 
ki korakajo naprej, ali trobente, pravé svetopisemske, drže le blizu 
ust in nič ne pihajo vanje, ker godbe igrajo. Takoj za trobentači 
pride zastáva s primerno stražo, potem polkovnik, za njim stotniki, 
ali kar že so. Pred vsako četo koraka po eden častnik. Vojaki drže 
puške za kopito ob desnem boku; na njih so bajoneti nataknjeni. 
Razen suavov (Arabci s turbanom) marširajo slabo, brez takta. Tudi 
mnogo oficirjev ne zna ni kolen iztegniti, ni po taktu korakati. Ko 



Šimon Rutar : Carigrad. 169 



odide zadnji polk — vseh je kakih šest, sedem — se razidejo tudi 
gledalci. 

Piedno se ločimo od sultána, se ozrimo še malo na njegovo pri- 
vatno življenje. Njegovo posestvo v Ildiz-kijosku obsega nad 500 oral. 
Oíicijelna njegova prestolnica se imenuje tudi »selamlikc, privátna pa 
»haremlik«. Le-ta sestoji iz vec vrst kijoskov, ki so prebogato okra- 
šeni s poľfirjem, mramorjem in drugim kamenjem, zlatom, rezbinami, 
preprogami, mozajiki, zrcali i. t. d. Vse to je milijone in milijone 
vredno. Med cesarskimi kijoski in palačami se nahaja tudi posebno 
gledalisče in posebna zvezdarnica. Pri vhodu stoje stráže redne vojske 
in skrivni policisti v dolgih suknjah. V prestolnici biva velikansko 
število — okoli 4000 oseb — služabnikov, uradnikov, igralcev in igralk, 
pevcev in klavnov, t. j. glumačev, ki morajo sultána zabavati. Veliki 
evnuh ima maršalsko čast in naslov »veličanstvo« ; on nadzira vhod 
k cesarskemu háremu. Ta sestoji iz veliké množine posameznih pa- 
lačic in je popolnoma ločen od druzega sveta, tako rekoč majhen svet 
ali kozmos za-se, ki ne ve nič o zunanjih dogodkih in vplivih. Živa 
bitja v njem so sami sužniki in sužnice. 

Vodstvo nad celim háremom izvršuje sultánova mati >validé«, 
ali če ona umre, pa njegova redilka ali dojka. Njej izkazujejo Turki 
izredno spoštovanje, kakor ne bi bila umrljiva ženská. Njej mora 
poslu.sna biti sultanica ter druga, tretja in četrta »kadina«, to so štiri 
zákonite sultánove žene (sultanica je umrla po leti 1895. 1.). Validé ima 
oblast nad življenjem in smrtjo vseh žensk v háremu, ona sme tudi pomi- 
lostiti. Sultánova mati uživa posebne časti tudi zunaj harema. Če se 
pelje iz palače s svojim knežjim spremstvom, prezentujejo vse stráže. 
Večkrat se vržejo moslimi na tla ob poti, po kateri se ona vozi, in jo 
prosijo, naj ona posreduje za-nje pri padišahu. Vse prošnje do sul- 
tána se morajo na-njo odpraviti, in tudi sultanice morajo njej izročiti 
svoje želje. 

Za zakonitimi ženami pridejo po vrsti sultánove favoritinje >ikbalc 
(ena do štiri), potem pa vse one mlade sužnice »hurÍ€, katere je 
sultán milostno pogledal in jih ogovoril, ter imajo upanje, da posta- 
nejo kdaj favoritinje. Sele za temi pridejo matere cesarskih princev 
»kadine-effendisc — vsaka sužnica zadobi svobodo, ko rodi siná — 
in »sultanasc, t. j. neomožene princesinje cesarske krvi. Vsaka teh 
žensk ima svoje posebno gospodinjstvo in postreštvo, namreč kakih 
deset, dvanajst imenitnih dam z našlo vom »katfas« (gospodarice), od 
katerih ima zopet vsaka po kakih 6 — 10 novic, tako da šteje dvor 
sultanice okoli 80 ženskih. 



lyo Simou Rutar: Carigrad. 



Ko sultán obišče katero ženo, se nališpa ves hárem. Vse ženské 
se oblečejo tako, da se njih lepote najugodnejše spoznajo, in se po- 
stavijo potem v eno vrsto. Brž ko sultán sede, mu postrežejo sužnice s 
kavo, šoľbetom, cigaretami itd. Pri tem imajo najlepío priliko, da mu 
pokažejo svoje kiasote. Govoreč z damo, kateri je namenil svoj poset, 
se ozre na diažestno »hun«, ki mu je kavo ponudila, ali katera je 
dľugače vzbudila njegovo pozornost. Sultán vptaša: >Kdo je ta lepa 
sužnica, kako se imenuje?« S tem postane sužnica sultánova favo- 
ritinja. Sultanica, pri kateri se je to zgodilo, ukáže sužnici, naj poljubi 
resice (= franže) ob stolici, na kateri sultán šedi ; potem jo odpeljejo 
v posebno sobo, kjer čaká sultána. Zgodi se pa tudi, da sultán ne 
pride k njej ; če pride, dobi nová favoritinja svoje posebno gospo- 
dinjstvo in mesečnino za slučajne potrebe. S tem je sprejeta med ha- 
remsko aristokracijo, samo da ne živi tako bogato, kakor kadine. 
Sultán jo lahko tudi odpusti, in potem se mora iz harema izseliti. Mo- 
slimi, zlasti uradniki, radi vzamejo za ženo tako damo, ki je uživala 
sultánovo naklonjenost. 

Sultán je kot prorokov následník oproščen vseh ženitvenih po- 
godb in drugih formalnosti mohamedanskega obreda; zato pa tudi 
njemu ni treba nikakršne zakonske ločitve. Navadne favoritinje se 
lahko z drugimi omože, kadine pa ne, vsaj zákonito ne, niti po sul- 
tánovi smrti. Mladi sultán mora ostro čuvati vedenje kadin. Stanovati 
morajo navadno v stari paláci — vsaki sultán si namreč izvoli ali 
sezida novo palačo — šele po petdesetem letu svoje starosti smeje 
živeti, kjer hočejo. Ce kadina postane mati — nerodovitnost je mo- 
hamedancem madež — ostane v cesarski paláci in vzgaja svoje otroke. 
Drugače pa se zabavajo kadine, dokler sultán živi, s petjem, glasbo, 
se lišpajo in preoblačijo ter vezejo arabeske in sprejemajo prijateljice. 
Ce pa imajo siná, delajo spletke in zarote, da bi spravile svojega siná 
na prestol in postale vplivne validé. 

Sultánove hčere imajo večjo svobodo, kakor druge ženské v 
háremu. Vsaka izmed njih ima majhen dvor, katerega obdrži tudi po 
svoji možitvi ; »katfe« si kupijo iz svojega denarja sužnice, ki lahko 
postanejo favoritinje. One jih oblačijo in skrbe za-nje, celo za njih 
doto. One hranijo bogate servise za kavo in čaj, a dobivajo za svojo 
službo večkrat nakrasnine in briljante. Vsega vkup živi okoli 1500 
ženskih v sultanovem háremu, in za vse te, zlasti tudi za njih obleko 
in lišp mora skrbeti dŕžava. Iz tega se lahko spozná, zakaj je »visoka 
porta« vedno v denarnih stiskah. 

(Ivonec prihodnjič.) 



í 



Radoslav Murnik: Materino srce. 



Materino srce. 




Spísal Radoslav Murnik. 

(Konec.) 

VII. 

ŕikryl«, je godrnjal , železní mladenič' za svojim pultom, 
»Pŕikľyl, kaj ste poslali pamet na popotovanje okolo 
sveta, da ste danes popoldne zakurili peč tako pe- 
klensko vroče 1 — Kaj ?« 

»Dovolite . . . prosim . . . oprostite* seje smehljal 
sluga v zadregi in obstal. 

» Danes, ravno danes, ko je tako toplo zunaj ! Pomladansko vreme 
je, nikakor ni zimskol Prikryl, kaj vi mislite?« 

» Pomladansko, seveda . . . popolnoma pomladansko . . . pripo- 
ročam se . . , pomladansko . . . vdani sluga!« 

»Ali že ne bodete tiho.?« se je oglasil zdaj suhi tovariš atlétov 
pri sosednji mizi. >Prav je, da je zakurjeno ! Dobro, Pi^ikryl, dobro, 
práv dobro! Pametno! Potrebno!« 

>Lepa pesem,* se je norčeval krepki telovadec. »Lani, da, da, 
lani je tukaj nekdo zmrznil v pisarnici o svetem Jakobu, v najlepših, 
ali recimo — kaj recimo.^ — v najlepših letih ! — Pa so ga še o 
pravem času našli — prostovoljno rešilno društvo. — Našli so ga in 
ga odvedli na kliniko, in vpričo devetih ačenih profesorjev se je po- 
lagoma otajal.c 

»Joj, joj, taki dovtipi! - To boli. Na, servusU 

Obžalovanja vredni Prikryl, boječ se, da bi se zameril tému ali 
drugemu gospodu, je melanholično poškilil proti Ladiču, češ, kaj bo 
ta rekel o vsem. 

Toda mladi kasir se ni zmenil za nikogar. 

Pred seboj je imel nežno pisemce, v katerem mu je lepa Irma 
naznanila práv krátko in nujno in nad vse odkritosrčno, da je z viso- 
korodnim gospodom in grófom Sandersbergom na direktnem potu 
v Pariz. — 

Se drugo pismo je bilo odprto pred njim, pisano mu že pred 
dobrim tednom: list od matere; okorne poteze tresoče se roke. 

Naznanjevala mu je, da je jako, jako bolna. Prosila ga je, naj 
jo takoj obišče. — 



72 Radoslav Miímik : Materino srce. 



> Stará je . . , bolna je vsaki čas . . . nič posebnega ne utegne 
biti. « Kakor prvikiat, je vrgel tudi zdaj materino pismo ravnodušno 
v strán. 

Pred seboj pa je videl zopet in zopet le Irmo . . . Gledal je 
nje krásni, bronobarvni, temnordevajoči obraz, sveže, ponosno vzpete 
ustnice, bleščeče zobe, sivomodre, svetlikajoče se, mrzle in vendar iskre 
oči . . . Zdelo se mu je, da jo vidi zopet plešočo, izmikajočo, krčečo 
in iztegujočo proste bele roke; zdelo se mu je, da vidi natanko v 
sijajni lúči beli njen »ingváll«, krátke, široké rokave, blesteče niže 
dragocenih koral na njenem vratu; zelenosvileni »pruszlik«, srebrne spone 
in priveze, prišite zlate vrvice; širokogubno, krátko krilo »rokolyjo€ ; 
črni gubati predpasnik, rdeče čreveljčke; zdelo se mu je, da sliši njih 
udar in zvenenje kraguijčkov, madjarskih dekliških ostrog . . . ob pre- 
sekanih kratkozvokih ritmih strastnega »csardasa« . . . 

Tačas imenuje nekdo njegovo ime. 

»Gospod Julij Ladič!* 

»Prosim . . . tam-le ... je že práv,* veli Prikryl za pečjo in 
pokaže s prstom. 

Blagajnik se ozre. Sluga brzojavnega urada stojí pred njim. 

> Telegram!* 

VIII. 

Na dunajskem južnem kolodvoru so zasedli mnogobrojni po- 
potniki zakurjene kupeje. 

»Gotovo!« Postajni zvonec zapoje tretjič, signál se oglasi, ventil 
zažvižga dolg žvižg, silno, nejasno, napeto. 

Vagoni sunejo hipoma naprej, zaporedoma zazvene prožni za- 
lopniki, kolesa, stene zastokajo. Stroj potegne. 

Vlak se premakne, zadrči na visokem nasipu, se izvije umetni zanjki 
kolodvorskih tirov, se pomika hitreje in hitreje ob sivih vrstah visokih 
hiš, mimo ogromnih reklamnih nápisov, dimnikov, mimo plotov in 
zapornic, med vinske bregove nižjeavstrijskih gričev, glasno ropotajoč 
in bučeč v tiho zimsko noč . . . Rdeče, krvavé iskre plavajo iz puh- 
tečega dimnika ob oknih voz in nad njimi po vzburkanem zraku. 
Dve mirni, medlordeči očesi mu zreta v temoto. 

Žvižgajoč, grmeč in bobneč hiti brza vrsta težkih voz skozi 
prebodne postaje, obstane. Časnikov, šopkov belih planičic, frankobrod- 
skih klobasic, piva, vode ponujajo kričeči glasovi. 

Polagoma jame snežiti. Belkaste muhe, redke snežinke se love 
ob oknih, se prilepljajo, tajajo. In iznova zaigrajo kolesa, tolčejo ob 
tir; vlak sopiha v goro. 



Radoslav Muruik : Materino srce. *73 

Ob globokih činih prepadih, kjer so dopustile stnne rebri in lazi 
ozko pot, vozí zdaj železní stroj, se vzpenja v serpentínah črez Se- 
merník, se zíblje strop, se ziblje pod, brní steklo. Slabo gorí svetílka 
in slíka svetle proge v sneg ob potu; zdaj na to, zdaj na drugo strán 
vísne voz, enakomerno se tresejo prometní napisí na steni. 

Zdaj beže temne sence sunkoma z žarečímí lisamí mimo. Vlak 
je srečal vlak. 

V enem srednjih kupejev sedí Ladič. V rokah se mu trese 
brzojavni list. Le malo besed stojí na tankem papirju: 

>Matí Vam umírajo!« 

Vedno hitreje in hitreje, blískoma se zvíra vlak črez menjane 
proge, glasno, na moč bije ob sklepe in zmene, brzí naprej, letí, hrúmi, 
drdra, sopiha, divja! 

Prepočasno ! 

Prepočasno sinú, kí se vozí k umirajoči materí . . . Nejasne, 
slabozvezne misii, hitrejše od koles, se mu pojajo in roje skozí raz- 
grete možgane. 

Pred temno sedanjostjo mu beží mučená duša v jasno dobo sreč- 
nega detinstva ! Poraja se mu spomin za spominom. Sam sebe vidí 
zopet nedolžnega dečka, pred sabo mlado, lepo gospo. Tako rad jo 
ima; saj ta lepa, mlada gospa s srečním nasmehom okolo ustnic, to 
je njegova mama ! Ona ga boža po lícu ; držeč ga za desnico, še toli- 
kanj neukretno, mu pomaga delati kríž; sklene mu roke in molí z 
njim k angeljčku varuhu . . . In še globlje mu hite misii po lestvi 
spominov doli; pokažejo mu zibelko. V njej leží malí bratec Janko; 
mama ga uspáva in poje : 

»Prídi, pridi, grlíca, 
Da boš sinka zibalal 

Priletela grlíca 

In je sinka zibala . . .« 

Tako mu je, kakor da bi res zopet slíšal sladkí materin glas. — 
Se neki drug, enako preprost nápev mu prihaja na spomin in mu 
prináša čuvstva prvé mladostí tako sveže ohranjena: 

»Ali ste ga videli 

Naš'ga sinka Janka ^ 

Ali ste ga videli, 

Naš'ga sinka Janka, Janka? 

Naš'ga sinka Janka!* 

Janka so pokopali mladega moža ; predno je umri, je prosil Julija : 
>Skrbi za našo mamo! Nikar je ne zapustí nikdar!« 



174 Radoslav Murnik: Materino srce. 

In zopet in zopet se čujejo klici; postajni električni zvončki se 
glase in done, kakor bi stresal goste kamenčke; boječe, strahotno 
plašno bije bron, udarjajo in pojo signali . . . pojo . , . pojo . . . 
pojo smrtno pesem. 

»Mati Vam umirajolc 

Crez pota in mostové in reke, mimo mest in sel in ti'gov in 
vaši teko razsvetljeni vozoví, hrope navzgor, hite navzdol. 

Prepočasno! 

Tam . . . tam za gorami . . . tako daleč še . . . tam ugasuje 
življenje njej — edini materi! — — Hitreje, hitreje! 

Po dolgi južnoštajeľski ravnini drdrajo kolesa ; ob oknu lete iskre, 
se vzvija dim, izginevajo brzojavni stebri, padajo, vstajajo žice, se vrte 
poljane, ravani, gozdi, se sučejo griči, zastajajo gore. Ze bije na uho 
slovenská govorica . . . Snežiti je nehalo. Hvala Bogu, tir je prost ! 

Hitreje . . . hitreje! — 

Ostro zavije urna vrsta voz proti Savi med gore na desno, po- 
stane na Zidanem mostu. 

Svitá se . . . 

Tam . . . tam za gorami ... za sivo zaveso, za meglenim za- 
storom se zaznáva beli dan. Stroj nadaljuje svojo naglo pot. Strmine 
ob Savi se nižajo, otvarjajo širno posavsko dolino, sveta domáca tla . . . 

IX. 

»Ljubljanal — Pet minút . . . Ljubljana'c kriče izprevodniki. 
Nekoliko Ijudi prihaja iz toplih kupejev v mračno, mrzlo jutro. Na 
perónu, nasproti izhoda, stoji majhna, jako živahna dáma, maha s 
precej dolgimi rokami obupno na vse božje stráni in kliče venomer: 
tKiki, Kiki 1 — Čaro miol — Carissimo mio . . . Dove — Čaro, čaro, 
Kiki, Kiki!« 

Izgubil se ji je prisrčno Ijubljeni psiček Kiki, najlepši kužek vse 
večerné dežele, o krásni kužek, ideálni kužek! 

»Dove é il mio bel, bel cagnolino.^c se ji usujejo iznova goste 
besede tako hitro druga za drugo, da bi jo stežka dohajal tudi naj- 
spretnejši stenograf v parlamentu. »0h, Kiki, non ti vedro mai piú ! — 
Qual sarä la tua sorte ? — Mio unico e fedele essere é stato stritolato 
dalla locomotiva I — Oh, me infelice ! — Dove, dove.?* — Lo hanno 
amazzato ! Scannato I Strangolato ! Ucciso ! Avvelenato ! Annegato ! — 
Gente — — — gente cru — « 

Toda že ji prináša strežnik pogrešano milorejeno in nežnodebelo 
živalco . . . Par poljubov, kakor med zaljubljencil — Okolo stoječi 



Racloslav Murnik: MaterÍDO srce. 175 



se obračajo in izpuščajo glasne: »Fej te bodi, baba neumna!* — »Jaz 
bi te že pošteno . . .* in dáma izgine, jezeč se nad tľdosrčnimi 
suroveži. 

Pred kolodvoľom nájde Ladič svojega vozniUa s sanmi, katere 
si je naročil brzojavno po Ijubljanskem znancu trgovcu. 

»V Razdor I — Ali veste, kje je Razdor?« ogovori fijakarja. 

»I — kaj pa! — Saj sem Laščan.c 

»Hitro! — Le hitro ! — Slišite? Vlak je imel zamudo. Meni se 
mudi ! — Kam pa ? Ne skozi mesto! — Obrnitelc 

Ljubljansko mesto zagrinja gosta megla . . . Sivkast dim je po- 
goltnil grád . . . Sani zavijejo na Resljevo cesto; tiho je na šempe- 
terskem predmestju. Tu hiti pobožná ženica, zavitá v gorko, veliko, 
trikotno ruto, k maši v Senklavž; tam prikoraka pek, pristopica hitra 
mlekarica, se prikáže iz gostega para vojak, noseč zgodnji raport po- 
veljniku svoje stotnije. Od daleč se razlega bolj krepkoglasni kakor 
žlahtni spev Ijubljanskih »barab«, primernega ekvivalenta dunajskih 
»Pulcherjev<. Glasoviti šempeterski realistični petelini in petelinčki kli- 
čejo tovariše naturaliste in dekadente ob poljanskem nasipu na skrajnjo 
korajžo. Drugače je vse tiho in pusto in prazno. 

— Mraz brije . . . Sneg poka in škriplje pod sanmi. Od konj 
se kadi neprestano sopar. Vedno enako zvončkljajo nemirni zvončki 
na živalih . . . Ljubljanski Grád se zagrne počasi zopet v sivi zastor. 

Ladič zaspi . . . 

>Wiener-Neustadt . . . Oedenburg-Kanisza-Barcs umsteigenlc mu 
doni še zmeraj po ušesih. ^Gioggnitz . . . Bruck . . . Graz . . . Ma- 
ribor . . . Celje . . . Zidani most . . .c 

Opoldne postaneta v vaški kŕčmi. 

Ladič sede v boljšo sobo. Za njim vstopijo trije kmetje v prvo 
izbo. Njih glasni pogovor prihaja k mladému môžu; krčmár je po- 
zabil zapreti vráta. 

»V Razdoru si tudi b'ú? — Kaj pa je tam kaj novega?« 

t Stará Ladičevka leži na smrtni postelji.« 

»Taka hiša! — Stari gospod — no, kaj bi pravil ! Saj ste ga 
poznali. Stari Ladič, to je bil mož!« 

»Mož, da malo takih U 

>Sin je pa od zlomka! — Vso domačijo je spravil v nič! c 

>Kje pa je .^< 

»íía Dunaju! Neki ženski je šel na limanice — saj pravim, vse 
se zve. Vsel« 

»Pa ona, mati, ni nič vedela o tem?« 



176 Radoslav Murnik : Materino srce. 



»Kaj bi ne! — Zlomka bi ne vedela, ako še mi vemo!« 

»Lejte, in vedno ga je zagovaľjala.« 

>Tisti Jemec, saj ga poznáte oderuha zvitega — Jemec ji je vse 
vzel. Morala je v podstrešje, kjer je prej spala njena dekla. Delala je, 
dokler ni zbolela. Kako bi ne, ko je šivala cele noci! c 

»Sin se pa ni nič pobrigal za njo?« 

>Kaj še! — Od nikoder ga ni ! Se zdaj ne! Casa nima, čaša, 
zdaj v veselem predpustu, ko se ženi U 

»Ubil jo je!« 

»Ubil, ubil! Saj se ne ubija samo s sekirolc 

» Svojo mater!* 

»Svojo mater je ubil!« 

»Hujši kakor Kajn !< 

»Vse življenje mu bo očitala vest: »Monlec!* — Nam kmetom 
očitajo surovost — ej! Gosposki človek, pa tak!* 

— Sneg . . . sneg, kamoikoli ti zre oko. Bledomodrá, prejasna 
bleščava seva od čistega neba. V bajnem zlatu se žare daljnji vrhovi 
severnih planin. Srebrn, svilenorahel ovoj objema širno razpete brzo- 
javne žice. Tako nežno, kakor iz finih, sijajnih zrnec, pobeleva otrdela 
skorja goste mreže golih drevesnih vejic. 

>Hitreje, hitreje « kliče Ladič vozniku. 

Hitreje, da ne bo prepozno! — Hitreje, da nájde nesrečni sin 
umirajočo mater še živo; da sliši iz njenih ust le eno besedo, le eno 
samo besedo: »Odpuščam!« 

Léno, težko mahajo vrane tam ob česti z otrplimi krili, se ustav- 
Ijajo, sedajo, zmrzujejo, prinagibljejo trupla k tlom, odletavajo tolpoma, 
zagledavši nagle sani v bližini. Ne daleč se izpuste zopet v sneg doli. 
Ladiču se zdi, da ga zasledujejo črni ptiči neprenehoma ves čas že od 
Semernikovih predorov. Kako so dejali kmetje v gostilnici? >Hujši 
kakor Kajn!« — >Morilec!* 

Nepremagljive solze mu zalijejo oči . . . 

Lep, veder zimski dan . . . Vse se sveti in sijaji v polzkem 
lesketu . . . Krasota okolo in okolo po širni samoti, krasota povsodi 
naokrog — toda smrtno mrzla, ledena, tako breznadna, tako mŕtva 
krasota ! 

In tam gori nad zasneženimi vinskimi griči visi žaren, svetel 
krog — mrtvaška luč umrli prirodi. 

Hitreje potegnejo konji. — Vendar, vendar že enkrat: sani se 
bližajo Razdoru 1 Na desni, na levi skromne koče, zadaj zvonik do- 
máce cerkve. 



Radoslav Murnik : Materino srce. 177 



Ladič stoji pred rojstno hišo! Sapa mu zastaja. — 

Skokoma hiti po stopnicah gori, postane pred podstreíno so- 



bico 



Ťukaj notri torej ! — 

Nasloni se ob zid, posluša. Vse tiho . . . Tako tiho! . . . 

:&Bog, ti si pravičen, ali ti si tudi dobroten ! — Zanesi mi! Le 
tega ne, da bi bil prišel prepozno! — Daj, da slišim besedo tolažbe . . .c 

Vráta se odpro ... Na pragu se prikáže stará dekla Marjeta. 

»Ali še živePc 

Ona ga ostro pogleda. 

»Govorite, zaklinjam vas — ali še žive moja mati?« 

Dekla mu pokaže s prstom v sobico. — 

V nizkem, ozkem prostoru, na siromašni postelji, ogrnjena z 
rdečo, revno odejo, v temnem kótu, tam leži . . . leži njegova mati, 
tiho, mirno, nepremično, desnico tesno ob truplu, levico ob prsih nad 
srcem ... 

Sin stopi bliže. — 

Spavá . . . Mati spavá . . . 

Hvala Bogu ! — Se je prišel o pravem času 1 Tresoč se po vseh 
udih, se pripogne nad spavajočo materjo in jo poljubi na čelo . . . 

Mrzlo 1 

Prime jo za roko. — 

Mrzla 1 Mrzla! 

Zgrozi se. — Marjeta se vrača s svečo. 

>Umrli.?€ 

»Bog jim daj vse dobro! Amen! c 

»Umrli .? — Ni res!» šepeta sin. Spe . . . spe . . . še dihajo, 
vidite, kako se še vzdigujejo prsi . . . še gledajo oči . . . roke se še 
premikajo !« 

»Ni dobro četrt ure, kar so umrli gospa«, izpregovori dekla 
in si otira neprenehoma solze. »Tako težko so vas čakali! Pa vas 
le ni bilo in ni bilo ! — Zadnje besede, katere so izpregovorili, so bile 
namenjene vam: >Reci mojemu sinuc, so mi dejali s pojemajočim 
glasom, tda mu zapuščam svoje zadnje pozdrave in materin blagoslov, 
in da bom molila zanj pri Bogu . . .< 

Sin poklekne k postelji, poljublja pokojnici hladne roke in jih 
stiska . . . 

»Mama, tvoj sin je tukajl« kliče brezupno. >Mama . . . ti ga 
nočeš več slišati ? . . . Poglej še enkrat svojega otroka . . . svojega 



[78 A. Aškerc: Velikorusskija naroduyja pjesni 



sina . . . svojega siná, ki te piosi odpuščanja . . . Reči, o reči . . . 
reči, da si mi odpustila . . .« 

Tiho . . . tiho je v mračnem prostoru ... Ne gane se žena na 
bornem ležišču, spavá . . . trdno spavá . . . spavá nevzdramno. — 
Konec boja in težav, mir ji seva z upadlega obraza, v katerega so 
zasekale solze globoke brázde. Zastonj . . . zastonj prosi sin! 

Prepozno . . . 

Zunaj zaropota oknica. Hi porna zatemnujoči se mrak je ugasil 
solnčni svit z ostrim severom ... V nizkih valovih tu, tam skokoma 
in kupoma beže, prše in sie kade lahne megle sneženih igel pred divjim, 
strastnim vetrom, ki burno odhaja in se burno vrača in vedno iznova 
siplje raz strehe beli prah. 

Se kleči sin ob smrtni postelji matere ... V glavi se mu vrti 
in vije. Srce se mu kŕči, vso dušo mu tare divje zmetená bojazen ; 
brezup, stud do samega sebe mu vnema možgane, mu reže mozeg. Ne 
da se pregnati kesanje . , . kesanje! 

Prepozno . . . 

Prepozno I — Saj ne bije, saj ne utriplje vec . . . materino srce I 




Velikorusskija narodnyja pjesni. 

BcjíHKOpyccKia iiapouHWfl ivIíchh. 
HaA«Hhi ripod). A. U. CoôojieBCKHM'b. TomT) I. C.-ITeTepňypľii 1895. 

Velikorusskija uaroduyja pjesni. Izdany. prof. A. I Sobolevskim. Tom. I. Sankt-Peterburg. 
Vel. leksikonski formát. Stráni Ó28. Cena 3 rublje. — 

rofesor Sobolevskij se je lotil velikanskega truda. Zbrati 
hoče in izdati vse národne pesmi velikoruske. Rav- 
nokar je izšel na svetlo tega zborníka prvi del, obse- 
zajoč (manjše) epske pesmi. Za tem zvezkom izide še 
šest daljnjih, različnih po vsebini. Že debela, elegantno 
opremljena knjiga káže, čigave so te pesmi, katerih je že v tem prvem 
delu lepo število — 503. 

Kaj opevajo epske pesmi prvega toma } 

Od sladké Ijubezni do grenkega gorja, od vojaske hrabrosti 
na bojišču do temnega zločina, od ženitve do smrti . . . skoro vse 




A. Aškerc: Velikorusskija narodnyja pjesni. 179 



faze človeškega življenja se pomičejo v tej poetični panorami mimo 
naših oči. Skoro vsaki vzdih ali vzkrik človeškega srca odmeva iz 
teh pesmi, med katerimi nahajamo nekaj pravih poetičnih biserov, 
bodisi glede originálne misii, krásne dikcije, ali pa glede globokega 
čuvstva. 

Tu in tam te miče nekatera taká pesem, da bi jo preložil na 
naše narečje. Toda, če že sploh velja stará resnica, da pri najboljšem 
prevodu vendar-le nekoliko obledi kolorit originálov, moramo reči, da 
velja ta resnica pač posebno o prevodih pravih tnarodnihc pesniških reči. 
Marsikaj se kar ne da prevesti, in če si vendar prevedel, vidiš sam, 
da prevod tvoj ni več — izvirnik. Najpristnejši estetični užitek nam 
daje torej kak tak umotvor v izvirnem jeziku samem — ako smo 
popolnoma vešči tému jeziku. 

Za primer, kake globokočutne piese se nahajajo med epskimi 
poezijami tega prvega toma, sem prevedel, kolikor se je dalo natanko, 
število 400. Dajmo tej baladi naslov: 

Mŕtvi kazak. 
Bo ncľb, ľiojit MHCTOM'b MorflJiyiiiKa cronn. . . . 

V polji tam, polji čistem gomila stojí, 
A v gomili belo telo leží, 

Pa vojakovo. 

Tam leží ubit on, ubit in izranjen ves, 

In izsekan je, razmesarjen ves ; 

Roke, noge — štirikrat ranjene. 

Nad glavój mu križ zlat, 

Križ zlat stoji, kován, 

Kován, dragocén. 

V rokah drží mi pisemce, 
Drží pisemce popisano. 
On pa čita ga in čita ga. 

A pri nogah stojí njegov zvesti konj ; 

Stojí, bije s kopiti na mokro zemljó, 

On bije zemljó, razkopana tla, 

Razkopana, do mladca že prišel je : 

»Vstani, mladec moj dobri, ti hrabri kazak, 

Vstani, vzbudi se ti ! 

Oj, pokaži mi pot in cesto mi 

Tja v moj domáci, tja v rojstni kraj!« 

A predragi mladenič kazak ni vstal, 

Samo glavo je malko privzdignil od tal 

Pa je svojemu konju pokazal pot, 

Kázal pot mu, govoril takó : 

>l]eži, beži, konjič moj, ti dragi vrán, 



l8o A. Aškerc: Velikorusskija narodnyja pjesni. 

Po širokí tja česti naprej, naprej ! 

Pa prispeješ ti k vratom novim, konjič ! 

Tam s kopiti bij v vráta mi nová tá, 

Dokler odpre ti mati rodná moja; 

Ona prime za uzdo te svileno 

Pa povede te v hlev, dá ti ovsa, sena; 

Pa te začne tam mati izprašávati, 

Izprašávati, pred-te padati 

In s solzami te gorečimi umivati : 

»Kje si bil, kje si bil? 

In kakó, da si, vranec, pribežal ti sám ? 

Gospodar kje je tvoj, mladec hrabri, sin moj?« — 

»»0n ubit je, ubit na poljani leží, 

Na poljani leží, pod gomiloj tam spí . . . c « 

* * 

Kadar izide vse ogromno delo, bodo pač imeli učenjaki dosti 
gradiva študijam svojim. In s kako različnih stališč se bode dalo pro- 
učevati to narodno blago ! Ruski učenjaki bodo gledali in videli v 
ruskih narodnih pesmih kakor v velikem čarov nem zrcalu velikí ruskí 
národ ^) sam in slišali, kako trpí in se veseli, kako se joče in smeje, 
kako se nádeja in obupava; v tem zrcalu bodo videli dušo narodno 
do dna, videli bodo, kakšna je ta duša, nedotaknjena še ali le deloma 
dotaknjena od obce kultúre človeške, bodisi zapadne ali vzhodne . . . 

Zatorej bode pač vsa ogromna zbirka zanímala v prví vrsti 
folkloriste, v drugí vrsti estetike kot také. 

Estetiku, književnemu zgodovinarju se vriva samo od sebe za- 
nimivo vprašanje: 

Biva-lí kaka bistvena razlika med narodním in umetnim pesni- 
štvom .? 

Naravni razum in izkušnja odgovarjata negativno. Ni je bistvene 
razlike med tako zvanim narodním in tako zvanim umetnim pesníštvom 
glede ustvarjanja. Kakor vsaka ,umetna', tako je vsaka , národná* pesem 
delo posameznega človeka, čeprav pri narodnih pesmih skoro níkoli 
ni znano íme pesnikovo. To anonímnost razumemo práv lahko, ker 
vemo, da narodnih pesmí iz začetka níso písali, nego so se samo 
ustno 2) sirile od roda do roda. Da bi se ime kakega narodnega poeta 
ohranílo potomstvu, za to se pač ni brigal nobeden národní pesnik, 
še manj važno se je to zdelo tístim, kí so se pesmí njegovih učili na 

1) Namestu ,narod' bi bi^lo tukaj boljše reči: ,ljadstvo' . . . Pis. 

2) Koliko število narodnih pesmi morejo nekateri preprosti Ijudje nositi v glaví, 
ka/.e n, pr. fenomenálni spomin Bošnjaka Mehméda Kolaka Kolakovica, ki je pred par 
leti pred odborom Matice lirvaške recitíral na paniet na<l 40.000 verxov ! Pís. 



A. Aškerc: Velikonisskija narodnyja pjesui. 18 1 



pamet; stvar sama se je torej ohranila — okrajšana, popravljena, po- 
kvarjena ali pa podaljšana in modificirana v raznih varijantah — ime 
poetovo pa se je medtem že zdavnaj pozabilo ... 

Ako imamo torej pred očmi naravni princíp, da ima tudi vsaka 
národná pesem posameznega človeka za svojega duševnega očeta, nam 
postane takoj vse jasno ! 

Vsakdo da tudi v umetnosti, v poeziji to, kar ima sam; kakršen 
umetnik, takšen umotvor njegov. 

V umotvoru vidimo duh umetnikov , vidimo duševno obzorje 
njego.vo in pa njegove názore o svetu. Vse to pa je odvisno od iz- 
obrazbene stopinje, na kateri stoji umetnik ali pesnik; ta pa je, kakor 
vsaki drug človek, čaša svojega sin. Motijo se torej tisti, ki tako 
zvane národne pesmi precenjavajo in jih smatrajo za nekaj »višjegac, 
kot nekak proizvod národa samega kot takega itd. Ako sodimo 
národne pesmi s stališča poprej označenega, bodemo razumeli, zakaj 
so poedine národne pesmi, bodisi lirske ali epske, silno različne poetične 
vrednosti. Bržčas pa se je pri vsakem národu ohranilo to, kar je naj- 
boljše, to je, kar je najbolj ugajalo pevcem in poslu.salcem in jim 
še ugaja . . . 

Da tudi umetni pesnik postane lahko naroden, je jasno. Na- 
roden, t. j. najširšim slojem znan postane tem lóže, čim bliže stoji s 
svojimi nazori názorom občinstva, kateremu >poje«. A čim vi.^e stoji 
s svojim duševnim obzorjem nad obzorjem svojega čaša in tistih mas, 
kateri m poje, tem teže postane naroden t. j. široko znan in razumljen. 
Vse je torej odvisno od snovi, s katerimi se peča muža poetova. 
Razumeva se pač samo ob sebi, da imam tukaj zmerom v mislih 
pravega poetičnega genija — takega, ki sme o sebi reči: »Est deus 
in nobis, agitante calescimus illo.« — 

Pesnjenje malo izobraženega narodnega »pevca« je nekako ne- 
zavedno ustvarjanje; pesnjenje na višini sočasne kultúre stoječega 
poeta pa je popolnoma zavedno ustvarjanje . . . 

Toda umetno pesništvo izobraženih pesnikov je vendar-le dedščina, 
je nadaljevanje tako zvanega narodnega pesništva. Puškini, Lermon- 
tovi, Nekrasovi, Majkovi, Apuhtini, Minski, Vjeličkovi i. dr. z modernega 
ruskega parnasa so torej nasledniki vseh tistih »brezštevilnih« brez- 
imnikov, kateri h pesniške proizvode je začel zbirati in izdajati prof. 
Sobolevskij.i) 

1) Per analógiám smenio tudi smelo trditi, da so ruskí romauoplsci in novelisti v 
nekem oziru nasledniki tistih brezimnih poetov, ki so v nevezani besedi ustvarjali ruské 
národne bájke in pravijice . . . Pis. 



1 82 A. Aškerc: Velikorusskija iiaroduyja pjesni. 

Kdor čita n. pr. Puškina, vidi, kako rad se je naslanjal v obliki 
in dikciji na tako zvane národne pesmi. Lermontov je v slogu in 
dúhu národne pesmi zložil »Pesem o carju I vanú Vasiljeviču, 
m lad e m opričniku in hrabrem kupcu Kálaš nik o v u; in ta 
pesem po mojem mnenju ni samo najlepša pesem Lermontovljeva, 
ampak bržčas najlepša epska pesem v ruski literaturi vobče; v vseh 
drugih slovanskih književnostih pa se bode težko našla epska pesem, 
ki bi prekašala imenovano Lermontovljevo, kar se tiče plastičnosti in 
krepkosti. 

Kakor pa so se naslanjali ruski umetni poeti nehote in hote na 
> národne « vzore in motive, ravno tako so dela) i in še delajo poeti 
drugih slovanskih in neslovanskih národov. Primerov si poišče lahko 
vsakdo sam. 

Seveda se moderní izobraženi pesniki, bodisi kateregakoli ev- 
ropskega národa, ne naslanjajo izključno na národne pesniške vzore 
svojih dotičnih národov, nego postópajo po svojem individualnem 
vkusu in svobodno. Marsikateri moderni ruski poet je že peval v ne- 
ruskih sonetih in prenekateri slovenski poet je vlival svoje misii in 
čuvstva svoja tudi že v neslovenské sonete, v perzijske gazele in 
starogrške in starolatinske distihe . . . 

Namen modernega pesnika pa ni, da bi samo slepo smel po- 
posnemati >ton« národne pesmi. 1 Ne! 

Moderni pesnik zajemaj iz globočine svoje čuteče duše, iz svoje 
očiščene individuálnosti, iz svojega >jaz€-a in iz realnega življenja. 

Moderni poet poj in piši s stališča svojega čaša in izobrazbe 
svoje ter z višine svojega sočasnega duševnega obzorja brez ozira na 
desno in na levo! Nad svojo pisalno mizo pa imej z zlatimi črkami 
zapisan ta-le program: »V imenu národa, pravice, resnice, lepote in 
svobodne misii I V imenu vseh zatirancev, preganjancev in trpinov I 
V imenu vseobčega napredka človeškegaU . . . 

Neka etična resnoba bodi modernému pesniku tista skrivnostna 
luč, ki razsvetljuj vsaki umotvor njegov, pa bodi ta umotvor še tako 
realističen in naturalističen. 

.... tJÍHKTyeTb COBtCTb, 
llePCMb CePÄHTbl BCAHTt yM-b.c 

Tako pravi Lermontovljev pisatelj. V brezozirnosti pa naj bi 
bili starozavezni preroki modernému poetu vzor. Govôri naravnost ! 
— pa naj te čaká zato kaka »inkvizicija« . . . 



A, Aškerc: Velikorusskija narodnyja pjesui. 183 



Literárne zgodovinarje kakor tudi folkloriste bode v ruskih na- 
rodnih pesmih zanimala tudi vnanja oblika; mislim namreč verzno 
obliko, strofo in pa pesnisko mero (litem). 

Kar se tiče stiha in ritma, vláda v ruskih namdnih pesmih ve- 
liká svoboda ; rekel bi, da se tudi v tej svobodi zrcali znana ruská 
» široká nátura*. Ritem nekaterih pesmi se bliža že čisto ritmu próze. 
Že pri površnem čitanju pa zapazimo, da v pesniški meri (ritmu) pac 
prevladuje anapest (^ ^ — ), ki pa v posameznih verzih, kakor rečeno, 
nikakor ni dosledno in pedantično izveden.^) 

Pomisliti treba, da so se vse národne pesmi zlagale za petje, 
a narodni pevec preskočí z elastično lahkoto črez kakršnekoli rit- 
mične nepravilnosti — in menda boljše rečemo: pevec si takih na- 
videznih > nepravilnosti* nalašč ustvarja sam zarad — napeva. 

Da se dajo ruské národne pesmi, tudi z najsvobodnejšim ritmom, 
prekrasno pevati, o tem sem se 1. 1890. v Zagrebu prepričal sam, ko 
sem slišal Agrenjeva Slavjanskega in njegov mešani zbor. 

Folkloristi in narodni psihologi gotovo tudi ne pozabijo omeniti, 
da ritem ruskih narodnih pesmi ne more biti čisto slučajna reč, nego 
da se tudi v njem kaj fino izraža značaj ruskega národa samega. 

Zakaj pa je temeljna pesniška mera južnoslovanskih narodnih 
pesmij trohej ( — u)? I . . . 

V ruskih narodnih pesmih se že káže čitatelju vsa moč, vsa 
lepota, izrazitost in plastičnost ruskega jezika. Pravi duševen užitek 
je že zarad jezika samega čitanje knjige, napísane v tem bratovskem 
jeziku slovanskem. 

Mladina slovenská pa naj bi se resno in marljivo poprijela učenja 
ruskega jezika, ki ima bogato književnost ne samo v poeziji, nego v 
vseh strokah znanosti in umetnosti. 

A. Aškei'c. 



1) Primeri gori prevedeno pesem »Mrtvi kazak«. — Bodi mi dovoljeno čitatelja 
opozoriti na to, da sem jaz izkušal uvesti to »rusko mero« v naše pesiiištvo. Omenjam 
pesmi: »Afauasij Sjemjonovič«, »Satanova smrt«, »Titus Marcus* in »Bazarska legenda*. 

Pis. 




[84 Jos. Slritar: A. Gangl. 




A. Gangl 

ekaj malega sem že enkrat pisal o tem môžu ; naj se 
mi dovoli, da izpregovorim tu še nekaj besed o tem 
našem prvaku v plastični umetnosti. Če ga imenujem 
tako, menim, da ne delám krivice nobenemu izmed naših 
umetnikov, ne živému, ne mŕtvemu. Pôvod tem vrsticam 
je lepi dar, s katerim me je mož kaj prijetno iznenadil o lanskem 
božiču. Dvojno prijetno iznenadil ! Prvič je dar bil sam na sebi tak, 
da sem se ga res razveselil, in drugič zato, ker sem se moral, kakor 
je vse kázalo, bati, da je nesrečni Ijubljanski potres razrušil tudi mojo 
doprsnico. Moja doprsnica namreč je bila gori omenjeni dar, ki mi je 
prišel lani o božiču iz Ljubljane. Več čaša že mi je Gangl na Dunaju 
prigovarjal, naj si dam, ali bolj práv rečeno: pustim narediti svojo 
doprsnico. Mož namreč ni hotel od mene nikakršnega plačila. Jaz sem 
se dolgo čaša bránil, ker nisem čutil nikakršne potrebe, v malcu iz- 
delano videti svoje neimenitno obličje. Gangl pa ni odjenjal. Slednjič 
sem se vdal njegovi pri jaznosti ; in ni mi bilo žal I To Ganglovo delo 
je zares mojstrsko delo, pravega umetnika delo, ne kakega, četudi ^e 
tako spretnega rokodelca. Toliko, mislim, smem reči, četudi nisem 
strokovnjak. Saj je človek vendar nekaj videl v svojem življenju, da 
si sme prisvajati nekoliko sodbe! 

Silno zanimljivo je že opazovati umetnika pri delu, gledati, kako 
mu delo raste pod rokami. Včasih je kakor zamaknjen ; nekako strastno 
obdelujejo roke njegove mŕtvo tvarino, in zdaj pa zdaj te pogleda 
tako nekako čudno, da te je skoraj groza; práv, kakor bi ti hotel 
izpiti duso iz telesa 1 Tako dela samo pravi umetnik. 

Ker je moral odpotovati v Ljubljano, je vzel podobo s seboj, 
da bi jo v svojem novem, stalnem bivališču ulil v malec. Potres, ki 
je napravil Ganglu veliko škodo, je milostno prizanesel moji doprsnici, 
in tako stoji zdaj srečno na mestu, za katero je bila namenjena, in 
kdor jo vidi, jo hvali. 

Te besede imajo dvojen namen : prvič hočem z njimi tudi javno 
izreči svojo hvalo genijalnemu môžu, in drugič bi ga rad tudi malo — 
priporočil svojim rojakom. Umetnik namreč — čudno je res, ali 
vendar je tako — mora jesti, se oblačiti in pod streho biti;. po zimi 



Jos. Stritar: A. Gaiigl. 185 



se tudi greti pri peci, kakor kak drug navaden človek. Gotovo bi on 
rad živel, kakor »lilije na polju«, ko bi se dalo! Ali ne da se, pa se 
ne da. Vsaj zdaj je tako; kako je bilo v lepih prejžnjih časih, ne 
vem; mogoče, da so v tisti blaženi pretekli dobi umetniki, sosebno 
pesniki živeli o sami rosi in mesečini; dandanašnji to ne gre, toliko 
vem. Vendar še zdaj menijo nekateri, da ni boljšega pospešila umet- 
nosti, kakor krepko, izdatno stradanje ! Koko.^, predobro rejena, pra- 
vijo, ne nese več jajec; tako menijo, da dobro življenje ne de dobro 
iimetniku, njim pa, njim! Denár si služiti z umetnostjo, podli mamôn, 
kaka sramota, kaka debela materijalnost ! Mene pa ni nič sram, reči 
pred vsem svetom, da me noben denár ne veseli tako, kakor tisti, ki 
sem si ga pridobil s peresom ; da, práv ponášam se z njim ; samo da 
bi imel več prilikel Tudi ko bi bil jaz bogatin, ne bi spisal nobene 
vrstice zastonj ; ali pripisani denár vem, kam bi obrnil. Ce hoče kak 
pismouk ali farizej kje napačno porabiti te moje postené besede, pa 
naj jih ; njemu bo dobro delo, in mene ne bolelo. 

Kaj } se mi poreče, saj Gangl ima službo, brez skrbi lahko živi. 
Službo ima res, ali skromno službo. Mož ima zmožnost, in tudi v 
svesti si je te zmožnosti, da bi si lahko zaslúžil s svojo umetnostjo 
na leto toliko tisočakov, kakor zdaj slúži stotakov. Ni torej čudo, da 
mož ni ukal od veselja, odpravljaje se z Dunaja v svojo »stalno 
službo «. Umetniku je treba veselja, dobre volje, malo bolj ohlapnega 
življenja, in potreba mu je priznanja, solnca ! Slovenci nimamo boga- 
tinov Bog ve koliko, vendar dovolj mož, ki lahko dajo kaj tudi za 
umetnost. Fotografija je lepa stvar, gotovo ; in cenená tudi ; vsaka 
kuharica si jo lahko privošči; ali podoba slikana, ali celo plastična, 
to je vendar vse kaj druzega. In poleg tega ima človek tudi še zavest, 
ponosno zavest, da podpira narodno umetnost. Na noge torej, mece- 
nati slovenskí 1 vsaki si omisli pri Ganglu doprsnico svojo ali pa ka- 
kega uda svoje rodovine. Ne bo mu žal. Lahko tudi kaj druzega ; mož 
zna vse. Tako, jaz sem storil svojo dolžnost. Gangla pa prosim, naj 
mi ne zameri te moje reklame iz dobrega namena I 

!)^os. Stritar. 




i86 Listek. 



L I S T E K. 

Slovenska pesmarica. Zdi se nam potrebno, prijatelje družbe sv. Mo- 
horja še posebej opozoriti na eno knjigo, ki začne to leto kot družbena 
knjiga izhajati, To je ^Slovenska pesmarica*. 

Koliko vrednost ima pošteno petje za ves národ, kakor za posamez- 
nike, tega nam ni jjotreba tukaj razkladati. Omenimo le krásne besede na- 
šega nepozabnega škofa Antona Slomšeka, katere je zapísal pred triintride- 
setimi leti v svoji pesmarici : ^.Sola veselá lepega petja^\ On pravi 
ondi : >j Veselá pesem žalostno srce zvedri = milá pesem ohladi njegove 
rane. L e p a pesem je b o ž j i d a r *^ . 

Slovenci vobče radi j^ojejo, toda naše krásne pesmi so še vse premalo 
prodrle v sredino národa. Pri policu sladkega vinea ali omamljivega žganja 
res da marsikdo povzdigne svoj glas in zakroži kakšno pesmico, ali ne 
vprašajmo, kakšna je ta pesem. Čestokrat je práv nespodobna in nelepa. 
Zlasti ob jezikovnih mejah, v prvi vrsti na Koroškem, čujemo dostikrat 
mladeniče in tudi deklice také pesmi prepevati. Namesto slovenskih pesmi 
pa se širijo tukaj tudi nemške. Ali ternu se ne smemo čuditi. Saj se otroci 
v šolah po Koroškem vadijo le nemške pesmi popevati; slovenskih pesmi 
mili glas se žal ne sliši iz njihovega grla. 

Pri tako žalostnih razmerah je pac opravičena želja vsakega rodo- 
Ijuba, da se prej ko prej odstráni ta rana na sicer zdravení telesu sloven- 
skega národa, t. j. da se domáca postená pesem razširi med najširše sloje 
našega Ijudstva. 'ľo so izkušali doseči pri nas navdušeni prijatelji slovenské 
pesmi s tem, da so u.stanavljali pevska društva, prirejali pevske veselice in 
tako širili slovensko petje v raznih krogih. Ali to se je godilo le bolj po 
mestih in trgih. Na deželi, med preprostim slovenskim národom, pa se še 
niso dovolj razširila pevska društva. Le tu pa tam je kak navdušen rodo- 
Ijub zbral vaške mladeniče in deklice, jih vadil v petju ter tako ustvaril 
majhen i)evski zbor. Taki pevski zbori se morajo med Slovenci pomnožiti; 
slovenská pesem mora dobiti tudi v najmanjši vaši svoje častno mesto. V 
tem smislu imajo naši učitelji in oni duhovniki, ki so zvedeni glasbeniki, 
pa tudi orgljarji mnogo lepega in zaslužnega dela med našim Ijudstvom. 
Vsaka večja žu|)nija naj bi imela svoj pevski zbor. Duhovnik ali učitelj ali 
drug izurjen pevec bi prevzel mesto pevovodje. Ob nedeljah in praznikih 
bi imeli po doslúžení službí božji skupno pevsko vajo, in tako bi se oživ- 
Ijale med našo odraslo mladino ne le cerkvene, temveč tudi druge postené 
domače pesmi. Uspeh takih društev bi se kmalu pokazal; saj je vsakemu 
znano, kako blaží Ino vpliva na človeško srce lepa pesem. 

Veliká ovíra in zadržek pri snovanju pevskíh društev pa je bila in 
je še zdaj med drugim tudi to, da je težko dobiti potrebnih muzikalij, t. j. 
tiskanih nápevov z besedami vred. Res, da je mnogo pesmi in nápevov 
izdala záslužná naša »Glasbena Matica« v Ljubljani, toda vse te skladbe so 
za naš preprosti národ predrage. 

Marsikateri navdušen prijatelj slovenskega petja je morda že tu in tam na 
kmetih namerjaval osnovati kako pevsko društvo, ali prevelikí stroški so ga 
/savirali v njegovem namenu, in dobra misel je ostala neplodovíta in mŕtva. 



Listek. 187 



To oviro hoče odstránili j,Slovenska pesmarica*, katero začne 
to leto izdajati družba sv. Mohorja. Uredbo te pesmarice sta prevzela znana 
naša glasbenika in skladatelja, g. župnik Jakob Aljažna Dovjem (na 
Gorenjskem) in koncertní vodja >,jGlasbene Matice* v Ljubljani, g. Matej 
Hubad. »Glasbena Matica« sama je proti primerni odškodnini dovolila, 
da sme Mohorjeva družba vse po iGlasbeni Matici « izdelane skladbe po- 
rabiti za svojo pesmarico. 

>;, Slovenska pesmarica* izide v treh ali štiriii snoi)ičih, izmed katerih 
bode vsaki okoli 200 stráni v ])rav lični in praktični obliki obsegal. V le- 
tošnjem prvem snopiču bodete našli skladbe raznih priljubljenih skladateljev, 
in sicer ^) m oske zbore, /J*) mešane zbore in čľ) nábožne ])esmi. 
Med temi bode vec práv lahkih, obce znanih četverospevov, ki ne bodo 
delali pevcem nobene težave ; a tudi za izvežbane pevske zbore je nekaj 
večjih umetnih skladb pridejanih, toda le také, ki so se že v izobraženih 
krogih udomačile. Pesmarica bode torej tako urejena, da bo slúžila omika- 
nemu, kakor tudi preprostemu pevcu. 

Pa tudi na tiste ude družbe sv. Mohorja snio se ozirali v tej pesmarici, 
ki ne poznajo sekiric ali not, in ki niso pevci. To pa smo dosegli s tem, 
da smo za vsako skladbo, ki je tiskana štiriglasno in ima med notami tudi 
besedilo (po eno ali dve kitici), ponatisnili takoj spodaj v so p ese m. Na 
ta način dobijo tisti udje, ki niso pevci, lepo zbirko slovenskih pesmi, in 
ta pesmarica jim bode slúžila kot nekak >cvet slovenskega pesništva«. V 
teh pesmih bodo našli veliko lepega, vzvišenega, blažilnega. Ker ima ta 
pesmarica namen, da ponese ]:)lemenito Slovensko pesem v najširje kroge 
slovenskega národa, zato bodi tudi vsakega prijatelja slovenskému petju sveta 
dolžnost, da širi in gladi tej pesmarici pot v najnižjo kočo slovenskega se- 
Ijana. Vsaki pevec, bodisi mladenič ali deklica, vsaki ud kakega sloven- 
skega pevskega zbora naj se že zaradi te pesmarice vpiše letos za Mo- 
horjana, ako se še ni prej prišteval naši veliki družbi. S tem bodete, slo- 
venskí pevci in pevke, najbolje pokazali, kako visoko čislate plemenito 
pesem Slovensko. 

V Celovou, dne 25. prosinca 1896. /) <y c 

» Slovenské Matice « knjige so nam ravnokar došlé, malo kasno, a 
tému so menda vzrok potresne neprilike. Razen >Letopisac smo prejeli to 
pot še četvero knjig: prvi snopič »Slovenskih narodnih pesmi«, ki jih je 
uredil dr. K. Štrekelj, drugi del Glaserjeve »Zgodovine slovenskega slov- 
stvac, drugi zvezek »Knezove knjižnicec in deveti zvezek » Zábavne knjiž- 
nicec. Seveda si moramo obširnejšo oceno prihraniti dotlej, ko knjige nekaj 
sami proučimo, nekaj pa naši sotrudniki -strokovnjaki. To pa že sedaj z 
lahkim srcem in prepričanjem rečemo, da knjižni trud naše Matice káže to 
pot lep napredek. Lani osorej smo na tem mestu i:)rostodušno izrazili misel 
in svet, naj bi Matičine publikacije krenile bolj v leposlovni in poljudno- 
znanstveni tir, in s tem svetom smo menda govorili iz srca večini Matičinih 
údov. Matica je že v preteklem letu upoštevala v svojih razpisih te nasvete, 
ki so ji dohajali tudi od drugih stráni, in ni ji treba biti žal, da jih je. 
Zadnje književno izdanje je tako, da bo ustrezalo tudi širšemu občinstvu, 
tedaj večini njenih naročnikov; saj je večina knji<y (troje) leposlovnega ob- 



1 88 Listek. 

sega^ namreč poleg >> Zábavne* in ^^Knezove knjižnice* tudi » Slovenské ná- 
rodne pesmic. Vprav ternu snopiču je zagotovljeno najširše zanimanje v 
Matičinih krogih ; ker je zbirka urejena po strogo znanstvenih načelih, dobro 
dojde i preprostim, i učením Matičarjem, 

Samo » Letopis* je po našili mislih še preučenjaški, in veliká večina 
neučenih Matičarjev ne bo vedela z njim kaj početi. Toda po dosedanjih 
izkušnjah se je nadejati, da Matica ne obstane na pol pota, temveč da tudi 
glede »Letopisa« opusti krivo dosedanje mnenje, češ, da nam Matica bodi 
nekako nadomestilo za učeno akademijo, katere še nimamo, in » Letopis* 
nje znanstveno izdanje. Vrnitve na staro pot in do tistih starih krivih misii 
naj Matico varuje spomin na one žalostne čase, ko so šmátrali nje dru- 
žabniki naročbo pri njej zgolj za narodno dolžnost, a nje knjige so služile 
v drugotne namene, nego v čitanje. Novo pot pa, po kateri hôdi naša 
Matica, ji káže »Hrvaška Matica*. 

Dasi ne sodijo jezikovne opazke v ta splošni razgovor, naj vendar 
takoj na tem mestu zabeležimo neko opazko, ki se nam je mimogrede 
vrinila, ko smo prebirali knjige. Matičini korektorji se namreč še vedno 
drže tistega krivega (menda Levstikovega) pravila, da se mestnik edn. moške 
in srednje sklanje za palatalniki končuj na i, sicer na // — dasi je doka- 
zano (gl. Oblakovo »Die nominale Declination im Sloven.*), da ta razloček 
v slovenščini že dávno več ne velja. In ker je v književnem odseku precej 
srednješolskih učiteljev, bi pričakovali glede rabe ločil več dôslednosti in 
skladnosti s pravili, ki jih je določila avstrijska vláda glede ločil v nem- 
škem pravopisju; saj po teh pravilih bode treba prej ali slej vendar-le urediti 
tudi naše (uradno) pravopisje. 

Glede vnanje oblike — last not leat — pa bi imeli prigovarjati po 
nekod tiskú, ki je v nekaterih knjigah res še jako staroverski. 

Knjižnice za mladino snopič 12. obseza dve povesti: Hudoben 
tovariš. Povest za mladino. Srbski spisal Peter Despotovič. 
Poslovenil S. G. Str. 5.-59 ; potem : Zmrzle solze na cvetkah 
Marije Antoinette, francoske kraljice. Spisal Chambrier, 
Poslovenila Ljutomerska. Str. 63. — 84. — Žal, da se o prvi po- 
vesti ne moremo kar nič povoljno izraziti. i Hudoben tovariš* je práv tiste 
vrste zmašilo, kakor je bila povest ^^Dva brata ^"^ v drugem snopiču istega 
zbornika. Vse trpké besede, ki smo jih napisali v krepki, pa upravičeni 
nevolji na platnicah četrte številke lanjskega »Zvona«, bi moraii tukaj po- 
noviti. Pisatelj nam naslika par Ijudi, ne — angeljev, skoro brez hib, in pa 
par hudobnih Ijudi, pravih izrodkov, na katere ne more nanesti dovolj 
črnila, a vse to ne z dejanji, v katerih bi se kázalo tisto angeljstvo in tisto 
demonstvo, nego z golimi besedami, z opisovanjem, nasičenim z modrimi 
pregovori, »brumnimi* izreki, pobožnim premišljevanjem ; to je recept, po 
katerem je zvarjen tudi ^^ Hudoben tovariš*, a mi ga vzpostavljamo práv 
kakor tista »Dva brata* kot vzorec, kakšen ne bodi mladinski spis. Če 
hočeš mladini ogreniti čitanje mladinskih, navidezno po pedagoških načelih 
uravnanih spisov, pa ji daj v roko »Dva brata* ali pa tHudobnega to- 
variša*. — Vedno poudarjajo novodobni vzgojeslovci po pravici pri pouku 
nazornost. Kaj pa je nazornost pri zabavnem berilu ? Pač zanimivo raz- 
pleteno dejanje, živahno, v lepi obliki pripo v edo vano. V 



Listek. 189 



^Hudobnem tovarisu^'^ pa razen precej pravilne próze vsega tega n i; na 
mrvico pripovedne vsebine se usuje vselej cela toča premodrih naukov, 
vzgojeslovnih načel, moralnega razmišljevanja. Da ne bode čitatelj mislil, da 
pretiravam, samo eden vzgled izmed mnogih, ki bi jih lahko navedel. Na 
stráni ^^. je pet vrstic pripovedovanja (>> Strie Stojko ga s prvá ni hotel 
sprejeti v svojo hišo* itd.), a zatem 30, reči trideset vrstic refleksij. Kako 
daleč se je spozabil pisatelj s svojim vsiljivim moralizovanjem, to razvidimo 
iz tega, da eden njegovih moralistov pridiguje človeštvu celo v — oporoki: 
>. . . Svoje malo premoženje zapuščam Milici . . . Miloju pa zapuščam 
dober svet, naj bode vedno dober, pa bode tudi srečen ( ! ). Vsem očetom 
pa, ki bi me hoteli poslušati, pa priporočam to:« (sledi 6 vrstic dobrih 
náukoví). 

Da so karakteristike delujočih oseb navzlic vsem estetiškim načelom 
silno dolge, daljše, nego pripovedovanje njih činov, smo že namignili. Kako 
pa se izklesavajo tisti angelji in hudobci, za to samo en primer. Hudobní 
Vid se opisuje na str. 23. med drugim tako-le: »in slušal je lačen in žejen, 
ko so pripovedovali kaj o tatvini, ropu in drugih hudodelstvih. In kar prsi 
so se mu nadimale (vzdigovale) od miline, kar rezal se je od smeha (sic !) pri 
teh pripovedkah (kar bi bil poslušal kak drug otrok le z največjim strahom)c, 
in na str. 25. zopet: »Vid posluša gladen in žejen te razgovore, in prsi se 
mu vzdigujejo, ko čuje pripovedovati o kaki hudobiji« itd. 

Toda kaj bi trošili še dalje le besedico; vsaka sodba bi bila š e pre- 
mila za ta — ^^mladinski spis!« — Nekoliko nas je po neprebavni prvi 
povesti utešila druga povestica, ki je res práv mična in ganljiva; tudi prevod 
je'čeden in lahko umeven. Taki spisi prijajo naši mladini! 

Slovanské knjižnice imamo to pot oceniti dva snopiča; 46. in 47. 
Snopič 46. obsega, kakor smo že zadnjič na krátko omenili, >,jIkonijo*. 
Srbski spisal Čeda Mijatovic. Poslovenil Podravski. — Prebravši »Ikonijo*, 
smo se uverili, da je ni brez vzroka nagradila kr. srbská akademija s prvo 
ceno iz Marinovičeve ustanove za 1. 1891. Povest je sama na sebi res lepa, 
njeno vrednost povzdiguje to, ker se nam v njej tako živo in s krasnimi 
barvami in menda tudi pristno slikajo socijalni odnošaji med Srbi in Turki 
v XVII. stoletju. Prevod se vobče gladko čita. Vendar bi mu želeli tu 
in tam malo več čistote, distinkcije in jasnosti. Da ne govorimo o neka- 
terih drugih slovniških hibah, naj povemo samo, da smo opazili nekako 
omahljivost in nestalnost o rabi naslonjenic. — Trivijalni se nam vidijo v 
prevodu, ki hoče biti sicer jako dostojanstven, izrazi » čude n patrón «, »ves 
zateleban v tebe« (str. 15). — Glede jasnosti pa bi imeli prevodu marsikaj 
prigovarjati. G. Podravski in z njim vred vsi prevodilci umotvorov iz drugih 
slovanskih jezikov naj pomislijo, da njih prevodov ne čitajo zgolj temeljiti 
poznavalci odnošajev drugih slovanskih plemen — ti so med nami silno 
redko sejani — nego da imajo njih prevodi šele namen, da odvrnejo naše 
Ijudi, zlasti naš ženski spol, od čitanja nemških in laških knjig ter jih na- 
potijo do prebiranja slovanskih umotvorov in do sjjoznavanja slovanskih reči. 
Ta vzvišeni smoter si je postavila, misHm, tudi » Slovanská knjižnica*. AU 
mi pa morejo gg. prevodilci v dosego tega namena povedati drugo sred- 
.stvo, nego da izbirajo za svoje prevode najboljša in najprikupljivejša dela 
iz slovanské književnosti ter nam jih podajejo v čisti, a laliko umevni 



190 Listek. 

slovenščini? Vemo, da ta naloga ni lahka. Prvič mora prevodilec te- 
meljito poznati oba jezika, poleg slovenščine tiidi oni slovanskí jezik, iz 
katerega prevaja. To nikakor ni tako lahko. Splošno razširjena, a čisto 
krivá je misel, da se je kateremu koli Slovanu sploh silno lahko privaditi 
kateremu koli drugemu slovanskému jeziku ; mogoče da za praktično rabo, 
za katero zadostuje par sto besed; mogoče da tudi za učenjaško rabo, 
katera je takisto navadno omejena v poedinih vedah na majhen kosček 
jezikovnega obsega. Ali predno proučiš kako slovansko narečje tako, da 
razumeš njega umotvore, treba ti skoro enoliko truda in čaša, kakor zá 
proučitev kakega neslovanskega jezika. To neovržno resnico je že dostikrat 
dokázal in zabičil Jagič hrvaškim prevodilcem riiskíh umotvorov. Zato se nam 
vedno jako smešno zdi, kadar koli čujemo neredko pohvalo: »Slovenec 
J. J. pozná temeljito vse slovanské jezike*. 

Driigič bi pa moral prevodilec obsežno i temeljito poznati slovstvo 
slovanskega národa, iz katerega nam hoče kaj prevesti; potem se je šele 
nadejati, da ne prevede, kar mu pride slučajno pod prste, ampak nam 
izbere izmed najboljšega to, kar je nam primerno. In ker so nam vzhodnih 
Slovanov odnošaji bore malo znani, so v takih prevodih krátke pojasnje- 
valne opazke neizogibne. 

Ugovarjalo se mi bode, da so te zahteve tako napete, da se nam 
poleg njih in poleg kukavnih prelagateljskih nagrad nikoli ni nadejati do- 
brih slovanskih prevodov. Popolnoma uvažujemo ta ugovor, in ne vemo 
druzega pomôcka ternu našemu siromaštvu, nego da svetujemo prevodil- 
cem, naj se ravnajo po znanem načelu delodelja; naj ne segajo sedaj po 
ruščini, sedaj po srbščini i. t. d., nego vsaki izmed njih naj se omeji, vsaj 
za nekaj let, na en slovanskí jezik ter naj se izobrazi v tistem do one vir- 
tuoznosti, kí je neizogibna prevodilcu leposlovnih umotvorov. 

Snopič 47. > Slovanské knjižnice« pa obsega » Národne pripovedke v 
Soških i)laninah. III. Zbral in zapísal Josip Kenda.c Str. 96. — ^Uvod^ 
(5. — II. str) nam pojasnjuje pomen tradicijonalnega slovstva vobče, pa slo- 
vanskega in slovenskega ter podaje krátko zgodovino slovenskih zbirk na- 
rodnega blaga; iz uvoda pa tudi zve čitatelj, da je dr. Polívka v Pragi 
(kar poročamo mi tudi na drugem mestu v današnjem » Lístku c) jako lá- 
skavo ocenil prejšnja dva snopiča »Narodnih pripovedk v Soških planínahc 
ter primerjal slovenské pripovedke z enakimi prípovedkamí drugih, zlastí 
slovanskih národov. — Tretji snopič obsega 19 pripovedk, izmed katerih 
je 13 iz zbirke Kendove, 6 pa iz zbirke urednika Gabrščeka. Zapísané pa 
pripovedke niso v národní govorici, nego v navadni knjižní slovenščini. Po 
eni straní seveda treba to obžalovati ; ali če pomislimo, katerim krogom je 
^Slov. knjižnica* zlastí namenjena, tedaj ízdajateljev ne moremo grajatí. 
Isti pomislek je nas napotil, da smo narodno blago, kí smo je príobčílí na 
platnícah lanskega ^^ Zvona ^, nekolíko retuširali, seveda samo, kar je bilo 
neizogibno ; g. Lamurskij pa nam je zameril, da ga nismo še bolj po strogih 
zakoníh knjižnega jezika. 

>jDomače pesmi* je čítal prof. Strítar dne 9. svečana t. 1. v 
jSloven. klubu *^ na Dunaju. Elegantní »cesarski salón* v hotelu t Interna- 
tional* je bil že eno uro pred naznačením časom do cela poln Stritarjevih 
prijateljev in častilcev. Poleg lepega venca slovenskih in čeških dam se je 



Listek. 191 



zbrala večina starejših zastopnikov >;>sloven. kolonije* na Dunaju; posebno 
veliko pa je došlo akademikov. Stritarjeve t domáce pesmi« so — po nje- 
govem izreku v úvodu k predavanju — nekako nadaljevanje njegovih pesmic, 
priobčenih v slavnoznani zbirki »Pod lipof^.. Tudi >,j domáce pesmi^'^ se od- 
likujejo po izredno preprosti vsebini, jasni in razumljivi dikciji, posebno pa 
po skoro da nedosežni čistoti in gladkoti stihov. Dotikajo se domačih del 
v hiši in na polju, domačih šeg in običajev, praznikov in domačih križev 
in težav. Sam sem čul iz ust Ijudskih učiteljic in učiteljev, da so se Stri- 
tarjeve pesmi iPod Hpo« otrokom na mah tako omilile, da jih z največjim 
veseljem krasnoslovijo doma, med seboj, med igranjem in v soli. Meni sa- 
mému pa je s pravim navdušenjem deklamoval jedva petleten decko par 
onih pesmic, stoječ na stolu in živahno kretajoč z rokama; naučila ga je 
bila tako njegova mlada mamica. — Čestitajoč našemu dičnemu Nestorju 
na takih uspehih v poeziji, sem preverjen, da doseže nič manjše tudi v onih 
krogih, katerim so bas te preproste >>domače pesmice"^"^ v prvi vrsti name- 
njene ! — Pesniku so se seveda tudi verni poslušalci práv primerno zahvalili 
za lepo predavanje. Fr. G — r. 

Došlej neznan rokopis Jenkovih pesmi. Ravno zdaj, ko se nam 
obeta nová izdaja Šimona Jenka — upajmo, da bode bolj kritična, nego 
je najnovejša Prešernova — mislim, da ne bodo odveč naslednje vrstice o 
nekem došlej neznanem rokopisu njegovih pesmi. Rokopis, zvezek v mali 
osmerki, je pisan z Jenkovo roko in je lastnina g. H. pi. Herzfelda, 
zasebnika v S v. Hi poli t u (St. Pôlten) na Spodnjem Avstrijskem. Ta ga 
je dobil od pesnika samega, ki je bil v njegovi obitelji domači učitelj, ob 
odhodu za spomin. L. 1892. ga je poslal Herzfeld po posredovanju g. nad- 
poročnika Oblaka in prof. H oračka prof. Levcu s prošnjo, da ga po- 
nudi v nakúp deželnemu muzeju v Ljubljani. Ker ni hotel dati kustos 
Miillner za rokopis več kot 5 gld., a Herzfeld je zahteval 50 gld., je 
romala ta ostalina našega j)esnika, žal, zopet iz domovine nazaj v Sv. Hipolit. 
Morda pripomorejo te vrstice, da se nájde kak zaveden Slovenec ali slo 
venski závod (Matica ali pisateljsko društvo?), ki bi hotel in mogel kupiti 
rokopis, v katerem je ohranjenih tudi nekaj došlej še nena- 
tisnjenih pesmi. Vladiniir Levec. 

>)Zeitschrift fúr ôsterreichische Volkskunde*, nov znanstven list, 
urednik dr. M. Haberlandt, je prinesel v letošnjem 6. sešitku oceno >Na- 
rodnih pripovedek v Soških planinah«, ki so izšle v 25. in 29. zvezčiču 
;^ Slovanské knjižice*^^ Gosp. dr. G. Polívka je navedel k vsaki sorodne pri- 
povedke iz drugih arijskih jezikov, S. R 

Elzejev spis o slovenskem protestantovskem slovstvu. V »Jahr- 
buch der Gesellschaft fíir die Geschichte des Protestantismus in Oesterreich * , 
herausgeg. von G. Loeschke, 16. Jahrgang, 3. und 4. Heft, objavlja znani 
zgodovinar T h. Elze spis: »Die slovenischen protestantischen Bibelbiicher 
des 16. Jahrhundertes«. — R. P. 

Prešernovih nemških sonetov slovenskí prevod. Od g. prof. 
L. P. smo zopet prejeli prevod nemških sonetov Prešernovih (4) in pa enega 
Prešernu namišljenega, ki ga je zložil neki ^Milko*. Toplo zahvaljujoč 
g. pošiljatelja, objavljamo na tem mestu njegov prevod s prijaznimi vrsticami 
vred, s katerimi je spremil svojo pošiljatev. Evo oboje: 



192 



Listek. 



Ker so bili poslani trije Prešernovi soneti v prevodu »Zvonuc dovolj 
dobri, da jih je objavil, tedaj Vam pošiljam tu še štiri. — Tudi tu ima 
prevod iste napake — namreč Prešernovi dobi še neznane izraze: baš, vzor, 
vrlina, preporna točka, imovina, milosodnost, poprišče, utočišče, najčišči 
(= čistejši) i. t. d. — Toda sila kola lomi ; mnogo je treba napora, da 
človek spravi skupaj vse rime, ki so za sonet potrebne. 

L. P. 
Sonet. 

»Ni znati, da ga pevski ogenj greje, 
Kakó li, da se vendar s petjem vkvärja; 
Vse drugo, kakor káže, zanemarja, 
Mendä mu nič na svetu ne uspeje; 

Nesrečen do brezupa, pac ne šteje, 

Da sláve si pripoje aľ denarja — 

In vendar precej dobre pesmi vstvarja.« — 

Pomisli naj, kdor tega ne umeje: 

Labod je sicer tih, sam svoj. otožen, 
Nihče ne sodi, da je petja zmožen, 
A smrtno ranjen vendar-le zapoje. 

Z Ijubezni pšico ranjen neozdravno 
I jaz začel sem peti, dasiravno 
Baš pesništvo ni bilo zvanje moje. 

Dr, Fr. Pr. 

Caruiolia III. Nro. 59. 20. November 1840. 

Gospodu C. k r. apelacijskemu svetniku Anton u Copu o pri- 
liki njegove premestitve v Celové c. 

Slovo Ti srčno, ko zapuščaš braté, 
Kjer vesten si sodniške vzor vrline 
Jasnil Ijudem prepornih točk temine, 
Vršíl razumne sodbe in možate 1 

Pravično svobode oropan zlate 
Ni mogel pač, da žal besedo zine ; 
Da se odreče tuje imovine, 
Primorani se budoval ní nate. 

Sirotám si zaščitnik bil. In vneto 
Pravičnost z milosodnostjo si družil, 
Priznanje vseh stanov si s tem zaslúžil. 

Oj, čvrsto živi še premnogo leto! 
Tvoj vpliv deželo našo naj zaslanja, 
Ki si došlej ji dika bil sijajna. 

Dr, Fr. Pr. 

Caruiolia V. Nro. 74. 13. Jänner 1843. 



¥ 



Listek. 193 

Mladi pesnikinji. 

Ce v prsih čuješ pevske klic siréne, 
Če srce ti prepolno dúška išče, 
Na [)evsko moraš stopiti poprišče 
Kot slávna prednica iz Mitilene; 

Ogniti se ne moreš potí njene, 

Četudi zgréšiš sreče utočišče, 

Zastonj medleč, Ijubezni mroč najčišče, 

Naj grozna smrt v valovih te zadene. — 

Če si pa prostá pevskega nagona, 
- Okleni srečnejšega se zákona, 
Dokler ti lice še rudí v mladosti, 

Ljubezen ti je jela rož trositi 

Na pot življenja — mirta zelení ti — 

Oj, pusti lavoriko brez radosti! — 

I)k Fr. Pr. 

Carniolia VI. Nro. 53. i. Júli 1844. 

S 1 o V C n C e m , k i v n e m š k e m j e z i k u p e s m i z I a g a j o. 

Iz roda vi slovanskega rojeni, 
A svoji materi iz reje vzeti, 
Da v nemški izredila vas prosveti, 
Dojílji nemški v rejo izročeni ! 

Obsojam vas jaz ne, Bog ne zadeni, 
Ker za Germanko ste hvaležno vneti, 
Nevoljo to samo mi v srcu neti, 
Da mati se umakni tuji ženi. — 

Prvenstvo se spodobi le rodníci, — 
Zahvale dar pokloniti redníci 
Spodobno za rejenca je seveda; 

Ta dar pa bodi od srebrá in zlata, 
Ne malovredna glina; — prebogata 
S posmehovanjem na beraštvo gleda. — 

Dr. Fr. Pr. 

Illyr. Blatt Nr. 14. 7 April 1838. 

D r. Prešernu pôvodom njegovega soneta v Ilirskem listu 

ste v. 14. 

Dolžiš nas nebvaležnosti najhuje, 
Da srca gorki čut nam v pesmi vreje, 
Ki muža jih domáca ne umeje, 
l^a nemški hrast Slovenec ovcnčuje. 

13 



194 Listek. 

Práv! — Toda speve skúša rad i tuje, 
Komur za petje se srcé ogreje ; 
Dasí mu ton do cela ne uspeje, 
Prisiljen v tujo pesem se vsiljuje, 

Kamén domačih bgi so mu kraji 

Svetejši še celo kot tuji gaji, 

Ker níhče ga ne uvede, zunaj roma. — 

Ljubímec muz domačih, dvigni ti se!. 
Za vzglednikom podvignemo i mi se, 
I mi zapojemo na slavo doma! — 

Milko. 

Illyr. BI. Nro. 17. 28. April 1838. 

»Ilirija oživljena« v francoskem prevodu. V iBibliothéque Sláve 
Elzévirienne« v Parizu je izšla te dni nekaka slovanská antologija pesniških 
proizvodov z naslovom »Choix de Poésies Slaves, recuillies par Adolphe 
ďAvril«. Med raznimi prevodi je »Libušin sod*, »Kraljevič Marko< in 
Vodnikova »Ilirija oživljena« (Le reveil de Ľ Illyrie). Pred vsakim 
prevodom je krátka zgodovinska črtica o postanku dotične pesrai. Pred 
»Ilirijo oživljeno« je razložena s kratkimi besedami okupacija »Slovenije«, 
Hrvaške in Dalmacije po Francozih, Med drugim je čitati : »Le sentiment 
de ce réveil inattendu est exprimé dans une ode du moine Vodnik 
en langue slovéne. C est un peu desordonné, si vous voulez; mais il 
y a de ľ élan : c' est une explosion vraement lyrique, trop lyrique peut-étre«. 
Po teh besedah je natisnjena »Ilirija oživljena« v franc. prevodu, katerega 
naj podám prvo kitico : 

Napoleon dit: 

^Illyrie, léve — toi!^'^ 

Elle s'éveille; elle soupire; 

^Qui me rappelle á la lumier du jour?* 

Fr. V. 
Slovensko gledališče. Predpustni čas gledališču ni bil jako ugoden. 
Ne samo, da obisk ni bil vseskozi povoljen, tudi glede kakovosti nekaterih 
predstav v dobi od 15. prosinca pa do 15. svečana se ne moremo po- 
sebno pohvaliti. Nekatere večere moramo seveda izvzeti. Tako smo bili z 
opereto »Mam'zelle Nitouche*, ki se je — báje na splošno zahtevo — 
ponavljala dne 16. prosinca, v vsakem oziru zadovoljni, Zlasti gospica 
Polakova je bila ta večer zares dražestna Denisa. Veselilo nas je, da je 
ťako uvaževala naše opomine ; ne — toliko vpliva na omenjeno gospico in 
sploh na naše igralno osobje si ne pripisujemo — recimo torej raje: veselilo 
nas je, da je prišla omenjena gospica do istega spoznanja, kakor mi, da je 
namreč na našem odrú možná le taká Denisa, kakor smo jo videli ta 
večer. 

Med najlepše večere, kar nam jih je pribavilo gledališče v letošnji 
sezoni, smemo šteti brez dvojbe tudi one, ko se je pela nesmrtna Smeta- 
nova opera »Prodana nevesta*, t. j. dne 21. in 24. prosinca pa dne 11. sve- 



Listek. 



195 



Čaňa. Bas pri tej operi, bolje nego pri vsaki drugi^ se je dalo primerjati, 
je-li naša opera proti lanjski dobi nazadovala, ali napredovala. Navajeni v 
tej operi gospice Leščinske, smo mislili, da jo bomo precej občuŕno po- 
grešali. 'ľoda to pot nas je slutnja varala. Sprijaznili smo se kmalu z nje 
naslednico; kajti gospica Sevčikova kot Marenka ni bila le po zunanjosti 
zelo Ijubka prikazen, temveč je tudi s svojim zvonkim in milobnim glasom 
kar očarala občinstvo. Kako zelo si je ta izborna pevka prisvojila simpatije 
občinstva, se je pokazalo, ko se je pela ^^Prodana nevesta* dne 11. svečana 
njej na korist. Obdarovaná je bila z lepim vencem in krasnimi šopkij in 
prirejale so se ji celi večer búrne ovacije. To pa po vsej pravici, Inten- 
danciji našega gledališča je le čestitati, da se j i je posrečilo pridobiti naši 
operi tako odlično moč. Presenetil nas je v »Prodani nevešti* gospod Pur- 
krabek. Ne bas, da bi nam bil dal kdaj pôvod, dvojiti o njegovi sposob- 
nosti — saj smo ga kot izbornega ])evca že večkrat ocenili — ampak le 
v tem oziru nas je iznenadil, ker se nam je prej vedno dozdevalo, da ne- 
dostaje njegovemu glasu v nežnejših partijah potrebne raehkobe. V tej operi 
tega nedostatka nismo opažali. Gospod Purkrabek je imel bas tu priliko 
pokazati, da v marsikaterem oziru daleč nadkriljuje svojega prednika. Mnogo 
pohvale je žel tudi gospod Vašiček tako radi izvrstnega petja, kakor radi 
živahne in primerne igre. Gospod Podgrajski kot Vašek morda ni dosegel 
g. Pavšeka, kateri je imel baš za to ulogo izredna svojstva, vendar je po 
naši misii zadostoval in je bilo tudi občinstvo práv zadovoljno z njim. 

Posebej nam je omeniti tudi benefice gosp. Purkrabeka. Pel se je njemu 
na korist dne 4. svečana Trubadúr in sicer s takim uspehom, kakor le 
malokdaj poi)rej. Pevcem se je práv videlo, da se zavedajo častnega ve- 
čera; kajti peli so s posebno navdušenostjo in ognjevitostjo. Razen bene- 
ficijanta sta se odlikovali posebno gospici Sevčikova in Jungmanova ter 
gospoda NoUi in Vašiček. 

Predstavo srednje vrednosti smo imeli dne 26. prosinca. Igrala se je 
ta večer znana igra s petjem: >;> Materin blagoslov ali nová Chonchon^'. 
Klasičen proizvod ta igra ni, toda izmed onih iger, ki so namenjene širšim 
slojem občinstva, vsekakor izmed boljših. Tacih ulog v tej igri ni, da bi se 
mogli v njih igralci posebno odlikovati. Se najtežja je uloga Komanderjeva, 
katero si je pridržal režisér gospod Ineman S tem je tudi povedano, da je 
bila ta uloga v jako dobrih rokah. Gospica Polakova kot Chonchon morda 
ni bila práv razpoložena ; vsaj nam se je zdelo. kakor bi se nekoliko silila. 
Driige uloge v tej igri so našim igralnim močem dovolj príkladne, zato so 
jih tudi večinoma dobro pogodili. Samo govoriti mnogi naši igralci ne znajo 
na odrú. Nekaterih včasih čisto nič ni razumeti, bodisi, da so tako nesrečno 
obrnjeni od občinstva proč, bodisi, da se jim ne Ijubl práv ust odpirati. 
Naj bi v prihodnje naša dramatična šola igralce tudi govoriti učila! 

Sedaj pa k predstavám, ki so nas manj zadovoljile ! Dne 18. prosinca 
se je predstav Ijala prvič na našem odrú národná igra s petjem: »Moj 
Pepček«. Nemški je spisal to igro Adolf Ľ Arronge, poslovenil in našim 
razmeram prikrojil pa jo je V. Benkovič. Ne vemo, kdo je po tej igri po- 
segel, a bodisi kdor hoče, srečne roke gotovo ni imel. Dramatičen izdelek 
ta igra sploh ni, kajti káže se nam v njej le šest prizorov, kakršni se 
morda dogajajo v življenju, ali pa tudi ne. Pravé zveze med posameznimi 



19 í) Listek. 

prizori ni, in onega ,;>pri Kozlerju* bi čisto lahko nestalo, dasi je morda 
še najverjetnejši izmed vseh. Če je imela ta igra res kje kaj iispeha, so 
jo spravili gotovo le igralci do veljave; kajti ne moremo si misliti, da bi 
tistih par obrabljenih dôvtipov, katere smo slišali rai, moglo napravili kje 
poseben učinek. Pri nas pa se je tudi igralo tako slabo, kakor na srečo le 
rnalokdaj. Edino gospod Fneman je storil iz svoje malo hvaležne uloge, kar 
se je sploh storiti dalo; tudi gospici Polakovi in gospodu Verovšku 
ne bi imeli kaj posebnega očitati ; vsi dnigi igralci pa so se kázali 
tako odvisne od šepetalca, da jim je bilo vsako prosto gibanje na odrú 
nemogoče. 

Isto tako se dne 30. prosinca in i. svečana nismo nič kaj zado- 
voljni vracali iz gledalisča. Oba ta večera se je igrala ^^Starinarica*, veselá 
igra v enem dejanju, in pela Supeejeva opereta: »Deset deklet, a za no- 
benega možac. 

j,Starinarica* ni ravno tako slabá igra, da ne bi se smela nikdar več 
prikazati na oder. Predmet ji je sicer star, a obdelan je še precej origi- 
nalno. Seveda ima ta igra velik nedostatek, ta namreč, da obseza preveč 
monológov. Bodi Slavka, katera ima glavno ulogo, še tako mično dekletce, 
gledalcu postane sčasoma vendar-le nekako dolgčas, če jo vidi vedno samo 
na odrú. Gospica Slavčeva, ki je igrala Slavko, se je mnogo, morda preveč 
trudila, da bi v občinstvu vzbudila zanimanje. Tedaj pa, ko se je preobla- 
čila, ne bilo bi po naši sodbi škodilo nekoliko ^^španske stene*. 

Opereta »Deset deklet, a za nobenega možac je práv príkladná za 
predpust. Vrednosti je iste, kakor so vse glume. Saj tudi ni, da bi človek 
Ískal v gledališču vedno le višjega užitka. Včasih se je treba tudi nasmejati. 
Toda nam so dokaj izpridile veselje lastne primesi posameznih igralnih 
moci. Saj ne trdimo, da ne bi bilo dovoljeno igralcu včasih pokazati svo- 
jega ímprovizovanega dovtipa ali humorja, zlastí v tacih igrah , kakršna je 
ta. Toda tudi za to veljajo gotove meje, Povsod se ne sme vse. Kar nas 
šili na smeh morda v gostilnici pri duhteči kranjski klobasi in kozarcu po- 
štenega dolenjca, nam vzbuja v gledališču nejevoljo. Zlasti ko se je ta 
opereta drugikrat pela, je govoril do malega že vsakdo, kar mu je prišlo 
baš na jezik. Tudi vedenje desetih hčera ní bilo posebno vzgledno. Ena 
je uhajala venomer z odra, druga je šepetala z nekom, ki ji je bil za hrbtom 
skrit, in ki ni spadal na oder, tretja pa se je kar naravnost zabávala s 
prebivalci bližnje lóže. Nam se zdi, da sega to nekoliko predaleč, in da 
treba tudi v predpustnem času nekoliko več disciplíne na odrú. ^ 

V nekaterem oziru še slabejši pa je bil .J^umpacij Vagabund*, ki se 
je predstavljal dne 9. svečana. Ko ne bi bilo g. Inemana, ki je bil zares 
orígínalen črevljar, in g. Podgrajskega, ki je s svojo gibčnostjo vzbujal mnogo 
smeha, ne vemo, če bi bil kdo v gledališču, ki mu ne bi bilo žal vstop- 
níne, katero je moral plačati. 

V boljšo voljo nas je spravila zadnja predstava gledališke dobe, o 
kateri govorimo. Predstavljala se je dne 15. svečana prvikrat »Precijozac, 
igrokaz v štírih dejanjíh, nemški spísal Pij Aleksander Wolff, preložil Jos. 
Cimperman, Mi smo se čudíli, da se je po nei)rijetnih izku.snjah zadnjih 
dni seglo po tej igri, kí zahteva nenavadne pridnosti od igralcev. Igra je 



Listek. 197 

pisana namreč v verzih, in gotovo n i brez pomeria, da si je intendacija 
slovenskega gledališča upala kaj tacega spraviti na oder. O vrednosti te 
igre ne káže govoriti sedaj. Pisana je bila v tistih časih, ko romantika ni 
bila še tako prepovedana, kakor je dandanes. Vsekakor zahteva ta igra 
boljših igralnih moci, in z veseljem priznavamo, da smo bili s predstavo 
vobče práv zadovoljni. To je res, da nam semtertja kaka »dona« ni po- 
vsem ugajala, tudi marsikateri >don« se ni gibal vedno s primerno »gran- 
dezzo*, a vsaj gladko je šlo še precej vse. Naslovna iiloga je bila v rokah 
gospice Slavčeve, ki nam je podala práv Ijubko Precijozo. Mnogo so se 
občudovale njene toalete ta večer. V tem oziru káže ta gospica zmeraj 
dober vkus, in to tudi ni brez pomena na odrú. Skoda pa, da ji organ 
ne dopušča obsežnejšega izpreminjanja glasu. Radi tega je uianj sposobna za 
vse uloge, k jer je treba s potrebnim poudarkom kazati razvnetje, strast ali 
ognjevitost. V naivnih ulogah se nam vidi njena igra še najbolj naravna. V 
tragičnih ulogah na primer se nam zdi njen glas premalo prisrčen, premalo 
prepričevalen, zlasti njen jok se nam zdi večkrat nekako posiljen. Je-li tému 
tudi le organ kriv, ali pa ji také uloge sploh manj prijajo ? Sicer pase i)ri 
nas porabljajo igralske moci sploh v preraznovrstnih ulogah — iz znanih 
vzrokov. Vse ni za vsakoga, ako ni tak izreden igralski talent, kakor je 
gospod Ineman, ki nam je bil ta večer kot grajski valpet zopet povsem 
nová, originálna prikazen. Z. 

Knjige Matice hrvatske. Uredništvo je prejelo knjige, katere je 
izdala Matica hrvaška za leto 1895. Letos dobodo članovi 9, reči devet 
knjig za neznatni prinesek treh goldinarjev. Matica hrv. skrbi er^ako za 
zabavno in za poljudno znanstveno in poučno književnost. Leposlovne knjige 
so te-le: 

1. Josip Eugen Tomic. — Za kralja — za dom. Historička pri- 
poviest. Dio drugi. — V tem obširnem románu, katerega prvi del je izdala 
Mat. hrv. v lanjskem letu, opisuje spretni pisatelj zgodovinsko verno ustavno 
borbo Ogrov in Hrvatov proti novotarijam^ katere je hotel uvesti cesar 
Josip II. Zgodovinska fakta opisuje Tomic na podlagi dokumentov, katere 
je črpal iz raznih arhivov, zgodopiscev, nekoliko tudi iz ustnega izročila. 

2. Osman-Aziz. Bez nade. Pripoviest iz mostarskoga života. — 
Krátka doba avstrijske okupacije je pobudila celo vrsto darovitih književ- 
nikov, ki polnijo predale leposlovnih novin hrvaških in srbskih. Med njimi 
sta posebno priljubljena dva mlada pisatelja, eden katolik Ivan Miličevič, 
drugi muhamedovec Osman Hadžič; oba spisujeta in izdajata svoja dela 
skupno po vzgledu Francozov Erckmanna in Chatriana. Predmeti njijnih pri- 
povesti so vzeti večinoma iz življenja hercegovskih muhamedovcev, katero 
poznata temeljito. Na koncu je pridejan ,tumač turskih i dialektičnih 
rieči', žal, da premalo obširen. — 

3. Vojnovič Ivo. Ekvinokcij Dráma v četiri prikáže. — Duhoviti 
Dobrovčan je napisal lani dramo iz dobrovniškega življenja, katero je na- 
gradila deželna vláda hrvaška. Dráma je nekak hvalospev materinské Iju- 
bezni. Dráma je dobro uspela, čeprav se ji da kaj prigovoriti. Posebno od- 
lične so prikázané epizóde. Zadnji prizor je tiskan v drugi obliki, nego je 
bil prikazan ])ri prvi predstaví Dráma je napísaná v dobrovniškem narečju. 



198 Listek. 

4. H a r a m b a š i c August. Izabrane pjesme. — Pesnik je povil v šopek 
nekaj svojih najboljših, večinoma Ijubavnih in domorodnih pesmi. 

5. Mirko Bogovic. Pjesnička djela. Svezak treci. — Ta zvezek 
obseza tragedijo »Frankopan« in pa » Izabrane pjesme c O dramah prvega 
zvezka smo priobčili v predlanjskem letiiiku obširno oceno in pokazali da- 
rovitost tega malo znanega pesnika. Letošnjemu j)Oslednjemu zvezku Bogo- 
vicevih del je napisal životopis in uvod Milivoj Šrepel, Knjigo krasi tudi 
lična slika pesnikova. — Pri tej priliki si usojamo opozoriti tudi našo 
Matico, naj bi nadaljevala izdanja starejših pisateljev, katera je začela z 
zbranimi spisi Erjavčevimi, 

6. Tretja knjiga »Slavenske knjižnice* prináša dve povesti J. N. Po- 
tapenka, glasovitega pripovedovalca ruskega, ^Generálovo hčer«, katero 
pisatelj sam ceni kot svoje najboljše delo, in pa ^^Selski román ^^ 

Poučné knjige, katere je Matica letos izdala^ so te-le: 

7. Kučera Oto n. Naše nebo. — Črtice iz astronomije. V knjigo je 
vtisnjenih 142 slik, in 4 priloge so pridejane. Umevno razlaga in prikazuje 
pisatelj temeljne náuke iz astronomije , opisuje najznamenitejša zvezdišča, 
solnce, mešec in planéte. Potem opisuje zvezdarnice in delovanje v njih, 
posebno, kako se merijo daljine v vsemirju. ~ Poseben oddelek govori o 
svetlobi, o spektrih, sploh o astroíiziki. Dalje sledi zgodovinska črtica o 
harmoniji vsemirja od najstarejše dobe do Galileija in Newtona. Iz astrofizike 
se popisujejo natančnejše ona nebeská telesa, katera se vrte okolí našega 
solnca. Poslednje poglavje govori o drugih solncih in o življenju v vsemirju. 

8. Lo pašie Radoslav. Prerano umrli zgodovinar je ostavil knjigo, 
katero je izdala na svetlo Mat. hrv. Ta knjiga je naslovljena: lOko Kupé 
in Koráne. Mjestopisne i povjestne crtice*. V njej opisuje pisatelj kraje, 
ki leže ob desnem bregu Kolpe, katera deli Kranjsko od Hrvaške. Jasno 
je, da hranijo zgodovinske črtice o teh mestih marsikak zanimiv podatek 
tudi za sosednje slovenské dežele. Rokopis je popolnil ŕ^milij Laskrowski. 
Obširen životopis s sliko je posvečen sj)ominu na pisca. Knjiga ima 23 slik 
in zemljepisno karto. 

9. Znamenitá je tretja knjiga »slik iz svjetske književnosti«, j, Ruska 
književnost u osamnaestom stoljecu, Napisao V. Jagic.* V štirih poglavjih 
razjjravlja literárne pojave in struje v dobi dopetrovski, v dobi Petra Ve- 
likega, dalje cesarice Kataríne in slednjič v Karamzinovi dobi. Knjigi je 
pridejana obširna biblijograíija predmetov. Pisatelj razpravlja temeljito, toda 
zanimljivo, jasno in gladko književne in kultúrne prilike ruské v oni dobi. 

Razen teh knjig, katere dobi vsaki član za svojo članarino, je izdala 
Matica v svoji zalogi 

10 Sofoklove tragedije. Preveo, uvod i tumač napisao Koloman Rac. 
Uvod govori obširno o gledališču in tehniki grške tragedije, o prvakih 
grške tragedije in o njih posnemalcih v novejši dobi (o renesansi). Pred 
vsako tragedijo je poseben uvod, na koncu knjige pa je obširen tolmač. — 
Prevedene so tragedije v prozi, ker je bilo prevodilcu več do tega, da podá 
veren prevod originala, nego da vnanjemu sijaju in krasoti žrtvuje jezgro. 
— Knjiga torej ni dovršen prevod pesnikov, kar priznavata prevodilec in 
Matica hrv., saj Sofoklove tragedije so umotvori, in oblika je pri umotvorih 



Listek. 199 

biten del umetnosti. Prevod bode tedaj pomagal pri čitanju originala, toda 
iz prevoda samega v prozi ne more nihče spoznati vrednosti pesnikove. 

Končno je poklonila Mat. hrv. slovenskim članom svojim še 

II. Rječnik hrvatsko- slovenski. Drugo pregledano izdanje. Ta mali 
besednjak raočno olajša Slovencem čitanje Matičinih knjig. V ta rečnik so 
sprejete tudi mnogobrojne turške besede, ki delajo Slovencem in tudi za- 
padnim Hrvatom dosta preglavice. 

Ta površni pregled knjig káže jasno, koliko množino zdravega lepo- 
slovnega in imenitnega poučno - znanstvenega štiva (sto in sedemdeset pol) 
iz vseh strok leposlovja in različnih znanstvenih strok podaje Matica hrv. 
svojim članom za mali donesek treh goldinarjev. 

Tem bolj smo se začudili, da je bil dosedanji odziv Matičarjev znatno 
manjši, nego bi bil moral biti v primeri z lanjskimi letom. To je znamenje 
neodpustne mlačnosti in grde nehvaležnosti proti závodu in njega odboru, 
ki bi z največjo požrtvovnostjo in delavnostjo pac zaslúžil, da občinstvo 
vsaj s točnim plačevanjem prinosov in z mnogobrojnim pristopom nekoliko 
poplača odboru velikí trud, ne glede na to, da bi se moral vsaki izobra- 
ženec srečnega šteti, da dobi za tako neznatno vsoto toliko duševne hrane. 

Naše rojake pa ponovno pozivljemo, da se v kar največjem številu 
vpišejo v to znamenito družbo, ki jim podaje knjig, iz katerih se poleg 
zábave in pouke tudi najlaže nauče hrvaškega jezika, ki naj bi bil nekako 
občevalni jezik med južnimi Slovani. R. P. 

Hrvatska stenografija (sústav Gabelsbergerov). Priredio Franjo 
Magdic, profesor kr. vel. reálke u m.; ravnatelj saborskog stenografskog 
ureda; struční izpitatelj kr. izpitnog povjerenstva za učitelje stenografije; 
predsjednik hrvatskog stenografskog društva u Zagrebu. Treče preradjeno 
izdanje. Kruto vezana stojí i krunu 80 íil. Zagreb, 1895. Autotípografski 
tisak Jul. Hiihna u Zagrebu, 95 str. vel. 8^ — Vsebína: Predgovor. Kázalo. 
Úvod. Dio L : Písmena in njihovo spajanje. Dio II. : Kračenje rieči. Dio III. : 
Kracenje izreka. Dodatak : Prevod primjera in vježaba. — Práv zanimíva 
je premena znakov v tej tretji izdaji. Dobro znaní strokovnjak je uvedel 
nov krajší znak za r — podoben znaku za g, s spodnjim delom zasukanim 
na levo — namesto prejšnjih dveh znakov, katera se rabita v neraški ste- 
nografijí za c, z \n tz \ besedah, kakor centrál, Herz, Netz in v češki za 
c v besedah, kakor cep, pec; nadalje je premenil známe nji za z in i, in 
sicer rabi znaka, katera mu zaznamujeta še v drugí izdaji iHrvatske ste- 
nografijee [Zagreb, 1881] po češkem originálu ^, v tej novi predelaní izdaji 
za i; a ta dva znaka, pisana v krajší oblíki med 2. in 3., t. j. med drugo 
gornjo črto in osnovnico, sta mu z ; slednjič označuje zlogotvorní alí samo- 
glasni r s prekriževanjem. To novo označevanje samoglasnega r utemeljuje 
obširno v svojem »Stenografuc, glasilu hrvaškega stenogr. društva v Zagrebu; 
gl. II. 1892, str. 44. — 48. (56), prím. IV. 1895, .str. 36. — 44. — Knjiga 
obsega korespondenčno in debatno písmo. Učňa tvarína je urejena sístema- 
tično; stenogr. tekst, ki je vložen med tisk, kakor n. pr. v príznano dobri 
nemškí šolski knjigí Kíihneltoví alí Couujevi, je pravilen in jako čist in se 
zaradí tega tudi práv lahko číta; posamezna pravila so točná, jasná, vzpo- 
rední vzgledí primerní in inštruktívni. Skratka: Delo g. prof. Magdiča za- 
dostuje popolnoma vsem zahtevam šolske knjige; kajtí kot učňa knjiga se 



Listek. 



ima rabiti po vseh hrvaških srednjih in višjih trgovskih šolah, po katerih 
se poučuje z odlokom vis. kr. zem. vi, z dne 4. októbra 1893. 1. hrvaška 
stenografija po sistemu Gabelsbergerjevem kot neobligaten predmet. Knjigo 
toplo priporočamo vsem slovenskim stenografom, ki se zanimajo za hrvaško 
stenograíijo N. 

Hrvaško protestantovsko sv. písmo v latinici. ^) Nedávno je 
izľočil profesor dunajskega vseučilišča F r. MiiUer prof. V. Jagicu lepo 
tiskano knjigo, da jo pregleda, je-li znana ali ne. J. je bil ves presenečen, 
spoznavši v njej hrvaško protestantovsko izdanje starega veka, in sicer j> Pro- 
rokov*, tiskano z latinico. Žal, da knjiga nima zaglavnega lista, in da 
se torej ne more reči, kje in kdaj se je tiskala, Jagic raeni (v pismu, pri- 
občenem v ,Viencu* št. 4. t. 1), da se najlaglje vzporedi s sloven. Dalma- 
tinovo biblijo (1. 1584.), ker je obema slúžil Lutrov prevod. Toda tisk ni 
isti in tudi lesorezi ne. V hrvaškem izdanju so črke nekoliko natančnejše 
in lepše kakor v slovenskem, torej najbrže riista obe knjigi tiskani v isti 
tiskarnici. (Kakor znano, je izšla slovenská biblija v Vitenbergu). Gotovo 
se ne more reči, je-li imel hrvaški prelagatelj slovenskí prevod pred seboj, 
ali ne, a najbrže ga je imel. Ker Jurij Dalmatin, slov. prelagatelj, ni ní- 
česar omenil o hrvaškem prevodu, bi se moralo prisoditi prvenstvo slov. 
prevodu; hrvaški pa je bil izdelan in tiskan v isti dobi ali i — 2 letí po- 
zneje. Če je prerejal hrv. tekst Štefan Istranin, tedaj je delal z Jurjem Dal- 
matinom, kakor pri novem veku z Antonom Dalmatinom. Zato se morata 
primerjati med seboj hrv. in slov. tekst in oba zopet z Lutrovím originálom. 
V hrv. prevodu so lesorezi znamenitega lesorezca Hansa Brosamerja, ki 
jih je izdelal za Lutrovo biblijo že okolí 1. 1549.; na enem lesorezu je 
vpisano leto. V nemškem Lutrovem izdanju ^^ Prorokov "^"^ 1. 1561. so isti 
lesorezi, kakor v hrv. prevodu, v slovenskem pa ne, izimši enega, katerega 
pa zopet hrv. prevod nima. Lutrova biblija 1. 1561. se je tiskala v Viten- 
bergu pri Hansu Lufftu. Ker so se pa menda že tedaj kakor dandanes 
prodajalí lesorezi na vse straní, se ne more trdíti, da se je i hrv. prevod tískal 
pri Luíftu v Vitenbergu. 

Dr. Bosanac je opozoril (v isti št. Vienčevi), da je že Šafárik v >Ge- 
schíchte der sudslav. Literatúr* I. 166, II. 196, omenil hrv. prot. izdanje 
SV. písma z latinico. S. píše namreč: ^^Probe von den Propheten — des 
Isaias vermuthlich, den Leonhard Merčeric aus Dalmatien ubersetzt hatte 
— in kroat. (d. i. illyri.scher) Sprache mit lat. Schrift, gedruckt zu Tii- 
bingen 1561.* Tiskalo se je báje samo 50 eksemplarov, o katerih praví 
S., da so >Jetzt unbekannt.« (Schnurrer, Slavíscher Bíicherdruck in Wíir- 
temberg im XVI. Jahrh. Tiibingen 1799, pag. 69, 71 ; Dobrovský, Slavín 
p. 135.). Morda je knjiga, katero je zasledil Jagic, v zvezi z ono ^^ Próbe 
aus den Proph.«, o kateri píše tudi S.: »ob der Druck beendet wurde, 
ist nicht gewiss.« Knjiga bi bila torej popolnjena » Próbe aus d. Proph*. 
Če se to dokáže, bi vedeli: i) Kje je knjiga tiskana, t. j. v Tubingi, 
2) íme prelagatelj e vo (Leonardo Merčeric), ako ima Dobrovský práv. Daljše 
razískavanje in primerjanje z drugímí biblíjamí dožene gotovo, kdaj in kje 
se je tiskalo to delo, in kdo je prelagatelj. Fr. Vidic. 



1) Na krátko smo že v zadnji številki sporočili o tej knjigi. 




Štev. 4. 



V Ljubljani, dne i. malega trávna 1896. Leto XVI. 



Skala v Savini. 

*\l/j, dober večer, déklel Kam?' 
Cetudi te še ne poznám. 

Cigava in odkod si ti ?« — 
»>Hodá imam še ure tri; 

Tri ure še imam hodá . . . 
Pač pozno, pozno bom domá. « « 

»Mračí se in samotná pot . . . 
Smem jaz U spremljati te tod ?« 

»»Še nikdar strah me bilo ni — 
O, ne bojim se jaz noči!«« 

» Prehodil že sem križem svet 
In lepih videl sem deklet: 

Najlepša ti si izmed vseh 
Po mestih, trgih in vaseh ! 

Srcé ti meni vnela si, 
Pokoj mi dušni vzela si. 

Ne sliši nihče . . . Vse molči. 
Savina mimo le šumi. 

Ne vidi nihče . . . Téme n mrak. 
Poljub mi, dékle, daj sladak ! . . . 

Bežiš ?! — O, ne, ne ! — Se nocoj 
V Ijubezni združim se s tebojI« 



Pripomnja. Ta balada je spisana po narodni pravljici, ki sem jo 
slišal svoje dni bivši dijak v Celju. Skala, okoli katere se ovija pravljica, 
stoji ob Savini med I^aškim in Celjem. Pis. 



14 



áoá 



Ivau Saveljev : Sultánove sandále. 



A ona, ona na vso moč 

Beži pred tujcem v temno noc. 

In on za njoj, z njoj vštric — pa kam? 
Kam dirjata, ne ve ni sam. 

t Postoj, postoj! Oh, še nocoj 

V Ijubezni skleneš se z menoj ! « 

In dalje, dalje na vso moč 

Beži pred njim — kam? V črno noč. 

»»Tu združím zdaj se jaz s teboj ! 
Imaš pogum — pa za menoj ! « « 

To bil je skok črez skalni rob 
Tja dol v Savine mokri grob ! 

Od strasti gnan za njoj on — kam ? 

V tomun globoki padá sám. 



A. Aškerc. 



Sultánove sandále. 



A?: 



Romanca. 



SI vezírji m vse pase, 
Vse klečalo je pred njim: 

» Sláva ti, nebeško solnce, 
Sláva, sultán Ibrahim ! 

Nihče, kar jih je sedelo 
Na prestolu kdaj popred, 

Do kolena ti ne seže, 
Niti prorok Mohamed. 

Ah, kedár te vzame Allah 
K sebi v sveti sedmi raj, 

Kaj bo z nami, kaj bo z nami 
S hlapci tvojimi tedaj!« 

To so tarnali, jokáli, 

In še bolj in zmerom bolj ; 
On pa snarae z nog sandále, 

Položi jih na prestol. 



»Ne prestánite, otroci, 
Le togújte še naprej : 

Ťukaj dam vam te sandále, 
Da slavite jih odslej.c 

In vse paše, vsi vezirji, 
Vse hitelo je navzkriž: 

>0j sandále, naša radost, 
Ve naš bog, naš paradiž - 

To poskočí tákrat sultán, 
To jim zakričí v obraz : 

»Uh, vi tepci, vi sleparjí, 
Kaj ste rekli, da sem jaz? 

Ibrahim je na prestolu — ■ 
On je solnce, on je kralj ; 

Na prestolu so sandále, 

In vaš kralj je par sandál. 



Pridi, Omar, pa jih ženi 
Po vsem mestu naokrog 

In oznanjaj : »To so hlapci 
In sandále so jim bog !« 



Ivan Saveljev. 



v krvi 




Spísal Fran Govekar. 
(Dalje.) 

oktoľ Karol Pajk je odprl svojo samostojno pisarnico. 
Kot začetnik v odvetništvu je potreboval najprej denatja, 
mnogo denarja. Da bi si ga pridobil na najlažji način 
in nanagloma kar največ, ga je bila prvá skrb, da se 
— oženi čim preje in čim bogatejše. V to svrho je 
obiskoval vse družbe, si pridobil vstop v najboljše, najodličnejše ro- 
dovine, kjer so imeli kaj godnih hčera, ter pohajal vse elitné zábave. 
Doktor Pajk je bil lep mož. Dolga črna brada mu je padala 
na široké prsi, ob čelu so mu krožili lepi, bujni črni kodri, izpod 
močnih obrvi so mu zrie žive, ostré, pa vendar prijazne oči; pod ne- 
dolgim, malce zakrivljenim nosom pa so robile mala ústa lepo nasú- 
kané brke; obraza je bil zagorelega, podolgastega, rasti pa izredno 
visoke in krepke. Nosil se je vedno po najnovejšem kroju fino in 
elegantno, kretajoč se povsod lahko in varno, ter se je vedel naproti 
vsakomu prijazno in Ijubeznivo. 

Kakor povsod, je bilo tudi v njegovem mestu možitve željnih 
vdov in deklet na izbero; kakor povsod, je pa bilo tudi ondi kaj malo 
mladega ženstva, ki bi se odlikovalo s čednostjo, ki je najzapeljivejša 
za naše prozaično-praktično stoletje — z bogastvom. O, mnogokatera 
je bila lepa, duhovita, izobražena, gospodinjska, blaga, postená i. t. d. 
— a ni imela nič, ali pa veliko premalo, da bi bila mogla očarati 
doktor j a Pajka. 

Brez denarja ni ugleda, brez ugleda ni zaupanja, brez zaupanja 
pa ni klijentov: tako je sodil mladi odvetnik. Pajk pa je hotel postatí 
prvi, najveljavnejši in najimovitejši med mestnimi svojimi tovariši. 

14' 



4o4 ťran Govekar: V krvi. 



Dolgo je izbiral med meščankami, katerih večina bi se mu bila 
vdala bľez uvetov z veseljem, osrečena. Matere in očetje so ga od- 
likovali vedno in povsod, kolikor so mogli in znali; hčerke pa so se 
mučile z vsemi sredstvi koketnosti in zapeljivosti, da bi omiežile nje- 
govo srce. Dr. Pajk Ijubeznivosti ni odklanjal; zabával se je pri tem 
predobro in doživel marsikaj lepega in užil mnogokaj sladkega. Toda 
previden in oprezen v besedah in dejanjih, si je vendar-le vedel ohraniti 
svojo prostost in nezavisnost na veliko jezo in žalost marsikateri pre- 
Ijubeznivi, a premalo izkušeni malomeščanki. 

Neko popoldne pa se je usula ploha dežja. Presenečeni pasantje 
so bežali na vse stráni. In Pajk je koračil bas iz svoje pisarnice domov, 
po svoji navadi s cilindľom na glavi in v salonski obleki. Ko se je 
ulil dež, je dospel baš do Križajeve prodajalnice. Hitro je stopil vanjo. 
Kľižaj ga je peljal takoj v svoj komptoar, ki je bil vkusno opravljen 
s fotelji, zofo, čino pisalno mizo in dvema stolicama za knjige in za- 
pisnike. Po stenah je viselo nekaj fotograťij in športnih slik ter majhna 
zemljevidna karta. 

»No, no, veseli me . . . jako veselí, gospod doktor, da ste stopili 
vendar tudi pod moj krov U ga je nagovoril Križaj, ko sta bila sedla. 
»Pa veste, da ni lepo, da vas je moral šele slučaj pritirati k menil 
— No, no, seveda, seveda, kaj bi imeli neki opraviti pri meni, kra- 
marju, ki se ne tožari z nikomer, pa tudi ne prireja zabavnih večerov 
s čajem, godbo in drugimi užitki.c 

»0, prosim, prosim, gospod Križaj « — se je bránil odvetnik ter 
brisal z robcem zmočene krajce svojega cilindra — »nikar me ne 
morite z očitki, kateri niso niti umestni, niti upravičeni 1 Družba resnih, 
razumnih mož mi je vendar Ijubša od tistih čajevih večerov, toda — 
saj veste — « 

^V družbi resnih mož ni gospic in vdovic, s katerimi se more 
človek tako divno zabavatil — To je . . . No, no, gospod doktor, 
saj vem, vse vem, kaj počenjate! Zvrtoglavili ste že glavice vsem 
našim nadobudnim in nade goječim lepoticam, naposled pa jih zapu- 
ščate ,brez upa zmage'. Ha, ha ! — Nikar preveč, gospod doktor, 
sicer se dvigne na vas črna ženská vojska, pomnožena s kompanijo 
Ijubosumnih Ijubimcev in soprogov. Potem pa — gorje vam!c 

Odvetnik se je smejal tem trgovČevim besedám, Križaj pa je 
odprl buteljko vina ter natočil dve kupici. Trčila sta. 

»Bog vas živi, gospod odvetnik! — Nádejam se, da me odslej 
posetite večkrat. Ako želite, vam pripravim imenitno nevestoU 



Fraii Govekar: V kr\ 



205 



»Ha, ha — torej kupčujete celo z nevestami 1 — Koliko pa imate 
provizije od vsake ? Ha, ha ! « 

>No, no, pazite, da vas kdo ne čuje! Sicer me naša dvomljivo 
slávna policija še zapre. Toda salo v strán, gospod doktor; koliko 
zahtevate,da bodi težka ? — Dvajset ?« 

>0, o, dvajset . . . dvajset! Kaj pa mislite!? Imel sem že štiri 
na ponudbo s tridesetimi tisočaki, a . . .« 

>No, no, morda so bile grbave in neomikane, sicer . . .« 

>Nikakor, gospod Križaj 1 Bile so čedne in zadostno razumne ; 
na posebno lepoto in omiko itak ne tiščim. — Da le ni pregrda; 
samo denarja mora imeti, denarja, ker tega potrebujem sedaj tako 
nujno kakor vode riba, ki je padla na peščen breg.< — 

»Razumem, gospod doktor, razumem; tudi meni se je pred se- 
demnajstimi leti godilo tako. Práv ravnate. Človek dandanes samo 
toliko velja, kolikor ima,€ je dejal rejeni in rdečelični kupec. Nato je 
segel v predalce svoje mize ter vzel iz njega kabinetno fotografsko sliko. 

»Poglejte to-le dekle!« — je rekel odvetniku. Ta je vzel sliko 
v roke ter jo, stopivší k oknu, ogledoval. 

Gospica v beli, z obilimi čipkami nakičeni obleki, sloke rasti, 
šibkih bokov, brez oprsja, dolgega finega obraza, a velikih, sanjavo 
otožnih oči mu je zrla nasproti. 

Odvetnik je skomizgnil z rámami, ter nemo vprašujoč, pogledal 
kupca. Križaj je sedel mirno za mizo ter, vrteč kupico vina med prsti, 
opazoval pozorno doktorjevo lice. 

»Petdeset tisoč, gospod doktor U — je izpregovoril potem kupec 
hladno in segel po sliki, da jo zopet spravi v miznico. — 

»Petdeset.?« — je ponovil odvetnik ter znova upri oči v sliko, 
katero je že oddajal iz rok. »Videti je iz boljše hiše.« 

»Iz hiše preprostega tukajšnjega meščana,c je odgovoril Križaj. 
»Uveľjam vas pa, gospod doktor, da je ta-le plavolaska izobražena 
in izomikana, kakor malokatera tukajšnjih gospic, in dobra je, tiha, 
blaga.« 

Pajk se je vrnil od okna ter sedel zopet v fotelj ; prijel je kupico, 
jo dvignil proti lúči, pogledal skozi steklo ter jo na en dušek izpraznil. 
Potem pa se je vnovič nagnil črez podobo, si vihal brke in si gladil 
lepo dolgo brado. Nato je položil fotografijo na mizo ter, stisnivši 
trepalnice, upri svoje ostré, rjave oči v kupico ter vprašal: »Petdeset 
ste rekli, kaj ne.? c 

»Da, petdeset, takoj — na roko.c 

»In koliko je stará ?« 



ao6 Fran Govekar; V krvi. 



»Sedemnajst let.« 
»Vaša sorodnica ?« 

»Moja hči — edinka — M'ciľija,« je odgovoril Križaj ter segel 
v ponujeno odvetnikovo desnico, katero je krepko stisnil . . . 

VI. 

^Ven, ven, nesramna vlačuga! — Ven, klada pijana 1 — Hajdi 
— takoj!« 

In nekaj hripavih glasov se je odzvalo: »Ven, venl« — potem 
glasen^ surov krohot. 

Vráta obcestne gostilnice konec St. Pavelskega predmestja so 
se hipoma bučno odprla, in na temno ulico, ki jo je medli plin kaj 
slabo razsvetljeval, je priletela ženská, se lovila par hipov, mahajoč 
z rokami po zraku, ter padla zviška na obraz. 

Med odprtimi durmi je stalo in zijalo nekaj razcapanih posto- 
pačev z zabuhlimi obrazi, rdečevišnjevimi nosovi in krvavo obroblje- 
nimi očmi ; na vse grlo so se krohotali, potem pa so se zopet obrnili 
ter zaloputnili vráta. Iz gostilnice pa se je kmalu začula pouličná 
popevka. 

Ženská, ki se je bila vzpričo padca onesvestila, je ležala nekaj 
minút nepremično na tleh — v umazani snežni brluzgi. Ko pa jo je 
prebudil mraz, je vzdihnila, sedla, se prijela za glavo, takoj nato pa 
za koleno in ústa. Prebila si je bila ustnice, in kri ji je curela iz njih . . . 
Nekaj hipov je trajalo, predno se je zavedla, kje da je, in kaj se je 
zgodilo z njo. Potem pa se je dvignila, bolestno vzdihujoč, ter začela 
kričati, psovati in zmerjati gostilniške goste z grdimi priimki . . . Od- 
zval se j i ni nihče. Iz krčme se je razlegala dal je ona popevka — 
kitica za kitico — pevci se niso kar nič dali motiti. To pa je žensko 
razkačilo še bolj. Kakor besná je razsajala pred gostilnico, in psovke 
so se ji kar usipale iz ust, in od samé togote se je tresla po vsem 
životu. 

Ker pa le ni iz gostilnice bilo nobenega odgovora^ je prišepala 
k vratom in, odprši jih nekoliko, je zakričala v sobo naglo nekaj 
psovk, potem pa zbežala . . . Iz krčme je stéklo za njo nekaj gostov, 
toda le par korakov; vrgli so tudi par kep snega za njo, pa vpili in 
ji grozili. Ženská pa je zbežala skokoma po česti, vodeči proti barju. 
Napadalci so se takoj vrnili zopet v svojo beznico. 

Ženská se je menda svojih pivskih tovarišev jako bála, kajti tekla 
je, dokler je mogla. KonČno pa se je usopla; dusilo jo je, srce ji je 
hotelo uiti, in nog ni skoro več čutila. Tik brzojavnega kola se je 



Fran Govekar: V krvi. 207 



zgľiidila na kolena ter sopla in sopla. Kuštľavi lasje so ji bili zlezli 
izpod ľobca ter se prejemali vratu in obraza, potnega od napornega 
bega, ustnice pa so ji še vedno krvavele. V glavi se ji je vse vrtelo . . . 
Pila je bila veliko več nego kdaj . . . Zakaj se je sprla z Grabljcv- 
čevim Pepetom in z Mohorjevim Zanijem, zakaj jo je začela kar na 
lepem zmeijati tista kozava Kljukčeva Roza teľ se zaganjati vanjo, 
zakaj jo je udaril Pepe, a potem sta se stepla z Žanijem, kako je 
nastal nato splošen prepil* in polom . . . nič ji ni bilo več jasno . . . 
Samo to je še vedela, da so jo vrgli na ulico, grozeč ji, da jo po- 
bijejo . . . 

Pa ne bodo je. Daleč jih je pustila za seboj. Le brzo zopet 
dalje, da je ne doidejo! 

In vstala je ter se opotekala dalje, dasi jo je strašno bolelo 
desno koleno, katero si je bila hudo razbila. — Sia je mehanično, nič 
ne pomišljujoč, kam pride, instinktivno bežec pred svojimi sovražniki, 
ki jo hote ubiti . . . Ubiti jo hote, in vendar so si bili včasih naj- 
boljši prijatelji ! In Pepel Zani! Kaj sta res na mah poza bila, kaj so 
si bili? — Ha, ta Ijubosumna Roza ju je naščuvala in nadražila proti 
njej, in zdaj jo hočeta pobiti .? Norcal — Ali ne bi bili lahko vsi trije 
prijatelji ^ 

Ko je prišla do prvega postranskega pota, je zavila nanj. >Pre- 
motim jih,« si je mislila; »ne dobe me, nel« — in šepala je dalje. 

Z barja pa so se dvigale megle. Bila je gosta terna, da nisi videl 
skoro ni za stopinjo pred-se. Vse barje je bilo prepreženo in prevle- 
čeno z mokrotno, nepredirno megleno temino. 

Tedaj pa se je izgubila tudi pot, po kateri je bežala ženská, in 
na mah je stala na mehkih, grezastih tleh ; jedva za dva prsta debela 
plast snega je ležala na njih, — Minilo je bilo že nekaj ur, odkar je 
bila začela bežati . . . sedaj pa se ji je začelo daniti in jasniti v glavi, 
in strah in mraz sta jo streznila polagoma popolnoma . . . »Kje sem 
\\}€ se je začela izpraševati, »kam sem zašla .?* — kod hodim.f^* — 
Groza jo je obšla . . . Povsem tuj kraj — ne vidi se nikamor — ni 
glasu ni slišati — in. ona sama! — Robec, katerega je tiščala na 
skelečo ráno na ustnici, je bil že do cela premočen, desná nogavica 
pa se je čutila kot bi bila zledenela ; bila je pač polna zmrzle krvi 1 
Začela je iskati pota ter tavati počasi nazaj. Ali temno je bilo po- 
polnoma, in vsaki hip je zašla v strán ter zagazila v blato. S težavo 
se je izľinila vendar zopet na pot. Začela je na pomoč vpití, a čul 
je ni nihče. Znova se je vleklá dalje, zopet zašla v jarek poln blatné 
vode in se zopet izkobacala iz mlakuže . . . dokler ni naposled one- 



2o8 Fran Govekar: V krvi. 



mogla. Sedaj se je plazila po kolenih in dlaneh dalje, obupno plakaje. 
»Pomagajtel Pomagajtel — Kje je Icaka božja duša? — Zašla sem — 
oh, na pomoč — na pomoč !« — Zaman ! Rila je dalje po blatu, snegu, 
po kamenju, da si je ogulila prste skoro do krvi . . . Naposled pa je 
omagala. Nič več se ni mogla ganiti. Telo je bilo brez moci, a duh 
ji je bil čil, zdrav. »Umrem, zmrznem — povsem zapuščena — v 
grehih, v velikih grehihU — Grozen obup jo je objel. Tresla se je 
in jokala krčevito. Hipoma ji je bilo svetlo pred dušo vse njeno živ- 
Ijenje; a zgražala se je, ko je je gledala . . . Jej-li more odpustiti 
Bog vse — vse? — On je neskončno pravičen, oster sodnik. Ob- 
soditi jo mora v pekell O, o I — Pa saj je tudi neskončno usmiljen 
in dobrotljiv. Samo pokore zahteva in resničnega kesanja . . . 

In ženská je začela moliti. Ze dolgo ni molila, sedaj pa je molila 
iskreno . . . Njena molitev pa niso bile samo besede, o katerih ne 
ve ničesar srce; njena molitev je bila kesanje, priznavanje in več- 
nému očetu izpoved vsega onega, kar se je bilo nagomililo v dolgi 
dobi mnogih let na njeno dušo . . . 

Izpovedovala se je Vsevišnjemu uboga duša, nekdaj čistá, jasná, 
vzorno lepa, potem pa propadla, oskrunjena, pogažena po Ijudeh, ka- 
terim poljubljajo roko in suknjo, po Ijudeh, katere spoštuje in časti 
vse kot najpoštenejše, najbolj nravne in v najíinejših krogih živeče 
môže — po možeh, ki je sedaj, ko so jo pogubili, niti več poznati 
nočejo . . . Rafinirana zapeljivost teh mož, njih brutalnost, od njene 
stráni njena — lakota, ničemurnost in zaničevanje prepohlevnega moža 
, . . vse to je bilo vzrok njene propasti. 

In ženská je skesano ječala ter molila, goreče molila! 

A pri tej iskreni molitvi j o je premagala slabost — zadremala 
je. — Izpod neba pa so začele padati poredke snežinke . . . 

* 

Dva dni po tem dogodku je bilo veliko govorjenja o čudni smrti 
znane loteristovke. 

iMoj Bog, kakoli je zašla na barje? — Zmrznila je! — Nekí 
kmet jo je našel ležečo na obrazu. Sneg jo je bil zametel. Hm, ka- 
kršno življenje, taká smrt. Bog nikomur ne ostane dolžan ! — No, 
hvala mu, sedaj je naše mesto, že od nekdaj vzor morálnosti, zopet 
čisto. Uh, saj res, koliko pohujšanja je prizadela ta ženská! Pravá 
pravcata sramota je bila. — Ta ubogi Vrhnik I Ko so mu pripeljali 
mŕtvo ženo na dom, je plakal kakor dete. Ljubil jo je vse življenje, 
trpel in se mučil za-njo; ona pa je njegovo preproščino izkoriščala ter 



Frau Govekar : V krvi. 209 



ga prevaľjala in vodila za nos ... In naposled je od žalosti radi nje 
še obolel. — Báje so ga že prevideli. Starec ne okreva več, saj je 
tako le še živ okostnjak. — Naj bi počival skoro v miruU . . . 

Tako se je govorilo po mestu. In lesnico so pravili. Tretji dan 
po loteristovkinem pokopu je umri tudi stari, ubogi Vrhnik. Práv 
lahko je izdihnil — práv tako, kot ugasne svetilka, kateri nedostaje 
svečave . . . 

In pokopali so ga tik njegove Ijubljene ženke Urške in pa tik 
Janezka. Ko so nešli njegovo krsto tja k sv. Pankraciju, sta ga sprem- 
Ijala le sodni sluga Kovič in njegova žena in pa — Tončka. 

Jokal pa se ni n i h č e . . . 

Ko se je vrnila Tončka domov, jo je pričakovala prijateljica 
Alenka. Ravno je bila prišla iz tvornice. 

»Veš, kaj sem si izmislila, Tončka .?« je začela Alenka. »K meni 
pôjdeš stanovat. Tu ne moreš ostati — groza te bi bilo. Pomisli, sama ! 
Morda te bi hodila mat i še strašit. Tako čudno je umrla — saj veš 
— morda ti je imela še kaj povedati.« 

tKaj neki.í^ — Z materjo nisem nikoli dosti govorila,c je odgo- 
vorila Tončka pa pristavila: »Zlasti v poslednjih letih ne.c 

»Vem, vem, saj je bila tako — tako — sama za-se. — Pa vendar 
pôjdeš k meni, kaj í\e^ Oh, to bo prijetno!« 

Tončka je bila tega vabila práv veselá. Zmenili sta se, da bosta 
plačevali odslej stanovanje in hrano skupaj. — Še tisti večer se je 
preselila Tončka k Alenki. 

Naslednje jutro — bila je nedelja — pa je oblekla Tončka svojo 
najlepšo obleko ter se šla zahvalit Pajkovki za dobrote, katere je na- 
klanjala toliko let njej in starišem. 

Prijazna gospa jo je sprejela práv Ijubeznivo. 

»Uboga Tončka«, ji je dejala, »sedaj si sirota. Kako boš živela 
odslej ?€ 

>0 gospa, ni me skrb!« ji je odgovorila Tončka. » Slúžim si že 
sedaj toliko, da sem zadovoljna; sčasoma pa mi plačo še povišajo.c 

>Da, da — kdor je priden, nikoli ne stráda; denár leži na ulici, 
samo videti ga je treba in pobratí znati,« ji je pritrdila odvetnica. — 
»Pa kje boš stanovala? c 

tPri prijateljici Alenki. « 

V istem hipu je vstopil dr. Pajk. 

»0, o, Tončka — izgubila si tako naglo očeta in mater! Ža- 
lostno, žalostnol — Práv rad sem imel Vrhnika, res — práv rad. 



Frau Govekar : V krvi. 



Priden delavec je bil, da mu ga nimam para sedaj. Hej, to je pa res- 
nica: Vihnik se ni nadelal v pisarnici nikoli.« 

Sedel je naspioti Tončki, ne da bi se ozrl na soprogo. 

>In kaj misliš sedaj ?« je vprašal dalje dekle ter opazoval njeno 
gizdavo oblečeno ponosito telo, njeno kipno postavo. 

»Delala bom,« je odgovorila Tončka. »Kaj naj H storim sicerpc 

»Delala — delala — v fabiiki ? — cigare? — Brrr! To pac ni 
za-te. Prefina si za tak posel. In uniči te tisti smrad — tisti prah. 
Hm I Hm! — Koliko si pa že stará ?« 

»Sedemnajst let bom. c 

»Sedemnajst šele!« se je začudil Pajk. »Hej, pa si že taká 
punca ! — Pa ne bi li hotela zapustiti svoje službe ter se polotiti česa 
druzega?« 

»Kaj meníte, gospod doktor? — Ničesar ne znám — samo v 
fabriki . . .« 

»No, no, mlado dekle se vsega naglo nauči. Zato pa mislim, da 
ostaneš odslej, ker nimaš starišev vec, pri nas « 

>Pri — pri vas, gospod doktor!* se je začudila Tončka ter zardela. 

>Glej, moja gospa je malo bolehna; pomagala bi ji pri posprav- 
Ijanju po sobah, delala bi ji družbo, pa v kuhinji bi šla na roko Ma- 
rijani. — Saj veš, draga Maľi,« se je obrnil tedaj k soprogi, ki je ves 
čas molčala, »da sem ti že cesto rekel, da nam treba še sobarice. Ti 
nisi hotela, ker nisi dobila pripravne osebe — evo, Tončka je kakor 
nalašč!«^ 

»0, gospod doktor, bojim se, da milostivá ne bo zadovoljna z 
menoj!c 

t Kakor hočeš, Karol, c je dejala odvetnica. »Tončko imam rada 
že od otroških let.« 

»0, gospa, kako dobra, kako Ijubezniva ste!« je vzkliknila Tončka 
in sramežljivo zrla v tla. »Toda — toda — ne morem — ne upam 
si — res, da ne — hvalalc 

»Kaj ? Ti nočeš — ti nočeš, Tončka?* se je začudil in se jezil 
Pajk. »Ze iz hvaležnosti, Tončka — že iz hvaležnosti bi mi morala 
storiti to uslugo. Vraga, mnogo križev sem imel s tvojim očetom, in 
pozneje . . . saj vendar sama veš ... Ti moraš, moraš!« 

V Tončki pa sta se borila dva čuta, podili dve misii: >Delo v 
tvornici je težje, plača slabša, a — svobodna sem ; tu bo posel igrača, 
plača dobra, stanovanje lepo, hrana izborna, a — odvisna bom, mogla 
ne bom nikamor brez dovoljenja! Svoboda in zabáva pa je moje 
življenje.« 



Frau Govekar: V krvi, 2H 



Tako je razmisljala Tončka ter Ískala izgovora. 

Tedaj je pristopil Pajk k njej. Prijemši jo za okroglo biadico, 
ji je dvignil obrazek ter, gledaje ji srepo naravnost v tiste veliké, 
plavé oči, dejal skoro proseč: >Tončka, bodi pametna! — Poslušaj in 
ostani pri nas v pomoč moji ženki! — Ali boš? — Da, dalc 

Tončki pa je bilo čudno pri srcu. Gledajoč dr. Pajku v oči, je 
pozabila na vse; ničesar ni slišala, a čutila le eno, da ga mora po- 
slušati. V pogledu njegovih oči je izgubila vso svobodo svoje volje; 
storila bi bila tačas vse, 

Pristopila je torej omočena k Pajkovki ter ji poljubila roko, 
rekoč: »Milostiva, rada ostanem — bála sem se samo — imejte po- 
trpljenje z menoj — hvaležna vam bom vedno — vedno. « 

»Prav, práv je, Tončka,c je dejala odvetnica. »Bog blagoslovi 
tvoj vstop v našo hišo!« 

In Tončka je ostala. 

VIL 

Doktor Pajk ni Ijubil svoje soproge. Kar je čutil do Marije, bi 
smeli imenovati jedva hvaležnost. Z njenimi novci si je ustanovil 
ugodno in na mah ugledno socijalno stališče; njena dota je bila temelj 
njegovi karijeri. 

Prvá leta svojega zákona se je pečal vsaj nekoliko z njo. Ko 
pa je bil izgubil upanje, da dobi potomca od svoje prenežne, šibke 
žene, ki je začela malo mesecev po poroki še bolehati, jo je zanemaril 
popolnoma, a se tem bolj brigal za druge. — 

Iz početka je mladi odvetnik Pajk, iščoč si klijentele, napravljal 
skoro brezplačno ubožnejšim stránkam različne prizive, tožbe in vtoke. 
Prevzemal je pravde, katerih se radi njih ničnosti ali pa ocitne brez- 
uspešnosti ni hotel lotiti nihče drug, Kot sin kmetiških starišev — v 
Ijubljansko normalko je bil došel bos, svoje na kveder sešite črevlje 
oprtiv noseč, v hodnični srajci in irhastih hlačicah 1 — je poznal dr. Pajk 
vrlo dobro značaj, življenje in potrebe slovenskega kmeta ter umel 
zato v občevanju z njim ubrati vedno pravé strune. Ker je bil razen 
tega še silno prijazen, priljuden in zgovoren, je postal v par letih po- 
znan in priljubljen vsem okoličanskim kmetom posestnikom, pa tudi 
malim obrtnikom, delodavcem in delavcem. Ker si je znal s svojim 
samosvestnim, toda kulantnim nastopanjem pridobiti tudi srca in za- 
upanje meščanov, kupcev, velikih obrtnikov in uradnikov, se mu je 
množila klijentela od dne do dne, in kmalu je imel med vsemi od- 
vetniki največjo, naj bolj razširjeno in najbogatejšo. Vzeti si je moral 
kmalu koncipijenta in še drugega diurnista; ko pa tudi ta dva nista 



212 Frau Govekar: V krvi. 



mogla z njim in Vrhnikom vred zmagovati vsega dela, je združil svojo 
pisarnico s pisarnico spretnega odvetnika, doktorja Strela. 

Sedaj ni hotel že več sprejemati malenkostnih tožb; pečal se je 
le s pravnimi nalogami, ki so mu bile vážne, imenitne ter so mu 
obetale — mnogo ekspenzarja. Kot izboren právnik je vedel in po- 
zvedel skoro v vsakem poedinem slučaju, kateri se mu je ponudil, da 
ga reši, že naprej, kakov bode konec. Ako je izprevidel, da bode re- 
šitev skoro gotovo ugodna, ga je prevzel, sicer ne. Na ta način si je 
pridobil glas, da se z njegovo pomočjo reši vsaka pravdna reč le 
ugodno. Ko pa je izročil klijentu končni račun, tedaj se je klijent na- 
vadno obupno popraskal za ušesi, češ: »Bes te plentaj, Pajk jo zna 
vselej izvoziti, a zabeli jo pa tudi tako mastno, da ne vem, bi li ne 
bilo boljše, da sem pravdo izgubillc 

Premnogi mu računa sploh niso mogli plačati. Prosili so ga, naj 
potrpi. Pajk je tedaj nabral obraz v velikodušne gut)e ter zatrjeval, 
da on ni pijavka, da se za plačilo práv nič ne mudi, da pa se radi 
varnosti intabulira na posestvo. 

In obresti in od obresti obresti so tekle včasih leto za letom po 
sedem, osem, deset, tudi dvanajst od sto. Prigodilo se je cesto, da je 
zadela njegove kl'jente kaka uima ali druga nesreča; tu se je pojavila 
prasičja kuga, ondi je pobila toča, tam je zamorila vse suša ali pa 
požrl črv, tu se je utrgal oblak, in nastala je povodenj, prihrumeli 
so hudourniki ter raztrgali njive, travnike in pašnike . . . Slednjič je 
prišlo to in ono posestvo, ki je bilo že nekaj let na šibkih nogah, 
na boben. Na dražbi je Pajk dražil posestva tako dolgo, da so pri- 
padla zemljišča s hišo in živino vred njemu; na podrobní razprodaji 
pa je izkupil cesto dvakrát toliko, kolikor je izplačal sam kmetovim 
upnikom, ter spravil velikánski dobiček. — Mnogim kmetom in obrt- 
nikom je posojal večje vsote, a vedel že naprej, da mu jih ne bodo 
mogli vrniti nikdar. In zopet so tekle leto za letom vprav oderuške 
obresti v Pajkovo listnico. Končno pa je stavil svojim obubožanim 
dolžnikom termin, do katerega more še čakati, da mu vrnejo posojilo; 
ko je pretekel rok, jih je neusmiljeno tožaril ter spravil večino njih 
na beraško palico. Kdo mu je mogel kaj očitati.^^ Nili postopal po 
pravú } — Kot odvetniku so mu bile na razpolaganje tudi zemljiške 
knjige, iz katerih je zvedel, koliko realnega imetka ima ta ali oni, pa 
tudi koliko dolgov, intabulacij visi po onih posestvih. Večina intabu- 
lirancev je navadno jedva čakala, da pride do svojega deleža. Mnogi 
izmed njih so torej prišli sami od sebe k dr. Pajku — mnogo pa 
jih je tudi zvábil po svojih dovodnikih k sebi — s ponudbo, da jim 



Frau Govekar: V krvi. 



213 



odkúpi intabulirane vsote. Bogati odvetnik je pokupil vse deleže seveda 
za znatno nižje cene ter imel zopet pri tem izdatne dobičke. S tako 
kupljenimi dolgovi pa je ptitii'al dľ. Pajk znova marsikaterega zadol- 
ženca do prodaje vsega imetka. 

S takimi in drugimi špekulacijami in sredstvi je raslo Pajkovo 
bogastvo tako, da je postal naposled eden prvih bogatinov ... 



»Doktoľ Pajk je najlepši mož in najspretnejši odvetnik našega 
mesta, € je pisal Marijin oče svoji hčerki inštitutki; fzato sem vprav 
ponosen, da si je izbral ravno tebe za soprogo. Marsikatera lepotica 
ga je že izkušala ujeti ; no, ko je videl tvojo sliko, me je povprašal 
takoj, ali ne bi te hotel dati njemu. In zmenila sva se. Vse je v 
redu. Pridi le čim preje domov !« 

Osupnila je Marija, prejemši iznenada to pismo. Zapusti naj tihe 
samostanske zidove, svoje blage, Ijubeznive družice — pa naj gre med 
bučni svet ter postane takoj ugledna soproga imenitnega odvetnika . . . 
Kolika izpremenal — V glavi se ji je zavrtelo, kadarkoli je pomislila 
na to; vsa je bila vzburjena. Kmalu pa se je umirila: Oče zahteva, 
da vzame neznanega odvetnika za moža, torej ga mora vzeti. Oče j i 
gotovo najboljše hoče; njena prvá dolžnost pa je pokorščina. — In 
zakaj bi se bránila Pajka ! Pajk je veljaven, lep, nadarjen mož s krásno 
bodočnostjo. Kako druge hrepene po njem 1 On pa hoče bas njo — 
Marijo I To je godilo njeni ženski ničemurnosti in samoljubnosti, katere 
ne mogo zatreti ni pobožnost, ponižnost in pohlevnost samostanske 
vzgoje. Prirojene, s krvjo podedovane lastnosti odgoja lahko le ublaži, 
zatreti pa jih ne more nikdar. 

In ko se je seznanila Marija s svojim ženinom, ko je videla, 
kako lep in ponosen mož je, ko je čula njegove Ijubeznive besede, se 
je zaljubilo njeno čisto, deviško srce v Pajka z vsem žarom in čarom 
prvé Ijubezni. Obožavala ga je. Ni se ga mogla nagledati, nikdar se 
ga ni naveličala poslušati, naj si je govoril z očetom še tako suho- 
parne trgovinske stvari. V svoji duši si je zgradila oltár, nanj je po- 
stavila podobo svojega ženina ter jo molila. Z odprtimi očmi je sanjala 
o krásni, divni, presrečni bodočnosti ob stráni moža, katerega vse ceni 
in spoštuje, katerega pa sme Ijubiti le ona, kateri Ijubi samo njo. 
Blaženosti je drhtela, kadar ji je stisnil ročico, kadar ji je smehljaje 
pogladil lase, in samé sreče se je onesveščala, če jo je rahlo pritisnil 
k sebi ter jo poljubil. 



214 Fran Govekar: V krvi. 



Ko pa je minila poroka, ko je minilo nekaj mesecev njiju zá- 
kona, so padlé tudi nekdaj naivni inštitutki luskine raz oči, in spo- 
znala je resnico — grozno resnico. Mahonia so se ji ľazpršili vsi 
gradovi donnišljevane sreče v nič, in videla je, da je bila prodana člo- 
veku, ki ni Ijubil nikoli nje, nego le njene novce, kateri so mu bili 
sredstvo, da doseže svoje namene čim preje. Obupana je bila iz početka ; 
potem pa se je trudila in premišljevala, kako bi se omilila svojemu 
lepemu môžu, katerega je Ijubila iz vse du.še. ískala ga je; bila pre- 
Ijubezniva z njim, se mu dobrikala, mu vse rada storila, brez ugovora 
— samo, da bi si ga osvojila, da bi jo i on Ijubil. Ko pa je izpre- 
videla, da ume odgovarjati soprog na njene najnežnejše pojave Ijubavi 
le z vsakdanjostmi in včasih — celo s surovostmi; ko je videla, da 
se mož cesto le šili, da bi bil prijazen z njo; da mu je navadno ona 
nadležna; nedobre došla: tedaj je bila njena prerahlo čuteča duša smrtno 
ranjena. Spoznavši, da jo soprogovi objemi le onečaščajo, se mu je 
odtegnila popolnoma ; Pajk pa je — ni iskal. 

Gospa odvetnica je živela torej pusto in dolgočasno le za-se in 
s svojimi solzami. Shajala sta se samo pri obedu, redkokdaj pri javnih 
zabavah, katerih odvetnica ni Ijubila. 

Obiskovala je cesto očeta, a oče je bil navadno čemeren, slabé 
volje, pa dela je imel vedno črez glavo, da ni utegnil mnogo govoriti 
z njo. — O, da bi dobila detel — Kako bi je Ijubila, kako negovala! 
In čas bi ji mineval hitreje, tako je mislila . . . Kako je bila tedaj 
veselá, ko ji je svetoval izpovednik sredstvo, ki bi ji uspešno prega- 
njalo dolg čas, njeno dušo pa napolnjevalo z najlepšími čuvstvi samo- 
zadovoljstva ! 

tGospa, bogati ste,« ji je dejal stari páter; >spomnite se, s čim 
si pridobite najlažje sveta nebesá 1« 

Razumela ga je. Telesná dela usmiljenja so bila poslej njeno 
edino veselje. 

Njeno največje razvedrilo so bili obiski takih sirôt in siromakov, 
ki so se skrivali v svojih podstrešnih zaduhlih izbah lačni in bedni, 
ker se iz samé sramežljivosti niso mogli odločiti, da bi prosjačili. Takih 
sramežljivih beračev je iztaknila gospa Marija premnogo, in njeno 
blago srce je občutilo največjo srečo, ako jim je mogla izdatno po- 
magati. Po dolgem trudu se ji je končno celo posrečilo, da je pri- 
dobila nekaj uglednejših pospej in gospic ter ustanovila društvo v 
podporo vdov in sirôt. Izvoljena je bila za voditeljico društvu, ki je 
nabiralo milodarov po vseh stanovih ter podpiralo marsikaterega mar- 
Ijivega mladeniča, da se je mogel posvetiti svojemu poklicu, rešilo 



Fran Govekar: V krvi. 215 



premnogo siromašnih deklic preteče morálne propasti, katero prečesto 
provzroči beda in zapuščenost, ter preskrbovalo mnogo nadložnih 
vdov in osirotelih otrok . . . Neumorna je bila odvetnica v dobrot- 
Ijivosti ; zato pa je bilo njeno ime znano in spoštovano povsod, kjer 
so imeli srce in roko za siromaka . . . 

V sedmem letu njenega zákona pa ji je umri oče, zapustivší ji 
osemdeset tisočakov. Toda tudi njene telesne moci so bile skoro iz 
črpljene. Hud črv ji je glodal tiho, a neprestano v njenih ozkih prsih. 
Mesece in mesece je prebila po kopališčih, a zdravja ji ni moglo vrniti 
nobeno. 

V tistem času pa je vzela v službo Vrhnikovo Tončko. 

Iz početka je bila Tončka silo lahkomiselna in razposajena. Delo 
in red ji nista dišala. Najrajša bi se bila vedno lišpala in napravljala, 
pa letala po mestu kot vešča . . . Ko jo je celo párkrát zalotila gospa 
v prijaznem pomenku z vojaki, ji je zagrozila, da jo takoj odslovi, 
ako se ne poboljša, ter ji krepko in jasno razložila, v koliko škodo 
in nevarnost j i utegnejo biti taki sestanki. — Z Ijubeznivimi besedami 
ji je obetala potem, da ji hoče. ako bode postená in pridna, ustanoviti 
lepo prihodnjost. Vedoč, da je delo največji sovražnik slabim mislim, 
željam in dejanjem, je nalagala Tončki vedno toliko opravila, da ji ni 
preostajalo nikdar čaša, v katerem bi mogla uganjati kakršnekoli ne- 
rodnosti . . . 

Pač se je iz početka cesto stemnil Tončki lepi obrazek, češ, kolika 
sužnja je, niti minuté nima proste, da bi se zabávala tako, kakor se 
zabavajo njene bi vše tovarišice s svojimi Ijubčki po plesiščih in šeta- 
liščih brez nadzorstva in brez ure, ki bi določevala konec veseljul 
Hudovala se je na tihem na odvetnico, ki ji je obljubila več prostosti, 
ko jo je vzela v službo, ter se jezila na usodo, ki ji je radi odvet- 
ničine dobrotljivosti proti njenim starišem in njej velevala, da je hva- 
ležna in poslušná. 

Gospa je dobro vedela, kaj se godi v Tončkini duši. Zato pa 
ni bila osorna z njo. Nasprotno. Navezala jo je počasi z Ijubeznivostjo, 
materinsko skrbnostjo in pa z darili še bolj na-se. Jemala jo je vedno 
s seboj, kadar je šla na trg ali v prodajalnico, a nikdar je ni pustila 
iz oči. Na noč pa, kadar je legala odvetnica k počitku, je vselej po- 
klicala k sebi staro kuharico Marijano pa Tončko v spalnico, kjer so 
molile večerno molitev. V tem je bila gospa skrajnje stroga. Določila 
je, da je vsaki večer molila Tončka ali pa Marijana del rožnega venca 
naprej. Po molitvi je pozvonila hišniku, ki je potem zaklenil vsa vráta 
in vse duri ; tako ni mogel poslej nihče več na ulico . . . 



2l5 Fran Govekar: V krvi. 



Odvetničina bolezen pa se je hujšala od dne do dne. Že je ino- 
rala prebi vati večino dneva v postelji. Kičevit, brezkončen ka.šelj jo 
je mučil. Dolgega, upadlega obraza, globoko iidrtih oči se je s težavo 
vláčila, oprta ob Tončkina ramena, ali pa ležala, podprta s .^tirimi, 
petimi blazinami, ter tožno trmila skozi okno na veliki vrt s cvet- 
ličnimi gredicami in košatim sadnim drevjem. Kadar je bilo vroče, je 
šla s Tončko tudi na vrt pod širokovejnato hruško, kjer je slonela 
v širokem naslanjaču ter poželjivo dihala vaše topli zrak. 

Tončka je morala sedeti vedno pri njej, ji podajati zdravila, po- 
pravljati blazine in pažiti na-njo. Razen tega ji je morala čitati čas- 
nike, pripovedne in zanimive poučné knjige. Marsičesa ni razumela 
Tončka; to ji je odvetnica razložila s kratkimi, a jasnimi besedami. 
Kadar je bolnici odleglo, tedaj je rada kramljala o tem in onem, po- 
učevala Tončko ter jo opozarjala in svárila. Ker je bila Tončka bistre 
glave, si je vsako reč lahko in hitro zapomnila. Sčasoma se je naučila 
marsikaj lepega in koristnega; njeno vedenje je postalo bolj uglajeno, 
njena govorica bolj izbrana in njena zunanjost gosposka. Postala je 
cela gospodična, tiha, molčeča, úslužná in prijazna; te lastnosti, četudi 
samo navidezne, pa so njeno teiesno lepoto še povišale. — 

Naposled pa ni mogla odvetnica nič več iz postelje. Telo ji je 
oslabelo popolnoma. Niti ganiti se ni skoro več mogla. Sapa j i je 
zastajala, da je bil njen dih kratek in nagel. Strašno se je potila, in 
huda žeja jo je mučila noč in dan. Odmirala je počasi svetu ter si 
želela le še miru, miru . . . Veliko je molila; v molitvi pa je našla 
utehe in tolažbe v žalostnem spoznanju, da bo morala že tako mlada 
s sveta. 

Dva meseca je bila že priklenjena dr. Pajka soproga na ležišče. 
Hrepeneč po samoti in tišini, se je preselila, ko se ji je najbolj shuj- 
šalo, v soprogovo vilo, ki je stala ob róbu zelenega, s smerekami in 
hojami porastenega hriba. Za vilo je šumel gozd, pred njo pa se je 
raztezala širna planjava z njivami, pašniki in raztresenimi logi. 

Za gozdom onkraj hriba je bil trg T. z železnično postajo. 

V tej, jedva uro od mesta oddaljeni vili je torej ležala na smrt 
bolna odvetnica. Le Tončka in kuharica Marijana sta bivali pri njej. 

Soprog je ostal v mestu. Imel je vedno veliko posla. Razen 
tega se je bližal bolj in bolj čas, da razpiše vláda volitve za državni 
zbor. Kot veljak in bogataš je hotel doseči še državnozborski mandát . . . 
Ker pa je bil med Ijudstvom poznan kot sebičnež in oderuh, je hotel 
z navdušenimi članki in plamtečimi nagovori in pa s podkupovanjem 
pridobiti volilce. Četa prijateljev, dolžnikov in plačanih pristašev ga 



Fran Govekar: V krvi. 217 



{ 



je hvalisala ter priporočala, kolikor in komur je le mogla. Dr. Pajk 
pa se je vozaril od tľga do trga, od vaši do vaši ter razkladal vo- 
lilcem svoj poUtični in kultúrni program. Imel je težko stališče. Več- 
kiat so mu zadoneli med govoľom, obetajočim vse, kar je kdo hotel, 
na uho porogljivi smehi in vzkliki, jasno izražajoč narodno nezaupanje 
v Pajkove medene besede, ki so bile v dijametralnem nasprotju z nje- 
govimi dejanji. Njegovi nasprotniki so postavili za kandidáta trgovca 
Tirbiča iz tľga T , ki je imel med obrtniki in kmeti jako veliko pri- 
stašev. Vendar dľ. Pajk ni izgubil poguma. Bil je dober govoinik, ki 
je umel z blestečimi puhlicami zabavljati protislovanskemu sistemu 
tedanje vláde, kapitalizmu in židovstvu, klerikalizmu in aristokratom. 
Izdal je tudi v posebni brošuri deseterico svojih bojevitih článkov, 
ponatisnjenih iz »Narodnega prijaté 1 j a«, ter jo dal brezplačno 
razdeliti med kmete, obrtnike in meščane. Na shodih pa je teklo vino 
in pivo na Pajkov račun. 

Razumevno je, da poleg takega delovanja dr. Pajk ni imel kar 
nič čaša za svojo bolno ženo. Obiskal jo je jedva enkrat na teden. 

Skoro vsaki dan pa se je pripeljala v mesto Tončka sporočit 
gospodu o gospejinem zdravju, pa po ražne potrebščine, bodisi po 
zdravila, perilo, jestvine ali kaj druzega, česar ni bilo dobiti v trgu 
T. . . Včasih je prišla z njo tudi stará Marijana, a tedaj je bila pri 
bolnici hišnica one vile. Navadno pa se je pripeljala Tončka sama. 

In v tistem času sta se zapletala in se zapletla odvetnik Pajk 
in lepa Ton čka v mrežo grešne Ijubezni ; saj sta bila svoja gospo- 
darja brez nadzorstva in brez nevarnosti, da bi ju kdo opazovaL 

Odvetnika je že dávno mikalo zdravo, krepko in lepo dekle. Ve, 
Ijuba nebesá, Tončka — odvetnica, kolik razloček! — Zalazoval jo 
je torej, se ji láskal in dobrikal, jo obsipal z darili ter jo zapeljeval ; 
saj izkušen je bil v tem poslu. 

Tončka pa se mu je znala odtegovati. Odbíjala ga je dolgo čaša 
odločno, nekoliko iz bojazni do odvetnice, najbolj pa iz góle koket- 
nosti. Krepost, vest, sramežljivost, ta krasota vseh ženskih čarov, 
kateri brez onih nimajo pravé veljave, niso vplivale na njeno vedenje 
práv nič. Vedela je, da je lepša, nego katerakoll druga v mestu, 
vedela torej, da ima v svoji lepoti neprecenljiv kapitál. In da bi žrt- 
vovala ta kapitál zaljubljenim muham oženjenega in ne več mladega 
bogatinca, ne da bi imela za to kaj zadostila } — Ne, za to je bila 
Tončka prepraktična, pa tudi že preoniikana. Vzgledi prijateljice Alenke, 
pokojne matere po eni stráni, po drugi stráni pa gospe odvetnice so 
se bili pri nji obnesli ! 

15 



2l8 Fran Govekar: V krvi. 



Prebila je torej najhujše boje s čim dlje silnejšim Pajkom . . . 
Ko pa ga je pritirala njena rafiniranost do skrajnjosti, iz katere se 
ni mogel ganiti nikamor več, tedaj mu je nastavila nož na grlo^ in 
Pajk je zinil odločilno besedo. Ko je dosegla to, so se odprla širom 
vráta vseh čarov in sladkob Tončkine Ijubezni; odvetnikova zapeljiva 
možatost je triumfirala nad vsemi pomisleki. Castihlepnost, ničemurnost 
in prirojena ji poltnost so premagale vse! 

In kmalu je osrečila srečna Tončka še srečnejšega Pajka z no- 
vico, kakršne je toliko in toliko let zaman čakal iz ust svoje soproge. 

»Brr . . I — še par tednov, in umakniti se mi mora njegova 
žena. Potem pa bom jaz — jaz milostljiva . . . jaz od vseh odliko- 
vana odvetnica, soproga dr. Pajka! c 

To je bil náčrt in tolažba Vrhnikove Tončke, ki pa ju je znala 
skrivati tako premeteno in hinavsko, da ni slutil nihče, kaj se godi 
za njenim čelom, kaj vrši v njenem srcu. Njen obrazek je bil nabran 
vedno v najpoštenejše in najskromnejše izraze. Proti odvetnici se je 
delala najvdanejžo, najhvaležnejšo deklo in prebivala z njo večino čaša. 
Kakor hčerka se je brigala za vsako malenkost, ki bi jo mogla raz- 
veseliti ali utolažiti vsaj za trenotek . . . vse ji je storila naglo in z 
navideznim veseljem ter pomagala, kjer in kar ji je le mogla. Na ta 
način pa se je obvarovala vsakega suma in bila svobodna vsakega 
opazovanja. 

Tiho in postrežljivo Tončkino vedenje, Ijubeznivo kramljanje in 
njen nedolžni smeh se je bil tako zelo omilil bolnici, da ni mogla 
živeti brez nje. Le Tončka ji je znala práv postlati, le Tončka jo je 
znala tako rahlo prijeti, prenašati in obračati, da je ni bolelo. 

Kot sestra usmiljenka se je nagibala Tončka nad odvetnico, ji 
gladila lase s čela, če so ji zlezli izza čepice, ji brisala oči in ústa ter 
jo Ijubkujoče tolažila. 

^0 Ijuba moja gospa, le nikar ne obupajte!« ji je dejala često- 
krat. »Se vse bo bolje. Dobri Bog in premila mati božja vam morata 
pomagati; saj molim k njima vsaki danU 

Doktorici so se ob takih besedah porosile veliké tožne oči s 
solzami. 

t O Tončka, meni ni več zdravila, c ji je odgovorila šepetaje, vdano. 
»Hvala ti za dobrohotne besede. Želim, da bi se ti na zemlji vedno 
dobro godilo, ker si tako blaga!« 

»0h gospa, kaj bom brez vasU — je vzdihnila Tončka, »Vi 
ste skrbeli za-me že od malega, vi ste me vzeli v svojo odlično hišo, 



Fran Govekar: V krvi. 219 



me poučevali in likali, kakor bi bila vaša hči ... o milostljiva, kako 
sem vam hvaležna ! « 

Pľijela je koščeno ročico bolničino ter jo poljubila. Potem si je 
zakrila oči ter poskúšala plakati — no, solz ni bilo . . . 

Doktorica je užila tako malo Ijubezni v življenju, je videla tako 
malo dôkazov sične, globoke vdanosti do sebe v vseh svojih zakon- 
skih letih, da ni umelá ločiti hinavstva od pristnega čuvstvovanja. 
Pač je kanila marsikatera solza siromakov in sirôt na njeno dobrôt- 
Ijivo roko, a pri tem je šmátrala sebe le za izvršilni organ podpornega 
društva in njegovih podpiralcev. Nje samé — tako si je domišljevala 
— ni Ijubil razen pokojne mamice nihče na svetu brez sebičnosti. Iz 
Tončke pa si je bila vzgojila v enem letu bitje, ki je hvaležno le njej 
za vse, kar je, in kakršno je . . . tDa, da — Tončka je pridno, po- 
šteno in lepo dekle. Srečna bo, práv srečna, ako le ona, odvetnica, 
tako hoče. — In zakaj ne bi hotela!? Iz največjega uboštva, iz ne- 
varnosti, da se pogrezne v smrdljivo blato nenravnosti, jo je dvignila 
polagoma na mesto svoje družabnice . . . Zakaj bi svojega započetega 
dela ne izvršila do konca! — Ona sama je prežila toliko tožnih let, 
prelila skrivoma toliko in toliko najgrenkejših solza, ker ji ni dala 
narava, da bi se omilila svojemu môžu, ker ni bila ustvarjena, da bi 
zadostila poklicu soproge . . . naj bo srečna vsaj Tončka, ki ima razen 
novcev vse !« — 

Tako je premišljevala cesto odvetnica ter v dúhu že videla Tončko 
srečno omoženo, v krogu zdravih in lepih otrok, ki vedo vsi, da jim 
je ustvarila to srečo dobra rajnica, blaga gospa Pajkova ... In ta 
obitelj se pomenkuje naj raje in največ o svoji dobrotnici ter moli vsaki 
dan za večno blaginjo njene duše . . . 

V tem pa je šlo z odvetnico čim dlje tem hitreje h koncu. Sapa 
ji je včasih skoro popolnoma prestala. Hropeč jo je lovila v svoje 
prazne prsi. Bile so jo že samé kosti. Vsaki dan so pričakovali njene 
smrti. Tudi dr. Pajk se je bil preselil v vilo. 

Neko popoldne je bilo odvetnici posebno slabo. Ukázala je torej 
poklicati vnovič duhovnika; po sv. opravilu pa mu je povedala svoj 
sklep, da hoče, predno se loči s sveta, določiti pismeno svojo po- 
slednjo voljo. 

Duhovnik, star, blag gospod, ki je poznal bolnico že od mladih 
nog, ji je pritrdil ter na njeno željo in po njenem narekovanju sestavil 
oporoko. 

Koga ima na svetu, komur more zapustiti kaj svojega imetka ? 

Soproga 1 

15* 



Fran Govekar : V krvi. 



Soproga? Saj mu je donesla v hÍšo poleg bogate bale petdeset 
tisočakov. Gospodinjila mu je marno vsa leta njiju zákona ter mu 
bila verná in potrpežljiva družica. Soprog pa je ni Ijubil — zanemarjal, 
preziral jo je popolnoma. Zahtevati ne more ničesar od nje. Vendar 
mu vôli v znak, da mu odpušča, še dvajset tisoč in vse, kar je pri- 
nesla s seboj. 

In ostalih šestdeset tisoč? — 

Sorodnikov nima, otrok tudi ne. Otroci njeni so bili siromaki, 
sirote in vdove; njim torej zapušča dvajset tisoč za ustanove. 

Tisoč goldinarjev vôli cerkvi sv. Pavla, kjer se naj bero vsako 
leto maše za njeno in njenih starišev duši. 

Devetintrideset tisočakov pa naj dobi — Tončka Vrh- 
nikova I — 

Ko sta podpisala oporoko še dva svedoka, se je duhovnik po- 
slovil, 

Zmračilo se je. 

Odvetnika, kakor po navadi, ni bilo doma. Ko se je po polnoci 
vrnil, je spala že vsa hiša; le pri bolnici je brlela svetilka. Odšel je 
v svojo sobo, ne da bi pogledal do svoje soproge ali pa vsaj po- 
vprašal po njej. 

Isto noč je strážila Tončka pri bolnici. Vrstila se je z Marijano 
in hišnico. Ležala je na naslanjaču v bolničini sobi, da je bila vsaki 
hip pri rokah. 

Proti jutru pa je začela odvetnica ječati, hropeti in pojemati. 
Tončka se je začela bati, da bi ji umrla; šla je torej klicat kuharico. 
Ko je prišla Marijana k postelji, se je vila doktorica že v smrtnem 
boju. Urno je prižgala blagoslovljeno svečico s sv. Višarij, katero je 
imela že pripravljeno v predalčku pri postelji, ter začela, pokleknivši 
ob vznožju, glasno moliti molitve za umirajoče. 

Tončka pa je stekla med tem klicat odvetnika. Ko je prišla v 
odvetnikovo spalnico, ni razločila v temi ničesar. 

Z vinskim duhom prenasičen zrak ji je udaril v nos, ko je odprla 
vráta. Pajk pa je glasno smrčal in prhal. 

Stoječ med vráti, je zavpila : 

>Gospod doktor! Vstanitel Milostljiva umiralc 

Nobenega odziva. Odvetnik je grcal in smrčal dalje. 

Znova in še glasneje je zaklicala: 

»Gospod doktor — vstaniteU 

Zopet nobenega odgovora. 



Carmen : Ptici. 22 i 



Tedaj pa se je pritipala do njega in ga krepko zmajala, prijemši 
ga za ramo in glavo. 

Odvetnik je hrknil, globoko vzdihnil, se prevrgel z desne na levo 
strán teľ vprašal zaupno : 

»Kdo pa je?« 

>Jaz — Karol — vstani! — Ne morem te že vzbuditi,c je še- 
petala Tončka, da bi je ne čula Marijana, ker je bila pustila vsa vráta 
za seboj odprta. 

»Tončka, ti, ti?!« — 

Takoj je bil trezen. 

» Vstani I — Mudi se — ženi tvoji je slabo — ah I« 

»Tiho, tiho, golobče moje — srček moj — sreča moja!« — 

Ko sta prispela Tončka in Pajk k bolničini postelji, je klečala 
Marijana že plakaje tik njenega vzglavja; ihteč je poljubljala suhe, 
mrzle roke gospej Mariji, preko katere voščeno bledega in globoko 
udrtega, upadlega obraza je bil razlit blažen nasmeh — odsev rajské, 
nadzemeljske sreče. 

(Dalje prihodnjič.) 



Ptici. 



^ 



\ 



Zm^ársívsi, ptica, zdravá! Mlade v gnezdu bodeš 

Spet si priletela, — Kot nekdaj — gojila, 

Spet pod streho mojo S petjem dušo bolno 

Gnezdo si pripela. Bodeš mi vedrila . . . 

Carmen. 

Planinski cvet. 

V življenja dneve meni enolične 
Naključje vpletlo je podobe mične. 
Kjer moci Sava in sestríca Kokra svet, 
Razvil se meni krasen je planinski cvet. 

Razvil se cvet na nepristopni skali, 

Da meni nedosežen, to me žali. 

Čeprav srečnejše v šopek ga dobi dekle, 

Na cvet planinski mi spomin nikdar ne vmre. 

Breda. 




Fťidolin Kavčie : Zuameuiti Sloveiici. 




Znamenití Slovenci. 

Spisuje Fridolin Kavčie. 
57. Valentín Črne. 

alentin Čine, porojen v Šiški pri Ljubljani 1. 1723., je 
bil sin imovitih knnetiških roditeljev, ki so ga poslali v 
Ijubljanske normálne šole. Oče mu je bil vzoren kme- 
tovalec, in tudi sin je po očetovi smrti, prevzemši lepo 
urejeno posestvo, mahoma zaslul po vsej kranjski deželi 
kot strokovnjak v kmetijstvu. Z največjim veseljem in posebno vrlino 
se je bavil naš rojak s konjerejstvom, čebelarstvom in sadjarstvom 
ter znal tako izvrstno gospodariti na svojem posestvu, da je bil vzgied 
vsem kmetovalcem na Kranjskem, Ob prostem času, zlasti ob ne- 
deljah in praznikih, pa je vabil k sebi svoje sosede ter jih poučeval, 
kako naj gospodarijo, kako naj rede živino, kako cepijo in plemenitijo 
sadno drevje. Mnogo se je trudil mož, da bi pospešil med rojaki če- 
belarstvo, ki je ravno za one dobe le skromno uspevalo. Marsikaj 
koristnega in porabnega je izumil za naše čebelarje, med drugim tudi 
poseben panj, ki je bil prirejen iz šesterih desek in se je dal lahko 
prenašati. Mnogo se je ukvarjal Črne tudi s konjsko rejo ter za-njo 
vnemal svoje sosede kmete, jih izpodbujal in poučeval, kako naj po 
svoji izkušnji vzrejajo lepe konje. Njegov trud ni bil zastonj, nego je 
obrodil mnogo srečnega uspeha pri rojakih. Pa tudi daleč črez meje 
kranjske dežele se je raznesel glas o tem môžu ter prišel celo do 
cesarja Jozefa II, Cesar je odlikoval Crneta zaradi posebnih zaslug pri 
izboljšanju konjerejstva s tem, da mu je izročil in poveril vse cesarske 
žrebce za kranjsko deželo, češ, da z njimi okrepi in izbolj ša domače 
konjsko pleme. Črne je bil torej p r vi cesarski žrebca r na 
Kranjskem. 

Za našega vrlega rojaka so se zanimali celo inozemci ter ga 
čislali učenjaki. Profesor Belsazer Hacquet, ki je oni čas služboval na 
Ijubljanskem liceju, je poročal o Črnetu učenému izdajatelju knjige: 
»Oekonomisch-technologische Encyklopädie« ^) doktorju Ivanu Kru- 

^) Oekonomisch-technologische Eucyklopaedie oder allgemeines System der Stnats-, 
Stadt-, Haus- uud Land-Wirtschaft und der Kunstgeschichte iu alphabetischer Ordnung 
vou Dr. Johanu Georg Kriinitz. Sechsundvierzigster Theil, von Korn-Preis bis Krám. 
Nebst 17 Kupfertafebi auf 48/^ Bogen und ^/.^ Bogen Tabelle. Mit Kôuigl. Preussisclien 
und Churfiirstl. Sächsisclieu Privilégium. Berliu 1789 bey Joachim Pauli, Buchhäudler. 



Fridolin Kavčie: Znamenití Slovenci. 



223 



nitzu v Beľolinu, in ta je v 46. delu omenjenega znamenitega zborníka 
objavil Cľnetov životopis, priobčil sliko Crnetovo ter ga priporočal 
severnonemškim kmetom v vzgled — gotovo veliká čast slovenskému 
kmetijstvu tedanje dobe. 

58. Anton Košutnik, 1) 

iz Tľbiža na Koroškem, porojen dne 4. nov 1. 1683., j^ s 17. letom 
stopil v družbo jezuviško. Učil je osem let na Dunaju in v Gradcu 
poetiko in govorništvo ter vec let načeloval šolam in semeniščem. 
Naposled je bil vodja jezuviškega kolegija v Dunajskem Novem mestu. 
Umri je 22. julija 1. 1745. v Trnovem na Ogrskem. 

Spisal je sledeče knjige: i.) Scholastica Parnassi Graecensis Ex- 
ercitia. Graecii, Widmanstadii 1718. 2.) Irae Sapientium sivé Invectivae 
Philosophorum. Graecii 1720. 8^ 3.) Pallas armata seu militaris fortis- 
simorum beili imperatorum eloquentia. Graeci i 172 1. 4.) Innocentia 
Victrix, seu Ferdinandus, Fuscini christianissimi Regis filius, de calum- 
niantis invidiae fraudibus gloriose triumphans. Dráma. Graecii 17 19. 8*^. 
5 ) Viennensium Poetarum Exercitationes Scholasticae. Carmen ele- 
giacum. Viennae Wolfg. Schwendiman 1722. 12^. 6.) Fraterni amoris 
de invidia Triumphus a Naramoino et Neambendord Trimumparae 
Cocini Regis filiis relatus. Dráma. Viennae 1723. Schilgen I2^ 7.) No- 
bile íidelitatis mutuae certamen inter Fabium Maximum patrem et 
filium ejus Selium. Dráma. Viennae 1725. I2^ 8.) Feriae aestivae Rhe- 
torum Viennensium seu discursus familiares de rébus memorabilibus 
urbis Viennensis. Viennae. 1725. I2^ 9) Vellus au reum burgundo- 
austriacum, seu augustissimi et celeberrimi ordinis torquatorum aurei 
velleris fidelis et succincta relatio historica. Viennae. 1728. 

59. Dr. Gašpar Žitnik,^) 

Ljubljančan, brat matere Ijubljanskega skofa Tomaža Hrena, je bil 
profesor modroslovne morale na Dunaju, naposled pa vládni svetnik 
v Gradcu. Ko je Tomaž Hren v Ljubljani dovŕšil gimnazijo, ga je 
vzel ujec Gašpar k sebi na Dunaj, in pod njegovim nadzorstvom je 
bil Hren izprva na dunajskem vseučilišču kandidát prostih umetnosti 
(artes liberales). 

Zitnik je v tiskú izdal : i.) In Augustissimi Rom. et Bohemiae 
Regis Divi Maximiliani D. P. P. etc. exoptatissimum in Patriam re- 
ditum gratulatorium Carmen. Vien. 1563. 4°. 2.) Epicedium in obitum 

1) Stoeger. Scriptores etc. 

2) P. Marci. Biblioth. Carnioliae. 



22 4 t Freuensfeld: Nad uama cvetoči kostauj. 

clariss. D. Lucae Guttenfelder Artium et Philosophiae Doctoris. Vien. 
excudebat Mich. Zimmermann. 1562. 4^. 3) Epigramma ad clariss. D. 
Martinum Reuchaliuin. Ibid. 1563. 4^. 4.) Epicedion in lUmum Comitem 
Nicolaum Zrinium etc. (legi potest in Schwandtneri. Tom. L de Scriptor. 
rerum Hungaricar. pag 738 editionis in foL). 

60. Dr. Tomaž Kristan, 1) 

z Bieda na Gorenjskem, je bil v Ljubljani na glasu kot izvrsten 
zdravnik in učeň mož. Izdal je: i.) Dissertatio Chemico-Medica de hi- 
stória acidi. Vien. 177 1. 2) Beyträge zur Geschichte und Behandlung 
natíirlicher Pocken, nach der Vernunft und Erfahrung. Theile 11. Wien 
bey Ghelen 178 1. 8®. 3) Kurze Geschichte und pathologische Schil- 
derung der neuen Epidémie aus den bisherigen eigenen Beobachtungen, 
dem Wohl des Publikums gewidmet. Wien bey Ghelen 1782. 8^ 
4.) Physikalisch-politisches Tagebuch iiber die merkwurdigen Umstände 
und Folgen des Eisstosses im Jahre 1784. Wien beym Schmidt 1784. 8". 

61. Frančišek Tomičič, 2) 

poľojen na Kranjskem, je bil predsednik in ravnatelj bogoslovnega 
oddelka na graškem vseučilišču. 

Spisal je: i.) De fontibus Theologiae moralis. Grace. 8^^. 2.) Al- 
lerunterthänigste Zuneigungsschrift an ihre kaiserliche konigliche apo- 
stolische Majestát, welche vom Herrn Praeses und Director in praestito 
ex Ecclesiastico tentamine propugnandae im Jahre 1773 vorausge- 
stellet und nun von einem seiner Freunde in das Deutsche iibersetzt 
worden. Graec. apud Widmanstaetterianos heredes. 8°. 

1) P. Marci. B. C. 
'') P. Marci. B. C. 



íí 



Nad nama cvetoči kostanj. 

ad nama cvetoči kostanj, In vetrič pihne po drevu 

Krog naju dehteča poralad, 'ľer s cvetjem in z listjem šumí 

Na najinih licih veselje In čudne, skrivnostne besede 
In v srcih pa polno nad. Cvetočemu drevu golči. 

Poslušava tajno šumenje, 

V radosti u tri pije srcé ; 
Na lica cvetoča, smejoča 

Pri.sijejo nama solzé. 



/^I^ 



I Freuensfeld. 



Pavlina Pajkova : Dušue borbe. 




Dušne borbe. 

Spísala Pavlina Pajkova. 

(Dalje.) 

IV. 

il je krasen večer. Po travnikih in gozdih sta bila legla 
mrak in tihota ter sta jih v spanje zazibavala. Po gaju 
in drevoredih so se vedno bolj izgubljale dolge, nedo- 
ločne črte visokih dreves; mešec se je polagoma do- 
tikal njih vršičev. Zrak je bil popolnoma miren; niti 
najmanjša sapica ni motila svečanega pokoja. Dopolnjevala je čarobno 
sliko rosná krajina, zavitá v lahno srebrno meglo, nad njo pa neizmerno 
obzorje najlepše zcíirove boje, skoz in skoz se lesketajoče, kakor bi 
bila kraljevska roka po njem nasula bisere in demante. 

Z verande Vidmarjeve vile je občudovalo ta prekrásni večerní 
prizor četvero oseb: Vidmarjeva gospa in Sidonija, Ervin in Franjo. 
Feodore ni bilo med njimi. Pismo je imela pisati prijateljici za god ; 
obljubila pa je, da se jim pridruži. 

Pod verando, po lični stezici, posuti z drobnimi, pisanimi ka- 
menčki in obrobljeni z duhtečo ograjo gostih smrekovih drevesc, sta 
se shajala v veleučene pogovore oba profesorja; nad njima pa je od- 
mevala živahna govorica, včasih tudi smeh, ki je pričal, da družba na 
verandi ne toži o njiju odsotnosti. 

»Zares, milostljiva gospa, s svojo poletno hišo ste pridobili sebi 
in svojim dragocen základ, < se oglasi Franjo, ki je nekaj čaša bil 
kar zamaknjen v veličastno prirodo. »Pač ste vsi vredni zavidanja, ker 
vam je dano prebivati tretjino leta v tem malem raju. c 

Pahalica gospe Vidmarjeve, ki je dozdaj rahlo, le tako igraje 
mahala z njo sem in tja, se je začela v tem hipu živahno gibati. To 
je bilo znamenje, da je gospa Vidmarjeva dobre volje. In v resnici, 
ona preprosta, odkritosrčna Franjeva pohvala ji je neizmerno godila, 
jo neizmerno razveselila, ker je tako rekoč vodila vodo na nje mlin, 
to je, dala ji je priliko, da se pobaha, in bahavost je bila od nekdaj 
nje slabost. 

«Da,« je dejala samozadovoljna, »tudi moj soprog je vaših misii. 
Kolikokrat se mi Je že hvaležno zahvalil za mirne, srečne dneve, ka- 
tere uživa v tej blaženi samotni hiši sredi zelenja. Da, da, svoje po- 



220 Pavliua Pajkova : Dušne borbe. 

šteno zatišje imeti, to je kaj vredno. Vaš gospod brat se je že večkrat 
proti nam pritoževal, da ga nima. Pomislite, da on niti ne zahaja 
vsako leto na letovišče. Pravi, da mu ni nič nadležnejše, nego bivati 
po tedne in tedne po natlačenih, nnalo pripravnih hotelih, ali pa kot 
gostač v zasebni hiši, kjer nedostaje vsega, kar bi bilo potrebno za 
življenje. Res. on bi moral tudi imeti kako čedno hišico kje na deželi; 
to bi bilo zanj.« 

»Ali kako naj bi do tega prišelpc se smeje Franjo. »Cetudi 
ima visoko plačo, vendar nikakor še ni tako obilná, da bi si mogel 
iz svojih prihrankov kupiti vilo Sami veste, koliko denarja izdaja na 
leto vseučiliški profesor samo za knjige in učene časopise, skoro majhno 
glavnico.c 

»Kaj ne bi tega vedela!* je odgovorila gospa. »Saj moj mož 
kar potrato dela s knjigami. Toda moškim je kmalu pomagano v 
denarnih stiskah ; treba se jim je le bogato oženiti. Toda Feodora ni 
imela dote.< 

»Dota res ni nič napačnega ; toda pri sklepanju razumnih zá- 
konov pride navadno še kaj druzega v poštev, ne samo denár,* je 
menil Franjo, ugovarjajoč nje zadnji opazki. 

»Feodora naj bi bila tudi še doto imela?* je vzkliknil Ervin, ves 
oduševljen; «saj je ona sama na sebi največji základ, kakršnega, ne 
zamerite mi, gospod Franjo, vaš brat niti ni vreden.« 

»Zakaj ne?« ga je zavrnil Franjo naglo in precej osorno. 

»Ker ne zna ceniti tega dragocenega zakladá,* je odgovoril Ervin, 
»Feodori se práv dobro zna, da ni srečna z njim.* 

»Ni srečna z njim?* se je zavzela gospa Vidmarjeva. *Zenska, 
ki ni prinesla soprogu ni belica dote, pa da ne bi bila zadovoljna z 
môžem tacega častnega socijalnega stanja, tacega znamenitega imena ? 
To bi bilo nezaslišano. Štiriindvajset tisoč dobi naša Sidonija za doto 
— lep denár, kaj ne ? In vendar, ko bi - « 

»Mama, ne govorite vedno o moji doti, saj to vendar ni zasluga 
imeti denár,* s temi besedami je pretrgala Sidonija materino zgovor- 
nost. Pri tem pa je še živeje zardela, nego je že ves čas zardevala, 
odkar se je razpravljalo o dotah in ženitbah. Revica ni imela drugih 
svojstev, nego molčati ter zardevati po potrebnem in nepotrebnem. 

»To sem le tako mimogrede omenila,* se je izgovarjala gospa 
z lehkotnim glasom. Na tihem se je pa jezila, da jo je nespametno 
dekle ustavilo sredi važnega pogovora, ki bi lahko imel za-njo úspešne 
učinke. »Ali je to res, gospod Franjo^^ — mimogrede bodi omenjeno, 
da so Franja v Vidmarjevi hiši nazivali sploh samo » gospod Franjo* 



Pavlina Pajkova : Dušne borbe. 227 

in mu niso nič pridevali naslova profesorskega — je pristavila nato 
gospa, vrnivši se k prejsnjemu predmetu, »kar trdi Ervin, da Feodora 
ni sľečna na stráni vašega občečislanega brata ?« 

Franjo je prvi čas svojega bivanja rad in z velikim navdušenjem 
govoril, s komer je le mogel, o Feodori. Videti je bilo, kakor da ne 
more sam prenašati občudovanja, katero je čutil za-njo. Ko mu je 
pa gospa zastavila ono delikatno vprašanje, mu je bilo hipoma nevšeč, 
javno povedati svoje mnenje o njej. Kakor se je sploh s Feodoro 
zadnji čas oprezno vedel, ravno tako se je zdaj izogibal, omeniti v 
pogovorih njcno osebo in njeno ime. In to je bilo popolnoma na- 
ravno. Cigár Ijubav je še v kali, kaj rad omenja svoj vzor; kadar pa 
se Ijubezen razvije do dušne strasti, bodisi Ijubezen srečna ali nesrečna, 
tedaj se skrbno izogiblje onega predmeta vzpričo nekakšne dušne sra- 
mežljivosti. 

Zato Franjo resno odgovori: »Dovolite, milostljiva gospa, da se 
okanim kakršnekoli opazke o svojih najbližnjih sorodnikih.« 

»Seveda, umeva se samo ob sebi, da bi vam bilo nekoliko te- 
žavno presojati rodbinsko srečo svojega brata, c je odvrnila gospa, 
vidno osramočena po Franjevem hladnem odgovoru. »Zelela sem 
samo, da bi vi z nasprotno trditvijo odbili nepremišljeno in prenag- 
Ijeno Ervinovo opazko. Pa saj mu ni zameriti te nepremišljenosti,« je 
nadaljevala z velevažnim glasom; »on je še v onih letih, ko si človek 
domišljuje, da je zakonska sreča ali nesreča odvisna samo od večjega 
ali manjšega srčnega nagnjenja. Pa ni tako. K zakonski sreči je treba 
tudi drugih važnih pogojev, in med temi je izmed najpoglavitnejših 
brez dvojbe imovitost, če se tudi ta resnica ne strinja z zakonikom 
poetov. Poleg gmotnih stisk in neprilik ijubav kmalu izpuhti, naj reče 
kdo^ kar hoče.c 

Franjo je začel razumevati, kam meri gospejino navdušenje za 
bogastvo. Ozrl se je sumnjivo na Sidonijo, ki je še vedno žarela kakor 
kuhan rak. Ta rdečica, ki je bila vidna celo pri slabi svetlobi na ve 
randi, je potrdila njegovo slutnjo. Prestrašil se je, videč svoj nevarni 
položaj, Takoj je sklenil zatreti na mah vse neutemeljene upe, ki se 
morda goje na njegov račun. 

Tedaj je odgovoril z razdraženim glasom: »Ako bi se meni kaj 
tacega primerilo — toda vem, da se mi ne bode, ker nisem nikoli bil 
vdan mamonu — postavimo, da bi vzel v zákon žensko, katere ne 
bi prisľčno Ijubil, ne bi bil samo nesrečen, temveč utegnilo bi se celo 
zgoditi, da bi postal tudi hudoben. In tedaj gorje ubogi soprogi ; go- 
tovo ne bi imela prijetnega življenja poleg mene.« 



228 Pavliua Pajkova : Dušue borbe. 

Sidonija, ki je ves čas z zadržano sapo in z utripajočim srcem 
poslušala njegove besede, se je zdaj hlastno obrnila od njega, in čudo, 
nje vedno žaieče lice je mahoma pobledelo. 

»Ha, ha, dragi gospod Franjo, kako ste se ideálni, c se je smejala 
Vidmarjeva gospa ter jezno zapiiala pahalico. V njenem smehu je 
bilo nekaj posiljenega, pikrega, da se je Franju zdel, kakor bi bil za- 
ničljiv. »Kako dolgo pa tudi traje ona sentimentálna Ijubezen, o kateri 
vsi zakonski kandidatje obojega spola toliko saiijarijo? Malo čaša, 
veľujte mi, da, silno malo! Ljubezen je nestanoviten prijatelj, ki se 
nam pridruží samo tedaj, ko nam šije solnce zadovoljnosti, denár pa 
je zvest, stanovit prijatelj, ker nam vselej in vedno olajšuje in olep- 
šuje življenje.« 

Bog zna, do katere meje bi bil zašel ta kočljivi razgovor, da ga 
ni o pravem času pretrgal prihod obeh profesorjev. Počasi sta sto- 
picala životná moža po stopnicah, ki so vodile na verando. V tistem 
trenotju pa je švignil mimo njiju navzdol Ervin. On se je bil le po- 
vršno udeležil pogovorov, ki so se razpravljali na verandi. Kaj so 
njega brigali nauki in nasveti o srečnem ali nesrečnem zákonu; saj 
se on ni mislil nikoli ženiti, Pač pa ga je skrbelo, zakaj da Feodore 
tako dolgo ni med njimi. Vedno se je oziral po mnogoštevilnih vrtnih 
stezicah in drevoredih, razsvetljenih od skrivnostne mesečine, ali ne 
bi zagledal med njimi vitke Feodorine postave. Vedel je, da se ona 
kaj- rada odteguje družbi; posebno v zadnjem času je kaj pogostoma 
samotno pohajkovala. In njegovo ostrovidno oko je zapažilo nena- 
doma med drevjem nekaj svetlega. Zeljno je upiral svoje sokolje oči 
v neznani predmet, ki se je naprej pomikal. 

Ni se motil. Nenadoma je stopila izza drevoreda Feodorina viso- 
kostasna podoba. Po vrtu so stále posamezne vabljive klopi ; na eno 
teh ona sede. Ervin ni zamudil ni trenotka ter se ji je pridružil. — 

Feodora ni govorila resnice, ko se je bila odtegnila vsakdanjemu 
skupnemu pomenkovanju, katero je navadno imela zbrana družba do- 
mačinov po večerji na verandi. Za pismo se ni mudilo, napísala bi je bila 
lahko tudi po dnevi; a gojila je iskreno željo, da bi bivala enkrat 
pod božjim milim nebom sama s svojimi mislimi in čuvstvi. Ce se je 
tudi po dnevi zdaj pa zdaj otresla moške družbe, vender ni bila skoro 
nikoli sama. Gospa Vidmarjeva ali pa Sidonija sta ji bili vedno za 
petami. A ona si je želela miru; da bi mogla zbrati zmetene misii 
ter zopet enkrat do dobra premotriti sama sebe. Sama s seboj ni bila 
zadovoljna; bilo ji je, kakor da preti nesreča nje dusnému pokoju, nje 



Marijan Savič: »Socijali.st !« 



229 



domácemu miiu. Zavedala pa se je, da to zlo lahko zabráni. Kako ? 
to je hotela premišljevati. 

Krožila je dobro uro po zelenih travnikih in njivah okrog doma ; 
naposled pa je utrujena sedla na omenjeno klop, ki je bila streljaj 
od verande oddaljena. 

Kakoľ tihotapec, in rahlo kakoľ bi hodil po iglah, se je pribli- 
ževal Ervin klopi, kjer je Feodora premišijevala. Mislil si je, da bode 
učinek mnogo večji, ako nenadoma stopi pred-njo, nego če bi ga 
ona že iz dalje zagledala. Tako lepa, tako veličastna, tako nebe.^ka 
se mu je zdela Feodora v čarobni svetlobi nočné kraljice! Z globokim 
vzdihom je naznanil svojo prisotnost. Njegov nategnjeni vzdih je res 
vzdramil Feodoro. Ko je zagledala Ervina, se ji je zmračilo čelo, in 
nje prvá misel je bila, da bi vstala s sedeža in se vrnila k družbi na 
verando, a nje ponos se je tému protivil. Ervín bi si nje beg gotovo 
krivo tolmačil in sebi v prid; zatorej je počakala. Z znakom največje 
nevolje se je ozrla nanj in ga nemo, a smelo pogledala, češ: kaj 
hočeš od mene? 

(Dalje priliodnjič.) 



„Socijalist"! 

Slika iz delavskega. življenja. 

Spísal Marijan Savič. 

(Konec.) 

11. 

užička je ostal brez dela, brez službe. Kolikor se je trudil, 
vse je bilo brez uspeha. Povsod so ga odslavljali, včasih 
z zaničevanjem, včasih pa tudi s strahom. 

Strojevodjo je radi tega nepopisno srce bolelo. Ne 
samo, da ga je mučila skrb noč in dan, kaj bode v 
bodočnosti, ko jim poidejo prihranjeni novci; tudi brezdelnost sama 
ga je trpinčila. Saj človeku, ki je vajen, da gre vsaki dan z veselo 
dušo na delo, ni zlepa kaj hujšega od posedanja in pohajanja brez 
nade, da se mu kmalu zopet ponudi prilika, ko bode mogel rabiti 
svoje moci 1 

No Ružička ni miroval ni sedaj. Neutrudno je hodil od delodaj- 
nice do delodajnice, nadejajoč se, da se mu primeri vendar-le še kaj 




230 Marijan Savič: »Socljalist !« 



ugodnega. Ko pa je minil tako že mešec, je začel iskati službe sploh, 
naj si bi bila tudi netvorničarska, in naj si bi bil tudi zaslužek pičlejši 
od dosedanjega. Mislil si je: za nekaj čaša potrpim — sčasoma se mi 
že posreči, da pridem zopet na boljše mesto. Pa tudi tega ni dosegel. 
Zima se je bližala, delavske službe so bile že vse oddane; kjer pa se 
je katera izpraznila, jih je bilo oglašenih za-njo že celo tolpo. — Ru- 
žička je hodil tudi k svojim prijateljem, delavcem v različnih tvor- 
nicah, ter jih prosil, naj pozvedujejo, kje da je kaj praznega, da ga 
pripoľoče. Obljubili so mu vsi in imeli tudi resno voljo, da mu po- 
magajo, toda službe Ružička vendar le ni dobil . . . 

Tako je mineval že tretji meseC; odkar je bil odpuščen ; zima, 
krutá, ostrá zima se je začela. Iz početka je snežilo dan za dnem, 
potem pa se je zjasnilo, in mraz je pritisnil, da je bilo v toplo za- 
kurjeni sobi za malo čaša znova zopet mrzlo. 

Ružičkoví pa so začeli okušati trdi, grenki, moreči kruh bede in 
pomanjkanja. Kar so imeli prihranjenega, so polagoma porabili — 
začeli so jemati na upanje. Toda tudi to ni moglo trajati dolgo; pro- 
dajalec je začel godrnjati, denarja pa od nikoder. Začeli so torej nositi 
v zastavljalnico vse, česar niso najnujnejše potrebovali, da so se pre- 
živili. Zajček, sosed, ki je bil dobil službo pri nekem svojem sorodniku, 
mu je posojal majhne vsote; drugi tovariši, samci, so se razpršili na 
vse stráni — v mestu ni ostal nihče. 

Otrokom je trebalo nove, gorke obleke ; zakaj poletenska je bila 
prelahka, da bi kljubovala rezkému mrazu. Pa odkod vzeti novce ? — 
Cepeli so okoli železné peci, katero so zakurili le po dvakrát na dan ; 
kadar je postala mrzla, so zlezli v postelj, kjer jih je mati odela 
do vratu. 

Oče in mati pa sta zmrzovala I — 

Mali Janko je hodil še vedno v šolo, ki je bila jedva par stre- 
Ijajev od stanovanja oddaljena. Namesto zimske suknjice mu je za- 
vezala mati svojo veliko ruto okoli vratu in prsi, Roditelja sta bila 
veselá, da je vsaj Janku ves dan toplo v zakurjeni soli. 

Jedli so le po trikrát na dan, pa še tistikrat práv pičlo. Otroci, 
vajeni, da so dobili i dopoldne, i popoldne kosec kruha, jabolko, ali 
celo skodelico káve, so sedaj cesto jokaje tožili, da so lačni. Rodi- 
telja sta strádala sama, si odtrgovala, kolikor r>ta. si mogla, da bi po- 
tešila otročji jok, ki ju je silil k obupnosti; navzlic tému jim je zri 
glad iz oči tako očitno, da ga je moral zapaziti vsakdo. 

Ružička ni vedel, kaj bi storil. Svoje črevlje je že povsem raz- 
trgal z večnim tekanjem in letanjem po mestu za službo. Sedaj je 



Marijan Savič: »Socija1ist !« 23i 



bil pľipravljeii postatí navaden postrežček, navaden dninar, če bi ga le 
kdo hotel. Poskusil je vse, toda povsod je bilo že prenapoliijeno, ali 
pa so mu odrekli z istim vedno se ponavljajočim razlogom : »Soci- 
j a 1 i s t ste ! « 

Nekega dne pa je prijokal Janko domov Tožil je, da ga strašno 
zebe, da ga gtozno glava boli, kmalu pa zopet, da mu je nepopisno 
vroče. 

Prestrašená roditelja sta ga položila brzo v postelj. ^Ljubi Bog, 
ne hoti, da nastane iz te bolezni kaj hudegaU sta molila tiho v 
svojem srcu. 

^)Daj mu še mojo juho, Nežal* je dejal Jan. 

>Ne, ne, le izpij svojo, Jan — dam mu jaz svojo, « je odgo- 
vorila žena, 

»Neža, prosim te — jaz sem mož; krepkejši sem, lažje mi je 
brez obeda, nego tebi, slabotni ženskiU 

»0 Jan, kako si doberl — Toda poslušaj me to pot — vidim, 
da si slab.4 

»Ne, nisem, res da nisem, Nežal « 

»Saj si tudi včeraj razdelil ves svoj delež med otroke — lačen 
si; da omedlevaš! — Jan, le pij, sam pij 1 Danes mu dam jaz . . .« 

»Jutri pa zopet jaz . . . dobro. « 

In žena, ki je bila takisto, kakor njen soprog, že vec dni zapored 
porazdelila skoro ves svoj delež med deco, si je odtrgala še tisti 
krožnik juhe in kosec mesa v prid svojemu bolnemu sinku. 

No, njiju skrb, njiju tekmujoča Ijubezen je bila kmalu za Janka 
brez haska. Se tisto prvo noc se je onesvestil in zmešano govoril o 
soli, o snegu, o otcu, o Nanki, pa zopet o mrazu in hudi vročini. 
Lotevala se ga je mrzlica, pa zopet vročica. Nekaj čaša se je tresel, 
kot bi ležal gol med samim ledom, kmalu nato pa se je zopet potil, 
paril in kuhal, kot bi ležal v razbeljeni peci. Poznal ni nikogar, niti 
mamice. 

Bile so to strašne ure, katere sta preživela gladni otec in gladna 
májka v mrzli, nezakurjeni sobi ob postelji svojega Ijubimca. 

Neža je ihtela, soprog jo je tolažil in osrčeval, pa njegove oči 
so bile tudi rosné, in njegove roke, polagajoče mrzle obkladke sinú 
na žareče čelo, so se tresle. 

»Po zdravnika pôjdem, « je dejal proti jutru Ružička. 

»Da, da, moraš iti...morda mu pomore, . .sicer ga izgubiva...« 

»Mama, mama, zakaj si huda } — saj sem bil priden . . . samo 
zeblo me je . . . huj ! Ta sneg . . . dvakrát sem pádel — ah, Nanka, 



232 Marijan Savič: »Socijalist !< 



Nanka, kam si dela moje beiilo ? — Daj je nazaj ! — Ata bodo hudi ! 
— Ata, ata, kako me pece ... tu v glavi, v pľsih ... ah, Marica, 
zakaj se smeješ? — AH se ti nič ne smilim.í^« 

Sinček je govoril skoro nepretigoma; malo je včasih potihnil, 
pa znova začel, mahal z rokami okolo sebe, pa kakor nezavesten obležal. 

Jedva se je malo zdanilo, že je šel Ružička po zdravnika. Ulice 
so bile še prazne, le mlekaiski vozoví so hiteli po zasneženih ulicah. 

Ružička je obstal pred visoko, lepo hišo, na katere vratih je 
bilo nabitih premnogo majhnih in velikih, črnih, belih in pisanih tablic 
z napisi. Največja med njimi — bila je črna z rumenimi črkami — je 
imela nápis : Medici n ae et chirurgiae Doctor Samuel Sil- 
berstein, o r d. od 3 — 4 popoldne. 

Poleg vrat je bil rumeň ročaj, nad njim pa okrogla črna tablica 
z besedami : i Zvonec k zdravniku S. Silbersteinu.« 

Za ta ročaj je poprijel Ružička ter dvakrát krepko potegnil. 

Dolgo nobenega odziva. 

Še enkrat je potegnil zmrzujoči Ružička ter — čakal. Raztrgana 
obutal je kaj malo bránila mrzli snežnici in ostri sapi skozi luknje; 
prsti so mu premirali. Stopical je z ene noge na drugo, si pihal v 
dlani, in naposled je začel tekati pred vráti semtertja. Solze so mu 
zalile oči, in po vsem životu je drgetal kot šiba na vodi. 

Slednjič se je odprlo v prvem nadstropju okence, in skozi nje 
je pogledala bradatá črna glava, 

>Kdo je .^ — Kaj želite.í^Ä je vprašala glava. 

iGospod zdravnik, prosim, da mi oprostite, ker prihajam ob tej 
zgodnji uri — jaz sem Jan Ružička, strojevodja — sin mi je nenadoma 
opasno obolel — biede se mu — bojim se, da — « 

t AU imate fijakarja.í^ — Ta grozna burjal« 

»Ne, gospod zdravnik, nimam ga — ne morem ga plačati — 
sicer pa nobenega ni — € 

iTako? — Torej peš naj grem z vami ob tem prokletem vre- 
menu, ko ne bi niti svojega psa gonil na ulico! — Kaj li misliteU 

» Gospod doktor — revež sem — otrok mi umira — plačam 
vas takoj, ko dobim službo . . .« 

»Kaj, kaj.? — službo } — kaj niste strojevodja v tvornici ,Lôwy 
in nečaki'.í^c 

>Ne, gospod zdravnik — odpuščen sem bil brez povoda pred 
meseci, toda — * 

>0h, oh, torej tako!.? — Glej, človek, kaj ste si izmislili! —Jaz 
sem zdravnik I e za delavce firme ,Lôwy in nečaki' — vedeli ste to 



Marijan Savič: »SocijaHst!i: 233 



sami — pa me ste vzbudili in izvlekli iz gorke postelje na ta vražji 
mraz . . . Boga mi, zaslúžite, da vas dam aretirati! — Mars! c 

Okno v prvem nadstropju se je gromko zapilo, in Ružička se 
je opotekaje odpravil zopet domov. 

Srce mu je hotelo počiti. Zaihtel je in začel plakati — plakati, 
kakor še ni plakal, odkar je bil mladenič in mož. 

Torej revež se nikomur ne smili ? — Ubožec, radi neusmiljenosti 
drugih, ki se valjajo v milijonih, tak ubožec ne nájde pomoci nikjer ? — 
Njegov otrok naj pogine kot ščene na gnojišču, ker nima novcev, da 
bi prišel po zdravnika s kočijo — ker nima zlatov, da bi mu kra- 
Ijevski nagradil ,muko', da je vstal uro prej izpod pernice in se pet 
minút pomudil ob ležišču trpečega črvičal? — 

Ružička se je ustavil mahoma sredi ceste in, iztegnivši roko proti 
nebu, kjer je bledel mešec in so ugasovale zvezde, je jecljaje in ihteč 
vzdihnil: »Moj Bog, tu glej pravico, tu glej Ijubezen! — Umreti mi 
mora sinko, ker sem berač — berač — berač!« 

Besedo ,ber^č* je govoril vedno glasneje, dokler je ni v silnem 
obupu na ves glas zakričal ... 

V istem hipu so prišli izza ogla štirje moški. Bas so odpeli tiho, 
pridušeno, a lepo, razločno četveroglasno Slovensko narodno pesem : 

»Sinoči je pa slanca pala 

Na zelene travnike, 

Je gotovo pomorila 

Vse prežlahtne rožice . . .« 

Se so čuli Ružičkin krik , berač' — in takoj utihnili. 

Eden izmed četverice pa je pristopil k strojevodji, ki se je že 
jedva premikal, ter ga nagovoril: 

»Prijatelj, vi ste Slovan! — Kaj se jezite? — Ali vas je kdo 
razžalil.? — Povejte, slovenskí visokošolci smo.c 

»Gospodje, jaz sem Ceh,c je odgovoril Ružička, vesel, da se vsaj 
kdo pobriga za njegov položaj. 

»0, Ceh, Ceh, naš brat!« mu je odgovoril veselo Slovenec. »Ži- 
vela češko-slovanska vzajemnost!* je pristavila ostala trojica, pa brž 
enodušno intonirala ter začela zopet tiho,. pridušeno, a lepo, razločno 
četveroglasno peti češko narodno himno: 

»Kde domov rauj ? 
Kde domov muj? 
Voda huči po lučinách, 
Bory šumi po skalinách ... 
Zeme česká domov muj U 

16 



234 Marijan Savič: »Socijalist !« 



In pojoč SO vzeli Ružičko v sredo med-se ter šli dalje svojo pot. 
Tedaj pa je zapažil eden veseljakov, da jih Ružička jedva dohaja. 

»No, braté Čeh, te-li bôle noge? — Stopaj, stopaj junaško!« 

»Gospodje Slovenci,c je dejal Ružička, >ne morem — ne morem ; 
ves sem premrl — jedva čutim prste na nogah v svojih raztrganih 
črevljih.c 

»Kaj zlomkal Vas zebe? Mi pa popevamo, ker nam je gorko 
v srcu in — želodcu. Kaj ste pa, braté Čeh? c , 

»Ubog. preziran in zatiran delavec sem, gospodje, kateremu 
umira doma edineclc je začel pripovedovati Ružička ter jim krátko 
povedal vse. 

»Ti bore, bore Slovan I« je dejal ginjen oni, ki je Ružičko prvi 
nagovoril. t Taká je ta kápitalistovska svojat — evo vam ene tožne 
slike izmed stoterih in stoterih slučajev I In potem se svet še čudi, 
da se porajajo socijalistične, anarhistične in še druge také prevratne 
zarotelc — »Gospod Ružička, « se je obrnil do strojevodje z Ijubez- 
nivim glasom, »peljite nas na svoj dom! Brat bo bratú izkušal po- 
moci ! — Glejte, baš včeraj sem bil promoviran za doktorja vsega 
zdravilstva — nocojšnjo noč sem preživel zadnjič v veselem krogu 
svojih mlajših prijateljev - rojakov — na poti domov smo naleteli — 
peljite me k svojemu sinku, ki bodi moj prvi pacijentlc 

»0, hvala, hvala vam, gospod doktor !« je izpregovoril ginjeni 
Ružička; besede sočutnega, prijaznega mledeniča so mu s čudovito 
milobo prevzele vso dušo. tDa, hitimo, gospodje, hitimo . . . morda 
ga še rešitel« 

Z novimi upi je stopal Ružička čilejši s svojimi znanci, ki so, 
malo preje veseljaško, brezskrbno popevaje, postali hitro resni. — 

Vstopili so v Ružičkovo stanovanje. 

»Ali si prišel? — Zdravnik?c 

tDa, Neža — štirje zdravniki! — Kako je Janku ?c 

> Slabo, slabo U 

Mladi zdravnik je pristopil s svojimi tovariši k bolniku ter ga 
začel takoj preiskovati in povpraševati stariše o tem in onem. Ko pa 
je videl suho, propadlo, šibko telesce dečkovo, je zmajal z glavo. 

»Deček je silno slaboten — preslabo ste ga hranili — prehladil 
se je . . . hm! revček!« 

Ko je izpregovoril zdravnik te besede, sta vedela roditelja, da 
je vsaka nadá nespamctna. — Jokaje sta se objela ter krčevito jokala. 

tLačen je bil — slabo oblečen — moj Bog — moj BogU — 



Marijan Savič: »Socijalist !« 235 



Bledih lic so stali na stráni mlajši Slovenci, zroč ta prizor: 
oči so se jim porosile, in pretieseni v dno sľca so se obrnili k vratom. 
Zdravnik pa je dejal : 

»Stojte, prijatelji! — Okrutnost brezsrčnega kapitalista je krivá 
te stnitne žrtve . . . Lakota, mraz je pôvod boleznim in večini smrtnih 
slučajev v najubornejših delavskih slojih . . . Evo vam slučaja! — Ne 
pozabite ga, pomnite ga za življenje in svoje delovanje — zlasti ti, 
juľist Franlc 

Potem pa je segel v svojo listnico ter jo skoro do cela izpraznil. 

» Obdržal sem si le za vožnjo do Ljubljane, ondi dobim od sváka 
na posodo,« je dejal. 

Tovariši so ga razumeli. 

Drug za drugini so pristopili k mizi in obracali svoje žepe. 

»Evo vse!c je rekel jurist Fran ; »malo je, a vsec — Tovariša 
sta ga posnemala. 

Potem so se poslovili od obupanih stari.šev. 

»Bog vas blagoslovi, gospodjel* jih je zahvaljevala Neža, zdržema 
plačoč. — »Bog vam stoterno povrni, gospod doktor!* 

Ružička ni izpregovoril niti besedice. Le roke jim je stískal ter, 
tiščeč si desno dlaň na oči, ihtel in ihtel . . . 

Mladi slovenski zdravnik je govoril resnico. 

Janku se je bledlo neprenehoma; potem pa je umolknil ter s 
široko, topo zročimi očmi ležal pri miru, a globoko sopel. 

Nikogar ni več poznal. Zaman mu je gladila mamica razžarjena 
ličeca ter ga klicala z najljubeznivejšimi besedami; groznica ga je po- 
pustila sicer popolnoma, a srce je omagovalo bolj in bolj. 

Ko sta se vzbudila zjutraj Nanka in Marica, sta že klečala mati 
in otec tik Jankove posteljice, na stolu poleg pa je brlela svečica — 
bratec je umiral. Jokaje sta planila otroka iz posteljic, videč objokane 
stariše, čudno lice Jankovo ter sluteč, da mu je hudo — hudo. 

Brzo ju je oblekla mati ; ko sta pristopila k trpečemu bratcu, je 
baš vzdihnil — zadnjič . . . 

III. 

Meglen, otožen dan je bil. Sneg se je počasi topil, in ob ulicah, 
ki so bile obdane z gomilami nakopičenega in še ne odpeljanega snega, 
so se delale grde, umazané luže. 

Iz neke hiše v Hernalsu je stopila moška oseba, noseč na desni 
rami belo, zanikarno postruženo krsto. Plašno se je ozrla naokoli ter 
brzih korakov krenila proti hernalskemu pokopališču. Hitro je stopal 

16* 



á^Ó Marijan SaviČ: »Socijalist !« 



mož, izogibaje se Ijudem, ki so se radovedno ozirali v njegovo čudno 
bledo, upadlo lice, in je zagazil vsaki hip v ostudno obcestno brluzgo . . . 

íČuden izprevodlc je pripomnil nekdo. »Koga-li nese ? — Sa- 
momorca? — Nihče ga ne spremlja, niti oče, niti mati . . .« 

In vendar se je dotičnik motil 

Ubožec, ki je ležal trd in mrzel v oni krstici, je bil dobrí, pridni 
in pohlevni Janko, njegov nosilec pa je bil — njegov oče. 

Ružička ni mogel najeti in plačati drugega pogrebca, tudi du- 
hovniku ni mogel izročiti določene pristojbine, da bi prišeľ na dom 
blagoslovit truplo sinčkovo — sam ga je moral nesti k večnému po- 
čitku — doma pa je jokala žena z otročičema, ker ni mogla radi si- 
romašne letne obleke z njim ... 

Daleč je hernalsko pokopališče, in težka je postarala krstica, da 
je moral nosač párkrát počiti ter vzeti breme sedaj na levo, sedaj 
na desno ramo, brišoč si obilní pot. 

Ko je dospel do mrtvaščnice, je stalo ondi že nekaj Ijudi, čaka- 
jočih duho vniká, da blagoslovi truplo in gomilo neke deklice, ki je uinrla 
za nalezljivo boleznijo. Ružička je stopil v mrtvasčnico, kjer je dišalo 
po voščenih svečah in gnilih cvetlicah, ter položil na kamenito mizo 
svojega Janka. Na mizi poleg je bila lepa, zlato odičena krsta one 
deklice; na krsti sta ležala dva veliká venca iz svežih cvetlic z dol- 
gimi trakovi in zlatimi napisi. Okolí mize pa so stále goreče sveče, 
debele voščenke — na vsaki straní po tri. 

Jankova slabo postružena rakev pa ni imela ni venca, ní cvetke, 
ni traku, ni napisa in nobene voščenke. — 

Ružička se je umaknil na strán ter sedel ondi na stôl. Ljudje 
so vstopili, pokropili dekličino krsto, molili pa se začelí glasno po- 
govarjati, kako lepa, prijazna deklica je bila Amalija, kako dobro 
glavico je imela, kako rada je molila ; potem so začelí hvaliti vence 
in nápise ter ugibati, koliko stanejo sveče. 

Potem so se ozrli na Jankovo krsto. 

»Koliko siromaštvo!« je dejala gospa v črni obleki s pajčolanom 
do tal sezajočim. 

»Delavčev sin menda,c je dostavila suha ženská živih, ostrih oči. 
»Revež bi bil in trpin — bolje je, da ga je rešila smrt!« 

»0h, res je, res je! Kaj je to naše življenje ! — Pena — sanje 
— nič,€ je pritrdila okrogla, tolsta žena rdečega, zabuhlega obraza 
ter sklenila roke. 

»Pa niti ene lučice níma revček — oh, ti bedaU je rekla znova 
ona suha ženská. 



Marijau Savič: »Socíjalist !« 237 



»0h, saj je res, niti ene svečice — to so pac čudni staiiši ! — 
Pa seveda, delavci nimajo rahlega srcal — Ohl« 

»Tu imam majhen kosček — dober je za ubožčka!« je dejala 
gospa s pajčalonom in segla v žep, iz katerega je potegnila kosec 
svečice, Prižgala jo je pri voščenki ter jo postavila pred Jankovo krsto 
na mizo. 

Potem so zopet odšle; Ružička pa je ostal sam v mrtvaščnici. 
Jokal ni, tudi vzdihoval ni; le srepo, topo je strmel pred-se s sklo- 
njeno glavo. 

In kaj je mislil? — 

Pred dušo so se mu vrstili prizori . . . divní, čarobni, osrečujoči 
prizori od rojstva Jankovega pa do njegove bolezni; pred dušo so se 
mu ponovile vse zorné nade, vsi zlati upi, katere je gojil še pred 
kratkim o svojem pridnem, vrlo nadarjenem sinku — potem pa je po 
bliskovo prešel vso dobo od tedaj, ko je pribežal domov brez dela 
pa do danes, kóje zabil s svojo roko zadnji žrebelj v sinovo krsto... 

Globok vzdih mu je prodrl iz prsi, z obema rokama si je obje! 
glavo in hropeč govoril: »Je-li možno? — je-li resnica vse to?« 

Potem pa je nekako otrpnil, ničesar vec ni mogel misliti jasno; 
trmil je v tla in sanjal z odprtimi očmi . . . Niti duhovnika ni čul, 
ko je vstopil s cerkovnikom v mrtvaščnico; ni se brigal za Ijudi, ki 
so stali okoli njega in okoli krst — nepremično je sedel na svojem 
stolu, glavo med dlanmi držeč in upirajoč oči v tla. 

Šele ko mu je potrkal cerkovnik na ramo, pomignivši mu z glavo 
proti nepostruženi rakvi, se je dvignil, se plaho ozrl po izprevodnikih 
ter vzdihnil. Ni vedel, kaj mu je storiti. Tu se je obrnil duhovnik k 
vratom, dva črno oblečená nosilca s srebrnimi obšitki sta dvignila 
krsto dekličino, tretji pa je pograbil v vsako roko en venec, in Ijud- 
stvo je šlo za njimi. Tedaj šele se je spomnil, da mora tudi z njimi. 
Hitro je torej stopil k rakvi, se sklenil nadnjo ter jo objel z obema 
rokama. V istem hipu pa se je domislil, da je zadnjič tako blizu svo- 
jemu Janku, da mu ga bodo črez malo čaša že pokopali tja v globoko 
jamo, in srce mu je zatrepetalo; vsi živci so mu popustili, in obje- 
majoč krsto, je ležal na-nji ter ihteč hropel — hropel . . . 

Sam je bil v mrtvaščnici, tišino je motilo le njegovo krčevito, 
sunkoma se ponavljajoče ihtenje. Iz pokopališke kapelice sem pa se 
je začulo zvonjenje dveh drobnih glaskov, ki se je lovilo med križi 
in spomeniki tako slabotno, pa tako milobno, kakor plač dveh sirotk. 

To zvonjenje ga je vzbudilo. Slišal je harmonično odgovarjanje 
pogrebcev na molitev duhovnika in spomnil se je, da je sedaj skrajnji 



238 Marijan Savič: »Socijalist !« 



Čas. Poljubil je torej krsto živo, goreče, kakor bi poljubil svojega 
sinka, ter jo poprijel z desnico. 

Malo pozneje je stal poleg sinove jame. Ravno se je približal 
duhovnik. Tudi nekaj ženskih je šlo za njim, med njimi one, ki so 
prižgale Janku kosček svečice . . . 

Duhovnik je pokropil in blagoslovil jamo, potem je pristopil 
cerkovnik ter ovil rakov na vsakem koncu z debelo vrvjo . . . Ko 
se je to zgodilo, je pomignil Ružički, naj prime za konec. — Ružička 
je to mehanično storil. Ko pa mu je namignil cerkovnik, naj dvigne, 
je tudi dvignil, in položila sta polagoma rakev v globočino. Takoj 
nato je začel duhovnik zopet kropiti, kaditi in moliti, sipajoč na 
rakev z majhno lopato prst, ter glasno govoril: »Iz prsti si ga na- 
redil, s kostmi in kitami si ga sklenil ; obudi ga, o Gospod, poslednji 
dan. Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. « . . . Nato so začeli 
Ijudje zopet harmonično odgovarjati na duhovnikovo molitev; zatem 
so vrgli nekateri z lopatico še nekaj prgišč prsti na rakev pa — odšli. 

Ružička je sedel na prevrnjen nagrobni kameň ter zri v napol 
zakopano gomilo. Videl je dve sivkastorumeni lobanji z velikimi očes- 
nimi in nosnimi luknjami; ena je imela še vse zobe v zgornji čeljusti, 
druga pa le sprednje tri. Lobanji sta bili obrnjeni tako, da se je zdelo, 
kakor bi se rezali onému, ki ju je gledal s svojimi krvavordeče ob- 
robljenimi, mrtvimi očmi. Ružička je upiral nepremično svoj pogled 
v jamo, in v tem hipu se mu je zdela lobanja z vsemi belimi zobmi 
čim dalje bolj podobná glavici pokojnega Janka. Potem pa je začel 
sam sebi prigovarjati, da je tako domnevanje noro, nemožno : saj Janko je 
še cel in lep, ta lobanja pa je sprhnela, prazna, ostudno razjedena . . . 

»Da, da, moj Janko je bil lep, pameten fantek — pa ni ga več, 
ni ga več! Šel je — tja — tja — gori nad zvezde, med angeljce in 
sedaj že moli, moli za ateja, katerega je tako Ijubil, po katerem mu 
je sedaj — dolg čas . . . Sinko, sinko moj, tudi meni je po tebi — 
tudi moje oči koprne po tvojem Ijubkem, nedolžnem nasmehljaju — 
tudi moje srce hrepeni po tvoji družbi, po tvojem glasku ! Vidiš, Janko, 
takoj bi šel s teboj ; hotel bi leči poleg teh dveh lobanj, da me za- 
kopljejo poleg tebe, da bi bila zopet skupaj srečna tam gori — tam 
gori — . A mama me kličejo domov, Nanka in Marica sta lačni ter 
plakata — jaz pa jima nimam dati ni skorjice kruha — ni enega vi- 
narja ne premore več moja listnica 1 Vidiš Janko, sinoči mi je posodil 
Zajček goldinar . . . Rekel mi je: ,To je zadnje, kar ti morem dati 
— poslej si išči drugod — sam nimam'. — Tako je dejal Zajček, ki 
je dober prijatelj, blaga duša. Dolžan sem mu že precej desetakov. 



Marijan Savič : »Socijali.st !« 239 



In vidiš, Janko, z darilom Slovencev in Zajčkovim goldinaijem sem ti 
kúpil rakvico, ponižno, kakor si bil ti ponižen, ko si še živel, uborno, 
kakor smo mi uborni — kúpil sem ti to-le jamico, da v njej počivaš 
mirno in varno, pa duhovnika in cerkovnika sem plačal — mrtva- 
škemu ogledniku sem ostal še dolžan — . Sam sem te moral nesti, 
Janko, na to pokopališče; — pa saj sem te rad, tako rad nesel; kot 
sem te rad pestoval in prenášal, ko si bil še majhen, kodrolas poni- 
glavčekl Bila sva zadnjič skupaj drug pri drugem 1 — Sedaj pa se 
morava ločiti, Janko ! Ne boj se — še cesto te pridem obiskat, pa 
mama, Nanka in Marica ... Z Bogom, Janko! — Do svidenja!« 

Vstal je raz kameň in pošiljal z roko poljube v gomilo . . . 

Zmračilo se je bilo med tem ; nič več ni mogel razločiti lobanj 
v temni jami, samo oni beli, lepi zobje so se še svetili. — 

Ružička je šel počasi, opotekaje se domov. Glava se mu je po- 
vešala globoko na prsi. Slabosti so ga izpreletavale — lačen je bil 
in zeblo ga je. 

Burja je začela briti ; megla je bila izginila, nebo pa se je zjasnilo. 

Po ulicah so že užigali plinove svetilke. 

Ružička se je priplazil do doma. Ko pa je odprl vráta v svoje 
stanovanje, mu je zadonel na uho trojen jok. 

»Ata — lačná !« je vpila Nanka. 

»Ata — zebeic je tožila Marica! 

iLačna — lačná — kruha, mamaU je prosila venomer Nanka. 

Strahoma, obupno se je ozrla žena v soproga; Ružička pa je 
skomizgnil z ramo ter še globlje sklonil glavo. 

Otroka sta ležala v isti postelji, poleg njiju pa je sedela Neža, 
zavitá v različne čape. 

Ružička je obstal bied in prepadel sredi sobe, tiščeč obe pesti 
za hlače. Obleka njegova je bila že raztrgana in razcefrana — iz levega 
črevlja mu je gledala slama ... 

Burja je ropotala z oknicami, zaganjaje se vanje z vso silo. Zunaj 
je bilo zopet ledeno mrzlo. 

»Jan, otroka nama zmrzneta in lakote pogineta,« je izpregovorila 
črez nekaj hipov zopet Neža. iZakurilc 

Ružička jo je čudno pogledal, a sledeč njenim očem, zgrabil stôl 
ter ga začel lomiti. Potem je zakuril. 

Ostala sta samo še stôl in miza, pa dve postelji. 

Za malo hipov pa je dejal: »Premalo je — peč je čisto mrzla, 
in burja se lovi po-nji.c 

Zlomil je še zadnji stôl ter ga nesel v peč. 



240 Marijan Savič: »Socijalist «! 



Kmalu se je začela širiti po sobi prijetna gorkota; otroka sta 
nehala ječati, da ju zebe, a tožila še vedno, da sta lačná. 

Ružička je stal s hrbtom prislonjen poleg peci ter si grel premrle ude. 

iKdaj sta jedla otroka ?« je vprašal ženo. 

»Davi sem jima dala skodelico kave,« je odgovorila. 

»Kje si jo dobila ?« 

»Naprosila sem Zajčko.« 

»Kaj je rekla?« 

>Nevoljna je bila — dejala je, da je tega večnega beračenja že 
sita, in da bi bilo že čas . . .« 

Žena je začela znova ihteti. 

»In prodajalec? — Ti-li nič več ne upa ? — Včasih smo mu 
bili dobri kupci, c 

»Ne, nič več — danes sem bila zopet dvakrát pri njem. Zapodil 
me je — dejal je, da nas pôjde jutri tožit — « 

Zakonska sta omolknila. 

»Mama — kruha, lačná! c se je oglasila Marica. 

»Počakaj, Marica, počakaj — kmalu ga dobiš — zaspančkaj malolc 
j o je tolažila mati. 

Otrok je zopet utihnil. 

»In še nekaj, Jan!« je začela znova Neža. »Hišnik je bil prej tu.c 

sHišnik.í^ — Kaj je hotel .í^« 

»Že pred tednom bi bili morali plačati stanarino; dejal je, da 
sme čakati samo še do jutri opoldne — .« 

>In potem h 

-»Potem nas postavijo na cesto !« 

»Ahlc — 

In zopet sta molčala. Gorkota pa je začela pojemati. Ružička je 
prevrnil mizo ter ji odlomil noge in šel kurit. 

Ko je bil zanetil, je vprašala ravno zopet Nanka : » Ali imate že 
kruha, mama.? — Zakaj ga ne gre kupit ata? — Oh, tako sem lačná! c 

»Mama — lačná, lačná I c se je oglasila še Marica, in otroka sta 
začela glasno, neuteŠljivo jokati. 

»Neža, leč pojdi . . . jaz grem iskat . . . morda dobim kaj!« 

Ružička je zapustil sobo, žena pa je legla poleg otrok ter ju tolažila. 

Močna, ledena burja je brila po ulicah. Le poredkoma je srečal 
Ružička človeka, ki je tekal domov na gorko. 

Ružička se je ustavil na oglu hiše ter čakal. Ko je prišel mimo 
visok gospod v težki, s kožuhovino podšití suknji in z zlatim nanos- 
nikom, se je odkril Ružička ter ga prosil; 



Marijan Savič: »Socijalist !« 24i 



»Gospod, par novcev . . . kruha kúpim . . .« 

Niti ozrl se ni nanj. 

In prišel je drugi. Z levico je držal za cilinder, da mu ga ne 
odnese burja, desnico pa je držal v širokem haveloku. 

>Gospod; lepo prosim . . . otroke imam . . .« 

>Vrag te neši! — V taki burji I — Beračenje je sploh prepo- 
vedano . . . pazite se policija U 

In tekel je dalje svojo pot. 

Prišel je tretji mimo. Zopet ga je naprosil miloščine od mraza 
drgetajoči delavec. 

»Kaj.? tako mlad, pa berači .í^ — Sram vas bodi! — Pijanec ste 
menda. « 

In brzil je dalje svojo pot. 

Ružička je naprosil še četrtega, petega — naprosil jih je še 
mnogo - dobil pa ni ne belica. Nič več ni mogel vzdržati krutega 
mraza ; tresel se je, zobje so mu šklepetali — vlekel se je domov . . . 

Priplazivši se do vrat svojega stanovanja, je poslušal. Globoko, 
enakomerno dihanje je čul . . . Spe . . . Tiho je odprl vráta ter stopil 
v sobo. Videl je ležati ženo vznak ; na vsaki stráni je ležal otrok . . . 
z rokami ju je tiščala na svoje prsi ter ju grela ... 

Dolgo jih je gledal Ružička ; solze so mu kapale na tla, in tiho 
je vzdihoval. 

Potem pa je segel varno po dva veliká železná lonca in šel iz 
sobe . . . Vrnivši se z loncema, ju je postavil tik postelj. 

Bila sta polna žarečega oglja . . . 

Ko je izvršil to, je stopil še zadnjič k svoji ženi in k svojima 
otrokama . . . Prekrižal jih je zapored in na lahko poljubil . . . 

Potem se je zaril v svojo postelj ter začel moliti . . . 

* 

Naslednjega dne je prišel zopet hišnik terjat dolžno stanarino. 
Ne da bi potrkal, je stopil ogorčen v sobo; dušeč puh ga je vrgel 
nazaj . . . 

Na posteljah so ležali štirje mrtveci . . . Večerni velikokapita- 
listični listi pa so prinesli vsi isto notico, ki se je glasila : 

(,S a m o m o r a I i n e s r e č a .í^) Socijalist Ružička , katerega je 
pred meseci radi nevarnega hujskanja odslovila firma »Lowy in ne- 
čaki«, se je nocojšnjo noč s svojo ženo in dvema otrokoma vred za- 
dusil z ogljenim plinom* ... 





242 Dr. Šimon Šubic: Kameueni dež. 



Kameneni dež. 

Spisal dr. Šimon Šubic. 

zvezdami okrašeno nebo in njegove različno razdeljene 
lučice nam bude s prijaznim svojim migljanjem tem 
rahlejše čute v prsih, čim bolj razburjeno nam je si'ce 
od posvetne žalosti in bede. Oči naše so tista vráta, 
skozi katera prihajajo zvezdne lučice v naše prsi ter 
prinašajo naši duši neugasljive vire skrivnostne tolažbe. 

Že od mladih nog se nam je prikúpil pogled jasnega zvezdnatega 
ponočnega neba in nam zasadil v dušo neusahljive kali otročjega za- 
upanja do vsemogočnega bitja božjega. Še v poznih letih, ko smo 
se že dávno otresli vsake mladeniške domišljivosti, se nam zdi, kakoť 
da bi gledali z neba na nas stari zvesti prijatelji in nas spremljevali 
na posvetni poti življenja. Nikdar nam ne usahne ta vir miru in raj- 
skega dušnega čutja, kadaikoli ogledujemo nebo, obsejano s tolikanj 
različnimi krdeli. Kaj čuda, da so stará Ijudstva Ískala na zvezdnem 
nebu voditeljev svoje usode! 

Po zimi, v mrzlih nočeh, ko so tla pogrnjena z belim sneženim 
prtom, posutim z leskečimi biseri, se nam na videz približujejo tudi 
zvezdice na nebu, bolj čisto ko je ozračje. In kakor da bi nas po- 
zdravljale zvezde, ne migljajo samo od daleč, ampak se odtrgajo z 
neba ter se poganjajo curkoma proti zemlji — zvezde se u tri n ja j o. 

Utrinjalka potegne po nebu za seboj žarečo pot. 

Od kod prihaja, kaj je in kam leti } 

Vprašanja in odgovora o tem se ogiblje preprosti človek, do- 
mišljujoč si natihoma, da je videl leteti dušo umrlega človeka v nebesá. 

Také in druge ognjene prikazni v ozračju naše zemlje se ime- 
nujejo meteor i, t. j. utrinjalke, pa tudi svetle krogle, ognjene metle 
i. dr. Kadar páde bodisi katerokoli takih trupel z neba na zemljo, 
se vdere v tla, in dostikrat se nájde tam kameň, ki je včasih železní 
rudí podoben. V znamenje, da je iz zraka pádel, se ímenuje ta kameň 
a e r o 1 í t. 

Kinezi, kí so ízmed najstarejših nam znanih Ijudstev, ki so be- 
ležílí že več tisoč let pred Kristovim rojstvom pota in mrakove solnca 
in lune, so nam ohranili tudi najstarejše zapisnike tedanjih aerolítov. 
Iz starodavnih predzgodovinskih časov pripoveduje mongolská Ijudska 



Dr. Šimon Šubic: Kameneni dež. 243 

povest, da je blizu izvirka rumenega potoka padla z neba na tla črna, 
štirideset črevljev visoka skala. 

V prvih bolj znanih zgodovinskih časih je pádel okoli Sokrato- 
vega rojstnega leta (okoli 1. 470. pr. Kr.) na Grškem silno velik 
aerolit pri Egos Potamih. Sporočila govore, da je bil velik za dva 
mlinska kameňa. Modrijan A n a k s a g o ľ a i z K 1 a c o m e n je bil dva- 
intrideset let star, ko se je pripetil ta znameniti prirodni dogodek. 
Dosti star je bil torej, da je mirno presojeval to, kar uči padec tega 
aerolita. Premišljujoč o njem, je prišel do sklepa, da zvezde niso 
druzega kot kosovi, kateri so se odtrgali od zemi j e za- 
radí silovitega njenega v r ten j a. Vse nebo, pravi Anaksagora, 
je polno kamenja! Kamenene tvarine se, po nebu letec, vnamejo 
ob ognjenem »etru« ter odsevajo proti zemlji etrovo luč. — Nižje, 
nego plavá luna, toda še med luno in zemljo, pravi Anaksagora, se 
giblje veliká množica drugih t e m n i h trupel, od katerih utegne tudi 
otemneti luna. 

V tistih časih je po misii tedanjih učenjakov zemlja stala sredi 
sveta in zavzemala tisti prostor, katerega zavzema po Koperní- 
kovi osnovi v istini solnce. Ako pa postavimo v zgornjem premišlje- 
vanju Anaksagorovem besedo solnce namesto zemlje, se pa glasi 
njegovo spoznanje skoro práv tako, kakor se glasi Kantova in 
Laplaceva teorija o izviru planetov in solnca. Tedaj se spodobi 
grškemu modrijanu prvenstvo glede osnove, ki je dandanes v veljavi 
glede nasega osolnčjal 

Se bolj natanko in pod mogočnim vtiskom silne aerolitne pa- 
davine je razlagal Diogen i z Apolonije to prikazen tako-le : 
»Razen vidnih zvezd se gibljejo tudi temne in nevidne kame- 
nene tvarine, izmed katerih páde včasih ta ali oni kos na zemljo 
ter ugasne. Saj tako se je zgodilo pri padcu kamenene zvezde 
pri Egos Potamih. « 

Vendar je še celih d v e t i s o č let in črez trajal prepir med uče- 
njaki v akademijah, ali so aerolitje zemeljskega ali planetnega izvora. 
Sele celih triindvajset stoletij potem, ko je pádel oni velikánski aerolit 
v Traciji, je prenehala tista dvomba, ko je naníreč B i o t natančno 
preiskal tisti aerolit, kateri je pádel 26. septembra 1. 1803. '"^^ Fran- 
coskem v okraju ľ Orn.skem pri A i giet u. 

Pri lepem vremenu se je naredila na obnebju samotná majhna 
meglica; bila je temná in je stala skoraj na miru. Kar se zasliši iz 
nje ropotanje in pokanje, kátero je trajalo kakih 5 minút ali še dalje. 
Slišalo se je po pokanju tudi donenje, kakor se sliši v daljnjih hri- 



244 Dr. Simou Šubic : Kameneni dež, 

bovskih krajih odmev vojaške^a streljanja in bobnanja, prihajajočega 
z daljnje ravni. — Ko se je megla razpočila, se je pokazala iz nje 
veliká ognjena krogla, in popadalo je mnogo kamenja na zemljo. Naj- 
večji kameň je tehtal dobrih sedemnajst funtov. 

Posrečilo se je B iotu, da je prišel na lice mesta takoj po padcu, 
ko je bilo aerolitno ali nebeško kamenje še tako razgreto, da je šo- 
pa rica puhtela iz njega, dasi ni bilo razbeljeno do rdečega. 

Skoraj tristo let preje se je dogodila na Laškem pri Kre mi 
in ob rekiAdi aerolitna padavina, katero je popisal Peter Mar t i r. 
Bilo je 4. dan meseca septembra 1. 15 n. Okoli poldneva je stopila 
temná meglica na jasnem nebu pred solnce, da se je skoraj popol- 
noma stemnilo. Kar je pričelo bobneti in bučati v ozračju, in kmalu 
se je dvignila iz temine svetla krogla z gorečim repom. Od te 
goreče krogle in metle je bilo vse naokoli tako razsvetljeno, da so 
prebivalci v Bergamu vso okolico kremsko natanko razločevali, dasi 
je bilo solnce otemnelo kakor pri solnčnem mraku. 

Veliko aerolitov ali svetovnegä kamenja je popadalo iz imeno- 
vane temne megle posebno takrat, ko se je pokazala svetla krogla. 
Kamenje je ubilo vec ovac in ptičev. — Nekateri trdijo celo, da je 
aerolit nekega meniha ubil. 

Kar dana s pravi, da je nad tisoč in dve sto aerolitov tačas 
padlo z neba na zemljo, katerih je najtežji tehtal stoindvajset funtov. 
Nadalje pripoveduje, da so zarad silne imenitnosti te dogodbe poslali 
z Laškega na Spansko enega teh nebeških kameňov in sicer Angieri. 
Angiera je šel s tem aerolitom k dvoru ter ga pokazal kralju Ferdi- 
nandu Katoliškemu vpričo slovečega voj vode Gonzala de Kordová. 

Začudenje, kaj da vzdržuje težka trupla v zraku, je izrazil Kar- 
danas s tem besedami: ». . . ut mirum sit, tantam molem in aére su- 
stineri potuisse.« 

Dolgo čaša niso mogli naravoznanci razločiti natančno, ali pa- 
dajo aeroliti z u t r i n j a 1 k a m i vred ali z o g n j e n i m i k r o g I a m i. 
Nekaj vzgiedov nam bode pomagalo pri tem vprašanju. 

Leta 1790. dne 24. junija je padlo več aerolitov pri Bar bo tanú 
na Francoskem (departement des Landes). Prikázala se je najpoprej 
tako imenovana meteorna sivkasta meglica. Iz te se je prikázala og- 
njena krogla, in takoj za-njo je popadalo več kamenja z neba. Enake 
so bile prikazni pri aerolitnem dežju v Indiji pri mestu Benaresu 
dne 13. decembra 1. 1798. — Kameneni dež pri Aigletu, katerega 
je Biot tako natanko opazoval, se je tudi pojavil iz meteorne meglice 
z veliko ognjeno kroglo, 



Dr. Šimon Šubic: Kameneni dež. 245 

Pri vaši Luce na Francoskem, dve milji od Saitra proti za- 
hodu, so videli dne 13. septembra 1. 1768. ob pol petih popoldne na 
nebu temnikasto meteorno meglo. Kar se je začul iz nje pok, kakor 
da bi bil ustrelil s topom ; v zraku se je zaslišalo tisto lovcem dobro 
znano žvižganje, ki spremlja iz puške izstreljeno svinčeno kroglico; 
toda to žvižganje je provzročeval padajoči črni kameň. Njegova teža 
je znášala sedem funtov in pol; vroč je bil tako, da ga ni bilo moci 
prijeti. Lúči pri tej prikazni ni bilo videti nobene. 

Pri utrinjalkah, katere so padale v Tuluzi dne 10. aprila 1. 18 12. 
in v U t r eh tu dne 23. avgusta 1. 18 12, so ogledovalci videli, kako 
se je pokazala najpopreje svetla točka, iz katere je nastala lepa zvezda, 
in zvezda se je hitro izpremenila v ognjeno kroglo, katera je bila 
veliká kakor luna. 

Leta 1835. ^'^^ 13- novembra je goreč meteor — ali je bila 
utrinjalka ali ognjena krogla, tega ne vedo povedati — zažgal slam- 
nate strehe v občini belmontski na Francoskem. 

Enak požar je provzročila ognjena krogla, ki se je dne 22. marcija 
1. 1 846. ob treh popoldne razpočila nad francosko občino S t. Paul 
pri Bagnére de Luchon. 

Leta 1822. dne 9. junija pa je pádel pri Angersu aerolit iz 
krásne utrinjalke, katero so natanko ogledovali pri Poitiersu. 

Med tistimi meteori, kateri so padali zelo gosto leta 1799. in 
1833., J^ ^'^^ videti mnogo ognjenih krogel med neštevilnimi utrinjal- 
kami. — Pri vsem tem pa le še ni bilo moci natančno presoditi, je 
H kak bistven razloček med ognjenimi kroglami in med utrinjalkami ; 
kvečjemu so trdili to, da se utrinjalke redno v nekih časih prika- 
zujejo, ognjene krogle pa brez nobenega reda. 

Vendar se drži veliko učenjakov te misii, da aerolitje ne padajo 
iz utrinjalk, ampak iz ognjenih krogel. — Aleksander Humboldt, ki 
je imel priliko na svojem potovanju posebno v Ameriki ogledovati 
veliké množice svetlih meteorov, vsaj v prvih svojih poročilih ni poznal 
bistvenega razločka med utrinjalkami in ognjenimi kroglami. On pravi : 
» Ognjene krogle skoraj gotovo niso druzega nego zvezde, katere se 
utrnejo, razpočijo ter narastejo do velikosti meseca in provzročijo 
silno svetlobo. Je pa tudi veliká množica tako majhnih meteorov, da 
je njih proga videti, kakor da bi potegnil kdo ognjeno nitko po nebu ; 
taki meteori so' posebno v bolj jasnem podnebju, kjer je zrak bolj 
čist, cesto ponavljajo s prelepimi barvami. 

(Dalje prihodiijič.) 




246 Simou Rutar: Carigrad. 




C ar i grád. 

Spisal Šimon Rutar. 

(Konec.) 

:saki petek popoldne si lahko ogledamo tudi »plesoče 
deľviše* v Peri, v začetku glavne ulice, kjer imajo svoj 
samostan. V plesni dvorani je po zidu obešenih vse 
polno inštrumentov. Za gledalce — bakšiš je glavna 
stvar ! — je poseben, ograjen prostor. Derviši so oble- 
čení v dolge bele haljine; zasebniki se lahko udeleže ceremonije v svoji 
obleki. Najprej gredo derviši trikrát okoli plesišča in se priklonijo 
pred sedežem svojega predstojnika, ki se nahaja nasproti vhodu. 
Potem pa se začno posamezni vrteti okoli svoje osi in dalje sukati 
okoli plesišča z raztegnjenimi rokami, tako da je desná dlaň navzgor, 
leva pa navzdol obrnjena. Pravijo, da s tem posneniajo tekanje pla- 
netov okoli solnca. Sredi plesišča čepi derviš, ki jim igra na gosli 
takt in kima z glavo. Pri tem vrtenju se zelo utrudijo in strahovito 
spote, tako da srage kar od njih teko. Vendar pa je ta ceremonija 
popolnoma dôstojná in slovesná. 

Vse drugače se ponašajo ituleči derviši* v Skutariju, katere je 
mogoče vsaki četrtek opazovati. Nahajajo se v precej strmi ulici, ki 
vodi k svetovno znanemu pokopališču. Ker čakajo, da bi se zbralo 
čim več gledalcev, in da bi bil > bakšiš « čim obilnejši, zato preide 
cela ura, predno dado znamenje za začetek. Za gledalce so posebne 
galerije pripravljene. Sprednja stena je okrašena s pi'eprogami, orož- 
jem, činelami, tamburicami i. t. d. Derviši prihajajo počasi iz ospredja 
in se postavijo zadaj v eno vrsto z obrazom proti Meki. Na levem 
krilu se ustopi dostojanstveno njih prednjik z lepo, polno brado; drugi 
dvanajsteri so kaj različnih obrazov in nošenj ; nekateri so le v širokih 
gačah, in med njimi so tudi Arabci. Dva mlada pevca s sonornim 
glasom počepneta sredi sobe na preproge. Tudi tukaj opaziš privátne 
osebe, ki se od stráni udeležujejo derviške pobožnosti; nekateri pri- 
hajajo celo s ščipačo na nosu. 

Ob 3/44 se je ob mojem posetu začela ceremonija in je trajala 
do 1/26. Najpoprej so zažgali kadilo, da je prijetno zadišalo po vsej 
sobi. Potem so začeli kričeč peti >allah-il-allah«, od levega krila pri- 
čenši drug za drugim, z zaprtimi očmi, vedno močnejše in močnejše. 
Pri tem pregibljejo glavo na levo in na desno, pa tudi naprej in nazaj. 



Šimon Rutar: Carigrad, 247 



Pote se pri tem neizrečeno in si vedno brišejo obraz. Kmalu začno 
tudi obleko raz sebe metati — čudo, koliko imajo v vročem času 
obleke na sebi 1 Slečeno obleko sprejema mežnar in jo skladá ob stráni. 
Crez nekoliko čaša malo prenehajo, kakor bi se hoteli odpočiti. Ne- 
kateri gredo tudi ven in poljubijo mimogrede roko svojemu pred- 
stojniku. 

Pozneje se povrnejo in z njimi tudi nekaj mladih novincev, ki 
se pa léno kretajo; eden izmed njih se je celo smejal. Potení na- 
daljujejo petje, ki je podobno našim litanijam ali pa lamentacijam v 
velikem tednu. Pri tem se razumejo pridevki : »el gazi, el geme, el 
medze « i. t. d., ki nehajo s >selim allah!« Gibanje z životom postaje 
vedno hitrejše, pri nekaterih celo konvulzivno. Potem snamejo po- 
krivala, jih poljubijo in nataknejo nekakšne bele kape. Vedno bolj se 
začno potiti in obleko odlagati; marsikateri umolkne in le mehanično 
posnema gibanje drugih. Sredi sobe pojo sedaj štirje naprej. Kar začno 
drviši z nogami teptati in s prsti pokati kričeč: »haj-lau, haj-lau, lau- 
lau!« in to ponavljajo, dokler jim ne zmanjka sape in ne postanejo po- 
polnoma hripavi. Zlasti divje se je vedel črnec sredi kôra, ki je vedno 
tulil: »jaj-la, hej-la-la!« Nazadnje začno vsi ihteti in grgrati s hri- 
pavim glasom: thej-la-la, jaú-jaú, lau-lauU Pot jih popolnoma zaliva, 
tako da se ti reveži človeku kar smilijo. Ko vsi upehani naposled 
popolnoma umolknejo, pojo predpevci še vedno dalje svoj: »Oman, 
oman!« Potem začno ti zadnji vzdihovati, ihteti in jokati, a ženské v 
ložah jim pomagajo. Med tem se nekateri derviši zopet opomorejo 
in začno tu pa tam znova tuliti in se zibati. Toda to ne traja dolgo, 
in vse obmolkne. 

Med tem prineso ženské maj hne otroke raznega spola in jih 
polože pred sprednjo steno na trebuh, druzega poleg druzega. Pred- 
stojnik, ki se nikakor ni upehal, ker je bil poprej iz vrste stopil, si 
sezuje črevlje in začne práv rahlo in previdno malim po hrbtu stopati. 
Ali rabi pri tem kak skriven pripomoček, mi ni znano ; to pa vem, 
da ni nobeden otrok zaječal, niti dal glasu od sebe. Pravijo, da to 
stopanje predstojnikovo ozdravi otroke vseh bolezni ali pa jih varuje 
novih. Kaj ne da, čudná navada to } 

Nekoliko dalje nad samostanom dervišev je velikansko p o k o- 
pališče skutarsko, največje na celem svetu. Mohamedánska po- 
kopališča so pravzaprav javni nasadi, podobni cipresnim gajem, med 
katerimi se razprostirajo gosti poti na vse stráni. Ti nasadi niso ni 
kraj miru, ni kraj žalosti: mohamedanec kadi po njih svoj tčibuk«, 
leže, ako ga spanec premaga, pod nagrobni kameň in zaspi blizu svoje 



248 Šimon Rutar: Carigrad. 



mŕtve drage. Tudi piknike napravljajo mohamedanci na svojih poko- 
pališčih. Mnoge ciprese so tako staré, da je njih deblo že otlo, in da 
se reveži o slabem vremenu vanje zatekajo. Turki se dajejo zato tako 
radi na skutarskem pokopališču k zadnjemu počitku polagati, ker so 
v srcu prepričani, da kristjani Turke iz Evrope preženo, in oni nečejo 
niti po smrti med tdžavric počivati. 

Turška pokopališča s pokončnimi, vitkimi nadgrobnimi kameni 
se nahajajo tudi med hišami v Stambulu, v Peri in po drugih pred- 
mestjih Eno najlepših takih pokopališč z mnogimi mavzoleji se nahaja 
v predmestju Ej u b, na severni stráni Stambula. Tam je báje po- 
kopan Mohamedov sobojevnik, in v tamošnji mošeji si opáše vsaki 
novi sultán svoj meč ; zato je vsakemu mohamedancu strogo prepo- 
vedano vanjo stopiti, ín sploh vsakemu svetujejo, naj gre tam skozi 
čisto mirno in pasivno, Ob česti se vidijo v Ejubu lepi nadgrobni 
spomeniki. Kameni so popisani z vzbočeno in pobarvano arabsko pi- 
savo. Na moških grobih se vidijo ali fesi, ali turbani, na ženskih pa 
navadno kaka rastlina, vrtnica ali vinska trta ; če je na rastlini tudi 
sad izklesan, pomeni to, da je imela dotičnica svoj zarod. Poleg vsa- 
cega kameňa je izdolbena tudi majhna četverooglata rupa, v kateri 
se nabira izpodnebna voda, da jo prihajajo čebele in ptice pit ter 
tako »pokojnike obiskavat.« 

Ne pozabimo tudi avstrijskih prosvetnih závodov ! — V glavni 
ulici perski, nad avstroogrskim konzulátom, je farna cerkev 00. ka- 
pucinov. Ob nedeljah in praznikih je polna, zlasti mladih zijal. V kon- 
zulatskem poslopju je tudi avstrijska Ijudska šola, v kateri poučujejo 
nemški, italijanski in tudi — madjarski! Nadzornik avstrijskih šol v 
Carigradu je g. Gjuro Klarič. Druga nemška šola s sirotiščem za 
dečke in deklice je v samostanu sv. Jurja v Galati, kjer so nastanjeni 
lazaristi in sestre usmiljenke. Tu imajo tudi bolniščnico za bolne na 
očeh, in lani (1895) so odprli v tem závodu celo gimnazijske razrede. 
Avstrija vzdržuje tudi soli v Dolmabagče in Bojukdere, kjer je nase- 
Ijenih mnogo naših delavcev, zlasti steklarjev. Tudi »alliance isra- 
elite« ima svojo Ijudsko šolo z nemški m učnim jezikom, ki je pod 
avstrijskim pokrovitejjstvom. 

Katoličani uživajo sedaj popolno versko svobodo v Carigradu. 
To nam dokazuje zlasti velikánska procesija sv. rešnjega telesa. Go- 
tovo je to čuden prizor, če se vidi v Carigradu, v prestolnici kalifovi, 
(seveda le v Peri in Galati) velikánska katoliška procesija z zvonje- 
njem in petjem, ki se pomika po ulicah, okrašenih z zástavami in 
cvetlicami, spremljevana od turških orožnikov in vojakov, ki skrbe za 



Šimon Rutar : Carigrad. 249 



red in varnost. Na praznik hodita procesiji iz St. Benoita v Galati 
in St. Marije v Peri, naslednjo nedeljo pa iz St. Petra v Galati. Ta 
je največja in najveličastnejša. Velikánska množica jo spremlja, bodisi 
kot gledalci, aii kot pobožni udeleženci. Na širših prostorih so na- 
stavljene tuíške žene, španski židje, Arabci, Grki, Armenci i. t. d. s 
svojimi rodovinami, ki nestrpno čakajo, »kdaj pôjde mimo Bog krist- 
janov«. Tudi nekatoliške hiše dotičnih ulic so vse z zástavami in venci 
okrašene. Celo požaina straža na galatskem stolpu posoja svoje sig- 
nálne zastavice za okrasitev bližnjih hiš. Z mnogih balkónov in oken 
sipljejo cvetlice, listje in akacijevo cvetje na zástave, baldahine, belo 
oblečené deklice i. t. d. Nikomur ne pride na misel, da bi te izpre- 
vode motil. 

Marcija meseca 1. 1895. so ustanovili v Carigradu »ruski arheo- 
loški inštitút*, ki naj podpira ruské učenjake pri njih raziskavanju 
zgodovinskih in umetniških starin po Turškem, Grškem, Mali Aziji in 
sploh po vseh krajih, po katerih je nekdaj zapovedovala bizantinska 
oblast. 

Naposled se malo štatistike. Pravi Carigrad šteje okoli 640.000 
prebivalcev (Stambul 400.000, Pera-Galata 240.000). Vrhu tega štejejo 
še kraji ob B osporu na evropski stráni okoli 100.000, Skutari in kraji 
na azijski stráni pa 150.000, vsega vkup torej okoli 900.000 prebi- 
valcev. Natančnejših podatkov ni mogoče navesti, ker na Turškem 
prebivalcev ne štejejo, nego le cenijo. Vseh hiš je okoli 72.000, mošej 
2441, cerkva 112, sinagog 36, mohamedanskih samostanov 260, ko- 
pališč 170 ter več nego 11.000 vrtov in javnih prostorov. 

Sol je vseh 733, med njimi 177 »medres« t. j. mohamedanskih 
verskih učilišč, kjer vzgajajo »ulenie« t. j. pismouke; na vädni turški 
učenci se imenujejo *softa*. Vrhu tega imajo Osmani še svojo vojno 
šolo, mornarsko, medicinsko, pravniško, inženirsko, rudarsko in go- 
zdarsko šolo. Mnogo je elementarnih, deških in dekliških šol, kjer 
poučujejo deco brezplačno v čitanju, pisanju in računanju. Javnih 
knjižnic je 45, v katerih hranijo mnogo krasnih rokopisov korana. V 
Carigradu izhaja v raznih jezikih okoli 40 listov. Za žaba vo skrbi 
mnogo pripovedovalcev pravljic in pripovedk. Drugi gledajo rajši rnar- 
jonete, poslušajo robate šále, ali pa se vozijo na izprehod po morju. 
Skratka: v Carigradu je čisto drugaČno življenje, kakor po drugih 
evropskih mestih. Vsakdo bode popolnoma zadovoljen, če si je bode 
mogel sam ogledati in izkusiti. 



^J 



ä 50 Listek. 



L I S T E K. 

Zábavná knjižnica. Založila in na svetlo dala ^Slovenska Ma- 
tica*. IX zvezek : T e m n i o b 1 a k i. Povest. Spisal Dobrá vec. Č o 1 n a r j i 
in brodniki na Ljubljanici in Savi. Spisal Ivan Vrhovec. 

Upoštevajoč v vseh slovenskí h listih izražene želje po leposlovnih in 
poljudnoznanstvenih spisih, je izdal Matičin odbor letos kar troje knjig le- 
poslovno - znanstvene vsebine. Izvestno so vsi Matičini člani za to odboru 
práv hvaležni ter žele z nami vred, da bi slávni odbor vztrajal v tej smeri ; 
potení se gotovo poveča Matičarjev število, ki za Slovensko razumništvo 
dandanes še nikakor ni častno. Mnogo so pa krivi nezanimanju naše inte- 
ligencije za ^^Matico* tudi nespretni in brezbrižni poverjeniki, ki raenijo, da 
se j im ni treba ni ganiti, češ^ saj ^delam' zastonj ! Navdušujoče besede o 
pravem času nirtia, resnega opazovanja in drezanja ne ume večina teh go- 
spodov; zato pa imamo med seboj še mnogo mnogo Ijudi, ki za Matičine 
knjige niti ne vedo. Koliko bi se dalo pridobiti n. pr. še ženskih članov 
po slovenskih vaseh, trgih in mestih ! Ako bi se naročile enkrat, ostale bi 
izvestno Matici stalne prijateljice ; saj malenkost dveh goldinarjev na leto 
ne spravi nikogar v zadrego. Predlagamo torej, da izkuša Matičin odbor 
pridobiti za isti kraj ali okraj po več poverjenikov, ki se bodo, občujoč 
v različnih krogih in slojih, podpirali. Zlasti učitelji in mlajši duhovniki 
došlej nikakor niso storili za Matico vsega onega, kar bi bili mogli. Očitati 
seveda ne smemo nikomur nič, a spominjamo jih le že premnogokrat citi- 
ranega verza Gregorčičevega : Ne samo, kar veleva ti stan, kar more, 
to mož je storiti dolžan! To smo omenili mimogrede. 

Kolikor pa smo letos zadovoljni z množino beletrističnih spisov naše 
» Matice*, toliko manj smo veseli — z njih kakovostjo. Odbor je zašel iz 
ene zagate v drugo ; niti zameriti mu ne smemo tega v očigled veliki le- 
poslovni súši slovenski. Hoteč ugoditi zahtevi članov, je pobral menda odbor 
brez jjosebne kritike skoro vse, kar se mu je ponudilo, da je le mogel na- 
polniti zevajoče stráni dveh praznih knjig. Le tako si moremo razlagati, da 
je zašla v ^^Zabavno knjižnico^'^ n. pr. Dobrávčeva povest »Temni oblaki«, 
katera ne zaslúži nič druzega, nego — temo koša. Ako bi bil urednik 
tega IX. zvezka rabil práv pridno in obilno svoj rdeči svinčnik, potem bi 
bili dobili vsaj nekaj kolikor toliko dostojnega; ker pa je pustil menda vse 
na miru, pa so »Temni oblaki* brez ugovora najslabší spis, ki je zagledal 
dan v letošnjih Matičinih knjigah. V 12. št. lanjskega ^^Lj. Zvona* smo po- 
hvalíli Dobrávčevo pisateljsko marljivost, letos pa si usojamo trditi, da je 
morda pretirana plodovitost vzrok plitvosti in ničnosti tega njegovega spisa. 
Vso svojo trpko, tačas le rahlo izraženo grajo o Dobrávčevem »Smodinu* 
bi morali tu le še pohujšati. Pisatelj v ^Temnih oblakih* ni samo nič 
napredoval, nego nazadoval. Dvomimo, da pisatelj nájde med Slovenci člo- 
veka, ki bi mogel to njegovo naivno, zmešano in nezanimivo kriminalno 
povest čitati zdržema ali pa celo dvakrát. Enkrat, pa nikdar več ne bo 
čitana, ali pa še enkrat do konca ne! 

Napisali smo si cel kup opazk o tem delu, a smilijo se nam čitatelji, 
da bi jih mučili z Dobravčevimi — duhovitostmi. Konfuzno pa praznotno 



Listek. 25 1 

dejanje je prenasičeno z modrovanjem, refleksijami, aforizmi, opomini, vzdihi in 
pobožní mi izrcki, ki se zde Dobrávcu menda ali silno pametni ali pa — poetični. 
Iz množice takih poetično-duhovitih vzdihov naj navedemo le tega-le: >0, ko 
bi mogel človek iimeti tajno šepetanje bistrih valov, ko bi iimel njih 
ž i vi j enje! Da, umeš ga človek — na perotih poezije. Kako bi ti mogla bití 
tukaj poezija neumljiva?* — Iz kope neslanosti n. pr. to-le : Zaljubljenca 
>sta gledala v prihodnjost tako, kakor gledamo skozi odprta vráta v cerkev, 
ko ni še pozvonilo k sv. opravilu*. — ^^ Pozdravljen na sivi skali stari grád, 
pozdravijen ti vrli znanec Korenčan, tisočkrat(!) pozdravljen, Bistrice hladni 
vir, ranogokrat (!) j^ozdravljen, spomin . . .* (Takisto navdušeno je pozdravljal 
Dobrávec v >jSmodinii^'^ penečo se Belo i, t. d. Mimogrede bodi onienjeno, 
da so začetki vseh Dobrávčevih povesti po istem kopitu : — »tisočkrat, 
mnogokrat pozdravljeni !«) — »Ogibal se je sladkega vinčka, kakor se ogiblje 
trezen človek zapeljive ženské*. >jE, mrzlo je, mrzlo novodobno solnce*^ 
(t. j. električna luč !) — »Frankič je bil človek srednje rasti, okrogel, tre- 
bušat, sicer (!) pa zlata duša od pete do temena*. 

Ljubavne prizore risati tako, da so verjetni, in da se ne zdita resnemu 
čitatelju »on« in ^ona* smešna, to ni lahko. Treba za to pravih tónov, 
pravih izrazov in finih, postranskih malenkosti, katerih mora imeti pisatelj 
zlasti tu obilo na razpolaganje. Dobrávčevi zaljubljeni prizori pa so taki, 
da ne ves, ali bi se jezil, ali pa smejal; vse brez krvi, brez temperamenta, 
brez individuálnosti, a šablóna vse. On jo drží za ročico, kí se seveda malo 
trese . . . Nekaj čaša oba molčita . . . potem pa vzdihne »on^'^ n. pr. 
iMílica, brez vas — brez tebe mi ni živeti! Ne zapusti me!* — Do- 
brávec je baš v takih situacijah še pravi pravcati diletant, ki meni, da je 
s par idealnimi vzdihi in solzicami storil že vso svojo dolžnost. Vrhu tega 
se pa pisatelj vedno med tek povesti vsiljuje ter ogovarja, opominja, vábi 
in prosí čitatelja; seveda ízobraženega čitatelja silno moti, in nas spominja 
tiste zastarele tehnike nemškíh románov, v katerih smo čitali : >In sedaj se 
preseli, blagovoljni čitatelj, v dúhu nazaj za deset let, pa poglejva, kaj se 
je zgodilo nekega večera v . . .« Ali pa: »Poslušajmo pogovor!^ — »Kaj 
pa Milica.f^* ^ — »Kaj počne Ivan? Tako slišim, da povprašuje marsikdo.« 
— t Povedali smo že . . .« Písatelju dobre tehnike in — vkusa takih vsi- 
Ijívíh opomb ni treba. Ako omenimo še, da se opira vsa ta v vidni naglici 
zmašena, a razblinjeno pisana povest le na nevednost in slepoto preisko- 
valnega sodnika, iz česar izvirajo seveda samé gorostasne neverjetností, in 
ako dostavimo še, da so vsi značají motni, brez markantne karakteristike 
z dejanji, smo povedali večinoma vse. Slog je trd, dikcija malo spretna in 
tehnika jako uborna. 

Obžalujemo, da smo morali obsoditi g. Dobrávca to pot tako nemilo ; 
no, menimo, da baš njemu ne bo škodovalo radikalno zdravilo, ker smo 
prepričani, da se še lahko poboljša in morda doseže še práv lepih uspehov. 
Saj nekaterí njegovi prejšnji krajší spísi so nam vzbujali práv lepe nade 1 

Spis prof. Vrhovca v tej knjižnici se pa odlikuje po isti zanimivosti, 
lahkoumnosti, združení s tehtovitostjo in temeljítostjo, radi katerih so prí- 
Ijubljení vsi njegovi poljudni spisi kulturnozgodovinske vsebine. Popísujoč 
na podlagi vírov od najdavnejšega do sedanjega čaša pomen čolnarstva in 
brodarstva za Ljubljano in deželo, nas seznanja pisatelj z mnogimí histo- 

,,* 



á 52 Listek. 

ričnimi dogodki, pa s težavami in zábavami, prepiri in nezgodami kranjskih 
brodnikov in sicer v lepem in jasnem slogu in jeziku. Izvestno so mu vsi 
čitatelji zahvalni za ta novi, velezanimivi prinos k zgodovini slovenskí! 

y. y. 

Zábavná knjižnica za Slovensko mladino. Urejuje in izdaje 
Anton Koši, učitelj vSredišču. V. zvezek. VLjubljanijiSgó. 
Samozaložba. — NatisnilaKatol. Tiskarna. Cena 15 k r. (30 h). 
Str. 47. — Tudi ta peti zvezek, ki nam je bil za zadnjo številko pre- 
pozno došel, ima raznovrstno, zanimivo vsebino ; poleg A. Kosija življenje- 
pisne črtice o pokojnem Josipu Freuensfeldu (do 2.3. str.) in C. Crneja 
pesmi > Slovenska mladina Freuensfeldu* obsega še nekaj pripovednega, 
vmes tudi narodnega blaga, pesmi, poučné črtice (Svinčnik ali olovka, Spisal 
prof. Iv. Koprivnik), pregovore, izreke in pametnice, » ražne stvari«, krat- 
kočasnice in >^zmešano štreno*^- ali kitico zastavic i. t. d. Ker je polfg raz- 
nolike vsebine tudi jezik dosti čeden, je tudi to pot » Zábavná knjižnica* 
toplega priporočila vredna. Radi priznavamo, da smo tudi mi sami, iščoč 
primernega gradiva za pismene naloge v slovenščini, našli v »Zabavni knjiž- 
nici« že marsikako dobro zrno, k i nam je s pridom slúžilo. Seveda pri 
toliki mnogovrstnosti niso vsi kosčki enolike vrednosti ; zato pa mislimo, 
da ne bi bila napačna ta-le misel: Kadar bi bil potreben drugi natisk neka- 
terih zvezkov j^Zab. knj.*, naj bi g. izdajatelj izbral samo one kosove iz 
prejšnjih zvezkov, ki se odlikujejo po notranji jedrovitosti in lepi vnanjščini 
(in ta naj bi se pri tej priliki še malo prepilila), ter jih združil v večjo 
zbirko. Tako bi podaril naši mladini in nje prijateljem in vzgojiteljem knjigo 
trajne vrednosti. 

Obnarodimo še nekaj. Dodatek razpravi .^Cuvajmo svoje 
prastarine*. Objavil M. A. JlaMypCKÍH. V Trstu, Tiskom i na- 
kladoj Dolenčeve pečatnje. 1896. Ponatis iz >Edinosti*. — 
Že párkrát smo imeli priliko izjaviti, da smo o bistvu jezika vobče drugih 
názorov, nego g. Lamurskij, dasi se zopet v premnogih poedinostih z njim 
strinjamo in je g, L. že tudi sam pohvalno omenil in potrdil našo raz- 
pravico o slov. dovršnikih in nedovršnikih, objavljeno v nel^m prejšnjem 
letniku »Ljublj. Zvona «. Mi smo, v soglasju s H. Pavlom, te misii, da so 
živi jeziki liki živalstvo in rastlinstvo v vednem razvitku, v nepretrganem 
izpreminjanju in razcepljanju, proti kateremu je knjižni jezik samo umetno, 
dasi potrebno sredstvo kot splošno občilo celega národa. Toda kakor jez 
ne more uničiti onega prirodnega zákona, po katerem voda navzdol teče, 
nego jo more samo za nekaj čaša zaustaviti, da nabrana voda na dolo- 
čenem kraju tem močneje padá — po prirodnem zákonu: práv tako knjižni 
jezik z vsemi sólami in knjigami in drugimi umetnimi nápravami vred ne 
uniči in ne preobrne onih prirodnih vekovečnih zákonov, po katerih se vsi 
jeziki vedno in vselej pretvarjajo. G. Lamurskij pa smatra neko dobo v 
razvitku slovanskih jezikov — staroslovensko ali staroslovansko ? — kot zá- 
konito, normativno, kot nedotakljivo, a vsaki odstopek od tistega normála, 
vsako izpremembo, vsako pretvoritev izza tiste dobe smatra za — greh, 
popačenost, iznenarodelost i. t. d. 

Prezamudno bi bilo, in to mesto tudi ni primerno poprišče, na ka- 
terem bi se dognala resnica glede teh tako bistveno različnih načel. G. La- 



Listek. 253 

murskemii dajemo samo to-le na pomislek: po istem zákonu, po katerem 
so iz prvotne, enotne slovanščine nastala rázna slovanská narečja, po istem 
zákonu so tudi nastali poedini indoevropski jeziki iz prvotnega skupnega 
arijskega jezika, in arijski prajezik ima morda tudi s semitskim in hamitskim 
prajezikom skupen izvor, ki bi ga morda smeli zvati kavkaški prajezik ; a 
po istem zákonu se je tudi vsako slovansko narečje razcepilo in se še cepi 
in se bode vedno cepilo v premnoga razrečja. Levstik je nekje resno izrekel 
mnenje, da pridemo Slovani na ta način do skupnega jezika, da opustimo 
vsaki vse posebnosti, ki smo se jih navzeli, odkar smo šli vsaksebi; če bi 
bil ta názor pravi, ne vem, kaj bi bránilo onim človekoljubom, ki sanjarijo 
o večnem miru med narodi, poseči nazaj v ono arijsko dobo ter predlagati 
za občevalni jezik v Evropi namesto volapika tisti arijski jezik, v katerem 
je Schleicher v kompendiju že celo rekonstruiral neko basen. — Kako si- 
sifsko delo je, če izkušajo književniki zavirati živi tok národne govorice, zato 
lahko navedemo bas iz slovanščine dva preočitna dokaza : iz ruščine in iz 
srbščine; i Rusi (v 17.) i Srbi (v našem stoletju) so bili naposled prisiljeni, 
opustiti zastarelo, okamenelo cerkveno (staro-)slovenščino ter poseči po živi 
govorici narodovi: a nam vsem je znano, da bas zategadelj čislajo Srbi 
Vuka kot preporoditelja svoje književnosti práv kakor Italijani Danteja. 

Se par besedic glede konkretnih i)redlogov g. Lamurskega Glede 
>bombikanja« ali >bombardovanja« se pač ne mislimo več prepirati, tem 
manj, kér se lahko sklicujemo na to, kar je dognal o. Skrabec preje in 
vnovič na platnicah zadnje (2.) številke letošnjega »Cvetja« ; le-tu je jasno 
dokazano, da >bombikanje« z dovršniki ni germanizem, ampak se je or- 
ganski razvilo ne le v kranjščini, ampak tudi v drugih slovanskih jezikih. 
Radi priznavamo, da je prihodnjiška raba dovršnikov v sedanjiku (n. pr. po 
Goriškem) lep starinski ostanek, ki ga našim pisateljem z o. Skrabcem vred 
toplo priporočamo, saj se z njim iz stilistiških vzrokov práv cesto služijo, 
kjerkoli to dopušča jasnost; a ta mora biti in ostati pisatelju vrhovno vodilo. 
Toda celo smešno je, da so nekateri Slovenci, rojeni v krajih presrečnih, 
kjer se še ne »bombikuje«, strašno ponosni na svoje prirojeno jim >nebom- 
bikovanjec ter pomilujejo in zaničujejo one svoje nesrečne braté na Kranj- 
skem in Štajerskem, katere je že do kosti oglodal bombikovalni črv (bombyx 
Carnioliae). 

Tudi križarske vojne proti rabi historičnega sedanjika v živahni pri- 
povedi ne odobrujemo do cela in popolnoma ])ritrjujemo dokaznilom 
o. Škrabca (na mestu rečenem), češ da v živahnem pripovedovanju izvrstno 
slúži krátki sedanjik namesto neokretne zložené oblike preteklega čaša, ka- 
tere mi ne moremo kakor n. pr. Rusi okrajševati z opuščanjem pomožnika. 
Radi pa priznavamo, da naši stilisti mnogo v tem greše, da v živahnem in 
neživahnem pripovedovanju s čudovito izpreminjavostjo rabijo kar vprek 
sedanjik poleg preteklega čaša Zlasti pogrešno pa se nam vidi nadome- 
ščanje logiškega perfekta s sedanjikom ; to ti je grd in preprostega Slo- 
venca ušesom celo neumeven germanizem. Par vzgledov iz neke šolske knjige 
dokáže resnico naše trditve : >j Po smrti škofa Janeza Tavčarja i m e n u j e 
(namreč nadvojvoda Ferdinand II.) Tomaža Hrena za škofa Ijubljan- 
skega leta 1597. Sedaj se prične z vladno in jezuitsko pomočjo proti- 
reformacija . . . Jedva pričeto književno delo prestane na enkrat. Pro- 



254 Listek. 

testantske propovednike pahajo v ječe; kdor se noče vrniti v naročje 
katoliški cerkvi in ne podpise slovenské ali nemške prisege ... ta mora 
brez usmiljenja iz dežele, in njegovo premoženje prípade državi. Zlasti 
so pre žal i na knjige protestantské, Pridno se nabirajo in sežigajo; 
še celo nedolžnim se ne prizanaša* itd. itd. V vseh teh in premnogih 
drugih primerih, ki bi jih še lahko navedli iz iste in iz drugih knjig, bi 
bil seveda edino pravilen pretekli čas. 

Naposled naj pripomnimo, da tudi mi odobravamo in potrjujemo g. La- 
murskega priporočilo in zaznamek onih slovenskih piscev in spisov, v katerih 
se nahaja po njegovih mislih pristna, dasi preprosta slovenščina ; hkrati pa 
smo toliko hudomušni, da si dovoljujemo izreči željo, naj bi tudi g, L. sam 
pisal tako po domáce, kakor pišejo njegovi priporočenci : g. L. Podgoriški 
g. dr. Fr. Detela i. dr. 

Májka u rada za Boga i Hrvatsku (Mati pri delu za Boga in 
Hrvatsko) ili dar hrvatskim ženám poklanja Ivan Nep. Jemeršič, 
župnik grubišnopoljski. Cena 60 kr. - S tem našlo vom je izšlo že tretje 
izdanje te znamenite knjige v krátki dobi poldrugega leta. Tretji natisk je 
že predelan v zmislu dobrohotne kritike od veljavnih stráni. — V tretji 
izdaji so na prvem mestu čestitke mnogih škofov, namreč : Strossmayerja, 
dr. Aloj. Mat. Zorná v Gorici, dr. Jak. Missie v Ljubljani, o. Šimuna 
M i 1 i n o v i c a , nadbiskupa glagoljaša v Baru (Črna gora), Marijana M a r k o- 
viča v Banji luki, Ivana F lap p a v Poreču, Julija Drohobeczkega v 
Križevcih, Pavla Guglerja v Zagrebu in Marceliča v Dubrovniku. 

Najbrže ni še bilo na slovanskem jugu knjige, ki bi bila dobila to- 
liko in takih priznanj, kakor ta. In zares: ako se bodo matere ravnale po 
njenih bisernih naukih, bodo vzgajale svoje otroke tako, da bo dobro po- 
skrbljeno za njih dušni blagor v večnosti, na tem svetu pa bodo tudi vredni 
delavci za blaginjo Ijubljene domovine. 

V slovenskih časopisih se je bila izprožila misel, naj bi se presadila 
ta krásna knjiga na slovenská tla. V istem času je imela ^^Goriška ti- 
skarna* A. Gabrščeka v Gorici pripravljen že dober slovenski prevod; 
ali ker je bila med tem naznanjena tretja predelana izdaja izvirnika, je 
tiskarna še počakala s tiskom, a prelagatelj je popravil prevod po tretji 
izdaji, ki je došla pred nekaj tedni iz Scholzeve tiskarne zagrebške — 
Opozarjamo, da je to edini slovenski prevod, katerega je do- 
volil pisatelj, veleč g. župnik Jemeršič Prevod ima naslov: >>Mate- 
rino delo za Boga in domovino. Hrvaški spisal Ivan Nep. Jemeršič. 
S pisateljevim dovoljenjem po 3. izdaji poslovenil Šimon Pomolov*. 

Slovenski prevod izide tekom poletja v lično tiskani knjigi, obsezajoei 
12 do 13 tisk. pol. Cena v razprodaji bo 60 k r., po posti 70 kr., 
kolikor stane izvirnik. — Za tiste rodoljube pa, ki se naprej naroče in 
pošljejo denár do konca mája t. 1., znáša cena le 50 k r. s poštnino 
vred. Knjiga se bo tiskala najmanj v 1 000 iztiskih. — Izdajatelj želi, da bi 
se oglasilo mnogo naročnikov, ki pošljejo 50 kr. do konca mája ; tako bo 
vedel po priliki, koliko iztiskov mu je narediti, da ne bo na škodi. 

Dunaj v zgodovini slovenskega slovstva. (Črtice od prvé ondi 
natisnjene knjige do »Sloven. kluba« 1. 1896.). — Kar je bila Slovencem 
njega dni Tubinga, kar so nam bili poslej Celovec, Maribor in Ljubljana, 



Listek. 255 

to nam ni bila cesarska prestolnica nikdar v slovstvenem oziru. Vendar pa 
se je vprav na Dunaju že nekolikokrat odločevala smer slovenskému slov- 
stvenemu gibanju; vprav od ondod je posegel marsikateri mož v razvoj 
naše literatúre z vplivom, kateremu so se kianjali v domovini cela desetletja. 
Dasi ni Dunaj vec središče slovstvenega delovanja in vplivanja, vendar je 
še dandanes po svojih ondi živečih literatih v našem slovstvu prevažen in 
še vedno v marsičem odločevalen. 

Kdaj je vznikla na Dunaju prvá slovenská knjiga, in ni H bila to 
znana slovnica, katero je spisal Berlogar cesarju Maksu, ni dognano. V 
onih časih so si dopisovali dunajskí izobraženi Slovenci vsekakor ponajveč 
v nemščini in latinščini, dasi menimo, da se je začelo v tem oziru takoj 
s pričetkom luteránske dobe nagibati na boljše. Seveda pa tudi tedaj ni 
nobeden naših dunajskih doktorjev objavil svoje disertacije v materinščini, 
ker so se spisavale le-te še vedno samo v latinščini. Vsekakor hrani du- 
najská vseučiliška knjižnica med mnogimi zanimivimi in včasih tudi važnimi 
rokopisi in knjigami i za Slovence znamenit kodeks izza dobe cesarja Fer- 
dinanda II., prisežno knjigo Ijubljanskega mesta, ki ima sedemnajst prisežnih 
oblik v slovenskem jeziku. 

Bosopetnik Marko Pohli n, bivajoč malone petindvajset let zdržema 
na Dunaju (1775 — 1801), je spisal in izdal ondi poleg mnogih neplodnih 
tudi nekaj porabnih slovenskih knjig, med njimi znano ,K.metam za potrebo inu 
pomoč-, ki je bila vážna in vplivna radi tega, ker so jo domači pisatelji 
preradí posnemali tudi v vseh njeníh čudnih in cesto nezaslišaníh ízmišljenkah 
in slovničnih napakah. Vplivnost Pohlinova pa je kmalu ponehala, zakaj po 
1. 1808. je Kopitar, na Dunaj prišedši, naglo in do cela izpodbil vsako 
veljavo Pohlinovo ter zatri vsako upíranje njegovih slepih posnemalcev. 
Kopitarjeva slovstvena diktatúra je dospela do vrhunca 1. 1836., ko je izdal 
preimenitno delo ,Glagolíta Clozíanus*. 

Leto svobode, 1. 1848., pa je narodilo na Dunaju kar celo vrsto 
spisov. Prvi slovenskí spis ,brez cenzúre' je bil iz peresa L o v r a 'ľ o m a n a : 
,Slovenije slobodní nje zvestí sinovi na Dunaju' ; izdala ga je ,Slovenija', 
društvo vseh dunajskih Slovencev. Tému sta sledila K. Dežmana poziv 
proti Frankobrodu in ,klic' Jurja Jenka ,svojim slovenskím bratom'. 
Od 1. 1852. je izdajala državna tiskarnica redovito ,Državljanski za- 
konik'; 1. 1853. je natisnila po Kranjcu, Dolencu in Cigaletu izdelano 
pravno terminologijo, poslej pa večíno naših šolskih knjig, katere je 
izdala c. k r, šolska založnica práv do današnjega dne. 

L. 1852. je začel slovstveno delovati krog mladeničev, ki se je dan- 
danes vsled smrti že precej skrčil, ki pa je položil tedaj temelj svojemu 
sedanjemu odličnemu imenu v naši líteraturi, to je krog : Ž e p i č , V a- 
Ijavec, Trdína, L Svetec in Jeriša. Jeseni 1. 1855. pa so prišli 
na Dunaj še ,Vajevci': D. Jenko, S, Jenko, Mencinger, Stritar 
in Žvegelj, ki so po letí 1. i86o. prídobili svojemu íHainbunduc še 
Zarnika, Erjavca in druge. 

L. 1867. pa se je ustanovila kar cela akademija ; vodíl jo je Jos. 
Stritar, ki je bil že tedaj vplíven, Stritar je vabil in zbiral okolí sebe vse 
nadarjene in navdušene mladeniče. Jurčič, Levstik in Ogrinec so 
bili njegoví najboljší tovariši; za temi so se vrstílí Celes t i n , Kos, Mar n 



256 Listek. 

in Šuklje. Z novim letom 1870. i)a je ulil Stritar svoj »Zvon«. Vsi 
bivši njegovi pristaši in učenci so mu pomagali zvoniti ter so vzbudili s Stri- 
tarjem na čelu v našem slovstvu novo, čilo življenje. Že Stritarjevo ime 
samo je bilo tedaj porok, da bo list i po vsebini i po jeziku odličen. Vsa 
slovenská mladina je bila navdušena zanj. ^) In vendar je zaklical užaljeni 
urednik že konec prvega tečaja: ,Diem perdidi, amiď ter — uraaknivši se 
brezprimerno podlim nápadom — prenehal z listom. Skoro ob enem z 
»Zvonom« je začel briti rezké dôvtipe ,zabavljivo-šaljivi' list >>Pavliha^% 
ki ga je urejeval Levstik in ga po dvakrát na mešec izdajal. Pa tudi tému 
listu ni bilo usojeno dolgo življenje; tudi ,Pavlihi' so očitali in podtikali 
vse možne in celo nemožné reči, tako da je moral umreti že s 7. štev. 
(31. jul.). Kot vse iz Levstikovega peresa je bil tudi »Pavliha« pisan v 
klasični, jedrnati slovenščini. A še tretji list je izhajal v onem letu: ,Slo- 
vanska lipa', takisto dvakrát na mešec, in je zastopal federalistiška na- 
čela. No, tudi ,lipa* se je že 1. 1871. posušila za vedno. 

Toda navzlic tem nesrečam ni prenehalo dunajsko slovstveno delo- 
ianje; to dokazuje, ker so nameravali še tisto leto ustanoviti v ^Sloveniji*^ 
društven list ,Sokoľ. Sploh predavanja v ^^Sloveniji*^ niso nikdar prestala, 
in društveniki so se s početkom 1. 1873. razdelili celo v štiri literárne sku- 
pine: v pravno, realistično, beletristično in humanistično. — 

Ob novem letu 1876. pa je zavladala znova po Dunaju in po vsem 
Slovenskem veliká radost, ko je častni član »Slovenije« Jos. Stritar naznanil, 
da bode njegovo » dolgo počivajoče pero zopet slovenskí omiki posvečeno*, 
ter pozival Slovensko mládež, naj ga znova podpira. In zapel je zopet čisti 
dunajskí ,Zvon', njegovega ,prelivalca' pa je proslavila ^^Slovenijac s ko- 
merzom. »Skozi pet let je neprenehoma zvonil po vseh slovenskih pokra- 
jinah v največje veselje starim in mladim Slovencem. Dve leti si je izkušal 
celo s podobami zaljšati zunanjo obleko. « Kako vrie sotrudnike je imel 
Stritarjev »Zvon«, kako mogočno, trajno in plodovito je vplival ta list na 
ves tedanji in nadaljnji razvoj naše poezije, próze in kritike, je obce znano. 

Z ustanovitvíjo »Ljubljan. Zvona* pa nam je postala Ljubljana to, kar 
so bile Grkom Aténe. 

Začela se je druga, cesto prejšnji nasprotna doba. Tavčar, De- 
tela, Levec^ Trstenjak, Podgornik, J. Huba d, Turner, 
Poznik, Schreiner, Kavčič, Karlin in dr. so glavni zastopniki 
nove dunajské dobe. 

Od 1. 1870. do 1 88 T. je ravnal in določeval smer našemu slovstvu 
Dunaj, odtlej pa se je preselila slovstvena diktatúra stalno v Slovensko me- 
tropolo. 

Nov slovstveni pojav dunajskega delovanja je bil , A 1 m a n a h slo- 
vanské mladine dunajské', katerega je izdal R. Poznik, in pri ka- 
terem je sodelovalo precej »Slovenijanov«. Razdeljen v osem oddelkov (ruski, 
maloruski, češki, slovaški, hrvaški, srbski, bolgarski in slovenskí) je imel 
štirinajst urednikov, med katerimi sta bila Slovenca D. Hostnik in R. 

^) V »Zvoiiu« I. so písali večinoma velikošolci ter ga podpirali kot svoje dni Ja- 
nežičev »Glasnik«. Na duuajskem vseučilišču je imel naročnikov 45, na Ijubljanski gim- 
uaziji 140, ua goriški ii5(!), na maiiborski 53, na novomeški pa 46. — 

Op. pis. 



Listek. 257 

P U k 1. V slovenskí oddelek so písali : Cimperman, Eržen, Gregorčič, 
Pavlina Fajková, Podgornik, Sterle in Zbašnik. 1) Stritar je 
písal o tem L »Almanahu«, da so ga »z nekakim strahom« pričakovali, da 
pa je vse >prijetno iznenadil«, in da je bil slovenskí del >,>vsaj ravnoroden*. 
Ko se je sestavil noví uredníškí krog z zastopnikoma Puklom in Podgor- 
níkom, je menil ,Zvon', da je bil »I Al. neprírakovano vzprejet*, in da 
se nádeja, da se bo II. Alm »enako dobro in ugodno« sodil. Namera pa 
se ni izvedla, ker slávna polícíja je zasledíla v pogostem shajanju vseuči- 
liščnikov nekako — ,zaroto'. Zato se je moralo vse opustití. 

L. 1879. se je zasnovalo dijaško ,Líterarno društvo', »kí mu 
je bil namen : gojití Slovensko slovstvo ter se vadítí v vedi in umetnosti, 
izimší politične tendencije. « Sodelujočí člani tega društva so bili: Bežek, 
Brence, Franko, Hubad, Hudovernik, Jarc, Kavčnik, Lapanja, Lílek, Majaron, 
Mikuš, Petelin, Pozník, Škofic, Stritof, Štrekelj, Siihač, Susník, Trstenjak in 
Volčič. Ta krog je obnovil idejo, da se izda »ir. Almanah*, a takisto 
kakor leto prej sta pretrpela uredníka Poznik in Majaron celo vrsto pre- 
iskav, in misel je — ugasnila. S početkom istega (1880) leta je začel de- 
lovati v ^^Sloveniji^'^ pravníški odsek, kí pa je po treh tečajih že zaspal; 
isto usodo je imel 1. 1881. agronomskí odsek. L. 1883. je umorila 
slaná po štíriletnem uspešnem delovanju tudi ^^Literarno društvo*. Dunajskí 
Slovencí so bili sedaj brez pravega slovstvenega ognjišča; le »Sloveníja« je 
oskrbela včasíh za svoje seje primerno berílo. L. 1885. pa se je ustanovil 
med .Slovenijaní' »knjíževní odsek«, kí bodrí sedaj svoje člane že 
enajsto 2) leto k slovstvenemu delovanju. 

Dogodki leta 1883. so rodili dr. Murka brošurico : »Míklosich in 
Hrvatjec, kí jo je založila ^^Slovenija* ; 1. 1884/5. ^" 188^. /ó. pa sta pri- 
neslí društveni «,^ letní poročili*. 

L. 1884. in 1887. se je stavil predlog, da ízdado velíkošolski krogi 
^slovenskí almanah*, a predlog je obakrat propadel iz gmotnih ozirov. 
Odtlej pa do leta 1891. ni bilo čuti o nobenih takih slovstvenih pojavih 
iz sredíne dunajskega velikošolstva. Le ^Krokar^"^ ^), šaljívo-zabavljivi dijaškí 
list, je vzletal posamič ob slavnostnih prílikah (navadno hektografiran) med 
akademíčni svet. 

L. 1 89 1, so hoteli dunajskí velikošolci izdatí brošuríco o prepiru radí 
>-,Brusa^ in »Rim. Katolíka*, a ta misel je ostala na rokopisu v arhivu 
»Slovenije«. 

1) Kakor je misel o »Almanahu« vznikla med Slovenci, tako je našla tudi med 
njimi najboljšo podpore. Med 73Ô naročniki je bilo 335 Slovencev, 127 Čehov, 119 Slo- 
vákov, 40 Malorusov, 31 Hrvatov, 20 Rusov, 9 Srbov in 7 Bolgarov. Med Slovenci je 
bilo 135 kranjskih, 90 štajerskih, 70 dunajskih, 29 primorskih in 6 razlreseuih naroč- 
uikov; le 4 so bili iz Koroške. Med vsemi naročniki je bilo 316 dijakov, med temi 
171 slovenskih ! — Op, pis 

2) Ta odsek sicer od čaša do čaša malo zadremlje, vendar pa se je vzdržal do 
današnjega dne Došlej je štel »knj. odsek* 78 raznovrstuih beril, katerih večina se je 
objavila. Tudi čitanja pri društvenih sejah so l)ila marljiva (75 čitateljev in 122 beril). 

Op. pis. 
'^) L. 1895. j® začelo izhajati na Dunaju »glasilo slovenskega katol. dijaštva: 
»Zora»t, ki zastopa pod uredništvom F r. Jan k o v i ča interese onih (i i — i3ČIanov) sloven. 
velikošolcev, ki so si ustanovili svoje »katoliško-slovensko« društvo >Danico« »Zore« 
so izšle došlej 4 štev, Op. pis. 



258 Listek. 

Po preosnutku tSlovenije« se je slovstveno delovanje (kritika) omejilo 
le na majhno število udeležnikov ter se umaknilo v »slovstveni klub« 
in v »tehniški klub«. Oba kluba sta samostojna, vsaki s svojimi pravili 

in določili. (Konec prihodnjič.) 

Sía7' *Slovenijan€, sedaj Han t>SIov. kluba 'í. 

Slovensko gledališče. O nekaterih predstavah našega gledališča v 
predpustu smo se, žal, prisiljeni manj povoljno izrazili i glede njih etične 
i glede njih pesniške vrednosti sploh; sedaj pa radi priznavamo, da se je 
naše gledališče v postnem času zopet na práv znamenito stopinjo povzpelo 
in sicer glede opere kakor glede dráme. S tem, da je dramatično društvo 
spravilo na oder Gounodovo opero »Margareto« — poznejši gledališki listi 
so napovedovali >Fausta«, a pravzaprav se ta opera iraenuje »Faust in 
Margaréta* — je dokázalo, kako visok smoter si stavi. Besedilo za to 
opero sta preredila francoska pisatelja J. Barbier in S. M. Cané. Samostojno 
delo torej libreto ni, kajti naslanja se preočitno na Goethejevega Fausta. 
Nemci govore o tem tekstu radi nekako prezirljivo, izpodtikajoč se ob 
^francoskem vkusu ^^ Da delo omenjenih dveh francoskih pisateljev glede 
pesniške vrednosti ne dosega nesmrtnega proizvoda Goethejevega, je ne- 
dvomno, a Bog ve kaka krivica se nemškemu geniju po tej predelavi iz- 
virnika tudi ni zgodilo. Vsaj zaokroženo je dejanje v operí dovolj lepo, in 
kolikor je v žaloigri nežnih in pretresljivih momentov, so se vsi sprejeli v 
tekst, kolikor je bilo glede na operno tehniko sploh mogoče. Že dejanje 
samo na sebi v tej operi je torej tako, da zanimlje gledalca popolnoma in 
mu naslaja dušo, vrhu vsega tega pa še prekrásna, rekli bi, nebeská glasba, 
ko bi bil v današnjih realističnih časih še dovoljen tak izraz. 

Ni nam znano, koliko cenijo umetniki in glasbeni kritiki to Gou- 
nodovo delo, a zdi se nam, da ni mnogo glasbenih umotvorov, ki bi se 
odlikovali po tolikih lepih melodijah, kakor jih čuješ v »Faustu<. Skoro v 
vsaki operi se nahaja več ali manj posameznih mest, ki človeku manj se- 
gajo v srce ; v Faustu tacih vrzeli in praznot ni. Naj si so zvoki, ki ti done 
na uho, svečani in veličastni, ali pa nežni in milobni, nikdar ni njih učinek 
samo vnanji, vedno ti pretresajo tudi dušo in prodro v srce. Zato pa se 
tudi ni samo na Francoskem, zlasti v Parizu, pel že neštetokrat, ampak je 
dosegel tudi povsod drugod izredne uspehe. Za trdno upamo, da se ga 
tudi naše občinstvo ne naveliča tako kmalu, in sicer upamo to tem bolj, 
ker se je pel pri nas jako dobro in uprizoril zelo lepo. 

Med igralci se je pred vsem odlikovala gospica Sevčikova kot Mar- 
garéta. Ne le, da je pela dovršeno, tudi njena igra je bila povsem primerna. 
Ta gospica ima v vsem svojem vedenju in nastopanju nekaj tako naravno 
Ijubkega in preprosto Ijubeznivega, da se človeku na prvi pogled prikúpi. 
— Gospod Purkrabek (Faust) je bil ali nekoliko hripav, ali pa posameznih 
mest v tej operi sploh práv ne zmaguje - tega s ])opolno gotovostjo nismo 
mogli dognati — a istina je, da mu je dvakrát, trikrát glas malo odrekel. 
Toda občinstvo je to rado prezrlo vzpričo tega, ker je drugače dovršeno 
pel. — Gospod Vašiček (Mefisto) nas je tudi pri tej priliki prepričal, da 
je izvrstna moč naše opere. Da nam ni ničesar grajati na gospodu Nolliju, 
ki je pel Valentina, je samo ob sebi umevno. Njegov glas je v vseh ulogah 
^nako čil in lepo doneč, a kot Valentin se je izkazal gosp. Nolli tudi zelo 



Listek. 259 



spretnega igralca, osobito v prizoru, ko smrtno zadet prekolne svojo sestro. 
— Práv Ijubka je bila tudi gospica Polakova kot Siebel ; zlasti v 3. de- 
janjii jo je občinstvo radi njenega nežnega in prisrčnega petja burno odli- 
kovalo. Gospica Jungmanova je imela kot Marta v tej operí neznatno 

ulogo. — Zbor je dobro pel, zlasti moški. 

Pela se je ta opera v času od 15. februvarja do 15. marcija štirikrat 
in sicer dne 21.. 27., 29. februvarja in 6. marcija, zadnjikrat na korist 
basistu Vašičku, kateri se je ta večer • lahko prepričal, da uživa obilo sim- 
patij pri občinstvu. 

Tudi kar se tiče drarae, nam je zabeležiti velevažen dogodek. Dne 
3. in 14. marcija se je igral pri nas prvič »Otello«. Tako smo se torej 
srečno povzpeli do Shakespearja I Ko sn\o čuli prvič, da mislijo »Otella« z 
domácimi močmi spraviti na naš oder, smo zmajevali nekako neverno z 
glavo. Báli smo se — in ta bojazen se nara je, žal, že tako cesto ob- 
istinila — neuspeha, in radi priznavamo, da smo bili tudi to pot prečrno- 
gledi. Neumestno bi torej bilo, ako bi se glede te predstave, ki nas je tako 
prijetno iznenadila^ izpodtikali ob vsaki malenkosti. Ne smemo prezretí, da 
je to pravzaprav šele začetek, in da se tudi naše dramatične predstave 
sčasoma še v marsikaterem oziru spopolnijo. Tako upamo za trdno, da se 
še izvežbajo in poboljšajo osebe, katerim so bile izročene v »Otellu« manjše 
uloge, in ki so se kazale še nekoliko okorne i v kretanju, i v govoru, ali 
pa da se nadomestijo sčasoma z drugimi. spretnejšimi. Glavne uloge pa so 
bile vseskozi v srečníh rokah. Kar se tiče gospoda Verovšeka, ki je igral 
naslovno ulogo, naravnost priznavamo, da nas je presenetil. Imeli smo ga pač 
za spretnega igralca, a da bi zmagal tudi tako veliko in težavno ulogo, 
tega nismo pričakovali od njega. Ne trdimo, da se ne bi dalo v tej ulogi 
semtertja še fineje nijansovati in še podrobneje karakterizovati, toda vobče 
je g. Verovšek dokázal, da zna misliti in čutiti s pesnikom. Včasih se v 
raalenkostih spozná dober igralec; tako nam je zares imponiral način, kako 
je gospod Verovšek kot Otello konec 4. dejanja odslovil svojo soprogo; no- 
tranji duševní boj je práv dobro razodevala njegova nemirna desníca, s 
katero je krčevito poprijemal in stresal zvitek papírja, od beneškega po- 
slanstva mu izročenega. Odkar smo videli gosp. Verovšeka kot Otella, smo 
te misií, da se mu je dajalo premalo prilíke, da bi se bil izkusíl v večjíh 
ulogah. — Kar se tiče njegovega glasu, bi bili pač želeli, da bi bil sem- 
tertja malo bolj zamolkel. V tej igri je morda sploh, vsaj pri veliki večini 
igralcev, nekoliko preveč grlo trpelo. 

Desdemono je igrala gospica Terševa umetniško dovršeno, Imeli smo 
že večkrat príliko, da smo izreklí pohvalo o tej igralki, a kot Desdemona 
nam je posebno ugajala. Kako primerno se je znala vešti v težavnem po- 
ložaju, ko se je morala odločiti ali za očeta, ali za moža, s koli pristním 
čutom je kázala neskončno vdanost do svojega soproga, kako naivno je 
izražala prebridko presenečenje, ko se je razljutil nad njo njen tako Ijubljeni 
mož ter jo v plačílo za vso nje zvestobo in Ijubezen bil v obraz; in kako 
pretresljiva je bila njena igra v zadujem dejanju, ko je izkušala najpoprej 
ubežati môžu — morilcu, a končno, videč, da ji ní rešitve, se je vdala svoji 
usodi z resignacijo, kakršno vzmore le pravá Ijubezen. 



aóo Listek. 

Videli smo Shakespearjeve žaloigre na večjih odrih, in vec kot enkrat 
smo bili priča, da je bil konec dejanja, ko je dospel tragični moment do 
vrhunca, sprejet z burnim — sraehom. Takrat smo to pripisovali nezrelosti 
in podivjanosti občinstva, sedaj smo druzega mnenja. Kjer ^Otella* igrajo 
tako, kakor so ga igrali pri nas, ni mogoče, da bi se završek dejanja spremljal 
s smehom 

Da se je gospod Ineman tudi v ulogi Jagovi odlikoval, kakor dosedaj 
še v vseh ulogah, ni treba poudarjati; pogodil je satanski značaj tega ne- 
človeka vseskozi dobro. Vrla je bila tudi gospa Danilova kot Emilija. Tudi 
gospod Danilo kot Cassio ni bil slab. Samo v zadujem dejanju se nam je 
videlo, da malo preravnodušno opazuje krvavo igro, ki se vrši okrog njega. 

Razen tega so bile v gori omenjeni dobi še sledeče predstave : 

Dne 23 februvarja se je igrala v drugič »Precijoza«. Dne 8. marcija 
sta bili dve predstaví, ki sta obe izvrstno uspeli; popoldne se je pela opera 
^Janko in Metka*, zvečer pase je igral zopet ^^Brat Martin*. Dne 19. marcija 
pa je prišel prvikrat v letošnji sezoni na oder .^ Čarostrelec * , ki pa se je 
radi neprimerne razdelitve posameznih ulog ponesrečil. Z. 

Dva koncerta »Glasbene Matice « sta si sledila krátko drug za 
drugim dne 9. in 16. sušca t. 1., rekli bi, kot generálne preskušnje pred 
ožjim občinstvom Ijubljanskim za veliká dva dobrodelna in zah valná kon- 
certa, katera je priredila »Glasbena Matica « dne 23. in 25. i. m. širjemu 
dunajskému občinstvu. Dobri izid in vtisk Ijubljanskih koncerte v naj bi bila 
dobro znamenje za uspeh na Dunaju. In res, dala sta nam to zagotovilo. 
Znana železná pridnost dirigentova in neumornost pevcev, ki jima ni kmalu 
para, sta se združili ter delovali skoro pol leta, da brez odmora opilijo 
in izcizelirajo cele vrste manjših in večjih skladb in veliko Dvoŕakovo balado 
»Mrtvaški ženin*. Kar se more od zbora zahtevati, to se je podalo: gib- 
čnost in krasota tónov, enaka v vseh nijan.sah od najnežnejšega sotto voce do 
burnega íif; minucijozno íraziranje in deklamacija (vzbujala se nam je pač 
mestoraa bojazen, da bode marsikdo, komur je jezik neznan, in ki sodi 
zgolj izza glasbenega stališča, ojjorekal, da sta fraziranje in deklamacija, formi 
v kvár, preminucijozna), povsem jasná in izrazita vokalizacija in pri tem 
popolná čistost intonacije — kaj naj si še boljšega želimo.'^ Vse te vrline 
se uveljavijo pač najbolje v izključno vokalnih skladbah. Pričakovati je iz 
tega razloga, pa tudi vzpričo njih resnične veliké glasbene krasote največ- 
jega uspeha od narodnih ])esmi ; vem, da so napravile enako kakor tudi 
Foersterjeva ^Ljubica* na tukajšnje občinstvo najglobji učinek. 

V ostalem se nam ni treba baviti z nadrobnim razmotrovanjem po- 
sameznih številk programa. Govorili smo o vseh že tačas, ko so se prvič 
izvajale, ter ocenili i poetično Fibichovo »Pomladansko romanco« i Dvora 
kovo velikolepo balado fMrtvaški ženin*. 

Kot novo skladbo (vsaj za Ljubljano) nam je omeniti Smetanovo 
predigro k slávnostní glasbeni drami iLibuša*, grandiozno simfoniško pesem 
o Libuši in Pŕemyslu. Po fanfarah, označujočih sijaj knežjega dvora, se 
začuje nežni motiv Libuše; tému se pridruží ter z njim splava v celoto 
motiv Pŕemysla. Nov je bil tudi Ant. Brucknerja ^/Pe Deum*. Bruckner, 
postaren mojsterorganist, napreduje sveže in mladeniški brhko v prvih vrstah 
naprednjakov ; kot komponista - umetnika ga je šteti med » mlade*. Z naiv- 



Listek. 261 

nostjo in lahkoto svojega ustvarjanja temelji pač v stari dobi, piše pa z 
refleksijo, ki je značilna za privržence najmlajših šol, a pri tem ga izpodbada 
njegov čudovito mladostni talent. Sicer pa ga nam njegov ^Te Deum* ne 
káže celega. Tu vidimo zgolj nabožnega modernega umetnika, ki se je 
uklonil s svojo umetnostjo pod velikolepo monotonsko liturgiško besedilo, 
da napíše v njega slogu mogočno cerkveno skladbo, ki je, kakor tekst sam, 
velikolepa in monotonska. Pogrešamo tu celega Brucknerja, to, česar ni pri- 
puščal tekst: bogatost in raznoličnost mišljenja in ono eruptivno silo nje- 
govih simfonij. 

Omenjeno bodi še, da se je nam predstavila v Dvoŕakovi skladbi in 
Fibichovi 5>romanci* mlada novinka v umetnosti, gospodična Mira Devova, 
gojenka »Glasbene Matice «. Bodi konstatovano, da druži gospica z zelo pri- 
kupljivo zunanjostjo (kar pri pevkinji ni odveč) zelo simpatičen in svež, mil 
glas, práv za práv glasek, kateremu se še ne prilegajo tragiški akcenti 
Dvoŕakovi in boj z razburkanimi valovi njegove orkestracije. Pri mirnejših 
mestih pa se je zelo ugodno pokazala njena dosti znamenitá muzikalnost. 

K. Hoffmeister. 

;jVstajenje Kristusovo*. Ploskvorezba Alojzija Progarja. Mi- 
nolo jeseň je bila razstavljena v delavnici celovškega kamenoseka Fr. Vo- 
glerja visoka ploskvorezba (haute-relief), predočujoča »Kristusovo vstajenje«, 
katero je od kararskega marmorja izklesal Alojzij Progar, akademični 
])odobar v Celovcu. Navedená vzvišenina se je potem vzidala na pročelje 
nagrobnega mavzoleja, katerega je dala postaviti grofica Egger umrlemu 
svojemu soprogu v Rottensteinu na Koroškem. Ker so o tem izrednem ki- 
parskem proizvodu takrat jako pohvalno pisale n e m š k e novine celovške 
ter so po njih prinesli izvestja tudi nekateri časopisi slovenski, si dovolimo 
o njem izpregovoriti tudi mi nekoliko opisujočih besed. V to svrho pa 
nam je predstaviti svojim čitateljem najprej stvaritelja omenjenega umotvora. 

Alojzij Progar se je porodil dne 30. októbra 1. 1857. v D o- 
lenji vaši, v fari mirnopeški na Dolenjskem. Prvotni pouk v kiparstvu 
si je prisvojil pri Jerneju Jerebu, cerkvenem podobarju v Metliki, h 
kateremu ga je bil dal oče na prigovarjanje tedanjega župnika Antona 
Mlakarja; le-ta je bil namreč cesto naletel čilega dečka na paši, rezlja- 
jočega raznovrstne podobice. Dovŕšivší pri tem mojstru zákonito število 
učnih let, je bil Progar za podobarskega pomocníka pri Franju Zajcu v 
Ljubljani, pri Franju Ozbiču v Celovcu in pri nekem akademičnem kiparju 
v Monakovem, In tam zunaj, v »Atenah ob Izari*, se je vzbudila tudi 
našemu rojaku neugasna želja po sistematični izobrazbi v kipotvorstvu. Toda 
ker mu je nedostajalo zasebnega imetja in se mu tudi ni bilo nadejati kake 
tuje pomoci, se je vrnil v Celovec k Fr. Ozbiču. Ta ga je poslal na cer- 
kveno delo v Silberegg, kjer se je seznanil z ondotnim grajščakom, ba- 
rónom Rihardom Sterneckom, nečakom admirála Sternecka, seda- 
njega poveljnika naše vojne mornarnice. Imenovani grajščak je prihajal 
namreč večkrat ogledovat, kako kaj napreduje restavracijsko delo v njegovi 
cerkvi, in pri tem je izpraševal marljivega podobarja blagohotno : od kod 
da je, kje in koliko se je učil, ter kaj in kako misii o svoji bodočnosti. 
Le-ta mu opise svoje življenje ter mu zaupno razodene tudi svoje hrepenenje 
po sistematičnih, višjih naukih v izvoljeni umetnosti. In glejte ! Ko je do- 



202 Listek. 

vŕšil svoj opravek v cerkvi, mu je naročil veledušni grajščak še rázna za- 
sebna dela, in ko je tudi ta dokonca), mu je podelil potrebne podpore ter 
ga napotil na dunajsko akademijo upodabljajočih umetnosti. Ondu se je 
pod vodstvom prof. E Helimerja in rektorja G. Zumbuscha kaj pridno učil, 
zlasti : anatomije, perspektíve in slogoslovja ter si je v teh predmetih pri- 
dobil izvrstna izpričevala. Narisal je mnogo lepili náčrtov in podôb po 
vzorcih in po živih modelih ; modeloval je po naravi tudi ražne portréte v 
poprsnih oblikah in ploskvoreznih medaljonih. Prebil je v tem času mnogo 
bede, kajti razen baróna Sternecka ga ni nihče podpiral, in od deželnega 
odbora kranjskega je dobil šele poslednja leta nekoliko podpore in še to 
le na energično zahtevanje prej omenjeníh učiteljev. Toda neustrašni mla- 
denič je vztrajal hrabro ter se pri tem navzel one samozaupne podjetnosti, 
ki je temelj njegovemu sedanjemu delovanju. 

Po štiriletnih študijah na dunajskí akademiji se je naselil Alojzij Progar 
kot samostojen podobar v Celovou. Ťukaj je izvršil od tiste dobe že mno- 
govrstna cerkvena dela : posamlčne podobe, tabernaklje in celotne oltarje, 
katerih pa tu ne bodemo naštevali; kajti z njimi se je ukaželjni naš umetnik, 
rekli bi, le vežbal ter se pripravljal za višji svoj poklic. Ko si je namreč 
ob trudoljiibivera delovanju in zmernem življetiju prihranil potrebno vsoto, 
se je napotil leta 1893. sredi februvarja meseca v — Italijo, v do- 
movino klasičnih umetnosti, da si ondu ob nesmrtnih delih italijanskih 
mojstrov razširi in popolní znanje na polju kiparske umetnosti. Prepotoval 
je v štirih mesecih malone vse italijansko kraljestvo ter pohodil naslednja 
rnesta : Videm, Benetke, kjer je ostal mešec dni, potem P a d o v o , 
Verono, Mantovo, Modeno, Bolonjo, Florencijo in Rim, 
kjer je bival poldrug mešec. Iz »večnega mesta* je posetil T i vo I i in 
Frascati ter napo.sled tudi Napol j, kamor se je peljal z grófom Pet- 
t e n e g g o m ; skupno sta si ogledala Castellamare in Sorent ter 
končno tudi Pompeje in Herkula n. Po vseh teh mestih je proučeval 
vse najznamenitejše umetnine ter o njih poročal piscu teh vrst in raznim 
drugim svojim znancem, prijateljem in pokroviteljem kar sproti v obširnih 
pismih. Podpisanec je priobčil v >^Slov. Národu*^ odlomke iz teh zasebnih 
prijateljevih poročil, ki obsezajo potovanje od Vidma do Modene; pa ker 
ob nemírnem svojem življenju predlanjskim in lani ni utegnil tistih odlomkov 
nadaljevati, stori to letos in sicer v naslednjih številkah tega lista, ker se 
mu zde umetnlškl vtlski, zabeleženi v teh pismih, prevážni, nego da bi jih 
pustil, da se polzgube skoro brez sledu v feljtonsklh predalih efemernega 
žurnala. Saj vsaki dan tudi ne zaide kak slovenskí umetnik v one kraje. In 
kakor mi je sam povedal, namerava prijatelj Progar to spomlad zopet 
vzleteti v Italijo, toda v čisto druge kraje, kakor 1. 1893. 

Prišedši konec junija 1. 1894. s svojega potovanja po Italiji domov, se 
je lotil Progar z vso vztrajnostjo in umetniško gorečnostjo proizvajanja naro- 
čene mu ploskvorezbe : ^Vstajenje Kristusovo*. Ko je izvršil dotični 
osnutek od gllne po živem modelu, je ulil po njem .sadren vzorec, po ka- 
terem je potem punktoval ter izklesal skupino od sivkastega marmorja ka- 
rarskega. Njena oblika je poprečno raztegnjen tnkotnik, katerega dolenja 
strán meri 270 w, a visok je 85 cm. Znani evangeljski dogodek nam 
predočuje umetnik tako-le : 



Listek. 263 

Na sredini trikotne vzvišenine poševno navzgor je v skalo izdolben 
grob; iznad groba je odvalil krilati angelj v dolgi halji kameň, in iz nje- 
gove globine vstaja od smrti zveličar, ogrnjen z belo tančico, katera se mu 
ovija v slikovitih gubah okolo krasnega života, plapolaje v zrak ob kvišku 
dvignjeni desnici. V levi roki drži Kristus v mehko draperijo zvito ban- 
derce, znak zmage nad smrtjo, a po odprti dlani z navzgor iztegnjenimi 
prsti se razodeva radost novega življenja. Iz groba se vale odrešeniku ob 
vznožju lahni oblački, po katerih se zibljejo mične glavice angeljev keru- 
bimov. Izza telesa Kristusovega smelo kvišku se vzpenjajočega se razliva 
po vsem ozadju daleč naokrog bujni sijaj tankih žarkov. Zveličarju na 
levo sta dva strážnika : prvi beži z naglimi koraki od groba, zakrivaje si 
s plaščem obraz pred nebeškim bliščem, a drugi leži v kótu na tleh, s 
kvišku obrnjenim životom, ves preplašen in strmeč o čudovitem prizoru. Na 
desni piati v kótu za Serafimom, ki odpira grob, se zgraža nad čudesnim 
vstajenjem tretji strážnik, padajoč ves omamljen in nezavesten na zemljo; 
obraz, ki je od gledalca proč obrnjen, si skriva v gube svojega plašča. Med 
tem vojakom in ob grobu stoječim angeljem prihajajo tri žalujoče žene od 
Jeruzalema, ki se dviga v mehkih obrisih na obzorju. Na levo tam na Kal- 
variji se vidijo trije križi; od njih navzdol v kótu stoje skupine oljičnih 
dreves. 

Posamične podobe na tej skupini so proizvedene povsem naravno in 
anatomsko pravilno ; vidí se jim, da jih je umetnik posnel po živih modelih. 
Posebno izvrstno je izdelan Zveličar ; njega božansko lepi život je etersko 
nežen, vprav simbolsko izražen ; zlasti plastična in plemenito modelovaná 
pa je njegova glava, katero krasijô bujni, valovito na ráme se usipajoči 
kodri. In odrešenikovo obličje je prikrojeno v klasičnem ovalu, nad katerim 
se boči visoko čelo, razodevajoče modrost njegovih božjih naukov. Kaj 
plastično ter anatomsko vešče so isklesane prsi in pa desná roka, ki je 
lahkotno ter naravno privzdignjena kvišku. Enako naravno in pravilno so 
izvršene tudi ostale osebe, kolikor glede na njih razno postavo, toliko tudi glede 
na obraze, s katerih odsevajo pristni izrazi najrazličnejših dušnih pojavov : 
strah in groza, presenečenost in občudovanje. In kakor so vse te podobe 
sorazmerno razvrščene, določeni obliki trikotnikovi primerjene ter v ubrano 
skupino združené: takisto skladná in oni skupini ter- evangeljski tradiciji 
popolnoma primerna pa je tudi pokrajinska okolica s perspektivnim ozadjem, 
tako da je videti celotna slika kakor okamenela vizija, polna svetlobe in 
blagodejne milobe, katere ne páči nobeden pretrd izraz, niti kaka nepri- 
stojna senca. 

S tem prvim znamenitejšim kipom, izklesanim iz plemenitega mar- 
morja kararskega, katerega je izdeloval malone leto dni, je stopil Progar v 
vrsto pravih, samostojno ustvarjajočih umetnikov. V znak popolné zadovolj- 
nosti mu je pridodala izobražena in razumna groííca vrhu pogojene cene 
še stotak ter mu naročila, da izvede tudi nje portrét od marmorja. 

Razen tega mu je poverjen tudi marmornat doprsni kip njegovega, 
žal, prerano umrlega pokrovitelja, baróna Riharda Sternecka, kot nagrobni 
spomenik; takisto mu je gróf Pettenegg že v Rimu naročil izvršitev na- 
grobnega spomenika za sebe samega. 



204 Listek. 

In te kiparske proizvode namerava naš umetnik modelovati v Italiji, 
kamor se zopet pripravlja na spomlad. 

Poleg teh izključno kiparskih naročil ima A. Progar tudi mnogo cer- 
kvenega dela. Lanjsko poletje je na Magdalenski gori popravil ter popol- 
noma prenovil polomljeni gotiški oltár, ki je bil prvotno postavljen 1. 1502. 
Nadalje ima naročilo za novi gotiški oltár in to po izvirnem náčrtu za 
župno cerkev v Veliko v c u in za novi veliki oltár v baroškem slogu za 
župno cerkev v Grabštanju na Koroškem. Vsa ta dela so mu naklonili 
dotičniki na priporočilo koroških konservatorjev : g. Grôsserja, žu^^nika v 
Kotarčah, in g. benediktinskega pátra, prof. Lebingerja v Celovcu, potem 
ko so bili odobreni Progarjevi načrti od centralnega umetniškega društva. 
O božiču 1. 1894. je izdelal za grabštanjsko cerkev >Rojstvo Kristus o v o« 
od lesa po vzgledu mojsterske ploskvorezbe Bonazzijeve, ki se nahaja v 
cerkvi St. Giovanni e Paolo v Benetkah. 

Gospod Progar je zdaj v najlepši moški dobi, in nam gotovo ustvari 
še mnogo lepih kiparskih umotvorov. On je jako marljiv in poleg vse umet- 
niške idealnosti povsem praktičen mož, in kar je najvažnejše : on živi kaj 
redno, zmerno ter vzgledno varčno ; zategadelj pa se mu tudi ni treba 
klanjati tistemu pogubljiveniu fatalizmu, kateremu se, žal, le prečesto udajejo 
slovenskí umetniki, češ: Slovenec nima sreče! Toda s tem skoraj že ste- 
reotipnim fatalistiškim vzklikom mnogi naši umetniki samo prikrivajo svojo 
lahkomiselnost in delomrznost Z neumornim delom, za katero zahteva pri- 
merno plačilo ter z varčevanjem pridobljenega zaslužka, se je dokopal 
Progar do trdne gmotne podstave in do morálne nezavisnosti, in zdaj se 
lahko giblje svobodno in samostojno ter poleg tega lahko popolnjuje svoje 
znanje v izvoljeni stroki po klasičnih vzgledih italijanskih mojstrov-kiparjev. 
Na svoje stroške (deželni odbor Kranjski mu je bil naklonil v ta namen 
le 120 gld. podpore) je šel leta 1893 na umetniško-poučno potovanje 
v ítalijo in ob svojih sredstvih pôjde tudi letos zopet v domovino lepih 
umetnosti, kamor mu želimo : srečen pot ! V. H — z, 

Kumičič Evgenij. Urota Zrinsko Frankopanska. Poleg Sandora Gjal- 
skega (Ljube Babica) je Evgenij Kumičič najplodnejší in najboljši pripove- 
dovalec hrvaški. Zanimivi román njegov »Urota Zrinsko- Frankopanska* 
opisuje krvavo dramo iz hrvaške povesti one dobe, ko se je udusil pokret, 
ki je imel namen pridobiti Hrvaški samostalnost ; pobudil je toliko zani- 
manja med hrvaškim čitajočim občinstvom in tako priznanje kritike, da 
je v kratkem času založnica - knjigarnica L. Hartmana (Kugli i Deutsch 
Zagreb, liica) morala prirediti drugo izdanje, katero pa je nekoliko pre 
delano. Vsebina knjige, ki nam riše znamenito dobo hrvaške zgodovine na 
podlagi zgodovinskih študij, veščina pripovedovalčeva, krásna oprava (tisk 
in papir) in umerjena cena (i gld. za knjigo, ki brojí 531 stráni navadne 
osmerke) nájde brez sumnje tudi med Slovenci mnogo čitateljev in kupcev. 
Knjiga je posvečena »Otcu otačbine dru. Anti Starčeviču«. — Dobiva se 
pri izdajatelju. V Ljubljani jo ima na prodaj tudi Ant. Zagorjan. 

R. P. 




Stev. C. 



||:||jubljaT\5Kic) 



ľ2-a— ■- J. _a_ 




Leposloveri in znanstvert lisť 



V Ljubljani, dne i. velikega trávna i8g6. Leto XVI. 



Na blejskem otoku. 



^ 



ponižno sklonjeno glavó 
Sem stopil v Marijin hrám, 
Upri oči v Brezmadežno ; 
Ne misii te, da se babám. 

Ponižno sklonjeno kleči 
Pobožno Ijudstvo v klopeh, 
Nekteri drže se žalostno, 
No — ■ drugi drže se na smeh. 

Tam gori zre pa Davidnja 
Po beli cerkvi dol, 
O ko bi res le živa bila, 
Zaslúžila bi prestol. 

In sél in gledal sem, kakó 
Lepó molilo si ti, 
Pobožno Ijudstvo romarsko, 
Za božje milosti. 

Najpréj je prišla, Bog ve, Bog ve, 
Aľ angeljček ali demón, 
Prijela za vrv je s prebelo rokó 
In tenko zaklenkal je zvon. 

»0j sveta božja Poródica, 
Pred svetoj velikoj nočjoj 
Ostavil me je; da vrne se, daj, 
Galantni štotnik moj. 

Kakó me je vozil po tihih valéh 
Ta bledi, prekrásni raož . . . 
Kaj ne, o božja Poródica, 
Da me uslišala boš?« 



No, druga pride ženka stará 
S tresočo, ko.sčeno rok(3, 
Da tudi ona zacingljá 
In milost veliko dobo. 

» Prišla sem stará revica 

Na zvonček zacinglját, 

Da šel bi iz osme šole moj sin 

V Ijubljanski lemenát. 

Pa prej je mislil bi ti kaplán, 

Pa zdaj neče slišati več, 

O daj, da bi Dunaj in doktor in jus 

In druge skušnjave šle preč.« 

In tretji se bliža gorjanskí kmet 
In prime nerodno za vrv, 

V oltár upre zaupljívi pogled 
In tožno namrši obrv. 

»Oh, padarji jo zdravijo 
S planinskimi rožicami, 
A vendar nič ne odpravijo, 
Umrla bo vbožica mi. 

Pa če bi umrla ženica moja, 
Kdo naj bi tolažil njih jok? 
Pomisli, o mati Jezusova, 
Da ímam pet majhnih otrok. 

In ako bi nosil Jezuščka 
Z osličkom le Jozef samo, 
Pomisli, kakó bi pač Jozefu 
N-erodno in težko bilo. 

1$ 



266 



I. N. Resmau : Vem. 



Oh, daj, da ozdraví ženica moja, 
In jaz obljubim ti v dar 
Tri srčka voščena in tebi v čast 
Šest belih sveč v oltár. « 

Četrti nastopi — kedó je to ? 
Četrti bil sem jaz, 
Ki sem prijel za milostno vrv 
In gledal v Madónin obraz: 

Čuj ! Ljubita sinčka mater bolnó 
In jo tolažita, 

A med seboj se hudó, hudó 
Ta sinčka sovražita. 

In pride k majki prvi sin, 
Zdravil najboljših nesoč. 
In z driigimi pride drugi sin, 
Ko bliža temná se noc. 



>Ná, májka, sprejmi zdravila le-ta, 

Gotovo ozdravela boš!< 

» » Kaj tvoja, moja vzela bo 

Iz lepih planinskih rož!«« 

tSeveda, seveda, le proč od nje, 
Ná^ májka, tó-le pi j . . .!« 
tiNikdár tegá ne dopustime c, 
Brat drugi govori. 

Takó se brata prepirata, 
A májka umira med tém, 
A jaz, ki Ijubim jo tudi gorkó, 
Pribežal sem k tebi sem. 

O sveta božja Poródica, 
Usmili, usmili se nas, 
Sprijazni brata sovražnika. 
Saj je že zadnji čas . . . 

Mihael Mihajlov. 




Vem. 



^ 



em, da svet za taboj gleda, 
Vem, kaj pravi, da si lepa; 
Ali sodbo to, seveda — 
Svet samo po vnanjem sklepa . . . 



>^ 



Mene duša tvoja vleče, 
Ki je zlata kot nebesá, 
Ki nedolžna ti leskeče, 
Kakor biser iz očesa. 

I. N. Resman. 



f 



Sirota. 



oleg okna v koči mali 
Prede na kolo sirota, 
In pri peci teta stará 
Niti tanke v klobke motá. 



Vrsta sank drsi po česti 
Z družbo pražnjo in veselo - 
Svatom zvon na čast zapoje, 
Ko dojdo pred cerkev belo . 



Starká hitro se prekriža: 
» Kaj že ,večno luč' pozvanja ? « 
Dekle prebledi, zajoče — 
Kaj li njej ta zvon naznanja ? 



I. N. Resman. 





v krvi. 

Spisal Fran Govekar. 

(Dalje.) 

VIII. 

rajščakinja Zuljanka je imela poset 

Bile so priŔle njene najintimnejše prijateljice: gospa 
sodnica, gospa notárka in gospica zdravnikova ter če- 
tverica gospodov: Rihard Berčič, edinec bogatega tvor- 
ničarja, ritmojster pi. Jekler, slikar Tužen in profesor 
dr. Čeh. 

»Entre nous povedano, ni-li to velik škandál . . . taká zorokal? — 
On polumilijonar, ona pa beračica!« 

Grajščakinja, lepa, visoka, bujná, jedva osemindvajsetletna vdova, 
črnolaska velikih, žarkogledih oči in krasnih belih zob je pričela s tem 
nov pogovor. Jezno so se ji svetile oči, in klasični obrazek se j i je 
silil v ogorčen izraz. 

»Kdor mnogo ima, mnogo velja; kdor pa nič nima, ga tudi nihče 
ne pozná, c se je odzval profesor. »Dr. Pajk je bogatinec, zato ugleden 
mogotec, ki si more in sme privoščiti celo — ubogo, a lepo nevesto.« 
»Tudi jaz vam móram ugovarjati, milostljiva prijateljica,« se je 
oglasil hohnjaje Berčič, mladenič nervozno elegantne in ekstremno 
moderne toalete ter z geometrično natančnostjo počesljanih redkih las 
in na obeh straneh nosu enako navihanih brkic. t Pardon . . . tisočkrat 
pardon, milostljiva, toda moj princíp je: v ekstravaganci je užiteklc 
*Kaj hočete reči s tem svojim principom, mon cher ami?« je 
vprašala Zuljanka. 

i8* 



268 Fran Govekar: V krvi. 



»Pardon, ako sem bil nejaseiil Moj princíp je torej : sladoled z 
vročim čajem . . . salón in kravarica . . . Ganimed in Venera . . . 
eau de cologne in smrad hleva ... eh, saj me razumete!« 

»0 fej, fej! Tak princíp! Uh ! Kolika nemorala . . . sram me 
je! c se je jezíla navidezno sodnica, nežná plavolaska bledega, finega 
obrázka in sanjavih, hrepenečih oči. 

»No, no, ma belľ amie,« jo je tešila grajščakinja, >ne bodi tako 
malomestna! Rekla sem že, da smo entie nous . . . zato se lahko 
pomenimo o vsem. Saj vendar nismo kratkokrile goske! Ni-li tako, 
milé moje prijateljice .? — No, vidíš, ma petitel Sicer pa je gospoda 
Berčiča princíp práv realen, in zdi se mi, da mi je pravil nekdaj go- 
spod doktor nekako isto načelo iz nekega filozofa . . .c 

»Da, da, milostljiva . . . iz filozofa Schopenhauerja. Vsa čast 
vašemu spominuI« je pristavil naglo dr. Ceh. 

»Quod erat demonstrandum, milostljiva! Mhe, ogenj in voda — 
Goljat in palčkovka — Helena in Terzit — i. t. d. — i. t, d.« se je 
oglasil še ritmojster, šepetajoč z gospico zdravnikovo, bohotno raz- 
cvelo brinetko na pragu mladosti. »Tudi jaz bi vam vedel povedati 
slučaj iz lastne Ijubavne prakse, a . . . mhe!« . . . 

». . . ne verjeli bi vam ga . . . ha, ha!« je pritaknila notárka, 
majhna, živa debeluška, sedeča tik Tužna, ki je bil zaljubljen v njene 
malé noge in roke. 

»Oho, ne verjeli! — Protestujem svečano, da dvomite o istini- 
nosti mojih besed . . . oficír sem, milostljiva !« 

>Ah, ah, s tem argumentom me ne prepričate, gospod ritmojster I 
Med ženskimi ste le mož, galanten in Ijubezniv in . . . in lažniv . . . 
ha, ha I — da, lažniv mož. c 

>A vaš slučaj, gospod ritmojster .?c je silíla radovedna zdravni- 
ková. >Jaz vam verujem vse, vse . . . ha, hal« 

»Da, da, vaš slučaj, monsieur chevalier!« je silila tudí Žuljanka. 
»A ta mora bíti eklatanten dokaz, da je Berčičev princíp doberl* 

*0 gotovo, gotovo, moja milá c ... je odgovoril ritmojster ter, 
položivší svojo na temenu plešasto glavo na naslonílo stolovo, prižgal 
novo cígareto, zavihnil važno svoje junaške brke ter začel malomarno 
prípovedovati : 

»Mhe — da, divizijske vaje smo imeli — mhe, da — pričetkom 
mínole jeseni — tam okoli Studenca, Kremenice, tja do železničné po- 
staje ... no, postaje? — vrag, za imena imam tako slab spomin ! — 
Ravno smo vrgli z energično atako dveh eskadronov celo levo so- 
vražníkovo krilo. Nato smo dobili povelje, naj se umaknemo za gozdič, 



Frau Govekar : V krvi. 269 



ki se je razprostiral práv južnozahodno ob nizkem hľibcu ... da, da, 
južnozahodno — za kraje imam izvrsten spomin. Poskákali smo z 
iitľujenih konj, da se malo izpočijejo in napasejo; moštvo in častni- 
štvo je posedlo po trávi in parobkih. Nevarnosti nobene . . . povsod 
vedete — žeja strašná — vse stekleničice prazne. — Tu se spomnim, 
da sem opazil med vajo pred gozdičem malo, okusno zidano poslopje 
— mhe, da, vilo novorenesanškega sloga. Za to imam izvrsten spomin. 
Grmenje topov in prasketanje pušk se je oddaljevalo čim bolj v 
strán . . . Hitro prekoračim gozdič, velevši skrajnji vedeti, naj me 
poišče, če treba^ ob vili. Se deset korakov in — evo vile z vrtom in 
logom! Na vrtu pa lopa. Grem mimo — mhel — v lopi šiva krásno 
dekle . . . menda sobarica, z belim predpasnikom^ v kratkem krilu, 
izpod katerega so se videle — ah! — malé nožice, in — ahl — lepe 
fine ročice, góle preko komolca — mhel — obrazek pa kot bas raz- 
cvel popek vrtnice. Mhe — skratka: dekle, da ni treba lepšega . . . 
a, mhe — sobarica, postrežkinja! — Salutiram . . . dekle zardi in 
povesi oči kot najsramežljivejša inštitutka . . . »Mhe — golobičica — 
žejen sem . . . malo vode, mhe . . .« Nič odgovora. Samo pogleda 
me — ah, tisti pogled! — pa steče iz lope . . . Torej nič.í^ — Mhe, 
evo je — za hip se zopet vrne s kupo vode. Izpijem. tHvala, golo- 
bičica! — kako ti je Ime^t — Ne pove. — »Čigava si.?« — Ne pove — 
Mhe! Sedem na široko klop, ovijem obe roki okoli njenega pasu — 
eh, ta stas! — posadim jo poleg sebe . . . bránila se je — mhe, vrag, 
močna je bila ! — a preprosim jo^ pa hvalim njene jamice v licih, 
njene krásne modre oči, njene zobke, ročice, nožice. In konec.^ — Po- 
lagoma jo je minevala plahota, in v četrti ure je bila že pogumna 
tako, da me je hotela zadušiti — ahl — s poljubi! — Mhe, faktum, 
faktuml — A poljubi tiste sobarice . . . mhe, še nikdar takihi — 
Da, da, princip gospoda Berčiča je pravi . . . sobarica in aristokrat . . . 
mhel Quod erat demonstrandumU 

»Ha, ha, zakaj pa je zopet ne poiščete — pikantne sobarice, vi 
stari grešnik.^c je vprašala zdravnikova malo pikirano. 

» ískal sem jo. Zal, vila je prazna . . . golobičica je izletela — 
kdo ve kam.c 

>Bien, tres bienl Imejte torej svoje princípe, nam pa pustite 
svoje Ic — je odgovorila Zuljanka ter nadaljevala; »A naše bodoče 
razmerje do gospe odvetnice Pajkove št. II. } Tu treba novega prin- 
cipal — Ona je vendar otrok razvpite loteristovke, ki je bila — • pardon, 
gospoda! — tout simplement prijateljica pokojnega finančnega kon- 
trolorjalc 



270 Fran Govekar: V krvi. 



>Kaj? — kaj ? Je-li res!? — Škandál U — je vikala lepa notárka 
in sklepala indignirano roke na svojih bujnih prsih. 

»Da, javna tajnost je to, za katero samo njen mož ni vedel, « je 
pristavil dr. Čeh. 

»Tak izrodek človeštvalc se je togotik zdravnikova. 

»Bivša dekla — odvetnicaU se je zajezila sodnica. 

>Tobačna delavka!« je dostavila Zuljanka. >Vojaška Ijuba U 

>In s tako naj se pajdašimo? Nikdar!« se je budovala sodnica. 

»In zakaj ne; milostljiva.?« je zinil hohnjaje Berčič. »Pardon! Moj 
princip je: ženská je ženská — ■ da je le bogata ali pa lepa, fina, tem- 
peramentná . . .!« 

»Mon eher ami, vi ste grozen človek! — Molčite vendar s svojimi 
principiU ga je zavrnila grajščakinja nevoljno. 

» Pardon, milostljiva — pa to je moj princip U 

»A kaj menite vi, gospod ritmojster.?c — je vprašala notárka. 

>Jaz.?^ — mhe, jaz.í^ — mhe, jaz se seveda popolnoma strinjam 
s tem, kar menite vi, milostljiva !« je odgovoril ritmojster. 

Tu se odpro duri in sluga javi — odvetnika Fajka z nevesto. 

Družba je kar onemela, ne vedoč, kaj storiti. In še predno je 
mogla Zuljanka kaj slugi odgovoriti, se je pojavila med vráti junaška 
postava Pajkova in njegove dražestne sedemnajstletne neveste Tončke. 
Oblečená je bila okusno, drago in elegantno. 

• Oprostite, milostljiva, da sem vas tako iznenada napadellc je 
nagovoril odvetnik domačico. »No, šmátral sem za dolžnost, da se 
vam prvi poklonim kot ženin ter vam predstavím svojo nevesto. « 

»Ah, ah, koliko presenečenje ! — Torej jaz naj vama prvá če- 
stitam.? — Vso srečo — vso srečo, gospicalc 

Zuljanka se je Ijubeznivo naklonila Tončki ter ji ponudila roko. 
Potem jo je predstavil Pajk še ostalim gostom skupaj. Prepustivší 
Tončko dámam, se je zapletel v pogovor z gospodi. 

»Torej z volitvami se ne pečate več?< je vprašal odvetnika Tužen. 
» Škoda 1« 

• Saj ste čitali mojo izjavo — ali ne.^ Umaknil sem svojo kan- 
didaturo že pred štirinajstimi dnevi. Kdo se bo ruval za tako nehva- 
ležen posel, ako ga Ijudje nočejo razumetil Da bi stiskal vsakemu 
umazanému volilcu smrdljivo roko, pa moledoval okoli zabitih kme- 
tavzov, domišljavih ,purgarjev' in revolucijonarnih obrtnikov za glasove, 
pa prosil, obetal in mazal ... o, tega pa že ne! Moj program je bil 
jaseň; razložil sem ga na shodih ustno, potem v »Prijatelju« in še v 
posebni brošuri. Pa da bi ga razlagal vnovič in vnovič v vsaki kme- 



Fran Govekar: V krvi, 271 



tiški bajti posebej — za to nimam niti čaša, niti volje. Storil sem 
vse — žľtvoval veliko za dobro stvar . . . no, naš národ je še vedno 
neveden, Bodi ! Saj mi tega ni treba! Naj volijo torej prihodnji teden 
reakcijonarca sami sebi v sramotolc — 

Jezno je govoril Pajk te besede, a se delal, kakor da mu ne bi 
bilo za mandát práv nič, V istini pa ga je grizel poraz v dno duše. 
Umakniti se je m oral s pozorišča pred poštenim Tirbičem, ki je bil 
priljubljen vsem nižjim in srednjim slojem narodovim. 

Tirbič je prijazno občeval z vsakom ter rad kramljal bodisi s 
kmetom, delavcem, obrtnikom ali pa meščanom. Poznal je temeljito 
želje in potrebe vseh svojih volilcev. Saj je živel vedno med njimi I — 
Tirbič n i bil sicer sijajen govornik, a beseda mu je šla od srca ter 
segla zopet poslušalcem v srce. Bil je miren človek ; nikdar mu ni 
ušla jezna psovka, niti tedaj, ko so se posluževali agitatorji njegovega 
protikandidáta vseh, tudi najpodlejših sredstev. Bil je resen, vztrajen 
in Ijubezniv mož čistega značaja in najčistejših namenov. Sebičnosti, 
častilakomnosti mu ni mogel očitati niti njegov sovražnik. — Dočim 
je menil dr. Pajk, da se že ponižuje, ako izpregovori z okornim, a 
poštenim kmetom prijazno besedo, ter je šmátral za veliko narodno 
delo svoje govore, katere je imel po mestnih dvoranah in nekaterih 
okoličanskih gostilnicah navadno le pred peščico svojih inteligentnih 
pristašev, je hodil Tirbič tudi med najpreprostejše Ijudstvo ter mu 
govoril domače, jasno in trezno. 

Ljudstvo ga je umelo, saj mu je govoril iz duše, ter ga je Ijubilo. 
Zato pa so bile brezuspešne vse agitacije Pajkovih pristašev. 

»Tega gospoda ne poznamo,« so rekali nekateri. » Došlej ga ni 
bilo še nikdar v naše kroge . . . kako more torej vedeti, kaj nas boli ! 
In še sedaj ne káže volje, da bi se seznanil z našimi težnjami nepo- 
sredno. Zakaj ne pride v našo družbo, da mu povemo iz lica v lice 
svoje želje in svoje zahteve, če hoče biti naš zastopnik, naš zago- 
vornik v svetli prestolici ? Moško šedi z notarjem, adjunktom, nad- 
učiteljem in bogatini . . . nas pa jedva pogleda. Morda ga je sram 
nas bornih kmetov, trpinov delavcev, obrtnikov ? Pa dobro 1 Tirbič je 
drugačen človek. — On je naš mož, on pozná našo dušo in naše telo 1 
Njega bomo volili, c — 

Drugi pa so dejali: tPajk je hinavec in lažnivec! On da bode 
deloval na to, da se razbremeni kmetovstvo, da se zajezi konkurenca 
veliki industriji z malimi obrtniki — pa oí\^\ Ta človek, ki nima srca 
do obubožancev, kateremu se ne smili ni beraški kmetič^ ni stradajoči 
rokodelec, temveč jima proda iz hleva zadnjo kravico in zarubi po- 



272 Frau Govekar: V krvi. 



slediijo postelj ! — Pajk se je došlej vedno kázal pravega, krvoločno 
izsesavajočega — p aj k a našega Ijudstva. Odkod pa ima svoje veli- 
kansko premožeiije? OJ kmetiških iii obrtniških žuljev 1 — In da bi 
volili takega odemha in neusmiljenca I ?« — 

Tietji pa so pili Pajkovo vino. »Zakaj bi se ga pa bránili, če 
lahko plača! Saj je skoro milijonar! — Le pijmo ga! Bog ga živi! — 
Volili bomo pa navzlic ternu vendar-le Tirbiča/ — • 

Dľ. Pajk in njegovi agitatorji so kmalu spoznali, da bo zaman 
ves tľud. Propadli bi gotovo z veliko manjšino. Cennú bi se blamovali?! 
— Na svojo veliko jezo in žalost se je torej odpovedal Pajk svoji 
kandidaturi, objavivší v svojem glasilu: >da se zahvaljuje vsem svojim 
mnogobrojnim pristašem za dobro voljo in preodlikujoči namen; da 
pa prosi, naj se pridruží jo volilcem kandidáta Tirbiča v znamenju 
sloge in Ijubezni do milega naroda!« — 

Na tak neodkritosrčen način se je rešil Pajk blamaže, katero bi 
mu bil brez dvombe priredil ogorčeni národ, ki vsekdar instinktivno 
sluti, kdo mu je res prijatelj . . . 

Tončke se ni polotila v družbi grajščakinje, sodnice in notárke 
niti za trenotek zadrega. Pač je čutila njih prezirljive poglede in pri- 
siljeno prijazni naglas govorice, pa to je ni motilo kar nič. 

>Najlepša in najbogatejša sem med vami . . . menda pa tudi še 
najpoštenejša,* si je mislila, a se láskala vsaki posebej, govorila od- 
ločno in pogumno ter odbila naglo še tako prikrit nápad hladno se 
držečih dam. Kretajoč se povsem neprisiljeno v bogati svoji toaleti, 
je imponovala počasi vendar-le dámam, pričakujoč im, da vidijo v nji 
neokretno dekle, ki se izda vsaki hip kot bivša delavka. Ker je bila 
razen tega preljubezniva, a ponosna Tončka še izredna krasotica, si 
končno niso vedele drugače pomagati, nego z veliko prijaznostjo . . . 

Potem sta se zaročenca poslovila, ponavljajoč svoje povabilo 
na poroko. 

Ko pa se je približal tudi pi. Jekler, ki je stal dotlej v mraku 
tik debelega zastora, da se poslovi od Tončke, se je stresnila zaro- 
čenka, kakor bi bila stopila bas na mrzlo kačo. A le za hip! — Potem 
pa ga je pogledala s polnim očesom, v katerem je bilo izraženo ro- 
tenje: »Molči 1* — 

Ritmojster ji je stisnil krepko ponujeno ročico ter dejal neraz- 
ločno mrmraje: >Svojo kavalirsko besedo — milostljiva gospica!« 

Samo Tončka ga je razumela ter, Ijubeznivo se smehljaje, odšla 
s Pajkom in Žuljanko, ki ju je spremila do vrat. 



Frau Govekar: V krvi. 273 



»Evo je! — Deus ex machina! — Sedaj smo v pästi, t je izpre- 
govorila dornačica, vrnivši se v sobo. »Kaj naj storimo? Ali obolimo?c 

iCemu, milostljiva! — Meni gospica nevesta ugaja izredno!« — 
je ugovarjal Tužen. t Malo takih lepotic* 

iCela dania . . . niti sledu, da je bila kdaj dekla! Pardon! — 
Moj princíp se je obnesellc je triuinfoval Berčič. 

^In ta toaleta! — To sigurno kietanje !« — seje čudila notárka. 

»Pokojna odvetnica ji je bila dobra učiteljica,c — je razlagal 
dr. Ceh. »Razen tega je bila ravnokar na Dunaju skoro šest tednov 
v nekem inštitútu za neveste!* 

>Pa bogata je tudi!« je dostavil pi. Jekler. 

tBogata?! — In prej niste . . .« 

»Povedal nam je ravnokar Pajk sam : — čistih devetintrideset 
tisoč goldinarjev bo imela!* je nadaljeval pi. Jekler. 

>In pri njeni lepoti je ta dota veliká — za malomestne odnošaje 
jako veliká !« je pristavil Čeh. 

»Pa odkod ima tako premoženje, mére de Dieul« je vpraševala 
strmeč Zuljanka. 

^Podedovala je je po pokojni odvetnici ! — Mhe 1 Kaj, čudno.?!c 
je odgovoril ritmojster. 

;>Morebiti je torej že blaga rajnica želela to zvezo ! Čudno, ne- 
verjetnol* je ugibala sodnica. 

;>Vse mogoče,« je dejala notárka. >jIzredno jo je Ijubila. Vzgajala 
jo je in pazila na-njo, kot bi bila njena hči.* 

^Vsekakor . . . mhe, gospoda I se treba iznebiti malomestnih 
názorov/ je izpregovoril ritmojster. Jaz mislim . . . mhe — in upam, 
da se strinjate z menoj — da je treba vedno, posebno pa v tem slu- 
čaju uvaževati individuvalnost in vzgojo bolj, nego rojstvo in vse druge 
razmere gospice Tončke. Ona je lepa, bogata, íina — kaj hočemo še 
večl? — Ugledna bo tudi. More-li ona kaj za svojo mater? — Ergo! 
Koliko poznamo gospic iz boljših . . . mhe! da — iz najboljših krogov, 
katerim ni nedostajalo ničesar, in vendar . . . mhe, kakšne so bodisi 
po omiki, bodisi po zunanjosti I — Bodimo torej pravični in ne de- 
vajmo grehov njene že pokojne matere na rováš gospice neveste 
Pajkove!^ 

jBien, tres bien, mon cher ami I Tudi jaz se zlagam z vašimi 
nazori. Ne bodimo preostri 1« je pritrjevala Zuljanka. ^Koliko vzgledov 
imamo, da so se poročili ugledni možje z ženskimi iz najnižjih slojev ! 
Državni pravdnik dr. Jug ima kmetico za ženo, sodni svetnik Grdinič 



274 Fran Govekar : V krvi. 



mesarjevo hčer, profesor Kraljič trafikantinjo, profesor Žolna nata- 
karico i. t. d. i. t. d. Vse te so sedaj čestite salonske daine!^ — 

In tako so bili zopet vsi složni v priznanju, da uboštvo n i sra- 
mota, in da je storil dr. Pajk popolnoma práv, ker se je zaročil s 
Tončko. — Lepota, denár, odlikovanje uglednega odvetnika, laskanje 
Ijubeznive krasotice . . . vse to je vplivalo v hipu na názore Zuljanke 
in njenih gostov. 

Vox populi . . . ! 

In še dolgo so se pomenkovali o lepem paru, hvalili Pajkovo 
značajnost, nesebičnost in Ijubeznivost, pa Tončkino krásno zunanjost 
in dobro vzgojo. 

IX. 

Novoizvoljeni poslanec Tirbič je sklical v T., predno odide v 
državni zbor, svoj prvi veliki volilni shod, da razloži vsem volilcem 
skupaj svoj kultúrni in politični progrann ter se domeni z národom ne- 
posredno o njega najnujnejših željah. 

Shod je bil sklican za četrto uro popoldne v največji trški go- 
stilnici »Pri labodu«. A že kmalu po tretji uri so bili natlačeno polni 
vsi prostori do zadnjega kóta. In še vedno so dohajali Ijudje. Gostil- 
ničar je postavil precej miz in stolov še v obširni veži; ko so bili 
zasedeni tudi ti, so morali ostati oni, ki so prekasno došli, zunaj 
na vrtu. 

Vsem prihodnikom pa je sijala z obraza samozadovoljnost, radost 
in zmagovitost. Smehi, vzkliki, kriki, glasno govorjenje, trkanje kupic 
in nazdravki so odmevali po prostorih. 

Tudi dr. Karol Pajk je prišel s svojimi pičlimi pristaši na shod. 

Moško je sedel blizu m'zkega govorniškega podija, se z zanič- 
Ijivim smehom oziral po národu ter le včasih in izjemno naklonil mi- 
loítno svojo pomadizovano glavo v jedva znaten pozdrav. 

Zavist in silná ježa sta ga mučili. 

Zakaj ne slávi danes on tega uspeha.? — Zakaj ne more reči 
o n : evo, vsi ti so moji somišljeniki — vsi ti mi v Ijubezni in spošto- 
vanju zaupajo varstvo svoje blaginje } — Zakaj je moral o n sramotno 
zapustiti s tolikim ognjem zapričeti, s tolikimi žrtvami podpirani in 
s tolikim samozatajevanjem nadaljevani boj ter se umakniti človeku, 
ki ni niti bogataš, niti izučen jurist. 

In s silnim sovraštvom je meril Tirbičeve volilce. V srcu pa je 
sklenil osveto národu, ki se drzne odtegniti čast in zaupanje njemu, 
mogočnemu bogatinu in najuglednejšemu odvetniku. 



Fran Govekar: V krvi. 275 



»Hm, radoveden sem na to kramarsko politike,* je zinil zasmeh- 
Ijivo napram sosedu, doktorju Strelu. 

,Tudi jaz*, se je odzval Strel, Pajkov sodružnik. » Človek, ki 
nima vseučiliške izobrazbe — človek, ki ni niti pogledal preko ograje 
svoje filistrske domovine, tak naj igra važno ulogo v parlamentu, sredi 
samih izobražencev 1 Ha I kurijozno I*^'^ 

jDa, da, kurijozno, gospod doktor !^ je hitel uslužno urednik 
»Narodnega prijatelia*" ; >J<olikokrat sem že dokázal tudi jaz, da imajo 
poklic za poslance edino le izobraženci, v prvi vrsti pravniki . . . 
zaman. Naš kmet in obrtnik na deželi sta še prezabita, da bi mogla 
umeti to/"^ 

iHvala Bogu, da imamo vsaj v mestih povsod še mi prvo, od- 
ločilno besedo,*^*^ je dodal zadovoljno Strel ter si pogladil svojo pleso. 
Bil je mlajši od Pajka, gigrlsko eleganten, zraven pa kmetiško ošaben. 

»Res je, res je, gospod doktori^ je pritrjeval suženjsko urednik. 
jNaša naloga bodi zato poslej, da raztegnemo svojo hegemonijo še 
na národ. Ako dosežemo to, se bo vršilo v domovini vse po naši, 
le po naši voljiľ*^ 

^Tedaj pa pride tudi vaša ura, gospod doktor!^ je pristavil mlad 
koncipijent. >>Tedaj spozná národ, kako slep je bil, ko ni videl pokli- 
canega svojega zastopnika, ki bi s svojo duhovitostjo, pravno temelji- 
tostjo in velikim svojim ugledom dosezal nová ter bránil stará njegova 
pravá. In tedaj vas bodo še prosili, gospod doktor, da sprejmete kak 
mandát!*^ 

J Ha, ha, možno . . . možno, ^"^ je odgovoril Pajk. Strašno mu je 
ugajalo láska nje njegovih prijateljev. Kri mu je silila v obraz ; na- 
pihnil se je párkrát zapored, potegoval svoj prekratki telovnik preko 
naraščajočega trebuha ter si gladil brado. 

Tedaj pa so se začuli hipoma vzkliki: >Zivel, gospod poslanec! 
Živio! Živio 1« — in prisotniki so začeli ploskati. 

Na podiju pa se je pojavil vitek, simpatičen mož plavih las in 
rdečkaste brade, poslanec Tirbič. Z Ijubeznivim nasmehom se naklo- 
nivši, se je zahvalil za pozdrav ter izpregovoril z mirnim, sonornim 
glasom : 

»Gospoda! 

Predstavljajoč se Vam, Vas najpreje zahvajjujem za izkazano mi 
zaupanje in odlikovanje. Pri kandidaturi moji me ni vodila častiželj- 
nost, nego vroča želja, da koristim Vam, svojim volilcem, in gelernu 
slovenskému národu. 



276 Jos. Stritar: Dunajská pisma. 



Že opetovano sem imel priliko, vsaj na krátko razjasiiiti cenjeni 
gospodi svoje misii o pravi politiki slovenske^a državnega poslanca. 
Da ste istih misii tudi Vi, za to mi je dokaz moja skoro soglasna 
izvolitev. Danes pa mi dovolite, gospoda, da se izrečem malo obšir- 
nejše o svojih nazorih glede na avstrijsko-ogrsko politiko sploh in na 
sedanjo in bodočo politiko avstro-ogrskih Slovanov posebej. S tem 
načinom, menim, Vam podám povsem jasno sliko svojega programa, 
ki bi naj bil program vsakega značajnega in resnega slovenskega 
poslanca! c 

»Domišljavi tepecU je siknil Pajk v svoje brke. 

»Kakor da bi naša stránka ne imela že jasnega programa U se 
je togotil Strel; urednik pa je sporazumljivo prikimaval. 

»Gospoda!« je začel znova Tirbič, položivší pred-se nekaj listov 
z beležkami. 

»Pravo politiko na vse odločilne stráni more ukreniti in hoditi 
le tak narodni državni poslanec cislitvanske polovine, ki uvažuje vedno 
in povsod bodočnost Avstro-Ogrske in njenih národov. Usoda ná- 
rodov je tesno združená z usodo Avstro Ogrske. Vprašanje je, kaka 
bode njih usoda v daljnji — bodočnosti. In ta usoda, ta bodočnost 
národov je zavisna že od sedanjega tira zunanje in notranje politike.* 

(Dalje prihodujič.) 



Dunajská pisma. 




Konec ! 

O pismo je naravnost namenjeno Vam, gospod urednik; 
vendar bo dobro, če mu daste prostora v svojem listu, 
v nekako opravičenje svoje in moje; saj bi se vendar 
utegnilo zgoditi, da bi kak blagovoljen, ali pa tudi kak 
zlovoljen bralec ali čitatelj vprašal : Kje so pa zdaj tista 
»Dunajska pisma«, ki jih ni več } 

Sokrat je imel, kakor je pravil sam, svoj »daimónion«, nekak 
notranji glas, ki ga je vselej sváril, ko je modri mož nameraval kako 
nerodnost: Tega ne! Jaz čutim, da sem kaj malo podoben glasovitemu 
aténskemu modrijanu, ali nekaj podobnega, kakor je bil tisti njegov 
notranji glas^ imam tudi jaz. In kadar ga nisem poslušal, vselej je bilo 
napak. Tako se mi je ta, rekel bi, božji glas tudi oglasil práv o 
pravem času ter mi dejal : Zdaj pa bodi pameten : odloži tisto svoje 



Jos. Stritar: Dunajská pisma. 277 



skľhano pisateljsko pero ter je položi na polico, na najvišjo policol 
Tam naj leži in rjavi v zasluženem pokoju. Vsaka stvar o svojem 
času ! Tvoja doba je minila, če si bil sploh kdaj kaj pridá. Drugi 
čaši, drugi pisatelji; nov rod, novi nazori, novi - ne I vzori, ideali ne 
smem reči, to je zastarelo 1 — Človek se težko odvadi svoje staré 
govorice. — Tako mi je govoril, pametno govoril, to sem spoznal in 
čutil, notranji glas ; vendar sem se dal pregovoriti vnanjemu ! Človek 
je res pravá uganka, tudi sam sebi uganka ! Odkod tisti vnanji glas, 
to Vi, gospod urednik, dobro veste. Da se očitno izpovem: res je, 
da sem si domišljaval v svoji nepoboljšljivosti, da imam morebiti 
vendar še kaj povedati, kar bi utegnili s pridom slišati moji rojaki, 
tudi mladi. Práv se mi torej godi, in tako se naj godi vsakemu, ki 
ne spoznáva práv sebe in svojega čaša pa rine v svoji onemoglosti 
med prvoboritelje in prvake národne 1 Kaj ima od tega.í^ Večina se 
ne zmeni zanj, eni se mu posmehujejo in eni ga celo zasmehujejo; 
práv se mu godi 1 

Bob ob steno metati, je nehvaležno in dolgočasno delo; jaz sem 
se ga naveličal. V svesti sem si, da sem po svoji zmožnosti izpolnil 
svojo narodno dolžnost. Talenta, da svetopisemsko govorim, ki sem 
ga prejel od stvarnika, nisem zakopal, kakor tisti malopridni hlapec 
v evangeliju. Delal sem pošteno z njim; ali pa sem kaj pridelal svo 
jemu národu v prid, o tem meni ne gre sodba. Hvale ne pričakujem 
in tudi ne maram. Kdor dela za hvalo in čast, ni pravi rodoljub. Ko 
se mi je nekdaj očitalo, da se nekako približujem in dobrikam vladi, 
sem proglasil v tedanjem slovenskem vladnem listu, da si od vláde 
ne želim druzega, kakor da naj me pusti v miru. In to se je tudi 
zgodilo. Ko bi bil jaz kak »Streber«, hakor pravi Nemec, menim 
vendar, da ne bi tičal še danes na skromnem mestu srednješolskega 
učitelja, kar pa mene popolnoma zadovoljuje. Kakor od vláde, tako 
si tudi od svojih rojakov ne želim druzega, kakor miru. To je mirno 
rečeno, brez kake zagrenelosti. Nič hvale, nič sláve I Človek ki ima 
nekoliko izkušnje, ve, koliko je vredna tista >aura popularisc ! 

Zasramovanja pa, seveda menim, da tudi nisem ravno zaslúžil; 
vsaj meni se zdi tako. Kako sem si sosebno od mladega roda na- 
kopal nekako mrzenje, da sovraštvo, to mi je čisto nedoumno. Moja 
vest, naj jo izprašujem še tako natanko, mi na to strán ne očitá ni- 
česar. Nasprotno: jaz sem si v svesti, da sem vedno, kjer sem mogel, 
izpodbujal, negoval in, če mi je bilo moci, tudi podpiral mlade ta- 
lente. In če nisem mogel druzega, pa sem jih hvalil in povzdigoval 
navdušeno; včasih menda še malo preveč. Se to me ni motilo, da se 



278 Jos. Stritar: Dunajská pisma. 



mi je malo h vale vedelo za to. Hvaležnost je nekateiim, sicer po 
štenim môžem, stiašno težko breme, kakoľ káže. Od nekega moža 
me je pa vendar malo bolelo; ne bom tajil. Vendar odpuščeno mu 
bodi iz srca, tem bolj ker je mož pozneje sam izkusil, kako slast ima 
nehvaležnostl Jaz sem bil vselej vesel, kadar se je bil prikázal kak 
nov talent na našem slovstvenem obzorju. Tista zavidnost, ki se, žal, 
tako pogosto vidí med pisatelji, dvakrát žal. tudi med našimi, je 
bila in je še meni čisto tuja. Jaz nikoli nisem mislil z Wallen- 
steinom: >Nacht muss es sein, w^o Friedlands Sterne strahlenc. Dva 
ščinkovca, pravijo pri nas, ne gnezdita hkrati na enem vrtu. Tako 
vendar ne bi smelo biti pri pisateljih, kaj pa še pri pesnikih 1 Jaz 
si po svoji stari navadi ne morem misliti pravega pesnika, da ne 
bi imel blagega, plemenitega srca. Pa naj rečem še to , ker je 
ravno beseda nanesla tako. Tudi občinstvo naše ima neko, ne hvale 
vredno posebnost. Slovenci so pobožní Ijudje; cerkva je po slovenskih 
pokrajinah, kolikor menda nikoder drugod. In v vsaki cerkvici je po 
več oltarjev, vsaki s svojim svetnikom. V slavohramu pa moji rojaki 
ne trpe po več svetnikov ob istem času. Ce dobe druzega, ki se jim 
zdi bolj časti vreden, pa mora stari hitro z oltarja tja med staro šaro I 
In tu se lahko zgodi, da se ga, ko ga neso z oltarja, kdo tudi malo 
z nogo dotakne. Ti pa, ki zdaj prestoluješ v oltarju in gleda.š, kako 
se ti klanjajo in pripogibljejo kolena, pomisli: »Danes tebi, jutri meni. c 
Pa še eno se mi ne zdi hvale vredno pri mojih rojakih; moj 
Bog, vsaki národ, kakor vsaki človek, ima poleg svojih vrlin svoje 
slabosti. Slovenci namreč ne vidijo radi, če si kak pisatelj kaj pri- 
pisari. AU se jim zdi to grd materijalizem, nevreden idealnega moža, 
ali kaj ? ne vem. Meni vsaj se je z ene stráni kar naravnost očitalo, 
od drugod pa namigavalo, češ, da si dajem tako drago plačevati svoje 
spise, in da se tako redim in mastim ob krvavih žuljih svojega siro- 
maškega národa I Naj o ti priliki nekoliko odgovovim tudi na to oči- 
tanje! Svoje zbrane spise sem prodal, in to nemškemu založniku — 
Slovenska Matica jih ni hotela — za dve tisoč goldinarjev a. v. 1 To 
je ogromna vsota! Meni se ne zdi tako ogromna. Ce pomislim in 
preudarim, koliko je bilo samo čaša treba, da se je spisalo teh šest 
zvezkov, vidim, da ne spadá na uro morda toliko, kolikor zaslúži v 
tem času postrežček, ki nosi »pakete« od hiše do hiše. In to bi se mi 
morda vendar smelo privoščiti. Če je mene tu kaj sram, je samo to, 
da moji spisi niso več vredni! Prodani spisi so zdaj kupčeva last, z 
njimi mož dela, kar hoče. Jaz mu móram še hvaležen biti ; brez njega 
bi moji spisi pač ne bili nikoli skupaj zagledali belega dne. Kaj pa 



Jos. Stritar: Dunajská pisma. 279 



Levstikovi? Kar se tiče plačila pisateljem, zaslužka s peresom, moji 
rojaki, po mojem mnenju, ne sodijo práv. Vsaki delavec je svojega 
plačila vreden, zakaj ne duševní? Kaj duhovni gospodje ne žive »od 
oltarja«, od svojega svetega opravila? Ce kak pisatelj, pesnik ali sploh 
umetnik, hodi v iepi gosposki suknji, menim, da to ni v sramoto nje- 
govemu národu. In če si celo kak tak mož, recimo, sezida na staré 
dni svojo hišico, kdor jo vidi, misii naj in govori z nekim veseljem 
in ponosom : Tudi jaz sem prispel môžu in pripomogel za eno opeko 
ali dve. Ne pa: Glejte ga, ta človek, ta grdi materijalist, si žida hiše 
z našimi žulji. Mož pa si je zidal svojo kočico — s svojimi žulji 1 

In pa še to, da izpraznim do dna svoj kos, ker ne bo več prilike 
v prihodnje. Očitalo se mi je, in očitá se mi zopet v »zgodovini slo- 
venskega slovstva*, kakor sem bral včeraj, da sem se v tisti nesrečni 
Prešernovi izdaji, ki ima na čelu poleg Jurčičevega imena, žal, tudi 
moje, predrznil »popravljatic našega prvega pesnika — po krivici ! Se 
enkrat torej pľoglašam >urbi et orbic, da se nisem jaz z mazincem 
doteknil svetih Prešernovih poezij. Kar je v tisti izdaji mojega, to je 
edino úvod. Ko ima človek dovolj svojih grehov, kaj bi se pokoril 
še za tuje? 

Zdaj, ko sem se malo olajšal, pa se vrnimo po dolgem okolišu 
zopet k prejšnjemu predmetu. Dejal sem, da ne vem, kaj mi je na- 
kopalo sovraštvo slovenské mladine. Ne samo v svojih krepkih letih 
sem se veselil vsakega novega talenta, tudi zdaj v svoji »okoreloijti« 
nisem kak hudomušen tlaudator temporis acti.c Tudi zdaj z veseljem 
pozdravljam vsako novo prikazen na našem slovstvenem polju, ki kaj 
obeta, četudi hodi po novih potih, ali pa práv zato še posebno. Po- 
sebno tista dva mlada pripovedna talenta, ki jima prorokujem lepo 
prihodnjost, slovenskému národu v čast in veselje, ko bodo moje kosti 
trohnele v tuji zemlji. Vsaki v svojem času! Jaz nasprotnik tnovi 
struji« ? Ali nisem jaz prvi med Slo venci, kolikor je meni znano, pisal 
o » novih potih « in pohvalil, kar se mi zdi h vale vrednega, in tega 
je mnogo, v novi soli? Sam sem se tudi, če se ne motim, prvi v 
nekih spisih dotaknil tistega socijaínega vprašanja, ki poxiaje gradiva 
brez konca in kraja, novega gradiva vsaki umetnost i. In tudi Vam, 
gospod urednik, sem dajal pogum, češ, da ste s svojim vodstvom 
»Ljubljanskega Zvona c na pravem potu. Pa so dejali nekateri, kakor 
se mi je pravilo, da so tiste moje osrčevalne besede — ironija 1 Čudni 
Ijudjel Izrekel sem tudi nekdaj željo, naj bi nam nebesá poslala novega, 
velikega pesnika, kakršnega potrebuje in željno pričakuje naša doba. 
»Vi oblaki ga rosite*. In ta želja se mi je tudi izpolnila — jaz sem 



28o Jos. Stritar: Dunajská pisma. 



les siečeii človek — če tudi nekako čudno izpolnila! Genij poezije 
namieč, da tako govon'm, si je izvolil, da bi se po njej razodel člo- 
vestvu, preprosto deklico italijansko, uboge tvorniške delavke hčeiko, 
z imenom: Ada Negri; blaženo njeno ime! Vi, pesniki, če se morete 
kaj učiti, k tej deklici se hodite učit. To je novo, »moderno«, da ne 
more bití bolj, in lepo, kako lepo ! Prebravši drobno knjižico : > Fa- 
talitá«, sem bil sklenil, o prvi priliki svojim rojakom pisati o tej 
blaženi ženski in tako du§ka dati svojemu navdu.^enju. Zdaj me je 
veselje minilo, seveda ne veselje do Ade Negri! Kdor je zmožen 
italijanščine, naj j o bere; kdor ne, pa naj se je nauči toliko, da jo bo 
mogel brati. Samo prevoda ne! Bog nas varuj prevodnikov; itra- 
duttore traditore* ! Cim boljsa je pesem, tem bolj se bráni prevoda. 
Našemu Prešernu tudi Samhaber ni kos; to še enkrat poudarjam, naj 
se reč, kar se hoče. Ada Negri torej je skozi in skozi moderna, in 
vendar sem jaz tako navdušen za-njo: iz tega kakor tudi iz prej re- 
čenega bi se dalo menda sklepati, da jaz nisem tako grozen nasprotnik 
inovi struji« ! 

Svetov ne bom dajal našemu mladému rodu; ko bi jih, saj vem, 
da jih nihče ne bi poslušal. Ali prositi se bo pa menda vendar smelo, 
to ni oblastno. Prošnja moja pa je ta. Mladi rod naj se veseli svojih 
čilih moci; veseli se naj novega spoznanja, novih resnic. Ce z nekakim 
milovanjem pogleduje nas staré okorele, tudi nič ne de. Samo tega 
naj ne misii, da je do konca devetnajstega stoletja človeštvo tavalo 
po gosti temi ; v tej blaženi dobi da mu je šele zasvetilo solnce pra- 
vega spoznanja; zdaj gleda resnici iz oči v oči. Kar se je do zdaj 
mislilo in pisalo pri raznih narodih vseh časov o umetnosti, poeziji, 
vse ena dolga zmotá ! Vse, kar se je do zdaj šmátralo za lepo, vse, 
kar je povzdigovalo in tolažilo človeka — vse smešno, sentimental- 
nost, romantika, idealizem 1 Zdaj šele vemo, kaj je lepo, kaj je umet- 
nost, poezijal Mi starci okqreli se nasmehujemo, ne posmehujemo, 
Bog varuj 1 ko to slišimo, pa si mislimo : Taká ni zgodovina dušev- 
nega razvoja človeškega. Takega skoka ni v naravi. Le potrpljenje, 
»čez sedem let vse práv pride«. Mnogokrat se je kaj zavrglo včeraj, 
in danes se je zopet poiskalo. Torej ne prenaglo ! Pa še nekaj, in to 
je nekako tudi osebna prošnja. Ti srečni mladenič ífin de siéclec, ko 
vidiš starca, ki se je trudil vse svoje žive dni, se učil in premišljal 
teľ svojega truda sad v dar prinesel svojemu národu, če ta sad, ta 
dar ne ugaja tebi, miluj čudáka, posmehuj se mu, to je tvoja pravica ; 
ali zaničevati, sovražiti ga vendar ni treba, kakor ne vem kakega hu- 
dodelca 1 Kaj more siromak za to, da se je rodil prezgodaj ^ Ko bi 



Jos. Stritar: Dunajská pisma. 28 1 



kakega pol stoletja pozneje prišel na svet, Bog ve, morebiti bi bil 
realist, naturalist, verist, da bi ga bilo veselje; »decadent«, »parnassiea€, 
simbolist, ali pa še kaj gorjegal Blago potrpljenje torej, ne pa ka- 
menja ali blata sirotil 

Na zadnje pa še Vam eno, gospod urednik. Vi zavzemate po- 
sebno imenitno, vplivno mesto. S krepko roko krmite našo literarno 
ladjo (Bog mi odpusti to frazo !) po viharnem morju med skalami, 
vidnimi in skľitimi. Vi mi ne boste zamerili, upam, če Vam dam neki 
svet. Saj ste bili vedno tako prijazni in potipežljivi z menoj 1 Ta svet 
sem dal tudi mladima možema, katera sem že enkrat tako častitljivo 
v misel vzel v tem pismu ; enemu písmeno, drugemu pa ustno. 

Ptice pevke so ne samo prijetne, ampak tudi koristne živalce; 
sadovnjak se ti ne bo dobro obnášal brez njih. Vrabec — jaz ga 
zdaj dobro poznám — je neprijeten, nadležen ptič, in škode stori člo- 
veku, kolikor more. Ali ne samo to: kjer se zaplodi ta potepuh, in 
in ploden je silno, prežene vse druge ptiče. Oduren jim je gotovo ta 
drzoviti kričaj, in ne marajo se prepirati in kavsati z njim. Kdor ima 
veselje s svojim vrtom in bi rad tudi kaj užitka od njega, kar sovraži 
in preganja tega malopridnega paglavca, kakor more. Rešpekt pa ima 
ta prekanjeni nebodigatreba samo pred puško. Dobro, torej puška! 

Homerjevega Terzita poznáte, tistega hudobnega, napihnjenega 
in širokoustnega vpijata, ki nam ga pesnik tako izvrstno popisuje. Bere 
se to kaj prijetno; ali v življenju Terziti niso prijetni; da, če prevla- 
dajo, so pravá nesreča národu, kakor vrabci sadnemu vrtu. To so 
Ijudje, ki se niso ničesar učili, vsaj korenito ne, pa vse vedo. Sami 
podlo misleči in čuteči, si človeka še misliti ne morejo plemenitega. Z 
nekimi pobranimi frázami slepé in begajo nerazsodno občinstvo. Tej 
svojati se je treba v brán postaviti; vsi plemeniti možje, ki resnično 
in iz srca Ijubijo svoj národ, se morajo združiti zoper njo. Gorje, ko 
bi to terzitovstvo zavladalo po deželi in strahovalo postené Ijudi ! Ter- 
zitov je povsod, povsod so nevarni; povsod jim je treba napovedati 
vojsko, jih v strah prijeti, ugonobiti ali jim vsaj sapo zapreti. S puško 
seveda se ne sme iti nadnje, kakor nad vrabce; tudi tega ne bi jaz 
ravno priporočal, da naj se strahujejo tako, kakor je Odisej strahoval 
svojega paglavca, krepko, izdatno, zbranemu Ijudstvu na veselje in 
zadovoljnost. Razen tega pa z vsakim poštenim orožjem in orodjem. 
Slovstvene Terzite prijeti, v to ste v prvi vrsti poklicani Vi, gospod 
urednik Na noge torej, pa nič milosti! Vsaki poštenjak bo Vaš za- 
veznik, in vse Vam bo hvaležno. 

•9 



282 PavHna Pajkova : Dušne borbe. 



In slednjič še eno prošnjo. Vzemite v zavetje in branite našo 
ubogo slovenščino. Kako grdo, neusmiljeno ravnajo nekateri z njo, 
Meni se smili sirota, ali jaz ji ne morem pomagati I Poskusil sem pac, 
ali pokazal samo svojo nezmožnost. 

Tako, zdaj smo pri kraju. Poslovil sem se brez patosa, a ne 
čisto brez humorja, od Vas, od Vaših bralcev in sploh od slovenskega 
občinstva, ki mu želim mnogo mož, boljših ko jaz, mož, ki naj do- 
sežejo, kar sem jaz nameraval; pa bo dobro! Brez zámere I 

Na Dunaju, o veiiki noci i ; 



Jos. Siritar. 




Dušne borbe. 

Spisala Pavlina Pajkova. 

(Dalje.) 

^ eprijazen sprejem je sicer Ervinu nekoliko ohladil navdu- 
šenost, podnetil pa zato njegovo drznost Vse ženské 
se iz početka na videz branijo moške prijaznosti, hoteč 
se s tem prikupiti, tako si je mislil na tihem. Neustra- 
šeno je torej zadusil svojo nevoljo ter zopet nadaljeval 
ulogo sentimentalnega mladeniča. 

»Gospa,c je dejal z očitajočim, pomilovalnim glasom, »zakaj vas 
ni bilo nocoj na verandi ? Tako pusto se mi vidi povsod, kjer po- 
grešam vaše mične osebe ; tako dolgočasna se mi zdi govorica, ako 
med-njo ne odmeva vas mili glas.c 

Feodora ni vedela, ali bi se bila jezila, ali pa rogala njegovim 
neslanim besedám. Tako vážne trenotke je bila nocoj preži vela sama 
s seboj, tako bridko-resno ji je bilo pri srcu, pa da bi se ji zljubilo 
poslušati prazno govoričenje tega glumača? 

>Ker ste se zdaj tudi vi, glavni junák, izneverili prijazni družbi, 
bode vsled tega v njej brez dvojbe še dolgočasnejše,c mu je naposled 
odgovorila, samo da bi nekaj rekla. »Svetovala bi vam, da se čim 
preje povrnete na verando; jaz pôjdem tudi skoro tja.c 

»Da bi imela pravico postatí drzna in dolgočasna, zato nisi niti 
lepa, niti dovolj mogočna.c si je mislil Ervin, kljubujoč sam pri sebi. 
» Videli bodemo, čigava bode končno obveljala!« 



Pavlina Pajkova : Dušue borbe. 283 

»Pa pojdiva skupaj, če že hočete iti na verando,€ je rekel nato 
z milim, prosečim glasom ter pripognil nekoliko glavo, da ji je bolje 
pogledal v oči. »Cemu iščete vedno samote .í^ Vi bi se morali vedno 
gibati v družbi mladih, veselih Ijudi, ki bi vas mogli razvedriti in od- 
škodovati za dolgočasnost, katero prestajate na stráni starikavega 
soproga.« 

Feodora je skočila pokonci. tKaj menite s tem reči? je zaklicala 
z razsľjenim glasom in ga s čudnim, nezaupnim pogledom premerila 
od nog do glave. 

»Hočem reči,« je razlagal Ervin vesel, da se je vendar govor 
nanesel na toliko zaželeni predmet, »da niste srečna. Bilo bi tudi 
čudo, ko bi bila ; ali se je kdaj čulo, da bi se cvetoča pomlad in le- 
dena zima ujemali ?« 

»Ne umejem vas, c mu je prestrigla Feodora nit zgovornosti in 
se obrnila od njega, kakor da je ni volja, ga se dalje poslušati. V 
resnici pa je samo hotela prikrivati svojo presenečenost. Kakor ostro 
bodalo so ji prodrle njegove besede dušo, »Moj Bog,c si je dejala 
natihoma, »ali je moje vedenje proti soprogu takšno, da vzbujam sum?» 

»Ne umejete me, ker me nočete umeti,* ji je razlagal Ervin. 
Njegov pogum je rastel vzpričo njene preplašenosti, katero je bistro 
opazil. tUboga gospa,« je sočutno nadaljeval ter se ji zaupno približal, 
»da bi tako bogatemu, tako vročemu srcu, kakršno je vaše, zado- 
stovala medla Ijubezen vašega soproga.f* — Zakaj bi se vi odpovedala 
slasti žareče, iskrené Ijubezni, ki je sicer dusno trpljenje, ki pa cdino 
pomenja življenje.? Feodora, poskusite — «. 

Ni mogel do konca izreči svoje misii, niti se dotakniti nje roke, 
po katero je bil segel. Feodora se mu je umaknila. Zdaj šele ga je 
umelá. S pretečim pogledom mu je zaprla drzno besedo ter mu ustavila 
smelo roko. Srd; sram in globoko poniževanje jo je prevzelo : poni- 
ževanje, da si on upa z njo tako maločastno govoriti; ob enem pa 
tudi rešilno čutje. No, saj ona s svojim vedenjem gotovo ni dala po- 
voda njegovemu nepoštenemu vedenju, temveč vse to je zakrivila samo 
njegova strastna, podlá narava. 

»Jaz spoštujem svojega soproga, in on me ceni in ljubi,« mu je 
odgovorila s povzdignjeno glavo; »to vam bodi v odgovorlc 

Ervin ni pričakoval te izpremembe. Se pred nekolikimi minútami 
je bila tako pohlevna in preplašena, da je menil, da jo že ima v svoji 
oblasti. Stisnil je ustnice in zavihal nos, kakor bi ga črevlji tiščali. 
tSoprog vas ljubi,c se poroga nato, »a s kakšno Ijubeznijo .í^ Veste, 
čemu naj jo primerjam.? tistemu solncu, ki se sicer blešči, a ne ogreva.« 

19* 



2^4 Pavlina Pajkova: Dušne borbe, 

Feodora je pobledela. Čutila je, da je nekaj resiiice v teh be- 
sedah, jezilo jo je pa veadar, da jo je on iztaknil. 

»Oditi móram, c je rekla resno in se obrnila, »sicer postanete 
drzni do skrajnjosti. Vedite, ko ne bi bila gostinja vaših roditeljev, 
kateľih nočem žaliti, bi še ta trenotek zapustila za vselej vaše do- 
me v j e. c 

»Ali se smem pridružiti?« se je oglasil v tem trenotku znan glas 
v njiju bližini. Bil je Franjo. Z verande je opazoval njiju sestanek, 
kateri se mu ni zdel prijazen, sodeč po kretanju obeh. Postal je bil 
nemiren. Oprostivší se od družbe, je pogledal k njima. 

»Dobvo mi došel,c je odgovorila hitro Feodora na njegovo 
vprašanje, in nje bledo, razburjeno lice je mahoma oživelo in se raz- 
jasnilo. Ni je sicer Franja samega prihod posebno razveselil, temveč 
prihod tretje osebe sploh. 

»Zdi se mi, da vaju motim,c je dejal Franjo z nezaupnim glasom 
ter je Ervina ostro pogledal. 

Ervin je vtaknil roke v žep, privzdignil ráme pa opazoval svoje 
črevlje ter se drzno nasmihal. 

»Kar sva midva razpravljala, sme, kolikor zadeva mene, ves svet 
zvedeti,< je naglo dejala Feodora, ker jo je Ervinovo dvoumno mol- 
čanje in posmehovanje silno dražilo. Hudo bi ji bilo dejalo, ko bi si 
bil Franjo o njiju delal sodbo, ki bi za-njo ne bila častna. 

»0, prosim, oprostite, jaz se ne ujemam z vašo trditvijo,€ je od- 
govoril Ervin drzno. >Kar sem zdaj-le z vami razpravljal, je veljalo 
samo vam, gospa, in pri tem ne bi si želel nobenih prič, niti naj- 
boljših prijateljev. Zato odložim nadaljevanje najinega pogovora na 
drugikrat. Za nocoj se pa priporočam.« 

Obrnil se je na peti, mahnil s palico po gredici pisanih cvetk, 
da je nekaj glavic odletelo daleč proč, momljal med zobmi neskladen 
nápev ter se izgubil v temi. 

Ko sta bila Franjo in Feodora sama, sta molčala nekaj tre- 
notkov oba. 

»Čemu tu stojivapc je opomnil nato Franjo. »Pojdiva na verando.« 

tPojdiva,« je pritrdila ona poluglasno. Toda ne da bi bila stopila 
na desno stezo, po kateri je bilo najbliže, kamor sta se bila namenila, 
ampak krenila sta raztresena na levo. Tudi po tej poti se je prišlo 
do verande, toda z velikim ovinkom, 

Nekaj čaša sta hodila molče dalje. Znalo ?e jima je, da je to 
molčanje obema neugodno. 



Pavlina Pajlcova : Dušue borbe. 285 

»Zdi se mi, da te je gospodič nadlegoval,« je izpregovoril na- 
posled Franjo. 

»Ali si moreš Ervína dmgačnega misliti, nego nadležnega in 
drznega?« je odgovorila ona dostojno. 

lErvin, gospa Vidmarjeva — z eno besedo vsi v tej hiši so 
nadležni,« je potožil Franjo silno, kakor bi se budoval. 

»Ne bodi krivičen, Franjo, in ne zamenjaj dvojine z množino,* 
ga je posvarila ona. »Mati in sin res nista kaj pridá, a oče in hči 
sta boljsa. Posebno Sidonija je dobro, nepokvarjeno dekle. Skoda res, 
da je tako malo lepa.« 

»In pa tako malo duhovita,c je pristavil Franjo. 

»0, pri ženskih se ne gleda toliko na bistrost dúha, da je le 
srce blago. Res, ko bi ona bila količko prijetnej.še zunanjosti, bi ti 
svetovala, da — c 

Z prirojeno prisrčnostjo in Ijubeznivostjo se je bila Feodora do 
tod potegnila za Sidonijo. A ravno, ko je hotela izreči najvažnejšo 
besedo, ji je obtičal glas v grlu. 

jDa bi jo zasnúbil,* je dopolnil Franjo z bridkim nasmehom. 

»Zakaj ne, ona ti je naklonjena,« je mrmrala Feodora, a glava 
ji je klonila pri teh besedah. 

»A jaz ji nisem naklonjen,* je zaklical on z razburjenim glasom. 

In zopet sta hodila nemo dalje. Prišla sta bila do vodometa. 
Veselo je pljuskala voda, in Ijubki kolobarčki so nastajali vsled pa- 
dajočih kapljic. Mešec se je zrcalil v vodi, da se je ondi iskrilo in 
blestelo, kakor samo srebro in zlato. Obema se je ustavila noga vzpričo 
krasnega prizora; oba sta zrla v nemirne valčke, kakor bi tam česa 
Ískala. 

Kar se je začulo onkraj vodometa tožno čívkanje. Sredi vode je 
plávala odlomljena veja, na njej pa je čepel premočen in vzplašen 
ptiček mladíc, ki še ni bil goden ter ni mogel zopet nazaj na drevo 
zletetí. Z ením mahom, kakor bi se bila dogovorila, sta segla oba po 
neokretnem utopljencu. Feodora ga je že držala v roki, a v tem hipu 
je tudi Franjo popadel ptička. 

Feodora je vzdrgetala, izpustila malo stvarco, kí je takoj ízgíníla 
na dno vode, a ona se je preplašena Franju umakníla. 

Mladi mož jo je bolestno pogledal. ^Tí se me bojíš ?« ji je rekel 
zamolklo, skoro očítajoč. 

Ona je dvignila proti njemu oči, iz katerih je odsevala največja 
zaupnost. — ^>Ne bojím se te,<^ je rekla s počasním, tako silno ža- 
lostnim glasom. iVem, da si mož. Jaz se bojím le — sebe.* 



286 Pavlina Pajkova: Dušue borbe. 

Povedala je to ponižiio, skiomno, brez hlimbe in koketnosti. Samo 
nežná rdečica, katera jo je bila pri tem oblila, je značila, da si je v 
svesti svoje hude samozatožbe. 

Franju je postalo gorko. Kakor strela so udarile nje preproste, 
a pri tem toliko pomembne besede v njegovo srce. Nje veliká zaup- 
nost, nje láskavo mnenje o njem ga je ganilo in vznemirilo ob enem. 
Če si prej ni bil popolnoma v svesti, je vedel od tega trenotka, da 
vsaka misel, vsaka želja, vsako hrepenenje njegovo velja tej ženski. 
Konec je bilo njegovega samoprevarjanja. Vedel je, da Feodore ne 
bode nikoli drugače Ijubil, kakor jo bas Ijubi : črez vse, brezmejno, in 
da bi bilo zastonj vsako premagovanje in borjenje. Stvar je bila zanj 
dognana; jaseň mu je bil lastni položaj, Zanj ni bilo več pomoci, 
vdati se je moral neizprosni usodi. A vznemirjala ga je misel, da-li 
bode tudi mogel in znal vselej prikriti to svoje mogočno, nesrečno 
nagnjenje. Vedel je, da bi se neizmerno ponižal v njenih očeh, ko bi se 
v slabem trenotju izpozabil. In tega ni hotel. Biti od nje čislan, se 
mu je zdela največja sreča, katera ga je mogla doleteti v njegovem 
žalostnem položaju. 

Prišla sta pod verando. »Jaz pôjdem v svojo sobo; od gospode 
sem se že poslovil,€ je menil zdaj Franjo ter je hotel Feodori podati 
roko, kakor je storil vsaki večer, predno je šel počivat. Toda takoj 
si je premislil. Roko, katero ji je bil ponudil, je umaknil ter rekel na 
krátko: ;^Lahko nočľ*^ 

V. 

Drugi dan po zajutrku sta sedeli Feodora in Sidonija na znani 
verandi z delom v rokah. Gospoda je sicer skupno obedovala in ve- 
čerjala, a k zajutrku se navadno ni shajala. Vsakdo je sam za-se 
zajutrkoval v svoji spalnici, ob katerikoli uri je hotel, ker niso imeli 
določene ure za vstajanje. Feodora se je po zajutrku navadno nekoliko 
izprehajala po domačem vrtu, potem pa se pridružila gospema in pri 
delu s pogovorom kratkočasila. Moški pa so si vsaki po svoje pre- 
ganjali čas do obeda, ta pri knjigah, oni izven doma. 

Na verandi ni danes Feodora našla obeh gospa, kakor sicer, 
temveč samo Sidonijo. Njenega prihoda Sidonija ni takoj zapažila, in 
ko jo je potem nenadoma zagledala, se je vidno vzplašila. Feodoro 
je pozdravila površno, potem pa se globoko sklonila nad razpetim 
okvirom, na katerem je nekaj vezla. 

Feodora je takoj zapažila, da se je Sidonija jokala, in da je vsled 
tega v zadregi pred-njo. Revica je bila tako izpremenjena v obraz, 
da je Feodoro srce zabolelo. 



Pavliua Pajkova : Dušue borbe. 287 

Da se je Sidonija jokala, ko je bila vendar vedno zadovoljna 
s seboj in z vsem, s čimer je bila v dotiki, to bi se bilo vsakemu 
drugemu zdelo veliko čudo ; toda Feodori se ni. Zenska narav, težaven 
predmet moškim, je ženskim lahko umljiva. Feodora je takoj slutila 
in vedela, kaj je vzrok nje nepričakovane tóge. A Sidoniji ni hotela 
kazati, da je zapažila nje solzno lice. Zato je hitro sedla na nasprotno 
strán, kjer je Sidonija sedela, vzela kvačkanje iz lične baršunaste 
mošnjice in se vanje navidezno vglobila. 

Ko je nekaj čaša premišljevala težaven umeten vzorec čipk, 
katere je kvackala, je izpregovorila, ne da bi se na Sidonijo ozrla : 

»Ali se nama je mama danes izneverila, gospodična?* 

Malo prej, nego ste vi prišla, je zapustila verando,* je odgovorila 
Sidonija z glasom, kateri je še drgetal od zadnjega joka. 

»Ali se povrnepc 

>Bojim se, da ne. Hudovala se je na-me in me zato zapustila. « 

^Malenkost, majhna nesporazumnost, kaj ne da?« je dejala Fe- 
odora lahkotno. 

»0j, ni malenkost ne,« je vzdehnila Sidonija; t mama ni za-me 
nikoH preveč marala, a tako, kakor zdaj, še ni nikoli kázala, kako 
zoprna sem ji.< 

»Ali Sidonija, kaj neki govoľite,« se zavzame Feodora. »Da mati 
ne bi marala za svojega lastpega otroka, za dobrega otroka, kakršen 
ste vi.?« 

»Kaj njej mari dobrota; ona bi rajša videla, da sem lepa,c je 
odvrnila Sidonija bridko. >Omožila bi me rada, in ker me ne more z 
lepa, me hoče prodati ter baranta za mojo osebo, kakor se baranta 
za neumno živino. In ker jaz tega ne dovoljujem, me zmerja, me 
imenuje bedasto, me zaničuje. Vem, da mene ne bode mogel nihče 
Ijubiti, a vsiljevati se tudi nočem nikomur, in ko bi mi srce pri tem 
počilo.« — In zopet jo je oblila znana rdečica, vnovič so ji silile 
solze v oči. 

Feodori je postajalo čudno pri srcu. Dekle se j i je črez vse 
smililo ; rada bi jo bila tolažila, toda kako, s čim ^ Cutila je, da bi 
lagala, ko bi v njej zanetila upe, ko bi jej obetala pomoci. Saj je 
vedela, s kom bi jo rada mati omožila, saj je slutila, komu je Sido- 
nija srčno vdana. Ne, ne, ona ni mogla biti njena priprošnjica. Po- 
skusila je bila to že sinočí, pa ni šlo, a danes — danes bi šlo še manj. 

Vstala je s svojega sedeža ter sedla zraven Sidonije. cVi ste 
razdražena, in zato pretiravate v svojih trditvah,« je dejala do dna 
duše presunjena. »Ni ga menda na svetu bitja, ki ne bi bilo Ijubljeno, 



288 Pavlina Pajkova: Dušne borbe. 

in tem manj, če je ženská. Ako ni še prišel vaš čas, pa gotovo kdaj 
pride.* 

»0 vem, da je vobče vsaka ženská bolj ali manj ljubljena,« je 
odvrnila Sidonija svojeglavno, »a malokatera tako, kakor bi si želela. 
Ce bode kdaj mene kdo Ijubil, stori to samo zaradi mojega denarja, 
in ta zavest me boli. c 

>Kdo more videti v bodočnost.^c je rekla Feodora, hoteč vsaj 
nekaj odgovoriti. Prepričana je bila, da dekle govori resnico. 

»Če me niti moji najbližnji sorodniki ne marajo, kdo bi me 
potem?€ 

> Sidonija, oče vas ima jako rad, c praví Feodora resno. 

»Da, on je edini, ki me ne gleda neprijazno, a očetova Ijubezen 
vendar ne zadostuje ženskému bitju.c 

Sedaj je bila Feodora v zadregi. Ko bi bila mogla govoriti, kako 
lahko bi jo bila utešila s slikami in izkušnjami iz lastnega življenja. 
A govoriti ni mogla, ni smela. 

» Sidonija, « ji reče iskreno, »ali ste res tega prepričanja, da samo 
lepa zunanjost izvablja Ijubezen.? Kaj pa čednost, kaj pa blago srce.?« 

>Ervin je sinoči dejal,c odvrne Sidonija z žarečim licem, toda 
z žalostnim pogledom, »da samo Ijubav, ki jo vzbuja in neti telesná 
lepota, je ognjena in osrečevalna, ona pa, ki nastane vsled blagosti, 
da je hladná in dolgočasna. Gospod Franjo pa je menil, da on bi se 
najraje potezal za ono Ijubav, katera vznikne iz duševnih prednosti, 
ker samo taká Ijubezen je resna in globoka ; a trdil je tudi, da se 
taká Ijubezen jako redko nahaja. Jaz pa nisem ni lepa, niti duhovita, 
za-me ostane torej samo še ona hladná, dolgočasna Ijubezen, katero 
porodi dobrota. A jaz vem, da niti te ne bodem nikoli deležna.c 

»Jaz vas danes kar ne poznám več. Odkod ta razjarjenost, ta 
pikrost, to samozaničevanje.?*« se začudi Feodora. >Kaj je tému pôvod? 
Saj vendar danes ni drugačen dan, nego včeraj, a včeraj ste bila še 
tako mirna, zadovoljna. Odklenite mi svoje srce, Sidonija, ako se vam 
zdim zaupanja vredna.* 

>Ce ste zaupanja vredna.?< vzklikne Sidonija z odkritosrčno nav- 
dušenostjo in jo iskreno pogleda ; >pa še kakšnega zaupanja! Mene 
ste tudi začarala, kakor vsakoga. Ali ne vidite, da vas mora vsakdo, 
ki se vam približa, Ijubiti in ceniti ? Vas je Bog potratno obsul s 
svojimi darovi,« je nadaljevala z nekoliko zavidnim glasom. tLepa ste, 
blaga, razumna I Morala bi vas pravzaprav črtiti ! Zdi se mi večkrat, 
da ste vi najbolj na poti moji sreči, a sovražiti vas pa vendar ne 
morem. Zavidam vam pa močno, močnoU Po teh besedah je globoko 



Pavliua Pajkova : Dušne borbe. 289 

vzdihnila, kakor da si hoče breme odvaliti z duše. Obrnila se je pa 
v strán, da bi zakľila uporne solze, ki so danes tekle neusahljivo. 

»Ko bi vam mogla odstopiti one čare, katere vi na meni vidite, 
verujte mi, da bi rada to storila; meni niso nič pridá, vam pa bi 
morda koristile,« je zašepetala Feodora z žalostnim glasom in zrla 
sočutno na žalujoče dekle. Najrajše bi se bila oklenila njenega vratu 
ter primešala svoje solze njenim. 

»Vi tako govorite, ker veste, da je to nemogoče,« odgovori Si- 
donija. Vendar hvala vam za sočutnost ; saj mi tako dobro deje. — 
Zdi se m\, da nekdo prihaja,c je pristavila vzplašena ter posluhnila. 
»Nočem, da bi me kdo zdaj videl. Ne zamerite, Feodora, da zbežim. 
Nato je izginila v notranje prostore. 

Toda ni prihajal morda kak tujec, nego z vŕta sem je stopala 
gospa Vidmarica z velikim šopkom nabranih cvetic. Zagledavši Feo- 
doro samo, se ni začudila malo. »Ali ste sama, Feodora .í^ Kje pa je 
Sidonija .^c 

t V tem trenotju je šla v hišo, menda se kmalu povrne.« 

»Bala sem se, da se morda vas izogiblje.« pravi nato Vidmarica; 
»dekle je danes zelo slabé volje.« 

» Človek ima včasih slabé trenotke,* zagovarja Feodora Sidonijo, 
>meni se ni zdelo, da bi bila gospodična slabé volje.c 

»Veseli me, če je to res, a jaz nisem mogla z njo niti ene pa- 
metne govoriti. Vedno se mi je ustavljala. Sicer pa je vedno tako 
voljna in poslušná. Zato sem zbežala od nje.c 

»Postane že zopet voljna in poslušná,* pravi Feodora, kateri ni 
nič kaj ugajal začetek tega pogovora. 

»Bilo bi to želeti, njej sami na korist,« vzdihne gospa Vidma- 
rica. »Toda od današnjega zaroda se ni nič pametnega nadejati, ker 
se smatra za modrejšega, nego smo mi, izkušeni Ijudje. Bodite veselá, 
da nimate otrok. Koliko križev in sitnosti vam je s tem prihranjenih, 
Niti pojma nimate, kakšno je materino čuvstvo, kadar ima mati dan 
za dnevom pred očmi zrelo, še prezrelo hčer, pa ji ne more priskrbeti 
srečne bodočnosti U 

» Oprostite, vi niste v tem položaju,« ji seže Feodora v besedo. 
» Dekle, ki ima lepo doto, kakor vaša Sidonija, je popolnoma preskrb- 
Ijena za vse življenje.* 

tTako, tako.? Preskrbljena.?« se je rogala Vidmarica. »Na trud 
pa se ne ozirate, katerega ima uboga mati, ko mora neprestano pažiti 
na vsaki hčerin korak, na vsako nje besedo, da, malone na vsaki nje 
pogled, da ne daje prilike obrekovanju?« 



290 Pavliua Pajkova: Dušne borbe. 

>Sidonija bode vedno starejša in modrejša; skoro bode sama 
znala čuvati svojo čast in dostojnost,* je opazila Feodora, ki se ni- 
kakor ni skladala z gospejinimi mislimi. 

»Torej naj Sidonija, sodeč po vaših besedah, postane stará de- 
vica? To nesrečo, to sramoti bi vi privoščili naši hiši ?€ je zaklicala 
Vidmarica, kakor bi bila iz uina 

»Ne vidi se mi to práv nič nečastno,« odgovori Feodora mirno. 
>Ni vsaka ženská namenjena za zákon Vsekakor boljše stará devica 
nego nesrečna ženica. Njej ni sile, da bi postala bodisi stará devica, 
bodisi nesrečna žena. Treba ji je samo biti nekoliko razumni, in pa 
mene naj posluša,« je odgovorila Vidmarica nekoliko pomirjena. >Že 
vemo za primernega ženina,* je nadaljevala s skrivnostnim glasom, 
>ki ima vse lastnosti, da bi osrečeval tudi najprešernejšo žensko^ ne 
pa tako skromno, kakršna je Sidonija. Ko bi bila ona le nekoliko 
pogumnejša in drznej.ša, pa bi bila zmaga njena. — Saj veste iz iz- 
kušnje, Feodora,* je pristavila z nasmehom ter zamežikala, »da brez 
zvijačnosti ne pride nobena ženská do soproga. Poskusila ste to vi, 
kakor sem poskusila jaz, in kakor mora poskusiti vsaka ženská, ki 
se hoče omožiti. Saj o tem ni nič slabega, in gospodje soprogi so 
nam v poznejših letih še práv hvaležni za ta naš pogum. Moški se 
tako boje zákona, da bi se sami malokdaj zanj odločili. A Sidonija 
ni samo plašljivka prvé vrste, ampak tudi naravnost rekoč neumnica, 
ker sama sebi ne želi dobro. Saj pravim, grdoba in neumnost hodita 
vselej vštric ! « 

tGospa! Sidonija ni tako malomodra, kakor menite vi; ona je 
samo sramežljiva in čednostna, kakor se ženskam, dekletom pa še 
posebej spodobi,« je odvrnila Feodora hladno. Užaljena je bila, da je 
Vidmarica prištevala tudi njo malovrednim ženskam svoje vrste. Vid- 
maričino nedostojno besedovanje ji je privábilo vse barve v lice. Razen 
tega ji je bilo srce nemirno, duh vzplašen. Sidonijino togovanje in Vid- 
maričino pritoževanje po njenih mislih ni nič dobrega pomenjalo. 
Čutila je, da se vihra zbira nad domácim obzorjem, vihra, ki bode 
njo najbolj pretresla. Čutila je to in se zgrozila, kakor občutijo ptički 
pretečo nevihto ter bojazljivo čivkajo pred bližajočim se gromom. 

Vidmarica je imela že piker odgovor na jeziku, da bi dokázala, 
kako malo koristita v praktičnem življenju sramežljivost in krepost ; 
toda vedela je, da bi s tem dokazovanjem Feodoro samo od sebe 
odvracala, a ona jo je hotela pridobiti. 

»Cednost in sramežljivost sta lepi lastnosti,* je rekla torej s ko- 
likor možno pobožnim obrazom in vernim glasom; » veselá sem, če 



Pavliua Pajkova: Dušne borbe. 291 

mislite, da krasita tudi mojo hčerko, ne pa neumnost in trnnoglavost, 
kakor sem sodila jaz. Če je pa Sidonija še tako nepokvaijeno dete, 
da si ne zna pomoci, ji priskočiva medve na pomoč, da ji ne uide 
sreča, katera ji je že tako blizu. — Feodora, draga prijateljica,* je 
pristavila iskreno po kratkem premolku, sezajoč po nje roki in jo 
stresajoč in stiskajoč, da je Feodoro skoro zabolelo, »saj ste gotovo 
že uganila, kakšne usluge si želim od vas. Franjo, vaš silno možati 
svak, on je moj vzor, katerega si želim za zeta. Pa tudi Sidonija ga 
Ijubi, kakor se mi je izpovedala. Res, dekle ni prikupljivo, a dobro 
in poslušno, in imelo bode nekaj pod palcem. Jaz mislim, da se Franjo 
ne bo kesal, ako si jo izbere za ženico. Toda vidi se mi, da je on 
práv tak, kakor je Sidonija : bojazljiv in sramežljiv. Toda, ako me 
moja ostrovidnost ne prevar ja, se tudi v njem nekaj kuje. Tako tih 
in zamišljen je, tako razdražen včasih in otožen; zna se mu, da je iz 
njegovega srca izbežal mir. Seveda, občutljiv in skromen je ter se 
najbrže boji, da bi dobil pri nas košarico. Ali — kaj sem vas že 
hotela prositi ? Res, res, da bi vi, ki ste tako razumna, Franju na 
nežen način razložila, kako bi nam vsem ugajal. Pa tudi Sidonijo še 
malko priporočajte, da bode uspeh tem gotovejši. Vi prevzamete torej 
Franja, jaz Sidonijo ; napraviva dobro delo : združiva dva človeka, ki 
sta kakor ustvarjena, da postaneta zakonski par. c 

Feodora je navidezno mirno poslušala živahni besedni tok, ki 
je vrel črez neutrudne Vidmaričine ustnice. Glava se j i je pri tem 
vedno bolj pripogibala nad ročnim delom, a nje roke so kvačkale s 
podvojeno hitrostjo. Cutila je potrebo prikrivati lice pred ostrim po- 
gledom Vidmaričinim. Saj je vedela, da se na nje jasnem, zgovornem 
licu zrcali njena občutljiva narav. Vedela je, da val krvi, ki ji je že 
med pogovorom neprestano silil iz srca v lice, a iz lica zopet v srce, 
bi moral ovaditi nje misii in občutke. Da bi ona postala mešetarica 
v tako nežnih rečeh.^l Nikoli in pri nikomer ne bi hotela tega posla 
prevzeti, a v tem slučaju ne bi mogla, ko bi tudi hotela. 

»Gospa,€ je odvrnila torej ročno, ko brž ji je ona pustila priti 
do besede, »ali ne bi bilo boljše, da pustite, naj se mlada dva spora- 
zumeta sama.? Ljubezen,c je nadaljevala s tišjim glasom, »mora priti 
sama od sebe; sama premaga ob svojem času vsako bojazljivost in 
ustvari nenadoma med Ijubečima osebama tako in toliko zaupanje, 
kakršno si Ijudje navadno pridobe komaj v mnogih letih.« 

»Vi mi torej nočete te usluge storiti?« se je začudila Vidmarica, 
neprijetno presenečena, ker se te odklonitve ni nádejala, 

»Res, da ne,« je odvrnila Feodora. 



292 Fran Gôstl: Dr. Frau Celestín. 



Vidmarica je upila zdaj oči s čudnim izrazom v Feodorin zme- 
šani obraz, >To vaše neutemeljeno odklanjanje dobre stvari mi ni- 
kakor ne goá\,€ je dejala nato, sumnjivo majoč z glavo. »Vi imate 
menda za to kak poseben vzrok.« In poudarila je s hudobnim na- 
smehom zadnje besede. 

»Nobenega,« je rekla hitro Feodora, a ni mogla zabraniti, da 
ji ne bi bil pri tem postal glas negotov. — iToda prepričana sem, 
da Ijubečima srcema je tretja oseba vedno odveč, Sicer pa bom go- 
vorila o tej stvari s svojim soprogom. Njemu kot bratú se spodobi 
bolj, nego meni, se vmešavati v tako resno stvar.c 

In hlastno, kakor da bi ji gorelo pod petami, je pobrala svoje 
reči ter se s kratkim pozdravom poslovila od gospe Vidmarjeve. 

(Dalje prihodujič.) 




Dr. Fran Celestín. 




Spísal Fran Gostl. 
II. 

^ isateljevati je pričel Celestin že zelo zgodaj; že kot dijak 
se je vadil ter tako uspôsobil za poznejše književno 
delovanje. Prvi tiskani plod njegovega peresa je bila 
neka slovenská šolska naloga, katero je prof J. Macun 
dal uredniku >Učiteljskega tovariša, c da jo je priobčil. 
Podpísal se je ondi kot »Neboslavc. — Kot gimnazijec je poslovenil 
Ilijade šesto knjigo, katero je priobčil Janežič v svojem >Glasniku«. 
L. 1865. je izdal z Jurčičem in Fr. Márnom almanah »Slovenska Vila«. 
— Na Dunaju je spisal edino svoje dramatično delo : >Roza«, katero 
je izdalo »Slov. dramatično društvo* v 11. zvezku »Slov. Talije«. O 
njej sodi Stritar:^) *G. pisatelj si je izvolil, če se ne motimo, Moliera 
za vzgled; sijajen, klasičen, a nevaren vzgledl Življenje je zdaj čisto 
drugače, nego za Moliera. Iz Moliera se nam je učiti; posnemati ga, 
je nevarno. To je pač tudi zapeljalo g. pisatelja, da je svojo igro v 
verzih spisal, kar ji ni na korist. Vsaka stvar ima svoj čas. Vsa igra 
nam káže v mislih in po obliki, da je delo visoko izobraženega, bla- 
gočutnega moža, in to je lepa hvala; ali pa imajo njene osebe dovolj 
moci in življenja, rekli bi; dovolj krvi v sebi, to se pokaže, kedar 

1) »Zvou« 1870 str. 322. 



Fran Gostl: Dr. Fran Celestín. 293 

pride igra na oder.* Stritarjeva bojazen je bila upravičena: »Roza* se 
je predstavljala samo enkrat, 14, januvarja 1. 1871., na slovenskem 
odrú v Ijubljanskem gledališču. 

Iz Rusije je pošiljal v > Slovenskí Národe dopise in sestavke o 
tamošnjih razmeiah, v »Zvonu* 1. 1870. pa priobčil zanimivo pisana 
»Pisma iz Rusije*, v katerih je orisal svoje potovanje in načrtal pe- 
trograško življenje. V teh, kakor tudi drugih spisih se je ravnal vedno 
po svojem geslu : »Vestno bom skrbel, da me Ijubezen do slovanstva 
ne preslepi nikdar, da bi prikrival naše slabosti ali preveč povzdigoval 
naše kreposti.* 

Plod njegovega bivanja v Rusiji, ondotnih študij in izkušenj pa 
je veliko in učeno delo: »Russland seit Aufhebung der Leibeigen- 
schaft*, katero je dovŕšil na Dunaju, ko se je bil vrnil iz Rusije, ter 
dal natisniti v Ljubljani pri Kleinmayru in Bambergu 1. 1875. |To delo 
je ostalo, žal, le vse premalo znano širšim in celo strokovnjaškim 
krogom; zlasti pa pri nas ni doseglo zaželenega uspeha navzlic svoji 
zanimivi, še danes veljavni vsebini. — In vendar je o njej izrekla kritika, 
da je to ^izborno delo, in da ni nobene knjige o Rusiji, v nemščini 
pisane, iz katere bi se zajemalo tako temeljito poznanje razmer v sve- 
tovnem ruskem cesarstvu/ 1) 

Koliko krivih, preoptimistiških ali prepesimistiških pojmov bi 
razjasnilo proučevanje te knjige tudi današnje dni v mnogih naših 
krogih; koliko bi pripomogla v spoznavanje velikega sorodnega ná- 
roda in njegovih dejanskih razmer, ako bi bila bolj znana in upo- 
števana ! 

V úvodu nam riše pisatelj vsestransko in temeljito politične raz- 
mere v Rusiji za Aleksandra I. in Nikolaja I. in obširno opisuje te- 
danje pojave v književnosti ; nato nas seznanja v i. oddelku te knjige 
z razmerami in položajem kmetiškega Ijudstva neposredno pred od- 
pravo in po odpravi nevoljništva, v 2. oddelku s financijalnimi refor- 
mami, v 3. oddelku s sodnimi reformami in úpravami, v 4. oddelku 
z reformami v upravi in pouku, v 5. oddelku pa nam opisuje rusko 
družabno življenje. 

Vse delo je pisano kar najvestneje in najmarljiveje in na pod- 
stavi najboljših virov ter ne podaje le strokovno vážne, temveč tudi 
splošno zanimive tvarine v izobilju. 

V » Zvonu* 1. 1877. je priobčil: > Misii. (Pisma iz Zagreba),^ v 
katerih modroslovno razpravlja zlasti o načinu delovanja za národ. 



í) Zeitschrift fiir das Realschuhvesen po citátu v »Zvouu« 1. 1877. str. 48. 



294 I*'ran Gôstl : Dr. P'ran Celestiu. 

L. 1879. J^ slávil nai'od slovenskí sedemdesetletnico prezaslužnega 
svojega voditelja in oceta, dr. J. Bleiweisa. Prof. Bezenšek je opisal 
to slavnost v posebni knjižici, a úvod ji je napísal Celestín. 

;^Ljubljanskemu Zvonu ^ je bil marljív sotrudník. 

L. 1883. je napísal nekrológ svojemu prijatelju, prof. Seb. Zepiču 
ter obširno študijo: »NaŠe obzorje«. Namen tega spisa je jasno ízrazil 
v stávku: »Kdo ne bi želel, da se národu bistro šíri kulturno obzorje, 
da dobíva novíh idej, in da mu postanejo krí in meso, pravá last na- 
ľodnega žívljenja.í^ Gotovo je zanimljívo vprašanje, kako je naše ob- 
zorje? Na to odgovarja naše življenje, naš razvitek. AU stará je resnica, 
da je težko čítatí v knjigi žívljenja, četudi leží odprta pred nami. 
Vendar nam daje rastoča omika vec sredstev, da čitamo v knjigi 
žívljenja. Eno teh sredstev je knjíževnost, v kateri odseva narodno 
življenje, alí bi vsaj moralo odsevati — kakor líce v zrcalu. Kako 
obzorje vídimo mi v svoji knjíževností ? Da naberem tu nekaj gradíva 
odgovoru na to važno vprašanje, sem si ízbral Levstíka, Jenka, Strí- 
tarja in Jurčíča. Sledeče vrste niso torej kaka vsestranska presoja teh 
pisateljev, tudí ne obsezajo vseh del vsakega pisatelja; íščem le ob- 
zorja, v katerem se obračajo njihove misií. « — Razprave zaključek 
je ta, da naše obzorje ní ravno obširno. » Vedná borba za narodno 
življenje nas silí bolj alí menj naravnost, da si omejimo svoje želje 
in delavnost na najbolj potrebno in dosegijivo .... A kako naj si 
šírimo obzorje.^ S produktívnim, t. j. najbolj ravno nam in ravno zdaj 
potrebnim znanjem,€ in v dosego tega >>nam je treba ízbora in zdravé 
kritike, c Skrbetí pa moramo tudi za narodno blagostanje, kajtí »ní 
mogoče doseči pravé omike, ako se duševní razvoj ne vrší ob enem 
s primernim materíjalnim.« 

Ta prekrásna študija je vredna marljivega proučevanja! 

L. 1884. je napísal članek »Zensko vprašanje «, v katerem seje 
potegnil za ženské težnje po enakopravnosti in je zlasti budil in bodril 
ženstvo k národnému delu. »Duhovní jez, kí je med nami in ženstvom, 
bi realno domoljubje zelo zmanjšalo alí popolnem odpravilo. Moremo lí 
za sedaj popolno ímenovatí življenje, če za to, kar je mení milo in 
drago, če za moje težnje in ideále moja družica v žívljenju níma ni- 
kakega zmisla, če o žívljenju malo ve, malo misii o njegovem pomenu 
in njegovih nalogah.?« 

L. 1886. je opisal življenje in delovanje tpredstavitelja največje 
in najvažnejše literárne stránke zapadne, « kritika V. G. Belínskega, in 
príobčíl nekrológ J. S. Aksákova. 



Fran Gôstl: Dr. Fran Celestín. 295 

L. 1887. je opísal M. N. Katkova in priobčil dvoje >Slavjanskih 
pisemc modľoslovnega obsega, ki podajeta mnogo zlatega zrnja, dasi 
le to preseda nekaterim fantastom, 

L. 1889. je ocenil Vošnjakov román ^Pobratimi«, 1. 1891. (v 
lístku) obseg in oceno dveh poljskih románov Al. Glowackega : tPla- 
cowkac in > Lalka «. — 

^Slovanu« ^) je bil Gelestin marljiv sotrudnik. Prvi tečaj (1884) 
je donesel njegovo študijo o N. V. Gogolju 2) in o Al. S. Puškinu, 
drugi (1885) o M. Lermontovu. Te vestne in temeljite študije o ruskih 
književnikih so pisane povsem stvarno in kritičiio in nam kažejo vrline 
in napake pisateljev v njih delih. — Cetrti tečaj (1887) pa je donesel 
poleg predavanja v zagrebškem vojnem kazinu tRuske radikálne struje«, 
t. j. nihilizem v politiki in literaturi — obširno razpravo o Josipu 
Stritarju (Borisu Miranu). Ocenivši blagohotno, a pravično vsa njegova 
dela, je prišel do zaključka: tSlovenci smo imeli in imamo še vedno 
nekaj mož, ki, stoječ na vrhuncu evropske omike, ne pozabljajo svo- 
jega národa, mari ga Ijubijo, Ijubijo ves národ, delajo in trpe zanj in 
za slovanstvo. Med-nje spadá tudi Stritar,c in da imamo v zbranih 
njegovih delih >ne glede na sem ter tja razlito svetožalje — obilo 
plemenito duševno hrano.« — Ko je prenehal » Slovan c, je pričel iz- 
hajati » Slovanskí Svet,< in tega se je oklenil Celestín z vso Ijubeznijo. 
Po vsej pravici pravi Tomič: >Ako je Podgornik duša »Slovanskega 
Sveta c, je bil Celestín njegovo srce, njegov značaj. On je bil dobrotnik 
lista, a njegovega urednika je podpiral s svetom in z vsemi drugimi 
sredstvi.c 

V »Slov. Svetu « je priobčil več článkov o ruskih razmerah, letne 
preglede in »drobtinice< ; — »v teh.c pravi urednik iSlov. Sveta« v 
njegovem nekrológu, »so raztresene plodovite misii in celi programi;€ 
v njih je opisoval literárne pojave, a tudi socijalno in ekonomsko 
razvijanje ruskega národa. 

Vse književno delovanje nam káže smoter: seznanjati Slovence 
z osebami, idejami in razmerami, važnimi za njih napredek. Izrazil je 
to sam v úvodu k Belinskega životopisu : 3) ;j,Redki so možje, ki z 
mogočnim svojim duhom odločno vplivajo na svoj národ ter so mu 
tolmači napredka in voditelji na potu zdravega razvitja. Delovanje 
tacih izbrancev je poučno — ne samo za en národ, ne samo za eno 



^) »Slovan« je donesel 1. 1884. Celestínov životopis s sliko. 

2) z opazko: »Oálomek iz moje »zgodovine ruské literatúre*, katero sem ponujal 



»Matici hrvatskí« in »Matici slovenskí* brez uspelia.* 
3) »Ljublj. Zvon«. 1886. str. 36. 



296 Frau Gôstl: Dr. Fran Celestín. 

dobo. Posebiio mnogo se ima učiti slovanstvo, in sicer iz prošlosti in 
sedanjosti drugih národov in — svoje. Naša kultúrna sposobnost pa 
se káže in se bode kázala v tem, kako umejemo spoznavati smisel 
dosedanjega razvitja. Koliko je navideznega kulturnega bogastva, in 
kako srečno bi bilo slovanstvo, ko bi se ga moglo ogibati. Ali ni 
tako ? Omiko sprejemljemo površno in zato ne umejemo práv ceniti ni 
kulturnega življenja drugih národov, ni svojih pridobitev, ni potreb.* — 
Slog mu je bil ^jedrnat, krepak, brez vsake fráze, brez vsake 
nepotrebne besede. "^"^ 1) Očitali so mu to nekateri, a on sam se je iz- 
razil: ;^Jaz ne pišem za otroke.* 2) 

Celestin je zlagal tudi pesmi, izvirne v slovenskem in ruskem 
jeziku, ter prelagal poezije iz ruščine, katere je zvečinoma objavil v 
^Slov. Svetu*'. 3) 

Njegove izvirne pesmi so ali Ijubimske ali domoljubne ali pa 
satirične. — Obliki bi se dalo semtertja mnogo pripomniti, tudi so 
večinoma vse preveč raztegnjene, a čuti so pristni, domoljubje iskreno, 
satira rezká, v celoti tvorijo ubran akord: Ijubezen do slovanstva. 

V ;»Viencu* je priobčil 1. 1881. znamenito in temeljito študijo 
o Fr. Prešernu ; ta razprava je ponatisnjena tudi v posebni knjižici. 
L. 1883. je pisal o Dostojevskem in o moskovskem Kremlju, 1. 1884. 
je priobčil književno oznanilo o Trstenjakovem ^Weriand de Graz* 
in o dr. Jos. Vošnjaka razpravi ob »agrarnem vprašanju.^ — Leta 
1893. je ocenil dr. Jos. Vošnjaka dramo ;^Lepa Vída*. 

Ali je pisal v ruské liste, in koliko , tega ne moremo dognati. 
G. Podgornik meni sicer, da je gotovo dopisoval v časopise in revije, 
a g. Tomič mi je pisal: ^^V ruské listové nije pisao, barem dok je 
bio u Zagrebu, a mislim, da nije ni preje.* 

V rokopisu je ostavil: ;^ll,aPCTBOBaHHe AiieKcaHAPa*, razpravo o 
literarnem delovanju ruskem za te dobe — obširno delo »Historija 
ruské literaturec v hrvaškem jeziku, katero je namenil »Matici hrvat.c, 
a ta je šmátrala delo za preučeno za one srednje stanove, katerim 
ona posvečuje svoja dela — ter krátko razpravo : »Die radicalen Strô- 
mungen in Russland«, katere prevod je donesel » Slovan c, in zbirko 
pesmi. Tudi njegova pisma in zapiski bi bili brez dvoma v mnogo- 
terih literarnih in socijalnih ozirih vážni in zanimivi. 



1) »Slov. Svet« v nekrológu. 

2) V pismu do g. Podgornika. 

3) Zbral je svoje pesniške proizvode v posebno knjigo, ki mi je bila blagohotno 
prepuščena v pregled in uporabo. 



Fr. Dolinčan : Siečavauja. 



297 



Upam, da je moj skromni spis uveril čitatelja, da je bil pokojní 
Celestín mož, o katerem popolnoma veljajo besede njegove o Kat- 
kovu : 1) »Bolj nego germanstvo in romanstvo potrebuje slovanstvo 
velikíh mož in voditeljev na težavní potí napredka, mož obzirníh, 
vestníh, s širokim obzoľjem in ono neomahljivo energijo, kí jo daje 
le mogočna vera v pravo stvar in goreča rodoljubna ljubezen« ; da 
je bil Celestín mož, kí je svoje znanje posvetíl domovini ter si je s 
tem zagotovil hvaležen in trajen spomín. 



»Ljublj. Zvou« 1887. 540. 



<^3 



Srečavanja. 



Spisal Fr. Dolinčan. 



L Evelina. 



Ko s'nočl sva se srečala, 
Práv miľ sva se pogledala, 
Solzné so nania b'le oči, 
Oh, to Ijubezen sťri ! — 

Národná. 




a vseučílišču sem bil v Gradcu, in v mestnem parku sva 
se prvič srečala. Ponosno je stopala poleg svoje matere 
in samozavestno je zrla okrog sebe. Tudí varne je uprla 
svoj pogled in sicer precej prvič tako zapovedujoče, 
kakor bi hotela reči: »Tudí tí se mi bodeš pokoril! 
Tudí tí se bodeš klanjal moji lepoti!« 

Pri tem pa sta se ji zazibali kípeči ustnící v čarobnem, prijaznem 
nasmehljaju, kakor bi me že dávno poznala. — 

Vitke rastí je bila, a vendar polnih, okroglih údov. Nosila je 
svetlozeleno obleko, z žametom obloženo, a izpod gornjega krila, ka- 
tero je koketno nekoliko prívzdigovala, so se jí blestele snežnobele, 
umetno vezljane čipke. Košatí njení lasje so bili kostanjeve barve, a 
iz velikih, temnorjavih očí ji je švigal plameň, kí je pretil uničiti vse, 
kar je dosegal. Ni čudo torej, da mi je zadrhtelo in zatrepetalo srce, 
in da sem se stresel po vsem životu, ko me je zadel žarek íz njenega 
očesa. Skoro da mi je sapa posla; s tako hitrostjo mi je šínila kri 
k srcu, a od srca zopet v glavo. Ona pa je takoj zapažila, kako mo- 
gočen vtĺsk je napravila na-me, in oní smehljaj, kí je ravnokar še tako 
vabljivo zgibaval njena mala, rožná usteca, je zadobíl hkratí po m íl o- 
valen, skoro zaničljív ízraz. Zdelo se mi je, kakor bi hotela reči : 
»Premagan si! Pa prví nisi, kí je tako vztrepetal pred menoj!« 



298 Fr, Dolinčan: Srečavanja. 



Mene pa je bilo sram, da sem se pokazal tako slabega. Hotel 
sem takoj popraviti, kolikor bi se dalo; zato sem se vrnil in šel za 
njo. A kri se mi ni hotela tako hitro umiriti, kakor bi bil želel. Ko 
je tako stopala pred mano, kakor kaka kraljica, mi je še vedno ner- 
vozno tolklo srce, in kri mi je zalivala lice. Vendar sem šel za-njo, 
misleč, da se pôjde dalje izprehajat. Toda to upanje se mi ni izpolnilo, 
kajti iz drevoreda je šla proti domu. A drug uspeh je imela ta moja 
pot. Srečam namreč znanca, katerega vprašam, če pozná to krásno 
žensko. 

>Poznam,« odgovori. »Hči je tukajšnjega bogatega hotelirja. Ali 
ti ugaja.í^c 

»Ne baš Bog ve kako^« odvrnem jaz v zadregi. 

>No, noic pripomni znanec, kajti moj odgovor se mu ni zdel 
posebno verjeten. »To je priznano prvá krasotica v Gradcu, moj dragi 1 
Pa nevarna, nevarna ! Ta je že marsikomu prekanila srce I Le paži, da 
ne omámi tudi tebe njen pogled!« 

»Ni také nevarnosti ne/ sem ugovarjal jaz, toda v vidni za- 
dregi. tMislim, da se po meni ne bo Bog ve kako ozirala.c 

»To se ne more vedeti 1 Po vsakem se res ne ozira, to vem iz 
lastne izkušnje; kajti jaz še nisem bil tako srečen, da bi bil obrnil 
njeno pozornost na-se. Toda, če ji je kdo po volji in jo zanimlje, 
potem je stvar druga. In ti. ti . . . zdi se mi, da imaš precej sreče pri 
ženskihlc 

»Molči,€ posežem vmes, posiljeno se smehljaje, »in ne govori 
abotno !< 

»No, saj ne mislim nič napačnega. Vendar, da se ne daš pre- 
hitro zapeljati, ti še povem, da je tvoja nová znanka zaľočena.« 

»Zaročena.í^« se začudim, a tako, da je moj prijatelj takoj opazil 
mojo osuplost. 

»Da, zaročena!« mi je potrdil, in ni si mogel kaj, da se ne bi 
bil nasmejal. »Zaročena je z lepim, mladim môžem plemenitega stanu. 
Lahkomiseln je res, kakor pravijo, in premoženja tudi nima. A to ne 
de nič. Bogata je ona dovolj, in lahkomiselnost moškega še nikdar ni 
odvracala ženské od Ijubezni. Da je le lep in mlad — pa plemenitega 
stanu! Ce je lahkomiseln, se jim zdi tem mičnejši 1 Veš, ženská, to je 
čudná stvar božjalc 

»Ti si velik modrijan!* sem nato dejal skoro razžaljivo, kajti 
jezilo me je to, kar sem bil zvedel. 

»Izkušnja, izkušnjaíc se mi je posmejal tovariš. »Jaz nisem tak 
mlečnozobež, kakor ti, moj dragi 1 Toda predolgo sem te zadržaval. 



Fr. Dolinčan : Srečavanja. 299 



Tvoja krasotica je že daleč pred tabo, in požuriti se boš moral, da 
jo dojdeš. Z Bogom!« 

Po teh besedah sva se ločila, in jaz sem jo res krenil po česti, 
koder je bila ona odšia s svojo nnateľjo; toda ugledal je nisem več. 
Izgubila se mi je bila v množici Ijudi. 

Nemiren sem hodil po Gosposkih ulicah gori in doli ; kajti to, 
kar mi je bil povedal moj prijatelj, me je res jezilo. »Zaročena je 
torej*, sem šepetal sam s seboj, »pa me je tako pogledala! To dekle 
bi se rado poigralo z menoj ; a čakaj me, jaz ti pokažem, da sem 
predober za igľačo!« 

In sklenil sem v svojem srcu, da se pomaščujem za sramoto, 
katero mi je bila nadela s tem, da me je s svojim predrznim po- 
gledom in zapeljivim nasmehljajem spravila v tako zadrego. Sklenil 
sem, da se ji pokažem o prvi priliki moža ter jo prepričam, da ni 
tako zmagovita, kakor si morda domišljuje, in da je še na svetu 
moških, kateri ne dajo, da bi se kdo norčeval z njimi 1 — 

Hodil sem se odslej vsaki dan izprehajat v mestni park ob tisti 
uri, ko sem jo bil prvič srečal, in računal sem dobro, kajti vsaki dan 
je prišla ob istem času isto pot, kakor prvič. 

In vsaki dan je uprla vame svoje lepe oči z isto samosvestjo 
in z isto ognjevitostjo, kakor prvikrat; jaz pa, zvest storjenemu sklepu, 
sem se kázal mirnega in hladnokrvnega. Sicer mi je tudi zdaj še silila 
kri v glavo, in lagal bi, ako bi trdil, da sem bil popolnoma ravno- 
dušen proti njej, a ker mi ni prihajala več tako nenadoma pred oči, 
ampak sem jo vselej že od daleč videl, tedaj sem imel dovolj čaša, 
zbrati svoje moci ter zatajiti občutke svojega srca. Sicer pa me je 
res navdajala z nekako nejevoljo misel, da je zaročena, in da se navzlic 
tému vede tako proti meni, in ta nejevolja je dosti pripomogla k 
tému, da sem lahko vztrajal pri ulogi, katero sem se bil odločil igrati. 

Hodil pa sem nalašč vedno po isti progi v drevoredu, koder se 
je ona navadno izprehajala, in čim bolj sem čutil^ da sem ubral njej 
nasproti pravo struno, tem bolj me je mikalo, jo srečavati. Sicer sem 
večjidel gledal v strán, kadar sva si prišla nasproti, a opazil sem ven- 
dar-le, kaj se godi v njej. Nemira, kateri se je je bil polotil, ni mogla 
zatajiti; kajti kadar sem prišel blizu nje, je vselej začela hitreje stopati, 
in obracala je tako ostentativno glavo za menoj, da je bilo videti, 
kakor bi me hotela práv prisiliti, da ji vrnem pogled. AH jaz se nisem 
dal spraviti iz ravnotežja. Včasih sem se pač ozrl tudi na-njo, a to je 
bilo le bolj tako, kakor slučajno, in še tistikrat je bil moj pogled tako 
malomaren, tako hladen, da jo je menda zazeblo do dna srca. V 

20* 



30O Fr. Doliučan: Srečavanja. 



takem trenotku sem pac videl, kako so jo izpreletavale barve. Naj- 
poprej prijetno presenečenje, češ, vdal se je, a precej nato žalostná 
osuplost in prepričanje, da se je bridko zmotiia! 

Od začetka jo je to vselej iznenadilo, kajti kaj takega se ji do- 
zdaj najbrže še ni bilo prigodilo. Upala pa je gotovo še vedno, da 
se ji v kratkem uklonim takisto, kakor se ji je pred mano morda 
uklonilo že mnogo, mnogo drugih, A ko je to že precej čaša trajalo, 
in ko je začela uvidevati, da so jo nade varale, in da ostanem do- 
sleden, tedaj se je polotil srd njenega srca. Odslej so j i švigale strele 
iz velikih, temnorjavih oči, kadar mi je prišla nasproti, in ježa, katero 
je imela na-me, ji je podila kri v glavo, da ji je kar žehtelo iz obraza ; 
to pa nikakor ni škodilo njeni lepoti, kajti nje itak cvetoča lica so 
ji bila videti vsled tega še bolj sveža. A tudi s tem ni dosegla svo- 
jega namena 1 Jaz sem ostal, kakršen sem bil. Malomarno sem stopal 
mimo nje, k večjemu, da sem semintja zategnil svoji ustnici v ironski 
nasmehljaj, a tako, da ni bil naravnost na-njo naperjen in ji je bilo 
na voljo dano, si ga tako ali pa drugače tolmačiti. 

Jaz sem s tem popolnoma dosegel, kar sem nameraval; kajti od 
dne do dne je postajala nemirnejša in strastnejša, in imel sem dovolj 
prilike opazovati, kako malo se hkrati meni za druge moške, in 
kako se vse nje misii sučejo sedaj edino o tem, da bi upognila in 
ukrotila mene. 

Da bi njo mogel in smel kdo tako preziratil To je bilo pač 
nečuveno ! — 

Hrepenenje, da bi dosegla svoj namen, in strast, ki jo je pri 
tem podžigala, sta jo pripravili tako daleč, da je skoro prestopila 
meje dôstojnosti. Sicer v tem nisem gotov, je-li to storila nalašč, ali 
je le naključje tako naneslo; izključeno vendar ni, da se je v svojem 
srdu izpozabila tako daleč. Ko se namreč nekoč zopet srečava, se za- 
suče tako hitro proti meni, da se je močno zadenem in ji pri tem 
izbijem solnčnik iz roke. Tudi to bi bilo mogoče, da je, porabivši 
ugodni trenotek, izpustila solnčnik nalašč sama ; toda ker tega natanko 
ne vem, ji tudi nečem delati krivice. Bodisi, kakor že koli, za trenotek 
je bila zdaj ona vladarica situvacije. Da bi jo bil pustil pobrati samo 
solnčnik, to se ni spodobilo, pa tudi nikomur drugemu nisem privoščil 
te sreče. Pripognil sem se torej, pobral solnčnik in ji ga s hladnim 
príklonom izročil. Ko pa sta se pri tem dotaknili najini roki, me je 
izpreletel čuden občutek po vsem životu, in ni manjkalo dosti, da se 
nisem izneveril sam sebi, ali bolje rečeno svoji obljubi. Ona pa je z 
nečuveno hitrostjo izkoristila ta položaj, in v malo sekundah so mi 



Fr. Dolinčau : Srečavanja. 301 



povedale nje oči vec, nego bi mi bila mogla ústa povedati v celi uri. 
Kako naj tudi povedo ústa, kaj se goďi v srcu, ko je človeška beseda 
tako okorna in naša govorica tako ubožna! Vse prerazlične osene 
srčnih čutov zna izraziti edino oko, edini pogled! In kaj je govorilo 
vse v tem trenotku nje čudapolno oko! Kako se je stopnjeval izraz 
njenega pogleda od migljaja do migljaja, in kako je prehajal z enega 
na dľugol Najpoprej se ji je brala grozna ogorčenost v očesu, kakor 
bi hotela reči: »Poglej me vendar! Kako moreš hoditi mimo mene 
in zreti v straní AH nisem vredna, da me občuduješ?« Potem pa je 
postajal žarek njenega očesa milejši in milejši, in končno ji je postal 
pogled nekako mrkel in otožen, kakor bi mi hotela reči: iZakaj ravnaš 
tako z menoj ? Glej, rada te imam I O nikar me ne muči in bodi dober 
z menoj I « 

To me je omámilo. Skoro da bi ji bile tudi moje oči izdale mojo 
skrivnost, a o pravem času mi je še prišlo na misel: »Komedija! 
Nikar se ne daj premotiti I Drugemu je zaročena, iz tebe se le nor- 
čuje! Ako podležeš, ji boš v zasmehlc 

To me je zopet iztreznilo, Kakor bi njenega pogleda ne bil 
razumel, sem odšel, resno se držeč, naprej. Ko pa sem jo tisti večer 
na povratku še enkrat srečal, je bila zopet stará. V očeh so se ji 
zopet kresale iskre srditosti, in v licih j i je zastajala kri, katero ji je 
podil v glavo srčni gnev, da so ji žarela, kakor žari škrlatastordeča 
vrtnica v sveži rosi, kadar jo obsije jutranje solnce. Da ji je izpod- 
letela tudi ta nakana, to jo je razburilo do skrajnjosti. Da, dozdevalo 
se mi je, da ji iz oči ne plamti več samo srd, ampak tudi — sovraštvo ! 
Ko bi ji bilo dano, bi me bila uničila, pogubila v tem trenotku! — 

Črez noč pa se je hkrati zopet izpremenila! Ko sem jo drugi 
dan po tistem srečal, je stopala z največjo ravnodušnostjo mimo mene. 
Niti ozrla se ni na-me, in bilo je videti, kakor bi bila popolnoma po- 
zabila včeranji dogodek. In taká je ostala cel večer. Vracal sem se 
nalašč sredi drevoreda, da bi šel večkrat mimo nje, vedno upajoč, 
da si premisli in me zopet pogleda, kakor me je došlej pogledovala 
— a moje nade se niso izpolnile. Niti enkrat se ni ozrla vame in 
stopala je ponosneje, nego kdaj poprej, kakor bi mi hotela dati ob- 
čutiti, da sem si preveč domišljeval, ako sem menil, da se tudi le 
količkaj zanimlje za-me. V začetku sem se tolažil, češ, moje orožje 
uporablja I A ko se je drugi in tretji dan takisto vedia proti meni in 
se je sploh delala, kakor da me ne bi bila še živ dan videla, sem 
se zasačil pri občutkih, ki so glasno pričali, da sem se predolgo bavil 
s to žensko. Res, moje orožje je porabljala — fi z največjim uspehom 1 



302 Fr. Dolinčan : Srečavaiija. 



Človek je človek, vsaki je bolj ali manj samoljuben — vsaj jaz sem 
se čutil po njeni taktiki grozno zadetega. Ko bi bil prepričan, da je 
to res le gola taktika! A polotovati so se me začele dvojbe, in bolj 
in bolj se mi je vsiljevala zavest, da sem osramočen ! Kaj pa sem 
pravzapiav nameraval s svojim postopanjem ? Jaz, ubogi velikošolec, 
veridar nisem mogel zahtevati, da bi se svojemu ženinu odpovedala 
in svojo Ijubezen naklonila menil Zadovoljen bi bil moral biti in hva- 
ležnega bi se ji bil moral izkazati, da me je sploh kdaj svojega po- 
gleda vrednega spoznala. Mimo nje bi bil moral hoditi ter se veseliti 
njene lepote, pa ji s strmečim svojim pogledom izražati svoje obču- 
dovanje ! Ker sem bil pričel z njo boj, sem si piisvajal dosti več ve- 
Ijave, nego sem je sploh mogel imeti kdaj pri njej, in za kazen imam 
zdaj nje tiho — zaničevanje I Da, nič druzega to ni moglo biti, nego 
zaničevanje ! Mogoče, da je pozvedovala po meni, in ko so ji povedali, 
kdo in kaj sem, je sklenila, me popolnoma prezirati. A zakaj je vendar 
poprej kázala toliko zanimanja za-me! Toda, ali se nisem motil? AU 
ni bila vse to le domišljivost ? Ali me ni preživa moja fantazija že 
dostikiat premotila ? Ni-li bila ona vedno ena in istá, in samo jaz sem 
videl vsaki dan kaj druzega na njej ? 

Tako sem premišljeval, in bil sem grozno nesrečenl Kaj bi bil 
dal, ko bi se bila hotela le enkrat še ozreti na-mel Pa ona je ostala 
vztrajna in neizprosnal Bila je sploh vsa druga, nego se mi je do- 
zdevala od začetka. Tako nekako resna, niČ več tako otročja, kakor 
je bila videti preje. Oči ji niso zrie tako nemirno sem in tja, in po 
njenih ustnicah se niso več zigravali venomer smehljaji. Meni pa se je 
v tej resnosti zdela še lepša, nego prej. Nekako častitljiva je bila 
sedaj videti, in neko nerazumno spoštovanje se mi je budilo v prsih 
do nje. Imela je do mene čudno moč, kakor še nikdar nobena ženská 
ne prej in morda tudi — ne pozneje. 

Bolan in potrt sem vsaki dan odslej zapuščal park in misliti sem 
moral na to, da se ozdravím ! Igral sem se z ognjem in opekel sem 
se bil, hudo opekel. Naposled sklenem, da ne pôjdem več v park. Ne 
več v park.? To bi bilo prevečl V park sem še zahajal, a ob tisti uri, 
ko je prihajala ona, ne več. A dasi nje ni bilo v parku, sem jo vendar 
videl povsod. Spominjal sem se vseh posameznosti, in vsakega naj- 
manjšega dogodka, ki se je tikal nje. Videl sem natanko, kje sta se 
bila prvič ujela naju pogleda; na mestu pa, kjer sem ji bil pobral 
solnčnik, mi je zastala vsaki pot noga. Mislil sem vselej dolgo dolgo, 
kako je bilo tisti trenotek, in srce se mi je krčilo, kadar sem se 
spomnil, kako po neuijinosti sem razdejal svojo srečo. Bila je res 



Fr. Doliučan: Srečavauja, 303 



morda to sama igrača, a vsekakor piijetna igrača, in zakaj ne bi 
se človek včasih tudi malo poigrall Zakaj bi naziral vse vedno le z 
najresnejAe stráni I Pa jaz sem bil že tak! Najlepše trenotke mojega 
življenja mi je uničilo razmišljevanje, kake posledice bo to ali to imelo I 
Ne da bi bil z lahkim srcem užival, kar mi je noklonilo ali naključje 
ali usoda, rajši sem mučil svojo ubogo glavo z razmotrovanjem tega 
ali onega vprašanja! 

Revež tisti, ki nima zdravejše filozofije, nego sem jo imel jaz! 

Vendar, kar človek kdaj zamudi, se ne da več prihiteti, in treba 
se je vdati neizogibni usodi. Tolažil sem se, kakor sem vedel in znal. 
Potolaži pa se človek najlaglje, ako se prilagodi misii, da to, kar je 
izgubil, ni imelo posebne vrednosti. Tudi jaz sem izkušal pomiriti na 
ta način svoje srce. 

»E, kaj bi!^ sem dejal večkrat sam sebi, v tem, ko so se vse 
moje misii vrtele okoli njene podobe — . t Ta Evelina« — tudi njeno 
ime sem bil pozvedel — »je čisto navadna Ijubohlepnica I Ali je vredna, 
da se ti zaradi nje tako vznemirja srce? Ali ženská, ki ima svojega 
ženina, pa se tako vede drugim moškim nasproti, sploh zaslúži, da jo 
spoštuješ ? Kaka soproga bode pač to ?c 

Po takem premišljevanju mi je bilo vselej nekoliko olajšano srce. 
Kadar sem vse to tako preudarjal, sem res menil, da jo smem zani- 
čevati. In zaničeval sem jo — toda vselej le zelo malo čaša 1 Hkrati 
me je premagal zopet spomin na njene ognjene poglede, in bil sem 
zopet pri starem I 

Sčasoma pa sem se vendar-le potolažil. Ker sem bil premoški, 
da bi bil šel zopet kdaj v park ob času, ko je hodila ona na izprehod, 
ni nikdar nanesel slučaj, da bi se bila srečala. In kaj se v življenju 
vse ne pozabi I Tudi je bila zima nastopila, in že vsled slabega vre- 
mena je bila nevarnost sploh mnogo manjša, da bi jo kje srečal, na 
plese pa tako nisem hodil, kjer je ona kraljevala. In da so mi sča- 
soma bolj in bolj poredkoma uhajale misii do nje, k tému je največ 
pripomogla vestnost, s katero sem se od nekdaj pečal s svojimi štu- 
dijami. Da bi radi kake ženské zanemarjal svoje študije, tega mi ne 
bi bila nikdar dopustila vest, in učil sem se nalašč z največjo mar- 
Ijivostjo in vztrajnostjo. Tako je prišlo, da sem si jo skoraj do malega 
izbil iz glave, in pomiril bi se bil brez dvojbe popolnoma, ko se ne 
bi bilo nekaj dogodilo, kar me je spravilo zopet iz pravega tira. 

(Dal je prihodujič.) 



J^^Ŕ^c^ 



304 Aleksander Orel : H rast. 




H r a S t. 

Slika. Spisal Aleksander Orel. 

judje božji, krščanski, eno bi vas vprašal : Kaj je hrast ? 
— Drevo 1 Res drevo je! A nihče ga ne vsadi, nihče 
ga ne goji, nihče ne cepi, nihče mu ne čisti vej, nihče 
mu ne gnoji, nihče mu ne zaliva. — Tako je, tako je 
bilo, in tako bode na vekov veke . . . 

— Hrastov gozd ! — Kdo se še ni nikdar iztegnil s samopašno 
slastjo, z dušnim in srčnim zadovoljstvom po zelenem, mehkem, vol- 
natem mahu v veličastnem hrastovem gozdu ter zri s poluodprtimi 
očmi v zelene, lahno se zibajoče vrhe, dihaje počasi, krepko in ena- 
komerno vaše sveži, oživljajoči gozdni zrak! . . . 

V tem gozdu, v tej temačnosti, ki nas sladko objema s svojim 
mehkim, veličajnim duhom, ki nas omamlja, straši in boža, kakor nas 
v objemu svojem premaguje, pretresa. mami in Ijubeče in božajoče 
povzdiguje mistična polutmina kakega modernega gotiškega svetišča 
— v 'tej polutmini nas vse zanima, vse nam stopa živeje, v novih, 
dosedaj neznanih oblikah pred oko, vse se nam vtisne globokeje, mo- 
gočneje v dušo . . . 

— Med gostim, velikim, zobkastim listjem se ukrade tu in tam 
kak ozek, tanek solnčni žarek v dremotno polutmino, se spusti na 
mehki zelenkastí mah, katerega prepregajo in križajo tu in tam de- 
belejše korenine, plazeč se druga črez drugo. Na mahu tvorijo prameni 
rumenkaste, večje ali manjše pike, ki se izgubljajo brez določnih kontúr 
v zelenkastí mahovini. 

V zraku se ziblje belkastorumen metuljček, ki je zabredel s cvet- 
nega polja semkaj v gozdno tišino in tmino ... Ne prija mu v gozdu. 
Nestrpno in nemirno se vrti v težkem, nasičenem gozdnem vzduhu. 
Neodločno in boječe krili z majhnimi, skoraj prozornimi, belkastimi, 
kakor s práškom posutimi krili po mirnem, vonjajočem zraku . . . 

Po vraskavi, razpokani, zimsko debeli hrastovi skorji se giblje 
nešteta množica mravelj ; hitro, urno, brez počitka, odmora in pre- 
stanka se vrve svojo pot, ogibaje se druga druge z naravno, vprav 
salonsko eleganco . . . Le tu in tam se ustavi kak par sredi vihar- 
nega toka za trenotek — a le samo za trenotek. A predno še more 
druga drugo práv pogledati, hiti že spet vsaka svojo pot, bodisi ra- 
dovoljno, bodisi gnana in suvana od hiteče, tekajoče množice ... V 



Aleksaudar Orel: Hrast. 305 



tankem, bujnem mahu pa se razprše na vse stráni. Korakajo črez 
drobno, suho vejevje, ležeče nerodno po mahu. Izognejo se tu in tam 
kakemu suhemu panju. Pozno se vračajo z velikimi bremeni, katera 
vlečejo s težka in z náporom za seboj . . . Med njimi pa se vrti z 
mrzlično nemirnostjo majhna, pisana žuželka, zadene zdaj ob to, zdaj 
ob ono mravljo, se trese od nevolje, straha in jeze ter si le z velikim 
náporom in šele po mnogih brezupnih in brezuspesnih poskusih pri- 
bori izhod iz te črne, nemirne, bežeče množice . . . 

Nad tem mrzličnim, urnim, nikdar mirujočim gibanjem, tekanjem, 
vrvenjem in drvenjem se vrti v svoji umetalni, neizrečeno tanki, svilnati 
mreži debel, pepelnat pajek. Marljivo in previdno tke svoj fini, skoraj 
nevidni pajčolan, katerega je razpel med suhimi, tankimi, dokaj nizko 
visečimi vejicami. Tako fine tančice še pač ni tkala nobena človeška 
roka za žametasti, z dragocenim oljem in dišavami negovani obrazek 
kake orijentalske dáme ! Krog pajčevine smelo poletava zelenkast, 
majhen hrost — se oddali od mreže — črez trenotek se spet pri- 
bliža ... in slednjič obtiči v tanki, mehki mreži . . . Pajek, sedeč 
mirno, pokojno in zadovoljno sredi svojega elegantnega, prozornega 
domovja, se nasmehne aristokratiški zaničljivo, kakor kak star, v grehu 
osivel pohotnež, ko vidi pred seboj dolgo zaželeno žrtev ... 

Nad gostim vejevjem, ki se proti vrhovom zakrožuje in zožuje, 
plápolá glasno z velikimi, debelimi in neokretnimi perotmi vrana ter 
včasih zakriči z zadovoljnim, a hripavim in neuglajenim glasom : »Nikár, 
nikárlc — Iz bližine pa ji odgovarja šegava sestrična sraka z ironskim, 
tankim smehom: jlHéhehélc — 

Nekje sredi gozda se glasi enakomerno znano trkanje žolne: 
»Ték — ték-tek-ték — tek, tek - tékU . . . Kos moti gozdno tišino 
s svojim glasnim, hitrim, čudečim se in nedelikatnim vprašanjem: >Kaj 
pa je to bilo.^c . . . Kukavica, léno in zaspano sedeč v najgostejšega 
vejevja najtemnejšem kótu, pritrjuje iz svoje ptičje prespektive s filo- 
zofsko mirnim, monotonskim: >Kúku, kúku!« — — 

Tu in tam leži kaka suha grča, kak panj, trhel in koŠčenobel 
ter od dne do dne bolj razpada in gine . . . Tik njega leze počasi in 
léno dolg polž, zaznamujoč za seboj svojo pot z belkasto, mastno 
slizjo. Poskusi se tudi popeti na panj. A to gre počasi — počasi I . . . 
Ko se utrujen in upehan vrača na mehki, volnati mah, premišljuje in 
preudarja v svojem mrzlem srcu, kako velik je vendar svet božji, in 
kako visoke so gorel Z rogovi pa pritrjevalno pokimava ... A v 
tem globokoumnem, filozofskem razmotrovanju ga zdajci zmoti brzonog 
zajček, ki lahkotno in veselo skoči črez panj in črez polža . . . Polžu 



3o6 Aleksander Orel : H rast. 



se stemni pred glavo; srce mu za trenotek prestane utrinjati; rogove 
povesi ter se skrči v klobko ... A polagoma se mu vrne življenje 
v otrplo telo, prestrašene srce mu spet napolni junaški pogum, po 
pepelnatem obrazu pa se mu razlije ona znana stoiška mirnost, s ka- 
tero meri vsaki polž življenja težka pota. Globoko se oddahne, iztegne 
spet smelo in ponosno rogove v svet božji ter vzdihne iz globočine 
viteškega srca: »Kaka zverina, kaka zverina I . . . Glej, glej! Kaki 
nestvori se vendar klatijo po svetu . . . ,Slabi čaši,' je govoril nekdaj 
star moj sorodnik, ko me je srečal na mojem potovanju — ,slabi čaši, 
a pomni, sinko, slabši še pridejo'. In prišli so, žal, prišli so . . . Ah, 
ah, skoraj bi me bila pomandrala ta zverina zverinska, divja! In konec 
bi bilo mojega blagonosnega življenja in plodovitega delovanjaU 

In v svesti si svoje znamenitosti in vážnosti v stvarstvu, leze 
počasi svojo pot . . . 

Nad njim pa mrmra z globokim basom debel čmrlj svoj vsak- 
danji : iBumbummmc, — — 

Ko potegne kaka sapica, donese od stráni oster, ščemeč, po 
smoli dišeč vonj, ki prihaja od ognja, kurjenega s svežo smrekovino . . . 
Od iste stráni se glase enostavni, odmerjeni, zategli zvoki sekire, ka- 
tero vihti orjaški drvar, potan od dela, umazan od smole in znoja. 
Nedaleč od njega pa neti črnolasi, rdečelični sinček njegov veselo 
plamteči ogenj ter pece krompir. — — 

Visoko nad vrhovi pa se modri azurno nebo, katerega vidite le 
tu in tam med vejevjem kako krpico. Po njem plujejo počasi in iz- 
preminjaje svoje fantastične podobe belkasti oblački, katere zazrete 
le od trenotka do trenotka nedoločno in nejasno . . . 

— V srce človeško pa léga mir, in neizjasniva tisina mu padá v 
dušo, ko krog njega tako tiho, mirno, zadovoljno in sanjavo dremlje te- 
motni gozd . . . Toda septembra meseca, ko otresa veter debeli, podolgo- 
vati, belkastorumeni želod, prižene umazan pastir čredo svinj, katere za- 
dovoljno krulijo v bogatem žiru ter si pohotno pasejo umazaná telesa . . . 
Pastir pa zalezuje dolgorepo, lahkonogo veverico, ki igraje in graci- 
jozno skaklja od veje do veje. A ko črez nekoliko čaša pogleda na 
čredo, izročeno njegovemu varstvu in očetovski skrbi njegovi, mu 
utriplje v junaških prsih viteško srce hitro in nemirno, češ, ali so še 
pač vse, ali pa so se nemara že razšle in razkropile na vse štiri stráni 
^irnega sveta. Z glasno utripajočim srcem 



»On drage glave svojih šteje, 
In glej, ne manjka nihče vseh. 



Aleksander Orel : Hrast. 307 



Tedaj pa se mu vrača v moško srce tajni in sveti mir, in skrbi- 
polni obraz mu ublaži pokoj, zadovoljnost in milá resnoba, dôstojná 
junaškega varuha teh ščetinastih stvorov 

Zgodi se pa, da pobere kak paglavec v gozdu želod ter ga vrze 
kje tik steze v strán; ali pa se ulije iz oblakov nebeških ploha in 
toki privale iz gozdov želod na polje in travnike ali na kako mejo . . . 
In ta želod požene kal, in majhna, tanka, belkasta mladíka se prikáže 
iz tal ter raste in raste. — Rast ji dajejo sape pomladanske, oživljajo 
jo deževne kaplje, krepi jo rosa jutranja . . . 

In ako po naključju muli ravno na onem mestu kaka suhorebra 
kravica zadovoljno in vdano v borno svojo usodo krátko zeleno travo, 
in ako leni umazani pastir ne zakliče o pravem času: >Hej, maroga 
marogasta, ne muli tam, tamkaj vzraste drevo Jc — glejte, tedaj pomuli 
kravče brez vsakega pomisleka in celo brezskrbno in brezvestno 
malé, skoraj prozorne listke prihodnjega drevesa — in hrasta ni 1 

Ako pa je usoda mladiki milá ter jo varuje takih in enakih 
nevarnih slučajev, no, tedaj vzraste drevo, mogočno, veličastno, širo- 
kovejnato ... In prilete ptice nebeské in gnezdijo v vejah njegovih. 
Pod njim počije marsikak popotnik, marsikak len berač pospi v senci 
njegovi ... 

Pod hrastom, v mehki, rosni trávi si zakuri hlapec, ko ob zadnjih 
poletnih ali prvih jesenskih večerih čuva konje, pasoče se na trávniku. 
Šedi pri ognju ter pece koruzo ali krompir, ali pa leži na hrbtu in zre 
v zvezdnato nebo, misleč na svojega dekliča v kočici tam konec vaši. 

Hej, to vam je življenje! . . . 

— Práv preprosto, vsakdanje, nedolžno drevo je torej hrast, in 
vendar igra cesto usodno, odločilno ulogo v kaki nekrvaví tragediji, 
ali recimo rajši — tragikomediji . . . 



Soseda sta bila — Kalinov Jože namreč in Medvedov Grega. 

Bila sta oba vdovca. Imela sta vsaki dvoje otrok, Kalin dva siná, 
Jožeta in Ivana, Medved pa siná Tomaža in hčer Polonico. A to ni 
nič posebnega pod solncem božjim, da imajo stariši otroke! 

Navzlic precejšnji razliki v starosti — Jože jih je nosil že blizu 
sedemdeset let na skrivljenem hrbtu, Grega pa je štel kakih pet- 
deset — navzlic tej razliki sta si bila práv dobra prijatelja. Ko je 
enemu manjkalo tega ali onega, je stopil k sosedu, in pomoč mu je 
bila gotova ... In práv zadovoljna sta bila. da sta živela v miru 
božjem in medsebojnem prijateljstvu , , . 



3o8 Aleksauder Orel: Hrast, 



>A včasih se zruši tudi najboljše prijateljstvo,« je rekel cesto 
naš sovaščan, pijani Janezek Smuk. >A zruši se radi tega, ker se vrag 
povsodi meža in vsiljuje med dobre in pravične Ijudi ter jim budi v 
srcu strasti in grešne želje in jim seje v dušo seme sovraštva.c — 
Tako je govoril Janezek, ko ga je obsenčil duh filozofije, kateri mu 
je lezel polagoma iz čaše v majhno, ploščato glavo. 

In sprla sta se nekoč tudi Kalin in Medved ... In radi česa ? — 

Kalinovo dvorišče je zagrajal spleten plot. Pri plotu, ali bolje 
med dvema koncema plota pa je stal hrast, košat in mogočen, in 
sicer tako, da je stalo pol debla na Kalinovem dvoru, pol pa na Me- 
dvedovem trávniku, in da je pol vej molelo na Jožetovo, pol pa na 
Gregorjevo last. 

In ta hrast je bil prvi nedolžni motor tragikomedije, ki vam jo 
v kratkih obrisih očrtam. 

* 

Bilo je pomladnega jutra. 

Počasi je izginjala nočná tmina, gubeč se v nič, Obzorje se 
je večalo in večalo, kakor bi se odgrinjala polagoma tenká, črnkasta 
zavesa, ki je bránila očem, da niso mogle pluti v daljavo . . . Nad 
travniki se je še zibala in kuhala gosta, sivkasta megla, podobná lah- 
nemu, enakomernemu in gostemu dežju finega, mikroskopsko drobnega 
pepela. Počasi se je dvigala v višino — ped za pedjo. 

Slemena hribov in vrhove dreves, počivajočih še v polusnu in 
kopajočih se v dremotni jutranji tišini, je začelo ožarjati s svojimi 
prvimi prameni ognjenordečkasto solnce. 

Na zeleni, tanki trávi so se zibale maj hne, prozorne, srebrne kap- 
Ijice. Čaše cvetic so se odpirale srebrni rosi ter se naslajale o po- 
Ijubih toplih žarkov. 

Po podolgovatih^ zobčastih hrastovih listih se je nabirala rosa, 
ki jih je krila liki mehko, tekoče, prozorno srebro. In drobné, podol- 
govate kapljice so polagoma polzele navzdol. Obvisele so nekoliko 
trenotkov na ostrih koncih listov, lesketajoč in bleščeč se v rdečkastih 
solnčnih žarkih — potem pa so se odtrgale, vrteč se v pádu, v mehko, 
rosno travo. 

Nad drevjem so krožile ptice po hladnem, čistem, svežem vzduhu^ 
v katerem se je umikala nočná otrplost in mrtvičnost jasnému, ve- 
selému, mladému življenju. Motile so sanjavo, dremotno tišino s svojo 
jutranjo molitvijo. — 

V vaši je bilo še tiho in mirno. 



Aleksander Orel: Hrast. 309 



Le po dvoriščih so počasí in ponosno stopicali dolgonogi pe- 
telini, razbrskavali smeti teľ vabili kokoši z nizkim, nekoliko hreščečim 
>kur4 kurú«. 

Skozi majhno okence na kleti je skočil muc ter splezal po oglu v 
seno, počivat po nočnem lovu. 

Tedaj pa je zatrepetal po jutranji, mirni tišini zategnjen, polno- 
zveneč, krepek glas kakor glas sekire, padaj oče močno in krepko na 
trd les. 

Prejšnji večer se je bil vrnil stari Kalin dokaj pozno iz gorice, 
kamor je hodil gledat, ali je v kleti vse v redu. 

Sedel je k hrastovi mizi, potegnil iz staré usnjene torbe čutaro 
vina, jo nagnil krepko dvakrát, trikrát, zakašljal malce, si obrisal obraz, 
postavil čutaro sredi mize ter počasi pripomnil: 

»Deca, klet pri vinogradu bodemo morali popraviti. A lesa zdaj 
ravno ni pri domu, Jože in Ivan, jutri zjutraj vzameta sekire ter po- 
sekata hrast pri plotu za hramom.« 

» Hrast ?€ se začudi Jože, >ali res ta hrast, oče?« 

»No, glej ga! Ali je to kaj čudnega — apc 

*0 ne, oče! Toda veste, ko smo po zimi robkali pri Lesniku ko- 
ruzo, je nanesla govorica tudi na ta hrast. In nekateri so trdili, da 
je sosedov — Medvedov.c 

»Ká-äj — sosedov ?« vzkipi starec. >Kdo to trdi ? — Eno besedo 
še, in . . . Hrast Medvedov.? Haha, kdaj je kdo kaj tacega slisal ali 
trdil.? — Moj je! Na mojem stoj i . . . Jutri ga posekata.c 

In konec je bilo debate. Kar je rekel stari Kalin, ternu se ni 
smel protiviti nihče. 

Drugo jutro pa sta začela siná po očetovem povelju na vse 
zgodaj z delom. 

Ko so zadoneli zvoki prvih udarcev po dolini, je stopil ravno 
Medved na vežni prag. Ogledal se je po dvorišču, se ozrl proti nebu, 
iz navade nekoliko pokašljal ter mrmraje menil: >Lepo bo, práv lepo.c 

Že se je obrnil, da bi se vrnil v sobo, ko ga zmotijo sekire 
udarci. Polagoma se napoti proti trávniku. 

A kako se je začudil, ko je videl Kalinová podirati hrast! 

»Hej, fanta, ali se vama biede .?^« je kričal že od daleč. »Kdo 
vama je dovolil posekati moj hrast ! Oj, oj, tako lep hrast, in hočejo 
mi ga posekati! Oh ti nesramneži, roparji, tatovi!* 

»Kaj vaš hrast?! Oj, ta hrast ni bil in ne bode nikdar vaš, 
kakor cesarska krona ne. Hrast je od pamtiveka naš. In sekava ga na * 
očetovo povelje,* se odreže Jože ter krepko zavihti veliko, svetlo sekiro. 



$W Fr. Vidic : t r^r. Vatroslav Oblak 

>Na očetovo povelje! Ta goljuf staril Kedaj je kje slišal, da je 
hrast njegov! Ta živallc ... 

Tisti trenotek pa je prisopihal že Kalin izza ogla. Z rokami 
krileč po zraku in od jeze ves rdeč, je kriknil: 

»Kdo je goljuf, kdo? . . . Ti, ti sam, ako trdiš, da je hrast tvoj! 
Moj je, od pamtiveka je moj 1 . . . Sicer pa se s teboj niti nočem 
prepirati. Deca, le urno sekajte !« 

»Ne boste ga, ne boste gal — Se danes bom šel in tožil. Se 
je pravica na svetu !« 

»Pojdil — A za goljufa se pokesaš, to ti pravim . . . fanta, 
sek aj ta It 

In veselo sta peli sekiri ... 

(Dalje prihodnjič.) 

-j- Dr. Vatroslav Oblak. 

opet je slovenski národ izgubil enega svojih najodlič- 
nejših sinov, čigar ime se sveti v zgodovini slovanské 
fiiologije in slovenskega jezikoslovja in slovstva: v sredo, 
dne 15. aprila t. 1., ob 4. uri zjutraj je umri v Celju 
učenjak dr. Vatroslav Oblak, docent slovanské fiiologije 
na vseučilišču v Gradcu. Ob njegovem grobu žaluje slavistika, kateri 
je blagi pokojnik posvetil svoje sicer krátko, vendar plodonosno živ- 
Ijenje; z njim je izgubila enega najboljših svojih zastopnikov. Z Oblakom 
nam je vzet velik duh, ki si je v krátki dobi svojega znanstvenega 
delovanja priboril priznanje vseh slavistov. 

Vatroslav Oblak se je rodil v Celju dne 15. mája 1864. 1. Gimna- 
zijo je pohajal v Celju, a v VIII. razredu je obolel za tuberkulozo in 
moral za eno leto pretrgati svoje študije. Zdravniki so se sicer odrekli 
vsakega upanja, da še okreva; vendar je toliko ozdravel, da je mogel 
nadaljevati svoje náuke. Toda povsem zdrav ni bil več; njegovo telo 
je bilo strto, zapisan je bil smrti. Ko je zopet vstopil v VIII. razred, 
so ga profesorji celjske gimnazije pod ravnateljstvom Končnikovim 
črez tri mesece izključili iz vseh cislitvanskih kronovin, ker so ga 
šmátrali za intelektualnega provzročitelja, da so peli dijaki na dan 
19. novembra avstrijsko himno v slovenskem jeziku proti volji ravna- 
• teljevi. Radi tega zločina je moral Oblak v onostransko državno po- 
lovico ter je v Zagrebu zvršil gimnazijo in dostal zrelostni izpit. 




Fr. Vidic : f Dr. Vfttroslav Oblak. 



Že na gimnaziji se je z veliko marljivostjo in odločnostjo bavil 
s slavistike, tako da je prinesel na Dunaj, kjer se je jeseni L 1886. 
vpisal na modroslovni fakulti, že bogato jezikoslovno znanje. Odslej 
je bil najmarljivejši učenec mojstra slov. filologije, prof. Jagiča, kateremu 
se je mladi Oblak tako omilil, da ga je vedno zval svojega najljub- 
šega učenca; z Jagičem je^ ostal do svoje smrti v najožji dotiki. 

V kratkem času si je nabral toliko znanja, da je že v zadnjih 
tečajih svojih študij nastopil kot samostojen učenjak. V Jagičevem 
>Arhivuc (»Archiv fiir sláv. Philologie*) je priobčil celo vrsto korenitih 
ocen in učenih razprav, ki se vse odlikujejo po jasnem slogu in točnem 
izražanju misii, tako da je z njimi vzbudil pozornost vseh slavistov. 
V razmeroma krátki dobi je ustvaril lepo število razprav in spisov. 
Znamenite med njimi so razprave: »Zur Geschichte der nominalen 
Declination im Slovenischenc (Arch. XI. — XÍII. ; ponatisk leta 1890.); 
>Zur Wurdigung des Altslovenischenc (Arch. XV.); »Die Halbvocale 
und ihre Schicksale in den sudslavischen Sprachenc in pa« Zum silben- 
bildenden / im Slavischen« (Arch. XVI.); »Der Dialect von Lastovo« 
(A. XVI.); >Einige Capitelaus derbulgarischen Grammatikc (Arch. XVII.) 
i. dr. V IX. kn, ^Sbornyki) za narodni umotvorenija, náuka in kniž- 
nina« je priobčil: Nbkolko blilližki vi^rhu staroslovljnskitia pametnieic ; 
v » Letopisu « Slovenské Matice pa je objavil mimo drugih spisov 
svoje znamenite »Doneske k slovenskí dialektologiji«. Od 1. 1887. dalje 
je bil tudi »Ljubljanskemu Zvonu « zyest sotrudnik in je priobčil v 
njem lepo število ocen, ki so tako korenite, kakor malokaterega naših 
učenjakov. Poslej ni izšel niti eden letnik t Zvonov*, ki ne bi bil pri- 
občil vsaj nekaj dragocenih stráni iz peresa učenega Oblaka. 

Pokojnik je bil poleg češkega učenjaka dr. Vondráka, docenta 
na dunajskem vseučilišču, najognjevitejši zagovornik macedónske teorije. 

V krátki dobi si je pridobil Oblak mnogo priznanja, Jagič ga je 
sprejel mej soizdajatelje svojega Arhiva in ga tako postavil v vrsto 
z drugimi slavisti, med Leskiena, Weselovskega, Gebauerja i. dr., od 
cesarske akademije pa je dobil podporo za potovanje v Macedonijo, 
da preišče in prouči njena narečja. Žal, da ni mogel do svoje smrti 
porabiti vsega nabranega gradiva. V Macedoniji se mu je pripetil ne- 
prijeten dogodek; Turki so ga v kratkem času iztirali. O tem so tedaj 
obširno poročali dnevniki. 

Dasi je bilo Oblakovo telo šibko in potrto, vendar se je moralo 
pokoriti njegovemu velikému, čilemu in vedremu dúhu. Oblak je delal 
brez odmora; on ni poznal počitka, ni praznika; bil je marljiv kakor 
mravlja. Se lani je potoval med ogrske Slovence in na Vipavsko, od 



312 Fr. Vidic: f Dr. Vatroslav Oblak. 

koder se je vrnil sicer telesno slabejši, vendas ves vesel, ker je zasledil 
vážne stvari za Slovensko jezikoslovje. 

K o je še živel blagopokojni Davorin Trstenjak, je bi val Oblak 
večkrat o počitnicah pri njem, pozneje pa, kadar ni potoval, pri znanem 
rodoljubu, župniku Gabronu na Koroškem. 

Jeseni leta 1894. se je habilitoval Oblak na graškem vseučilišču 
kot docent slovanské íilologije s posebnim ozirom na južnoslovanské 
jezike; naučno ministrstvo ga je imenovalo za lektorja slovenskega 
jezika in slovenské literatúre. Modroslovna fakulta ga je letos pred 
velikonočjo priporočila za izrednega profesorja, in ministrstvo je ime- 
novanje obljubilo — a Oblak ni doživel tega zaželenega trenotka; 
neiz prosná smrt mu je preje upihnila luč življenja. 

Prišedši domov na počitke, je začel hirati bolj in bolj ; v noci 
od 14. — 15. aprila pa mu je postalo tako slabo, da je zjutraj ob 4. uri 
izdahnil svojo blago dušo. 

Pokojnik je bil mož izredne samotvorne nadarjenosti, neupogljivega 
značaja in plemenitega srca, ogromne učenosti in velikega dúha. Kdor 
ga je poznal, ga je moral Ijubiti in čislati. Bil je iskren prijatelj in skrben, 
odličen učitelj. Zavist in nasprotnost od neke stráni, od katere bi se je 
bili najmanj nádejali, sta mu grenili zadnjo dobo njegovega življenja. 

Pogreb, ki je bil v petek 17. aprila v Celju, je bil sijajen, vreden 
pokojnikovega imena. Z Dunaja sta prihitela Oblakov učitelj in pri- 
jatelj prof. Jagič in dr. Murko, graško vseučilišče pa je zastopal dekan 
modros lovné fakulte prof. dr. Bauer in celjska inteligenca je izkazala 
svojemu rojaku v velikem številu zadnjo čast. Zastopani sta bili tudi 
druŠtvi tSlovenija« na Dunaju in tTriglavc v Gradcu z zastavo. Krsto 
je kitilo lepo število prekrasnih vencev. Celjsko pevsko društvo pa je 
zapelo dve ganljivi žalostinki pred hišo in na grobu. Ob odprti gomili 
sta govorila dr. Murko in podpredsednik »Triglava«, filos. Vadnjal, ter 
slávila z jedrnatimi besedami rajnikove zasluge. Ganljivo je bilo videti, 
ko so padale osivelemu učitelju prof Jagiču, zročemu na krsto pre- 
ráno umrlega Ijubljenega učenca, debele solze po licu; tako je Ijubil 
veliki učenjak svojege mladega druga. Prof Jagič je obljubil, da po- 
stavijo slavisti učenému pokojniku spomenik. 

Z Oblakom je izgubil národ slovenski prváka slovenskih jeziko- 
slovcev, ki bi bil postal vreden naslednik slavnega Miklošiča. To izgubo 
pa čutimo tem bridkcje, ker ni nikogar, ki bi stopil na njegovo mesto. 

Oblakovo ime ostane neizbrisno v zgodovini slavistike in sloveni- 
stike; saj si je s svojimi deli postavil sam časten spomenik. Bodi mu 
lahka zemljica domača! Fr. Vidic. 



Lístek. 313 



LISTEK. 

Zadnje dunajsko pismo ! 'ľa naslov kakor tudi resignirani ton da- 
našnjega dunajskega i)isma gotovo preseneti naše čitatelje-častilce bkigega 
pesnika in pisatelja. Toda ako pomislimo, da je Stritar sedaj zopet, a ne 
prvič, žel pikre žalitve za najblagohotnejše pisateljevanje, tedaj ne moremo 
drugače, nego da uvažimo njegov ukrep. Zahvaljajoč ga iskreno za sodelo- 
vanje, katero nam je prineslo cel niz krasnih dunajskih pisem, ga prosimo 
na tem mestu s prisrčnim obžalovanjem, naj nam oprosti, da smo bili, dasi 
nehote in bona fide, mi posiedni vzrok novega žaljenja. A zajedno želimo 
in se trdno nadejamo, da tem krepkeje zastavi pero na drugem poljii, na 
katerem je šele pred kratkim začel zopet delovati, kakor je videti, s tolikim 
notranjim zadovoljstvom in s tolikim — priznanjem ! 

Zgodovina slovenskega slovstva. II. del. Spisal prof. d r. Karol 
Glaser. V Ljubljani, 1895. 8°, 11., 276. 

Prof. Glaser nam je opisal v K. delu svoje »Zgodovine slovenskega 
slovstva« dobo od francoske revolucije do 1. 1848. 

S posebnim zadovoljstvom moramo konstatovati, da je pisatelj uva- 
ževal nasvet v Oblakovi oceni L dela (Zvon 1895, št. 4. in 5.), in da je 
obširnim naslovom knjig, odlomkom iz predgovorov in vzgledom iz raznih 
spisov odkázal poseben prostor v »Prilogi I. in II. « Na ta način je postala 
knjiga mnogo preglednejša, kar smo zelo pogrešali v I. delu. Obžalujemo 
pa, da .se g. pisatelj ni bolj ravnal i po drugem nasvetu, da bi nam bil 
podal vec slovstvene zgodovine in manj bibliografije — in biografije. Zbral 
je ogromno gradivo, nam podal marsikaj novega — toda predelal cele 
t vari ne ni; ostal je nekako na pDvršju, ne da bi se bil uglobil v snov, 
ne da bi bil prodrl v notranjost in nam podal sliko notranjega, duševnega 
življenja. Kar je pisal dr. Oblak v zadnjem zvezku Jagicevega ,.Archiva" o 
prvem delu Glaserjeve zgodovine, to velja takisto in morda še bolj tudi za 
II. del. Oblak namreč je pisal (na mestu rečenem), da se slovenskí literáti 
še niso povzpeli do tega, da bi s kritično analizo pisateljev dobivali njih 
duševni ekstrakt, da bi njih dela proučevali po njih notranji vrednosti, po 
idejah in tendencah, ki so v njih, po njih izvirnosti in njih odvisnosti od 
istodobne duševne struje in omike, da bi dovoljno pojasnili učinek, katerega 
je delo provzročilo, in njega vpliv na sodobnike in na poznejšo generacijo. 
Vse to se tudi v drugem delu Glaserjeve slovstvene zgodovine ni zgodilo 
tako, kakor smo želeli. 

Umevno je, da se preporod slovenskega slovstva konec minolega sto- 
letja ni izvršil sam iz sebe, temveč da so na Slovensko književnost vplivale 
literatúre drugih národov ter zgodovinski in politični dogodki. 

Zato nam je podal pisatelj pred Vodnikovim in Prešernovim »krogom*^*^, 
v katera deli celo dobo, » zgodovinski in kultúrni pregled« — a vse to je 
mnogo preobširno. Občne zgodovine bi zadostovalo vsaj tretjino tega, kar 
]t je v knjigi. Našteva nam g. pisatelj také stvari, ki niso v nobeni zvezi 
s slov. slovstvom, kakor n pr. zgodovino raznih nemških državic, Anglije itd. 
Po nekod opisuje zgodovinske dogodke tako podrobno, kakor bi hotel pisati 
občno zgodovino. Kaj nas n. pr. l)riga v slov. slovstvu, koliko mož in 

21 



314 Listek. 

topov je poslal car Nikolaj pod poveljstvom Dibiča nad upornike I (str. 113.). 
Mnogo bolj bi nam bil iistregel, ko bi nam bil pojasnil vpliv poljskoruske 
vojne na literaturo, nadalje, kako vážna je bila za nas emigracija Poljakov 
(Koritka), ki so potem živeli tudi po slovenskih pokrajinah in bolj ali raanj 
vplivali na naše slovstvenike. 

Tako obširen zemljepisni pregled, kakor ga ima prof. Glaser, je 
povsem nepotreben; skrčil bi ga bil lahko v en odstavek. Svetovne zgo- 
dovine pa naj bi bil podal le toliko, kolikor je je v neposredni zvezi, in 
kolikor se zrcali njen vpliv v kulturi in literaturi, n. pr. jozefínski prosvet- 
Ijeni absolutizem in demokratic ni duh francoske revolucije. Ker je g. pisatelj 
omenil, da je absolutizem skrbel za občno narodno vzgojo, naj bi bil tudi 
naglašal, da je bas to vzbujalo tudi v Slovencih željo, da bi se ozirali tudi 
na njih jezik v soli in úradu (to željo so potem demokratični Francozi de- 
loma izpolnili, ko so uvedli slovenščino v Ijudske in srednje šole). Pri «^kul- 
turnem pregledu* je preveč pododdelkov. 

Narisati in pred.očiti » vpliv nemškega in češkega slovstva*, se prof. 
Glaserju ni posrečilo. Podal nam je pac dotični odstavek iz nemškega in 
češkega slovstva, narisal biografijo dotičnih pisateljev — vpliva cele du- 
ševne str u je nam p a ni pojasnil G. pisatelj nam ni nikjer natančno 
naslikal idej, katere so n. pr, vodile romantike, in zato tudi ni dovolj po- 
jasnjen tuji vpliv. Klopstock in Winkelmann nista nikakršne vážnosti za 
slov. slovstvo, pač pa Herder, ki je duševní oče nemških romantikov. Zlasti 
pri Vodniku bi nam bil lahko naslikal ideje tistega čaša; posamezni nemški 
pisatelj i itak niso vplivali na naše, temveč le celi duh romantike; to se 
razvidi iz tega, da so tudi Slovenci začeli nabirati národne pesmi. Tako je 
Linhart tri leta po Herderjevih >nar. pesmihc priobčil v svojih >jBlumen 
aus Krain* prosto predelano narodno balado ;jLambergar in Pegam*. Tudi 
ne rabimo v zgodovini slov. slovstva biografij čeških pisateljev; mnogo bolj 
bi nas zanimalo, kako je vplival n. pr. KoUar na naše slovstvo, in kake 
zasluge ima za nje ! Jungman za nas nima velikega pomena, pač pa Čela- 
kovský. Pri ilirizmu bi pričakovali, da nam pojasni njega pričetek in nam 
razloži, kako se je to gibanje razvijalo in na podlagi katerih idej — na- 
mesto Gajevega životopisa! Ilirizem se je pač izcimil iz opozicije proti 
Madjarom in njih raznarodujočim namenom, naslanjajoč se na ideje nemških 
romantikov — tako da se je v n jem združilo več struj. 

Ce skupimo te splošne opazke, moramo izreči o drugem delu isto 
sodbo, ki se je izrekla o prvem, da je preveč suhoparnih biografij in občne 
zgodovine, premalo pa literárne zgodovine, razvitka in pojašnjevanja vodilnih 
slovstvenih idej in notranjih vzrokov. 

V vse podrobnosti se ne spuščamo in mislimo, da ni treba kontro- 
lovali raznih neštevilnih dat, zanašajoč se na priznano marljivost in vestnost 
pisateljevo, s katero je črpil iz raznih virov in nabiral ogromno ter daleč 
raztreseno gradivo. Za to delo mu bodi izrečena iskrená hvalal 

Izrečem naj le še nekaj opazk. 

Čeha Duricha je prof. Glaser prekrstil v Duriča. Stavek: ^^Slo- 
vencem sta rabiU v pismu glagolica in cirilica do 16. stoletja, v nekaterih 
krajih po Istri glagolica še pozneje* (str. 43.) — je g. pisatelju gotovo 
»ušel« ; prof. Glaser se bo gotovo sam čudil, kako se mu je vrinila ta zmotá v 



Listek. 315 

knjigo. Toda pri toli obširnem delu se lahko kaj tacega pripeti. Vodník 
je izdal svoj j^Keršanski Navuk^"^ 1812. 1., ne 181 1., kakor ima tudi Wies- 
thaler; ^Pismenost* pa je najprej napísal v nemškem jeziku 1807 , ne 
1808. 1. (Písmenost VIII ). — Pri Kopitarjevem ^^Glagolita Clozianus'^'^ naj 
bi se ízrečno povedalo, da so v njem natisnjeni tudi >brížínskí spomenikic ! 
— Dunajskí shod za dogovor o abecedi se prevečkrat skoro doslovno po- 
navlja. — Kopítarjeva slovníca bi zaslúžila malo vec ozira, nego ji *ga je 
privoščil prof. Glaser. Zlasti vážni so Kopitarjevi nazori o slovnici, češ, da 
gramatik samo registruj in razlagaj jezikovne pojave ; ti nazori ustrezajo 
tudi názorom tedaj vladajoče romantike. Vobče se pisatelj pri Kopitarju 
prevečkrat sklicuje na »Spomenico< in »Briefvvechselc ter nam zato le 
krátko in bolj površno poroča o njem, in to Glaserjevemu delu ni v prid. 

Med Čopove zasluge moramo šteti tudi to, da je naše pisatelje opo- 
zarjal na španske in italijanske pesnike in jih seznanjal z dotično literaturo; 
tudi to je bilo povsem v smislu nemškega slovstva, kí se je tudi tjakaj 
zatekalo. — Kakor pri Čopu naj bi se tudi pri Prešernu na koncu združile 
njegove zasluge za jezik in pesniške oblike. Saj je vendar Prešeren, če ne 
vseh, vendar večino tujih pesniških oblik uvedel v naše slovstvo. Če se 
omenja akrostihon sonetnega venca, bi se bil omenil lahko tudi drugi akro- 
stihon »Matevžu Langusu« v sonetu »Mars'kteri romar gre v Rím, v Kom- 
postelje*. Pisatelj nam navaja vsebino posameznih pesmi ; tému sicer ne 
ugovarjamo, toda menimo, da bi bil moral malo bolj obširno govoriti o 
neki vážnejší točkí, o vplivu Petrarke in Byrona. Pri Prešernovih puščicah 
naj bi se bilo povsod povedalo, komu je katera namenjena, ker se iz njih 
šele ostro spozná medsebojno stališče tedanjih pisateljev. Sploh je Prešeren 
obdelan prepovršno in premalo znanstveno. Ker se je prof. Glaser premalo 
oziral na tendenco pisateljev ter podajal sicer vsebino pesmi in spisov, pa 
jih ni rezumiral, zato je ))ristavil le pri nekaterih pisateljih svojo sodbo o 
njih delovanju, in še ta je krátka. 

O II. delu Glaserjeve zgodovine lahko izrečemo sodbo z njegovimi 
besedami: »Slovstvena zgodovína pravzaprav ni njegovo delo, ker ne raz- 
jasnjuje vpliva enega pisatelja na drugega in vpliva, kí ga ima zgodovinski 
razvitek in slovstvo drugih národov na slovenské pisatelje (str. i43.).« 

Vendar moramo bití prof. Glaserju hvaležni za njegov velikánski trud, 
katerega je imel pri nabiranju, sestavljanju in spisovanju celega dela 1 Nje- 
gova knjiga bo dober pripomoček novfjšim literátom pri njih študijah in 
bo ob enem dragocen in trden temelj poznejši »Zgodovini slovenskega 
slovstva «. Fr. Vidic. 

Knezova knji žnica. Zbirka zabavnih in poučnih spisov. Izdaje » Slo- 
venska Matica «. II. zvezek. Uredil Fr. Levec. Vsebína : Gorski potoki, 
povest Ivana Gorca. Planinska idila. Spisala Pavlina Pajkova. Ma ti j a 
Valjavec, spísal Fr. Levec (z Valjavčevo podobo). 210 str. 

Kritike namen je objektivno presojevanje predmeta, nikdar pa ne po- 
bijanje. Zlasti slovenská kritika bodi taká, da ne zamori še tisto malo lite- 
rarnih ali umetniških pojavov ter ne vzame dobre volje še onim redkim 
rodoljubnim delavcem na polju národne prosvete! Nikdar in z ničimer 
zadovoljnih zabavljačev in zlobnih, a osebno lenih, cesto celo nevednih in 

21* 



3i6 Listek. 

nezmožnih kritikunov imamo narareč bas maloštevilni Slovenci toliko, da bi 
mogli postreči z njimi š e enemu takému narodiču. 

S tega stališča milejše sodimo tudi ta II. zvezek »Knezove knjižnice«, 
ki bo svojemu namenu gotovo ustrezal. Kdor bo iskal v povestih »Gorski 
potoki* in »Planiiiska idila* novih idej, težkih problémov, modernih 
študij sodobnega socijalnega žívljenja ali finih dušeslovnih portrétov, ta se- 
veda bridko razočaran in z nevoljo odloži knjigo. Obe povesti sta pisani 
namreč práv po stari šabloni, katera maši neizbirčnih in nerazvajenih čita- 
teljev še vedno najbolj ugaja. Dogodbe so vsakdanje, cesto trivijalne, situ- 
vacije neplastično naslikane, značaji medli, nejasni in psihološko neresnično 
izvedeni. Pisatelja tudi ne izvajata dejanj v povestih iz značajev in názorov 
svojih oseb, nego najrajša iz golih slučajev. j,Deus ex machina* je zlasti 
pri gospej Pajkovi posebno spoštovan pridiprav. — 

Namen pisatelju prvé povesti je bil ta, da dokáže, da tnezreli mla- 
dici naj stoje ob stráni, in naj se uče ob vzgledih značajnih mož«, da se 
jim ne bo godilo tako, kakor češki mladini radi thrupnih demonstracij * ali 
pa »mlečnozobim laškim mladeničem.« Torej pravi pravcati ,haec fabula 
doceť, ki pa se je korenito ponesrečil, zakaj pisatelj je do cela pozabil, da 
žive » mladici*, katerim veljaj njegova beletristična pridiga, in t mladici «, s 
katerimi svári one, na povsem različni kultúrni in socijalni stopinji. tCakor 
Dobrávčevi >Temni o blakic, takisto so >Gorski po toki« polni dolgo- 
časnega razmišljevanja, tzlatih rekov* ter nepotrebnih digresij in dialógov. 
Neumevno nam je tudi, zakaj je vpletel pisatelj v svoje gostobesedno pri- 
povedovanje toliko množino koroških lokalizmov in ruskih izrazov, ki na- 
pravljajo povest, ki je že tako nezanimiva, vrhu tega še neumljivo. Dočim 
je glavni junák (Lazár) dokaj meglen in neprikupen tip, se je pisatelju vrlo 
posrečil značaj pohotne prešestnice Vahulje. Ko bi bil pisatelj ščedljivejši v 
besedah, živahnejši v pripovedovanju, markantnejši v prizorih in dialogih, 
pa psihološko dôslednejší, bi se mogli práv pohvalno izreči o ^Gorskih 
potoklb^' ; saj njih pisatelj (^Podlimbarski*) razpolaga s krepkim slogom 
in bujno domišljivostjo. Tako pa . . . 

>,>Planinska idila* je krásna, a povsem nerealistična zbirka hiper- 
idealnih moških in ženskih značajev po fasoni pisatelj ic gospej : Marlitt, 
Heimburg^ Werner in Ouida. »Mnogo interesantnosti, še vec jokavega ide- 
alizma, največ slučajnosti, srečen konec, poroka in — povest gospe Pajkove 
je gotova.« Tako je sodil brez pretiravanja o »IdilÍ€ dunajskí » Slovanskí 
Svete. Povest je pisana sicer spretno in gladko ter bo zlasti mladenkam 
od 15. — 18. leta gotovo jako ugajala . . . 

Valjavčev životopis je spisal prof. Levec, priobčivši obširno 
Valjavčevo pismo, v katerem slika Valjavec sam svoja mlada in dijaška 
leta. Prof. Levec nam je práv dobro narisal v tej literarno-zgodovinskem 
eseju z značilnimi, krepkimi potezami Valjavca kot človeka: pesnika, uče- 
njaka in nabiralca narodnega blaga 

Naposled naj še omenimo, da je zunanja oblika ^knjižnice* (katera 
se dobiva posamič za 40 nove.) práv liena, da pa je slika Valjavčeva — 
kakor lani Knezova — slabá, ter da bi želeli skoro malo več skrbnosti v 
jezikovnem prirejanju knjižničnih spisov. !/os. G — d. 



Listek. 3 1 7 

Knjižnice za mladino nam je omeniti in oceniti to pot kar štiri 
snopiče, namreč 13, — 16. 

Dvojnati snopič 13. — 14. (cena 50 kr ) obseza: Pes m i cerkvene 
in d r u g e. Zložil Andrej Praprotnik. Drugi, pomnoženi natis. 
Str. 194. Na čelu zhirki je na 18 straneh životopisná črtica, ki jo je 
išolski mladini spisaU E. Gangl. — Čedna ta izdaja je tiidi okrašena s 
podobo pokojnikovo, in milo se nam stori, ko zazremo Ijubo, prijazno lice 
moža, ki smo ga vsi poznali in čislali, kolikor nas je sedaj živečih vrstnikov 
in ožjih rojakov njegovih, starih in mladih ; saj se je neizbrisno vtisnil v 
spomin vsem, ki so ga kdaj videli izza onih časov, ko je korakal na vsak- 
danje delo še krepak mož orjaške postave, pa do one dobe, ko je kot 
sključen starček že s težka, pa vedno vestno in zadovoljno prenášal breme 
svojih stanovskih dolžnosti. - Res, da Praprotnikove pesmi ne ustrezajo 
strogi pesniški tehniki, kateri se morajo dandanes klanjati naši pesniki brez 
izjeme. Saj jih pa tudi nočemo soditi s tistim strogim merilom, nego ob 
teh skromnih pesmicah se zamislimo práv kakor ob Slomšekovih v ono že 
dávno minolo dobo zorné mladosti, ko smo jih čuli prvič popevati pri 
službi božji in smo se jih potem tudi sami učili po šolskih klopeh. Ti spo- 
mini so vzrok, da, prebirajoč omenjeno zbirko, drage volje udušimo za 
hipec svojo kritično vest ter izkušamo obnoviti one mladostne čute ter se 
t ako pomladimo sami. S tega stališča treba presojati Praprotnikove pesmi 
in se čuditi môžu, ki je poleg napornega šolskega posla utegnil še toliko 
delovati. S preprostimi pesmicami pa je dosegel dvoje: sebi je lajšal težki 
jarem svojega poklica, a ustvaril si poleg tega z njimi trajen spomin. Tako 
se je znal in hotel poslaviti Praprotnik, ne pa tako, kakor nekateri njegovih 
vrstnikov tovarišev, ki so se uvekovečili s tem, da se še dandanes govori 
o njih neslanih dovtipih, mrcvarjenju slovenskega jezika in kaprolskem vte- 
panju nemščine (prim. začetek Valjavčevega životopisa v zadujem (II.) 
zvezku Knezove knjižnice). 

Snopič 15. nam je prinesel ^j^Zelene liste. Krátke povesti (21) za 
otroke staré 6 do 10 let. Po Francu Wiedemannu. Poslovenil Anton Bre- 
zovnik, učitelj.* Str. 96. Cena (trdo vezanemu izvodu) 25 kr. — Vobče 
potrdimo lahko tudi mi ugodno sodbo, ki so jo izrekli že nekateri hsti o 
tem snopiču. Nekatere povestice so zares lepe, in prvá je pravi biser mla- 
dinskega slovstva; tu je opisano^ ^^kako se je Francek spravljal spat*, pa 
s tako živo realistiko, da takoj vidiš, da je verno posneta po življenju ; nič 
narejenega, nič prisiljenega, nič izmišljenega >in usum delphini«, pa vendar 
tako ganljivo in otroško naivno, da ti seže do srca. Také naj bi bile pač 
vse povestice za mladino, potem bi jih vse rado čitalo, mlado pa tudi 
staro. — Manj so nam všeč med »zelenimi listi« taki, kakor je drugi in 
četrti (Hudobni Mihec, Priljuden deček), ki spominjajo na tiste šablonske 
pove.sti o grozno pridnih in strašansko hudobnih otrocih in o končnem 
običajnem njih plačilu, oziroma njih pokori. — Zopet si usojamo opomniti 
prevodilce mladinskih spisov, da od njih ne zahtevamo samo spretnosti v 
prevajanju, nego tudi nekoliko — zdravega okusa. 

Tudi 16. snopič >Knjižnice za mladinoc, ki je izšel 30. aprila t. 1. 
ter prinesel Slomšekovih spisov III. snopič, (Básni, prilike in 
povesti. Zanižjo in srednjo stopuj o. Odbral in priredil 



3i8 Listek. 

Janez Koprivnik), nam je bilo doposlalo uredni.štvo na ogled v izvesnih 
polah, hoteč zvedeti sodbo našega urednika (ki je tudi v književnem od- 
seku »Zavezinem«) o Slomšekovem >onikanju<. Znano je, da je Slomšek 
j^onikal* stariše, cluhovnike, učitelje itd , t. j. one osebe, do katerih naj káže 
otrok posebno spoštovanje. G. urejevalec, sodeč, da je to onikanje značilno 
za Slomšekovo pisavo, je je pustil neizpremenjeno, a uredništvo je je nado- 
mestilo povsod z vikanjem; mi sodimo, da po pravici. Možno, da je oni- 
kanje karakteristično za Slomšekovo dobo in njegovo pisavo; toda >Knjiž- 
nica za mbdino* nima nikakor namena, podati kritično, diplomatično 
natančno izdajo Slomšekovih spisov z vsemi njih posebnostmi in — recimo 
kar naravnost — tudi nedostatnostmi in hibami. Veseli bodimo Slomšeka, 
ki nam podaje toliko gradiva, vrednega obnov itve in porabe v vzgoje valne 
namene, hvaležni, da nam za mladinsko knjižnico ni treba vedno in vedno 
samo prevajati, ampak da lahko podamo mladini tudi kaj svojega. A 
iKnjižnica za mladinoc ima drugo nič manj važno dolžnost, da podaje vse, 
kar da med Ijudi, v vzornem jeziku, seveda v današnji knjižni slovenščini. 
In kdo bi tajil, da onikanje ni niti pristno slovensko, niti splošno Slovensko, 
nego lokalizera in smešno žalosten ostanek one naše tožne, sedaj že, hvala 
Bogu, pretekle dobe, ko so bili naši Ijudje nevoljniki in tlačani gospodu- 
tujcu ter so mu morali poljubovati strogo roko, ki je nad njimi vihtela 
palico! Kdor to pomisli, kako bi se mogel ogrevati za onikanje v knjižni 
slo venči ni ? 

Slovanské knjižnice je izšel snopič 48. — 49., ki velja za meseca 
marcij in april, ter prinesel Krilanovih poezij I. zvezek. Znano je, da je 
leta izšel že 1. 1887. in se prodajal po 1 gld. izvod; toda prišlo jih je 
zelo malo med svet. A uredništvo >Slov. knjižnice c, v kateri izidejo tudi 
dosedaj še nenatisnjene poezije Krilanove z obširnim životopisom pesni- 
kovim, »je sklenilo posebno pogodbo z lastnikom Krilanove ostaline, z 
visokor. g. Antonom Klodičem vit. Sabladoskim, ter prevzelo vso zalogo v 
svojo last. « Tako dobe torej naročníki >Slov. knjižnice« I zvezek Krilanovih 
poezij za 30 kr., a v razprodaji bode veljal izvod 50 kr. 

Pomladnih glasov, posvečenih slovenskí mladini, je izšel 
VI. zvezek. Z 8 slikami. Uredil in založil Matija Prelesnik. 
1896. Katoliška Tiskarna v Ljubljani. Str. 144. Cena izvodu: 
broš. 30 k r., v pol platnú 40 k r., v cel. platnú 55 kr. (nam se je 
poslal broširan izvod) ; po posti 5 kr. več. Dobi se pri Evg. Lam- 
petu, bogoslovcu v Ljubljani. — Poleg nekoliko drugega drobiža 
obsega ta VI. zvezek (ki je takisto ličen, kakor njegovi prednjiki ; tudi po- 
dobice so se posrečile) zlasti dve obširnejši piesi: Iz potné torbice, 
potopisne črtice Evgena Lampeta (68 str.), in pa daljšo epično poezijo M. 
Prelesnika: Slávna zmaga Gojnika vojnika. Dolenjska poves t. 
— Došlej smo utegnili samo Lampetov spis prečitati. Priznati moramo, da 
piše g. Lampe práv črvsto, sveže, in da ima brez dvoma lep pripovedo- 
valni talent, zlasti, kakor je videti, za potopisje. AU graje in svárila vredno 
pa je njegovo vsiljivo moralizovanje. Zanimivo, bodro nam opisuje 
potovanje v Benetke, krásno naravo, vtiske med potom in v Benetkah itd. 
(v 30 poglavjih), ali vse njegovo pripovedovanje je prepredeno in premre- 
ženo z opomini, vzpodbudarai, svárili, pobožnimi vzdihi, refleksijami itd. 



Listek. 



3Í9 



Videti je, da je šmátral g. Lampe bas te didaktičnomoralne primesi za po- 
sebno sol in vrlino svojega pripovedovanja; a bas ta namišljena začimba je 
vzrok, da nam njegovo pripovedovanje, ki je v svojem naravnem toku práv 
živahno, postane semtertja — neslano; druge, nego te sodbe ne moremo 
izreči o takem prisiljenem, za iiho privlečenem modrovanju, kakor je v 
10. poglavju (>Dolgo poglavje za mlade ljudi«) ali pa v i6. (^Mrzlica, 
smrt in zdravilo*) itd. Pa vse bi še bilo, ko tiste refleksije ne bi bile samo 
pobožné, ampak tudi bistroumne in globoko premišljene ter prepričevalne ; 
ali včasih so tako neusmiljeno bosé in pa bridko naivne, in če bi jih či- 
tajoča mladina res temeljito proučila ter si jih za uho zapisala ali pa k 
srcu vzela (česar pa ne verjamemo, ampak pusti jih na stráni, kakor za- 
vržemo grenke in trde lupine, a snemo jedrca), tedaj bi mnoge Lampetove 
refleksije rodile v mladih glavah čudne, tudi krivé názore o svetu, o sve- 
tovnih dogodkih, njih vzrokih, nagibih delujočih oseb itd. 

RekJi smo, da je tista moralizovalna navlaka prisiljena. Mislimo si 
namreč, da je g. Lampe človek, kakršni smo vsi drugi, in, kakor káže po 
nekod njegov životopis, jako dovzeten, bistroviden mož, ki z bodrim očesom 
opazuje naravo in Ijudi ; práv zategadelj pa si ne moremo misliti, da bi 
g. Lampe potujoč imel nataknjene tiste grozne moralizovalne naočnike, s 
katerimi za vsakim grmom in vsako vodico v naravi, za vsakim umotvorom 
in vsakim dogodkom vidi zapisan kak — mene tekel fares ; mislim, da 
sploh ni takih Ijudi, in tudi sopotujoči duhovniki in redovniki niso nikdar 
naredili na nas takega vtiska, nego so bili navadni Ijudje, kakor mi drugi. 
Gorje pa, če bi naleteli res kedaj na takega sopotovalc.a ; mislimo, da bi 
ga nas bilo kar groza, kakor tistega večnega žida. No sodimo, da g. Lampe 
tudi ni takov Ahasver, nego šele doma, pri pisalni mizi, ko je poleg brljave 
svetilke začel polagati na papir tiste svoje beležke s potovanja, tedaj si je 
šele nataknil tiste naočnike na nos, in tedaj se ni mogel ubraniti izkušnjavi 
ter je pograbil brumnih refleksij z vseh koncev in krajev. Tako je prišlo 
med sveže spotoma nabrane spominčice dokaj pustega ščavja in perečih 
kopriv. V prihodnje naj nam podá samo one, te pa naj pusti, kjer so. 

O epični poeziji Prelesnikovi prihodnjič kaj. 

Biser-ljubav zlasti za Slovane. Pojasnil Dr. Bratoljubič 
Domobranski. L j ubíjaná. Tiskarna Rud. Miličeva. — Ljub- 
Ijana. 1896. — Na notranjem naslovnem listu je natisnjeno: >Gaslo: 
Ljubimo se brat j e, Ijubimo i dom.< Na priloženem rdečem lističu 
čitamo: ,;, Biser-ljubav zlasti za Slovane. Poezije, spisal dr. Bratoljubič Do- 
mobranski. Lična knjiga blizu 200 str. Pregreva jo solnčno-žarno, srčno- 
milo, rodo in domoljubje, ter preveva narodni ponos in zlata skrb za Slavo. 
Med dr. so nekaj posebnega mnoge originálne iskrice in pušice. Skoro však 
najznamenitejši Slovan, najbolj Jugoslovan blišči tu v svojem žaru, skoro 
vsaka slovanská znamenitost v njej čitatelja čara. Najčistejše rime. Čisti do- 
biček je namenjen večidel družbi sv. Cirila in Metoda. — Svečenici, uči- 
telji, Ijubka mladina in dr. sezite po njej pa pošljite 65 kr. gosp. J. Bonaču 
v Ljubljano. Dobivajo .se za to knjižico tudi originálne platnice á 20 kr., 
s pošto 25 kr. — Na notranji stráni naslovnega lista je zopet gaslo: »Na- 
prej zastáva Sláve*, in posvečena je knjiga: ». . . Josip Juraju Stross- 



320 Listek. 

mayer (sic!), Jugoslovanu ,par excellence', potem P. J. Velikánom Prvákom 
i genijem Miklošiču* itd. 

Smer in približno tudi vsebina te prerodoljubne knjige je označená 
že dovolj z navedenim naslovom, priporočilom in posvetilom, Nismo sicer 
utegnili natanko prečitati knjige razen XXIII stráni obsezajočega »uvoda i 
predgovora«, vendar naša sodba je že skoro gotova. Ko bi knjigo tehtali 
zgolj po rodoljiibjíi, tedaj bi bila zlata vredna ; kajti da je >solnčno-žarno 
rodo- in domoljubje» vodilo pisatelju pero, o tem priča skoro vsaka strán. 
Tudi ne odrekamo pisatelju neke naobraženosti in zvedenosti v slovanskih 
in slovenskih vprašanjih, in obširni ^^^uvod in predgovor*^, kateremu ravno 
ne moremo očitati skromnosti, dokazuje, da se mož teh vrlin tudi zaveda. 
Takisto pa izpovemo brez okolišev, da i oblastní predgovor i vsaka strán 
knjige samé razodeva moža — samouka, ki je mnogo, mnogo čital, zaužil 
mnogo politiške in tudi filološke hrane, a je ni — prebavil. Pečat diletan- 
tizma je prejasno udarjen vsej knjigi. Te naše sodbe ali bolje obsodbe se 
nam ne zdi potreba obširneje utemeljevati z dokazili, ker smo prepričani, 
da zdravi okús našega občinstva knjigo navzlic rodoljubni smeri gotovo 
odkloni. Žal, da se pri teh razmerah ni nadejati rnnogo čistega dobička 
na korist dični naši družbi sv. C. in M. 

Ilustrovaná izdaja Jenkovih pesmi. Ravnokar je izšla nová ele- 
gantná izdaja pesmi Šimona Jenka in sicer I. del. Uredil je pesmi Anton 
Funtek, ki je za úvod tudi spisal življenjepisne črtice o pesniku, izdal in 
založil pa jih je Ijubljanski knjigotržec Oton Fischer. Prelična drobná knji- 
žica je povsem podobná izdaji Prešernovih pesmi, katero je nedávno oskrbei 
isti založnik. Poleg podobe pesnikove jo krasi devet izvirnih ilustracij, 
katere je práv srečno izvršila vrlo domáca umetnica J. Kobilca. Že zdavnaj 
zaželeno novo izdajo krasnih Jenkovih pesmi ocenimo v prihodnji številki, 
ker nam je za majnikovo došla prepozno. — Cena i gld., po posti i gld. 5 kr. 

Solska družba s v. Cirila in Metoda nam je doposlala svoj IX. 
»Vestnik«, ki ga je ^pôvodom X. redne veliké skupščine v Kranji dne 
8. avgusta 1895 izdalo in založilo vodstvo.* V Ljubljani. Tisek J. Blazni- 
kovih následníkov. 1895. Str. 114. — Družba šteje po tem X. izkazilu 
11,176 družabnikov v 131 podružnicah. Nje knjižnica pa šteje desetero 
zvezkov, izmed katerih pa so L, II. in IV. popolnoma pošli, tako da bi 
jih »družba zopet nakúpila, če jih je kdo oddati voljan.« 

Fotografovanje supraselskega rokopisa. Kakor je znano, se na- 
haja del tega rokopisa v Ijubljanski licealni knjižnici. Da se omogoči na- 
tančno proučevanje teh listov, je naročila cárska akademija znanosti v 
Peterburgu tukajšnjemu fotografu Helferju, da fotografuje vse liste, ki se 
tukaj nahajajo, nalepi posnetke na posebne kartóne in napravi tako iz njih 
nekak album. Nekaj takih albumov, kažočih natančne posnetke imenitnega 
rokopisa, je Helfer že izgotovil in odposlal akademiji v Peterburg, vseuči- 
liškim knjižnicam v Moskvi, Varšavi, Pragi, na Dunaju in v Zagrebu. — 
Nekatera druga vseučilišča, báje Ivovsko, berolinsko in druga so tudi že 
naročila také albume. Ako bi ga želel kak zasebnik, ga lahko naroči pri 
g. A Zagorjanu, knjigotržcu v Ljubljani. Le-ta je bil tudi tako prijazen 
ter nam je poslal tak posnetek enega lista^ za kar ga toplo zahvaljujemo. 



Listek. 321 

Dunaj v zgodovini slovenskega slovstva. (Konec.) 

L. 1892. je ustanovila po vzoru mladočeških kolegov deseterica ve- 
likošolcev mesečnik slovenskega dijaštva, ,V e s n o', ki je izhajala po enkrat 
na mešec. Njen namen je bil, vzgajati pisateljski naraščaj, širiti politični radi- 
kalizem, delovati za ustanovitev slovenské univerze v Ljubljani in se potezati 
za višjo žensko izobrazbo, Prvi ustanovnik ji je bil pokojni Janko 
Vencajz, uredniki pa F r. Goestl, F r. Govékar in (deloma) J o s. 
Žili h. Glavni sotrudniki so ji bili poleg ustanovnika in urednikov: R. 
Murnik, Iv. Robida, Fil. Gorup, K. Geiger in I v. Ber n i k. 
Vsled gmotnih izgub in zatiranja od neke stráni pa je ta prvi sloven. di- 
jaški list po tretjem letu prenehal izhajati, in večina dijaštva se je oklenila 
^Slovan. Sveta^, odkar se je preselil iz Trsta na Dunaj. 

L. 1894. je izdala tSlovenija« ob svoji petindvajsetletnici obširno 
;jSpo menico^, katero je temeljito sestavil jurist Janko Vencajz, ki je, 
žal, legel v prezgodnji grob. 

Dočim se je oklenila dunajská slovenská mladina z ogromno večino 
»Slovenijec, so si ustanovili starejši Slovenci svoj zabavni in literárni >Slo- 
venski klube, ki je slávil jeseni 1. 1895. že desetletnico svojega veselega 
in slovenskému slovstvu plodonosnega delovanja. Klubu voditelj je stari, zá- 
služní naš pisatelj g. Ivan Navrátil; glavni člani njegovi pa gg.: Stritar, 
dr. Janko P aj k, Pavlina P aj ková, dr. Simonič, F r. Suklje, 
dr. Šedej, dr. Sežun, Jančar, Seshun, dr. Murko, dr. Primožič, 
dr. Mantuani,Kaš,dr, Strekelj,R. Pukl, Vavpotiči. dr. V klubu 
pojo, tamburajo, citrajo, goslajo, igrajo na klavir ter se zabavajo z rodo- 
Ijubnimi napitnicami. Koliko pa je deloval klub došlej za naše slovstvo, je 
razvidno iz beril, ki so se ob klubovih večerih čitala, in katerih večina 
je bila objavljena v slovenskih listih, zlasti v »Ljublj. Zvonu c Navedem 
naj le najvažnejša : ^) 

Dr. Homan; »0 sportu«. 

Stotnik Igo Kaš: »Dalmatinske povesti*. — »Potovanje od Rena 
do Leite*. — » Bosna in Hercegovina «. 

Dr. Mantuani: ^^Narodna slovanská obrtnija*. — j^Tri dni ob 
Sprevi*. 

Dr. Murko: > Praská jubilejná razstava«. > Národopisná razstava 

čeho-slovanska«. — »0 potovanju po Rusiji*. 

Ivan Navrátil: ^O slovenskih vražah (luna, nevidnost)*. 

Dr. Primožič: iPotovanje po Italiji« (slike s skioptikom). 

Dr. Janko Pajk: iDr. Jos. Mislej, slovenskí filozof*. — »0 živ- 
ljenju«. — »Franjo Miklošič«. — »Davorin Trstenjak*. 

Pavlina Pajkova: »Aforizmí o ljubezní«. — »Aforizmi o prija- 
teljstvu*. — »0 ženstvu*. — »Sreča življenja*. 

Stritar: »0 Levstiku*. — »Srce«. — »Drobiž*. — »Otročje pesmi*. 
— »Nova pota«. — »01ga. Novela v verzih«. — i Večerná*. — »Otročje 
pesmi*. — »Domače pesmi*. 

Hônigman: ^^0 gluhonemih« (s slikami). 

1) Za nekatere podatke o klubu zahvaljam g. profesorja dr. J. Fajka, kot glavni 
vir pa sem porabil f Venca j za ,,Spomenico'" in nekatere beležke, katere sem našel 
med njegovo liter. zapuSčino. 0/>. pis. 



322 Listek. 

Glavni namen klubu, ki nikakor ni političen — kakor bi sodil kdo 
po imenu — je : pospeševati spoznavanje dunajskih Slovencev med seboj ; 
zabáva, ako je po sodelovanju mlajših možná, seveda dobro dojde. Dve 
točki pa se verno in dosledno izvršujeta v tem klubu: literárna, tudi pro- 
svetna predavanja, pa — nabiranje novcev za ražne národne potrebe. Pra- 
vega načelništva v smislu zákonov o družbovanju pravzaprav klub nima, 
tudi nobenih pravil, nobenih zasedanj, volitev, zápisníkov i. t. d. ni. Tudi 
nima stalnega sedeža ali stanovanja, a tudi premoženja ne. Navzlic svoji 
navidezno jako rahli organizaciji pa ,,Slovenski klub", kakor smo se uverili, 
práv plodonosno deluje. 

S tem naj zavŕšim svoje nepopolne črtice, želeč, da bi se dunajskí 
Slovencí vsaj še v podvojenem številu oklenili svojih zbirališč : „Slovenije" 
in „Sloven. kluba" I 

Star * Slovenijant ^ sedaj Han *Slov. kluba*. 

Popravki k článku ^^ Dunaj v zgodovini slovenskega slovstva*. 

(Ljublj. Zvon, XVI., str. 254. — 256.). i) 

Na str. 255. píše g. pisatelj : » Jeseni 1 1855. pa so prišli na Dunaj 
še ^ Vajevci * : D. Jenko, S. Jenko, Mencinger, Stritar in Zvegelj, 
ki so po letí 1. 1860. pridobili svojemu >Hainbundu« še Zarnika, Er- 
javca in druge.* 

V teh vrstah tiči precej ])omot. 

»Vaje« so leta 1 854/5. spisovali Ijubljanski osmošolci B r íl (f av- 
gusta 1. 1855. v Polhovem Gradcu), Erjavec, S. Jenko, V, Mandeljc, 
M. P o vše, Tu šek in Zarnik. 

Stritar je bil pač součenec teh pisateljev, a kot alojzíjanec ni písal 
v »Vaje*^. 

Žvegelj je dovŕšil gimnazijo že leta 1854. in je bil takrat. ko so 
se spisovale » Vajec, že gojenec orijentalske akademíje na Dunaju, kamor 
mu je kot jako nadarjenemu alojzijancu ugladil pot knezoškof A. A. Wolf. 
Na Dunaju je Žvegelj pač občeval s Stritarjem, svojim tovarišem iz alojzi- 
jevišča, v večjo Slovensko družbo pa kot » diplomat* ni zahajal. 

Davorín Jenko je dovŕšil gimnazijo v Trstu in tedaj tudi ni bil 
^Vajevec*^. 

Mencinger je bil 1. 1855. šestošolec v Ljubljaní in ni bil sotrudnik 
tVaj«; prišel je na Dunaj leta 1857., a ne 1. 1855. 

Zarnika. in Erjavca ni bilo treba šele 1. 1860. pridobivati tHain- 
bundu*, ker sta bila že od 1. 1854. tega »Haínbunda« odlična, pravá uda. 
Vsi » Vajevci* so leta 1855. f^ovršili gimnazijske študije, vsi (razen S. Jenka, 
ki je bil eno leto bogoslovec v Celovou, in umrlega B r i 1 a) so prišli jeseni 
1855. 1. na Dunaj. Erjavec ni prišel šele 1. 1860. na Dunaj, pač pa je 
bil to leto že profesor v Zagrebu. — 



1) Cenjenega pisatelja ti popravki goto vo ne bodo žalili, ker si je bil, pišoč jih, 
sam v svesti, da so iijegove beležke nepopolne; saj ni imel niti dovoljnih pripomočkov 
pri rokah, kakor nam je sam pisal. A vkljub nepopoluosti dotičnega gradiva g. pisatelj 
vendar ni maral odlašali z njega objavo, češ, naj spopolnijo drugi preostale vrzeli in 
druge pomanjkljivosti. Zato nam je leta spopolnitev dobro došla, tem bolj, ker se tiče 
fakta, ki je silno važen za ra7vUnievanje našega njijnovejšega slovstvenega razvitka. 



Listek, 323 

Zadnji odstavek na 255. str. in četrti odstavek na 256, str. sta po- 
trebná nastopnih popravkov : 

Stritarja sta pridobila za javno pisateljevanje (na tihem je bil že 
poprej pesnik in pisatelj) J u r č i č in C e 1 e s t i n ^ ki sta prišla na Dunaj 
jeseni 1. 1865. Stritar je že prejšnja leta poskúšal ustanoviti literárni klub, 
a navadno se je oglasilo mnogo údov, pa rcalo delavcev. Zato je 1. 1867., 
ko sta prišla na Dunaj F r. Levec in Suklje in leto poprej iz Zagreba 
Ogrinec, nekako izbral môže, ki so mu bili po volji, ter ustanovil neke 
vrste prijateljsko literarno društvo. Udje tega društva, ki se je shajalo ob 
nedeljah popoldne v Celestinovem stanovanju (v tretjem okraju ,na Ko- 
stanjevici *), so bili : Stritar, Jurčič, Celestín, Levec (le-ta spadá 
v to dobo, ne pa v novo dobo po 1. 1876., kamor ga je postavil g. pi- 
satelj na 256. str. v 34. vrsti ; kajti to leto je bil Levec že profesor v 
Ljubljani) in Ogrinec. Vsaki ud je moral prinesti k seji svoj »pensum«, 
ki ga je na glas prebral in so ga potem kritikovali. Odločevalno besedo je imel 
navadno Stritar, ki je z resnimi ali pa dovtipnimi, ironskimi ali sarkastičninii 
besedami spis odobril ali pa odklonil. Ti spisi so se tiskali v »Glasnikuc 
(1. 1867. in i868.), v »Mladiki« (1869.) in v >;,Zvonu« (1870.). Vsi dru- 
štveniki so zahajali po seji v Kornhuberjevo kavarno pred Elizabetinskim 
mostom, kjer so se jim vsako nedeljo pridružili še Suklje, Kos (trgovinske 
akademije slušatelj), dr. Unterlugauer (jožefinec) in zlatar Si m onetti. 
Večkrat so se literárni razgovori nadaljevali zvečer v Stritarjevem stanovanju 
na Wiednu. 

Fr. Ma r n ni bi) ud te družbe, ker sploh nikoli ni študiral na Dunaju, 
ampak v Pragi in v Gradcu. 

Te napake se mi je zdelo treba popraviti, da ne zalezejo v kakšno 
književno zgodovino, iz katere bi jih bilo pozneje tem težje iztrebiti. 

Vladimír Levec. 

Slovensko gledališče. Od 15. marcija dalje pa do zaključka sezóne 
smo imeli še šest gledaliskih i)redstav. Dne 17. marcija se je pela na ko- 
rist operní pevki gospici Jungmanovi četrtikrat opera ^^Karmen*, dne 
19. marcija na korist marljivemu kapelniku Benišeku opera »Faust^ ; dne 
22. marcija se je ponavljal tRevček Andrejček«; dne 24. marcija sta imeli 
svoj častni večer gospici Slavčeva in Polakova in se je pela ta večer šestič 
v letošnji sezoni opereta »Mam'zelle Nitouche; dne 28. marcija se je po- 
navljal na korist opernému zboru t Trubadúr «, a dne 31. marcija se je 
igral na korist gospodu Danilu Goethejev ^Egmont*. 

Razen tega je bila dne 11. aprila še izredna predstava, in sicer so 
se igrali ta večer na korist nekaterim igralkam in igralcem tretjič »Raz- 
bojniki«. 

Nov je bil torej v tem času .samo »Egmont«, ki pa ni imel poseb 
nega uspeha. Tega je nekoliko krivá igra sama. Goethejevi dramatični pro- 
izvodi so pač polni najlepše poezije, a nedostaje jim one dramatične moci, 
po kateri se n. pr. odlikujejo dráme Shakespearjeve ali tudi Schillerjeve. Da 
pridejo do veljave, treba, da so posamezne uloge v posebno spretnih rokah. 
Gospod Danilo, ki je igral Egmonta, bi bil morda še zadostil svoji ulogi, 
ako bi mu bil dan dar govora. Toda njemu se beseda venomer ali zaletava, 
ali pa zatika, in da kaj tacega ne pristaje junaku, kakr.šen je Egmont, je 



324 Listek. 

jasno. Gospica Teršova nam je kot Desdemona bolj ugajala, nego kot Klára. 
Sicer pa uloga Klárina ni posebno hvaležna; ona ima preveč igrati, a pre- 
malo govoriti. To je utrudljivo in zahteva izredne igralske nadarjenosti in 
šole. Albo je igral gospod Ineman s primerno dostojnostjo. Druge uloge so 
bile v bolj ali manj srečnih rokah. 

Dasi torej s to predstavo nismo bili posebno zadovoljni, smo pa 
vendar intendanciji slovenskega gledališča hvaležni, da je spravila tudi 
PZgmonta na oder. Práv je, da je bil zraven Shakespearja (Otelo) in Schil- 
lerja (Razbojniki) letos tudi Goethe zastopan v našem gledališču. Veseli 
nas to zlasti iz nekega vzroka; iz tega namreč sklepamo, da uvideva in- 
tendancija slovenskega gledališča potrebo, da se neguj na našem odrú tudi 
klasična dráma. Ne samo zábave, tudi umetniškega užitka naj podaje gle- 
dališče občinstvu. Gledališče je bilo svoje dni človeštvu nekako odgajališče. 
Da v sedanjih časih to izključno ne more biti, vemo dobro, toda tudi 
izključno zabavišče ne bodi. Vsekakor naj bi se v prihodnje klasičnim pro- 
izvodom odmerilo nekoliko vec večerov, nego je bilo to dosedaj v navadi. 
Da občinstvo tému ni nasprotno, to so pokazale dosedanje izkušnje. Otelo 
je bil n. pr. obakrat práv dobro obiskan. Tudi pri nas se nahaja dovolj 
izobražencev, ki hrepene po višjem úžitku, in kar nič se ni bati, da bi 
bilo gledališče pri Shakespearjevih ali Schillerjevih žaloigrah prazno ; samo 
za to treba skrbeti, da se igrajo zares dobro. 

(Dalje in konec prihodujič.) 

>jGlasbena Matica* na Dunaju. Mali naš slovenski národ, od nekdaj 
zaničevan in teptan od premnogih sovražnikov, je pred kratkim slávil v 
prestolnem mestu dunají:kem zmagoslavje, kakršnega si tudi najživejša do- 
mišljivost ne bi bila mogla naslikati. To je bil velik slovenski praznik, ki 
se bode lesketal še v pozni zgodovini našega národa liki demant na zlatem 
perescu sredi diadema. »Glasbene Matice* pevski zbor je bil šel na Dunaj, 
da se s pesmijo pohlevno zahvali »zlatemu dunajskému srcu*, katero je bilo 
ob groznih potresnih časih na pomoč prihitelo nesrečni Ljubljani in njeni 
okolici s tako ganljivim človekoljubjem in s tako bogato radodarnostjo. 
Toda ta zahvalni poset se je v daljnjem mestu izpremenil v občudovanje 
slovenské pesmi, v presenečenje nad toli resno gojitvijo umetnosti med nami, 
v priznanje kultúrne sposobnosti Slovencev. Nesreča je bila Dunaju vzbudila 
človeške čute do nas siromakov, naša pesem pa mu je izzvala oduševljeno 
priznanje naših umetnostnih teženj. Mogočna prestolnica ob zelenih dunav- 
skih bregovih, na katero veže naš národ že od nekdaj neka bájna moč, je 
s téma dvema činoma razkrila vso svojo divno duševno visokost, katera ne 
pozná nizkotnih razločkov, ko treba pomagati nesrečniku, katera pa ta- 
kisto rada tudi priznáva vsaki odlični pojav pravé sposobnosti. Res, na 
etičnem in pa na umetnostnem polju si narodi podajejo rokel Dolgo smo 
živeli komaj poznani, zdaj nas je pa Dunaj dvignil iz krivične nam téme 
nepoznanosti v sinje višave občudovane umetnosti. Sláva mu za to ! 

Zahvalna in dobrodelna koncerta sta se vršila dne 23. in 25. sušca 
v veliki dvorani dunajskega glasbenega društva v korist dunajskim ubožcem, 
avstrijski družbi rdečega križa, dunajskí radovoljni rešilni družbi in prvi 
dunajskí Ijudski kuhinji. Zadnja tri društva so bila namreč prihitela s celimi 
oddelki svojih človekoljubnih naprav v Ljubljano na pomoč. Vzpored obeh 



Listek. 325 

koncertov je bil isti, kakor dne 9. in 16. sušca v Ljubljani, ko se je pred 
ožjim Ijubljanskim občinstvom vršila nekaka glavna preskušnja za Dunaj, o 
čemer je ,,Lj. Zvon'' že poročal, kakor je svoj čas tudi že prinesel stro- 
kovnjaške ocene vseh posameznih točk. Samo prvá točka je bila na Dunaju 
drugačna: Stritarjev prológ „Laibachs Dank'* (zahvala Ljubljane), katerega 
je govoril dvorni igralec g. V. Kutschera, in kateremu je sledila cesarska 
pesem v slovenskem jeziku, spremljana od orkestra. Ta vznositi prológ je 
napravil takoj velik vtisk, ker je s prisrčnimi, velepoetičnimi besedami tol- 
mačil Dunajčanom namen našega poseta in končal v pravem patrijotičnem 
dúhu s pozivom, da se pred vsem zapoj „Bog ohrani". Zaradi popolnosti 
in zgodovinske vážnosti navedemo ves vzpored, ki itak še ni bil tu ob- 
javljen. 2. Jacobus Gallus, „Musica noster amor", šesteroglasen madrigal a 
capella, prirejen od dra. J. Mantuanija (zložen je bil skoro isti dan pred 
300 leti). — 3. Slovenské národne pesmi, za mešani zbor harmonizoval M. 
Hubad : a) ,Je pa davi slan'ca padla"^, b) ,, Prišla je miska", c) ,,Pod oknom", 
d) „Bratci veselí vsi", e) „Ljub'ca, povej, povej'', f) ,,Skrjanček poje". — 
4. Zdenko Fibich, „Pomladna romanca", za soli, zbor in orkester, op. 23. 
Soli : gdč. M. Sevčikova, član slovenské opere (soprán), g. V. KHment, član 
češkega narodnega gledališča v Pragi (bas). — 5. Anton Nedvéd, „Nazaj 
v planinski raj", mešan zbor a capella. — 6. Anton Foerster, ,,Ljubica", 
mešan zbor a capella. — 7. Anton Bruckner, ,,Te Deum", za soli, mešani 
zbor, orkester in orgie. Soli : gdč. S. Chotek (soprán) in E. Hofmann (alt), 
člana dunajskega društva ^.Singverein der Gesellschaft der Musikfreunde", 
gg. Lašek (tenor) in V. Kliment (bas), člana češ, nar. gled. v Pragi. Prvi 
koncert je vodil g. M. Hubad. — Drugi koncert se je vŕšil pod osebnim 
vodstvom skladatelja Antona Dvoŕáka, ki je nalašč za to prišel iz Londona. 
Izvajal se je „Mrtvaški ženin"^ balada, češki spisal K. G. Erben, poslovenil 
J. Stfitar; za soli, mešani zbor in veliki orkester uglasbil Anton Dvoŕák 
(op. 69). Soli: gdč. Fr. Vrhunc (soprán) in gg. Lašek (tenor) in Kliment 
(bas), člana češkega nar. gledališča v Pragi. — Pri obeh koncertih je so- 
deloval veliki orkester dvorne opere. Zbor je štel do 200 pevk in pevcev ; 
dáme so obakrat nastopile s slovensko-narodno nošo, z „avbo" ali s ,,pečo", 
gospodje pa s frakom. Oba koncerta sta bila razprodana, dasi gre v to naj- 
večjo dunajsko koncertno dvorano nad dve tisoč Ijudi. 

Nekaj prvi, nekaj drugi koncert so počastili : od cesarskega dvora 
cesarjev brat nadvojvoda Ludvik Viktor in pa nadvojvoda Evgen, 
dalje predsednik in oba podpredsednika državnega zbora: tajni svetnik barón 
Chlumecký, dr. pi. K a t h r e i n in vit. Abrahamowicz, mnogo državnih 
poslancev, med njimi seveda vsi slovenski, član gosposke zbornice N. D u m b a , 
predsednik deželnega sodišča gróf Lamezan, okrajni glavar in tačasni 
namestnik dunajskega župana dr. pi. F r i e b e i s , zborovodja K r e m s e r , 
predsednik dunajskega moškega pevskega zbora komorni svetnik Neuber, 
mnogo aristokraških dam, med njimi baronica Gautsch, kritiki vseh du- 
najskih večjih Hstov, med njimi sosebno dvorni svetnik in vseučiliški pro- 
fesor dr. Ed. Hanslick („Neue Fr. Presse"). dr. Rob. Hirschfeld 
(„Presse"), dr. Maks Kalbeck („N. W. Tagblatt"), Lud. Speidel („Frem- 
den-Blatť*), dr. Alb. K au der s („W. Allgemeine Zeitung" in „Wiener- 
Journaľ'), dr. J. Kônigstein („Extra Blatť'), Rih. Heuberger {„W. 



320 Listek. 

Tagblatť*), minist. svetnik dr. pi. Woerz („Sonn- und Montagszeitung' ), 
dr. Hans Paumgartner („W. Abendpost"), Bald. B r i c h t („Oesterr.- 
Volkszeitung-*), Friderik vitez Gaigg von Bergheim („Reichspost '), Alb. 
Roncourt („Neuigkeits Welt-Blatt"), dr. Teod. Helm („Deutsche Zei- 
tung"), dr H. Sc h en ker („Die Zeit") i. dr. 

Vzvišeno lepi namen vsega podjetja, jako taktná prireditev brez vsake 
politične primesi, impozantní, divno slikoviti nastop — že to je moralo 
vzbuditi resno upoštevanje od časnikarske stráni, kaj-li šele duhoviti vzpored 
in vzorno izvajanje. Toda ni, da bi se sami hvalili, čujmo le, kakšen vtisk 
SQ dobili Dunajčanje od slovenskih koncertov. Do malega vsi dunajskí listi 
so z najlaskavejšimi besedami priznávali nepričakovano veliki uspeh, ki se 
je javljal s čedalje burnejšim, na Dunaju nenavadnim odobravanjem : čudili 
so se, da je v mali, daljnji Ljubljani sploh možno tako resno gojiti umet- 
nost ; občudovali so krasoto slovenské národne pesmi ; divili se pevskemu 
materijalu in umetniško dovŕšenému izvajanju, katero da je prekosilo celo 
Slavijanskega svetovno znani zbor; priznali so, da bi se marsikatero dunajsko 
pevsko društvo mnogokaj lahko naučilo od Slovencev; zavzeti so se povpra- 
ševali, je-li res trebalo šele potresa, da se je Dunaju podal tak glasbeni 
užitek itd. Tudi vse soliste so pohvalili, med njimi sosebno našo rojakinjo 
gdč. Verhunčevo. Naši politični listi so prinesli doslovne odlomke ob- 
širnih teh ocen ; nam bodi dopuščeno, da le splošno označimo ta znameniti 
naš kultúrni pojav. Krátko, toda zelo značilno je neki Dunajčan izrazil ves 
pomen teh koncertov: „Jetzt muss man die Slovenen ernst nehmen". Nad- 
vojvoda Ludvik Viktor pa je odboru rekel, da že dolgo ni čul tako lepega 
petja. Celo presvetli cesar sam je odUkoval „Glasbeno Matico" s tem, da 
ji je naklonil veledušni dar 400 gld. Nasproti približno dvajsetim ugodno 
sodečim listom so se samo trije listi (»Ostdeutsche Rundschau c, t Deutsche 
Zeitungc in »Die Zeit«) iz politiških ozirov nekaj izpodtikali nad 
koncerti. Te politične of>ire je dr. Helm v » Deutsche Zeitungc kar narav- 
nost priznal. Toda niti ti listi niso mogli popolnoma prikriti — in to nam 
je najvažnejše — da je bilo vse zborovo izvajanje umetniški dovršeno. To 
nekaj sami izrecno priznavajo, še več pa se čita med vrstami. 

Tako je sodil o nas Dunaj, to v glasbi tako razvajeno „mesto petja"^ 
kjer se je, kakor malokje, raz vila najstrožja, nezavisna, vso glasbo prevla- 
dujoča kritika. Kogar prizná ta kritika, ta sme reči o sebi, da je zares 
uspel. Kdo bi torej zameril , da so nam vsem udeležnikom, čitajočim 
drugo jutro poročila dunajskih listov, solze kapale, solze neopisne radosti? 
Toda kaj samo solze! Neko sicer zelo resolutno in energično odbornico 
ženskega zbora je tako ganilo, da je glasno zajokala in, prestrašeno mater 
objemajoč, ihtela: „Oh, mama, pusti me, da se razjočem, da mi veselja ne 
poči srce!" 

Pa še nekaj so Dunajčanje posebno hvalili, in vredno je, da to tu 
zabeležimo: zorno krasoto ,,slovenskega dekleta". „Toliko lepote že dávno 
ni bilo združené na enem mestu", je pisal neki list 1 ! Enako láskavo so se 
izražali o okusni bujnosti slovenské národne nose. — 

Zaslugi priznanje 1 Idejo dunajskih koncertov je prvá sprožila — ženská, 
soproga g. dr. J e n k a, Toda ideja bi bila ostala pobožná želja, ako ne bi 
imeli njega, ki je duša pevskega zbora, ki je sam dvignil zbor do sedanje 



Listek. 327 

višine, ako ne bi imeli — Hu badá, Njegove genijalnosti in zasluge za 
pevski zbor nič bolj ne osvetljuje nego ta dogodbica. V orkestru dvorne 
opere so sami profesorji konservatorija ali sicer muziki na glasu. Umevno 
je torej, da so naše dunajsko podjetje sprva gledali malo od stráni. Šeste- 
rica njih se je bila kar naravnost izrazila, da ne igra pod nepoznanim di- 
rigentom. Ko pa je bila prvá izkušnja, se je hkrati izpremenila vsa situvacija: 
kar se le málokomu pripeti, to se je pripetilo našemu Hubadu : orkester 
je konec prvé in vsake nasleduje točke glasno izražal priznanje z dolgo- 
trajnim, iskrenim „tušem", in čulé so se jako láskavé pohvale dirigentu in 
od njega izšolanemu zboru. Nato se je tudi omenjena šesterica rade volje 
uklonila in — prišla svirat. Smelo trdimo, da je malo mož med nami, ki 
bi bili v tako kratkem času toliko koristili ugledu Slovencev, kakor gospod 
Hubad. — Veliko čast je Slovencem izkazal gosp. Dvoŕák, eden največjih 
sedaj živečih glasbenikov, da je tako daleč prihitel in sam vodil svojega 
„Mrtvaškega ženina", ki do sedaj še ni bil znan na Dunaju. — Za podjetje 
samo pa si je pridobil neprecenljivih zaslug gospod deželni predsednik 
barón H e i n , ki ni samo od prvega početka odobraval lepe misii, ampak 
ji tudi dejansko in odločilno pomagal do uresničenja. — Poleg njega treba 
priznati požrtvovalno delovanje Ijubljanskega pevskega in pa dunajskega po- 
možnega odbora, sosebno njiju načelnikov, dvornega svetnika Sukljeta na 
eni stráni^ sodnega svetnika Vencajza na drugi. — Končno ne smemo 
pozabiti tudi gosp. Funtka, ki je z izbornimi nemškimi prevodi tolmačil 
Dunaju našo pesem. 

O veselem sestanku po drugem koncertu v hotelu »Englischer Hof« 
in o raznih govorih na njem, dalje o posebnem vlaku, katerega je dovolilo 
vodstvo južne železnice z veliko naklonjenostjo in z izredno ugodnimi pogoji, 
in naposled o zelo slovesnem in prisrčnem sprejemu v Ljubljani od stráni 
mestnega zastopa in vojaškega poveljstva — le-to je bilo poslalo vojaško 
godbo v pozdrav na kolodvor — o vsera tem so drugi naši listi poročali 
obširno in zanesljivo, a nam zadoščaj, da smo se le dotaknili stvari. 

Tebe pa, dična ,,Glasbena Matica", ki si naše veselje, naš ponos, tebe 
čuvaj Bog, da nam še nadalje osvetljuješ Slovensko ime, da nam z živim 
vzgledom kážeš, kako je delovati v pravo in trajno slavo narodovo ! 

A. Štritof. 

• Lublani. Čestí spisovatelé Slovincum. Spoŕadal Jaroslav Vrchlický. 
Ve slovanské Praze. Tiskem E. Beauforta. Nakladem vlastním. 1896. Cena 
90 kr.c — Da je lani med vsemi slovanskimi plemeni češki národ naši 
razrušeni Ljubljani najbolj izkazoval svoje sočutje v dejanjih, to nam je še 
vsem v hvaležnem sporainu. Pisatelji in umetniki českí pa so hoteli še na 
poseben način pokazati svoje simpatije glavnemu mestu naše Slovenije. Zna- 
menití poet Vrchlický je zbral okoli sebe 5 1 pisateljev in pisateljic raznih 
literarnih smeri in šol, in ti so izdali pod gornjim zaglavjem lep, 35 str. 
veliké četverke obsegajoč almanah, v katerem so natisnjeni njih prispevki 
v vezani in nevezani besedi. Tesni predali »Zvonovi« ne dopuščajo, da bi 
poročal o podrobnostih ; kdor prelistava almanah, nájde v njem obilo lepega. 
Pisateljem so se pridružili tudi štirje imenitni češki slikarji, okrasivši zborník 
s krednimi risbami. Almanah »Lublani« nam priča, da ^kri ni voda^ ; priča 
nam pa tudi, da bratovski národ češki zato tako živo sočuvstvuje z nami, 



328 Listek. 

ker je tako visoko izobražen. — Almanah prodaja v Ljubljani knjigotržec 
A. Zagorjan. A. Askerc. 

Listnica uredništva. Srpošu: Že prof. Levec je svoj čas sváril 
začetnike, naj se ogibljejo takšnih težavnih stalnih pesniških oblik, kakršen 
je n. pr. sonet ; svárili smo lani na tem mestu tudi mi. Ako imate kaj po- 
vedati, povejte nam svoje misii najprej v kaki svobodni obliki, potem bomo 
videli in — verjeli. Da se starogrški in starorimski bogovi ne vpletajo več 
v moderne verze, je znano že precej dolgo čaša. To se sme goditi samo 
v najredkejših slučajih, zlasti v ironičnem in humorističnem smislu. Vi pa 
ste v svojih treh sonetih alarmirali skoro ves Olimp in povrhu še Odisejevo 
Kirko poklicali na pomoč. Sonet ^^Ljubezen* káže še precej lirskega dúha. 
Nadaljujte in pošljite spet kaj ! — LP. v N. M. : Kritike želite o svoji pesmi ? 
Vaša pesem se kritikuje sama že v prvih verzih : 

»0j kje so čaši, kje so dnovi, 

Ko godci smo in vsi lopovi(!) 

Popivali . . . .« 
Mislimo, da je dovolj kritike. Priloženo marko za 5 kr. smo dali vbogajme. 
— A dol f: Edina pesem >V moji sobi« je res pesem, ker ima po- 
etično pointo. Ako pa hočete, da jo natisnemo, izvolite ji temeljito popraviti 
obliko v drugi strofi. Ako jo popravimo mi sami, potem pesem že ni več 
čisto Vaša. — Podgorski: Misii vsakdanje — oblika nedovŕšená. O me- 
triki nimate pojma. — Vekoslav, I. K., Ljudevita, Dolinski, Kras- 
nobor in še nekateri drugi pošiljatelji: Vaše poslatve niso zrele 
za tisk. Meritorno ne rečemo, da nobeden izmed vas ne spise nikdar ni- 
česar dovršenega v verzih ali v prozi. Tako absolútno sedaj še nihče ne 
more soditi. Zgodovina literatúr (tudi naše) nam daje celo primerov, da je 
kak pisatelj začel skromno in okorno, sčasoma pa se je spopolnil. Da se tisto 
» poeta nascitur* ne sme jemati čisto doslovno, je že tudi znano Talent se 
tudi ne pokaže vselej kar na mah, ampak polagoma, postopno. Talent ali, 
če hočete, genij, je — da se poslužimo znane fráze ! — demant, ki pa se 
mora šele brusiti in brúsi ti. In tudi največjemu geniju se treba učiti in 
učiti ter se neprenehoma usovršavati, ako hoče ustvarjati kaj trajno vred- 
nega. A izkušnja uči, da tudi velik talent, ako ne napreduje, pogine v — 
maniri. S tem seveda nismo povedali nič novega, nego ponovili staré res- 
nice . — Pošiljatelju pesmice ,> Odkar odšel sem * : Vam velja jDosebej 
isto, kar smo ravnokar povedali že več pošiljateljem skupno. — Č. Č. Štu- 
dirajte, čitajte srbsko-hrvaške národne pesmi ! Aleksander Veliki je báje 
povsod nosil s seboj Homerja, vsaki slovenski poet-začetnik pa bi moral nositi 
v žepu kak zbornik krasnih srbsko-hrvaških narodnih poezij. Za takšen po 
etičen thodizmanoj« si kúpite vsaj dve drobni knjižici. Prvi je naslov : 
»Kraljevič Markoc u narodnih pjesmah . . . uredio Ivan Filipovič. 
Zagreb. Druga drobná, a zlata knjižica je: ^^Kosovo*, srpske národne 
pjesme o boju na Kosovu. Sestavilo Stojan Novakovič U Biogradu. Knjižici 
Vam pošije vsaka knjigarnica . . . Pozneje se lotite tudi ruskih narodnih 
pesmi. — Q. : Pesniti se pravi misliti in globoko čutiti. Pesem brez misii 
je nesmisel, verzi brez čuvstva — fráze . . . 




Štev. 6. V Ljubljani, dne i. rženega cveta 1896. Leto XVI. 



"V 



Soneti. 

Zložil Mihael Mihajlov. 
I. 

Vijolica 

krásni živela je nekdaj poljani, 
Kjer v travah se srebrn potoček vije, 
Metuljčki, videti n je lepotije, 
In drugi Ijubčeki krog nje so zbrani. 

Zato upre očesci k nebu vdani, 
Naj reši jo nevarne tovaráije, 
Naj jo v samoto tiho revo skrije, 
Da zdaj v nevarnosti je neprestani. 

Usliši Bog molitvico naivno 

In presadí v samoto cvetko divno. 

Tam raste zdaj duhteča in veselá. 

Le tu pa tam obišče jo na skrivno, 
Da bi jo poljubila in objela 
In šepetala par minút, čebela. 



II. 



T 



emnó je danes, ah, tako temno ! 
Kaj vas je treba žalostní h oblakov .? 
Cuj 1 Tíhíh blížajočíh se korakov 
Kot lahka sanja ona gre mimo. 

Oj, dóber večer ! — Bog daj ! — Kak Ijubó 
Tresoč je glasek njen! Odgovor makov 
Na sapice pozdrav sred cvetličnjakov, 
Da še trepeče mi srcé bolnó. 



330 Mihael Mihajlov : Soueti. 



Poslušam . . . Nje stopinji vedno tiši 
Tak lahno, tiho Ijubav, sladká nadá 
V srcé hití, ne vidi se, ne sliši . . . 

Kak čudná v teh deželah je navada, 
Da tujka še ne trka ne pri hiši, 
Brez trkanja bi v moje srce rada. 



© 



lír. 

j, Emil, Emil! detece veselo 
Priteče k meni v srajčki in sezuto, 
Da bi objel je, da bi me objelo 
In mi voščilo: >Tata, dobo úto!« 

Oj, Emil, Emil! v čelce tvoje belo 
In v lice, s cvetjem dražestnim posuto, 
In v očki gledal bi življenje celo, 
A misii 1 bi, da gledam le minuto. 

Poljubil si, objel me ? Res, lepó ! 
Na tudi ti na čelce, v ústni, v lica. 
Práv taká tvoja jih ima sestrica. 

Sestrica tvoja je deklé Ijubó, 
Da radi nje mi je srcé bolnó. 
Ne bode menda prazna govorica. 



IV. 



í) 



ejali so, da sem pač tak in tak, 
Da sem metuljček, ej, da sem čebela, 
Ki lep ji je in dober cvetek však . . . 
O Ijubica, in ti si jim verjela! 

Prišla je sivá starká v sivi mrak, 
Na suhe prste šteti ji začela 
Vse Ijube, kamor šili moj korak, 
O Ijubica, in ti si ji verjela! 

»Črez leta tri!« takó sem ti dejal; 
A kakšno zdaj te vidim pred seboj : 
Oči mračné, medlé, obraz úpal! 

In ta otrok, kaj ne, je sinček tvoj? 
Kak lep ! Res, žena, tebe mi je žal , . 
Ne joči! . . . Sinček, nič se me ne boj 



M^t. 





v krvi. 

Spísal Fran Govekar. 

(Dalje.) 

IX. 

[n Tirbič je govoril svojim vdanim volilcem mirno, trezno, 
biez fráz in pretiravanja, vedno umljivo, a vendar teme- 
Ijito o zunanjih in notranjih činiteljih , pri vladajočem 
sistemu vztrajno vplivajočih na škodo slovanskih národov 
v Avstriji. Dokazoval je, da deluje na državo že dávno 
zasnovani in umetno utrjeni program veliké Nemčije i v gospodarskem 
i v političnem pogledu. Bas Nemčija je podpirala toli usodní zasnutek 
avstroogrskega dualizma ter podpira še sedaj in vzdržuje ta kleti 
razkol, ki razjeda monarhijo in slabi slovanské národe v njej. Doka- 
zoval je, da je ravno zveza z Nemčijo naše največje zlo, ker vpliva 
na dualizem najmogočnejše ter ga utrjuje v naši državi; ta zveza 
da je tudi krivá, da se vsiljuje nemščina v vse úrade in v armado, 
in da se zabranjuje naravnost izvršenje historičnega pravá slovanskih 
národov. Pobijati to zvezo bodi torej slovenskému državnemu poslanou 
osobitá naloga ter sveta dolžnost delati z vsemi sredstvi na to, da 
se zaobrne pravec sedanje, le nekaterim národom prijajoče zunanje 
politike, in da se odstráni gospodarsko in politično kvarni dualizem- 
Le kadar se odstráni ali vsaj oslabi ta dualizem, se bodo mogli obo- 
jestranski Slovani potezati uspešno za to, da se izvrši cerkveno in 
narodno svobodo zagotavljajoča ustáva obeh državnih polo vi n ter 
izvede historično državno pravo Cehov, Hrvatov in Malorusov. 

22* 



332 



Fran Govekar: V krvi. 



Kot prvo, najvažnejšo in najnujnej.^o točko svojega programa 
pa je imenoval poslanec Tirbič uresničenje národne enakopravnosti. 
Vsaki národ naj si določuje po svojem avtonomnem organu jezik ter 
njega obstanek in razvoj po šolah in javnih uradih. Svobodo za to 
pa bi dobili Slovani z narodno avtonomijo, kakršno so imeli v mislih 
Slovenci že 1. 1848., naglašujoči potrebo »Zedinjene Slovenije«. 

»Zedinjeno Slovenijo« in druge zedinjene slovanské celote v tem 
smislu pa je možno doseči le, če to zahtevajo skupno slovanské držav- 
nozborske skupine. Koalicija vseh slovanskih državnih poslancev je 
torej ideál, po katerega najhitrejšenn in najboljšem uresničenju mora 
hrepeneti vsaki pravi Slovan. 

V gospodarskem pogledu se mora potezati slovenskí državni po- 
slanec za pravično razdelitev pomoci, katero mora dajati skupna — 
avstroogľska — banka. Také pomoci treba pridobivati zlasti slo- 
venskim posojilnicam. Slovenci potrebujejo Ijudskih, obrtnih, trgovskih 
in višjedekliških šol; za te je hotel torej zastaviti Tirbič z jekleno 
vztrajnostjo svoj vpliv. Za delavce treba pridobiti svobodo združevanja 
od dežele do dežele. Le tako bi mogli delavski generálni štrajki ko- 
ristiti občemu gospodarstvu — tudi domácemu podjetništvu — . 

Dotaknivši se še okrajnih potreb, je končal Tirbič z zagotovilom, 
da mu bo čast in korist preljubljenega národa vedno edino vodilo. 

Gromovito ploskanje in viharno vzklikanje je vprav glušno na- 
polnilo gostilniške prostore. Ljudje so silili ter rinili k poslancu, mu 
stískali roke, nasmihajoč se mu ali pa s spoštovanjem zroč v Tir-, 
bičevo odprto, prijazno, Ijubeznivo lice. Nastalo je veliko prerivanje. 
Tirbič pa je hodil od mize do mize, nagovarjal in povpraševal tržane, 
kmete in delavce — brez razločka vse enako prijateljsko. In Ijudem 
je nepopisno ugajalo poslančevo vedenje. Spoznali so, da Tirbič ni 
hinavec, ki se láska Ijudstvu le toliko čaša, dokler ga potrebuje, da 
doseže, kar želi ; prepričali so se, da ima srce in razum za njih malé 
in veliké težnje, da je njih poslanec — cel mož. Ni sledu mogočnosti 
ali ošabnosti, zato pa tem bolj žaljive milosti ni bilo na Tirbiču; zato 
ga národ ni le spoštoval ter mu zaupal, nego ga je tudi Ijubil. Vsega 
tega pa je bilo treba po Tirbičevem prepričanju državnemu poslancu, 
ki hoče biti resnično zastopnik in govornik svojih volilcev. 

Za svojo mizo pa je sedel bied dr. Pajk. Rad bi bil glasno za- 
bavljal svojemu zmagovitemu tekmecu, rad bi bil osmešil njegov pro- 
gram ter ga blamiral vpričo vseh, a — ni mogel. Z jezo v srcu je 
moral priznati sam sebi, da je >kramarska« politika Tirbičeva edino 
pravá, postená in častna. Priznati je moral, da je Tirbič — jfilisterc 



Fran Govekar: V krvi. 333 



— kos konjekturalni visoki politiki — in da Tirbičev poHtiční program 
ne velja le »za sedaj«, nego za nedogledno bodočnost . . . Vedel je, 
da je njegovo in njegovih prijateljev stališče nerazmerno omejeno in 
tesno, malenkostno in strankarsko; zavedal se je, da je idealno po- 
šteni narodnjak in rodoljub Tirbič resnično vreden zaupanja volilcev 
in visokega odlikovanja ; zavedal pa se je tudi, da je on — dr. Pajk 

— poleg Tirbiča s svojimi le iz častihlepnosti izvirajočimi, a hinavsko 
lažnivimi domoljubnimi frázami nizek — strašno nizek. A prirojena 
mu trma in ošabnost sta mu bránili^ da bi priznal svoje misii, svoje 
čute. Ne, podati se ne sme, osmešiti se noče — kazati mora še na- 
dalje, da je uverjen, da le on ve in zna vse, da le on more in razume 
vse, drugi pa nihče nič. Le česar se loti on, je dobro in pametno, 
vse drugo ni nič — nič . . . 

Porinil je torej obe pesti v hlačna žepa, dvignil rameni ter, iz- 
paČivši obraz v odurno hudoben izraz, zinil z brezprimernim zaniče- 
vanjem skozi nos: 

»Ba ... to vam je politika! Ha, zares vredna nezrelega študenta. « 

»Sanjarl« 

» Idealistu 

»Prismoda!c 

Drug za drugim so pritrjevali Pajku njegovi prijatelji, kosajoč 
se, kdo blekne krepkejšo psovko. 

V istem hipu je prišel mimo Tirbič sam. Čul je vsako besedo. 
Naglo je pristopil k Pajku ter dejal mirno, poudarjaje vsako besedo : 

tGospod doktor! Da je moje rodoljubje idealno, na to sem po- 
nosen. Da pa realizujem svoj »študentovsko nezreli« program vsaj 
nekoliko, v to zastavím vse svoje duševne sile. Ce se mi ne posreči 
vse, zato ne zadene krivda mene. — Klanjam se, gospodje!* 

In obrnil se je ter ogovoril starega kmeta z vprašanjem : 

>Nu, oče, in vaša lepa snaha? — Je-li zopet zdravá ?« 

^Hvala za vprašanje, gospod; Cila je zdravá in Jožek tudi!« je 
odgovoril starec, in oči so se mu svetile sreče. 

>Bog vam daj doživeti še veliko veselje z vnučkom! — Z Bogom, 
oče! Pozdravíte mi vse domačelc je dejal Tirbič, nudeč kmetu desnico, 
ter se izgubil med veselim národom. 



Tisto noč pa je vládalo v stanovanju doktorja Pajka divje šumno 
veselje. Čulo se je igranje na klavirju, petje, vikanje in klicanje, kro- 
hotanje in smejanje. 



334 Fran Govekar: V krvi. 



Dr. Pajk je bil povabil svoje somišljenike in — vazale na opu- 
lentno večerjo, ki se je zavlekla pozno v noč. 

V širokem fotelju je sedel za preobloženo mizo sredi povab- 
Ijencev. Obraz mu je bil zabuhel in zalit s kľvjo. Hoteč utopiti svoj 
gnev radi Tirbičevih uspehov, je pil nocoj izredno veliko. Mežeče je 
gledal s svojimi zardelimi očmi, cmakal z ustnicami, prikimoval s težko 
glavo ter jecljaje zinil včasih nekaj stavkov. 

»Strel, pij, pij ! — Saj premore moja klet še nekaj stotin takih-le 
buteljk. — Urednik, točité vendar — eh, vrag, včasih ste bili vrlejši 
fiškušl — Pijmo, pijmoU je silil goste. 

In zvrnili so duškoma svoje kupice; urednik >Narodnega prija- 
telja« jih je zopet natočil, in znova je počilo nekaj buteljk, čakajočih 
v ledu svoje usode. In pili so kakor brez dna . . . Ko pa so posušili 
legijo šampanjskih šteklenie, so se lotili »jeruzalemca«, zatem so načeli 
nekaj buteljk >lacrimae Christi*, potem so pili grško >Maphrodaphne€, 
naposled izbor žganic in likerjev. 

Vsaki hip pa so se dvignili ter trkali s Pajkom, ki se ni pre- 
maknil s stola, ter mu nazdravljali. 

>Vzor značaja — vzor domoljuba — vzor poštenjaka in člove- 
koljuba — vzor právnika in prijatelja — ponos našega mesta in dika 
slovenskega razumništva: gospod dr. Pajk naj živilc je govoril mlad 
koncipijent, tovariši so pa zagrmeli : »Zivio, živio, živio !« 

In vedno znova je vstal kdo ter slávil in poveličeval Pajka, na- 
števal neštevilne njegove zasluge za drago domovino in ipili slovenskí 
národ ter mu izražal svoje brezmejno spoštovanje. 

Pajku pa so se bila od samozadovoljstva razlezla zabrekla lica ; 
milostno je naklanjal svojo pomadizovano glavo, si gladil trebuh, hrkal 
in prhal kakor žrebec na paši ter pil in pil . . . 

Ko pa je vstal še dr. Strel ter z najstrupenejšimi besedami smešil, 
grdil in blatil národ, ki v svoji zabitosti in nezrelosti ni hotel voliti 
ženijalnega politika dr. Pajka, tedaj je bilo izbito sódu dno. Kakor 
besni so kričali in vikali: 

>Pereat Tirbič! — Živel dr. Pajk!« — 

In potem se je dvignil dr. Pajk sam — počasi — omahujoč — 
oprijemljoč se za mizo in naslanjalo svojega stola, ter začel jecljaje go- 
voriti, kako žarko Ijubi svojo domovino, kako gorko čuti za národ, 
in kako svete namene je imel s svojo kandidaturo. In oči so se mu 
zalile s solzami, ko je tožil o črni nehvaležnosti svoje domovine . . . 
Potem pa je izlil ves svoj žolč na volilce svojega okraja ter psoval 
in zmerjal Tirbiča z nedostojnimi izrazi. Vse, kar se mu je nakopičilo 



Frau Govekar: V krvi. 335 



závisti, sovraštva in osvetljivosti, vse je razkril svojim somišljenikom 
ter končal: 

» Ako národ ne mara moje pomoci . . . dobro I — Tudi jaz ga, 
hvala Bogu, ne potrebujem 1 Doktor Pajk pa ostane navzlic vsemu še 
vedno najbogatejši in najvplivnejši gospod . . .« 

,In vino veritas/ so nekdaj dejali ... 

Dolgo je še trajalo popivanje, popevanje in nazdravljanje v Paj- 
kovem stanovanju. 

Ko pa je posijalo jutranje solnce v jedilnico, je oblilo s svojim 
zlatim sevom velik kup praznih in ubitih buteljk; a njih dragocena 
vsebina je stala toliko vsoto, da bi si bil mogel za-njo kupiti 
kmetič molzno, dobro rejeno kravo s teličkom vred, borni delavec pa 
bi bil mogel z izkupičkom plačati celoletno stanarino, pa še sebi, ženi 
in svojim črvičem bi bil nakúpil dostojnega oblačila. 

Nu, ostale so le prazne in ubite buteljke, katere vržejo za plot, 
na smetišče . . , 

Doktor Pajk je bil še v postelji, dasi je šla ura že na enajst do- 
poldne, ko je vstopil majhen, grbast zlatar škilavega pogleda, širokih, 
škrbastih ust in zamorsko debelih ustnic. 

»Najponižnejši sluga, gospod doktor !c je pozdravil zlatar ter se 
priklonil skoro do tal. »Predrznil sem se prinesti vašemu blagorodju 
naročeni lišp za milostljivo gospico nevesto.« 

Pajk je zazeval, se preobrnil z ene piati na drugo, si podprl z 
levico glavo ter dejal, gladeč si brado: »Pokažitel« 

Zlatar je ponižno pristopil, rahlo držeč v rokah črno mahagonovo 
šatuljo z vloženimi zlatimi arabeskami. Stisnivši klobúk med kolena, 
je odprl šatuljo s srebrnim ključkom. Na črnih baržunastih blazinicah 
je ležal biseren zavratni lanec najfinejšega dela, dve zapestnici z veli- 
kimi dragulji in krasen prstan z demantom, ki se je iskril kakor kaplje 
jutranje rose. 

»Lišp sem naročil pri največjem dunajskem zlatarju, gospod 
doktor, samo, da vam povsem ustrežem. Takega nakita nima niti ena 
tukajšnjih dam.« 

>Tudi gospa Zuljanka nch je vprašal odvetnik ter otipaval in 
obracal zlatnino. 

>Tudi gospa grajščakinja ne, gospod doktor Ic, se je odzval zlatar. 
» Gospod Berčič ji je kúpil pač tudi demanten prstan in zavratnico . . .« 

t Pri va.s?€ 



33^) Fran Govekar : V krvi. 



»Da, pri meni, gospod doktor ... a plačal je za oboje le šeststo 
forintov. « 

>In koliko staneta ta?c 

* Osemsto, gospod doktor . . . evo vam račun dunajskega zá- 
ložníka. « — Ponudil mu je papir, na katerem je čítal Pajk račun za 
dvanajststo forintov. 

»Lišp vam prodam práv za svojo ceno, gospod doktor, z nado, 
da ostanete moj stalni naročnik, Le poštníno vam zaračuním.« 

»Torej dvanajststo pravíte.í^ — Dobro! — Prosím, dajte mi oni-le 
šlafrok . . . hvala!* 

Pajk se je ogrníl, nataknil na bosé noge cipele ter šel k železní 
blagajnící in jo odprl s tremí ključki ; naštel mu je kup desetakov in 
nekaj stotakov ter zaklenil skrinjico. 

»Sluga ponižen, gospod doktori Priporočam sel Z Bogom! Čast 
mi jel« 

Zlatar se je neštetokrat zgrbíl ter izginil skozi vráta. 

Jedva pa jíh je zapri zlatar za seboj, že je potrkal zopet nekdo 
na-nja. 

Vstopíl je majhen, debelušen, kosmat mož surovega obraza z 
velikanskim višnjevordečim in bradavíčastim nosom. Na pôvodcu je 
peljal vitkonogega, slokega hrta lepo sivé barve, dolgega pa silno 
tankega gobca in pametno zročih oči. 

»A, vi ste.í^ — Torej to je vaš Muki .í^ — No, no, zares, lepa 
žival je, in ne čudim se, da je tako ugajal gospicí Vrhnikovi,« je dejal 
Pajk in božal psa po gladki koží. — Pes je zadovoljno in laskajoče 
cvilíl, skakijal, stiskaje rep med zadnje noge, ter lízal odvetniku roko. 

tPrav prijazen pes je Muki, gospod doktor, in pameten pa olíkan, c 
je hvalil žival konjederec. »Moja šola vzgaja najbolj olikane pse. Ta 
pa je vzor vseh mojih drugíh psov.« 

»In koliko zahtevate zanj.?« je vprašal odvetník. 

»Trideset,c je dejal dedec. 

»Kaj ste norí .í^! c se je zadrl Pajk, 

> Gospod pi. Jekler mi je ponujal za psa že petindvajset goldi- 
narjev, da bi ga podaril svoji gospodični nevešti; a nisem mu ga hotel 
dati, ker mi je obijubila gospodična Vrhnikova, da ga kúpite gotovo 
vi, gospod doktor* € 

»Ona vam je to gotovo obijubila .?€ se je čudil Pajk smehljaje. 

»Da, gospod doktor! Rekla je: ^^Psa ne smete prodati nikomur; 
ako ga ne kúpi doktor Pajk, ga kúpim jaz sama.« In dala mi je 
goldinar. « 



Fran Govekar : V krvi. 337 



Pajk se ni bránil več. Znova je odprl svojo verthajmovko ter 
izplačal zahtevano vsoto. 

Konjederec je zopet odšel, hrt pa je ostal pri Pajku, ki se je 
umil in naglo oblekel. Ko pa se je bil opravil, je nataknil psu lično 
zavratno verižico s pasjo znamko, katero je imel že nekaj dni priprav- 
Ijeno. Potem je peljal Mukija v kuhinjo, kjer mu je dala kuharica 
Marijana lep kos mesa. Ko se je pes nasitil, se je vrnil z njim Pajk 
v svojo spalnico, oblekel svetel površnik, si nataknil rumenkaste ro- 
kavice, nasadil cilinder, prižgal fino smodko, vzel palico s srebrnim 
držajem in umetno zveriženim monogramom v roko, stisnil šatuljo pod 
levo pazduho, poklical Mukija in . — šla sta. 

Ko pa je korakal mimo svoje pisarnice, je zaslišal iz nje glasen 
ženski jok pa osorni glas doktorja Strela, ki je kričal: 

>Ven, pravim! — Ne tulite, ko vam ne pomaga nič! — Ali 
čujete? — Ven, baba, venlc 

Ženská pa je jokaje milo prosila: 

»Gospod doktor, lepo vas prosím — na kolenih vas prosim — 
usmilite se me! Ne pogubite radi treh stotakov mene in mojih ubogih 
otrok U 

>Čakamo vas že dve leti — niti obresti ne morete plačati več — 
vse beračenje vaše je zaman — doktor Pajk mi je ukázal, da prodam 
vaše zadolženo posestvo in s tem — konec besedi ! Hodite!« 

Zenska je začela silno, krčevito plakati. Strel pa je odprl vráta 
ter jo s svojimi rokami porinil iz sobe. Borno oblečená kmetica suhih, 
upadlih lic^ od skrbi in dela sključenega telesa je priletela ravno pred 
Pajka. Ugledavši ga, je padla na kolena predenj, mu objela noge 
ter ječala: 

Usmiljenjel — Vdova sem — - beračica postanem jaz z otroki 
vred. Potrpíte, gospod doktor — kakor se Bog prosi, tako vas prosim 
— potrpíte samo še tri mesece — vse vam poplačam . . .c 

Pajk pa je hladnokrvno skomizgnil z rameni, siloma se oprostil 
njenih rok ter nemo odšel doli po stopnicah. Kmetica je hitela za 
njim, lomila roke ter plakala, ga rotila in prosila — zaman. 

Pajk se še ozrl ni, ko se je zgrudila za njim tik vrat obupana 
réva ter plakala in plakala, da bi se bila smilila kameňu, ko bi imel 
srce . . . 

Malo hipov kasneje pa je stopal po stopnicah sosednje hiše doktor 
Pajk zopet navzgor. Pred belo pobarvanimi vráti v prvem nadstropju 
je potrkal na lahko s prstom, in takoj so se mu odprla. Prikázala se 
je rdečelična, bujnorasla sobarica z veliko pentljo v visoko zravnanih 



^^S Fran Govekar; V krvi. 



laseh. Z Ijubkim nasmehom in globokim priklonom ga je pozdravila, 
pa tiho rekla: 

»Gospica še spi.« 

»0j, ti lenoba! — Poldne je, pa še spi,« se je jezil smehljaje 
Pajk ter poklical za seboj hita Mukija. 

»Obdrži psa tu, pa ne hodi v sobo, dokler te ne pokličem; ali 
si razumelapc 

Uščipnil jo je v napeto lice ter jo rahlo lopil po vznesenih bokih 
pa stopical v stanovanje svoje neveste Tončke. Prehodivši tiho dve 
bogato in elegantno opravljeni sobi, je dospel do Tončkine spalnice, 
do katere je bil vhod zapit s težko preprogo. Varno, na lahko jo je 
dvignil ter pogledal v spalnico. Na beli, šii'oki postelji med svilo, 
belino in čipkami, zakopaná v blazine in odejo, je ležala vznak njegova 
lepa Tončka. Desnico je držala nad glavo, rahla rdečica ji je oblivala 
obrazek, bele prsi pa so se ji dvigale ob mirnem, rednem dihanju. 
Bila je res lepa, čarobna, dražestna. Zadivljen je pristopil Pajk k ne- 
vešti ter jo opazoval dolgo ves srečen in blažen. 

»Ti, krásno dekle, si moje — vse in edino le moje!« si je mislil, 
sloneč ob postelji. >Ti me napravíš za najsrečnejšega človeka; zato 
sem ti hvaležen, da bi žrtvoval za-te vse. O, kaki dnevi, kaki čaši 
naju čakaj o . . . čaši, kakršnih si došlej nisem mogel ustvariti z vsem 
svojim bogastvom in vsem svojim ugledom ... O, ti lepa, sladká 
moja Ijubica!* 

In sklonil se je črez-njo ter jo poljubil. Tončkine trepalnice so 
se naglo odprle, prestrašeno je izpregledala ; zagledavši pa nad seboj 
lepo Pajkovo glavo, ga je objela z obema rokama okoli vratu in, 
sklenivši svoje prste za njegovim tilnikom, je pritisnila njegova na 
svoja ústa ter šepetala : 

»Ti moj dragec — Ijubček — srčekU 

In poljubila ga je, mu božala lica, rila s prsti po gostih laseh, 
mu gladila lepo, dolgo, polno brado ter ga gledala žareče, pa se mu 
smehljala, blaženo, zapeljivo. 

Pajk je sedel ob njej ; naslanjaje se s komolcem ob blazino, si 
je podpiral glavo ter se z levico poigraval z njenimi bujnimi zlatimi 
kodri. 

>Vse je pripravljeno, dušica,« ji je govoril . . . »še jutri, in 
moja boš U 

»Se samo jutri !c je ponovila ona, Ijubko se nasmihajoč. »0, 
da bi le že bilo jutri, potem, oh, potem sem tvoja ženka U 

Znova ga je privila k sebi ter ga obsipala s poljubi. 



Vladimir Levec: Upori goreujskih kmetov v 17. iu 18. stoletju. 339 

Potem pa se je sklonil Pajk ter vzel odloženo šatuljo z bližnjega 
fotelja. In položil jo je sebi na kolena, vzel iz nje biserni lanec ter 
ga del strmeči Tončki okoli krasnega labodjega vratu. Potem ji je 
nataknil obe zapestnici . . . naposled pa še prstan. Potem je vzel z 
bližnje toaletné mizice zrcalo in, pred obrazek ji je držeč, je dejal: 

»Glej, Tončka, kako lepa, kako divná je bodoča doktoricaPajkova !« 

Tončka pa se je smejala, objemala svojega ženina ter, nepopisno 
srečna, se ogledovala v prebogatem lispu. 

Za nekaj hipcev pa je zaklical Pajk: »Ana!« 

Odprle so se duri, in v spalnico je pritekel veselo lajajoč lepi, 
prijazni, pametni, najbolj olikani hrt, vzor vsem konjederčevim učencem, 
on — Muki . . . 

»Tudi ta je tvoj, mucika!« je dejal Pajk ter položil od vzne- 
mirjenosti trepetajočega Mukija Tončki v naŕočje. 

(Dalje prihodnjič.) 




Upori gorenjskih kmetov v 17. in 18. 

stoletju. 

Po arhivnih virih spisal Vladimir Levec. 

kmetiških uporih na slovenskí zemlji in njih vzrokih se je 
pisalo že precej tudi v našem jeziku. Pred nekaj leti (1891, 
str. 202. i. n.) je v tem listu narisal prof. Kaspret raz- 
mere gorenjskih kmetov okrog 1. 1500., in Parapat je 
priobčil v »Letopisu M. SI. za 1. iSóg.t članek o kme- 
tiških »puntihc od 1. 15 13. dol. 1635. Nekako nadaljevanje obeh teh 
spisov naj bodo naslednje vrstice. Virov nisem navajal podrobne, 
večino gradiva sem vzel iz grajskega arhiva v Smledniku na Gorenj- 
skem; natančnejše citáte pa navajam v svoji razpravi »Schloss und 
Herrschaft Flodnig in Oberkrain«, katera izhaja ravno zdaj v nemških 
publikacijah muzejskega društva za Kranjsko. 

Razmere kmetov, ki so bile še v 13. in 14. stoletju jako ugodne, 
so se slabšale v 15. in 16. stoletju bolj in bolj ; postale so polagoma 
tako neznosne, da so prijeli kmetje za orožje. Toda izid kmetiških 




340 Vladimír Levec: Upori gorenjskih kmetov v 17. in 18, stoletju. 

uporov je le še pripomogel, da je bil njih položaj poslej tem slabejši 
in neznosnejši. Na Ogrskem je n. pr. v tem času nastal pregovor: 

Rusticus est quasi Rind (bos), 
Nisi quod sibi cornua desint. 

V teh besedah se značilno izraža trditev, da je kmet stvar, s 
katero sme grajščak delati in storiti, kar se mu poljubi. Vzrok tému, 
da so nastale také misii o razmerju med gospodom in podložnikom, 
je bilo nekaj tudi rimsko pravo, ki si je pridobilo v 15. veku in v 
naslednjih stoletjih vedno večjo in večjo veljavo v nemškem cesarstvu; 
romanisti pa so krivo razumevali nemškopravne odvisnostne odnošaje 
ter jih tolmačili po pravilih svojega pravá in tako dali mnogo povoda 
pritožbam. Še večjega pomena pa so bile za poslabšanje kmetiških 
razmer ražne vojne in njih posledice, zlasti tridesetletna, potem boji 
zoper Ludvika XIV. in po naših krajih posebno beneške vojne in turški 
napadi. Za vse te vojaške operacije je bilo treba denarja, zopet de- 
narja in še enkrat denarja. Davek se je naložil deželam, te so ga raz- 
delile na ražne grajščake, toda ti ga niso nikdar plačali sami; saj je 
bil star običaj plemstva v Avstriji takisto, kakor drugod, da se je za 
dávke, sebi naložené, odškodovalo pri svojih podložnikih. Razen tega 
pa vidimo, da so težile grajščine v 17. in 18. stoletju práv tako za tem, 
da bi povišale tlako, kakor so delale sto ali dvesto let preje. 

Také ali vsaj podobne so bile — • ob kratkem narisane — raz- 
mere kmetov v 17. in 18. stoletju po vsem nemškem cesarstvu^ také 
so bile torej tudi v Avstriji. V vsem obsegu sedanjega avstrijskega 
cesarstva so se prepirale v 17. stoletju, zlasti pa v začetku 18. stoletja 
gosposke s svojimi podložnimi kmeti. Da navedem le nekaj primerov ; 
uporni štajerskí kmetje so ubili v onem času na krut način višjega de- 
želnega komisarja Volfganga Friderika grófa Wurmbranda, in na po- 
doben način so se vzdignili moravskí kmetje. Razdraženost prostega 
Ijudstva so porabili francoski, bavarski in ogrski brezvestni agitatorji 
in jo izkoriščali za svoje prevratne namene. Taki emisarji so sodelovali 
n. pr. pri dunajskem uporu zoper žide dne 16. januarja 1. 1706. Zlasti 
Francozi so bili v tem oziru zelo delavni in so izkušali na raznih krajih 
naščuvati podložnike na vstajo, narejati Avstriji tako neprilike in od- 
vračati njeno pozornost od vnanjih bojišč na notranje razmere. Da 
tudi na Kranjskem ni nedostajalo takih francoskih odposlancev, pokaže 
ta razpravica. 

Grajščina Smlednik na Goren^skem — ne daleč nad Ljubljano — 
je bila v začetku 17. stoletja zastavljena Pavlu baronu Egkhu; dne 
28. marcija 1626. 1. pa mu jo je cesar Ferdinand II. prodal, Prvo, kar 



Vladirair Levec: Upori goreujskih kmetov v 17. in 18. stoletju. 34 i 

je stoľil novi lastnik, je bila ureditev podložniških razmer. Toda pri 
tem je prišel kmalu v nasprotje s svojimi kmeti, in ti so se pritožili 
pri deželnem oskrbniku; ko pa tukaj niso nič opravili, so sklenili, da 
pošljejo svoje poslance k cesarju. Toda njih gospod jih je prehitel in 
prosil, naj cesar náloži podložnikom večni molk in njega varuje 
upornih kmetov, te pa prišili k dolžni pokorščini. Res je izšlo meseca 
decembra 1. 1627. povelje, naj zapro vse kmete, ki pridejo v Gradec, 
dokler ne dokažejo, da so uporni kmetje in njih kolovodje storili, kar 
so dolžni. Tako se je torej žalostno izjalovil prvi poskus kmetov, da 
bi poboljšali svoj položaj. 

Iste pritožbe so ponavljali podložní kmetje trideset let pozneje, 
1. 1660., ko je prišel Leopold L v Ljubljano, kjer so se mu poklonili 
kranjski stanovi. Tožili so posebno, da se jim je povišal davek, in da 
morajo zdaj tlačaniti skoro dan na dan, a preje da so morali na tlako 
samo dvanajst dni v letu. Brez vzroka te pritožbe gotovo niso bile; 
saj je bil tedanji najemnik smlejske grajščine Ivan Štefan Wuttalitsch 
res samovoljen, oblasten in surov človek, ki je rad kršil pravice druzih 
Ijudi ter najbrže tudi s podložniki ni postopal preveč prijazno, ampak 
se je okoriščal na njih stroške in si polnil žepe. Pomagala pa pritožba 
kmetom tudi ta pot ni nič, in prisiljeni so se naposled vdali zahtevam 
svoje grajščine. Iste neznosne razmere so bile prej, ko slej ; med prostim 
národom pa je vrelo tudi še dalje, in treba je bilo le pravega trenotja, 
da nastane upor. Zgodilo se je to 1. 1684., ^^^ j^ ^'^ lastnik smlejske 
grajščine deželni glavni prejemnik Ivan Peer pi. Pernburg. Pritožbe 
podložnikov so bile do malega iste, kakor nekaj let prej ; razen tega 
pa so poudarjali kmetje v svojem spisu tudi, da morajo voziti v Ljub- 
ljano grajščinsko zelje, repo, slamo, žir in žito, nazaj pa vino. Če iz 
tehtnih vzrokov ne pridejo tlačanit, jih zarubi grajska gosposka takoj. 
Kočarji so tožili, da morajo goniti grajsko živino na kriško planino, 
nazaj doli pa nositi na hrbtu težke tovore sira in masla; a zvečer ne 
dobe jedil, ki so jih preje dobivali, ampak samo maj hen kosček kruha. 
Nekaj resnice je bilo gotovo v teh pritožbah, ker je dne 9. julija 1. 1685. 
deželno glavarstvo naročilo Pernburgu, naj se drži najstrožje novega 
urbarja iz leta 1674., če ne da ga bodo kaznovali s sto zlatniki globe. 
Zastopal je kmete pri razpravi advokát dr. Zumerer. 

(Konec prihodnjič.) 




342 Pavlina Pajkova : Dušue borbe. 




Dušne borbe. 

Spísala Pavlina Pajkova. 
(Dalje.) 

VI. 

ilo je po obedu istega dne. V Vidmarjevi hiši je vládal 
polcoj. Vsakdo se je umaknil v svojo sobo, da ondi v 
blažení svobodi in v miru prebije težki, lenobni popol- 
danski čas. Vročina je bila grozna, da je kar zemlja 
pokala in zevala, da so Ijudje kar omagovali. Zato so 
se naši znanci po obedu kmalu razšli, da se vsaki po svoje vda zaže- 
lenemu počitku. 

Emerih, ki sicer v mestu po obedu ni nikoli in dalj zadremal, 
nego pol urice, je spal danes trdno že skoro dve uri. 

Ne daleč od ležišča, kjer je on počival, je slonela Feodora v 
nizkem naslanjaču s knjigo v roki. Čitati kaj zanimivega, je bil za-njo 
največji počitek. 

Tudi ona je zrla že skoro dve uri v knjigo, a vendar ni bila 
precitala iz nje niti ene stráni. Nemirna je bila. Vedno se je ozirala 
po soprogu, da-li se skoro vzbudi. Tako dolgo, kakor danes, še nikoli 
ni trajalo njegovo popoldansko spanje. Ura je bila že štiri, ko se je 
profesor vzbudil. 

Ko se je do dobrega nazehal, je primaknila Feodora naslanjač 
bliže njega in mu z nemalo utripajočim srcem povedala o želji in 
namenu Vidmaričinih glede Franja. 

Emerihu ni bila stvar nová. Tovariš Vidmar mu je bil že več- 
krat mimogrede omenil, kako primeren par bi lahko bila Franjo in 
Sidonija. Emerih je nato prikimoval z glavo v znamenje, da se tému 
ne protivi, in nista vec o tem predmetu govorila. 

>A kaj praviš ti k temu.í^* vpraša Emerih Feodoro, ne da bi 
sam izrekel svoje misii. 

»0, jaz bi to zvezo odobravala, ako — c 

V tem trenotju nekdo potrka. Na Emerihov odziv vstopi Franjo. 
»Ali imata kakšen náčrt za popoldner Vidmarjevi so dobili poset iz 
mesta; zato sem menil, da bi mi trije napravili daljši izprehod. Zrak 
se je izdatno ohladil; nekje v gorah je menda bila nevihta.« 

tlzprehod lehko vidva prevzameta,* reče Emerih dobrohotno ; 
t jaz in Vidmar imava ob polušestih dogovorjen sestanek v trgu. Ime- 



Pavliua Pajkova : Dušue borbe. 343 

niten ruski učenjak se je ondi nastanil za nekaj dni, in njega bi rada 
posetila. Pa ravno práv, da si prišel; kakor da bi te bila poklicala. 
Nekaj važnega ti imava sporočiti.« 

»Nekaj važnega? Meni?< se je začudil Franjo in postajal ne- 
miren. Slutil ni ničesar, a že nekaj čaša sem je bil tako razdražen, da 
ga je vsaka malenkost vznemirila. 

>Znaš,« je začel Emerih dobre volje ter si med tem popravljal 
svojo toaleto, »v tej hiši so Ijudje, ki so v skrbeh, da ne bi sčasoma 
tebi samému, kakršen si, postalo dolg čas v daljnji Bosni. In ker celo 
Bog pravi, da ni dobro človeku biti samému, bi ti dali radi družbo s 
seboj, družbo, ali pravzaprav osebo, ki se za-te jako zanima.c 

»Jaz se nikoli ne oženim,« je bil krátki Franjev odgovor. Ni 
maral dolgih úvodov. Umel je takoj, kam vse to meri. 

>Franjo, ti govoriš jako otročje,« ga posvari Emerih resnobno. 
iŽivljenje je polno sitnob in težav, a koliko lažje jih prenáša človek, 
ako jih ima s kom deliti. Došlej si bil mlad, in mladost si nekoliko 
z lahkomiselnostjo, nekoliko s pozabljivostjo, a največ z upi pomaga, 
da je neugodnosti in skrbi preveč ne potlačijo. Drugače se godi člo- 
veku, kadar mu gre življenje navzdol. Z neizpolnjenimi upi pesa na- 
vadno tudi njegov pogum, a tedaj môžu kaj dobro dejeta prijazni 
svet in tešilna beseda iz Ijubečih ust. 

» Življenje, zakonsko ali samsko, je žalibog vedno le hud boj,« 
je odgovoril Franjo in gledal skozi okno in od ondod na sinje nebo, 
kakor da ondi stoje napísane njegove misii. >Bojevati se mora človek 
za življenje tako ali tako, ali je poročen ali je samec, bojevati tako 
dolgo, dokler ne premaga, ali pa omaga. Poznám srečne in nesrečne 
zákone, srečne in nesrečne samce. Kdo more vedeti, kaj komu živ- 
ljenje prinese.? — Sicer pa je bolje, da ne vemo. Ko bi vedeli že na- 
prej, kaj nas čaká, ne mogli bi niti eno uro prenesti življenja bremena. 
Edino, kar nam sladi ali vsaj lajša življenje, je vendar samo laž in 
domišljija.c 

»Glej ga no, kam je zašel! Celo filozofsko vprašanje nam tu 
razlaga; ta odgovor pač ne razodeva zakonskega kandidáta,* se pošali 
Emerih. »No, pa saj te nočemo siliti, kaj ne, Feodora .? Dekle, katero 
ti vsiljujejo, ima res marsikatero hibo. Pa saj ni, da mora práv ona 
biti; svet ima nevest na izbero. A resno bi ti svetoval, da se skoro 
oženiš. — Jojmeni, odriniti móram, Vidmar me že gotovo čaká,* pri- 
staví v skrbeh, pogledavši na uro. »Torej z Bogom, otroka! Zelim, da bi 
práv dobro prebila lepi popoldan. A ti, Feodora, skrbi, da mu glavo 
poravnaš; saj ženská zgovornost in razumnost tvorita čuda.* 



344 Pavlina Pajkova: Dušue borbe. 

Pokimal je, migníl z roko v pozdrav in odžel. — 

Ze od jutra, odkar je imela one pogovore najprej s Sidonijo, a 
potem z nje materjo, je bilo Feodori, kakor da tlači nje dušo neziiosna 
tega. Neprijetno to stanje pa se ji je izdatno shujšalo v onih dveh 
urah, ko se je pripravljala med soprogovim spanjem na vážni razgovor 
z njim radi Franja. Nepričakovani Franjev prihod v tistem važnem tre- 
notku pa jo je še bolj razburil. Nato še njegov odločni ugovor, čes, 
da se nikoii ne oženi, njegove čudne besede, o katerih je menila, da 
jih umeje, potem nagli soprogov odhod, po katerem je bila izročena 
Franju za ves popoldan ter je morala biti sama z njim : to vse jo je 
tako pretreslo in vznemirilo, da j o je za trenotek obšla slabost. Zdelo 
se ji je, kakor da se je nenadoma skrilo solnce; tako se ji je stemnilo 
pred očmi, in čudne slutnje, napol blažené, napol grozne, so ji 
krčile srce. 

Franjo, ki je zri po bratovem odhodu še nekaj čaša skozi okno 
v daljavo, se je zdaj obrnil proti Feodori rekoč: 

>Ali te je volja izpolniti Emerihovo željo, da greva na daljši 
izprehod?c Toda komaj je te besede izgovoril in se pri tem ozrl na-njo, 
ko je vzkliknil: »Kaj ti je, Feodora ? AH ti ni dobro ?c 

Njegov glas jo je oživil. Prejšnji nje bledobi je sledila nena- 
ravna rdečica. — »Kaj vem jaz,€ je odgovorila zdvojená. iNajrajša 
bi izbežala izpred sebe in ljudi.« 

A takoj je obžalovala búrni, nepremišljeni odgovor. >Na koliko 
načinov si ga Franjo lahko raztolmači,« si je mislila v skrbeh. Trdno 
je sklenila, da popravi svoj pogrešek ter bode zanaprej oprezna. 

»Ko bi vedel, Franjo, c je rekla nato s kolikor možno mirnim 
glasom, tkako me Vidmarjeva nadleguje zavoljo tebe in Sidonije. Hoče, 
naj jo tebi priporočam kot nevesto. Ce storim to, se na-me buduješ, 
če ne storim, bode ona razžaljena. Neizogibno je torej, da se enemu 
izmed vaju zamerim. A zdaj še Emerih šili vame, naj te nagovarjam 
k ženitvi. Vidiš to nasilje me tako draži; zato oprosti moje čudno 
vedenje.« 

»Ti poznáš moj sklep, da se nikoii ne oženim,c je odgovoril 
Franjo malomarno. t Skoda vsake besede, c 

»A zakaj ne? Práv ti se mi vidiš kakor ustvarjen, da postaneš 
vzoren zakonski mož,« je ugovarjala Feodora sicer mirno, a srce ji je 
s tako silo tolklo, da ji je beseda hotela zastati. 

»In to še vprašaš?« je odgovoril on skoro s sovražnim glasom. 
»Ali ti ne umeješ govorice oči, kakor jo jaz pri tebi umejem .^^c 



Pavlina Pajkova : Dušue borbe. 345 

>Kaj bi bil neki takega zvedel iz mojih oči?« ga je povprašala 
Feodora hlastno, a čutila je, kako je čelo vlažno od mrzlega potu. 
Slutila je, da je zdaj prišel oni trenotek, katerega se je toliko bála, 
in silno se je preplašila. Pri tem pa je sama sebi prigovarjala ter 
delala pogum, da ne bi njiju nesrečno nagnjenje pre stopilo meje. Nikoli 
v svojem življenju se ona še ni bila zlagala, a zdaj je začutila potrebo, 
da se poprime tega ostudnega sredstva, hoteč njega in sebe rešiti. 

tČital sem nekaj,« je odgovoril on z žarečim očesom in silno 
dvigujočimi se prsmi, »čital sem nekaj, kar me v nebo povzdiguje, a 
pri tem vendar do blaznosti onesrečuje.« 

»Franjo, ali te ni motil tvoj vidlc je opomnila ona pomilovalno. 
S trdno voljo je že bila dosegla, da ji glas ni več drgetal. »Morda si 
iz mojih oči zvedel, da nisem celoma srečna, kaj druzega pa gotovo 
ni bilo iz njih posneti. c 

Franjo je zmajal žalostno z glavo. »Mene ne prevaríš, Feodora, 
kakor sebe, ko se zdaj sama zatajuješ I Ali misliš, ko sem dan na dan 
zri svitanje nebeské lúči v tvojih očeh, da morem zdaj verovati tvo- 
jemu zanikavanju, izvirajočemu iz samé bojazni in tankovestnosti ? 
Tvojo Ijubav včasih čutim po vseh žilah. Ona žge z blaženim in ob 
enem pogubnim ognjem moje žitje, in práv ta silni občutek mi je 
odkril resnico, katero zdaj svojeglavno tajiš.^ 

Tu mu je Feodora, vidno preplašena, pretrgala razdraženo be- 
sedovanje. » Franjo, kako si upaš z menoj na tak način govoriti, z 
menoj, z ženo svojega brata? Za koga me vendar šmátraš ?« — In 
v hudi bolesti in od silnega srama si je z rokami zakrila obraz. 

Po Franju je zadrgetalo. Grozno je prebledel, a vdati se ni hotel. 
tPoslušaj me, za Boga, predno izrečeš sodbo o meni,« je vzkliknil s 
presunjenim glasom; t saj od tega trenotka je odvisna vsa moja bo- 
dočnost. Ta trenotek naj odloči, ali bom hodil odslej po potih pošte- 
nosti, ali pogube. Feodora, v tem trenotju nisem tvoj svak. Ti veš, 
da te Ijubim ; ni treba, da ti to šele povem. Veš tudi, kakor vem jaz, 
da svet ne odobruje také Ijubezni. Daj mi izgovoriti,c je nadaljeval 
upadlih lic in celoma uničen, ko mu je Feodora mignila z roko, da 
naj neha. »Rekel sem, da te Ijubim, a umej me práv! Jaz hočem le 
tvoje srce, in prej ne nájdem miru, niti ga tebi ne privoščim, dokler 
sama ne potrdiš, kar so mi tolikokrat povedale tvoje oči : da sem 
tudi jaz tebi to, kar si ti menilc 

» Franjo, Franjo, ali ne veš, da mož, ki vodi žensko do propasti, 
káže, da je ne spoštuje U mu je očitala bolj bolestno, nego se hudujoč, 
in solze so se ji lesketale v zavzetih očeh. 

23 



34^ Pavlina Pajkova : Dušne borbe. 

»Da jaz tebe ne spoštujem?* se je zadivil Franjo, in strast, ka- 
tera mu je bila ravnokar razburila obličje, je izginila iz njega in se 
umaknila izrazu silne pobitosti. »Ali sem res podoben zapeljivcu? Ali 
je možno, Feodora, da sem te užalil s svojimi besedami? — Ce sem 
te res, o, potem mi odpusti! Saj še svetniki niso brez izkušnjav, a 
oni jih srečno premagajo bas zato, ker so svetniki. Navadni Ijudje, 
kakor sva jaz in ti, pa omagajo. Midva pa ne padeva tako nizko, 
kakor se ti bojiš. Nisem-li bil dovolj kreposten, da sem molčal do 
zdaj ? A da ne bi tebe Ijubil, to ni v moji oblasti. Ljubil sem te prvi 
trenotek, ko sem te zagledal, Ijubim te iskreno, silno tudi sedaj in te 
bodem ljubil do svojega zadnjega vzdiha, naj že hočem ali se ustavljam. 
O, reči, da enako iskreno, enako silno tudi ti mene Ijubiš. Samo z 
eno besedo, samo z enim migljajem potrdi mojo sladko slutnjo, in 
nikoli več te ne bodem nadlegoval. Utešiš me s tem za celo življenje. « 

Feodora je zatrepetala. Znovič si je pokrila z dlanmi lica, ki so 
ji žarela v živem plameňu. Nehote je zadržala za trenotek sapo, da 
bi poslušala odmev onih milodonečih " besed. Oh, kako dolgo je nje 
duša zastonj koprnela po enakih glasovih, a zdaj, ko so nenadoma 
zadoneli na strunah njenega srca, jih je morala oglušiti, je morala 
bež ati pred njih zapeljivim zvokom. Bridka usoda! Toda ni, da bi 
morala ! Privzdignila je glavo. Smrtno bied, z očmi gledajočimi iz polu- 
zaprtih trepalnic, z ustnicami bolestno stisnjenimi, s pripognjeno glavo, 
kakor hudodelnik, ki prosi usmiljenja, je stal Franjo pred njo, čakaje 
usodnega odgovora. 

Ta pogled ji je pretresel dušo. Nje trdni sklepi so se zmajali, 
pogum ji je upadel. Zavrtelo se ji je pred očmi, in oprijeti se je morala 
naslanjala, da ni onemogla. 

Takoj pa se je spet nanj ozrla in ga odločno pogledala : »Tako, 
kakor si ti domišljuješ,« je rekla z mirnim, čistim glasom, »te nisem 
nikoli Ijubila, niti te bodem kdaj. Ljubim te in cenim, kakor Ijubimo 
in cenimo vsakega blagega, Ijubeznivega človeka, a ker si vrhu tega 
tudi moj sorodnik, si mi tem Ijubši. A zdaj je čas, da neha ta čudni 
in za naju malo primerni pogovor.c 

Franjo se je zganil. Pogledal jo je dvomljivo, a pri tem je še 
bolj pobledel, in črte njegovega obraza so kar okamenele. ^Če druzega 
ne, vsaj sočutno besedo bi mi privoščila,* je rekel s takim glasom, 
ki se je zdel, kakor da prihaja iz tujega grla; tako malo je bil po- 
doben njegovemu. >Kam je prešla tvoja blagost. kam tvoje dobro 
srce.? Ali sta tudi ona bila samo hlimba .í^ — Kaj naj postane z menoj ? 



Pavlina Pajkova : Dušue borbe. 347 

— Feodora, Feodora,« je zaklical s prejšnjim strastnim obupom, »sebi 
pripisuj zle nasledke, ki se utegnejo roditi iz tega sestankal« 

Obrnil se je in počasnih korakov, kakor da je v tej pol uri z 
dusno čilostjo izgubil tudi telesno moč, je zapustil sobo. 

Ko so se vráta za Franjem zaprla, se Feodora ni mogla ni 
ganiti, ni misliti; samo nedoločno je čutila, da se je zdaj-le med temi 
štirimi židovi izvršil važen, usoden čin v žaloigri njenega življenja, 
ki ni uničil samo njenega bitja, temveč tudi še drugo življenje. V 
svesti si je bila, da je storila svojo dolžnost, a oni sladki čut, ki 
spremlja vsako plemenito dejanje, se v njej ni hotel oglasiti. Nasprotno, 
začutila je v srcu neznosno bolest. Tajni očitajoči glas, da s Franjem 
ni blago ravnala, ji ni dal miru, in bila je nesrečna, kakor še nikoli 
poprej. Notranji glas ji je govoril, da nje veliká žrtva, njeno samo- 
zatajevanje, njene neprestane múke ne obrode blagoslova. Pri tej za- 
vesti jo je popadel obup, in ta brezupnost jo je šele zopet oživila. 
Zaklenila je vráta ter se vrgla na blazino. >Ali sem mogla drugače 
ravnati.^c je govorila sama pri sebi, vdajajoč se vihri, ki je po njej 
razsajala. »Ka-li ne vem, da slabost enega trenotka utegne postati 
bridkost za celo življenje? — Ka-li ne vem, da Ijudje Franjevega 
značaja Ijubijo samo enkrat in to za celo življenje ? Ako bi mu bila 
ovadila čuvstva, ki jih zanj gojim, bi bila ulila tako rekoč olje v plameň 
njegove Ijubezni. Ker sem mu jih pa zatajila, je upanje, da se ogenj 
nedovoljenih čuvstev v njem skoro ohladi. Nepovračana Ijubezen redko 
kdaj požene globoke korenine, a prevarjeno srce se rado obrne drugam. 
In tako utegne on še srečen postati v življenju, kar mu iz cele duše 
želim. Ali ne trpim dovolj jaz za oba.?« Tako je sebi prigovarjala, da 
bi zadusila prepričanje, katero jo je vedno bolj prevzemalo, da je 
namreč krivo ravnala s pomilovanja vrednim môžem. Ta glas ji je 
govoril, da njega ne bi bila smela meriti z merilom drugih lahkoživnih 
metuljčkov, ki Ijubijo iz dolzega čaša, radi zábave in iz enakih ne- 
blagih vzrokov, in da bi bila bolje storila, ko bi bila zacelila rane nje- 
govega bolnega srca s prijazno besedo, z zatrdilom, da mu ona ostane 
vedno dobra in vdana, a da naj se njiju sočutje ublaži po vzajemnem 
zatajevanju. S tako govorico bi ga bila gotovo utešila in vzpod- 
bujala h kreposti. A tako, kaj bode z njim? Slutnja ji je govorila, 
da nič dobrega. 

Tako si je mučila svoje zbegane možgane, da bi našla pot, po 
kateri reši njega in sebe iz labirinta. — 

Mrak se je delal, a ona še ni bila nič pametnega iztaknila. Ve- 
dela je samo, da je v teh kratkih urah preži vela celo življenje; čutila 

23* 



34^ Prokop: Otok. 



je, da že dozdaj ni Ijubila življenja, ker ni bila srečna, a odslej ji bode 
življenje kar neznosno. 

V hiši pa se je začulo gibanje in govorjenje. Soprog se je bil 
menda že vrnil ter je po njej povpraševal. Morala si je deti krinko 
na obraz in oditi v sobano^ kjer so se domači shajali. 

Ko se je potem cela družba sešla pri večerji, ni nihče slutil vi- 
viharja, ki je danes razsajal med dvojico, ki si je sedela nasproti. Fe- 
odora je bila res videti bledejša in resnejša, nego sicer, a v nje mirnem 
vedenju ne bi bilo moglo niti najopreznejše oko zapaziti mučnega na- 
pora, s katerim je dosegla navidezni pokoj. 

Na Franjevem obrazu se ni ganila nobena žilica. Samo njegove 
trepalnice so zdaj pa zdaj hitreje utripale, in pogostno nadimanje prsi 
je značilo, da so se mu bile srčne bolesti le še pomnožile. Sicer pa 
se je vedel, kakor po navadi. 

A vendar je bil v družbi nekdo, ki je nocoj imel posebno oster 
pogled za njiju. Vidmarjevo gospo je že zjutraj obhajal sum, da morda 
Feodori bolj ugaja prikupni svak, nego dolgočasni soprog. Ali bi se 
sicer tako odločno bránila prihiteti Franju in Sidoniji na pomoč? Nje 
upadli, zamišljeni obraz ji je potrjeval to mnenje, in zdelo se ji je, da 
je tudi Franjo nocoj raztresen in malobeseden. 

»Med terna dvema se nekaj piete, « si je mislila ter sklenila Eme- 
riha opozoriti. 

Ko so šli po večerji, kakor po navadi, vsi na verando, da se 
naužijejo čvrste, hladne sape, se je Feodara od družbe poslovila. Bila 
je utrujena in želela si je počitka. »Ah, ko bi mogla leči za večno,« 
je vzdihnila natihoma, gredoč v svojo sobo. 

Vidmarica, veselá, da se ji je prilika tako hitro ponudila, se je 
hitro oklenila Emerihovega lakta in ga povabila, da bi jo spremil 
malo na vrt, češ, da je sedela danes dovolj dolgo pri svojih gostih, 
da bi rada nekoliko pregenila svoje otrple ude. In Emerih, ničesar 
sluteč, j o je radovoljno spremil. 

(Dalje prihodnjič.) 



Otok. 



a; 



morjá modrini otok je sameval, Brez druga, brez prijatelja samevam, 
Vodovje pljuskalo je vanj. Valovje pljiiska v me sveta, 

A temná ga požrla je globina. In tiho nekega bom dne izginil, 
Pozabili Ijudje so nanj. Kot se izgubil ótok ta. 

Prokop. 




Dr. Šimon Šubic: Kameneui dež. 349 



Kameneni dež. 

Spísal dr. Šimon Šubic. 
(Dalje.) 

'z dosedanjih vzgledov, katerím pozneje priložimo še druzih, 
sklepamo, da padajo meteori z veci ne v družbi z ognje- 
nimi kroglami. Najredkeje pa se opazujejo pri jasnem 
nebu, ako se ne naredi poprej črnikasta, tako imenovana 
-'^^^^- nmeteorna nieglica. Toda včasih tiidi brez meglice strašno 
poči v vedrem podnebju, pa páde aerolit. Tako se je zgodilo dne 
16. septembra 1. 1843. ne daleč od Miihlhausna, kjer je pádel velik 
aerolit med močnim grmenjem z jasnega neba. Večkrat pa se naredi 
hipoma hudo črna meglica, zasliši se hrup in tresk, kakor da bi kdo 
večkrat zapored s topom ustrelil, in takoj páde ali santiec črni kameň, 
ne da bi se pokazala kaka luč na nebu, ali pa v družbi z drugimi 
aeroliti. Včasih jih páde iz ene samé meteorne meglice med tem 
časom, ko se vleče nad kako pokrajino, toliko, da je vsa okolica na 
široko posuta z nebeškim kamenjem in drobižem,, kakor kadar toča 
pobije. Tako je bilo pri kamenenem dežju v Sieni. 

Meteorska jama, imenovana tudi Mamutska luknja, v Se- 
verní Ameriki se je menda naredila od silno velikega meteora, ki se 
je ondod razpočil ter v zemljo treščil. Troje velikih meteorovih košov, 
z večine železnega sestava, so našli v bližnji okolici, nekaj po pol ure, 
nekaj pičlo uro od jame. Jama je 625 angleških črevljev globoka, na 
vrhu pa meri naokrog dobrih 1 3000 črevljev ; tako široká je, da dobro 
uro potrebuješ, predno jo po obronku obhodiš. Tik njenega obronka 
so našli veliko množico meteorskega kamenja. Iz teh najdenin skle- 
pajo, da je pádel tukaj na zemljo silen meteor, ki se je zarinil kakih 
700 do 800 črevljev globoko v tla in se tam razpočil s tako močjo, 
da je razpok razdejal zemljo tako globoko in široko, kakrŠna je sedaj 
videti jama. 

Tako imenitnost je dosegla ta meteorska jama, da jo je dala 
vláda združenih severnoameriških dŕžav natančno preiskati ; poslala 
je tjakaj nekdanjega načelnika svojih geológov: K. Gilberta in M. 
Battra. Učenjaka sta našla preobilo meteornih ostankov in drugih za- 
nimivosti, poleg katerih ni dvomiti najmanje, da se je jama naredila 
od velikega meteora. Izmed onih treh največjih košov tehta najlažji 
300, drugi 600 in najtežji 850 funtov, Hranijo se ti meteorni kosovi 



350 Dr. Sipiou Šubic: Kameueui dež. 

V muzeju ,Smithsonian Institution* imenovanem, katerega vzdržujejo 
severnoameriške dŕžave v Washingtonu. 

Poznali pa so tudi že Rimljani kameneni dež; saj se nahaja 
semtertja, n. pr. v Pliniju opomba: »lapidibus pluit«, t. j. kamenen 
dež gre. 

V Eshilejevih ostankih o >rešitviPrometeja«bi skoraj 
mislil, da imaš preiskovanje o padanju meteorov pred seboj, ko bereš: 
»Jupiter postaví meglo na nebo ter ukáže, da se iz nje usuje okrog- 
lasto kamenje, katero navzkrižem posuje deželo.c 

Kakor pogostoma padajo majhni aeroliti, tako redkokrat se na- 
hajajo velikí, h katerim se prišteva tras k i kameň v Trakiji pri reki 
Egospotami (Aígos potamoi), bra zilí j anskí, kí je pádel v Bahij i , 
in tisti, ko so ga našli pri O tu m p i. Zadnja dva meteorolita je po- 
písal Rubi de Celis; on praví, da je ta sedem, oni pa sedem in 
pol črevlja dolg. Pertz pa je popísal oni siloviti aerolit, kateri je 
pádel v desetem stoletju v potok pri Narniju, in je tako velik, da 
ga je več nego cel vatel ostalo nad vodo. 

Dva meseca preje, nego je šel v Sieni kameneni dež, je dal 
(1794) Chladni na svetlo svoj spis: »0 ízvoru železné tvarine, ka- 
tero je Pallas našeU. V tem spisu nahajamo prvé natančne zveze 
med ognjenimi meteorí in med kamenjem, katero padá z neba na 
zemljo. Chladni je prvi dokázal, da ni mogoče, da bi se bilo me- 
teorsko kamenje, bodisi v podobi te ali one tvarine, odtrgalo od zemlje 
in šele po mnogoterih izpremembah v zraku zopet padlo na zemljo; 
dokázal je, da prihajajo aerolitje od zunaj iz vesoljnega 
svetov n ega pros to r a. — Halley je že leta 1686. spoznal, da 
tí podnební meteorí ne morejo ízvírati iz zemlje, ker veliká ognjena 
krogla, katera se je prikázala tisto leto, je tekla zemeljskemu 
teku ravno nasproti, tedaj ni mogla priti od zemlje, temveč iz 
vesoljnega svetovnega prostora. Izvor tega meteora ni bil poze- 
meljski, ampak kosmiški ali planéta r sk í. 

Kosmíškemu ízvoru iz začetka ni manjkalo nasprotníkov, ka- 
teri so celo ugibalí, da meteori izhajajo iz lune. Dasi na luni in 
njenem površju z najostrejšími daljnogledi ni spoznati nikakršnega 
gibanja, niti živih delujočih ognjenikov, vendar so trdilí ti nasprotniki, 
da prihajajo aeroliti iz mesečevih vulkánov na zemljo. 

Pri bolj natankem pretresovanju teh misií se je pokazala bolj 
in bolj neverjetnost, da bi luna imela še kaj takih metalnih močí v 
sebi, kakršne bi morale bití ognjene močí, da bi mogle iz vulkánov 
na luni hitati kamenje tako daleč proč, da bi se od lune ločilo. Saj 



Dr. Šimon Šubic: Kameneui dež. 351 

na zemlji se nahaja še dosti veliká množica mogočno bljuvajočih vul- 
kánov; visoko sicer mečejo v zrak kamenje, rudnine, lavo in prah ter 
pesek, vendar nobenega trupla ne vržejo s tako močjo, da bi se 
vzdignilo do meje ozračja, ali da bi celo pretrgalo veži zemeljske na- 
tege in se odtrgalo od zemlje. Se tiste strašanske moci vulkanskega 
ognja, ki so leta 1883. goro Kráka ta v in toliko njenega otoka z 
orjaškimi silami višje proti nebu zagnale, nego bodisi katerakoli druga 
ognjena gora, do meje ozračja niso vrgle nobene stvari. Nekaj 
najdrobnejših tvarin, iz katerih so pozneje nastale belkaste meglice, 
so sicer zagnale Krakatavove ognjene moci tako visoko, da so se 
videle iz njih narejene meglice, plavajoče kakih osemdeset kilometrov 
ali okoli deset milj visoko. Vsa težja trupla so pa že veliko nižje 
padala nazaj na zemljo. 

Celo vso pravico pa je izgubilo mnenje, da bi utrinki izvirali iz 
lune, ko se je pokazalo, da nekateri lete veliko hitreje, nego zemlja 
in luna z njo. Posebno pa se je uničilo tisto mnenje, ko se je našel 
njih izvor na obnebju. Slišali bomo namreč pozneje, da imajo ob- 
hodni utrinki, kateri padajo v nekih letnih časih, neka svoja zvezdna 
krdela na nebu, iz katerih prihajajo proti zemlji. Naj stoji luna nam 
nad glavo ali pod nogami, utrinjalke ne zapuste svojega izvirnega 
kraja v svetovnem prostoru; tedaj luna nima z njimi nič opraviti. 

S tem spoznanjem so propadle tudi misii tistih, kateri so s slo 
večim astronómom Keplerjem vred trdili, da se meteori delajo v 
nasem obnebju iz soparjev zemeljskih tvarin. Naj kdo trdi, da so se 
meteori odtrgali od površja zemlje ali pa iz njenega ozračja, vsaki se 
ujame v zanjko s tem, da bi pri takem izvoru ne imeli utrinki nikdar 
večje hitrosti v svojem gibanju, nego jo ima zemlja. Francoski mer- 
javec Houzeau je pri Monsu natančno primerjal hitrost utrinkov 
ter je dokázal, da se oni gibljejo po dvakrát in celo po petkrat hi- 
treje kot zemlja. Tedaj tudi ni mogoče, da bi izvirali iz zemlje. 

Misel, da meteori izvirajo iz lune, se je porodila na Laškem. 
Izumil jo je fizik po imenu Paolo Maria Terzago, kateri je leta 
1660. opazoval v M i lanu tisti padajoei aerolit, ki je ubil nekega 
ondišnjega frančiškana. Nalik Terzagu so mislili nekateri grški priro- 
doznanci, da meteori prihajajo iz solnca. O takih nazorih poroča 
Diogen Laertij glede traškega aerolita pri Egospotami. P Hni j, ki 
poroča o tej namisli, se norčuje iz nje s pristavkom, naj bi bil Ana- 
ksagora prorokoval, kdaj da páde oni aerolit s solnca! — Domne- 
vanje, da izhajajo aeroliti s solnca, izvira menda odtod, ker je padalo 



352 Fr. Dolinčau: Srečavauja. 



nebeško kamenje z jasnega neba, ko je solnce sijalo, in ko lune ni bilo 
nikjer na dnevni stráni zemlje. — Ker že poznamo Anaksagorove 
názore o zvezdah, vemo, da ni on provzročil te krivé hipoteze; toda 
nemogoče ni, da je kdo drugi storil ta napačni zaključek, ko je slišal 
o Anaksagorovem náuku, da solnce obstojí iz raztopljene 
ognjene s n ovi. 




(Dalje prihodujič.) 



Srečavanja. 

Spísal Fr. Dolinčan. 

(Dalje.) 

ilo je v začetku majnika meseca. Navadno sem se učil 
doma; a tisti dan me kar ni bilo strpelo v sobi. Pre- 
krasno jutro je bilo, in odločil sem se, da pôjdem na 
Grád. Vzel sem s seboj skripta in krenil skozi park. 
Se danes čutim, kako prijetno mi je bilo pri srcu. Zima 
je bila tisto leto zelo huda in trdovratna. Se celi april se je kremžil 
in pomišljal, sedaj pa je bila hipoma nast opila v vsej svoji krasoti 
spomlad. Brezštevilni koši so vzletavali z grma na grm in čulo se je 
veselo žgolenje raznovrstnih ptic. Mehka spomladanska sapica mi je 
božala lice in mi vzbujala prijetne občutke v prsih. Silil sem se učiti, 
a nič ni práv šlo. Naposled sklenem, da toliko čaša pustim učenje, 
dokler ne pridem do pripravnega prostorčka, kjer se ustavim in potem 
nadomestim, kar sem med potom zumudil. Zaprem torej skripta, a v 
tistem trenotku zapazim v parku na neki stranski stezi — njo I Bila 
ni proti meni obrnjena, a spoznal sem jo takoj. Pa ni bila sama, 
ampak bila je v moški družbi. 

>0h, to je gotovo njen ženin !< sem vzkliknil. Čudno, kaj ne da, 
da ga'nisem že preje poznal. A tedaj, ko je hodila z materjo na izprehod, 
ga ni bilo nikdar z njima. Sicer pa on ni živel v Gradcu, kakor sem 
zvedel pozneje. »Zenin, seveda, kdo drugi če biti ?« sem ponovil sam 
pri sebi. In sedaj móram priznati veliko slabost, katero očitamo več- 
jidel le nežnému spolu, katere pa menda tudi moški niso popolnoma 
prosti ; polotila se me je namreč taká radovednost, da si nisem mogel 
kaj, da ne bi bil krenil po isti stezi, po kateri sta šla onadva. Rad 
bi bil videl njega, o čigar lepoti sem čul že toliko, a morda me je 
tudi še kaj druzega zvábilo tjakaj. Čudno se mi je zdelo, kaj imata 



Fr. Dolinčan : Srečavanja. 353 



tako zgodaj sama opraviti tu v parku. Ker sta hodila počasi, sem bil 
kmalu tako blizu njiju, da sem ju lahko opazoval. Pri tem so mi 
slúžila skripta jako dobro. Delal sem se, kakor bi jih bral, a v resnici 
sem neprenehoma gledal izpod čela na ona dva. Zdelo se mi je, kakor 
bi bila v živem razgovoru. Čul nisem sicer njiju pogovora, ker tako 
blizu si vendar nisem úpal, a iz vsega njiju vedenja se je dalo posneti, 
da se v neki stvari ne zlagata. Pri visokem grmu, ki je bil že poln 
cvetja, sta se ustavila, in tu sem opazil, kako je snela ona prstan z 
roke in ga izročila njemu. In to je storil tudi on. Nato je on na 
lahko dvignil klobuček in odšel razburjen, ona pa se je obrnila proti 
meni. Jaz sem prebledel in zardel, vse ob enem. Izgubljen sem bil, 
kajti izogniti se ji nisem mogel. Vrniti se in tako rekoč bežati pred 
njo, bi bilo smešno. Kaj bi bila pač mislila o meni! Da lazim za njo 
in jo zasledujem I V tej misii je nikakor nisem smel potrditi. Tako 
sem sklenil ter se odločil, da ji stopim s kar najbolj mirnim obrazom 
in osornim očesom nasproti. Toda ostati miren, je bilo težko. Kri 
mi je silila v glavo, in sreča je bila res, da sem imel skripta v roki. 
Delal sem se, kakor bi se učil^ dasi svoje zadrege tudi s tem nisem 
mogel prikriti. 

K o pa se mi je približala, sploh nisem mogel obrniti svojega 
pogleda od nje. Bilo je videti, kakor da se ji zdaj pa zdaj udirajo 
solze po licih; barve so jo izpreletavale in ustnice si je grizla z 
drobnimi bisernimi zobmi, kakor človek, ki se le s težavo vzdržuje 
joka. Čim bližje pa mi je prihajala, tem bolj ji je rdečica zalivala 
obraz. Preje me menda niti spoznala ni bila, kajti zdelo se mi je, kakor 
bi se bila hkrati zgenila. Izraz nepričakovanega veselja ji je zasijal na 
obrazu, in njen pogled je bil ta hip tako neizmerno koprneč in tako 
proseč, kakor bi mi bila hotela reči: »Glej, zaradi tebe sem to storila! 
Prostá sem sedaj, in tvoja postanem, ako hočeš i Ne obotavljaj se in 
sprejmi, kar ti darujem I c 

Jaz pa v tisti svoji čudoviti modrosti, katera me je že tolikokrat 
za nos zvodila, sem proučil takoj vso situvacijo in si mislil: >Aha, on 
je razdrl z njo svojo zvezo, ker je z vedel, kako se vede proti drugim. 
Ona pa bi se iz golega maščevanja zdaj takoj obljubila drugemu, samo 
da bi jezila onega. Ne bosí Za kaj tacega sem jaz vendar predober!« 

In zategnil sem ustnice v zaničljiv zasmeb. Njej pa se je v tem 
trenotku zalesketala solza v lepem očesu ter se utrnila po zornem 
licu. Kakor bi hotela prikriti vse to, je zbežala potem urnih korakov 
mimo mene, 



354 Fr. Dolinčau : Srečavauja . 



>Komu je veljala ta solzapc ta misel me je zdaj mučila nepre- 
nehoma, a odgovora na to vedno in vedno se mi vsiljujoče vprašanje 
nisem vedel. Pamet me je učila, da meni ne, a samoljubje je dostikrat 
v odločnem pmtislovju s pametjo. Kar lase bi si bil ruval, da sem 
napravil zopet tako budalost. Toda po toči zvoniti je prepozno. Ne- 
kateremu človeku ni pomagati, in izmed tacih Ijudi sem bil tudi jaz! 
— Po njej sem hrepenel tako goreče, a ko sem jo črez dolgo čaša 
zopet srečal, sem jo pahnil na ta način od sebe I Seveda, če sem raz- 
mišljeval in preudarjal, sem prišel do zaključka, da moja ne more 
postati; ona lepa, bogata — jaz nič druzega, nego ubog študent. Pamet 
mi je govorila, da sem ravnal práv, a pri tacih stvareh se najbolje 
opravi brez pametil 

In sklenil sem tisti čas, da postanem odslej bolj praktičen, in da 
se ne bodem zatekal več edino le k svoji pameti, temveč da se bodem 
vdajal bolj željam in zahtevam svojega srca. 

Začel sem zategadelj zopet zahajati zvečer v park ob tistem času, 
ko je hodila nekdaj ona s svojo materjo na izprehod. Hotel sem po- 
praviti, kar sem bil zagrešil, iz izbrisati vtisk, katerega sem bil na- 
pravil na-njo. tVsakdo se je veselí, kdor jo vidí, zakaj se je ne bi 
veselil tilc sem govoril sedaj sam sebi. »Četudi nikdar ne bo tvoja, 
en pogled iz tako lepega očesa pa vendar tudi deje dobro! c To je 
bil vendar zopet moder sklep! 

Pridno sem hodil odslej v park, zvečer in zjutraj, a zaman! — 
Nje, katero sem iskal, ni bilo več na izpregled. O kolikokrat so me 
tisti čas zmotile moje oči ! Kolikokrat se mi je zazdelo, da prihaja tu 
ali tam, ali ko sem pospešil svoje korake in se približal dotični osebi, 
sem se uveril, da so me varale oči. Dan je potekal za dnevom, a nje 
le ni bilo. Izpraševal sem in pozvedoval na vse stráni, kaj je z njo, 
a dolgo mi ni vedel nihče povedati, kam je izginila. Končno so mi 
povedali, da je radi bolehnosti odpotovala nekam, in da se najbrž dalj 
čaša ne vrne domov. Jaz sem verjel in v svoji gorostasni domišlja- 
vostí sem si očital, da sem morda tudi jaz kriv njene bolezni. Potrt 
sem lazil okrog, in na obrazu se mi je bralo, da moja duša trpi. Odkar 
pa sem bil zvedel, da nje ni več tukaj, in da je ne bode v park, sem 
se izogibal tega kraja. Zahajal sem v samoto, a tudi v samoti nisem 
našel miru, katerega sem iskal. Njena podoba mi je plávala vedno 
pred očmi, in hrepenenje, da bi jo zazri, me ni zapustilo na nobenem 
mojih potov. Sicer so mi prihajale včasih práv zdravé in trezne misii. 
Prigovarjal sem si, da je vse to abotnost, da je nespametno se mučiti. 



Fr, Dolinčan: Srečavanja. 355 



a sedaj, ko bi bilo umestno, da bi bila premagala pamet, je nadvladalo 
srce, edino le srce! — 

Izpraševal sem se in si rekel: Ako ti pride sedaj nasproti, boš 
li postopal res mnogo drugače, nego si postopal poprej ? Ali boš toliko 
pogumen, da si ji približaš? Ne! No, in da bi se samo z njenimi po- 
gledi naslajal ! Bode to li res zadostovalo tvojemu koprnečemu srcu ? 

Čemu torej vse to ? Cemu, da, čemu ? 1 Dokler sem vedel, da je 
zaročena z diugim, sem se vendar že laglje otresel misii na-njo; odkar 
mi je pa bilo znano, da je na onega, kateiemu je bila obljubljena, ne 
veže nobena vez več, se nisem mogel nič vec pomiriti. 

* -x- 

Nesrečen sem bil, grozno nesrečen ! Povsod sem jo iskal, a našel 
je nisem nikjer. Toda vendar! Našel sem jo, našel v — sanjah. O to 
so bile čudne, prekrásne in ob enem strašne sanje, katerih ne pozabim 
nikdar; tako živo, tako resnično se je godilo vse to pred menoj ! — 

Hodil sem po lepem, prostornem vrtu. Vsakovrstne cvetice so 
cvetle in duhtele po umetno sestavljenih gredicah. Bele stezice so se 
vile na vse stráni, a s pritlikovega, umetno okleščenega sadnega drevja, 
katero je bilo lepo razvrščeno med gredicami, se je usipalo nežno 
cvetje na tla. Iz košatih vej pa se je čulo veselo ptičje petje. Bilo 
mi je nekako tesno pri srcu, kakor bi se bal, da me kdo ne prežene 
iz tega tako milega kraja. Toda žive duše ni bilo blizu. Bil sem sam, 
čisto sam. Hrepenenje pa me je gnalo dalje in dalje. ískal sem ne- 
koga, dasi v tistem trenotku sam nisem práv vedel, koga. Bolj in bolj 
sem se izgubljal v prijetne misii in se topil v sladkih čutih, tako da 
nisem opazil, kako je vrt izginil za menoj. Ko se zopet zavem, ni 
bilo nič več onih umetnih nasadov okrog mene, tcmveč razprostirala 
se je enakolična, neizmerna puščava pred mano. Ne drevja, ne cvetja, 
ne ptičjega petja ni bilo tukaj. In vendar me je srce gnalo dalje. 

Pusta je bila zemlja pred mano, a tem čudovitejše je bilo nebo 
nad mojo glavo. Na eni stráni lepo jasno, od solnca razsvetljeno, ne- 
kako zelenkastomodro, kakor se v resnici le malokdaj vidi. Na drugi 
stráni pa so se kopičili črni oblaki, po katerih so strele švigale sem 
in tja. Bilo je videti, kakor bi se bližala huda ura od te stráni, vendar 
pa je rosil le droben dež na zemljo, in vmes je solnce sijalo. Tam v 
daljavi pa se je dvigala iz tal v velikanskem oboku proti nebu pisana 
mavrica. Osupel sem gledal vanjo, in želja, kakršna se poloti otroka, 
ko prvič v svojem življenju vidi to prekrasno nebesno prikazen, je 
polnila tudi meni dušo. Tja me je gnalo srce, kjer se je opiral živo 



35^ Fr. Dolinčau : Srečavanja. 



bojni obok na zemljo. »Da, tja pôjdem 1* sem vzkliknil, in v tistem 
hipu mi je šinila čudná misel v glavo, kakoľ je le v sanjah mogoče. 
»Tja pôjdem 1 a dospevši tja, splezam po stebru tja gori vrh oboka 
v neizmerno visočino, in od tam pregledam vse dele sveta! Ozrem 
se od tam na desno in levo, naprej in nazaj in gledal bom tako dolgo, 
dokler mi ne zazro oči nje, po kateri tako koprni moja duša, po ka- 
teri mi tako mre ubogo srcel« 

Tako sem si mislil in se spustil v tek, a mavrica pred mano v 
beg. Čim bolj sem hitel, tem bolj se je ona umikala, in žalosten sem 
uvideval, da je ne dohitim. Hudo mi je bilo pri srcu, ko nekaj dru- 
gega vzbudi mojo pozornost. Tu sredi neizmerne puščave mi je bilo 
hkrati žvenketanje živinskih zvoncev na uho, in ko sem se ustavil in 
poslušal, se mi je zazdelo, kakor bi se čulo tudi ovčje bleketanje vmes. 
Oziral sem se, a nisem ugledal ničesar. Zavil sem proti stráni, od 
katere so prihajali glasovi, in krňalu sem stal na róbu majhne, pri- 
jetne dolinice. Bujno je v tej vdrtini poganjala zelena tráva, kar je 
bilo v živem nasprotju s peščeno okolico. V dolinici pa se je vse 
gnetlo snežnobelih jagnjet in dobro rejenih ovac. A sredi živahno se 
gibajoče črede je sedela na nizkem kameňu mlada deklica nenavadne 
lepote. Preprosto je bila oblečená, kakor so oblečené pastirice, in tako 
lahko, da so se njeni polni udje videli skozi tanka krila. Pred sabo 
je imela v tla zapičeno palico^ katera je bila na gorenjem koncu za- 
krivljena. Z obema rokama se je opirala ob palico, na roke pa je 
bila po stráni položila svojo lepo glavico. Uzrla me je bila in zapeljivo 
me je gledala, pa nagajivo se mi je smehljala. 

>Saj vem, koga iščešlc izpregovori z zvenečim glasom. »Cehočeš, 
te pa popeljem k njej!< 

Kakor bi se hotela prepričati, kak vtisk so napravile njene be- 
sede na-me, je umolknila in zrla zvedljivo vame. Jaz pa sem strmel 
in strmel, a nisem dobil besede, da bi ji odgovoril Pri tem se mi je 
dozdevalo, kakor bi postajala ona resnejša in resnejša. Končno je 
vstala, se pregnetla skozi ovce, ki so jo v gostih gručah obsipale, 
ter mi namignila, naj ji sledim. Jaz sem ubogal in šel molče za njo. 
Precej čaša sva hodila, predno sva dospela do strmega, gosto zara- 
ščenega hriba. Sivé skale so se dvigale tu v fantastičnih podobah iz 
tal, in le težko se je hodilo med skalovjem in trnjevim grmičevjem 
navzgor. Meni je prihajalo tesno pri srcu, in rad bi se bil vrnil. A 
ona je le hitela kvišku, in jaz sem nehote begal za njo. Prišla sva na 
vrh. Tu je skočila kakor lahka srna na visoko, ploščnato skalo ter 
mi dala znamenje, naj splezam za njo. S težavo sem izvršil, kar mi 



Fr. Doliučan: Srečavanja. 357 



je velela. Globoka dolina se je odpirala tu pred nama. OUrog in krog 
je bila gosto obraščena in obdana od samih strmin, na dnu pa je bila 
videti precejšnja ravnina. Nepremično je zrla moja voditeljica nekaj 
Čaša doli v dolino, po tem pa dvignila nežno, do komolca golo roko, 
in pokazavši s prstom doli, je rekla z mehkim glasom in solzami v 
očeh: »Glej, tu doli nájdeš svojo Evelino!* 

Mene pa so te besede čudno pretresle! Strmeč sem šel doli, a 
ko sem se zopet ozrl, sem bil sam; nič nisem bil opazil, kdaj in kam 
je izginila moja izpremljevalka. A neprenehoma so mi donele besede 
na uho: »Tu doli nájdeš svojo Evelino.'c Oh tedaj pa le doli, doli! 

In spustil sem se v divjem teku nizdol. Kakor bi bil brez uma, 
sem drvil v dolino, ne boječ se strmin in prepadov, ki so mi zijali 
nasproti. Práv čutil sem, kako sem se zadeval ob kamenje, in kako 
mi je trgalo trnje kožo, a menil se nisem za vse to nič. Neutešno 
hrepenenje me je obladovalo ter me gnalo dalje in dalje, dokler nisem 
dospel do dna doline. Majhna ravnica *se je razprostirala tu, in mo- 
gočni hrasti in druga veličastna drevesa so dvigala orjaška svoja debla 
proti nebu. Čudno leseno poslopje je stalo sredi drevja. Nič posebnega 
ni bilo na njem. Najpodobnejše je bilo še kakemu skednju. Skriv- 
nostno so šepetale sapice po vejah dreves, a iz poslopja je prihajala 
godba, kakršne dosedaj še niso slišale moja ušesa ; med godbo pa se 
je čulo petje, tako sladko in tako otožno ob enem, da se mi je topilo 
srce v nepopisni mehkobi. V začetku se je čulo vse v nekaki daljavi, 
a potem so prihajali glasovi bližje^ vedno glasnejše in v vedno mogoč- 
nejših akordih. Dolgo sem strmel nepremično, potem pa sem se počasi 
bližal lesenemu poslopju. Vráta so bila napol priprta. Previdno sem 
pomolil glavo skozi vráta, a predno sem se zavedel, me je pahnila 
nevidna moč noter. Od znotraj pa je bilo to poslopje vse veličast- 
nejše in prostornejše, nego je bilo videti od zunaj. Stene so bile iz 
črnega blestečega lesa, polne različnih umetnih rezbarij. Strop pa je 
bil bogato obložen z zlatom in slonovo kostjo. Zadivljen sem se oziral 
okrog. Petje in godba sta bila za nekaj čaša prenehala. Sredi poslopja 
pa je bilo videti, kakor v kakem vrtu. Vitke palme so se dvigale v 
dolgih vrstah kvišku, a med-nje je bilo uvrščeno vsakovrstno drugo 
drevje, kakršnega ne pozná naše podnebje. Duhteče cvetice so polnile 
z mamečo vonjavo lepe prostore. Jaz sem obstal, kakor okamenel, ter 
premišljeval, kje da sem. Zdajci je završelo nekaj med drevjem in cve- 
ticami, in zopet je zadonelo ono otožno petje in ona očarujoča godba, 
a še milejše, še bolj pretresujoče, nego prej. Iz teh čudovito ubranih 
glasov je donela neka nepopisna bolest, katera se je hkrati lotila tudi 



35^ Fr. Dolinčan: Srečavaujä. 



mene. To je bil klic po nečem. kar je bilo na veke izgubljeno, to 
je bil vzdih, porojen v obupu in neizmerni bridkosti. 

Stopil sem bližje k palmovim vrstam, in tedaj sem se prepričal, 
od kod prihaja ta godba in to petje. Med cveticami in duhtečim grmi- 
čevjem je stala poleg vsake palme črno oblečená devica, bledega, a 
lepega lica. Veliká resnost se je brala vsem na obrazu; vsaka izmed 
njih pa je držala nekake cimbale v rokah ter bila z zlato paličico 
ob nje in pela zraven. Bilo je videti, kakor bi pela vsaka sama zase, 
in vendar se je to petje zlivalo v prikupno prekrasno harmonijo ! — 

Jaz sem stal in strmel, omamljen in prevzet od nenavadnega pri- 
zora in od teh čarobnomilih glasov. Kar se mi je zazdelo, da so pevke 
povzdignile svoje oči. Tudi jaz sem se ozrl kvišku, in kaj sem videl } Na 
visokem odrú med palmami in drugim zelenjem je ležala, odetá s 
snežnobelo obleko, ženská bujne lepote. Bilo je videti, kakor bi spala. 
Dolge, črne vejice, ki so hudo kontrastirale s prebelim licem, so ji za- 
pirale oči. Okoli ustnic ji je b'l razlit sladak smehljaj, da se je člo 
veku zdelo, kakor bi kaj práv prijetnega snivala. Posuta je bila vsa 
s svežimi, duhtečimi cveticami, a v gostih temnih laseh, ki so ji bili 
črez obe rami doli razčesani, se je lesketalo polno dragocenih biserov. 
Jaz sem jo gledal, in čim dalje sem upiral svoje poglede vanjo, tem 
bolj znana se mi je dozdevala. Hkrati mi je bilo vse jasno ! Neskončna, 
nepopisna bolečina mi je prešinila srce in dušo. >Ona je! c sem vzkliknil 
obupno, >ona je in — mŕtva U — 

»Mrtva, mŕtva U je ponavljal zbor devic v glasnem kôru, kakor 
odpevajoč mojemu vzkliku, da je glasno odmevalo od visokih stropov 
prostornega poslopja; ob enem pa so bolestno zaječale cimbale vmes 1 

»Mrtval« sem ponovil še enkrat tudi jaz, nato pa sem zavpil 
iz globočine svojih prsi, kakor bi jo hotel vzdramiti iz večnega spanja : 
tEvelinal Evelinalc Premagan od preveliké bolesti, sem se zgrudil ne- 
zavesten na tlal — 

A v tistem hipu sem se vzbudil. Čul sem svoj lasten krik v 
spanju in se najbrže vsled tega vzdramil. Danilo se je že, ko sem izpre- 
gledal, a trpelo je nekaj trenotkov, predno sem se zavedel popolnoma. 
Vedno sem še čul ono čudovito godbo, in ono nebeško petje mi je 
donelo še vedno po ušesih, in še dandanašnji mi doni! 

Moj Bog, kak smešen sanjač sem bil še v tistih časih! — 

(Dalje prihodnjič.) 




^f^J^' 



Aleksander Orel : Hrast. 359 




H r a S t. 

Slika. Spisal Aleksander Orel. 
(Dalje.) 

regor se je druzega dne opravil praznično, vzel debelo, 
zakrivljeno palico i z kóta, vrgel črez ramo torbo, po- 
potisnil vanjo nekoliko črnega kruha in trdega sira ter 
se odpravil v mesto. 
^*^' — Ko pa je stopal, zamisljen in utopljen v svoje 

misii in kuhaje v srcu sveto jezo, vztrajno in urno po blatni česti, je 
prikrevsal za njim Janezek Smuk, ki je tiste čase že zapil svojo ped 
zemlje ter imel samo še polupodrto kočico za vasjo. 

»Dobro jutro, Gregor, « je zahušknil s prijaznim glasom Smuk 
ter predejal na levo ramo staré, strgane in že na neštetih mestih za- 
krpane škornje, katere je nosil na debeli palici črez desno ramo. 

»V mesto, tudi v mesto, Gregor ?« je nadaljeval sladko . . . 
»Vidiš, jaz grem tudi tja. Móram povprašati, kako bode letos kaj z 
borovimi češarki. Doma jih imam precejšnjo zalogo — in rad bi jih 
prodal. f 

>Aha, aha,« je prikimaval Gregor. 

>No, Gregor, no, po kaj pa pravzaprav ti.^c 

>Tožit grem,« je odgovoril ta lakonično. 

>Mati božja bistriška in sv. Ana,« se je prestrašil Janezek. »Tožit 
greš! Koga pa, koga.^« 

>Starega Kalina. « 

»A — a — tega? . . . No, pravim ti, ta si zaslúži, ta je pravi 1 
— A kaj je vendar zakrivil .í^c 

» Hrast mi je podrl.c 

»0j, ta hudoba! — Ali vendar ni podrl onega ob trávniku, 
tistega lepega, tistega košatega, tistega velikega, tistega debelega.í^« 

>Tistega, ravno tistega. t 

»0j, ojoj, kaj vendar pravišl — Tistega, ki bi dal toliko dog za 
posodo — letos bode dobro vino, na to ti prisežem — in posode 
ni! . . . In koliko kuriva bi bilo! — A zakaj ga je vendar posekal, 
zakaj }* 

» Pravi, da je njegov.c 

»Njegov.?« se je začudil Smuk ter odprl na iztežaj široká ústa 
in pokazal slednja dva zoba, ki pa sta mu tudi že bolehala za rume- 



360 Aleksander Orel : Hrast. 



ničo — »njegov? Kľiž božji, kdaj je že kdo kaj tacega slišal! . . . Aj, 
to ti je lisjak, ta stari Kalin — ta ti ima vraga v želodcu.« 

»Ha, mu ga že izženejoI« 

>Pľav praviš, práv praviš, prijatelj moje duše in luč mojih oči! 
— Le toži ga. In ne odstopi za las od svoje pravice. — Pravica je 
pravica — in hrast je tvoj ! Če treba, potrdim to s prisego, tudi s 
petimi. Le naznani to gospodi v mestu ... Ne vdaj se, ti pravim. — 
Pamet, pravim, pamet! — Pošteno ga primi, to kvako staro, skopo — 
nikdar še ni dal za merico žganja, pa niU 

>Čaj, pa ti ga jaz kúpim v mestu merico. c 

>0j, Gregorček, t\> — Ali res ti, Gregorček.? Veselje léga v 
moje srce, in moj želodec že občuti vse slasti, v katerih se kopije 
tuťški paša, ko se pase z *nesom mladih kristjanov in kristjank. — 
Vragovi naj ga pozobljejo ! — A ves, onega radi priče ne pozabi po- 
vedati gospodi. — A sedaj stopiva hitreje — hitreje!« — 

— Odvetnik Ivan Milčevič je meril z dolgimi, krepkimi koraki 
svojo pusto, vedno prazno pisarnico. — Dolgčas mu je bilo, in lenobo 
je pasel, ker se ni hotelo nikomur, mu izročiti kako pravdo, bodisi še 
tako suho. Na one mastne, o katerih je nekdaj sanjarij, ko mu je še 
cvetel zlati čas zlatih dijaških let, sedaj niti mislil ni, niti ni mogel 
misliti. 

»Vrag si ga vedi,« je pričel zopet monológ, kakor je bila pri 
njem sploh navada, da je vsake pol ure govoril daljši govor mrtvim 
stenám, zaprašenim knjigam in orumenelim aktom — to je vendar že 
čudno, da žive sedaj Ijudje tako mirno drug poleg drugega. Nihče ne 
stori nikomur nobene krivice, nihče ne izbije nikomur ne očesa, ne 
zob, ne potare ne nosu, ne reber! — Oh, nič dela — in malo, bore 
malo jela . . .« 

Zazeval je. 

Jezno je butil z nogo ob stôl, ki je stal sredi sobe. Le-ta se je 
z ropotom prevrnil ... Z roko, s katero je krilil nalik glumaču po 
zraku, je zadel ob tri zaprasene knjige na pultu. Te so padlé na tla 
ter provzročile cel oblak prahu. 

Stopil je k oknu ter pogledal, ali ne gre že kak klijent, toliko 
mu zaželen. 

A nikogar ni videl. 

Le na oglu sosednje hiše je stalo par suhih ženie z nagubanimi 
obrazi. Glasno, skoro kričeč so si pripovedovale najnovejše mestne 



Aleksander Orel: Hrast. 361 



novice in znamenitosti, nekatere še dokaj delikátne, nekatere pa práv 
umazané. Z rokami, žuljavimi, medli mi in orumenelimi so krilile po 
zraku, jih sklepale ter oči obračale v nebo. 

V tem je priletela plebejská muha, sedla doktorju na belo čelo, 
od koder mu je počasi lezla na obraz. 

Jezno je stresel z glavo. 

Presenečena in preplašena muha se je brenčeč dvignila ter zletela 
v polutemni kot za visoko motnobelo peč. 

Odvetnika pa je razburila in razgnevila predrznost muhe, ki si 
je v svoji umazani arogantnosti iz volila za svoj promenádni pot nje- 
govo čelo, za katerim je domovalo toliko učenosti. 

Pograbil je nekoliko orumenelih aktov, zvezanih z belordečo nitjo. 

In kakor nekdaj polublazni imperátor Cezar Avgust Domicijan, 
tako je uprizoril v devetem desetletju devetnajstega stoletja odvetnik 
Ivan Milčevič v svoji prazni, prašni, s pajčevino prepreženi pisarnici 
krvav progon muh, teh nedolžnih stvarc v kalejdoskopu stvarstva ! 
A ko je odvetnik ravno najbolj besnel, ko so muhe, že do cela pre- 
plazené, trepetajoč lazile po očrnelem stropu ter se skrivale za pečjO; 
za kostanjevo, rumenobojno omaro, za prašnimi knjigami, pričakujoč 
s strahom in trepetom v prihodnjem trenotku bridke smrti od kruté 
roke krvoločnega trinoga — v tem kritičnem trenotku je nekdo lahno 
potrkal. 

Dasi je bilo trkanje kaj rahlo, boječe in neodločno, je vendar 
odvetnik takoj slišal. 

Vendar en krát! — Vendar! — Vendar! ... 

Akte je vrgel na pult, odpustil v trenotku predrznim muham 
njih skoro neodpustno krivdo, ker so mu sedale na čelo, si po- 
pravil črno kravato, si pogladil lase, si zasuknil brke, si obrisal 
obraz, ga nabral v najprikupljivejše črte ter vzdihnil z globokim, zve- 
nečim basom: 

»Vstopitel€ — 

Vráta so se počasi odprla, in v sobo je stopil z nerodnimi pri- 
kloní — Medved. 

— Torej vendar — vendar — vendar ! — 

» Dobro jutro, oče, dobro jutro, « je hitel razradoščeni odvetnik, 
predno je še utegnil kmetič izustiti kako besedico. — »Kaj dobrega.^c 

»Hm — gospod . . .« Medved je bil v zadregi in ni vedel, kako 
bi začel razgovor. V žuljavih rokah je sukal rjavi klobúk in pod 
pazduho je trdo tiščal debelo palico. — 

»Sedite oče — semkaj, semkaj — takolc 

24 



362 Aleksander Orel : Hrast, 



Ves zmeten je posadil Gregor grešno svoje telo na pletení stôl 
ter že tretjič mrmral: >Dober dan vam Bog daj, gospod doktor. c 

V zadregi je izvlekel rdeči robec ter si obrisal čelo, potno od 
hoje in od srčne tesnosti. 

Na enem koncu robca pa je bil debel vozel. — Odvetnikove 
bistre oči so ga takoj zapazile. Niti trenotek ni dvomil, da je v tem 
vozlu denár. — Lačni želodec se mu je od veselja stisnil. 

— »No, kako že kaj, oče.í^ — Ali je letošnji sneg kaj škodoval 
silju.? — Visok je bil in skoraj vedno mehaklc 

íl, ni ravno posebno škodil, ni . . . Le na eni njivi — veste, 
tam doli v Dolu, kjer je tako močvirnato; veste, tam mi je žito nekam 
izpreminilo, gospod doktor — kar izpreminilo je — veste — gospod 
doktor — hm . . . No, drugače bode menda že, vsaj tako srednje — 
če nam Bog da lepo in prijazno vreme — gospod doktor — gospod...* 
— In spet je vrtel klobúk med debelimi prsti . . . Noge je dvigal 
od ta), polagal levo na desno, a za trenotek zopet desno na levo . . . 

»0j, kako pa še kaj s sosedi ? . . . Seveda živite z vsemi v lepi 
slogi . . . kaj . . . oče?« 

>I, bi že še bilo, veste, bi že še bilo . . . gospod doktor . . . Pa, 
veste, oni Kalin stari — ta vam je sam zlodej . . . veste . . .< 

»Aha, aha, ta vam dela kako preglavico.? — Aj, saj je še pravica 
na svetu. Také Ijudi bodemo že še strahovali — kaj } . . . No, kaj 
pa vam je vendar storil.?* 

» Znáte, gospod doktor, hrast imam na trávniku — poleg nje- 
govega dvora, in . . .c 

»Aj, aj . . . lepo! — Čakajte očka, čakajte malcel . . . Tako — 
tu je papir — tukaj črnilo — tukaj pero . . . tako ! . . . To se mora 
vse natanko zabeležiti — protokolirati . . . Eh, kako se že pišete ? . . . 
Ej, ime mi je na jeziku — saj se poznáva — a veste, ko ima človek 
toliko posla z Ijudmi, da niti ne ve, kje ima svojo glavo . . . 

»Medved — Gregor Medved — gospod . . .* 

»Seveda, seveda — kako pozabljiv je vendar človek! — Tako 
torej, Gregor Medved . . .lepo, lepo. — Torej hrast imate poleg...* 

» Poleg Kalinovega dvora!* 

»Da, da, poleg Kalinovega dvora . . . Le kar nadaljujte, očka.* 

»In glejte, gospod doktor, včeraj zjutraj na vse zgodaj sem stopil 
iz hiše, da bi pogledal, kako káže vreme. Tedaj pa sem zaslišal sem 
od trávnika glas sekire. In nekaj me je vleklo, veste, vleklo in sililo 
v ono strán — nekaj, da sam ne vem, kaj je bilo ... In šel sem, 



Aleksauder Orel : Hrast. 363 



res sem šel . . . In kaj sem videl! Kalinová fanta sta podirala moj 
hrast . . .« 

»Ojoj, krásno . . . krásno . . . izvrstnoU 

»A — kaj krásno? . . . Kje krásno? . . . Kaj izvrstno ? Nemara 
to, da so mi hrast podrli?« se je začudil Gregor, razvalil veliké, sivé 
oči ter hotel vstati. 

»0h, kaj še! . . . To bode krásno — mislimo — kako ga bo- 
demo ! — No, pokažemo mu, kaj je njegova, kaj tuja last . . . To 
vam povem, ta bode sedel — ta bode sedel. Na mojo dušolc . . . 

>A tako že, tako že,« se je potolažil Medved. »To tudi jaz mi- 
slim, da bode sedel — da mora sedeti.« 

»Seveda, seveda ! — Ah, fulminant, excellent I . . .« 

Kmetič je malce pokašljal pri tujih zvokih tujih besed. A ker 
ni vedel, kam bi pljunil, je ponižno pozri grenke sline. 

»Prosim, le pripovedujte dalje — in vse natanko, do pičice na- 
tanko. To ga bodemo 1 . . . Prosim, le — jaz pišem . . . jaz pišem« — 



Ko je stari Kalin slišal, da ima Medved odvetnika, si ga je najel 
tudi on. 

Tako se je torej začela pravda — in z njo srdit boj in goreče 
sovraštvo med sosedoma, kakor je že od nekdaj navada v našem 
Ijudstvu. 

Vaščani pa, in ne samo vaščani, ampak vsi župljani, da, vsi 
krajani so se razcepili v dve stranki. Eni so bili za Kalina, drugi za 
Medveda. 

Le nekoliko starejših in trezno mislečih mož je majalo glave ter 
govorilo : »Ne bo práv tako, ne bo. Zakaj ta pravda? Zakaj nositi 
denár v mesto — gosposki ? . . . Hudi čaši so, in vendar se še prav- 
dajo ter dajejo denár za nič in nič . . . Pogodila bi se, in bilo bi vse 
zopet dobro. — Tako pa ne bo práv, ne bo!« 

Na eni stráni so pristaši Medvedovi tega-le vedno hujskali in mu 
prigovarjali, naj ne odstopi, naj vztraja. 

»Kaj, da bi se pogodil in pobotalU so govorili. — >Pogoditi se 
hočeš s tem starim skopuhom, s tem grabežem ? Ha, le se, le 1 . . . 
Sčasoma ti iztrga vse — kos za kosom. Tebe in tvoje pa požene po 
svetu, iskat si kruha. Saj ga poznáš! — Postavi se pokoncu, pokaži 
mu, da si mož, da si upaš in se ves odškôdovati za storjeno krivico . . . 
Ah, oh, ta pijavica stará, gladna bi rada vse požrla. — A ne daj se, 
ne daj ! c . . . 

24* 



364 Aleksander Orel : Hrast. 



In Gregor je odgovarjal: »Ne odstopim! Ni za živega Boga ne 
odstopim.« — 

Na drugi stráni pa so pritískali takisto na Kalina, naj ne odjenja. 
In res ni nobeden odnehal! — 



Črez par tednov pa se je pripeljala v vas gospoda — na komisijo. 

Prišel je komisár, majhen, debel in širok gospod, ki je imel roke 
vedno sklenjene na debelem, pri vsaki stopinji se nevarno zibajočem 
trebuhu. Na zakrivljenem, velikem nosu, ki je oblastno samotaril sredi 
tolstega, rdečega obraza, so čepeli mogočni naočniki s širokim, zlatim 
robom. 

Kakor senca je vedno in povsodi hodil za njim pisár, neizmerno 
veliko, suho človeče z upognjenim hrbtoiri; dolgimi, rdečkastimi, redkimi 
in trdimi lasmi in z obličjem, ki je bilo bolj podobno sovji fiziognomiji 
kakor človeški. Dolgi zakrivljeni prsti so se mu neprestano tresli, 
kakor bi vedno hiteli s peresom po papirju. Jecljal in nosljal je venomer 
ter s poželjivimi, vodenimi in šilastimi očmi meril vaška dekleta. 

Prišel je tudi odvetnik Milčevič in odvetnik Kalinov, star, resen 
gospod z redkimi, osivelimi lasmi in bodečimi očmi. — Razen teh je 
bilo še par drugih gospodov. 

Prinesli so mizo in stole za gospodo k hrastu, ki je ležal z oru- 
menelim, otrdelim fn svedrastim listjem in potrtimi vejami v zeleni, 
mehki trávi na Medvedovem trávniku — žalosten pomnik nekdanje 
moci in velikosti. 

Obravnava se je pričela. 

Pisár je vrtel nestrpno debeli peresnik z velikim, rumenkasto- 
svetlim, do cela novim peresom med dolgimi, suhimi, zakrivljenimi 
prsti. 

Komisár si je obrisal z velikim, svilnatim robcem polno lice, si 
očistil naočnike, prekrižal roke na okroglem trebuhu ter začel z za- 
spaním, visokim glasom: 

»Hm . . . kje je bila torej meja? — Kdo je tukaj najstarejšipc . . . 

»Jaz, gospod milostljívi,« je zajavkala stará Segulka z visokim 
glasom, neprijetno hreščečim, kakor star, nenamazan voz. 

In stará klepetulja je pripovedovala, kar so ji pripovedovali o 
tej meji in o hrastu že njeni staríši — Bog jím daj sveta nebesá — 
in ti so bili poučení zopet od svojih starišev — Bog se usmili njih 
duš 1 In vsi tí so trdili, da je hrast Jožetov ... 

Gregor se je razsrdil nad to pričo. — 



Aleksauder Orel : Hrast. 365 



>Kaj ves ti, babčel — Molči in ne blebetaj neumnosti, trska 
suha . . . trlica skrivljena . . . sicer — c 

;^Hoj — o joj, ti žival, ti žival divja ... ti volkodlak . . . ti . . . 
ti I . . . Joj, joj, čujte, Ijudje božji, grozi mi — zaničuje me radi moje 
starosti . . . Seveda, ti je ne boš dočakal in je ne boš, tako lepe 
starosti — ker te bodo poprej obesili I . . . Oj, joj, ta živalca, ta zve- 
rina pleneča, divja, črna in brezsrčna . . . Čakaj . . .c 

In z dvignjeno pestjo je planila proti Gregorju ... In gotovo 
bi se bila slabá godila tisti dan Medvedu, ako si ne bi bil popravil 
o pravem času debeli gospod komisár svojih naočnikov ter zarenčal: 

iMir!« 

t Oh, časti vredni gospodje, smilujte se meU jevzdihovala Segulka. 
»Ali niste slišali, kako me je zaničeval, kako me je zmerjal.M . . . 
Oh, moj Bog, moj Bog, ta živalca, ta zver, brezsrčna, divja . . . Go- 
spodje časti vredni, zapišite s svetlim peresom in črno tinto na beli 
papir, da mi je grozil ... Ta zver ... ta zverina divja I . . .c 

In krog hrasta je bil vik in krik, kakor na kakem semnju . . . 
Vse je kričalo . . . Vsakdo je hotel najbolje vedeti in pričati, kako 
in kajl — 

»Torej vi, Kalin, trdite, da je hrast vaš.í^« je izpraševal komisár 
s suhim, dostojanstveno-zamolklim glasom. 

»Moj, moj ! — Saj vidite, gospodje, da je večja polovica debla 
bila na mojem dvorišču — le poglejte štor . . . kaj.^c 

»Ha, preteto je tvoji — Moj je, trdim in bom trdil do sodnjega 
dne . . . Kaj plot, plot I Plot bi si bil tudi lahko postavil sredi trávnika, 
ker sem bil jaz predober bedak, da bi bil kaj rekel ... O, oj, zakaj 
ga vendar nisem takoj podrl, ko si ga porinil gotovo za pol metra 
v moj trávnik ... Ti slepar . . .c 

>Kdo je slepar.? To praviš ti meni, ti otroče!« 

In starec dvigne, trepetaje od jéze, okovano palico. A Gregor 
skoči v strán, in palica je priletela na suho ramo v bližini stoječega 
Smuka. 

»Hej, gospodje slávni, ali ste videli ?« je kričal ta s hripavim 
glasom, si tipal ramo ter preskakoval z noge na nogo. — » Hotel me 
je — ubiti me je hotel. Zaklinjam vas, zapišite v tiste lakte ali takte 
— ali kako že tistim papirjem pravite — da me je hotel potolči, 
kakor psa na česti . . . Oh, joj, čakaj, to ti ne bo zaman . . .c 

tTiho in dalje!« je zarenčal komisár ter si popravil zlate naoč- 
nike na zakrivljenem nosu. — 

Obravnava se je nadaljevala šumno, z vriščem in kričem. — 



366 Aleksander Orel : Hrast. 



Zagoľeli, šiľokopleči, visokorasli kmctje so mahali z velikimi ži- 
lavami rokami po zraku, mežikali z očmi . . . kleli, se priduševali . . . 
grozili drug diugemu, zmerjali drug drugega z najrazličnejšimi pri- 
imki ... si brisali z raztľganimi, umazanimi in mastnimi rokavi pot 
raz čela in líca, odpirali na iztežaj ústa, da so se videli rumenkasti 
zobje, teľ kázali s svojimi debelimi, zakrivljenimi palicami, kje je bila 
nekdaj m ej a. 

Se bolj so kričale in vreščale staré babuze. Skakale so krog go- 
spode, si drgale suhe, ostré nosové z žilavimi, ko.sčenimi pisti, pljuvale 
na vse stráni, si poravnavale neredne, razmršene lase, ki so jim silili 
izpod naglavnih rut, ter zatrjevale — vsaka v prid svoje stránke — 
da je meja bila tu ali tam. 

Izmed tega vrvenja in krika pa se je glasil strogi, zapovedujoči 
glas komisarjev. — 

V ozadju, nekoliko ločeni od trume, pa sta stali znani neločljivi 
prijateljici Jera, žena Suhorjeva, onega, ki je bil pri nas za nočnega 
čuvaja, in Lucija Zalesnikova, ki je tisti čas kupovala po krajini jajca 
in piščeta . . . 

Pričeli sta, ne meneč se za ostale Ijudi, približno ta-le duhoviti 
dialóg : 

»Ta hrast, ta hrast — Lucija, pravim ti, ta hrast — ta še naredi 
dokaj zla — oh.« 

> Naredi, naredi, Jerčka ... In ta stará bedáka se za také stvari 
pravdata! Glej, Kalin že stoji z eno nogo v grobu, a hrast mu le ne 
da miru. In pravda se in pravda — za nič in zopet nič . . . Oh, in 
ničesar ne vzame s seboj, niti lista raz ta hrast . . . Glej 1« — 

»Res, niti lista . . . niti lista . . . da . . .c 

Za trenotek sta umolknili, da bi slišali, kaj govori gospod ko- 
misár. Sklonili sta glave ter sklenili roke, a vodene, nemirne oči izbulili, 
kakor bi z očmi hoteli posluhniti komisarjeve besede. 

»Jemine,« se je stresnila Jera iz hipne zamišljenosti, »ja-oj, skoraj 
bi ti bila nekaj pozabila povedati . . . nekaj važnega ! Joj meni tužni, 
pozabljivi ženil « 

In od osuplosti nad svojo pozabljivostjo je tiesnila z roko ob roko. 

» Lucija, čuj, Lucija, « je nadaljevala skrivnostno, »ali si že slišala, 
da se je Sršenovo dekle — ona Mína, veš — spečalo z Lipnikovim 
fantom.? — A? . . .« 

»Ježeš 1 Res } ! — Jera, ali res ? . . . Bog v nebesih, ta izpačeni 
svet! Saj sem vedno trdila, da je sedaj ta mladi svet ves drugačen, 
nego smo bili mi nekdaj . . . Kríž božji, kaj bo, kaj bo! c . . . 



Aleksauder Orel: Hrast. 3Ó7 



Tn sive, sovje oči je obrnila proti nebu. A biede, posinjele, tanke 
ustnice so ji drhtale in trepetale od bolesti, jeze in — závisti. 

»Oh,c se je vzbudila črez par trenotkov iz te čudne zamaknje- 
nosti — oh strašno, neverjetno 1 — In veš, Jerčka, ta Kalinov Ivan 
se je tudi nekaj pletel okrog Medvedovega dekleta. A sedaj ne bo 
nič — veš, ta hrast, ta hrast . . .< 

>Aj, aj, le tega ne veruj, Luc'ja. Ko bi ti vedela, kar vem jaz 

— oh!« Pogledala je v strán, da je pokazala samo očesno belino ter 
se počasi pokrižala. 

»Ali kaj vendar, Jerčka — povedi no, povedi . . .« 

In Luciji so zablisnile škilaste, majhne, sive oči od nenavad- 

nega žara. 

»Poslušaj torej, Lucija, poslušaj zlo in gorje, ki prevladuje sedaj 

po svetu, polnem greha in hudobije . . . Sinoči je bilo — že v mraku 

— ko sem nešla od Svedrove botre nekoliko mokice in nekoliko pro- 
senega pšenka; slabo leto je bilo lani, in doma nama je z Nacetom 
tega zmanjkalo. Šla sem torej tam po cestici mimo Kalinovega hrama, 
šla — šla in šlišala za oglom neko hihotanje, neki snieh in nekak 
šepet . . . Poslušala sem, poslušala in si mislila: Ej, poglej vendar, 
poglej, kaj da je . . . In tiho sem stopila za ogel, in kaj misliš, kaj 
sem videla ?! — Kalinov Pavle in Medvedova punca sta stala za oglom 
z rokami okrog pasu ter sta se smejala in si hitela nekaj pripove- 
dovati, in vzdihovala sta in se poljubovala v svoji grešni Ijubezni, ki 
je hudobná izmišljotina hudobnega dúha. — Pravim ti, kri mi je za- 
vrela pri tem pogledu na ta prizor. Hotela sem jima dokazati njiju 
greh in hudobijo, a kar izginila sta mi izpred oči, ko sta me za- 
pažila . . . Oj, joj, to je svet, to je svet!« — 

Pripovedujoč je skomizgala z rameni, prikimavala z glavO; zao- 
bračala oči ter na široko odpirala ústa. 

»Jej, jej,« je zastokala Jera, *tudi jaz sem že slišala o tem znanju. 
Sploh govore že po celi okolici o tem. Le stará nič ne slišita, nič ne 
vidita . . . Aoh, še celo sedaj, ko se stará tožita, se sestaje deca 
zvečer za ogli ter se pogovarja v grešnih besedah in v hudičevi go- 
vorici , . . Oj, ta mladina.^ ta popačena mladina!* 

Suhi, nagubani obraz, pergamentno rjav in nakičen tu in tam s 
kako zakrivljeno brčico ali debelo bradavico, je nabrala v znamenje 
jeze, studa in zaničevanja še v resnejše gube. Z dolgo, suho in koščeno 
roko pa je jezno zamahnila po zraku, kakor bi hotela — moderna 
Parka — presekati vse veži, ki so vezale in spajale dve mladi bitji. 



368 Aleksander Orel: Hrast. 



Nedaleč od njiju pa je skákala po stari, rogovilasti vrbi šegava 
sraka, mahala z dolgim, ozkim repom ter se s tankim, ironskim glasom 
nasmihala. 

Na strehi Kalinovih hlevov je veselo čivkal razposajeni iiarod 
vrabcev. 

Iz peterooglate, plitve, s smrdečo, zelenkasto vodo iiapolnjene 
luže tik ceste pa je pomolila debela pisana žabica v svoji radoved- 
nosti široko, ploščato glavo. Z vodenimi, krmežljivimi očmi je premo- 
tľila čudne prizore, ki so se vŕšili okrog hrasta, poslušala nekoliko 
čaša s tankimi, muzikalnimi ušesi hľipavo vpitje in šumni krik, se na- 
smehnila pomilovalno tenn neumnim, čudnim dvonožcem, ki drug dru- 
gega tako sovražijo in preganjajo, ter v znak svojega neizmernega 
preziranja in zaničevanja ubrala z nekoliko hreščečim baritononn : tTo 
vam je kvas — kvaaas — a-a-as ás . . .« 

Na drugi stráni luže pa se je takoj odzvala nje starejša sestrica 
ter nekoliko disharmonski in z mogočnim basonn zapela v čudnem, 
eksotičnem idijomu, spominjajočem malce na idijom slavnih, vekovitih 
junákov starega slepca Homerja: tBrebekeke koáks, koaks, koa-a-áks, 
a-a-aks, — laaks — oaks — oráks . . .« 

A bosopeti vaški paglavci so bili takoj s kamenjem pri luži. — 
Zabici sta iztegnili zakrivljene noge, jim pokazali pete ter izginili v 
svojem kristalnem grádu, v - blatnem domu. — 

S Kalinovega dvorišča je molilo skozi veliko luknjo v ograji 
rdečkasto tele debelo svojo glavo z belo liso na čelu. S črnim, tankim 
repom je krililo okrog sebe ter odganjalo nadležne muhe. Z velikim, 
topim očesom je zdaj in zdaj mignilo, odprlo široká ústa ter s pesi- 
mistnim navdušenjem bleknilo: tMé-é-él — Merné — méeé . . .« 

Ob straneh so stali vaški paglavci v raztrganih hlačah, umazanih 
sivorumenkastih srajcah, z dolgimi, kodrastimi in nerednimi lasmi, z 
luknjastimi klobuki brez krajnikov, z živimi, velikimi očmi, rdečkastimi, 
zdravimi obrazi . . . Najmanjši so imeli samo srajčice do kolen, in 
debele, rdeče, mesnate noge jim je božal rezki veter in vaški zrak — 
svež, a ob enem pomešan z vonjem sveže tráve, različnega cvetja, 
pomešan pa tudi s ščemečim gnojnim duhom in težkim soparjem, 
puhtečim iz rjavozelenkaste, polugnile vode po pricestnih lužah. Debele, 
krátke prste so rili v majhna ústa, a oči, modre, čisté in svetle, so 
pasii z bojaznijo in osuplostjo na gospodi. — 

Majhen fantič v blatni, cunjasti obleki, je zagrabil z velikim, 
rjavkastim in trdim klobúkom, katerega je bil podedoval od mnogo 
starejšega bratca, v luži kalné vode, jo zlil v cestni prah, pokvečil 



Aleksander Orel: Hrast. 369 



klobúk na kodrasto, okroglo glavico ter začel s kratkimi, debelimi 
nožicami gaziti in mesiti mokri prah, smejoč se od srčne zadovolj- 
nosti in čudeč se izredni ideji, ki se je porodila v njegovi mali, ne- 
umiti glavici. — 

Po majhni, tanki in zaprašeni trávi ob róbu ceste se je valjalo 
majhno mače ter léno zrlo v svet z mirnimi, zadovoljnimi očmi — 
onimi očmi; ki se žare v noci kakor razžarjeno oglje in se tačas bleste, 
kakor smaragd in topaz. Dlaka, krátka in mehka kakor baržun ali 
pliš, se je svetila v solnčnih žarkih. Z dolgimi, belimi, proti koncu 
malce zakrivljenimi brčicami je včasih skomizgnilo — iz koketnosti, 
ka-li — s šapico, majhno in mehko kakor volná, se udarilo po mehkem, 
mokrem nosiču, raztegnilo veliko, sivkasto očesno mrežico, jo spet 
zaveznilo ter zadremalo. — Le kadar je po česti počasi prilezel s 
črno lakiranim vozom, ki se je svetlikal v žarnem solncu, gosposki 
voznik, sedeč na visokem koziu s premišljeno prevzetnostjo in po- 
nosno neumnostjo, z resnim, čemernim, zapovedujočim in osornim 
obrazom, le tedaj je odskočilo mače v strán, se udarilo s šapico po 
ušescu, mahnilo z naježenim, dolgim in pisanim repom, pogledalo po 
stráni malomarno in ravnodušno konje in tipičnega voznika — ter z 
običajno frazo ,mijav, mijav* spet leglo v travo. — 

V prahu pa se je prepelila in šoširila stará rjavkastosiva kokos 
z redkim, dolgim in trdim perjem, z oskubenim repom, dolgimi, ko- 
smatimi nogami in hripavim glasom. S perotmi je mahala in krilila 
okrog sebe, da se je dvigal cel oblak belega, drobnega prahu v višino. 
Nategovala in iztezala je suhi vrat, obracala glavo na vse štiri stráni 
in zrla z rumenim, zamišljenim očesom v modro nebo. — Ako se je 
oglasil stari petelin, ki je iskal na medvedovem dvorišču po smeteh 
živeža, je skočila pokoncu ter hitela, glasno kokodakajoč in otresajoč 
raz sebe prah, na dvor. — 

Visoko v zraku so švigale lastovice . . . Nekje v trávniku se 
je zglasila párkrát prepelica, potem pa spet umolknila. — 

Gospoda je zaslišala med velikanskim šumom in hrumom nešteto 
prič in vse natanko popisala. — Kimali so z učenimi glavami, brez 
nehanja kimali, si brisali znoj, popravljali naočnike in ščipalnike, go- 
vorili skozi nos, njuhali, si mencali roke ter obetali, da bodo stvar 
čim preje zgotovili in končali. 

Nato so uničili v vaški kŕčmi nekoliko cvička, pojedli v potu 
svojega obraza nekoliko kruha, trdejšega kakor suhor, ter si to pa- 
trijarhalno jed osladili s sirom, rdečkastim radi obilega popra. Le-ta 
je počival z raznotero šaro že par tednov na veliki, s cunjami pokriti 



37© V. H — z. : Umetniško potovauje po Italiji. 

in založení peci, kjer so imele intímne in do cela vsakdanje sestanke 
brenčeče, lačne in proletarijarsko nesramne muhe. — 

Tudi vaščanje so se začeli polagoma razhajati. 

Stránka je kričala nad stranko. Psovalí so se, grozíH drug dľu- 
gemu, pljuvali v znamenje zaničevanja, dvigali žuljave, opaljene pesti 
v znak sovraštva, se pitali s vsemi možnimi in nemožnimi, kosmatimi, 
nedelikatnimi príimkí. Pri tem so kleli in se priduševali. — 

Iz luže pa sta spet pomolili svoji širokí, ploščati glavi znani 
žabici — mogoče, da sta bili tudi drugi — izbulili oČi in razbleknili 
belkastosive ustnice v impertinenten nasmeh. Večja je pomenljivo po- 
gledala sestrico, pokimala z glavo, namežikala z levím očesom ter 
samozavestno kakor kak globokoumen in duhovít satírik intonirala z 
zaničevalním glasom : »To ti je kvas — kvaaas — a-a-as — ás . . .« 

A soseda ji je odgovarjala v svojem tujem idijomu: iBrébekeke 
koáks, koaks, koa-aaks — a-a-aks — laáks — oaks — vráks . . .« 

A kakor se Ijudstvo navadno ne zmení za globokoumne besede 
satírika, kí ga hoče s svojo ironijo poboljšatí, mu pokazati krivé poti, 
po kateríh hodí, ter ga povestí na pot resníce in pravice, takisto sta 
bila tudi ta grmeča žabja glasova vpítje vpijočega v puščavi . . . 

(Dalje prihodnjič.) 

Umetniško potovanje po Italiji. ' 

Odlomki iz prijateljevih pisem. Priobčuje V. H — z. 

V Bolonji, dne i6. aprila 1894. 

ragí prijatelj I V sredo, dne n. t. m., sem ostavil rdečo 
Modeno ter zdrsníl zopet za eno postajo dalje proti 
Rímu, semkaj vBolonjo, kamor sem se prípeljal po 
lepí, rodovítí ravníní, med zelenímí vinogradí in cve- 
točímí vrti ' sadovnjakí zjutraj ob poludesetih (po 
laški uri). 

Mesto Bolonja je takisto rdečkasto kakor Modena; ražni nje 
stolpi, med katerimi stojita dva poševno, in cerkvene kupole kažejo 
že iz dalje jako slikovito stavbinsko sílueto, ki se kaj mično dviguje 
iznad holmíčastega ozadja proti jugozahodu, kjer se bleste mnogo- 
vrstne grajščine, vile in cerkve. 

Bolonja je starodavno, preznamenito mesto italsko, ležeče na ro- 
doviti ravníni, ob vznožju apeninskega gorovja. Prebívalcev ima samo 
okolo 90.000. — Ogledujoč mesto po njega notranjem obsežju, sem 




v. H — z.: Umetuiško potovanje po Italiji. 371 

opazil mnogo jako starih palač, pa tudi navadnih hiš, izmed ka- 
terih so posamične kamenité, večina njih pa je zidanih od opeke brez 
vsakržnega ometa. Za dekoracije imajo lepe ornamente od žgane ilo- 
vice (terracotta), ki je še bolj rdeča, nego navadna opeká. Novejše 
hiše, dasi z velikim trudom zgrajene in bogato olišpane, vendar niso 
toli slikovite, temveč so vse nekam, rekel bi, omuznjene. Sploh sem 
se uveril, da zdaj v Italiji stavbarstvo, kakor tudi ostale upodablja- 
joče umetnosti vobče slabo napredujejo, dasi imajo ondu tolikanj 
starih, klasičnih vzorcev, ki bi morali umetnike vzpodbujati in navdu- 
ševati za dovŕšené umotvore. — 

Bolonja se imenuje »la cittä delľ arcade« ; kajti večina njenih 
monumentalnih palač ter tudi meščanskih hiš ima v pritličju, proti 
ulici obrnjenem, obokane hodnike (arkáde), kakršni so tu in tam že 
tudi v Vidmu, Benedkah in po drugih italijanskih mestih. Torej moreš 
iti po vsem mestu po takšnih zavetnih hodnikih. ki so ob poletni 
vročini prijetno hladni, ob deževnem vremenu pa lepo suhi, da se ti 
n i treba gnesti z nadležnimi dežniki. 

Okolo mesta je vse polno raznovrstnih tovarn, in vidi se vobče, 
da tu cveteta obrtnost in promet; ali navzlic tému mesto samo ni 
kaj posebno napredovalo. Tu ni električne razsvetljave, niti ni mnogo 
javnih spomenikov, dasi bi bilo za-nje po parkih in v mestu po trgih 
obilo prostora. Sredi mesta, na najživahnejšem trgu, pred velikansko 
cerkvijo sv. Petronija stoji bro našti spomenik kralja Viktorja Ema- 
nuela, jahajočega na konju ; toda ta je toli slab in okoren, da še nisem 
videl kaj takšnega. Ternu se tem bolj čudim, ker se za enake pred- 
mete laglje dobi živih modelov, nego-li za naše lesene svetnike. 

Cerkev s v. Petronija je, kakor sem omenil, velikánska stavba; 
v njej je prostora za kakih lo.ooo Ijudi. Lepo je zidana v toskansko- 
gotiškem slogu, po prvotnem náčrtu Antonija Vicenzija. Pravijo, da 
je s to cerkvijo Bolonja hotela prekositi stolno cerkev v Florenciji. 
Nasnovali so ji 197 m dolžine, katero bi imela prekriževati 142 m 
dolga poprečna ladja, nad njo pa bi se dvigala osemogelnata kupola 
s štirimi zvoniki. A najbrže je pošel za to potrební denár, kajti cerkev 
je ostala nedodelana ; zunaj je le nekoliko metrov od tal z mramorjem 
obložená, više gori je gol zid, in znotraj je kar na prosto pobeljena. 
Vendar pa ima nekatere jako lepe slike na presno in na steklo in 
sicer Jakoba Francia, Nikolaja Tri bola in njegove učenke, Pro- 
percije de Rossi. V stranski ladji na levo je lep nagrobni spomenik 
kneginje Elizabete Bacciocchi, veliké vojvodinje toskanske, sestre Na- 
poleonove. Ostale plastiške podobe niso posebno izvrstne. Najbolj mi 



372 V. H — z. : Umetuiško potovauje po Italiji. 



je tu ugajala okusno po cerkvi razdeljena svetloba, kakršne ni videti 
povsod. Jako zanimive so ondu ograje od kovanega železa v stranskih 
kapelah iz renesanske in baroške dobe. Poleg velikega oltarja je lepa 
zbirka cerkvene posode v razHčnih slogih, dragocene svileiie obleke, 
ročno izvezene, in zbirka jako zanimivih knjig. — 

Trg okrog te cerkve je izredno lep ; ob njem stoje veliké, staré 
in slikovite palače, a njih glavna zgradba tudi ni dodelana. Nasproti 
cerkvi je »palazzo del podestä« v gotiškem slogu, zidan od rdeče 
opeke, z belokamenenimi ornamenti. V tej palači so volili 1. 14 lo. 
pápeža Janeza XXIII. 

Izmed ostalih 37 cerkva bolonjskih je najznamenitejša cerkev 
s v. D o m i n i k a , v kateri je shranjeno telo tega ustanovitelja reda 
dominikanskega. Cerkev je zgrajena v obliki okroglega loka s tremi 
podolžnimi ladjami in poprečno ladjo, nad katere sredino se boči vi- 
soka kupola. Telo sv. Dominika je na desnem koncu poprečne ladje 
v posebni kapeli shranjeno v belomramornem sarkofágu, na katerem 
so ražni ploskvorezi, predstavljajoči dogodbe iz življenja svetnikovega, 
izklesani od učencev kiparja Nikolaja Pisana, in sicer : od Guglielma, 
Cortelinija in Lombardija. V kupoli nad sarkofágom je zamaknjenje 
SV. Dominika, naslikano od Guida Renija, in ob straneh so še 
drugi prizori iz življenja svetnikovega, naslikani od Tiarinija, Lionela 
Spáde in Filipina Lippija. Na nasprotnem koncu poprečne ladje, v 
tako zvani rožnovenčni kapeli je nagrobni spomenik, pod katerim je 
pokopan prej omenjeni slávni cerkveni slikar Guido Reni. — 

Tretja cerkev, katero sem si ogledal tu v Bolonji, je zunaj mesta 
na vzvišenem holmu »Monte delia Guardia«. To je romarska cerkev 
>Madona d i S. Luca«. Dospel sem do nje od prej opisane »piazze 
Vittorio Emanuelec po senčnih arkadah, katere drže do vznožja holma; 
nanj pa vodi pokrit portik (hodnik) celo do vrhá in ima 635 obo- 
kanih arkád. Po tem dolgem hodniku pa mrgoli vse polno beračev, 
kateri te napadajo z leve in desne, proseč »limosine« , da te kar 
groza obhaja. Gorje ti pa, ako si dal prvému svoj »soldoc : njegovi 
nasledniki te ne izpuste, predno nisi izpraznil mošnje do poslednjega 
»centezima€ ! — 

Zgoraj ob cerkvi je prekrasen razgled po širni ravnini tja doli 
do jadranskega morja in navzgor po hribovitem Apeninu. — Cerkev 
je bogato okičena z lepimi umotvori. Takoj zunaj na pročelju sta 
dve mramorni podobi iz baroške dobe : sv. Luka in sv. Marko, oba 
izvrstno izdelana. Cerkev ima visoko kupolo. V presbiteriju in v sve- 
tišču, kjer je shranjena slika device Marije, so stene obložené z dra- 



v. H— z.: Umetuiško potovanje po Italiji. 373 

gocenim mramorjem gori do kupole, katera pa je slikana vsa al fresco. 
Omenjena slika matere božje, katero so 1. n 60. prinesli iz Carigrada, 
je zaprta, a kadar se zbere nekoliko romarjev, pride duhovnik in jo 
odpre, in ko opravijo skupno krátko molitvico, podeli zbranim bla- 
goslov ter sliko zopet zapre. 

Ob isti priliki sem šel tudi na p o k o p a 1 i š č e. S tem pohodom 
sem bil vrlo zadovoljen, kajti enakih nagrobnih umetnin še došlej 
nisem videl tu v Italiji. Obzidje je zgrajeno v jonskem slogu, seveda 
modernizovanem tako, kakor se sploh zdaj izvajajo grški slogi. Na 
vse stráni so razvrščene arkáde s kupolami, po katerih je polno lepih 
spomenikov od mramorja. Tu se vidijo prekrásne skupine, da se človek 
kar čudi, kaj se da vse sestaviti in proizvesti za nagrobne alegorije 
in simbole. Veliko spomenikov pa je tudi izdelanih práv obrtniško, 
da je škoda dragocenega mramorja ! Največ je ondu portrétov, gotovo 
kakih 1500 doprsnih kipov in ploskvorezov ; nekateri so práv živahno 
modelovani, da jim je, kakor se reče, vdihnjeno življenje. Mnogo jih 
je pa preveč gladkih — morda je sličnost dotičnikov dobro zadeta, 
ali umetniško niso izvedeni. V neki kapeli so razpostavljene podobe 
vseh slavnih bolonjskih mož: pisateljev, umetnikov, učenjakov itd. — 
naštel sem jih 43. Večinoma so vsi izvrstno modelovani, zlasti tehnika 
v obdelovanju mramorja je vprav mojstrska. To pokopališče mi 
ostane živo v spominu. — 

Naposled sem še posetil tukajšnjo akademijo delle belie 
arti in galerijo si i k. Akademijska palača je neznatna in malo po- 
dobná kaki akademiji; notranji prostori so pa nekoliko boljši. Galerija 
slik je lepa zbirka in mnogoštevilna. Nekatere slike so jako dobre, 
posebno slike domačega umetnika, Guida Renija. Poleg tega so tukaj 
zastopani po raznih nabožnih slikah mnogi bolonjski umetniki. Teh 
umetnikov proizvodi pa niso zbrani zgolj tu v galeriji slik, temveč se 
nahajajo tudi po različnih cerkvah bolonjskih, katerih pa nisem utegnil 
prehoditi vseh, ker se mi je mudilo dalje proti zaželenemu smotru. 
Videl sem tu v galeriji slik tudi slovečo, po vsem svetu znano sliko 
SV. Cecilije, prvo izvirno delo Rafaela, nedosežnega vrstnika oľ' 
jaškega Michelangela, in ta mi je razvnela hrepenenje po Rimu! Braté 1 
opisovati ta dovršeni slikarski umotvor — za to je moja od klesanja 
lesenih svetnikov utrujena roka preokorna. Pridi s a m tu sem ter si 
oglej na svoje oči to simfonijo skladno ubranih barvl 

A. Progar. 




374 Márica : Slike in sHčice iz življeuja. 




Slike in sličice iz življenja. 

Spisuje Márica. 
I. 

epa je bila zabáva, a še lepža je bila Lucija v svoji 
beli, novi, tako zračni obleki. Hodila je lahno, s tako 
srečnim obrazom, s tako iskrinni očmi, vsem se nasmi- 
hala, prosila vsacega tako dražestno, da bi kúpil od 
nje loterijskih številk, kar kdo največ more za družbo 
SV. Cirila in Metoda. Srečna je bila, ker se ji je zdelo, da jo gleda 
advokát Rejec še enkrat tako prijazno in tako lepo, kakor običajno. 
Láskal se ji je celo, ko je stopila v dvorano, ter ji dejal, da je tako 
lepa, čarobna in srečna. 

Kmalu bode leto, odkar se poznata, ali on je vedno isti, kakor 
prvi dan, ko jo je ugledal in govoril z njo. Rad se pogovarja, rad je 
v družbi z njo in rad jo vidi — ona pa njega še bolj — dosedaj 
pa ji ni pokazal več, nego prijateljstvo ; ni kázal druzega, nego da 
mu ugaja občevanje z njo, A nocoj, nocoj se ji zdi, da jo gleda in 
govori drugače, nego navadno. 

Veselica se je končala. Občinstvo je posedlo krog miz v stran- 
skih prostorih, da se odžeja in še malo pozabava po domače. 

Lucija je sedela pri dolgi mizi, kjer je bilo še mnogo drugih 
njenih znancev in znank ter prijateljic. 

Mimo nje pride Rejec, iščoč prostora. Ugledavši jo, stopi bliže 
in j i reče : 

»Vi ste vendar srečni, ko ste dobili mesta; nihče ni odšel, pro- 
stora je pa malo.c 

>Zal mi je, da ga ni tu pri nas«, pravi Lucija z resničnim ob- 
žalovanjem ter pogleda milo svoje omizje, ne bi se U usmilili in po- 
maknili tesneje skupaj. Toda vsakdo je imel svoje opravilo : ta je 
govoril, oni jedel, drugi zopet pil, tako da ni nihče opazil njenega 
pogleda. 

>Klanjam se, do svidanja!« ji pravi Rejec, in ona gleda žalostno 
za njim. 

»Ti, Lucija, c jo pokliče prijateljica, njej nasproti sedeča, »pomisli, 
danes sem šele zvedela, da je Rejec zaročenc. 

Kri je šinila Luciji v glavo, da je bila mahoma vsa v ognju ; 
hotela je nekaj reči, a ni ji šlo raz jezik; topo je gledala svojo pri- 



Márica: Slike in sličice iz življeuja. 375 

jateljico, se ji nasmehnila in zopet odprla ustnice, da bi kaj rekla — 
a vzela je le čašo piva in jo držala, polagoma pijoč, dolgo pri ustih. 
V tem ji je pa tudi izginila kri iz obraza; notri tam v prsih se ji 
je nekaj razpustilo, da se je oddahnila, kakor od težkega napora, in 
rekla je naposled: »Res? Skoraj se mi zdi neverjetno; kako, da je to 
bilo tajno do danes?« 

Hotela je biti mirna, a srce ji je bilo močno; zaprla je ustnice 
in jih zategnila v nasmeh, a za njimi je pritískala svoje bele in 
mocne zobe druzega na druzega ter pritískala in pritískala pa poslu- 
šala svojo prijateljico. 

»Veš, to sem zvedela nehote. Vsi smo vedeli, in ti znáš tudi 
sama, da si mu ti povšeči, in da obcuje s teboj rajši, nego z vsako, 
kar nas je; pa sem rekla danes svojemu bratrancu, njegovemu pri- 
jatelju: » Videl bodeš, da se Rejec in Lucija še vzametac. A on mi 
odgovori: »Drugo leto je že, odkar je Rejec zaročen; povedal mi je 
šele oni teden. Nevesta in stariši njeni niso hoteli namreč, da se ta 
zaroka preje razglasi, nego par mesecev pred poroko.« — In meni 
se to tudi zdi práv tako«, je dostavila zgovorna prijateljica. 

»Cemu toliko čaša prej bobnati v svet? Bog ve, kaj utegne 
še vse vmes priti ! « 

Kakor da ne bi bila slišala tega zadnjega modrega pristavka 
svoje prijateljice, jo je vprašala Lucija: »In kaj je še rekel?< 

»Rekel je, da, ko ne bi bil dal besede, in ko ne bi Ijubil tako 
prisrčno svoje neveste — Irma je menda — bi goto vo vzel tebe, c 
je govorila prijateljica glasno, drugače je ne bi bila slišala Lucija. 
Zvenk kozarcev, glasno govorjenje, ko je hotel drug prevpiti druzega, 
šum in ropot, vse to je bránilo, da bi bil slišal še kdo drug njiju 
pogovor. 

»Mene? Beži no, beži; midva sva občevala kakor prijatelja, 
kakor brat in sestra, ker so se strinjali naju nazori. — Anton, ali 
greva domov? Jaz sem že strašno zaspaná, < je rekla, obrnivši se 
k svojemu bratú, ter izpremenila obraz in oči, da je bila res videti 
zaspaná. 

»Takoj, samo še par besed naj pregovorim s predsednikom,« praví 
brat ter odide iskat društvenega prvomestnika. 

»Vidiš, vsa sem že za nič, ker nisem vajena izgubljati noci ; 
pa rkrat na leto imamo kak koncert ali kak ples, drugače pa vedno 
spim in spim,< je rekla Lucija toli naravno, da nihče ne bi bil po- 
dvomil o resnici njenih besed. 

Kmalu se je vrnil brat, in odšla sta. 



376 Márica : Slike in sličice iz življenja, 

Prišedši v svojo sobo, je prižgala svečo in sedla oblečená na 
posteljo ter ostala tako mima nekaj čaša. Psi so lajali in si odgo- 
varjali z ene stráni trga na diugo strán ; stopinje kakega redkega 
ponočnjaka so odmevale trdo v nočni tišini . . . 

»Hm, prepozno ; sreča mi je bila blizu, a šla je mimo . . . >ko 
ne bi imel že svoje Irme« . . . neumnežl Cemu me je pa gledal »takoc, 
čemu bil tako rad z menoj ? Oh, pa se mu osvetim, gotovo osvetiml 
In kakšen je bil še nocoj ; dobil je izvestno kako pisemce od svoje 
Irme, da je bil tako veselí In meni, k aj ostane meni ? — Saj me imajo 
vsi radi I Ha, ha, ha 1 Vsi ? Kdo ?' Brat, ki ima vedno polno skrbi s 
trgovino; stará mama, ki me ne razume; uboga starká, dobra je, pa 
kaj bi ji pravila^ kako bi me umelá ! V družbi sem prvá, vsakdo 
obcuje rad z menoj ; tudi on, tudi tisti neumnež je občeval najrajši z 
menoj, in jaz sem radi njega piezirala vse druge. Oh pa saj sem 
srečna, srečna; móram vsaj biti, ker pravijo vsi! Lepa sreča, ko nimam 
človeka, ki bi me Ijubil nad vse — on ima že svojo Irmo, katero 
Ijubi nad vse — a jaz se tu le grizem in mučim ter trpim, in kar 
je najhujše, skrivati móram pred vsemi svoje trpljenje, smejati se 
seveda in govoriti práv sladko 1 O svet grdi, hinavski svet 1 Hočeš me 
imeti hinavko, pa me imej!« 

Vstala je s postelje ter šla k oknu in je tiho odprla. Pomladno 
cvetje je duhtelo prijetno, in mlado listje je lahno šumelo po drevju. 

>Da bi bilo to okno visoko, en skok, in konec bi bilo vsega; 
toda ne, mogla bi se le pošteno pobiti in ostati morda hroma vse 
svoje življenje. Pa saj ni niti vredno za tacega bedáka ; potem bi se 
šele ponášal — Bog me varuj takih misii! — Srečavala ga bodem, 
tako hladnokrvno srečavala 1 >Dober dan, gospod doktor! O, čestitam, 
čestitam I Zakaj pa niste povedali že prej, da bi se bili že prej veselili 
vaše sreče?€ . . .tako mu porečem jutri, ko pride sem k bratú radi 
nocojšnje veselice. 

Pokazati mu hočem, da mi je práv malo mari, in če mi pri tem 

tud i poči srce Mora že biti odločeno tako ; odločeno ? Zakaj baš 

meni odločeno toliko trpljenja, toliko prevare, toliko šramote? Kaj 
poreko zdaj Ijudje ? No, duhovita, srečna, lepa Lucija je ostala zopet 
na cedilul Pa kaj sem jaz krivá, da je poznal prej Irmo? 

Kako bi se osvetlia ? Hitro si poiskala in vzela druzega ? Kje, 
od kod ? Saj ni nobenega — pa čakaj, tako ! Ko se poroči in pri- 
pelje v naš trg svojo Irmo, porabim vse svoje čare, ves svoj duh, 
vse, vse, da vidi razliko med mano in svojo ženo, da me zavoli, in 
da začne njo prezirati; in ko ga bodem videla pred svojimi nogami, 



Miírica : Slike in sličice iz življeuja. 377 



prosečega me Ijubezni, tedaj se mi zmrači obraz, in kakor kraljica ga 
zapodim: »Pojdi k InniU ... .c 

Utešilo je niti to ni ; vendar je zaprla okno, se slekla in potľgala 
pri tem nekaj pugovic in gumbov, ker se ni razodevala prenežno, 
ter legla v postelj. 

Zaspati ni mogla; preveč je bila razburjena. 

»Da bi nocoj ali vsaj pred poroko umri I imela ga ne bi ni jaz, 
ni ona. Oh, kako se mi zde smešne one pisateljice, ki polagajo na 
jezik svojim junakinjam: >Pa naj bo srečen vsaj on, ker jaz ne 
morem biti; Ijubim ga, zato mu želim le dobro; srečen naj bo z 
drugo, jaz nočem biti na poti njegovi sreči . . .c Pravá Ijubezen taká! 
Junakinj tacih ni, in če pravijo pisateljice tako, so nevednice ali pa 
hinavke, kakor bodem jutri jaz, ko mu bodem čestitala . . .c 

Proti jutru je zaspala in, prebudivši se, je vprašala sama sebe : 
»Čemu sem se vzbudila .?« Pokrila si je obraz in jokala. 

Dolgo je bil že advokát Rejec v sobi z bratom, ali ona se je 
obotavljala še vedno ; pripravljala je nagovor in ravnala si opravo, da bi 
bila lepa. Crni obroči okoli še zaspanih oči so jo delali interesantnejšo. 

»Dokler je brat v sobi, ne morem govoriti o tem,« je sklenila 
sama s seboj ter stopila v sobo. 

»0, gospod doktor, dober dan!« 

»Klanjam se, gospodična! — Dobro spali .í^c 

»Izvrstno, samo premalo za-me, ker sem vajena spati mnogo 
več ; a. v\} 

iHvalal Veselica vam je ugajala.í^ 

»Ugajala že radi tega, ker se je toliko nabralo za našo velevažno 
družbo; jaz sama sem nabrala z loterijo 38 gld. in 45 ali 55 kr. — 
Zvoni, Anton; kličejo te spodaj — ni za hip čaša nima miru ta 
moj brat . . .« 

Ostala sta sama. 

Dela je roko pred ustnice in se lahko odkašljala. 

»0, kaj sem zvedela o vas, gospod doktor! c 

Kri ji je šinila v glavo kakor si noci, jezik se j i je zapletel, in 
že se je kesala, da je pričela ta razgovor. 

»Kaj tacega?« 

>Da ste, da ste — zaročeni.c je jecljala in zardela do las ter 
se nasmehovala tako čudno, da se mu je smilila v srce, in da mu je 
postajalo práv mučno. 

»Nič tacega, povsem naravno;« a tudi oni se je že kesal, da je 
govoril tako neumno. 

25 



378 Listek. 

»Čestitam, čestitamU in iztegnila mu je že roko nasproti, pa jo 
takoj zopet odtegnila in stekla iz sobe; v svoji spalnici seje pa zopet 
razjokala in zopet mislila na osveto. 



Počasi, počasi se je privadila misii, da je on zaročen z drugo 
— človek se navadi vsega, če se hoče — in da jo popelje na svoj 
dom k sebi. Pričela je zopet občevati z njim, kakor poprej, a ne da 
bi prezirala druge, kakor prej. — In ko je pripeljal svojo ženo, je 
postala Lucija njena najboljša znanka; hodili sta vedno in povsod 
skupaj. Vabili so jo večkrat na kosilo, napravljali skupaj izlete, in 
Lucija ni Ískala, kako bi se osvetlia in ujela njega; ozirala se je bolj 
pridno po drugih, in imela je še mnogo, mnogo takih ur v svoji 
samoti, kakor ono noc, ko je zvedela, da je Rejec zaročen. Sčasoma 
se je tako privadila prevaram, da se ji ni niti čitalo, ni najmanje 
poznalo na njenem obrazu to, kar je bilo v njenem srcu, 

LISTEK. 

I t NADVOJVODA KAROL LUDOVIK. I 

Že zopet nam je zabeležiti prebridko izgubo, ki je zadela presvetlo 
vladarsko rodbino: dne 19. m. m. je preminil blagi nadvojvoda Karol Lu- 
dovik, brat našega presvetlega vladarja in presumptivni prestolonaslednik. 

>jZvon*, mesečnik, bi pac opravljal nalogo >>post festum*^% ko bi hotel 
naštevati vrline, po katerih se je odlikoval pokojní nadvojvoda, zasluge, ki 
si jih je pridobil na raznih popriščih; pač pa nam pristaja poudarjati eno 
odlično svojstvo pokojnikovo: njegovo izredno zanimanje za znanost in 
umetnost, industrijo in obrtnost, in mnogi izmed nasih čitateljev gotovo še 
pomnijo, da je bil bas nadvojvoda Karol Ludovik protektor -svetovne raz- 
stave dunajské 1. 1873., za katero si je pridobil velikih zasliig. 

Letošnjo zimo je nadvojvoda potoval v Egipet, posetit ondu se zdra- 
večega nadvojvodo Franč. Ferdinanda Estenskega, svojega siná, iz Egipta pa 
v Jeruzalem in Damask. A tu si je naklonil kal bolezni, ki ga je prerano 
])oložila na mrtvaški oder. 

Krúti so udarci, ki so zapored, v kratkih presledkih zadeli presvetlo 
našo vladarsko obitelj ; ako ji more sploh kaj olajšati te udarce, zadané od 
nemilé usode, to je gotovo zavest, da trpko žalovanje presvetle rodovine 
vzbuja iskreno sotogovanje v srcih zvestih podanikov, in šmátrali smo za 
sveto dolžnost, da damo tudi mi splošnemu sožalju s temi vrsticami 
skromen izraz. 



Listek. 379 

f Monsignore Luka Jeran. Minoli mešec je odložil pero eden 
izmed najmarkantnej.ših slovenskih pisateljev. Dne 27. mal. trávna je umri 
urednik »Zgodnje Danice*, kanonik in zlatomašnik Luka Jeran. 1) Porodil 
se je v Javorjih nad Škofjo Loko dne 18. vinotoka 1. 1818. ter pohajal 
malo šolo v Škofji Loki. Prvih pet latinskih šol je zvršil v Karlovcu, od 
koder je prišel 1. 1841. v Ljubljano v retoriko, sedanjo 6. latinsko šolo. 
Naslednji dve leti je poslušal modroslovje na Ijubljanskem liceju. L. 1843. 
je vstopil v tukajšnje semenišče ter kot bogoslovec tretjeletnik pel novo 
mašo 1. 1845. v Poljanah nad Loko. Stiri leta in pol je pasel potem duše 
izven Ljubljane, nekaj mesecev v Poljanah, dlje čaša pa v Horjulu. L. 185 i. 
so ga poslali za kai)lana k sv. Petru v Ljubljano, kjer pa ni imel obstanka. 
Odonod je šel 1. 1853. v Afriko, oznanjevat múrom s v. vero. Tropiško 
podnebje pa mu ni ugajalo ; bolan se je vrnil v domovino, kjer je 1. 1854. 
nastopil kaplanstvo v trnovski cerkvi v Ljubljani. Se enkrat se je lotil mi- 
sijonarstva v Afriki, pa bolezen ga je znova napotila domov. Odsihdob je 
kaplanoval v Trnovem do 1. 1869., ko se je kot papežev komorník in 
monsignore preselil v Ijubljansko stolno župnišče. L. 1882. je dobil Cema- 
žarjev kanonikat. 

Izredno plodovito Jeranovo delovanje spadá v cerkveno-slovstveno in 
kulturno zgodovino. Ako odtegnemo prvé početke njegovega pisateljevanja, 
moramo priznati, da je vse njegovo slovstveno delovanje merilo na to, da 
se ohrani in ukrepi našemu národu vera. Večina knjižnih del pokojnega 
Svitoslava — ta psevdonim je rabil Jeranu pogostoma v >Novicah« in v 
»Danicic — večina njegovih knjižnih del je nábožná. On je spisal celo 
vrsto »Šmarnicc, molitvenikov, življenjepisov raznih svetnikov, pridig, aske- 
tiških knjig; sodeloval je pri Volčevem sv. pismu, pri ^^Zlatem veku*, pri 
»Slovenskem cerkvenem časopisu*, ki ga je bil osnoval sredi leta 1848. 
dr. Janez Zl. Pogačar ter nasleduje leto prelevil v >Zgodnjo Danico«, a to 
sta 1. 1852. prevzela A. Zamejic in L Jeran. Od -I, 1856. — torej celih 
40 let pa je bil krmar iZg. Danici« Jeran. Vsaka številka, vsaka strán 
tega časopisa priča, kako je dihtel njegov urednik za sv. vero. Skoro da je 
ni katoliške nai)rave, niti misijona, za katerega ne bi bil on odprl milodar- 
nega predalčka na zadnji stráni »Zgodnje Danic«. 

Slovstvena zgodovina bode vedno častno omenjala Jerana. On spadá 
med tiste môže, ki so dali našemu národu, kar je njegovega. Stanko Vraz 
je tiščal ilirščino v našo knjigo. Tudi Jeran mu je bil iz|)rva zvest učenec. 
Kot bogoslovec mu je 1. 1843. i^^ 1844. dopisoval ilirski.^) Kmalu pa je 
slovo dal ilirščini ter se poprijel narodnega jezika. On je pripomogel, da je 
zmagala slovenščina kot slovstveni jezik. 

Drugo zaslugo Jeranovo je lepo poudarjal dr. Janez Bleiweis ob dvajset- 
letnici j,Novic^, rekoč: »Nikoli ne pozabim, da mi je bil g. L. Jeran pri- 
jazen pomočnik.c Pokojnému >očetu slovenskega národa « ni še gladko tekla 
slovenščina, ko je 1. 1843. jel izdajati ^^Novice*. V svojih uredniških stiskah 
se je zatekal v semenišče k Jeranu, ki je bil kot marljiv učenec Metelkov 
dobro podkovan v slovenščini. On je bil kot bogoslovec desná roka Blei- 
weisova. 

O Glej »Jezičnik« XXVII. 
2) F. Markovic, Stanko Vraz. 

25='= 



380 Listek. 

Iz Karlovca je bil prinesel Jeran ogenj slovanskega navdušenja, ki se 
najlepše zrcali v njegovih rodoljubnih pesmih. Kako lepe so njegove: ^Tri 
solze kralja Rastislava*^', kako živahno je dramatizovaná pesem : »Ali smem 
Slovenec bitie, kako vneto se glasi : »Tam, kjer beli so snežnikic. Poslednjo 
in dokäj drugih je prevedel iz češčine. Tu naj opomnim, da je poleg češkega 
poznal do malega vse slovanské jezike. Vešč je bil tudi italijanščini, niad- 
jarščini in arabščini. Večina Svitoslavovih pesmi seveda opeva verske pred- 
mete. Med nabožnimi pesmimi so posebno lepe nekatere Marijine. 

Jeran je bil goreč častilec Koseskega, katerega Je prosia vljal v »No- 
vicah^*^ in v »Danici«, ter nasprotnik Prešernov. Nadaljeval je v 18. stoletju 
započeto borbo zoper národne pesmi, dasi jih je kot dijak sam nabiral ter 
pošiljal Vrazu.i) Kadar je izšla kaka slovenská leposlovna knjiga, jo je 
sprejel z jako osoljenimi opazkami v »Danici«, trdeč, da takega pohuj- 
šljivega blaga ni treba Slovencem. Do zadnjega dihljaja je sváril rojake 
pred ^ babeževskim ^'^ slovstvom. Nasprotnik je bil tudi našemu listu, toda 
bil je tudi kot nasprotnik poštenjak. Izza njegove polemike nikdar ni striel 
napuh, nego istinita, blaga verska vnema. Novodobnega zavijanja in natol- 
cevanja ni poznal Jeran. Njegova pisava je izvirna, polna drznih konstrukcij; 
zabeljeval jo je pogostoma s svojimi skovankami, ki nas živo spominjajo 
pravila, katero daje Prešernov pisár učencu: . . . »K tem deni konce: 
aía, isče, uha, oti, ovka, ovec, druge pritikline. « Trdovratno se je držal 
polglasnega e pred r. Jako nerád se je ločil od gorenjskega s mesto st . 

Ob Jeranovem grobu pláka učeča se mladina. Njej je bil s svojo di- 
jaško kuhinjo, za katero je neutrudno nabiral doneske pri svojih mnogo- 
številnih znancih, pravi oče. Naša kultúrna zgodovina ga bode imenovala 
mej največjimi dobrotniki slovenskega dijaštva. Blag mu Uodi spomin 1 

f Josip Škofic. Dne 18. m. m. je preminil v Ljubljani, po krátki, a 
múčni bolezni g. Josip Skofic, c. kr. sodni pristav v Vel. Laščah. Gotovo je 
nepričakovana vest o njegovi smrti presenetila in nemilo užalila vse njegove 
mnogobrojne tovariše in znance, ki so vsi čislali pokojnika zaradi njegovega 
skromnega in Ijubeznivega značaja. A ne samo kot bivšemu kolegu posve- 
čujemo rajniku te vrstice, ampak tudi kot slovstveniku. Živo nam je še v 
spominu, kako se je začel, prišedši na Dunaj, zanimati za slovstvo. Tačas 
(1878 — 1880) je še izdajal Stritar »Zvon«, in da je Stritar v odlično svoje 
glasilo sprejemal tudi Škofičeve povesti — priobčene so bile pod psevdo- 
nimom Josephus' — samo to dejstvo že priča dovolj o pisateljski nadar- 
jenosti pokojnikovi. 

Že lani je iskal rajnik opešanemu zdravju leka v Biedu, kjer je bival 
dlje čaša pri »Petranu«, in ondotno bivanje mu je dobro delo, kakor je 
bilo videti. Zato nas je práv iznenadilo, ko je pred par tedni prišel iskat 
zdravja v — Gorico; a tedaj mu je bilo že vtisnjeno na lice smrtno zna- 
menje. In res je Škofic sam kmalu uvidel, da je Gorica pač Nizza zdravim, 
ne pa — neozdravnim bolnikom, in vrnil se je v domáci kraj, odkoder 
smo že za malo dni prejeli žalostno vest o njegovi smrti. 

Bodi mu blag spomin 1 

1) Fr. Markovič, St. Vraz. 



Listek, 381 

Slovenské národne pesmi. Uredil dr. K.. Štrekelj. V Ljubljani, 
1895. 80, 196. Del I. Pesmi pripovedne vsebine. 

Čaši, ko se je z navdiisenjem govorilo o narodnem pesništvu, ko so 
možje kakor J. Grimm, Bodenstedt, Carrier i. dr. izrekali láskavé sodbe 
zlasti o slovanskem narodnem pesništvu, so sicer minili ; danes se sodi bolj 
učenjaski, trezno, brez pretiravanja svoje simpatije o tem narodnem základu. 
Vendar narodno pesništvo zato ni izgubilo svoje vrednosti, in vsakega za- 
vednega Slovenca mora torej prešinjati veselje, da je » Slovenska Matica « 
vendar pričela izdajanje slovenskih narodnih pesmi in pri izbiranju urednika 
bila tako srečna ter poverila to važno delo strokovnjaku, kakor je dr. K. 
Štrekelj. 

Narodno pesništvo je vse ono, kar je ustvarila narodova domišljivost^ 
je národov duševní základ, ki se ne izraža samo v pesmih, temveč tudi v 
pravljicah, basnih, bajkah, pregovorih. Naša zbirka se ozira in se bo ozirala 
samo na pesmi, torej na plodové v vezani obliki. 

Slovenci se sicer ne moremo ponašati s takimi epskimi proizvodi, 
kakor so srbské národne pesmi, nabrane od Vuka Št. Karadžica, ruské »bi- 
linec in maloruske »dume« ; vendar je tudi med našimi pesmimi pripovedne 
vsebine dokaj precej obširnih in lepih, k i .so pravi biseri narodnega pesništva. 

Pri vseh .slovanskih narodih je nabranega in deloma že izdanega obilo 
gradiva; poljske národne pesmi je izdal O. Kolberg (^Lud* 1—23), češko- 
slovaške Sušil (^^ Moravské národní písné s nápevy do textu vŕadenymi, v 
Brne 1860), maloruske Dragomanov ; kakor znano, izide prihodnje leto tudi 
zbirka hrv. nar. pesmi, ki se je radi smrti svojega urednika dr. Broza ne- 
koliko zakasnila. Tem zbirkam se dostojno pridružuje zbirka Strekljeva. 

Dr. Štrekelj nam je podal v prvem snopiču, ki obsega 121/^ tiskanih 
pol, 126 pesmi, med katerimi seveda niso vse samostojne, nego jih je vec, 
ki opevajo isto snov in so torej le varijante. Gosp. urejevalec je sprejel v 
zbirko »vse pristopne národne pesmi, ki so brez dvoma narodova lastnina, 
ali vsaj také, da duševne vrednosti narodove ne omadežujejo « , in jih je 
uredil po načelih, katera nam podaja na platnicah v 5 točkah. Pesmi so 
natisnjene tako, kakor so zapisane v podstavku, in gosp. urejevalec ni iz- 
premenil v tekstu nič bistvenega. Sprejel je vse inačice in pod črto tudi 
označil različne redakcije. Urejene so pesmi po snoveh, ki se v njih raz- 
pravljajo, ne da bi bil uvedel podrobnejše pododdelke. Obširen úvod, ki nam 
razjasni marsikaj glede virov in njih zanesljivosti, izide pozneje. Ko bo do- 
vršeno delo, ki bo obsegalo okoli 60 tiskanih pol, se bo nudila našim slov- 
stvenikom lepa prilika za znanstvene razprave, tičoče se narodnega pesništva, 
zlasti ker je Strekljeva zbirka res vestno in vzorno urejena. 

Nečemu pa móram ugovarjati ! Sodba Strekljeva o našem knjižnem 
jeziku se mi zdi vsekako prehuda in prestroga; gosp. urejevalec je izvestno 
pretiraval, pišoč, da je slovenščina pri vsakem pisatelju drugačna in celo 
pri istem pisatelju drugačna danes, drugačna črez nekaj mesecev. To pac 
ni povsem res, in naša knjižna slovenščina gotovo ni bila vzrok, da nam 
pesmi ni podal v knjižnem jeziku, temveč zahteva kritične izdaje, da morajo 
pesmi ostati také, kakor jih je nabiralec slišal iz ust dotičnih deklamatorjev 
ali pevcev. To sem omenil le mimogrede. 



382 Listek. 

Štrekljeva zbirka je, kakor se je izrazil o njej sam prof Jagic, vzorná 
in ustreza vsem zabtevam moderne izdaje narodnega blaga. Umevno je 
torej, da smo g. dr. K. Štreklju bvaležni za njegov trud, in da željno pri- 
čakujemo nadaljnjib snopičev prele[)e zbirke. Zeleti je, da bi gosp. urejevalec 
srečno dovŕšil svoje tako izborno pričeto delo, zajedno i)a vzbudil z njini 
naše še vedno preveč maloraarno in brezbrižno razuniništvo ter pridobil 
» Slovenskí Matici < mnogo prepotrebnih novih članov ! Fr. V — c. 

Jenko v novi izdaji. Pesmi. Zložil Šimon Je n k o. Za tisek 
priredil Anton Funtek. Ilustracije zvršila, J. Kobilca. I, V 
Ljubljani. Založil O to n Fischer. 1896. — S tem naslovom je izš'a 
nedávno, kakor je ^Zvon^ že na krátko spôročil, željno pričakovana nová 
izdaja S. Jenka, in sicer obseza ta zvezek razen životopisa pesnikovega iz 
peresa prof Funtka samé že natisnjene pesmi v istem vzporedu, kakor jih 
je izdal S. Jenko sam 1, 1865. 

Slovenci pri izdajah svojih klasikov sploh nimamo sreče. Izimši 
Wiesthalerjeve novejše izdaje Vodnikove próze in poezije in Levčeve izdaje 
Levstikovih zbranih spisov nimamo nobene druge, katera bi popolnoma 
ustrezala vsem znanstvenira zahtevam. Prešeren dozdaj še ni učakal dôstojne 
izdaje, in Jenku preti, o čemer nas je prepričala ravno Funtkova redakcija, 
istá žalostná usoda. Kakšna bodi izdaja kateregakoli slovenskega klasika, da 
slúži lahko na eni stráni v znanstvene, a na drugi v zábavne svrhe, o tem 
so pisali poklicani možje že toliko in tako prepričevalno, da je bilo pač 
])ričakovati odsihdob kri t ičnih izdaj. Toda vseh omenjene razprave vendar 
niso prepričale ; to nam je zopet dokázala nová izdaja Jenkovih pesmi, ki 
je popolnoma nekritična in v znanstvene svrhe nerabno urejena. Ne samo, 
da je poprav Ijal gosp. izdajatelj Jenkov pravopis v sedaj navadni, ampak 
premenil je celo samovoljno vec Jenkovih verzov. Tako ravnanje je pač ne- 
dopustno in, kar se tiče prvé točke, tudi povse nepotrebno ; kajti pravppis, 
katerega je rabil pesnik, se razlikuje od sedanjega tako neznatno, da se ni 
bilo bati, da bi ta ali oni kako besedo napačno čital in umel. Ne glede 
na to pa vobče bije tako popravljanje v lice vsakemu znanstvenemu načelu. 
Pa samé pravopisné prenaredbe bi naposled uredniku nove izdaje še ne 
šteli preveč v zlo, dasi bi bili radi videli Jenkove naglase, njegova ločila, 
njegov i namesto sedanjega in^ ko mesto kot, vsakej mesto vsaki itd. — 
toda kaj je to! Na str. 9. beremo: 

Ko v veselji plavá (scil. srce), 

Misii pesmi zlate, 

Tebi jih podáva, 

Ki jih deW/// zate. 
Zmisel sam nam tukaj pove pravo obliko j^delŕ?*, saj je subjekt v stávku 
srce. Res ima tudi izvirna izdaja (iz 1. 1865.) i)ravilno: 

Ki jih delrt! záte. 
V naslednji kitici je oblika >delť?//^« na mestu, ker se menja subjekt. Nato 
najbrž gosp. izdajatelj ni pazil ter tudi v prejšnji kitici prenaredil brez po- 
misleka zadnji verz. 

Ce čitamo na str. i.: 

Jaseň mir mi v prsi sede, 
je to gotovo dobro slovenskí rečeno, a Jenko pravi driigače. 



Listek. 383 



Na str. 17. stoji verz: 

Sirno sem izkopal jamo, 
a v Jtnku: 

Skopal sem globoko jamo. 
Jasno je, da je gosp. izdajatelj ta verz prenaredil le, ker se mu *iz- 
kopati« zdi pravilnejša oblika, nego »i"kopati<. 
Jenkov verz : 

Žalost mi iz prs odženi 
je gosp, izdajatelj izpremenil v 

Bol iz prsij mi odženi (str. 28.), 
seveda zo[)et le, ker mu oblika > prsij c (recte : pŕs/) bolje ugaja. 
Čemu je prestavil besede v verzih: 

Ki, ko pod nébesom meglé, 
Po vetru se obrača. 
mi ni jasno. Gosp. izdajatelj pravi namreč (str. 32.): 
Ki se po vetru kot meglé 
Pod nébesom obrača. 
Meni se ta razvrstitev ne zdi nič blagoglasnejša, nego Jenkova. 
Ravno tako mi ni jasno, zakaj je v verzu: 

Vse misii, ki v prsih sem škrite 
zamenil prsi s srceni (str. 40.) 
Verza : 

Da iz sanj ležnjívih 
Kvišku sem se zbudil 
se glasita v novi izdaji (str, 45,): 

Da iz sanj ležnivih 
Zdajci sem se vzbudil. 
»Zdajci« je nepotrebne mašilo, > kvišku* pa germanizem, torej oboje 
enäko malo vredno. 

Če je Jenko pel: 

Med borovjem temnim 
Mlada breza rase, 

V lasŕnem svetu tuja ... 

je to res nemščina, a to še ne daje pravice popravljati: 

V rodnem svetu tuja (str. 54,) 

Na enem mestu je s tako popravo skvarjena tudi rima. V i, kitici 
XVI. obraza je gosp. izdajatelj rimo : mra.v /jiše — hiió* prenaredil v : 
mľRv/jiš^e — hii^, kar se menda glasi veliko lepše. 

Toda bodi dovolj nehvaležnih citátov ! Pokazati sem hotel samo ne- 
pristranskemu opazovalcu, da je nová izdaja Jenkovih pesmi nekritična, in 
da nikakor ne ustreza znanstvenim zahtevam. Verjamem, poreče ta ali oni, 
toda izdaja je namenjena preprostim čitateljem, ki se ne brigajo za to, kako 
je pesnik pisal prvotno, katerim je oblika postranska, a vsebina glavna stvar, 
ki ne bero Jenka, da bi proučevali njegov jezik, ampak sebi v zabavo. Na 
ta ugovor, kateri je morda marsikomu na jeziku, odgovarjam z besedami 
slovenskega pisatelja, ocenjujočega Wiesthalerjevo izdajo Vodnikovih pesmi : 
»Slovenci nismo tako bogati, da bi si lahko omišljali raznovrstne izdaje 
istega pisatelja ; dobro torej, da národná izdaja Vodnikovih pesmi .slúži lahko 



384 Listek. 



tudi jezikoslovcem, ki so se zlasti izza najnovejšega čaša jeli baviti z zgo- 
dovinskim raziskavanjem našega jezika.« 

Toliko torej, kar se tiče teksta pesmi samih. Želeli bi pa še nekaj 
drugih jjodrobnosti. Izdajatelju je bila na ra/>polago vsa literárna ostalina 
Jenkova in, kakor to vem iz svoje izkušnje, je imel Jenko navado, da je 
skoro pod vsako pesmijo zapisal tudi dan, katerega jo je zložil, G. prof. 
Funtek bi bil zelo ustregel nam in poznejšemu slovenskému slovstvenemu 
zgodovinarju, ko bi bil te podatke v svoji izdaji priobčil. Jako bvaležni bi 
mu bili, ako bi hotel to storiti v II. zvezku vsaj pri še nenatisnjenih pesmih, 
podobno kakor ima to Levčeva izdaja Levstikovih spisov. 

Dodan je I zvezku tudi Jenkov životopis. Delo je bilo zelo lahko, 
Gosp. izdajatelj je vzel Levčev životopis v t Zvonu « leta 1879., ga nekaj 
okrajšal in mu dodal nekoliko stavkov iz »Črtic iz S. Jenkovega življenja« 
(Kreš 1886) — in životopis je bil goto v. Nočem razmotrovati upravičenosti 
takega delovanja, omenil bi samo nekaj! V ostalini se menda, če se zelo 
ne motim, nahajajo tudi pesnikovi dnevniki, iz katerih je sicer že rajni 
prof. I, Jenko priobčil nekaj kratkih, a nezadostnih podatkov, Prepričan 
sem, da bi bil g. prof, Funtek našel v teh dnevnikih toliko porabnega, no- 
vega in znamenitega gradiva, da bi bil lahko spisal korenit in popoln pes- 
nikov životopis. Zakaj tega ni storil, ne vem. Pomotá, da je štel na str. XI. 
S tri t ar j a med ^^Vajevce*^, je nastala vsled brezmiselnega okrajšanja do- 
tičnega odstávka v I.evčevem životopisu (Zvon 1879, str. 354.) 

Nová izdaja je tudi ilustrovaná, in sicer je izvršila slike domača 
umetnica gčna. I. Kobilčeva. Odkrito móram povedati, da se je zdela 
meni misel, naj se ilustrujejo Jenko ve poezije, že iz prvega početka nesrečna. 
Dobra, dovŕšená pesem ne potrebuje ilustracije, slabi pa slika tudi ne po- 
maga. Kdor si, recimo, ne more ali ne zna predstavljati situvacije v Jenkovi 
» Slabo sveča je brlela«, tému ne pomore sto ilustracij, ker izmed vseh sto 
niti ena ne zadene v resnici onega tona katerega je ])esnik položil v pesem. 
Istá neprilika je pri drugih ilustrovanih pesmih. Ilu.strator pesnika dostikrat 
niti doseči ne more; če bereš dotično pesem in potem pogledaš sliko, mine 
te cesto vsa iluzija. Opomniti pa móram, da tu nikakor ne mislim na kon- 
kreten slučaj ; hotel sem le povedati in pokazati, da so slike pri pesmih 
nepotrebne. Kar se tiče gčne. Kobilčeve slik, móram navzlic vsemu pri- 
znanju risarske tehnike in dovršenosti reči, da se meni pesnikova ideja ne 
vidi povsodi dobro pogojena. Glede slike k »Molitvi« je to omenil že drug 
slovenski list, in jaz bi isto pripomnil glede ilustracije k ^^ Pobratimiji *^ . Po- 
misliti je, da je pesnik zložil to pesem v ôsmi soli, tako rekoč za odhodnico 
od gimnazije, za slovo od svojih tovarišev in sošolcev ; slika bi nam torej 
morala predstavljati mlade, še golobrade jjudi. Naša slika pa nam káže samé 
starejše, odrasle môže, in to je po mojem mnenju neupravičeno. 

Obliki nimam vobče ničesar oporekati. Samo tisk je predroben, sicer 
je pa zúnanja oblika zelo prikupljiva. Skoro bi dejal, da je Jenko slutil to 
izdajo, ko je pel, da njegove pesmi ;^v rudeče usnje vezane in zlatom bodo 
rezane. ^ 

Te opazke sem podal samo iz namena, da bi gosp. izdajatelj pri II. 
zvezku ravnal pravilnejse in nam pripravil historiško-kritiško, Jenkovemu 
geniju dostojno izdajo. Vlád L — c 



Listek. 385 



Pomladni glasi. Z razgovorom o zadnjem (VI.) zvezku te zbirke 
smo še na dolgu, izimši g. E. Lampeta spis ^Iz potné torbice*. Glavna 
piesa v tem drugem delu je dolga, predolga epiška povest ^^ Slávna zmaga 
Gojnika vojnika*, ki jo je pesnik sam (g. M. Prelesnik) nazval >dolenjsko 
povest*. Zložená je od konca do kraja — razen vloženih božičnih pesmi 
— v preprostih četverostopnih, polnoštevilnih trohajih z zgolj zaporednimi 
rimarai, a opeva isto dobo kriitih bojev med poganskimi in krščanskimi 
Slovenci oziroma Bavarci, kakor »Krst pri Savici«. 

G. Prelesnik ima pesniški jezik v oblasti, in bas ta pesniška rutina ga 
je morda zapeljala do — gostobesednosti ; práv ta dolgoveznost, ki semtertja 
že skoro nadkriljuje homersko gostoslovje, je po naših mislih glavna hiba 
cele te poezije. Po drugi stráni pa pritegnemo sodbi, ki jo je izrekel drug 
list o Prelesniku, da je menda neovržna pesnikova spretnost in iz nje izvi- 
rajoča vihravost vzrok, da so se vrinile semtertja manj čisté rime, in da 
sploh verzi niso do zadnjega prepiljeni. Toda poleg vse te graje moramo 
pripoznati in radi priznamo, cla je po vsej obširni, od 73. do 122. stráni 
sezajoči poeziji raztresenih riinpgo krasnih prilik, podôb in situvacij, pravih 
biserov, katerih se ne bi bilo sramovati ni najboljšemu pesniku, in kateri 
pričajo o pesniški nadarjenosti Prelesnikovi. — Kar pa se tiče stališča, ki 
ga zavzema g. Prelesnik nasproti poganskim in krščanskim Slovencem, je 
ta-le sodba naša: Ako je pesnik vedomá si prikrojeval zgodovinsko resnico 
po svojih pesniških potrebščinah in pesniški ekonomiji ter po tej svoji 
vednosti razdeljeval luč in temo, kiivico in pravico med pogane in 
kristjane, tedaj je imel práv; od nekdaj so si lastili pesniki in si še laste 
pravico, v svoje svrhe, v poveličevanje nameravanih efektov zgodovino — 
j^delati*^. Ako pa je nevedomá proslavljal povsod in vsekdar Vladuha in 
Bavarce, tedaj ga napotujemo ^z<l boljšo informacijo* do papeških pisem 
britanskega muzeja^ o katerih je napisal razpravo prof. Gregor Krek v prvem 
zvezku celovškega Kresa. 

Ostale krajše poezije, vse iz peresa g. Prelesnika, kažejo iste že ome- 
njene vrline in hibe. Vse brez izjeme imajo didaktiško ali pa verskomoralno 
poento. >Slanica* n. pr. (str. 135.) se res krásno začenja, in ne moremo si 
kaj, da ne bi nje prvega oddelka semkaj postavili : 

Pala po noci je slanica. 

Vstala práv zgodaj je Manica, 

Sla je v gredico pogledat, kako 

Njene predrage cvetice cveto 

Kakšen, oj, kakšen pa danes je vrt, 

Cezenj razgrnjen, glej, belkast je prt ! 

Kakšne so cvetke še včeraj lepé } 

Biede so cvetke vse kakor mrtvé ! 

Vse je poparila slanica. 

Gorko je plakala Manica. 
A kaj, k o je ta lepa kitica samo úvod in podlaga 60, reči šestdeset 
verzov dolgi parenezi. Res, šolska ^didaktika* po našili čitankah in cvet- 
nikih se bo lahko do dobra okoristila s Prelesnikovimi poezijami, zlasti ko 
njih oblika vobče ustreza novodobnim zahtevam, česar smo sicer vse do 
najnovejšega čaša pogrešali v našem asketičnem in cerkvenera slovstvu. 



3^6 Listek. 

Izmed obeh krajših prozaičnih spisov se nam vidi »Pomemben dan« 
g. E. Lampeta práv čedna sličica, ki je vredna, da se sprejme v katero 
naših šolskih čitank. 

Glede slovnice nimamo in nočemo mnogo prerekati; ,bežť?č.im' na 
str. 66. sraatramo za tiskarski pogrešek. Čudná je dosledno izvedena pisava 
,kťľrdelo'. — Glede vnanje oblike pa si drznemo v imenu mladine, kateri 
so zlasti namenjeni ^Pornladanski glasovi*, do njih bodočih izdajateljev 
staviti prošnjo, naj dajo natisniti poezije vsaj s tolikim tiskom, kakor je 
natisnjen prozaiški del. Sedanji tisk v poezijah je pravi »očigubac. 

Saljivi Slovenec. Zbirka najboljših krátko čas nie iz vseh 
stanov. Nabral in izdal Anton Brezovnik, učitelj. Druga 
}) o v s e m p r e d e 1 a n a in za p o 1 o v i c o p o m n o ž e n a i z d a j a. L j u b- 
Ijana 1896. Natisnila in založila Ign. pi. Kleinmayr & Fed. 
Ba m ber g. Str. 308 malé 8^ Cena 90 kr., po posti 10 kr. več. 
Radi pritegnemo g. Brczovniku, kar je povedal že v predgovoru k prvi 
izdaji te zbirke, v nje opravičenje in priporočilo, rekoč: »Kdor me prišili 
k smehii, ta je moj prijatelj, ternu sem dolzan hvalo«. Res, v tej dolini 
solz je toliko resnobe in grenkobe, in čim dalje več je je, da bo res skoro 
treba z lučjo i)0 dnevi iskati svežega, pristnega, dušo in telo oživljajočega 
humorja; zato ]m moramo biti tem bolj hvaležni, če ga res najdemo kje 
kaj. V opravičitev huraorističnih zbornikov torej ni treba trošiti mnogo 
besed, naj .si nam bo tudi takoj učenjak za petami, dokazujoč, da humor 
v narodni tradiciji ni nič prvotnega, in da se je šele pozno v njej pojavil ; 
nič ne de, pojavil se je vendar, in hvala Bogu, da .se je, in v slovanski in 
slovenski tradiciji menda ne najmanje. 

Nekaj pa moramo vetidar prigovoriti g. Brezovniku. Nismo imeli 
prilike si natančneje ogledati prvé njegove izdaje, niti je sedaj primerjati z 
drugo ; g. Br. sam pravi, da je druga za polovico pomnožena. Če velja za 
vsaki duševni izdelek znani rek : »Non multa, sed multumc, to velja ta 
resnica še posebej za humoristične zbirke ; eden dober dôvtip je več vreden, 
nego de.set slabih. Da zaidejo v šaljive liste, ki morajo v gotovih rokih 
svojim naročnikom podati toliko in toliko humoristične hrane, tudi žaltavi 
dovtipi, kdo bi jim to zameril. Zbirka, kakor je Brezovnikova, pa nima na 
to strán práv nič vezanih rok, in bas zato lahko skrbno izbira. 

G. Br. nam pa pač sam prizná, da je gradivo, ki nam je je podah 
jako različne vrednosti ; mnogo je jeklenega zrnja, mnogo pa tudi plevela. 
Vemo sicer, da takih šaljivk, ki imajo za nas največjo trajno vrednost, šaljivk 
iz narodnega življenja in anekdot iz življenja naših slavnih mož, ni moci 
kdo ve koliko nabrati, da bi z njimi polnil cele zbirke; ali vendar bi moral 
ravno tem zbiratelj obrniti glavno pozornost in jih staviti pred vse druge; 
po njih zlasti bi dobila taká zbirka trajno klasično ali vsaj narodno vred- 
nost. Vrhu tega bi se moral slovenski nabiratelj zlasti zatekati k bratom 
Srbom, ki imajo preobilico humorističnega gradiva vsake vrste; z njim se 
je n. pr. izdatno poslúžil dr. Sket v čitankah, po naših mislih celo preko 
meje, za šolo dovoljene, kakor smo o priliki nekje omenili (na te meje bi 
se seveda g. Brezovniku ne bilo treba ozirati). Ker pa je humor medna- 
roden in se dajo dovtipi, ako niso zgolj jezikovni, prevajati iz jezika v jezik, 



Listek. 387 

torej ima slovenskí dovtlpničar še tretjo bogato, neizčrpno zakladnico : hu- 
moristično slovstvo vseh drugih národov. 

Tako nekako si mislimo zasnovano idealno humoristično zbirko, in 
omenjene tri stopnjevine bi bile kíhko tudi nekako podlaga razvrstitvi gra- 
divá, dasi bi poleg njih tudi lahko vztrajala Brezovnikova razdelitev po 
stanovili (L Iz otroškega življenja. — H. íz šolskega in dijaškega ž. — 
1 1 r. Iz lovskega ž. — IV. Iz vojaškega ž. — V. Iz meščanskega in kmet- 
skega ž. — VI. Iz krčmarskega ž. — VII. Iz obrtnega in trgovskega ž. — 
VIII. Iz duhovskega ž. - IX. Iz zdravniškega ž. — X. Iz pravniškega 
ž. — XI Iz življenja umetnikov, učenjakov in vladarjev. — XII. Iz ži- 
dovskega ž. — XIII. Protivoljne smešnice v časnikih in soli. — XIV. Raz- 
noterosti. 

G. Br. praví v predgovoru k I. izdaji, da je pri zbiranju skrbno pazil, 
ida ne bi žalil nobenega stanu, nobene dobe, nobenega spola. Skrbno sem 
se ogibal tudi vseh podlosti, sploh vsega, kar bi utegnilo koga pohujšati in 
mu vzeti dobro voljo*. To načelo mora gotovo v.sakdo odobravati, in ne 
poznamo bolj mrzkega posla, nego je opravilo tist;h novodobnih dovtip- 
nežev — zlasti so za to kakor najeti commis voyageur — kí nadlegujejo 
človeka po vseh javnih lokalih, poštnih in železniških vozovih ter z uma- 
zanirai, židovsko-ogrskimi dovtipi tá toUt prix« zastrupljujejo vsaki postení 
izvirni, duhoviti razgovor ; a poznamo celo rnzborite môže med našimi rojaki, 
kí so — žal — vsi mŕtvi na také najnovejše šegavosti potovalnih agentov; 
tem našim rojakom izrekamo zategadelj tu raimogrede odkrito obžalovanje. 

Humor je sploh silno nežná cvetka ; vsaka slaná jo popari. Taká 
slaná ali strupena rosa sta pa humorju tudi robatost in pa banalnost 
Iz tega pogleda bi se dalo, kakor smo že namignili, tudi Breznikovi zbirki 
nekolíko očitati. »Ker so prvo izdajo láskavo ocenili vsi slovenskí listi, in 
ker je že za nekolíko let pošel ves ])rvi natisk,* tako nekako pravi g. Br., 
>sem mislil, da ne morem bolje ustreči obci želji, nego da pomnožím števílo 
oddelkov in smešnic. « Ali na ta način se je vrinílo (ali pa morda ostalo } 
Rekli smo že, da nismo primerjali obeh ízdaj) mnogo smešnic, katerím bi 
se moralo izrečno pripisati, da so smešne, in mnogo dôvtipov, kí so ízvirní 
le po svoji zarobljenosti. V prid in ugled zbirke samé naj bi g. Br. pri 
morebitni tretjí izdaji práv izdatno rabil — rdeči svinčník, opirajoč se na 
svoj zdraví okús, ter vse polovičarske, medle, šepave in surové dôvtipe na- 
domestíl z res šegavimi, zdravimí in jedrimí. Ako pa se mu to ne bi po- 
srečílo in bi se po strogi cenzuri ^^za polovico pomnožena ízdaja^*^ skrčila 
zopet na polovico, tudi nič ne de: >Non mul^a, sed multumc. 

Zemljevid kamniškega okraja. Učiteljsko društvo kamniškega okraja 
je izdalo zemljevid svojega šolskega okoliša, katerega je narisala dunajská 
tvrdka Berndt - Freytag po merilu i : 150.000 (polovičná specijalna karta). 
Izpeljava je práv lepa in korektná (le črnuški kolodvor je malo premaknjen). 
Z nomenklaturo se popolnoma strinjamo, le imena Sto<^, Sp'úk, Tuhiniica itd. 
bi bila lahko pravilnejša. Ker je zemljevid učencem namenjen, naj bi se 
mu bila določila okrogla cena 10 kr. namesto 11 kr. 5. R. 

Drei Vorträge uber die ethnographische Ausstellung in Prag 
1895. Po^ tem zaglavjem je ízšla in nam je bila poslaná brošuríca, pona- 
tisnjena iz XXV. zvezka izvestij antropološke družbe na Dunaju. Med temí 



388 Listek; 

predavanji, ki so se vršila dne 12. novembra 1. 1895 in so tu ponatisnjena, 
je na prvem mestu predavanje učenega našega rojaka dr. M. Murka: „Zur 
Geschichte und Charakteristík der Prager ethnographischen Ausstellung im 
Jahre 1895." Našim čitateljem je še gotovo dobro v spominu, da se je 
g. dr Murko o istem predmetu oglasil tudi v našem listu v i. in 2. štev. 
letošnjega letnika. 

Lublani ... Od prijateljske roke smo prejeli 70. čislo »Praškili 
novine (Pražské Noviny. České vydaní Pražských úŕedních listflv) z dne 
30. marcija, v katerem je pod omenjenim zaglavjem objav Ijen zanimiv pod- 
listek „Ze vzpomínek Dra. Josefa Karáska". Znani češki pisatelj je mimo- 
grede nekolikrat posetil belo Ljubljano pred potresom, in te svoje spomine 
je tu priobčil v simpatični obliki. — Slučajno je v isti številki „Praških 
novin" priobčena krátka, a láskavá ocena prvega koncerta „Glasbene Matice" 
naše na Dunaju. 

O pokojnem V. Oblaku so prinesli jako simpatične nekrologe juž- 
noslovanski listi: Delo (zv. za april), Nadá (št 9.) in V i en a c (št. 19.). 
Vsi priznavajo Oblakove korenite in plodovite samostojne raziskave in raz- 
prave o južnoslovanskih narečjih in njegove ogromne uspehe, katere je z 
neumornim delom dosegel v malo letih v dialektologiji in si s tera zaslúžil 
ugledno in odlično mesto v zgodovini náuke o slovanskih jezikih. 

V pojasnilo. Med vzroki, ki jih navaja g. Jos. Stritar v »Dunajskih 
pismihf (t. 1. 5. št. Ljublj. Zv.), zakaj da jemlje slovo od slovenskega ob- 
činstva, je kot zadnji vzrok naveden ta-le : >Očitalo se mi je in očitá se 
mi zopet v 5, Zgodovini slovenskega slovstva«, kakor sem bral včeraj, da 
sem se jaz v tisti nesrečni Prešernovi izdaji, ki ima na čelu poleg Jur- 
čičevega imena, žal. tudi moje, predrznil >popravljati« našega prvega pe- 
snika — po krivici! Se enkrat torej proglašam ^^urbi et orbi^, da se nisem 
jaz z mazincem dotaknih svetih Prešernovih poezij.« 

V ;j, Zgodovini slovenskega slovstva^ II. na str. 152. je čitati po na- 
vedenem naslovu Stritar • Jurčičeve Prešernove izdaje : »Josip Stritar je v 
úvodu opisal Prešernovo zunanje življenje, nato ocenil njegove poezije tako 
nadrobno, kakor došlej še nobeden pisatelj. > Na str. 158. pa se čita: 
jjurčič in Stritar sta v svoji izdaji 1866. 1. skúšala jezik približati sedanji 
slovenščini, kar se pa ne more odobravati. ^"^ 

Iz te stilizacije se vidi, da jaz izpremembo (a ne tpopravoc) pripi- 
sujem Jurčiču, ker sem ga imenoval na prvem mestu, in ne Stritarju, čigar 
ime sem pristavil samo zato, ker sta obadva priredila ono izdajo. Da je 
samo úvod Stritarjevo delo, se razvidi iz prvega stávka. Obžalujem nejas- 
nosť izraza, mislil pa nisem na Stritarja, o katerem vendar ve vsaki omikani 
Slovenec, da se on, naš najodličnejši estetik, nikdar ni pečal s slovniškimi 
oblikami. Pripravljen sem v III. zvezku iSlovstvene zgodovinec na najod- 
ličnejšem mestu stvar razjasniti ali popraviti nesporazumljenje tako, kakor 
si to želi velecenjeni gospod tovariš sam. 

Če še pripomnim^ da bo III. zv. opisal Bleiweisovo, IV. pa Stritarjevo 
dobo, s tem jasno priznávam, koliko važnost pripisujem Stritarju v našem 
slovstvu. Tudi sem jaz gotovo zadnji v Slovencih, ki bi po petindvajset- 
letnem učiteljevanju drugemu starejšemu tovarišu vedomá delal krivico. 
V Trstu, dne 21. majnika 1876. K, Glaser. 



Listek. 389 

Popravek. Ocenjajoč prof. dra. K. Glaserja: »Zgodovino slov. 
slovstva« v 5. zvezku letošnjega iLjubl. Zvonac, piše g Fr. Vidic (na 
str. 315.)- »Vodnik je izdal svoj ^^Keršanski Navuk* 1812. 1., ne 1811., 
kakor im a tu d i Wiesthaler. c — Moja trditev je neovržna res- 
n i c a. Pišoč Vodníkov životopis, nisem navajal knjižnih naslovov morda le 
po spominu, niti jih kar posnemal po starejših životopisih Vodnikovih, ampak 
sem jih prepisaval >z diplomatično natančnóstjoc (to mi je velevala moja 
pisateljska vest) iz Vodnikovih knj