.»■>
■
■RHiiiillll
flH
KHmiw!
Class PG09 U
Rnnk
SMITHSONIAN. DEPO SÍT
pesniške m igrokazne
Jovana Vesela-Koseskiga,
finančniga svetovavca.
S pisateljevo podobo.
Založila in na svitlo dala
MATICA SLOVENSKA.
1870.
ftatisnil Jozef Blaznik v Ljubljani.
$b
Mm
lith.AnsL.v.K Koke.W'u
ySU^r-i &<£. Tí ** £ ■£
pesniške in igrokazne
JOVANA "VESELA-KOSESKIGA .
finančniga svetovavca
-^-o^^BJ^s^o-o—
Na svetlo dala in založila
Matica Slovenska v Ljubljaní.
7
*1
1870.
Natisnil Jozef Blaznik v Ljubljaoi.
yí0
U i
i esmi smo, pohlevne malé,
Tihe duše rahla stvar;
Ne prepuste, ne prezale,
Sličnočutniin šibki dar.
Voljno vsi nas poslušajte,
Govorečiin gre pozor!
Poterpite, če se hválimo,
Brez pomerde, ak se šalimo,
Nekda je govoril, znajte,
Grekam clo, — daí žabji kor.
Večidel smo stroge, tuzne,
Značaj nam je britki stok,
Včasih ojstre, nikda kužne,
Vas ne žali zdih in jok.
Naš roditelj, tertosadnik,
Sam iz lastne skusbe zna,
Rozge, ki spomlad se jókajo,
Kmetu pridnim žep nažókajo,
Tak razumi vinogradnik:
Solza v sklep veselje da.
Ena nas je Boga hvalna,
Ta je glavna za ta ples,
Nekatera pak je šalna,
Kako zájde taká vmes? —
V igrokazih starodavnih
Gre pavliha smerti vštric;
Tako pesmi me smo vredjene.
Od žalivih žalne slédjene,
Krivé so družice ravnih,
Ima vsaka svoj poklic.
í*
Po obsežku smo romance,
Vse na vagi lahka stvar,
Po domače, le za znance,
Modrijanu prazne kar.
Ki v steržen se iti trudi,
Bo zadel na kako reč,
De bi vredna bila téhtanja —
Včasih lika, gladbe, žéhtanja. —
Kdor se pak oblikam čudi,
Tem bo kako jedro všeč.
Bo nektera vam nevážna;
To je puste dobe znak,
Cvetla ni Slovenji pražna,
čutil kerč je v desni však.
Kjer pa hira prosto djanje,
Rada pesmica zbolí;
Zdaj Slovenja, prej zadusená,
Iz okornih spôn je zlúšena,
Prenehalo zdaj bo spanje
V blesk domovja, dvombe ni.
Res je, bravšimu te stávke
Kadkada se zdelo bo,
Terja de po kmetih dávke,
Ki v plačilu terdi so.
Ki pa slajši misii vda se,
Globokejši seže v stvar,
Nájde tud veselé známenja,
Za poslopje krásno kámenja;
Ak oberne brano na-se,
Pôjde v prid mu, nikda v kvár.
Tak smo mirne koreničke
Za prihodni čversti hrast,
Gnal bo verhe, ne veršičke,
Domovini naši v čast.
To pa niso vam obeti,
So le želje do Bogá. —
Bratje, sercu ternu vpisani,
Ste sami dovolj prebrisani,
Žita v setvi znáte zreti,
Ali v prid bo žetva šla.
Potažba.
Naj žuga svet, gorijo naj puščave
Vihar valové morja naj dervi,
Na zemljo tresk, po zraku grom verši,
Divjajo naj snežnikov goličave;
Na puštinjah porušené planjave
Naj ljutih vojsk sirovi krik doní,
Pred njim, za njim nemili glad morí
Vekšaje strah raztrešnice kervave:
Ta tužni dol, te britke časne sanje,
Nevihti ciľj, zaupnem sercu lom,
Ni bitju tem, ni dúhu môjmu stanje!
Cez groba noc beseda vedno sveta
Mi káže tje — mi káže krásni dom,
Moj stalni dom: veseli dom Očeta!
Slovenija čaru Perdinandu
(ob veselím dohodu v Ljubljano leta 1844).
Trojno ovenčan unuk vladarjev iz biše Eudolfa,
Zgodnimu soncu enak sveta v ogledu stojíš,
Kron sedmero bliši v škerlatu sedeža tvojga,
Silnih národov devet varje ti slavo in dom,
Sme se iz temnih osod približati zvesta Slovenija?
Sme rudorov Ti, o Knez! odpreti ljubezni neskončne,
Ktera do tebe rodu vnema slovenskiga kri,
Kaplico slabo boječ pridružiti morju svitlosti,
Ko Ti visoki prestol sonce temnivši gradi,
Svoje prisege poklôn doložiti vrisku národov?
Čula žvižgati meč sem tvoj iz pozonskiga hriba
Duše ko skazal si sklep stranám čveterim sveta,
Čula v radosti sem rujoveti českiga leva,
Čula odgovor gromeč brata jadranskiga sem,
Ko prisegovali so bregovi Veltave, Padá,
Željno prašaje, ali smem se šteti med Avstrije stebre,
Ali na zboru deržav moja beseda veljá,
Sini slovenskí al so v številu zemlje junákov,
Tudi za mene razpet al je istorie list?
Slišim iz neba oglas ponosne Klione grekinje.
„Kako, ti dvoniiš? mar treseš se clo, ti moja lublenka,
Ker ti imena s kervjo Rimic ni pisal in Grék?
Dvigni se, dvombe na strán ! prestolu dostojno se bližaj,
Sláva je tvoje ime, sláva pôrod ino rast,
Zvedi iz mojih ust, kaj bila si svetu od nekdaj."
„Preden Bizanc ino Rim verige kovala narodam,
Bila Evropi si varh! veci le hvale želiš?
Tvoja žarila je kri od ledniga Balta do Jadre,
Mirnimu svetu razum, bojnimu bila si meč,
Zlobi gotova zajez med jutram in divjim zapadám."
„Tebi kmetija doma, kupčija po morju slovele,
Jeklo v trojanski prepir vitezam dajala si,
Tvojih poznal je pušic britkost macedónski Aminta
Bil arbelski je breg priča slovenské moci,
Ko sta za zemlje oblast borila západ se in istok."
„Kar je visokega um, častitega desná storila,
Ptuje ostalo ti ni, sláve deležnica si,
Grom je slovenski krotil národe v jeziku latinskim
Cernega morja prestol tvojih junákov je bil,
Pravda, Dioklecian, Belizar, so ti trojka sestrancov."
Reče, — in temni oblak nekdajnih razdeli časov,
Glej, pred mano stoji vitezov krásni izbor:
Agron silni brodnik, jadranskiga morja krotitel,
Pinez, Brem ino Bolk, dika slovenské kervi,
Skerdilaj, Pleurat, brez brojno vitezov drugih.
Medju ženami potem, Teuta ponosna Ilirka,
Zraven Ravenski jetnik, velikodušni Baton,
Hrabri Metulčanov rod, sloboden do zadnega zdiha,
Z vencam mnogi junák, ptujimu ljudu ponos,
Trikrát škerlatnikov šest gromivšin iz dvojniga Rima.
Zdaj, ko junake spoznám, velikane hrabrosti svoje,
Vname se v sercu ko blisk vrednosti lastne mi čut,
V persih otajanih vir odpre se goreče besede,
Kjer se bežeči govor djanja v svitlosti žarí
In Ti ljubezen redim gorečo v junaškimu mozgu.
Tako se bližam, o Knez, z bogastvoín dlana in uma,
Grádov Ti kljuée podám verno na zlatni blazin,
Verlo namestvana sem od petkrat pet sto županov,
Moje prisege oglas Donava sliši in Pad,
Donava sliši in Pad slovenskih junákov obljubo.
Blago, življenje in kri, visoki Vladár! Ti posvetim,
Bistri v sodbi razum, v boju nevžugani dlaň,
Tvojimu rodu na čast, na zgubo protivnikam Tvojim,
Snuje v oserčju mi dúh, cuka na bedri mi meč;
Hrast se omaje in hrib, — zvestoba Slovencu ne gane!
Z šaplam oviti zares blišečim sene ti ne morem,
Zmel nevsmileni rok, čaša vihar mi ga je,
Kadar od istoka Hun, od severa Got ino Kimbar,
Rimic od juga in Vláh, terli so moje kosti,
Stráni četeri sveta menovale sirove národe.
Kaj terpela takrat, kaj sem doživela gubivši,
Ústam izreči ni moč, dúhu razumiti ni,
Smert je dajala objed neskončno pogubi, obupu,
Save in Dravé vode solze so bile in kri,
Zadnjiga, zdelo se je, de bila bo ura Slovenca.
Kakor divji natok serditiga morja se vzdigne,
Kadar vihar globočin zemlji se v drobu zbudi,
Brezdnov valové napne, peneče na brege dervivši,
S tminami krije ostrov, ki ga razbiti ni moč,
Sivo pečovje ječi v koreňu se tresejo gore. —
Tako, kdo reče zakaj, je vrelo nebrojno národov,
Vsakiga konca sveta meni serdito na vrat,
Moje dobrave so stan jim, klavnica moje domovje,
Grom je beseda njih ust, strela goreči pogled;
Zemlja se moja šibí pod težo železnih vojščakov.
Ravno mi vkazal je bil iz trebnika prerok Arkonski,
— Bravši v drobu zverin čas mašovanja gotov —
Dvignuti verli svoj dlaň, razbiti verige Latinca
Rimu pobotat obrest sedem sto letnih krivie,
Ter zapečatiti pah kovačnice staré na Tibru.
Setve dozor kervave kosil Radogost je na Pádu,
De Kartage potem strašno osveti posip
Genserik, drugi moj sin, prepláva do Afrike sto rek;
Kakor nevidama blisk temni preterga oblak,
V Rimu Otokar stoji končavši nevredne gospode.
Zdaj brez varná doma, mi Siskia páde, Emona,
Rupa omaga, Optuj, druge zakrije mi prah,
Divjih jezikov hrup zatare mi glase domače,
Misii in djanju na vír vleže debela se noč,
Tri sto me let ino čez mertvaška je groza dávila,
Ko se vtolaži vihar, občut mi zbudi se na novo,
Strašno iz jezera ran čutim kipeti život,
Kakor o zori junák razbiti po boju ponočnim
Samši na skitu medlí, trume plakaje pogín
Plakala pravde pad sem svoje pomembe na šibrah.
Dva samogoltna volka, stoječa na levi, na desni,
Z ojstrim jezikom iz ran gladno mi serkata kri,
Ropa nasiten Avar Dagobertu se hujšimu vogne,
Misel razdvojena vsih, glada enaka oba,
V serce pomakata zob strupeni mi vedno protivná.
V ognju se skúsi zlato — sem bila dôstojná v nesreči?
Me je le znajdel obup vredno ko dika poprej?
Slávna ostala če sem, pričujta mi Argaid, Ferdulf,
Švigni iz vekov temot moje šesterke spomin :
Samo, Borut, Ketumar, Privina, Bojnomir, Kocel.
Tode prirojena moč razbita je bila na vedno,
Sin je nesreče razpor — brata mi brat ne pozná —
„Vogni se, Horvat si ti! — Iz pota mi Krajnec, Korošec!
Tak malopriden prepir dom ino noč mi drobi,
Z šaplam oviti tedaj blišečim sene ti ne morení.
Vzemi ljubezen, o Knez! namesto ginečiga venca
Serc junaških Ti dam tri milióne in čez,
Verlo namestvana sem od petkrat pet sto županov,
Moje prisege oglas Donava sliši in Pad,
Donava sliši in Pad slovenskih junákov obljubo.
Blago, življenje in kri, visoki Vladár Ti posvetim,
Bistri v sodbi razum, v boju nevžugani dlaň
Tvojimu rodu na čast, na zgubo protivnikam Tvojim
Snuje v oserčju mi duh, cuka na bedri mi meč,
Hrast se omaja in hríb — zvestoba Slovencu ne gane!
V pádu gromečimu let poginejo iniena, narodi,
Moje prisege zaklep čaša viharju stoji,
Ko bi se bližala kdaj rešetanja železniga ura,
Kakor se zernje iz plev, kakor iz sipa demant,
Bi se Ti cena takrat slovenskiga serca syetila,
10
Vedno zahvalna dobrôt prededov Tvojih ne zabim,
Duši globoko vsajen milosti njih mi je sad,
Rudolf pervi je bil moj pervi v resnici zveličar,
Lekár velikí, iz ran vzame mi ost ino strup,
Hrabra sinova mi dva za vojvode, varhe postavi.
Stará Emona se zdaj iz praha digavati začne,
Srednica mojih dežel bila je, biti če zmir.
Kakor na vodjevi glas se druž'jo po bitvi junaki,
Sestri oživľjeni krog stop'jo Slovenke na hip,
Pivka, Metlika hiti mladiti se — bramba nje praga.
Reka se zdrami iz sanj, naslednica slávne Promone,
Desno Albertu podá, z levo mu morje odpré;
Terst Leopoldu in Kras; Frideriku Celeja, Dolenja;
Živa Gorica potem pervimu Maksu se vdá,
In polovici moci slovenské trese Mletak se.
Zdaj prestrašili oblak na čelu se istoka dvigne,
Bajesid Ildirim — blisk — njemu se v jedru rodi,
Novi vihar buči, na Kosovu Miloš Obilie
Páde za vero, za dom, Lazár junaški je prah,
V morju keršanske kervi ozidje Nikopoljsko plavá.
Kje je natoku zajez, kje v zmoti občinski otetba?
Svetu zapadnimu mor, pravdi razbitje grozi,
Jaderno bliža verig rožlanje se, mečošumenje,
Grozomnoživši komét žuga na nebu pogin,
Opominjaje poklic mi moje nekclanje namembe.
Sine navdušene zdaj med borce v prednimu redu
Urno postaviť hitim, vráta jadranské zaprem,
Roko sestrancu podám na Donavi, Tisi in Karki,
Voclju posvetim život, ter se Bogu zarotím,
Moje domovje mejak krivoverstvu de bode gotovo.
Gore slovenské so zdaj od Kope, do Soče, do Dravé
V žarku gorečih germad trombe západu na boj,
Persi slovenské jez viharnimu toku divjakov,
Svetu trepečimu varh, trum janičarskih obup,
Meči slovenski pogin tlačivniku vere in pravde.
Vojska mi divja gromi zdaj trojno stoletna na inej ah,
Duša se strahu ne vdá, sercu ne vpáde pogum,
Kako se bije moj sin za vero, za kralja, za slavo,
Priča Kostajnica, Beč, Radgona, Kisek, Siget,
Siskia stará slovj Andreja junaškiga mojga.
11
Glej, in dopolneno je! sovražniku strašnim oserčje
Vjedajo rane ko strap, cllanu odpadel je meč,
Naskakovavec osod, ki zobe drakonove s'jal je,
Kaj je današniga dne? votla podoba za vid,
Sužnim nezvestim posmeh, zaničvanimu ptujcu igrača!
Tode ne samo na meč, na um veličanstvo opiram,
Kjer časti se modrost, tam se imenuje moj sin.
Kar so mi — Karola dva, in mati veliká Terezja,
Jozef slávni in Franc — znanstva odperli základ,
Sveti slovenski razimi se v sodbi ob mizah zelenih.
Misel se sveti in duh slovenski na zraku Evrope,
V družbi nekdanjih bogov Vega na nebu bleši,
Valvazor, Voglar, Cojz, Koronini in stotine drugih,
Vnukám prihodnim izgled, Avstrije sláva in moč,
Vnemajo v sercu mi čut ko sonce vrednosti lastne.
Bližam se vredna tedaj z bogastvam dlana in urna,
Grádov Ti ključe podám verno na zlatni blazin',
Verlo namestvana sem od petkrat pet sto županov,
Moje prisege oglas Donava sliši in Pad,
Donava sliši in Pad slovenskih junákov obljubo.
Blago, življenje in kri, visoki Vladár, Ti posvetim
Bistri v sodbi razum, v boju nevžugani dlaň,
Tvojimu rodu na čast, na zgubo protivnikam Tvojim
Snuje v oserčju mi duh, cuka na bedra mi meč,
Hrast se omaje in hríb, — zvestoba Slovencu ne gane !
Grof Habsburskí.
Prevod iz nemškiga.
V Porečju s cesarsko svitlostjo obdan,
V dvorani starinsko sloveči,
Grof Kudolf šedi za cesarja izbran,
Kraljevo vezilo deržeči.
Starosta narenski prináša jedi,
Možečega vina Čeh mu deli;
Volitelov sedem se stavi,
Kot soncu okoli truma z vez dá,
Na levo, na desno vladarju sveta,
De službe dolžnosti opravi.
12
Vse krog napuni visoki altán
Národa veseliga stiska,
Ko glasno klicaje, radosti vdan,
Med trombe in cimbale vriska.
Vtolažen je strašni kervavi prepir
Brezvladniga čaša, na svetu je mir;
Vladarju so v rokah osode,
Zgubila grozo sta jeklo in meč,
Slaboten in miren ne trese se vec,
Mocnej šiga sužen de bode.
In cesar prijaznih iz ust govori,
Bokal blišeči dvigaje:
„Kosilo je krásno, godiše slovi,
Z veseljem mi dušo napaje;
Al pevca pogrešam, besede oblast,
De v sercu očisti mi radosti slast,
Nebeské náuke mi reče.
Navajen sim takó od mladih let ;
Kar vitezu bila je šega popred,
Zdaj cesar opušati neče u .
In pevec nastopi, v dvorani stoji,
Talár ga do pete pokriva,
Ko srebro, ko sneg se mu glava bleši,
Od časov obilnosti sivá.
„Glasovi vse sorte so strunam iztok :
Od sreče ljubezni od hvale porók,
Od zemlje do neba se poje,
Od urna, poguma, od sláve in zmot:
Kaj vredno bi bilo cesarju nasprot,
Izusti zapovedi svoje!"
„„Vkazavati pevcu ne smem — govori
Vladár prijazniga obraza —
V dolžnosti on višjiga kralja stoji,
Zamaknenja hip mu je vkaza.
Kot burja na zraku izvoli si pot,
Ne ve se kdaj príde, ne zna se od kod,
Kakor vir neznane iz žile,
Tak' pevcu se pesem iz duše glasí
In temnih počutkov oblasti zbudí,
Ko škrite v oserčju so bile"".
Zdaj pevec lotivši se strún, krepak
Jih začne mogočno prebirať:
„Na lov je podal se žlahtni junák,
Za divjo se kozo ozirat.
13
Oproda mu nese orožje in rog,
In kadar na krasnimu konju tje v log
Zelene dobrave prijaha,
Iz dalje je zvonček nasprot se glasil,
En inašnik z rešniin Telesom je bil,
Pred njim cerkovnik primaha.
In gróf pripogne do zemlje se tje,
Ponižno glavo razkrivši,
De vredno časti, kar otelo je vse,
Človeka v pogubi ľjubivši.
Verši pa po logu en potok dereč,
Od silne nevihte in plohe kipeč,
Ki zapre popotnima stazi;
In mašnik na strán zakrament položí,
Iz noge potegnit obutev hití,
De potok šumeči pregazi.
„ „Kaj delaš?"" — zavpije mu gróf nasprot,
Čudivši se činu njegovim. —
Obhajat merjočiga idem, gospod!
Ki bĽža se grobu gotovim.
In glejte, ko bervi približal sim se,
Odnesel napihneni potok jo je,
In dalej hoditi ne da mi;
Zato de bolniku zveličanje bo,
Zdaj mislim potoka kipečo vodo
Prebroditi z bosmi nogami.
Zdaj dene na lastniga konja ga knez,
In krásne mu berzde ponudi,
De previdi bolnika z jedilam nebes,
In svetih dolžnost ne zamudi.
On sam pa podá se veselo ko pred
Na žvinčetu hlapca zverinam u sled.
Med tem pa dulioven opravi,
In konja pohlevno prihodni dan
Za ujzdo pripelje na grófovi stan,
Hvaležno na dvor ga postaví.
„„Bog vari me — reče mu gróf zavzet —
De konja jemal bi za svoj'ga,
Jezdaril na lov in boj bi ga spet,
Ki stvarnika nosil je moj'ga!
In ako imeti ga tebi ni mar,
Ostane naj službi cerkovni v dar,
Saj ternu on bil sporočen je,
14
Od kiga v najem posvetno oblast
In blago imam, in zdravje in čast
In dušo in kri in življenje.""
Tak tuď naj Vsigamogočni sam,
Ki prošnje se grešnika usmili,
Časti vam doseči da tukaj in tam,
Kakor vi ste ga zdaj počastili.
Vi gróf ste mogočen, široko poznan
Po delu kneževskimu v švajcarski strán'
Sestero otrok vam je danih;
Naj tudi — pristavi navdušen — v obrest
Prinesejo kron v rodovino vam šest,
Slovivši do časov neznanih."
In cesar globoko zamišljen šedi,
Spomnivši nekdanjih se časov,
Ko pevcu pazljivo pogleda v oči,
Ga trese pomemba tih glasov.
On lice duhovniga nrno spozná,
In skrivši potoke derečih solza
V škerlatnimu plajgne se, iz lesa v les,
Večaje ah in joj, beží;
Po celim svetu clivji ples
Peklenskih trum za njim clerví.
Cez dan po tminah j am globocih,
Čez noč po zraku sap visocih.
24
In dalej, dalej vedno v dir,
In vedno zré obraz nazaj,
Pošasti divje gleda zmir,
Ko gladne na-nj dervi ščuvaj,
Odperte zrela gleda plašno,
Ko trop za njim steguje strašno.
To je divjaške trume lov,
Ki krog do sodné ure vre,
In večkrat sreča strali njegov
Po noci vasovavca še.
Planinski lovci, ko bi smeli,
Bi vec od tega razodeli.
Zima.
Ojstra sapa lice brije,
Gojzda verhe burja vije,
Ti zdihuješ dragi gaj!
Pevce kličem tvoje trate,
Slavce glasne, clruge svate ;
Odgovori! Kje so zdaj?
Star sim, siv, nadloge truden,
V oblačilo sever studen
Je ledeno me zavil.
Pevci cvet so moj ljubili,
Sivca stok v nemar pustili,
Svatov trop mi zvest ni bil
Zgube vadi se terpeti,
V cvetju se ne cla živeti,
Zima pride, dalječ ni.
Britke sape ne pozabi,
Ko te v svate pomlad vábi,
Vnema serca lanko kri!
Žita išem klasje gladko,
Vinograda grozdje sladko,
Mlade cvetlice obraz,
Pisan pert zelene njive,
Rahle breskve, sočne slive,
Kje je cvetje, kje je klas?
25
Blaga prazno je torilo,
Tmplo moje ovenilo,
Zlate sklede glinjen roČ.
Breskve rahle, slive sočne,
Dávke sreče opotočne,
Jih ne nájdeš, hodi proč!
Vse lepote tvoje zbrane
Na posodbo so ti dane
Le za malo dobe v pest.
Terjal čas bo posodilo.
Vzel bo pokoj za plačilo,
Grenke solze za obrest.
V pert mertvaški je zavito,
Pod ledeno rjuho skrito,
Premoženje tvoje, gaj !
Zguba taká v dušo pece,
Proti volji solza teče,
Solza moja, serčna saj.
Hrani solze, tug se vari,
Moje bitje práv prevdari,
Glej nad mano jaseň zrak!
Smotri žarke zvezd ugodnih,
Porok lepili ur prihodnih
Je ozir dobrave tak.
Ko ti nekdaj krásno cvetje,
Zrelo sadje, vse imetje,
Zimska sapa podrobí,
De le zrak na une strane
Brez oblakov ti ostane,
Žalovanja treba ni!
Jablan letnih ur prijazen,
V ivju stoka ploda prazen,
Nima znamnja radosti;
Nima sence blage za me,
Golo glavo, nage ráme,
Proti nebu v zrak moli.
Milost kliče zdaj iz neba,
Pred je mislil, de ni treba,
Ko je sadja svest si bil.
Berstja breme je nabiral,
Spodno zelše zlo zatiral,
Vej bogastvo v prah molil,
26
Zbudi se! Na kviško lice,
Sreče sin! ko gluh pravice
Na blazinah zlatih spiš!
De prepozno, z bičem niahnen,
Iz blazine v ternje pahnen,
Tega v stoku ne storiš.
Krásno klila je pšenica,
Sterna sláva, njiv kraljica,
Siromaka zlati up.
Vse požgal bo šibke kale,
Zernje mehko, stebla malé,
Zime také divji strup.
Pusti kale, to so čudi;
O skrivnostih se ne trudi,
Bolji um o tem skerbí.
Kjer je temno, tam ne sodi,
Kar zadene, práv ti bodi,
Ne obupaj, če bolí.
Tri trenutja daj preteči,
Mogel boš, de práv je, reči,
V jedru bitja snuje Bog;
Ter ne zabi te resnice,
De prihodni zor pšenice
Vse vtolaži, jok in stok.
Sláva tebi, Bog resnice!
Cvet prihodni, zor pšenice
Vse ozdraví, kar bolí.
Tri trenutja poterplenja
V krásno ceno oživljenja —
To so v morju kapie tri!
Legenda.
Si hi tacuerint lapides clamabunt. Luc. XIX. 40.
V britanjski zemlji nekdaj duhoven bil je svet,
Za podučenje vere neprejenlivo vnet,
Iz mesta v mesto hodil na vsaki shod in zbor,
Vse snide obiskavši ni spal, ne jedel skôr.
27
Od teže let slaboteu in slep od starosti,
Ga clo očeš temnota v dolžnosti ne mudi,
Mládenca v službo vzame, hitivši z njim okrog,
On misii zadovoljen: nar bolji luč je Bog.
Prijaznost govorenja njegoviga je znám,
Beseda pa je vžgala ko strele živi plam,
„Gospod se bliža, kliče, ogladite mu pot,
Iz rodovitne brázde poplite ljulko zmot!"
Enkrat ob letni uri se v daljni kraj podá,
Po goli tje planjavi ga vodja mlad pelja,
Vročina zlo pritíska, mládenca z vije trud,
Duhoven le priganja, boječi se zamud.
Do dola tak prispeta, ki s kamni nasejan
Je krog in krog s pečovjem in skalami obdan;
Pri potu pa hladiven, samoten clob stojí,
Njegova senca vodju se práv prípravná zdĺ.
„Veliko ljudstva čaká besede vaše tod,
Veliko trdovratnih — učite kaj gospod!"
To reče in raztegne se v senco fánt nezvest,
Vesel zvijače také se tiho smeja v pest.
Pripravljen urno sivček — sumljivosti je čist —
Pozdravi: „Hvaljen bodi med nami Jezu Krist!"
Prekriža se pobožno, izvoľji živ predmet,
Postavi podučenja razdela dva v izgled.
Govor mu gladko teče, resnice je izvir,
Beseda res da rani, pa v rane lije mir,
Skrivnosti zakramenta, molitve moč učí,
Svariti ne prejenja, zanikernim grozí. —
Pobožno in prijazno, tak serčno vse je to,
De s curkom solze v sivo mu brado dol tekó,
In kar iz serca príde, prigovor star pove,
Predré kamnito steno, iz serca v serce gre!
Končaje roke dvigne in stisne dlaň na dlaň,
Pokliče milost božjo resnici vere v brán,
Ter sklene: „Mir na zemľji človeku bodi zdaj,
V nebesih sláva Bogu in čast na vekomaj !"
In čuj — ko to izusti, se strese zemlje drob,
Ko svit večerné zarje nad njim zabliska dob,
Skalovje, pesk in kameň stoglasno se zbudí,
In — Amen! Amen! Amen! — iz dola zagromí,
28
Mládenca groza prime, lase mu clvigne strah,
On trepetaje páde pred učeníka v prah,
Britkost in živo ksanje sta zdih njegovih ust,
On greha se obtoži in prosi za odpust.
Svetnik mu rahlo reče: „To bodi ti spomin,
Besede Božje nikdar ne zasramuj, moj sin !
Al nisi bral, de kameň, de zid Boga častí,
Če tega terda duša človeška ne storí".
V jamo páde, kdor jo drugimu kopije.
I.
V pervi polovici šestnajstiga stoletja je živel med neštevilno
deržino turškiga cesarja, Sultána Selima, v Carigradu neki mlad
rob ali sužen, izobražene pameti in veliké osebne urnosti. Bil je
tenké čverste postave , gladko okrogliga obraza , lepo rudečiga
lica, černih bistrogledajočih očí, in takó prijetniga obnašanja, de
se mu je vsako serce na pervi vid odperlo. Čistoglasno, kakor
slavec, je peti, ino k petju takó lično citre prebirati znal, de se
mu je v zamaknenim posluhu vse čuditi moglo. Vse ga je poznalo
in ľjubilo, vse le lepiga dvorskiga róba imenovalo. Njegova pridnost,
njegova zvestoba, njegova ljubezen do Sultána, gospodarja, so
bile sloveči lepôti enake, s ktero je vse znance obajal. Sultán ga
je zavoľjo tega neizmerno rad imel, in več ga je cenil, kakor
polovico svoje druge deržine. Slišali smo nekega sláve vredniga
Černogorca terditi, de je bil slovenskiga národa, kar brez prisege
radi verjamemo, kernjegove lastnosti primerimo čverstim postavám,
nenavadni pridnosti, krásni lepôti in bistrimu dúhu naših junaških
mladenčev ino jih po vsim enake sodimo. V nekih starihbukvah*)
smo našli, de je bil na Korcirskim otoku, blizo Albanije, od po-
božnih staršev kupčískiga stanú roj en, lepo v keršanski verí podučen,
v desetim letu starosti od korzarjev ali morskih roparjev, na
bregu imenovanega otoka vjet ino v Carigrad prodan. Opomniti
moramo, de je z njim vred tudi njegova mlajši sestrica, Jelica
imenovana, vgrabľjena bila ter de on potem ničesar od nje ni
zvediti mogel.
Zdaj , ko mi od njega govorimo , je bil ravno dvajset let
star. Dobro je pomnil, de so ga v mladosti Ivana, ino očeta nje-
goviga Jurja klicali. V Saraju so mu pa le Lamprin rekli, in
takó ga tudi mi prihodnič imenovali bomo.
Te dobe je Sultán Selim nekiga neotesaniga Azijata moha-
*) Hekaťhomithi , ovvero cento novelle di M. Giovanni Battista Gi-
raldj Cintbip.
29
medanske vere in turkomanskíga plemena za skrivniga clvorskiga
ključarja imel , kterimu je vodstvo černih skoplencov izročeno
bilo. Po imenu se mu je Hasan, po imenitni službi njegovi pa
Kizlaraga reklo. Bil je mož mogočen, bogat, prevzeten, časti-
gladniga, zavistniga, do zadnje žile strupeniga sercá. Čednost,
urnost, lepota in sreča našiga Lamprina so gagrozno v lmdobno
dušo pekle. Prijazne besede, s kterimi je Sultán sploh Lamprina
nagovarjal, so bile ojstre britve za serce njegovo. Bal se je, de
bi ga sčasama ta priden in izobražen mládenec v cesarski milosti
ne prehitel. Zatoraj neprejenljivo misii, kakó bi mu škodo naklonil
in cesarsko ljubezen odvernil. Tocle kaj se zgodí? Hasan Kizlaraga
se Suitami Selimu nekidan neizrečeno zameri. S kakim djanjem
ali opušanjem, nismo zvediti mogli. Sultán o ternu ni govoril.
Rečene staré bukve nam toliko razodenejo, de se je Sultán grozno
razserdil, de je Hasana v hipu iz službe djati, njemu vse premo-
ženje vzeti, ter iz Carigrada spoditi zapovedal. Hasanov obup in
trud in stok so bili zastonj, zastonj vse prošnje njegovih prijatlov.
Otetbe za njega kar več upati ni bilo. Zdaj se Lamprin h jeznimu
cesarju podá, prosi in prosi takó milo, serčno in takó dolgo , de
njegovo serce popolnama vtolaži ino v korist nesrečniga Hasana
gane. Sultán odpusti, pri ti priložnosti pa reče našimu Lamprinu
te pomenljive besede: „Zarad tvoje čisté duše, zarad tvoje lepe
prošnje , zaracl milosti moje do tebe prizanesem in pozabim. Ti
pa ne pozabi mojiga svarjenja in se vari te hudobne kače,
de te za plačilo v persi ne p i či".
B aj r am, zapovedani turški tridanjski praznik, se bliža. V
Saraju je nenavadno gibanje. Kizlaraga , po zaslugali našiga Lam-
prina v cesarski milosti ohranjen ino v službi poterjen, stojí na
vratih cesarskiga harema in zapoveduje na levo in pravo. Očitno
je veliko opravila. Dvor in ulica so polne černih in belili evnuhov,
sužnm in drugih postrežnikov. Brez prenehanja se donáša nepre-
cenlivo blago v skrinjah slonokostenih in zlatih posodah, ter spravlja
se v nar lepši hišo celiga Carigrada, v nar imenitniši zidovje čudo-
polniga harema. M ga jezika, de bi izrekel neznano bogastvo
kašmirskega ogrinala, kinežke svile, sibírske kožuhovne, arabskiga
kadila, dragiga kamenja, blišečih diamantov in snežnobelih biserov,
ko zdaj se tukaj druži v okinčenje ene umerjoče osobe. Po hiši
se suče Kehaja Khaduna, vikši pazlivka cesarskiga ženstva, ter
zapoveduje, kam in kakó se vse vred postaviti ima. Mudí se;
pred praznikam mora vse olišpano biti, kakor poslopje nar boga-
tejši kraljice, kakor stan nar krasniši cesarske neveste, ker na-
meneno je v dar Tamulii, izvoljeni prijatlici mogočniga Sultána,
neizmerno bogatiga Selima. Petdeset odalísk, lepili mladih sužnih
deklic, je v postrežbo nove gospodinje pripravljenih. O gromenju
carigraškiga strelarstva pride pervi bajramski dan in Tamulija
stopi v svoje novo domovje. Roža in limbar se skrijeta pred njeno
lepoto; naše pero omaga popisati jo.
Ó molitvi, gostovanju in prenašanju neskončnih daril steče
30
tridanjski praznik. Zadovoljnost , živo veselje in serčna radost se
svetijo na obrazih cesarske deržine. Nenavadno bogato je to leto
od Sultána obdarovaná. Nar bogatejši, nar iinenitniši med vsim
pa očitno naš Lámp r i n. Razumi se, de je on cesarski ljublje-
nik. Od njegovih dragocenih daril je vse govorilo. Posebno od
nekiga krasniga, z dragim kamenjem, zlátam in žlahtno kožu-
hovno obšitiga oblačila, ktero v znamnje cesarske milosti mu je
Sultán zanaprej nositi ukázal. Govorilo se je clo, de mu je do-
voljeno bilo, v Saraju brado imeti, kar po turški šegi nar veci,
le dvema možama skazano čast pomeni.
Perviga dneva po praznikih pokliče Sultán veseliga Lam-
prina, prijazno ga nagovorí in mu reče te besede: „Veliko sem
ti namenil, tvoja mladost mi še ne da vsiga speljati. Za zdaj te
v čast Kapidžibašeta povikšam, in te dam Tamulii za skrivniga
ključarja. Slišal si, koliko jo cenim. Slišal si, de je zvezda mo-
jiga življenja. Vari jo kakor jedro svojiga očesa!" To pomenljivo
izusti, ga prime za roko, in spremivši ga v gori popisano hišo,
mu vse na tenko pové in naročí, kar njegovo prihodno službo
tiče. Na vratih harema stojí Kizlaraga — dva megléna po-
gleda zadeneta krásno okinčaniga Lamprina.
Zdaj se Lamprinova čast in sláva po celim Carigradu, po
celi deržavi razglasi. Nihče več ne dvomi, da mu je vse doseči
mogoče. Kdor želje ima, clo velikáni turškiga cesarstva, clo po-
slanci ptujih kraljev se k njemu obračajo, kadar kaj naglo in
gotovo od Sultána zadobiti hočejo. Več veljá njegova beseda, kakor
nar umniši govorjenje imenitnih govorunov, kakor cele knjige gladko
in lično spisanih prošinj. Vse se mu priklanja, vse prilizuje, vse
v njemu prihodnjiga Nadvezirja , vsigamogočniga svetovavca v Sa-
raju, viditi meni. Neizmerno bi bil obogatel, ko bi ga denár in
bogastvo mikala bila.
Za vse to je naš Lamprin le malo serca imel. V prid svoje
nove službe živo vžgan, in od cesarske milosti globoko ganjen,
se neprejenlivo trudi, dolžnosti svojiga poklica na tenko spolniti.
To mu je tem več na sercu, ker ga vedno nekako skrivno na-
gnenje v bližo izročene cesarske prijatlice tira. Večkrat se mu je
zdelo, de bi vse svoje premoženje, vso svojo čast za eno besedico
njenih ust brez prevdarka dati pripravljen bil. Tode le malokdaj
se Tamulija iz skrivnih izb in stanic prikáže, in to malokdajno
le med neštevilno družbo svojih urnih odalísk, po turški šegi v
neprevidljive zagrinala skrita. Zapovedi njene po eniali drugi
odalíski do Lamprina pridejo.
Takó se luna trikrát premení. Nekiga poletniga večera sliši
Lamprin, v svoje opravila zamišljen, na enkrat blizo sebe v ma-
terinskim j eziku pregovoriti : ZdravstvujIvanJurjevič! Urno
se oberne in Tamulijo pred sabo zagleda z -razkritim obrazam.
Kdo popise njegovo stermenje, njegovo osupnenje, kdo občutke
njegoviga serca, ker v nar imenitniši lepôti cesarskiga harema lastno
svojo s e str o spozná? Kdo popise, koliko in kaj sta si vse pove-
31
dati imela? Enajst let se nista vidila, in ob času prisilene ločitve
obá otroka bila. De sta v sercu veri svojih staršev zvesta, in
zgoli čistá kristjana ostala, mahomedanjskiga zákona le na videz,
le po šili se poprijela, de do ničesar také žive želje nimata, kakor
znebiti se takó sitniga moranja, ino te strašne imenitnosti, v ktero
ju je čudná osoda zapledla, sta si na nagloma povedala, ter zgo-
vorila se, de nju blizne žlahte živa duša zvediti ne sme, ker po
šegi, v Saraju takrat vladajoči, takó blizni žlahtniki so brez od-
loga mogli ločeni biti. To sklenivši Tamulija krásno svoje lice
zakrije, urno odide, in kakor lahka senčica v skrivne svoje izbe
zgine.
Zdej so našimu Lamprinu krásni dnevi čisté zadovoljnosti
v Saraju iztočniga veličanstva, v hiši ljubeznive njegove sestrice
tekli. K spolnenju sreče njegoviga serca mu goto vo ničesar ni
manjkalo. Res mu je včasi bilo, kakor de bi ga nekakošne odljudne
osobe zalezovale. Večkrat je obraze ženskiga in možkiga spola
srečal, kjer bi bil nar manj misii!. Tode na čistost svojih namemb
gledavši, ino svest si cesarske ljubezni in milosti, se je le malo
za vse to menil.
Kratkim uram enako mu je mešec za mescam pretekel, zima
mine ino zopet se bližajo bajramski prazniki. Zdaj Lamprin po
primerleju od nekiga na novo v Korciri vjetiga róba zve, de so
mu starši od veliké žalosti pomerli. Živo ganjen brez odloga pri-
ložnosti iše in jo nájde, z drago svojo sestrico govoriti. Strašno
žalostná je ona bila ob taki grozni novici. Solze se ji s curkam
po licu vlijejo. Lamprin jo ljubeznivo prime za roko ter jo tolaži,
kolikor mu je njegova lastna žalost pripustila. Tak tolaživši in
pogovarjavši se zaslišita v bližnih odpertih stanicah nekako naglo
šumenje. Kakor bi trenil, Tamulija v svoje izbice zgine. Lamprin
se po glasu-ozré ino vidi v mraku večerné ure iz tretje stanice
dva visoka možaka zmuzniti se. Zadniga spozná — bil je Hasan
Kizlaraga.
Nepokojná strašná noč je po ti prigodbi za našiga Lamprina
sledila. Žalost po zgubljenih starših ga je v sercu stiskala. Strah
ga je zastran ljubeznive sestrice obhajal, ker je prevdaril, de bi
njeno obnašanje proti njemu po turški šegi in pameti znalo za
veliko pregreho vzeto biti. Če ga je velikiga truda za kako tre-
nutje spanje posililo, so mu koj strašne sanje kri vnemati začele.
Zdelo se mu je, de nekaka grozna kača z lepim zelenim grebenam
in gorečim žrelam za njim skáče in ga po celim Saraju od stanice
do stanice podí. Tak se mu za miglej stisnene obervi v hujši brit-
kosti zopet odprejo, in komaj zor prihodnjiga dneva, to je, perviga
bajramskiga praznika, pričakuje.
Dan se zazná, navadna ura bije, Lamprin sehitro napravi
in se iz svojiga prebivališa v hárem podati hití, serčno želevši,
berž ko bi mogoče bilo, z ljubeznivo svojo sestrico govoriti. Ker
se naglo vrátam harema bliža, mu zakriči stotnik černih evnuhov
z divjim glasam nasprot: „Proč! Ti nimaš opravila v ce-
32
sarskim svetišu". Kakor grom iz jasniga neba ga zadene ta
glas. Urno se oberne in stoječih nog se proti cesarskimu poslopju
na pot podá. Na stopalnicah ga sreča Kehaja Khaduna in mu reče :
„Prijatel, verni se! Sultána za tebe ni domá. Njih
visokost dovoljiti hočejo, de v svojih stanicah poča-
kaš, v kaj se zgoditi i m á".
Čuden razloček med bajramskimi prazniki lanjskiga in teko-
čiga leta! Kaj za Boga pomeni ta britka tesnota cesarskiga Sarája,
enaka gromonosni soparnici pred strašno nevihto in pogubljivo
točo? Vse je tiho, vse je osupneno, ni veselja, ni radosti, ni go-
stovanja, ni cesarskih claril. Sultán se ne prikáže, nobeden ga ne
vidi, skôr se ne vé, ali je živ ali je mertev. Vse oprašuje, vse
glave ziblje, vse ráme stíska, povedati nihče ničesar ne vé. Takó
preteče pervi, takó preteče drugi bajramski dan. Tretjiga dneva
se vidi tu in tam skrivno pomenkvanje bližnih prijatlov , tu in
tam se sliši šeptanje , se vpazi pomenljivo kimanje , se zacnej o
razglasovati čudne novice. Sultán je bolan, reče eden — strašno
je razserden, reče drugi — v žalosti je plakal, clo reče tretji. V
tim so si vsi glasi enaki, de se po praznikih grozne reči zgoditi
imajo.
Govorí se, de je Sultán imenitno osobo svojiga harema v
neznani pregrehi zapažil, ker je ravno z razkritim obrazam nekiga
cesarskiga služabnika objemala, de je dvajset odalísk njene pre-
grehe deležnih, de vse te v cule zašite v černo morje z gospodinjo
vred veržene bodo. Govori se dalje, de se je Sultán zarotil, ne-
srečniga služabnika koj po praznikih zverinam svojiga zverinjaka
raztergati dati, ter de je ukázal, nar hujšiga iz Afrike pripelja-
niga risa tri dni postiti in stradati, potem pa obilno z močnim
žganjem napojiti. Nekteri so clo terdili, de so vikšiga vratarja
cesarskih zverinjakov o večernimu mraku tretjiga praznika k Sultanu
iti vidili, in de je gotovo že v tem njegove zapovedi prejel. To in
več takiga se je govorilo, in od hiše do hiše, od stana do stana,
od izbe do izbe širilo. Kaka groza, kaki strán, kake britke misii
te dobe oplašeniga Lamprina v samotnih stanicah stiskajo, moramo
lastnimu premišlevanju naših bravcov prepustiti.
Bajram mine. Perviga jutra po praznikih Sultán Lamprina
poklicati da. Mraz in žar šineta ternu v žile, ker neki černi per-
tlikavec v njegovo stanico stopi in mu gospodovo povelje razodene.
Brez odloga vendar teče v cesarsko poslopje in s trepečim sercam
hipoma v mali izbici stojí, iz ktere tri dele sveta goreče strele
zadevajo. Okna so zagernene, takó de je clo temnotna, in Lam-
prin na pervi hip skôr ničesar razločiti ne more. Nekaj trenutij
je vse tiho, potém Sultán po navadi s krepko razločno besedo
pregovori: „Pojdi do zverinjaka v Bujukdere, ter prašaj vratarje,
č e je ris napitan — hodi!" Lamprin bi imel toliko povedati.
Sultána pogleda — opazi, de nista sama. V oboku zakritiga
okna stoji Hasan Kizlaraga z veselo bleščečim obrazam. Lamprin
ga spozná in začeta beseda omaga v persih njegovih.
33
Na bregii Bošpora, v prelepi bujukderski dolini, pol uŕe
hodá od Carigrada, je bil tiste dobe krasen log, visokiga drevja
poln. Dan današen se le še sedem košatih, po turško „Jerdi-
kardaš" po slavjansko „sedmero bratov" imenovanih , od evropej-
skih potnikov zastran neprecenlive lepote pogosto popisanih pla-
tan na tem mestu vidi. Vse drugo drevje je oster zob pretečenih
stoletij podrobil. V sredi logá je stala takrat med visokimi go-
stimi lipami nizka, revna, zapušena kapelica s podobo Matere
Božje. Pravlica govorí, de je bila v letu 1096 po Kristusovim
rojstvu od Bogomira Buljonskiga zidana, ker je na svojim poto-
vanju k božji vojski v Jeruzalem z neštevilnimi trumami križanskih
voj sako v in drugih romarjev v bujukderski dolini počival. Tri dni
in tri nocí, pravi pravlica, je pobožní Bogomir v ti kapelici pred
podobo Matere Božje na kolenih ležal, in tukej na zadnim róbu
evropejskiga sveta za odpušenje svojih grebov, in za božjo pomoč,
de bi zasramovavce keršanske vére premagal, neprejenlivo prosil.
Tretjo noč, reče dalje pravlica, se mu je Mati Božja prikázala, in
mu je krásno iz limbarja spleteno krono v spomin, de bo sveto
deželo osvojil, na glavo djala. Mnogo drugih poznejših čudežev še
pravlica od te kapelice povedati vé, kterih splohno popisevanje
nam za zdaj čas in prostor ne dopustita. Poleg tega logá je na-
šiga Lamprina hoj a pripeljati imela, kjer komaj tri dobre lučaje
od ondot je bil tistiga čaša strašen cesarski zverinjak.
Po prejeti zapovedi se Lamprin, globoko v dušo ranjen,
molčé oberne, cesarsko izbico zapusti ter se brez odloga na pot
podá. Čudne sanje, divje bledenje vročinske bolezni se mu zdi,
kar je vidil in slišal in mislil. Žalost, groza, tuga in strah mu
serce topijo, nerazumljive prigodbe zadnjih dni, zmešano govorjenje
pretečenih praznikov, znamnja ocitne cesarske nemilosti mu po
glavi kakor gromonosni oblaki blodijo. Na persih mu leží neka
neznana teža, kakor žareča železná gruča. V neprevidlivi mrak
sta zavitá um in pamet. Svest si lastniga djanja ni. Takó brez
ozira, brez deležnosti lepe pomladanske náture, korači po krásni
bujukderski dolini, namembi svoji nasprot. Če bolj se zverinjaku
bliža, tem več se mu noge šibijo, tem več teža naraša njegoviga
serca. Zdaj stojí v neizreklivi britkosti tik bujukderskiga logá, od
kteriga je večkrat svoje keršanske znance govoriti slišal. Brez
volje in zavedenja, kakor od skrivne oblasti tiran, se iz pota med
drevje zavije, in preden svoje djanje prevdariti more, se v kape-
lici pred sveto podobo znajde.
O ti, samotnih svetiš sladká angelska sapa, ti, veže Božje
čudodelni duh! Kdo vaji pozná, kdo vaji razumi, dokler se vaj-
niga neprecenliviga zdravila v grenki britkosti temnih osod deležen
ne storí? V migleju čuti Lamprin serce svoje ohlajeno, na kolena
páde , solze se mu s curkam po licu vlijejo , do živega ganen
globoko zdihuje, in takó serčno, takó pobožno, takó čisto moliti
začne, kakor je nekdaj molil v jasnih letih svojiga detinstva na
korcirskim otoku v družbi svoje milé, v Bogu spijoče matere. V
Koseskijeve dela. 3
34
serčnini objoku svoje dozdajne slepote , v kteri je iz človeške
boječlivosti pred zasramovavcam keršanske vere svojiga mojstra
zatajil, terdno sklene, po spolneni zapovedi Suitami vse na tenko
razodeti, kar njegovo vero in žlahto tiče, čeravno bi mu za živ-
ljenje iti imelo. Takó v Boga zamišljeniga na enkrat čuden, iz
bližniga zverinjaka šumeč hrup zadene, in iz globokiga zamaknenja
zbudi. Gromsko rjavenje, divje lajanje, strašno tulenje se čuje,
kakor ob času pitanja gladnih zverin, kakor de bi se medvedje,
volkovi in risi za najden plen prepirali in klali. Zdaj se Lamprin
spomni Sultanoviga povelja, na noge skoči, ter se vpoti z olajšano
dušo urno proti cesarskimu zverinjaku.
Na zverinjaškim mostovžu nájde Lamprin vikšiga vratarja
v družbi njegovih Mapcov, ter ga po zapovedi prasa, č e je ris
napitan. Vratar se globoko príklone, v prostrano okroglo dvo-
riše iz mostovža pod-se pokaže in reče Lamprinu, cle nej le sam
pogleda. Lamprin pobesi očí — strašen vid! — kaj zagleda?
Krog in krog po pesku stojé divje, razkačene pošasti medvedov,
šakalov, leopardov in drugih zverjakov, proti sredi dvoriša obernene,
na sredi pa šedi s pisanim gorečim pogledam vpijanen numičanski
ris, s kervavimi sprednimi tacami raztergano truplo na tleh tišéč,
v žrelu pa nepodobno človeško glavo na kviško moléč. Nahip
Lamprin odtergano glavo spozná, spozná krásne oblačila semtertje
raztrošene, in kakor od strele vdarjenzavpije: Hasan Kizlaraga!
Vikši vratar potem Lamprinu pové, de ga je Sultán zadniga
bajramskiga večera k sebi poklical, de mu je ojstro zapovedal,
prihodno jutro perviga po pitanju zverin prašajočiga poslanca med
zverjake pahniti ter vpijanenimu risu prepustiti; de je pred ne-
kimi trenutji ta krásno oblečeni dvorski velikán s tem prašanjem
k njemu prišel; de je sicer neznano modroval, grozil in od nekake
zmote govoril; de se mu je pa kljub opora potém zgodilo, kar se
zdaj na dvorišu zverinjaka vidi.
Zdaj Lamprin razumi vse. Jasno mu vse na misel pride.
On razumi, kaj mu je nameneno bilo; previdi, v kaki nevarnosti
se Tamulija znajde. Kakor oplašen jeleň iz ležiša plané, se proti
Carigradu na pot podá in hitrejši, kakor bi sam bil úpal, pred
stermečim Sultanam stoji. Trepetaje mu razodene, kar je vedil,
čul in vidil. Razodene , de mu je Tamulija sestra , de sta obá
kristjana, de se le na videz mohamedánski veri vklanjata, de raj ši
pogineta, kakor zanaprej svojo vero tajiti, ter takó dalej do zadne
pike, kar so naši bravci do zdaj od nju Drali in sami vganili.
V zavzetju Sultán brez pogovora do konca pazlivo posluša.
Potém se iz divana dvigne, proti Meki obraz oberne, roke križama
na persi pritisne, ter s pripogneno glavo izusti: „Allah kherim!"
— to je, Bog je velik!
Ďrugi dan Lamprin od Sultána v svojo stanico sledeče pis-
mice dobí:
35
Ivan J u r j e v i č !
Bog je sodil ; glavo znižam, in ne terjam , kar mi Súra káže. Uzemi
sestro , hodi kamur ti je drago. Vajnirnu premoženju dodám pet
sto mošenj cekinov. Znati imajo prihodni vnuki, kako ljubi, kíiko
čisla, kako bogatí
Selim P a d i š a h , Emir al Mumenin.
Slišali smo , cle si je Tamulija po tém samostansko
življenje izvolila, in de je v srečni veliki starosti opatica ime-
nitniga korcirskiga samostana svete M a r i j e M a g d a 1 e n e , splohno
češena in obilno objokana, umerla. L a m r in se je očetoviga stanú
prijel. Silno bogat in imeniten kupec je bil. Petdeset morskili
bark mu je slúžilo. Mnogo čaša je pobožno živel in malo manj
ko sto let star je mirno v Bogu zaspal. Njegovi vnuki po žen-
skimu spolu so še dan današni na jadranskm bregovili neizmerno
bogati, imenitni gospodje.
n.
Hoj a na plavž.
(Po Fr. Schillerjevi : „Der Gang nach dem Eisenhammer".)
Bil sluga zvest je Fridolin,
V bogaboječnosti
Je stregel pridno vsih stopin
Savrenski kneginji.
Gospá je milost bila vsa,
Pa z radostjo zavolj Boga
Bi bil dopolnil brez zamude
Úkaze tudi volje hude.
Od jutra, ko zazna se dan,
Do mraka v terdo noč
Je le za njé korist vžgan,
Se vpira na vso moč.
Če ona pravi: zlajšaj si!
On polne ima solz oči,
Ker misii, če se ves ne vtrudi,
Dolžnosti svoje de zamudi.
Zatorej več kot pošle vse
Ga ceni kneginja;
Če lepe ústa le odpré,
36
Pohvalo njemu da.
Po hlapčevo ga ne clerží,
De hišin sin je, skôr se zdĺ;
Z veseľjem serca niu pogosto
Prijazno gleda v lice prosto!
To v persih lovca Eoberta
Napihne jeze hlup,
Že dolgo hudoželjnika
Je duša divji strup.
On stopi h knezu, ker enkrat
Iz lova verneta se v grád,
Z besedo vkanjene zvijače
Zbudi mu v sercu suma kače.
„O, vi ste srečni, žlahtni knez,"
Začne kovarstva rob,
„Vam spanja sladkiga zares
Ne grudi dvonibe zob.
Vi žlahtno ženo imate,
Vsa sramožljivost ona je;
Skušnjavcova ne bo veljala,
Zvestoba taká ne se vdala".
Obervi knez kriví temné:
„„Kaj govoriš mi trap!
Se bom zanašal na žene?
Ginlive so kot slap;
Omámi lahko jih lizun,
Jez pojem pesem goršik strún;
Žene Savrenskiga vladavca
Se varje, misiim, duh skušnjavca!" "
Un reče: „Práv imate pač!
Le smeha vreden je
Neumnež, ki, rojen berač,
Prederzne tega se,
Do gospodinje grešen up .
In želje dvigne vam na kljub." —
„ „Kaj ! — knez zavpije in trepeče
Besediš od stvari živeče?""
„Aj, aj! de bi ne vedli vi,
Kar znano je že vsim?
Če pa ste mar nalaš slepí,
Pa tudi jez molčim" —
„ „Govori zlom, — se un zadré — •
Kdo bliža Konigondi se?
37
Govori zdaj, al te zaclavim!""
„I nu, od belolasca praviin.
„Se ve, — pristaví, — faut je mlad,
Obličja gladtíga."
O tem gospoda žar in hlad
In strák preclergeta.
„Al ga še niste spazili,
De ima za njo le oči?
Pri mizi vas ne zré, ne čuje,
Za njenim stolam omaguje.
Ta pesem razodene vani
Njegove slasti žar ,
Tu prosi, glejte, ga ni sram,
Nje serce sebi v dar.
Gospá pobožná, krotká zlo,
Iz milosti vam skriva to,
In žal mi je, de sim govoril,
Sej ta — ne bo krivice storil."
Zdaj divje jeze dirja v špeh
Do blizne hoste knez,
Kjer mu v razbelenih pečéh
Topi se rude zmes.
Tu pitajo požar strašán
Marlivi hlapci noc in dan,
Mehovje piha, iskra šviga,
Bi djal, cle zemlje drob se vžiga.
Tu vidíš ognja in vode
Zedinjene močí,
Kolesa v krogu se verte,
Valovja slap gromí.
Orodje praská spred in zad,
Po taktu bije kladva pad,
Oblasti silní kljub opora
Se clo železo vdati mora.
On migne dvema hlapcama,
Velevši serda vroč:
„„Od mene sem poslaniga,
Kí prasa vaj rekoč :
Al je storjena kneza reč?
Verzita urno v živo peč,
De zdajci se v pepel razide,
In več mi pred oči ne pride.""
38
Brezdušen par úkaze se
Neznano veselí,
Nečutna kot železo je
V nju žilali divja krí.
Z nieliovjem hujši urnih rok
Razpalita pecí obok,
Pripravljata se niorželeča
Popasti posla hrepeneča.
Tovaršu Róbert zvit potem
Hinavsko reče tak:
„Gospod te kliče, ravno zvem,
Mudi se bodi jak!"
In Fridolinu pravi knez:
,, „Boš tekel na fužine v les ,
In tam mi od kurjačev zvedi,
Če je storjeno po besedi?" '■'
Koj Fridolin pripravljen je
Oditi hipoma,
Pa v mislih postoji: mordé
Bi hotli kaj gospá!
Ponižno stopi pred leto:
„Gospod na plavž me pošljejo,
Dolžnost je moja vam služiti,
Bi vi želeli kaj, zna biti?"
Na to Savrenska kneginja
Mu rah odgovorí:
„Bi k sveti maši rada šla,
Pa sin bolán leží;
Ter moli tí, ko čas imaš,
Za mene tud en Očenaš,
In pokorivší grehe svoje
Odpustik sprosi še za moje."
Úkaze také zlo vesel
Spustí se urno v tek ;
Je komaj bistro teči jel
Vaši domáce vprek,
Ko v blizni cerkvi zvona glas
Oznani svete maše čas,
In grešnike po božji rabi
K obresti zakramenta vábi.
„Boga ogibat se nikar,
Ko prídeš mu nasprot!"
S tem stopi v cerkev pred oltár,
39
Vse tiho je še not.
Zakaj o žetvi ravno je,
Na polju tradi ljudstvo se,
In clo za niašno opravilo
Ni zakristana blizo bilo.
Cerkovnika namestiti ,
Je koj pripravljen zdaj,
On reče: „To zamnda ni,
Kar pelje v sveti raj!"
In štolo niašniku podá,
Ter s cingulam opáše ga,
Pripravi urno vse posode,
Posvetjene za mašne zgode.
In bivši to storjeno vse
Je mašne bukve vzel,
In z njim' hitel k oltarju je
Pred mašinkám vesel.
Poklekne tu, poklekne tam,
Opazi pridno vsaki znám,
In zdaj ko mašnik „Sanctus" reče,
Mu zvonček trikrát gladko steče.
Ko vkloni mašnik se po tem,
Obernen na oltár,
In Boga živiga ljuclém
Pokaže v blagodar,
Oznani ljudstvu Fridolin
Žvenkljaje glasno ta spomin,
In pokleknivši vse se križa,
Na persi tolče, glave zniža.
Marlivo tak opazi vse,
Od rok mu lično gré,
Kar šega v božji veži je
Do zadne pike vé.
Do konca ga ne vtrudi skus,
Kjer po „Vobiscum dominus"
Izid duboven razodene,
In s križem sveto djanje sklene.
Potem postavi vsako stvar,
Kjer bila je popred,
Osnaži čedno svet oltár
In pot nastopi spet,
Ter na fužine, v sercu mir,
Veselo sledi znani tir.
40
Gredoč pa tih po božji volji
Še dvanajst Očenašev zmoli,
In ker zagleda strašno peč,
Pred njo kurjača dva,
In prasa: „Je storjena reč
Od kneza ukázaná?"
Eežaje se ostudnih ust
Pokažeta peci čeľjust:
„Oskerbljen je, sva ga shranila,
Gospoda pjčno poslúžila".
Odgovor urno tak od tod
Prinese knezu v dvor.
Ko vidi iti ga gospod,
De duh je, misii skôr:
„„Od kod, nesrečnik, prídeš ti?""
„Ód plavža". — „„To mogoče ni!
Ál si se mogel kje muditi?" "
„Le v cerkvi nekaj , za moliti.
Ker, ne zamerite, gredé
Od vas poprej gospó
Sim prašal, kakor hlapcu gré,
Če kaj mi ukažejo.
Po volji njih sim k maši šel,
Kar sam že v mislih sem imel,
In štir sim molil Očenaše
Za njih zveličanje in vaše".
Gospoda zdaj stermevšiga,
V zavzetju zgrabi strah:
„ „In kaj kováča rekla sta
Pri plavžu?"" prasa pian.
„Kaj hotla sta, gospod, ne znám,
Na peč kazaje v strašen plam,
Sta rekla: Tega sva shranila,
Na tanko kneza poslúžila."
„„In Róbert? — prasa dalej knez
Trepet ga spreletí —
Za tabo sim poslal ga v les,
Al mar te srečal ni?""
„Ga nisem videl, moj gospod,
Ne tje, ne les gredé, nikod."
Od groze ta skôr dušo spusti —
„„SamBogjesodil!"" bied izusti.
41
In hlapcu, kot nikol poprej,
Prijazno seže v dlaň,
Globoko ganjen ga gospej
Rekoč pripelje v stan:
„ „To dete z dúham angelskim
Dobroti vaši izročim!
Smo bili hudi misii vdani,
To dete Bog nesreče bráni." "
Raj zgubljen.
Posekan hrast leží na tleh,
Dva pridna, mož in žena,
Se trudita o njemu v špeh,
Zagojzda je vsajéna.
On s kicam bije tresk na tresk,
In udri, udri, plesk na plesk,
Dervá lete iz njene rôke,
Verstivši v sklade se visôke.
„O Jeva! mati vsih nadlog!
Začne tožliva Mina,
Tvoj dar so žuli naših rok,
Tvoj dar je bolečina.
Sladak je jabelček, je res,
Na mestu tvojim vonder jez
Bi se ne bila kači vdála,
Skušnjavki figo pokazála."
„ „Ódam, Ódam je pnoža strie,
Kaj ona? Luka praví,
Ódam je kriv, de kmeta kic,
Drevo in cepec davi.
Drugač bi ženo jez nažgal,
Klofute cvet za úh' ji dal,
Iz ust izbil ji dar malika,
In z njim še kakšen kos jezika." "
To čuje imeniten knez,
Grajšak na tistim v kraju,
Smeje pristaví: „Škoda res,
De nista bila v raju!
Vse bolji bilo bi za nas,
Ne belil bi otrok nam las,
42
Ne bilo bi ne mit opravka,
Ne vojsk, ne právd, ne tlak, ne dávka.
Pa kaj se če? Pomoci ni,
Iz kletke všel je tiček,
Recimo rajši, kako bi
Se vama znižal griček.
Če bosta v sladnosti blagá
Junaško se obnášala,
Pustita rasti hrastovino
In z mano pojdita v grajšino."
Grajšina, o besede cvet,
Besede slast veliká!
Tvoj blesk, med rajské žarke štet,
Še mene včasi mika.
Naš Luka pa je mož kot ost,
In Mina vsa njegova kost;
Na hip razumita, de taká
Prememba sreče ni napaka.
In zadovoljna skoz in skoz
Se vpotita iz tnála,
Ne bila bi pečená gos
Ju zdaj nazaj deržála.
Ko prideta v grajšino res
Po knežko se obnese knez,
V šestino krasnih izb ju dene
In s to besedo lepo sklene:
„Moj grád, ne rečem de je raj,
Pa bolji je ko bajta,
Terpljenje tu ne čaká vaj,
Dovolj je vsiga, znajta!
Ležala bosta mirno rah
Na mehko gladkih vajšnicah,
Tenčice, slive, pražne kráme
Bo kakor listja, kakor slame.
Kopíme, torte za obed
Bo kuhar pridno pekel,
Na mizo však dan sedem skled
Postaviti bom rekel.
Ne bo pomanjkanja pijač,
Ne morskih rib, ne žlahtnih krač,
Ob godih še dodati mislim
Divjačine salatam kislim.
43
Le zaclno skledo prepovém,
Prišla bo sploh pokrita,
Pri miru nej stojí, potém
Jo spet nazaj pošlíta.
Če mi prelomita pogoj,
Vaj zapodim iz grada koj;
En skrat je not — še vama znan je,
Ta razoclene krivo djanje. u
O ternu zdaj prepiranje
Bi bil rokav narobe,
Kjer darovaním konju se
Ne gleda zlo na zobe.
In meni se po pameti
Šestero skled gverljivo zdi;
Ni ravno bati se omage,
Če bo beržanke dost in drage.
Postrežba ker zakoncama
Je bila vsa po volji,
Gotovo v raju, mislita,
Ni môgla biti bolji.
Jedí prináša mlad lokaj;
Kot ure zlate nov tečaj
Gre vse po redu gladko, lieno,
Od jutra do večera pično.
Le zadná skleda je spotik,
Ta dvojco strašno pece;
Kdor skúsil je pohot in mik,
Razumi kaj to reče,
Razumi, cle v začetku se
Braniti núka treba je.
Odrašen hujši žge ko kuga,
Le malo kdo potém ga vžuga.
In glej! Pri mizi sedmi dan
Fazana sta obrala,
Zakrite sklede krov postran
Pogleda Mina žala:
„Ah, kako rada vedia bi,
Kaj pod pokrovam tim tičí?
Mi ni za jed, sim vec ko sita,
Le vedia bi, zakaj je skrita".
„ „Ki mnogo prasa, zájde rad," "
Pristaví modrí Luka,
Gospodarica dobrih vad
Pogosto v pisker kuká.
„„Zakaj je skrita, slepá stvar!
Al ne poznáš gospôde mar?
Smetí in ljulko nam nakani,
Za sebe zlate jedra hrani.
Daj, dvigni reno, vidia boš,
Resnica se ne zlaže!
Nar bolji kos obira mož,
In nama osie káže.
En skrat je noter — ha, ha, ha!
Však trap, de skratov ni, že zna;
Ta prazna je, o tem ni dvombe,
Odprite — djal bi Lah — so bombe!
Tak' modri Luka govori,
In skledo rah primakne;
Plen Mina vedogladnosti
Pod reno perste vtakne.
Pripogne glavo, kuká not,
Razmotrenju je rob napot,
Terdviga, kuká, dviga, dvigne —
Iz prazne sklede miska švigne.
In huš po izbi sémtertje
Begljivka urno šterka,
Na noge zbaše dvojča se,
Za njo marljivo derka.
Loví, loví, derví klobúk,
Iz kóta zverče v kot — fuk, fuk
In Mini clo široko krilo
Ni v smešnim lovu k pridu bilo.
Obup in zdih in stisk in stok
Nápade dvojco bledo,
Vse ksanje, mnenje, vitje rok
Ne spravi miske v skledo.
Zdaj pride knez, razumi kvár,
In sune nehvaležni par,
O groznim smehu vse družine,
Zasramovaje iz gr aj sine.
Na tnalo Luka z Mino vštric
Prihodni clan koraka:
„„Kaj zmisli vse si vrag — in škrie
On zdihne — pasja dlaka!
Ostala ta mi bo v opom,
Odama sodil več ne bom,
u u
45
Siní skúsil, cle ni treba kače,
Pripraviti ob raj baliace'" 1 .
Vojaška.
Kaj bliska se v jasnim, kaj votlo doní
Pred nami na levi na pravi?
Od sela do sela v okrogu verši,
Kot jeka v zaperti dobravi.
Orožje se sveti, vojaški je šum,
Nabira se čuda okinčenih trúm
Vitezi cenjeni,
Kam ste namenjeni,
Kaj vam zažiga v obrazu pogum.
Mi čvrsti Slovenci smo, gremo na boj
Za pravdo, za dom, za Cesarja,
Zákonu domačimu vitežki roj,
Protivnimu groza viharja.
Obraze bojari nam hrabrosti blesk,
Desnica, če vdari, razruši ko tresk.
Ude trum ločimo,
Gráde naskočimo,
Tábor pred nami drobi se ko pesk.
Podravske, posavske planave so nas
Iz krepkiga jedra rodile
Neplažba, sloboda, premaga tačas
So tri rojenice nam bile.
Železo nam perva je dibnula v dlaň,
Sloboda domovja naročila brán.
Zmaga le gledala,
Nekaj povedala,
Slišali boste, če bliža se dan.
Več ljubiga naše domovje imá,
Ko celiga sveta deržave,
Bogastva neskončno v naročju gorá
Na vidu cveteče dobrave.
In deklice naše so limbarja cvet,
So tenké ko jelke, njih ústa so med;
Mi jim odrečemo,
Snubiti nečemo,
Gremo ostudniga tujca obje t
46
Ko sonce nam sveti prededov spomin
Na nebu človeškiga djanja,
Dva Eima sta sinam slavjanskih planin
Pod mečem se vdala niašvanja.
Horule — gorane — Otokar junák
Zapadnimu hrabro postaví na tlak.
Drugi mogočnimu,
Zmaju iztočnimu,
Bili so treska neskončen oblak.
Kaj Samo junaški v odgovor je dal
Ošabnimu tujcu, ste brali;
De Svätopluk ni se protivnika bal,
Od Balte do Jadre so znali.
Do nas, ne čez nas, je prisilil Mahón,
Na bukve slovenské prisegel Burbón,
Galija sliši ga,
Treba ni višiga,
Kótu zaupa — v zavetju je trón.
Nej bo ga ko listja sovražnika broj,
Ko tráve po gorah slovenskih;
Serdito razkačen pripelji ga v boj
Sam vojvoda brezdnov peklenskih.
Če terdiga snopja skerbí te násad
Mlatiče slovenské povabi na mlat.
Radostno vrisnejo,
Krepko pritisnejo,
Udrijo serčno, ne štejejo klad.
Nabitá je risanca, ojster je meč,
Obilno v kartušu je blaga,
V junaškimu sercu poguma še več,
Na vraga, o bratje, na vraga!
Stoleten raztergati v migleju hrast,
Je dana nevihti gotova oblast;
Hujši mi planemo,
Urniši zmanemo,
V prah jo spremenimo vražno pošast!
47
Vodotop.
(Po Fr. Schillerjevi „der Taucher".)
To Čudno prigodbo smo scer še v trojnih druzih bukvah popisano
našli : ? ,Dies geniales Alexandri ab Alexandro f< knjiga II. glava 21 ; Thomas
Fazelli de rébus siculis , (i Die unterirdische Welt vom Atbanaslus Kir-
cher", knjiga druga, glava 15. — Pripetila se je na Siciljskim otoku
dolenolaške zemlje o vladanji kralja Friderika II. iz Aragónske hiše v
drugi polovici petnajstiga stoletja. Mládenec, o kterim se to pripoveduje,
je v Kataneji blizo Mesine rojen, in tako čudne natore bil, de je cele
ure brez dihanja pod vodo plavati zamogel. Nar imenitniši plavarja so
ga imeli. Večkrat je v daljne kraje , do Kolabrije in še dalje plával.
Zatorej , in ker mu je bilo Nikola, pokrajšano Kola, to je Miklavž imé,
se ga je priimek „Pescekola". — Riba Miklavž — prijel in tako od
njega govoreČi, ga še dandanašni Lahi iraenujejo.
Blizo Mesinskega mesta ležeča voda, v kteri je ta žlahtna riba
poleg naše pesmi zadnič poginila, se je v stari dobi Karibda imenovala.
Zdaj se ji Kalofaro ali Karilo pravi. Nebrojnokrat je popisana bila,
vselej strašno in čudno. Fazelli v šestnajstim stoletju o nji tako govori:
„Ťukaj morje strašno vré in kipí, kakor de bi mu se dno na kviško
dvignuti ter zemlji oserčje iztočiti hotlo. Valí in preobrača se tako
čudnih vrtincov, de strah in groza ne samo brodnike in barkarje, ampak
clo na bregu stoječe gledavce zvije. Zdi se ta strašen prepir silovita
bitva protivno pubajočib valov. Nekteri kakor premagani beguni stermo-
glavno v brezden gromijo, drugi kakor ošabni zmagovavci na kviško
se spenjajo. Tu se čuje tulenje kipečiga slapovja, tam zdib in stok v
globočino derečiga morja". — Homér v dvanajstih bukvah krásne svoje
Odiseje od stíska 234 do stika 243 poje:
„Plašno korinanimo zdaj po voskimn róbu proliva,
Skila na desni grozí, na levi divja Karibda,
Gladno valové v prepad serkaje solnate morja.
Kadar izoluje, divjá kot kotel na silnimu ognju.
Kaina vali iz brezdna se zmes in kviško brizgaje,
Z belimi penami skál obojnili verhe zagerne.
Kadar poserka potém valové solnate morja ,
Kaina se zmes pogrezne v prepad, in strašno v okrogu
Grom po skalovju doní, globoko zine kernica
Blata černa in muž, in bieda groza jih prime".
„Kdo s' upa, bodi oproda ali knez,
V kernico potopiti se?
To kupo zaženem zlato v objez,
Pogoltnilo černo zrelo jo je.
Ki kupo prinese iz búrke ueznane,
Jo sebi prinese, ujegova ostane."
48
To reče kralj, in iz verha pecí,
Katera čez brezden sirov
Dreveno v neskončno morje stermí,
Zažene kupo v tulenje valov.
„Kdo ima med vami serce gotovo,
Podati v Karibdo se? prašam na novo."
Oprodje in vitezi krog in krog
Poslušajo, tiho so kar,
Oziraje plašno se v divji tok,
Nobenimu kupé doseči ni mar;
In kralj besedo v tretje izreče :
„Al tega se nihče podstopiti neče?"
Vse tiho ostane kakor poprej,
In derzno en mičen dvorán
Iz množice stopi boječe zdej,
In pas in kolor on verže na strán.
In ženské in moški okoli stoječi
Na krasniga zréjo mládenca stermeči.
In ker se vstopi na skalen kraj ,
In gleda v strašan vodovrát,
Karibda tuleča derví nazaj,
Valové pogoltnjene gladno v prepad,
In kakor bi v dalnim oblaku gromelo.
Jih bluje rjovevši peneče zrelo.
Valí se in herka in vré in kipí,
Kot vode in plameňa hlap,
Do neba brizgaje se megla kadí,
Neskončno pritíska za slapam slap,
Ne da se izprazniti strašno točilo,
Bi mislil, de morje bo morje rodilo.
Naposlej premeni se divja oblast,
In černo med stenami p en
Odpré v globočino orjaška se pást,
Razor neizmeren ko brezden peklen,
In kakor so snegam pokriti bregovi
Gromijo v kernico bijoči valovi.
Zdaj urno, preden se verne prítok.
Se Bogu mladenč poročí,
In — straha začuje se krič globok —
Že jaderno v liv ga valovje derví,
In zrela zagerne se skrivnoma kalej,
Prederzen plavavec ne vidi se dalej.
49
In verha vtolaži se brezden púst,
V globini le túli vihar,
In žalostno čuje od ust se do ust:
Bog s tabo, zgubljen si, pogumen plavar!
In dalej in dalej zgubí se tulenje,
In strašno mudí se pritoka vernenje.
Če veržeš krono v kernico leto,
In rečeš: ki krono mi dá,
Nej dene na glavo jo, kralj nej bo!
Ne niika me dar, mi ne gane željá.
Kaj ta globočina tuleča zakriva,
Ne ve pripovedati duša živa.
Mnogotero barko so trešili not
Valovi v pozrešen okraj,
Po so pridervili raztergan hrod,
Razbito jamboro iz brezdna nazaj.
In bliža se bliža vihre veršenje,
In hujši in hujši vertinca šumenje.
Valí se in herka in vré in kipí,
Kot vode in plameňa blap,
Do neba brizgaje se megla kadí,
Neskončno pritiska za slapam slap,
In kakor bi v dalnim oblaku gromelo
Jih bluje rjovevši peneče zrelo.
In glej ! iz krila kipečih kališ
Dviguje se belo ko sneg,
Zasveti se rama in tilnika bliš ,
Marľjivo poganja in krepko se vprek,
In on je, in suče veselo z levico
Oteto kupo nad jadno kernico.
In zdihne globoko ter diha na moč,
In kviško obrača očí,
Razlega se v množici glas krikajoč:
On živi, otet je, vderžalo ga ni!
Iz groba, iz morské globine šumeče
Je verli prinesel oserčje živeče.
In pride — vriskaje ga truma ospé —
Pred kraljem poklekne v prah,
Ponudi mu kupo v obilnosti slé,
Kralj hčerici migne prijazni rah ,
Ta z vinám nalije morečim j o j ako,
Mladenč pa h kralju oberne se tako:
Koseskijeve dela.
50
Bog živi vladarja, veselje vsím,
Ki dihajo v zraku sveta!
Al strašno je bitje v prepadu tim ,
In človek ne skúšaj derzno Bogá,
Ne želi si gledati nikdar očito,
Kar milostno v grozo in tniino je skrito.
Dervilo ko blisk me je jaderne- not.
Zdaj skozi pečovnat obok
Pridere mi reka gromeča nasprot,
Serdito popade me divji dvotók,
In kakor vertavko v okrogu derví me
Tiraje v globino, omotá me prime.
Zdaj v šili nar veci pokaže mi Bog,
Ko živo do njega kričím,
Iz brezdna skaline moleči rog,
Objamem ga urno in smerti vbežím,
In tu na koráli je kúpa visela,
Scer padla v neskončnost bila bi zrela.
Še hribe globoko pod mano stermí
V škerlatno temnoto prepad,
Če ravno posluhu nenehama spí,
Okó trepetaje ozira se v čad,
Ki v nedriju brezdna peklenskiga krije
Drakone, modrase, razkačene zmije.
Tu černo gomazi in vije se v zmes
O studne červadine plast,
Skat ojstro bodec, repon skaloplez,
Kladivana grozniga ljuta pošast,
In jadno grozivši mi zobe očitá
Pomorski pes, jezera risa serdita.
In tu visím, in groza mori me in mar,
Ker upa otetbe ni več,
Med zvermi jediná občutljiva stvar,
Samotež v ostudni pušavi gineč,
Globoko pod glasam človeške besede,
Pri divjih strahotah nevsmiljene čede.
To z grozo prevdarim, zdaj vidim pošast,
Ko širi sto členov na mah,
Me hoče popasti ; oklenjen izrast
Korale spustiti omámi me strah,
Koj zgrabi valovje me divjiga vira,
Pa v blagor je bilo, na kviško me tira.
51
O ternu vladár se začudi zlo
In reče: „Bokal ti je dan!
Tvoj tudi ta perstan kraľjevi bo
Z nar dražjim kamenjem krásno kovan,
Če v drugo poskusiš in daš mi na znanje,
Kaj vidil na zadnjimu dnu si vertanje. u
To čuje kraljevna rahle veští ,
Prijazno ga prosi rekoč:
„Moj oče, pustite te grozne rečí,
On storil je, kar ni nobenimu moč!
Če vas pa li mika ponovljenje zgoda,
Nej vžugajo knezi mládenca oproda".
Zdaj jaderno kupo popade vladár,
Zažene v kernico jo not,
In če mi j o spraviš na suho, plavar,
Nar goršiga kneza storim te nasprot,
In to, ko prositi za tebe jo čuješ,
Zaročeno ženo še danas miluješ.
Ko sila nebeská ga zbôde ta glas,
Okó se mu radosti vžge;
On deklice vidi zapečen obraz,
Bledeti jo vidi — in pästi tje;
Zdaj tiran zaslužiti krásno devico
On verže se — živi al umri — v kernico.
Se túli valovje, se verne nazaj,
Ropot ga oznani strašan,
Tu klanja se željno gledaje cez kraj.
Vsi toki, potoki derejo na dan,
Kipijo na kviško, veršijo v prepade,
Mládenca nazaj — nobeden ne dade.
Bravcam „Novic" h koncu leta 1845 v spomín.
Habete sal in vobis et pacem inter vos.
Mare. IX. 49.
Z Bogam, bravci „Novic' 4 na potu prihodniga leta!
Blag nam ostani spomín, upanje vam zanaprej.
Kar govórile smo petkrat desetérno in trikrát,
Bodi rečeno v koríst rodu, domovju, in vam,
Bodi ko zernja izmét, požéni obilno klasovja,
4*
52
Rekle bi, zvesto de srno namembo dosegle tečaja,
Tode služabnici molk, sodba spodobi se vam.
Sodite! Scer dovolíte nam si e de č e besede,
Dobro prevdarite jih, vredne pomislika so;
če bi še manjkalo kaj, iz lastniga blaga dodajte.
Bogu dušo in vest, vladarju zvestobo do smerti,
Verí zaúpa poklôn, glasu zákona poslúh,
Starosti čast, mladenču poduk, otroku ljubezen,
Ženi prijazno pomoč, bratú Slovencu objem,
Veži edinstva krepost — so naše perve naročbe.
Marno poglejte potém na polje slovenskiga djanja,
Mnogo ledine je še, mnogo je križama rok.
Ganite jih, otrébite inah domovmi do jedra,
Dúhe zarótite v beg dvombe, nemarnosti, tmin,
Dvignite serčno základ slovenskiga dlana in urna.
Svetu pokažite lik domače navade in misii,
Biti slovenské kerví, bodi Slovencu ponôs.
Spomnite se imenitnosti del pokojnih očetov,
Cenite vrednosti scer roda sedajniga tud;
Kdor zaničuje se sam, podlága je tujčevi peti.
Jezik očistite peg, opílite gladko mu rujo,
Kar je najétiga v njem, dajte sosedu nazaj.
Kinčite ga iz lastne močí, iz lastniga vira,
Jasno ko struna bo pel, zvonu enako doníl,
Pričal vašo modrost na desno, na levo narodam.
Res je začetek trud, okorna beseda detinstva,
Tega ne vstrašite se, moč neizmerna je sklep.
Volja poprav vam bodi in skerb, izída ni dvombe,
Glejte ta hrast košat, hrastič očétu je bil,
Zákon natóre je tak, de iz maliga rase veliko.
Nepomenljivo leží nevážna péška na grivi,
Nekim otroku iz rok padla nevedama je;
Kliti začne, narase drevo, se kroži, se širi,
Krona mu prostre se v zrak, jablan na grivi stojí,
Važno devet rodovín z obilnim sadjem previdi.
Mlada zaveržena dva pobegneta v hrib aventinski,
Reven osnujeta stan, komaj pastirju se vdá,
Dvigne se stan, premení se v grád, se množí, se krepi,
Žezlo prime deržav, morja si skuje trizób,
Jloma ponosna sloví, kraljici zemíja se vklanja.
53
Tako iz inaliga stvar narase veliká in slávna,
Volja se zbudi tedaj, truda ne strašite se.
Krásno bo sad slovenské rečí ob uri dozoril,
Gani se verli ratár! sin bo veselo sejal,
Cvetju se čudil unúk imnka unukove žetve.
Pesem o zvonu.
(Po Schillerjevi: „Das Lied von der Glocke".)
Zvedba nas učí, de naši rahločutni Slovenci lepo zvonenje
silno radi poslušajo. „Novice" so o tem, in posebno o soglašenju cer-
kovnih zvonov večkrat govórile. Sicer tudi však sam lahko opazi, kakó
globoko mili glas Čistiga zvonenja pobožno slovensko dušo gane. Zatorej
smo pričijočo pesem „o zvonu" poslovenili, ker nas nar lepšiga zvo-
nenja opomni in sama na sebi takó neizrečeno lepo poje, de se v celi
zapadni Evropi enaeiga glasa lirične narave le malo — po našimu
mnenju clo nič ne čuje. „Pesem o zvonu" — in ne pesem „od zvona"
— smo jo imenovali, ker zvon, ali litje zvona ni toliko predmet nje-
niga petja, kolikor priložnost globociga premišlávanja, s kterim je nemški
pevec to čudnosvoje delo, kakor krásno cvetlico istočnih očaranih vertov,
obilno olišpal. Ce smo pa mi visoko pomembo nemške pesmi razumeli,
in z njo slovensko besedo oživiti znali, o ternu sóditi se ne nam, am-
pak vam spodobi, dragi umni, prebrisani bravci!
Miroslav Siler je to pesem o nar stašniši dobi, to je, o blodnji
divjiga francozkiga puntanja zložil. Veliko njenib nar lepšib misel, po-
sebno proti koncu , zadene hude zmote tistiga čaša. Brez obzira na
tedajne grozne zgodbe se také besede ne dajo ne jasno razumeti, ne
živo v sercu čutiti. Spomnite se tedaj razkričanih parižkih ribčank in
druzih divjakov človeške podobe , kjer berete , de je hujši v svojih
zmotah Človek ocl serditiga leva in kerví žejniga risa.
Ne čudite se, Ijubi bravci, de smo nemški besedi „Form" kalúp
rekli, če še niste morebiti te besede do zdaj slišali, ali v slovenskih
bukvah brali. Naš model , čeravno se po tujstvu dišečiga obraza ne
vstrašimo , nam zavoljo njegove okornosti v glavo ne gré. „Podoba,
obraz , videz" slovenskí besedniki svetujejo , in to bi res bilo nekaj,
tode te besede tudi druge rečí pomenijo, in ne zadenejo černe pike.
Kalúp je pa okornoglasnimu modelu lastna in sicer čisto slovenská
beseda , ktero južni Slovani „kálup" in Čehi „kadlup" izgovarjajo in
pisejo. Zatorej ne bomo zašli , če se je poprimemo. Sicer smo v ti
pesmi „fantu, turnu, trugi", pristop dovolili, ter tudi v nekimu stiku
„lih" pisali , čeravno vemo , de so tuje rodovine , in čeravno drugod
bahaje vpijemo :
„Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo."
Mi mislimo , de so rečene besede našimu jeziku popolnoma vdo-
mačene in slovenskimu življenju takó globoko vkoreninjene , de jih
svoje blago imenovati smemo. Takim besedám pa za zdaj, posebno v
pevskih potrebah, slovesa dajati ne gré. Če bi komu po volji ne bile,
54
naj nam ne zameri , in zna po priliki v pričijoci pesmi namest „Votlo
v turnu" po staroslovensko brati „Votlo v stolpu" ali pa „Votlo v
cerkvi" in tak o dalje.
Vivos voco. Mortuos plango. Fulgura frango.
Žgan iz ila, kraj prostora
Zemlji vzidan je kalúp.
Zliti zvon se danas mora,
Nujte hlapci, urno skúp!
Vroč na čelu stoj,
Téci s curkam znoj,
Nam cle delo v čast izíde;
Blagor scer iz neba príde.
K naredbi, ko se modro snuje,
Besede modre vda se tok,
Č e práv pogovor ga spremljuje,
Gre opravilo berž od rok.
Razmotrimo tedaj marljivo,
Kaj svetu slabá moč rodí;
Bedáka zaničujmo živo,
Ki ne premisli, kar storí.
Sej ravno ta človeka slávi,
Zato razum je njemu dan,
De v sercu čuti, kar opravi,
In kar pridela priden dlaň.
Naložíte smrekovine,
Dobro suha bodi tud,
Stisnjen plam de naglo sine
H kotlu v tok pripravnih rud.
Plavite mi med,
In kositer vred,
De poteče razpušava
Kakor terja vodba pravá.
Kar dela v jami zdaj globoko
S pomočjo ognja rok oblast,
Bo pričevalo gor visoko
V zvoniku cerkve našo čast.
Dočakalo bo pozne čase,
Veliko ganilo ljudí,
Bo tugi dalo britke glase,
In klicalo k pobožností.
Kar zemlje sinú premenljivo
Osoda v dolu dá nadlog,
Medéno krono vdari živo,
De se razglasi važno krog,
56
Bele že mehurje dela,
Dobro! gruda se topí,
De bo verlo téči jela,
Berž alkalske gor solí!
Tudi čistá pen
Bodi zmes ko sklen,
De iz čisté rude glasno
Zvon zapoj e čisto, jasno.
Z veselim glasam radovanja
Pozdraví dete ljubljeno
Na pervi poti živostanja,
Ko v krilu sanj nastopi jo.
Še škrite v toku reke časne
So njemu vadle temne, jasne.
Življenja jutro krásne zarje
Mu milá mati skerbno varje —
Ko psica čas naprej letí.
Od punče serne fánt bahaje,
Puhtí v življenje zdetja vnet,
Preblodi svet popotovaje,
V domovje tuj se verne spet.
In krásno v blesku zore mlade,
Nebeški kip nedolžností,
Sramljivih lic, prijazne vade,
Devica zdaj pred njim stojí.
Brezímen mik mládenca spéče,
Samotež hodi tiho zdaj,
Po licu reka solz mu téče,
Plaší ga družtva divji raj.
Sramljivo njene stopnje sledi
Beseda njena mu je pir,
Nar lepši cvetje vzame gredi,
De kinči svoje ljube tir.
O! up sladák, o nježne želje,
Ljubezni perve zlati čas!
OČesa zró nebes veselje,
Topí nam serce rajski glas.
O! de bi vedno v cvetju bila
Ljubezni mlade doba milá!
Noter to paljčino vtaknem,
Pipe rjave so že zlo,
če postekleno izmaknem,
Ruda v litje godna bo.
Hlapci, urnih rok
Skúsite mi tok!
56
Ali krepko mehčovini
V dobro znamnje se jediní.
Kjer krepko se in mehko snide,
Kjer z ojstrim rahlo v družbo pride,
Tam čist je glas in dober ves.
Naj misii, kdor se vedno veže,
Če serce k sercu se prileže!
Le krátke sanje, dolg je kés.
Milo v kitah vene divičen
Res nevešti se bleší,
Ko klicaje k piru ličen
Na zvoniku zvon doní.
Pa življenja god prelepi
Tud konca življenja cvet.
Z ogrinjalam se razcepi
Krásno mnenj e mladih let.
Pohot ohladí,
Ljubezen ne smé se;
Cvetíca vení,
Ter sad napové se.
Mož mora na bor,
Življenje sovražno
Opravljati važno,
Sejati, saditi,
Zvijavši clobiti,
De v skusu in stavi
Koristno opravi.
Zdaj silno prihaja neskončniga blaga,
Napolni zaloga mu žitnice draga,
Pohištvo se šíri, raztegne se dvor,
In noter vláda
Sramljiva ženica,
Otrok porodica,
In viža modro
Domače oprave,
Dekline učivši
Fantiče svárivší,
In vedno ko riba
Marljivo se giba,
Čuvaje vsih mest
Pomnoži obrest.
Z dragjnami polni predele dišeče,
In prejo vertí na vreteno berneče,
Nabira v omare, očistjene peg,
Blišečo Yolnino in plátno ko sneg,
57
Sijanja priclružiti blagu ne mudi,
Se vedno trudi.
Gospodar veselili očeš
Iz visociga hišniga verha
Srečo pregleda in blagor nebes;
Kozolca vidi ponosne podpore,
Skednja do verha nasute prostore,
Žitnice pod blagodaram ječeče,
Zlate pšenice valové šumeče,
Hvali prevzetno se zdaj :
Čversto, kot zemlje tečaj,
Proti viharju napak
Doma mi vterjen je tlak!
Tode glej! z močmi osode
Ni zaveze, ni pogode,
In nesreča urno spé.
Práv! zdaj liv začeti dá se,
Lom po volji zernat je.
Však še nekaj môli za-se,
Preden liti se začne!
Dregni veho strán!
Bog ohrani stan!
Hlapno vré v obok náprave
Reka rude žarorjave.
Korístna ognja je oblast,
Ko človek čuva njeno rast,
In kar napravi, kar storí,
Je dar nebeské te močí.
Alj moč nebeská strašná je,
Če varstva sponi zmäkne se,
In samoglaven tir puhtí
Natóre proste prostá hčí.
Strašno, kadar razujzdana
Brez opora ljut vinár,
Po pohištvu ljudostana
Divji tje valí požár!
Vedno so napravi dlana
Elementi vražen kvár.
Iz oblaka
Blagor príde,
Déž izíde,
Iz oblaka v strah sosesk
Udri tresk!
Čujte zvona stok in rig?
To je žig!
58
Kakor kri
So nebesá,
To žarenje dneva ni!
Ceste stresa
Divji hrup!
Púha hlup!
Kviško kviško plam se dviga;
Na široko liže, vžiga,
Urniši od vetra šviga,
Kot iz pečniga oboka
Zrak žarí, tramovje poka,
Strop se vdere, okno žije,
Dete pláka, mati vpije,
Stok živine
Iz dertine.
Dnevu svitla noč je enaka,
Vse letí, prenáša, skaka
Po verigi rok do mena,
V skušnji špeha,
Vedro téče, v lok visoko
Brizga voda na široko.
Piš pritúli zdaj globoko,
Ko vihraje iše plam.
Ta objame žita hrám,
Skednja preverši prostore,
Slemena zdrobí podpore,
Kakor de bi htel puhteči
Bega silniga v oblak
Sabo vzeti zemlje tlak,
Zrase kviško več in veci
Žar orjak! —
Upa nag
Človek božji šili jenja,
Križem roke premoženja,
Ves oterpnjen, gleda kone.
Prah in sip
Je domovje,
Divji vihti prosto rovje,
V pustih linah okenj biva
Groza bieda,
In oblak nebeški gleda
Votlo not.
Enkrat še
Na goriše
Krásne hiše
Gospodar se zdaj ozré —
59
Vesel si drugo stanje iše;
Če ognja rop je blago lih,
Tolažbe slast mu serce greje,
On druge glave svojih šteje,
In glej ! ne manjka n i h č e vsih.
Zemlja rudo je sprejela,
Srečno je kalup nalít;
Bo li, urna prid in dela,
Lepo prišel zvon na svit?
Če je napak liv!
Če je bron snetiv!
Upanio, in ah! zna biti,
De nas tuga kmalo vhiti.
Mi nedm blage zemlje upno
Izročimo iskusti stvar,
Izroči zernje jak ratar,
In upa, de bo Milo skupno
Po volji božji v blagodar.
Še drajši seme v zemlje krilo
Polagamo gorečih tug,
In upamo, de zelenilo
Bo v lepši cvet iz praha trug.
Votlo v turnu
Klenka bron,
Smertno pesem
Poje zvon.
Žalostno z glasovi temi
Potnika na zadni česti spremi.
Ah! zaročnica je draga
Žena zvesta, mati blaga,
Ktero tmin pošast nemilá
Zmäkne môžu zdaj iz krila,
Iz objema nježnih det,
Krasnih kakor lilje cvet,
Ki v naročju zvestim so
Hasli v radost materno —
Hiše rahla vez, ljubľjiva,
Je na dvoje vekomaj,
V černi zemľji, ah! počiva
Hiše zvesta mati zdaj,
Mične roke so se skrile,
Nje skerbí ni sence clo,
Vládala na mestu milé
Brez ljubezni tujka bo.
60
Dokler zvon se ne ohladi,
Trud opusti se težák.
Kakor tički v berstju mladi,
Se raduj po svoje však.
. Se mračí visost,
Dela vsiga prost
Vidi fánt večerné žare,
Mojster zmir si glavo tare.
Živo svoj korak pospeši
Daljno v divjim gozdu potnik
Proti pragu hiše svoje.
Ovca beketá iz paše,
In govedja
Trume gladke, čelovite,
Primukaje
Stopajo v navadne staje.
Žita poln
Voz iz gaja
Se primaja;
Krásno risan
Venec pisan
Je počez,
Žencov mladi ljud pa urno
Spé na ples.
Vmolknila sta terg in cesta,
O prijaznim žarku lúči
Snidejo se stanovavci,
In zapré se grád škripaje.
Mrak ovije
Zemljo temen,
Verlimu pa strah ne klije
Iz nocí,
Ko hudobne ljuto vije,
Kjer pravice moč budí.
Sveti red, o, sin nebeški,
Ki enako v prid človeški,
Prosto, lahko, radno veže,
Gráde žida, mesta steže,
Not odljudniga divjaka
Kliče iz pušav in mraka,
K ljudu stopi v bajte lične,
Ga navadi šege mične,
In nar slajši z veže včini,
Zveze giba k domovini.
61
Tisuč rok se giblje pridno,
Ena drugi seže v dlaň,
O gibanju živim vidno
Pride vsaka moč na dan.
V brambi se zákona trudi
Mojster in tovarš v obrest,
Ves vesel namembe tudi
Zaničvavcu káže pest.
Trud gradjana kinč je pravi,
Dela blagor je izíd,
Če vladarja krona slávi,
Sláva nam je roke prid.
Mir prijazen,
Sloga sladká,
Stojta, stojta
V zraku tega mesta rah!
De bi nikdar dan ne prišel,
Kjer kerdela divje vojske
Kraj previhrajo ta tihi,
In podnebje,
Ko večerná ravno zarja
Ga zlatí,
Mest in vasniga požarja
Strahovito zažarí!
Dajte zdaj kalúp razbiti,
Svoj namén dopolnjen je,
De pogled in serce siti
O lepoti kipa se.
Udri, udri, daj!
Dregni proč okraj!
De se v blesku zvon zasveti,
Se podoba mora streti.
Razdjati zna o pravi dobi
Podobo mojster modrili rok,
Al strašno, če se v plamozlobi
Oprosti sam žareči tok.
Divjaje slepo, gromopočno,
Oklep raznese ječe stert,
Kot iz peklenske jame ročno
Pogín izbluje, strah in smert.
Kjer divja moč neumno gazi,
Naredbe kip se ne obrazi;
Kjer oslobodí ljud se sam,
BlaženstYa bilj ne iši tam f
62
Gorjé, ko v nedru mest netila
Se tihonia nabere drob,
In ljud, razbivši spôn vezila,
Si sam pomaga strašnih zlôb.
Zdaj punt verví zvonova tira,
De v sérd in čert hrumé budí,
In, posvečen slovezu mira,
Zdaj geslo je posilností.
Enakost! Prostost! ljudstvo rjove,
Gradjan pokoj en zgrabi drog,
Derhal napolni terg, zidove,
Vbijavci vrejo ljuto krog.
Kervave rise zdaj so žene,
Posmeh jim gnus in groza sta,
Še živ, razkačene hijene,
Delijo trup sovražnika.
Nič sveto ni, vse nježne veže
Pobožnosti so žertva zmot,
Pravičniga zločin podleze,
Pregrehi vsaki prost je pot.
Nevarno je buditi láva,
Riséne zob razbitja plam,
Pa vonder groz nar hujši glava
Je v blodnji mnenja človek sam.
Gorjé, ki vednim slepcu dade
Svitlobe baklo rajsko v pest,
Ne sveti mu, le vžgati znade,
Ter je pogin deržav in mest.
Radost Bog mi dal je sladko,
Kakor zlate zvezde plam,
Iz lupine svitlo, gladko,
Brona zerno miga nam.
Krásno vsih platí
Sonca trak bleší.
Tudi gerba čerte snažne
So kiparju priče vážne
Na stan! na stan!
Tovarši vsi, stopíte v krog,
Kerstimo zvon, pomozi Bog,
Edinost bodi imenovan!
K edinosti, k preserčni drtižbi
On ljudstvo kliči v zvesti službl
In zmir namén mu bodi ta,
Ko mojster mu ga v kerstu da.
63
Visoko nad življenjem časnim,
V obnebju sinjim, urna znak,
Se gibaj sosed gromu glasnim,
In bodi svetu zvezd nieják.
Od zgorej glas prijazen bodi,
Kot zvezdja svitli trop nebes,
Ki v božjo čast v okrogu hodi.
In letnih časov viža ples.
Od večnili le rečí pomljivo
Govóri ust njegovih glas,
Dotikaj se ga v begu živo
Vsih ur s peruto naglo čas.
On jezik svoj osodi dávaj,
Brez serca saní, brez milostí,
Z besedo važno rah spremljavaj
Igranje čudno časnih dní.
In kakor glas ušesu zgine,
Ki krepko se oznani vsim,
On uči nas, de vse pomine,
Na svetu vse, ko prah in dini.
Zdaj z niočjo verví in stáva
Spravíte mi zvon na tlak,
De v okrožje žvenka splava,
Dvigne se v nebeskí zrak.
Nujte, vlecite!
Plavá, giba se!
Radost mestu tím porodí,
Mi r zvonenje pervo bodi.
Bor z drakonam.
(Po Fr. Schilleijevi: „Der Kampf mit dem Drachen".)
Junák pričijoče pesmi je bil križar in vitez sv. Jovana Kers-
nika. Preden od njega kaj vec govorimo, móram v razum in razjas-
nenje tedanjih okoljšin nekoliko o njegovim redu povedati. Bravci,
kterim sledeče opombe niso potrebne bile, nej ne zamerijo, de smo jim
zgubo dragiga čaša naklonili in prijazno poterpljenje skušavali.
Erižarski red , Svetivanored , red svetiga Janeza Kersnika , ali
špitalnih vitezov, Maltežkih križarjev red i t. d. je v letu 1048 po
Kristusovim rojstvu v Jeruzalemu osnovan bil. Takrat so pobožni kupci
iz Amalfe v Neapolitanski zemlji ondi lepo cerkev, mniški samostan in
prostoren špitál ali bolehnico sozidali, svetimu Janezu Kersniku posve-
tili , in udám osnovaniga samostana namembo v postrežbo bolnikov , v
pŕevidenje ubožnih, in splohno v podpiranje Jeruzalemskih romarjev
64
dali. Sto let poznej je tedajni velikí majster — takó so se poglavarji
tega reda imeuovali — Raimond du Puy, rečeni namembi še vojsko-
vanje proti krivoverstvu perložil , in takó pobožno nmiško bratovšino v
red vitežki premenil. Pokoršina, čistost, revnost in bramba keršanske
vere so udám bile glavne dolžnosti. Takrat se je vidilo, de so slávne
osobe visoke grofovske in knežke rodovine danes armadi pobožnib,
serčnih , velikodušnih vojšakov krepko v blesku vojvodské oblasti zapo-
vedavale, in jutro v bolehnici umerjočimu beraču noc in dan po hlapčevo
marljivo služile. Vitezi tega reda so ob Času mira dolge černe plajše
z belimi, osmerovoglatimi križi na persib leve stráni nosili, in v sredi
večiga drugi manjši križ iz Čistega zlatá imeli. Ob času vojske so jih
rudeči paši in zlati križi kinčili. Ta križ je bil veliká čast za vi téza
rečeniga reda, in obsojenje, de je kdo izmed njih tega nevreden po-
stal, je bila nar veci, nar hujši pokora ali kazen. Sčasama je red
grozno obogatel, je svoje veliké vojaške trume, silne vojne bárke,
lastne dežele imel , krivovercam , posebno Saracenam in Turkam veliko
opraviti dal, po junaštvu in edinosti pa sto in sto let hrabro v bitvah
zmagoval. Leta 1309 se je na Kodski otok (Rhodos) blizo Azijanskiga
brega preselil in tam 200 let junaško gospodaril. Iz te dobe je pri-
godba naše pesmi.
Pripetila se je v letih 1328 do 1346, kér je Helion de Ville*
neuve véliki mojster Svetivanoreda bil. Junaku naše pesmi se je reklo
Dieudonné de Gozon. Bil je rojen Francoz iz provencalske zemlje.
Več imenitnih pisavcov je njegovo življenje in posebno prečudno pri-
godbo z drakonam (litvarnam) popisalo ; med temi po našim znanji
Bosio v svojem delu „Istoria delia sacra Religione e illustrissima Mili-
tia di San Giovanni" , potem Vertot ď Auboeuf v svoji dogodivšini
„Histoire des chevaliers hospitaliers de S. Jean de Jerusalem etc. Tom. II. "
Zadnje delo je v nemški jezik Nietbammer (Jena 1792) prestavil, k
njemu po slavnim pevcu Silerji krasen predgovor spisati dal, in ravno
iz tega dela je predmet pričijoče pesmi vzet. Po tacih pričah je pri-
godba brez dvombe resnična. Thevenot, francozki potovavnik in pisa-
telj terdi v svojim potopisu , de je drakonovo glavo , ktera je na vratib
samostana v Rodu pribitá bila, še svoje dobe sam z lastnimi očmi vidil.
Veliko veci od konjske glave, in pepelnate barve je neki bila, ter
strašno , do ušés preklano žrélo , veliké goste zobé , dolge ušesa , in
okrogle očí imela.
Naš junák, Dieudonné de Gazon, je po ubitji drakona in po
prizanesbi svojiga vladarja še dolgo živel, bogate konturije gospodaril,
vélikimu mojstru prijatel in sploh namestnik bil, ter po njegovi smerti
clo vladárstvo reda nastopil. Spomína vredno je , de si je v zboru
volitve sam volilno besedo dal, rekoč: ,,Se izvolim vélikiga mojstra,
kér ne poznám junáka, de bi také nevarne dobe bolje od mene redu
zapovedavati zamogel". — Po smerti so mu na grobni kameň zasekati
dali z latinskim napisam: Draconis extinctor — to je: drakona po-
končavec.
Glavna namemba naše pesmi pa ni popísavanje drakonove smerti,
ali poslavljenje našiga, sicer veliké častí vredniga, viteza; ampak je le
m
očitna zmaga keršanske pokornosti na silo sirove kreposti in nad samo-
voljnostjo človeškiga serca, ktera je hujši od popisaniga drakona, kér
samovoljnosti nepokoren duh
živo v dušo pici,
Prepir zbudí, pogin prisiči,
Ter svetu v sleme , urna gluh ,
Požara baklo drzno utakne.
Kaj se valí, kaj ljudstvo vré
Hrimié po dolzik stegnjah tje?
Alj je požár v ozidju Koda?
Vse skúp letí pohlepno zgoda.
Na konju zrém visociga
V derhalu konjka viteza,
Za njini privlečejo, o čudo!
Zverí neznane strašno grudo,
Podobe zdi se divji zmaj ,
Z gortancam grozniga stežaja.
Stermé pogleda ljudstvo zdaj
Na viteza, in zdaj na zmaja.
In tisučerno glas doní;
To je drakon! poglejte vsi,
Ko nam je čede z varhi dávil;
Ta vitez mu je rabo vstavil!
Veliko druzih je pred njim
Se v bor podalo z besani thn,
Nobeniga nazaj ni bilo;
Junaku takim gré plačilo!
In k samo stanu truma spé,
Ker Svetivanoreda ude,
Špitalne sluge , mojster je
V sodiše združil brez omude.
In mojstru žlahtnimu junák
Ponižno se približa jak;
Za njim pritisne ljud kričáje
Shodiša krog napolnováje.
In un začne in réče prost:
„Sim spolnil vitežko dolžnost!
Dežele strah in kvár, pozôja,
Je vbila hrabra desná moja.
Slobodná pot je zanaprej,
Pastir na pašo žéni čede,
Po skalostezi romar zdej
K svetišu brez bojezni grede",
Kueikijeve dela.
66
Alj ojstro ga pogleda knez
Rekoč: „„Ti si junák zares;
Pogum je konjku čast in sláva,
In dúhu tim si priča pravá;
Pa pervi dolg, povej, kaj je
Voj saku vere Kristove,
Ki kríža znak na persi vzame?""
Vse krog o tem bledeti jame.
Dostojno un v odgovor da,
Oblije barva ga sraniljiva:
„Pokoršina dolžnost je ta,
Po kteri kríža vreden biva u .
„„In to - pristaviniojster — ti
Do žive kite ranil si,
V prepir zabranjen po postaví
Si se podal po lastni glavi."" —
„Gospod, nej vse ti prej povem,
Un reče, — sodi nie potem,
Kér pično spolniti povelje
Sim mislil in národa želje.
Jez brez premislika v pomor
S pošastjo divjo nisim planil;
Umetno prigotovljen bor
Je v bitvi zmago mi nakanil.
„Vojšakov reda tega pet,
Pobožnosti in vere cvet,
Je že poguma žertva bilo,
Tedaj zabránil si borilo.
Alj meni grudita život
Nevolje ost, in svaj pohot,
Clo v sanjah- pomočí pokojne
Opazim se v sopehu vojne;
In kér o zori juterní
Nadloge nove razodenem,
Me britka žalost obletí,
In bor z drakonam urno sklenem."
„In sam pri sebi mislim tak:
Junaštva kaj je kras in znak?
Kaj so storile hrabre glave,
Ko v pesmih so predmet poslave,
Ko jih je med bogove clo
Paganstvo slepo dvignulo?
Očistile so divje spake
V prederzni skusbi zemlje zrake,
Jž leonam se podale v boj,
67
So Minotavra trup objele.
Kri vagale, točile znoj,
In žertve vboge tak otele."
„Kaj Saracen le vreden je.
De z njim Kristjan vojskuje se?
Je le malika vražnik cenjen?
V otetbo svetu je namenjen.
Potrebe, sile vsih napak
Braniti mora práv junák;
Pogum pa mora pamet biti,
V prepir z močjó zvijača iti.
Tak mislim sploh in hodini sam
Pazivši sled zverí peklene,
Na krát pomoglej práv spoznám,
Veselo rečem: Ta zadene!"
„In pridši k tebi govorim:
Domú podati se želim.
Ti želje moje si dopolnil,
Jez m'no morje sim prečolnil.
Na bregu komaj sim domá,
Pokličem berž umetnika,
In dam po znanih čertah pično
Drakona kip storiti lieno.
Na kratkih nogali breme se
Života dolziga dviguje,
Ptazpet oklep luskinast je
Po herbtu, de ga ran varuje."
„Nategnjen vrat stermí naprej,
In kakor golt peklenskih stej
Zijá široko, strašno zrelo,
Ko de bi pléna hrepenelo;
V gortanu černimu obób
Grozijo rajde ojstrih zob;
Podoben meču jezik miga,
Okó goreče strele šviga;
V podobo kačjo se zgubí
Ostudno herbta strašná sila,
Krog sebe v klepe se valí,
De konjka s konjem bi zdrobila."
„Tak poobrazim pično vse,
Pepélognus mu barva je ;
Pol gad se zdi, pol zmaj kaluže,
Ostuden plod strupene muže.
&*
6ST
Ko bil je strašen kíp goto v,
Izvolim dva britanskih psov,
Oblastná, urnih nog, veliká,
Zučena vjeti turobika.
V pozôja šujem ju obá,
Razkačena mu marno bližam,
Popasti z ojstrim zobam ga,
Ju šuntam in klicaje vižam."
„Kjer grizu britkim, mahuram
Sloboden je trebuha hlam,
Tje dražim ju, de divje zlobe
Zasekata bodeče zobe.
V orožju jez od nog do las
Na konja vsedem se tačas,
Arabské reje, žlahtne žile,
In razjezivši ga do sile,
Ga naglo v zmaja zavertím,
Z ostrogo rebra zbodeni dosti,
V pošast pa súlico dervím,
Ko de bi hotel jo prebosti."
„Če ravno konj se spenja plah,
In škriplje, in očitá strah,
če psa pojemata bolezni,
Ne jenjam, de so groze trezni.
Tak trudim brez prevdarka se,
De trikrát luna polna je,
In kadar dobro vse so znali,
Smo se po morju sem podali.
Dans tretji dan je zasijal,
Kar sim zapustil bárke krilo,
Počitka skôr si nisim dal,
Dokler ni vse storjeno bilo."
„Zakaj , nadloga zemlje té ,
Ponovljena mi v serce gré:
Raztergane so undan našli
Pastirje, ko so v mužo zašli;
In te nesreče živ spomin
Me silno tira v grozen čin.
Zdaj slugama namén razločim,
Na vrana urniga poskočím ,
In derzno v družbi svojih psov,
Na stranski, sploh neznani poti,
Skrivnosti včinenja gotov,
3ovražniku hitim nasproti."
69
„Ti cerkvico poznáš, gospod,
Katero na skalovja hrod,
Kjer se otôk pregleda celi,
Sozidal mojstra duh je smeli.
Le zaničljiva zdi se nam,
Pa v sebi krije čuda znám,
Marijo z Jezusam svitečim,
In s tremi kralji krog stoječim.
Po stopnjah — trikrát trideset —
Se romar trudi do višine,
In ker dospé jo znoja vnet,
Ga v božji bliži tuga mine."
„Pod cerkvico globoko v hrib
Votlina pelje čudnih gib,
Mokrote bližnih muž rosená,
Od sonca nikdar razblešena.
Tu stanoval je zmaj strašán
Na rop čakáje noč in dan,
In bil je, ko peklenska vráža,
Pred pragam božje hiše straža.
Ker romar je približal se
Stopivši v kroge pogubljenja,
Iz pazbe planil naglo je,
In nesel ga v zavetje žrenja."
„Prej ko podám se v strašen bor,
Na skaloplaz koračim gor;
Pred Kristusam ponižno kleknem,
Posvetnin želj oserčje skleknem,
Opnem potem orožja kras,
Privežem ojster meč za pas,
Prividim s piko dlaň desnice,
Ter vernem se iz viš gorice.
Obá pustím oproda zad,
Povém potrebno, in se ločim,
Zasedem konja ličnih vad,
In Bogu dušo priporočim."
„V planavi komaj siní, ko psa
Na gerla moč zalajata,
In težko sopsti konj začenja,
Se stavív brán, se plašno spenja;
Zakaj, tik pota vrag serdit
Leží ostudno v klopko zvit,
In greje se v soparu tlaka.
Psa shuskata ga kviško jaká,
Alj urno se oberneta,
70
Ko zrela strašno pást razdeli ,
In puh strupen od sebe clá,
Ter čudno kot šakal zacmeli."
„Pogum oživini jima koj ,
Serdito verneta se v boj,
Jez pa zaženem krepke rôke
Divjaku piko v gnusne bôke.
Ta kot paljčina brez močí
Na luskoplepu odletí,
In preden ponovím lučaje
Zdivjá omamljen konj skakaje.
Moriven gled , ostuden laj ,
Dihanja strup ga v grozi vije,
Osupnjen skoči, plah nazaj,
In meni zadná ura bije."
„Kaz konjaplanem zdaj na tlak,
Brez mude ojster meč je nag ;
Pa mah in pah sta prazno delo,
Oklep je zid, je jeklo celo.
In ljuto treši divja stvar
Me s krepkim repám pod-se kar;
Že vidim zrelo se odpreti,
Po meni zobe hrepeneti,
Ko strašne jeze moja psa
Na trebuh ravsneta zverine,
De ostermi raztergana,
Tulivši britke bolečine."
„In preden psov slobodná je
Iz praha naglo dvignem se,
Opazim ranjeno golino,
Ter sunem krepko v drobovino
Do roča meč porinši not,
Kerví potok mi vré nasprot.
Ko hrib se gruda strašná zverne,
In s težo trupla me pogerne,
De omedlim omamljen koj;
Ko spet zavém se del in kraja,
Oproda vidim pred seboj,
In mertviga na stráni zmaja."
Mladenč končá, in glej ! tačas
Pohvale dolgo vderžan glas
Oprosti koj se neizmerno,
Odbit od loka deseterno
Budí različnih klicov zvek
71
Hrumé po stanu groinen jek,
Clo vitezam je volja jaká,
De se ovenča glava taká;
Hvaležen ljud ga ljudstvu če
Pokazati v obhodil dičnim,
Zdaj ojstro knez obervi pne,
In molk ukáže govoričnim.
In reče: Zmaja, ki ta tlak
Je gulil , si premagal jak ,
Skôr boga množica te ceni;
Alj redu zdaj si vrag strupeni,
In hujši, ko drakon je bil,
Si kačo v sercu ti rodil.
Pošast, ko živo v dušo piči,
Prepir zbudí, pogin prisiči,
Je nepokoren, gnusen duh,
Ki vodbi se nesramno zmäkne;
On svetu v sleme, urna gluh,
Požara baklo derzno vtakne.
Serčán je tud sirov divjak ,
Pohlevnost je Kristjanu znak;
Zakaj, ker kralj nebeškim krilu
Je v sužnim hodil oblačilu,
So osnovali, njemu v sled,
Pobožni prednji križa red,
Dolžnosť nar težji de spolnuje ,
Ker lastno voljo v spone kuje.
Ti prazni slávi bil si vdan,
Zatorej proč! so sodbe glasi:
Kdor jarma ver e ni volján ,
Nevreden je, de kríž ga krasi. —
Zdaj množ divjáje zagromi,
Presilne vihre stan doní,
Ves red za brata prosi živo,
Alj on prikloni se sramljivo,
Ter sleče križan plajš na mah,
Poljubi mojstru roko rah,
In gré. Za njim ta gleda pazno,
Potem pokliče ga prijazno,
In reče: Sin, objemi me!
Ti v hujši zmagal si sovraži,
Prejemi križ! plačilo je
Ponižnosti, ko zdaj te snaží.
72
Rokovica.
(Povest iz nemškiga.)
Na mostožu levnaka
Prepír zverinski čaká,
Frančišk vladár;
Krog njega mogočniki trona,
Visoko na stolih balkóna
Gospá krasán kolobár.
Ko kralj z desnico migne,
Zatis levnaka se dvigne,
Počasno koráka na pian
León strašán.
V okrogu se
Ozré,
Zeháje grivo
Potrese sivo,
Ter ude stegne,
Na tla se vlegne.
In kralj na novo posegne;
Zdaj naglo odpré
Se drugi zatis.
Von pridré
Skakáje smelo,
Serditi r i s.
Ko v leva oberne okó,
Zarjôve zlo,
Rep zvije na moč
V ostuden obroč
In prostré zrelo.
Gre plašnih nog
Leónu v okrog,
Togotno smerčaje;
Potém godernjaje
Na strán se vlegne.
In kralj na novo posegne,
Zdaj treši na dvoje odpert zaslôn
Dva leoparda na enkrat von,
Razkačena v risa obá
Zavihrata ta,
Ris -prime jih strašne oblasti.
Zdaj dvigne león kralj ev syoj kip —
Vse vtilme na híp.
73
Okoli na dvor,
Hrepeneče mor,
Se vležejo grozne pošasti.
Od zgorej iz lepih ročic,
Med leva in risa vštric,
Ferkljá rokovičica zdaj
Bolkonu čez kraj.
In k vitez' Deloržu posmehoma se
Kunigunda oberne rekoč:
„Do mene če toliko vneti ste,
Kot zmir se rotite na moč,
Prinésite, daj, rokovico mi gor!"
In vitez na strašen dvor
Medi divjake hipoma švigne
Brez mud in straha,
In rokovico iz praha
V sredi zverin prederzno dvigne.
Stermenja in groze zavzeto plašno
Vse gleda junáka predrznenje strašno,
In on rah rokovico prinese nazaj.
Pohvale in sláve vse vredniga ceni;
S pogledam zaljubljenim zdaj —
Ki priča mu sreče odperti raj —
Nasprot Kunigunda se peni.
V obraz rokovico ji on zaderví:
„Plačila, gospina, kar treba mi ni!"
In dalej se za-njo ne meni.
Vrednost žén.
(Poleg Silerjeve pesmi : Die Wiirde der Fraueii.)
Žene poštujte! Sade nam umetno
Cvetlice rajské v živetje posvetno,
Sladké ljubezni napletajo vez:
Pod zagrinjali navade ljubljive
Krasniga čutljeja plamene žive
Skerbno redijo z ročico nebes.
Vedno čez resnice mejo
Vhaja moža divja moč;
Misii v begu se ženejo
Strasti skoz viharno noč,
74
Silno grabi v daljne kraje,
Nikdar sito serce ni;
Čez podnebja temne graje
Za obrazam sanj puhtí.
Ali prijazno s pogledam mikečim
Kažejo žene svarivši bežečim
Umno nazaj na sedajnosti tir.
Zvesto se šege sramljive deržijo,
V materni hiši pohlevne živijo
Hčere pobožné prirodnosti zmir.
Vražno moža je hotenje;
Z razmetavno silo vré
Trinog divji skoz življenje
Brez prevdarka semtertje.
Kar napraví, spet razdjava,
Nikdar želj ne spi prepir,
Nikdar, kakor hidre glava
Zmir odpadá, rase zmir.
Ali za slavo ponižniši vnete
Žene naberajo migleja cvete,
Pridno redijo jik milé skerbí,
Prostiši v svojim ograjenim djanju,
Ter bogatejši, kot on o spoznanju,
In o neskončnosti pevske močí.
Terd, ošaben, sam si dosti,
Ledostuden duh možá
Živonagnenja sladkosti ,
Cen ljubezni ne pozná;
Duš izmembe ne poštuje,
Solze so mu sramna stvar,
Clo življenja bor okuje
Terdo serce terši kar.
Alj kot od zefira vdarjene mično
Strune eólske zapojejo lično,
Ženi se vsmiljena duša zbudí.
V persi jo zbôde podoba težave,
Serce ji dvigajo misii poprave,
Rosa nebeská v očeh se bleši.
Ojstro med možmí kraljuje
Mesto pravde sile dlaň,
Z golim mečem Scit pričuje ,
Urno vsužen je Perzán.
75
Poželenja plam togotno
S poželenjem bije se,
Rjove s vade hrup strahotno,
Kjer ljubav bežala je.
Alj previžáje z besedo prosečo
Žene pogasnejo zdražbo gorečo,
Žéslo dôstojnosti jim je govór.
Vadijo sile, ko snuj ej o vražno,
V lepi podobi objeti se snažno,
Zvesto, kar para se, družijo v zbor.
Kdo je mar?
Vse doseže, kar mu drago,
Bodi sláva, bodi blago ;
Vse doseže sosed moj.
Dlaň domá mu ne odreče,
Gre na tuje, dobro steče.
Njemu zlata kaplja znoj.
Vidši tuje e krásne čine
Se zavzame iz daline —
Kdo je mar?
Mi zapojmo: Rodovine
Je slovenskí oratar.
Čujte bor, vojaške roje!
Krogla žvižga, boben poje,
Grád valí se v sip in prah.
Vragu peta se zabliska,
En junák za njim pritíska,
Udri, udri, mah na niah!
Kjer zadene, iskra sine,
Šest jih páde, kjer porine,
Kdo je mar?
Ta pogiunen korenine
Je slovenskí oratar.
Blaga porna terg in cesta,
Bárka plavá v daljne mesta,
Velki kupec pošije vse.
Nam nanese mire, zlata,
Njemu vse odprte vráta,
Zemlja skôr njegova je.
Kúpi polje, plavž, gr aj sine.
Pnarje meri na štertiue,
76
Kdo je mar?
Ta bogati korenine
Je slovenskí oratar.
V zbor učenih, vedi sláva,
Stopi moder, bistra glava,
Vse jezike sveta zna.
Če zapoje, vse pogleda,
Na katedru grom beseda,
Zvezde šteje, pravdo da.
Svet posluša modrovine,
Se začudi koncu tmine,
Kdo je mar?
Taká, glava korenine
Je slovenskí oratar.
Nek se trudi v sodni hiši,
Kase krepko, viši, viši,
Pravde čist, železen hrám.
Vse ga slávi, vsi so vneti,
Zvezda se na persih sveti,
Cesar clo ga čisla sam.
Kakor sonce iz višine
On zašije, krivo zgine,
Kdo je mar?
Ta pravičen korenine
Je slovenskí oratar.
Pusti svet opravke svoje,
„Sursum corda" v domu poje
Mož pobožen, rajski svat.
Vse oberne v božjo slavo,
Mitra kinči sveto glavo,
Pápež piše: „Ljubi brat!"
Kadar grob nemilo zine,
Angelj čist na svetu mine,
Kdo je mar?
Ta pobožen korenine
Je slovenskí oratar.
Bodi v tugi, bodi v sali,
Zmir ponižno Boga hvali,
Ter ne zabi rojstva nit.
Skaz je njemu krásno lice,
Urna, správe, sle, pravice
Zvezdojasen, čist osvit.
Če zavist lizuna zvine,
De zamérdne sin kertine; _
Kdo je mar?
ZagrOHiimo: Čast očine,
Scer slovenskí oratar!
7T
Pohlep oslepí.
Gredoč iz Indje v Bagdad, kraj víra bistriga,
Abdála v hladní senci počiva rahloma,
Kamél se pase krasnih okolí šestdeset,
Imetje vse njegovo, dobički raznih let.
Po ravno tisti česti en derviš dojde tje,
Pozdravita prijazno, poprašata se vse,
Nasprotno si povesta od kod, in kaj, in kam,
Ter sedeta k obedu pri viru skúpej tam.
Vživaje govorista o zvedbi ti in ti,
O ribci gospodični, o mertvi deklici,
O vertih zlatoplodnih, o konju orlu clo,
Na zaduje derviš reče: Poslušaj še leto!
Od les le malo delje stoji zaČaran grád,
Zlatnine, dragocenstva je not neznan základ,
Ko bi obložil tvoje in sto in sto kamei,
Bi komaj znati bilo za list iz kúpa otel.
Vsi kralji tega sveta berači so o tem,
In glej ! jez blaga tega na kupé vzeti smem ;
Alj enkrat le v življenju, osoda taká je,
Se činu roke moje ta čuden grád odpré.
Abdála ves osupnjen posluša ta govor,
Kot mora duh pohlepa mu sapo vzame skôr:
Oj braté, zdihne, braté! oj derviš golozlat!
Ti umná, bistra glava, odpri mi čarograd!
Osreči me, vtolaži mi serca mik bodec,
Le šestdeset tovorov naložil bom, ne več;
Jez nehvaležen nisim, ne misii tega mar,
Kamelo eno, braté, obljubim tebi v dar.
Ti pičlo mi nameniš, mu un odgovorí,
Plačilo to primerno poslužbi takí ni;
Presodi ceno blaga zedinjeniga tam,
Na tisuče kamei je en tovor vreden sam,
78
Po bratovsko delitva bi bila, mislim, tak,
De trideset tovorov doseže naju však,
Podá se z njim na desno, na levo, kamor če,
In gospodar inietja po lastni šegi je.
Abdálu dopadljiva je malo sodba ta.
Pomanjšanje dobička ko zguba péče ga,
Posebno se neslano in pusto njemu zdĺ,
De tak enake mere blagá tovarš dobí.
Pa kaj se če? skrivnosti je derviš gospodar,
Bogastva pol za dobro, alj nič in ksanja kvár,
Je práv, je práv, pristavi, le urno v grád zaklet,
Obema ravne mere kameí po trideset!
Zdaj čisto zadovoljna pogovora obá
S kamelami prijatia na pot se dvigneta,
Prispeta do bregovja za tri strelaje v strán,
Potém po voski stezi na lep samoten pian.
Prostorna je dolina in stermo krog in krog
Pečovja silne stene kipijo v jaseň lok,
M žive duše čuti, pušave vse je znak,
Visoko le v podnebju se sveti višnjev zrak.
Tu vstavita se. Derviš gre malo še naprej,
Na koncu dola kupček nabére suhih vej,
Potrosi ga s kadilam, ga nekaj poškropí,
Nerazumljivo zraven in čudno govorí.
Potem iz njedra vzame oglajen slonov zob,
Ko ga s kresalam terči, se strese zemľje drob,
Spod jekla plameň švigne, germada se zažgé,
V trenutju vsa dolina v oblaku dima je.
In trikrát z rôko maline, in trikrát udri tresk,
Razdeli dim se hipno, nastopi čuden blesk,
Namesti puste skale se vidi krasen grád,
Ko sneg se stena sveti, pokrovje kakor zlat.
Prostrano v hríb odperta dvorana širi se,
Pilastri so rubini, oblok smaragden je,
Briljanti in safiri sostavljeni so v tlak,
De delo pridnih skratov je vse, razumi však.
Zlatá, srebrá po sredi in kamnja žlahtniga
Opazi kup za kupam Abdála tikama,
79
Kot pléna gladen orel iz kvišlriga na rop,
On plané v grád in grabi pervine krasnih kop.
Nebrojno cul nabaše in tako naloží,
De grozne teže herbet živini se šibí;
Pri delu mu pomogne nierljivo derviš moj,
Skerbivši bolj za njega ko za dobiček svoj.
Potem še enkrat verne se derviš tilio v grád,
K posodi krásni stopi, pokrov prizigne zlat,
Iz nje potegne malo leseno škatlico,
In varno v gibah suknje na sercu skrije jo.
Storjeno to opravi zarôtbo kakor pred,
O tresku in gromenju grašina zgine spet,
In kjer slovela ravno sta grada kras in svit,
Kipí v podnebje skale sirove pusti zid.
Zdaj veržeta prijatia o blagu vaclle v prah,
Ter ločita kamele po kazi pik na mak,
Kardela polovino si vzame skerbno však,
In k viru hladne sence oberne svoj korak.
Tam derviš u zahvali Abdala se v slovo,
Veliko govorivši ga k sercu stiska zlo,
In ko se mu prijazno v spomin priporočí,
Se v Bagdad gor oberne, v Balzoro un hití,
Pa komaj tri lučaje naprej korači ta,
Ko glada sin nar hujši, zavist obsede ga:
Bogastvo tako derviš — on misii — čemu mar?
Nej se posti, nej moli! kaj dela drugim kvár?
In urno se oberne, spusti za njim se v tek:
Postoj, postoj, prijatelj! na moč požéne vek,
Poglej, nar drajših meni kamei si vzel deset,
Očetovo poroštvo, osode moje cvet. >
Ah! taká zguba pece, ko strup otroka sklí,
Če ima serce moje, gotovo ga umorí;
Ko hčerice jih ljubim, ko májke jih častím,
Daruj mi jih , pri Bogu ! do smerti scer zbolím.
Ne delaj greha, braté! pristaví derviš jak,
Izvôli drage svoje, jih uzmi, če je tak!
Jez tvoje smerti nečem za vsih kamei derhal,
Življenja raj ši blagor bi v dúhu tebi dal.
80
Je práv bedak! Abdala zdaj misii tih o tím,
Gotovo če jo zvijem, jih še deset dobím!
On skerbno nar mocnejší kamele zbere koj,
Potem prijazno reče: Zahvalim, braté moj!
In ker si tako dober, prijatel tako čist,
Ti móram razodeti nekoliko v koríst;
Za lasten prid, razumiš, jez malo le skerbím,
V obrest le tvojo, braté, marljivo govorim.
Glej, ta žival je čudná, je termoglavna vsa,
Ko živa strela skáče, ko stekel konj divjá;
Ti vsih ne vžugaš, braté, deset — morde — mordé
Pa dvajset, rahla duša, vsih dvajset nikdar ne!
In kaj je tebi blago, o zor pobožnosti!
Ti v raju z eno nogo, bi djal, z obema si.
Začmú si glavo treti? Razmotri, braté, to!
Daruj mi še deset jih! za tebe bolje bo.
Čuj, reče un, sej tako sim ravno mislil sam,
In serčno rad, ne dvomi, ti še deset jih dam;
Bog vari, de bi brata žalila se o tim,
Izvoli jih po svoje in hodi v Bogu ž njim'.
Abdálu, ker doseže vse lahko, kar želí,
Vkrotiti glad pohlepa zdaj več mogoče ni,
Tovorov pet še terja, in dvakrát še po dva,
Posledniga doseči se verže v prah na tla:
Oj derviš, mično serce! zdaj samše vbogo to,
Privajeno na družbo gotovo vmerlo bo;
Glej, kako milo paži! sirote vsmili se,
Pridruží jo sestricam, ne mučí, braté, je!
Jo vzemi, reče derviš, de zadovoljen boš,
Zdaj si, ne želí dalej, nar bogatejši mož,
Pa spomni se, de blago v najem le Bog ti da,
če dobro z njim ne rabiš, ga urno vzeti zna.
Podpiraj opadlive, nadloge klic poštuj,
Kar tebi ni potrebno, potrebnimu daruj!
Obilnosti ošabno prevzeti se nikod,
Ne misii, de bi bila zaslužbe tvoje plod.
Bogastvo lepa njiva pobožní duši je,
Kodí ji v sapi mira nebeské cvetlice;
81
Pa mir le v sercu snuje, in če ga v sercu ni,
Ga tudi čarograda bogastvo ne deli.
To reče in oberne v odid se derviš jak,
Abdála pa spomnivši se škatle misii tak:
Gotovo s to posodo je blaga klas dobil,
Zatorej v oblačilo je varno j o zavil.
Prijatel čuj , mu reče , razjasni mi še to !
Ti v grádu skrinjco vzel si, začmú ti skrinjcabo?
Sej tebi, zlata duša, igrače treba ni,
Daruj mi jo, príložná se meni v rabo zdi.
Molčé jo un pogleda, ter — mu jo stisne v dlaň,
Ko šiba ta se strese veselja skôr pijan,
Odpré j o urno, vidi rumeno mažo v njoj,
In prasa: Kaj pomeni to maslo, braté moj?
Bog velik je, un pravi, mazílo čudno to!
Če nekaj le namažem ti levo z njim okó,
Ti vse základe vidiš, ko skriti so po tleh,
Če desno ti namažem, oslepiš na obeh.
Oj braté, maži, maži! Abdala zakričí,
In levo strán obraza tovaršu pomolí;
Ta grah mazila vzame iz malé škatlice,
Očesa se dotakne, in glej! storjeno je.
Abdála zdaj razprostre trepavnice očeš,
Bogastva razodene pod sabo čudno zmes,
Razločno vse pregleda v naročju globočin
Základe davnih časov, neskončno dragotin.
Tu biserje v prededih, tam žlahtno kamenje,
Kot zvezde v jasni noci pod zemljo sveti se;
Srebrá blešeče stene po gorah krog in krog,
Zlatá rumene žile dotikajo se nog.
Abdála ves oterpnjen o vidu tim stermí,
Debelo pod-se vpira osupnjene očí;
Gotovo vse kar vidim, on misii, moje bo,
Če desno še namaže mi čudotvor okó.
Pomaži, daj, pomaži, o angelj iz nebes — <
Nepoterpljivo terja — še desno mi očeš!
Brez truda meni sreče obilno napeljaš,
Le urno maži, braté, potem — oditi znáš!
Roseskijeve dela.
82
Ne jez! mu im odreče, jez blagor le delím,
In tega, Bog me vari, nikakor ne storím!
Ne skúšaj Boga, braté, besed se sponmi teh:
če desno si namažeš , oslepíš na obeh.
Abdálu nepričakan opôr je živ nagôn,
De derviša svarenje zavid je, misii on;
Grozí se mu in psuje togotno ga rekoč:
Kar svit je •— kaj se lažeš? — ne mora biti noč.
Ti imaš me za bábo , ti meniš de sim trap ,
De za resnico vzel bi zvijače prazne hlap;
Poberi se zavidnik! pomagati si znám,
Kar ti mi ne privošiš , si gladko vzamem sam.
To reče in namaže si urno desno plat,
In glej! slepote tmina pogerne ga nakrat.
On plah očí pobesi — podnožje strašen mrak,
Na kviško jih oberne — nebesá čerň oblak.
Pomagaj, on zavpije, o derviš, uma kras!
O, vsmili se prijatia, poslušaj tuge glas!
Kar žugal si, je prišlo, zdaj skaži svojo moč,
Odreši me slepote, razjasni strašno noč!
Jez tega ne zamorem, mu un odgovorí,
Tu moja moč omaga, ti v božji roki si;
Prepozno je človeške skerbí — gorjé, gorjé!
Vladár osode spelje na tanjko , kar ti gré.
Imetje tvoje padlo v nečisté roke bo,
Ko sklen na ojstri skali v bodeče tróhe šlo,
Na šibrah bosta klala togota se in čert,
Pohlepu je izraslo , pregrehi bode v žert.
Pušave ropar pride, in tat, in tuj divjak,
Kot orel kljun o plenu razprostre roko však,
Zasramovaje tebe nevsmilen ta derhal
Razruši lahke misii, kar skerbno si nabral.
To grabljenja, o braté, je žalosten izid,
Pograbežu slepota, nasledniku neprie! ,
Obema blagostanja vse žive dni golost,
O nagnenju življenja spomína strup in ost.
Izreče in odide; kar žuga se zgodi,
Obropan un žaluje pri viru mnogo dni;
83
Popotnik zadnič pride, se všimli in peljá
V bogato mesto Bagdad berača slepiga.
Oda Bog.
Pričijočo pesem srao zavoljo njene neprecenljive lepote iz ruso-
slavjanskiga narečja posloveaili. Po naše bi se ji, znabiti, bolj priložno
reklo : „Pesem ali Oda v Boga — - ali Oda Bogu — ali Oda v
božjo slavo i. t. d." Tode mi mislimo , de deržeči se originalniga
uapisa tudi ne zaidemo , ké"r nam je čisto in gladko razumljiv in zraven
tega v sebi samim pevsko in modroljubno vrednost ima. Bog je pi"ed-
mét cele pesmi od perve do zadne besede , zatorej so po vsi pravici
imenovati sme: „Oda Bog."
Zložil jo je v rusko-slavjanskim narečji Gabriel Romanovič Der-
žávin, pevic glasovit, pogumen vojšak, visokovreden uradnik , zadnič
justicminister ruskiga cesarstva, v Kazanu 1743.1. rojen in umerl blizo
Novogoroda v svoji grajšini Zvanki 8. dneva Rožencveta 1819.
1. Neumerjočo slavo si je z njo pridobil. Urno je prestavljena bila v
mnogo evropejskih jezikov, po našimu znanju v latinskiga, poljskiga,
in britanskiga. Nar veci čast pa jo je v Ázii zadela — čast s ktero
se dosihmal gotovo nobena pesem evropejskih jezikov ponositi ne zamore.
Kitajski cesar, vladár — kakor se bere — cez blizo tri sto milijo-
nov podložnih , to je ravno tisti cesar, ki kmetijstvo tako visoko častí,
de po navadi in postaví vsako leto z lastnima rokama orje, brázde reže
in seje, jo je namreč v kitajski jezik prestaviti, na nar lepši kinežko
svilo z zlatimi čerkami natisniti in v veden spomin in premišlovanje na
steno svoje spavne izbe obesiti dal. Rekli bi tedaj , de bo tudi našiga
premislika vredna.
O našimu delu ne bomo veliko govorili. Však je gospodar svoje
sodbe. De se originálu primerjati ne more, je gotova in mi sami to
živo čutimo. Kdor je pa skúsil boriti se z junaško krepdstjo , z neiz-
mernim bogastvam , z bistrotekočo besedo in silovitim dúham ruskiga
jezíka , • je brez dvombe previžan , de prestavljenje iz njega v naše
narečje ni ravno igranje prazdnovavnih lenuhov, in ta bo ali z
našim delám poterpljenje imel, ali pa — kar še viši in živejši že-
limo — predragim našim bravcam z boljšim postregel.
O ti prostranstva neizméren,
V osnovi bitja saní čutljiv,
Vremen tečenja neprezéren,
Brez lica v treh osobah živ;
Edin in vedno dub. povsoten,
Nikolj začet, nikir stanóten,
Nikomur ved, izkaz, izlog;
Ki vse so sabo napolnuje,
Objemlje, stvari, ohranuje,
Imenovan ki nam je — Bog!
6*
84
Premeril oceán globoki,
Soštel bi pesk in zvezd oči
Modrosti bistre um visoki,
Le tebi mére, čisla ni!
Celo duhovam posvečenim,
Iz bleska tvojiga rojenim,
Ni moč prebratí tvojih knjig,
če v tebe misii derzno vprejo,
O veličanstvu tvojim mrejo,
Ko v večnosti preminjen mig.
Kaósa bitnost pretečeno
Iz brezdna večnosti pozval,
In večnost, od nekdaj rojeno ,
Si v sebi samim osnoval.
Po sebi sebe sostavľjaje,
Iz sebe lastnih sil sijaje,
Si svit, ki svetu je iztek ;
Storivši vse z besedo jedno,
Se prostiraje v djanju vedno,
Si bil, in si, in boš na vek.
Verigo bitij v sebi snuješ,
Jedinši v sebi vse živiš,
Začetek s koncam ti sklepuješ,
Življenje, smert dele, noviš.
Kot iskre vderajo, pospó se,
Iz tebe sonca tak rode se;
Kot zimske mrazne ure v zrak
Drobtince ivja blesketajo,
Se zibľjejo, verte, sijajo
Pod tabo v brezdnih zvezde tak.
Svetil gorečih milijoni
V nezmérnosti širín tekó,
Namena tvojiga zakoni
Življenjedarno luč lijó.
Pa té ognjene vse lampade,
Kristalov žarnih té gromade,
Valov kipečih zlat obroč,
Bleskeči jasni ti zrakovi,
Sviteči skupno vsi svetoví,
O tebi so — o dnevu noč.
Kot kaplica spušena v morje
Je pred téboj oblok nebes,
Kaj z mano vred očitno stvorje,
In kaj o tebi, kaj sim jez?
85
V nadzračnim oceánu zdatno
Če množim svete vse stokratno
Z milijonmi druzih — in če to
S teboj prímerím, derzen zdenja,
Je komaj malé pikce tenja,
In jez o tebi — nič celo.
Clo nič ! — Pa v meni ti bleskuješ,
In z veličanstvam svôh dobrôt
Ti sebe v meni obrazuješ,
Kot sonce v mali kapii vod.
Nič ! — Pa življenje v meni snuje,
Na kviško vedno me dviguje
Nesitih želj nekak občut;
On biti mora, duša pravi,
Prevdarja, misii, sklepe stavi:
Jez sim — tedaj in on je tud.
Ti si! — príroda oznanuje,
Pričuje to mi serca krič,
Kazum me tega úveruje,
Ti si! — tedaj jez nisim nič!
Vesoljnosti kolence mično,
Postavljeno v sredíno dično
Verige krásne člen sim tvoj;
Ker jenjal si stvarí telesne,
Ker dúhe si začel nebesne,
Si konce zvezal ti z menoj.
Vezilo svetov tak letečih,
Mejnik telosostvarenja,
Sredinopičje vsih živečih,
Začetna čerta božestva,
Gromovju z umam ukazaje,
S telesám prašno prenehaje,
Sim car, in rob, in červ in bog —
Pa tako čudovitno bitje
Od kod je prišlo? Jaseň svit je,
De ni storitba lastnih rok.
Iztok življenja! Blag daritelj!
Ti duše moje duh in car!
Izdihljej tvoj sim, o živitelj!
Modrosti tvoje slávna stvar.
Pravici tvoji voljno bilo,
De smertno brezdno prehodilo
Nesmertno bitje moje bi;
De v smertnost je moj duh ovil se,
86
In skozi smert bi povratil se
V nesmertje tvoje večnosti.
Razniotrenju de duše moje,
O večni Bog nerazumljiv !
Mogoče ni clo sence tvoje
Načertati, moj čut je živ;
In kér dolžnost je slavodatka,
Vmerjočim pa krepost le krátka,
Drugač ne morem te častiť,
Ko serce dvigati do tebe,
Pozabiti v stermenju sebe,
In blagodarne solze liť.
Novice bravcam ob novim letu 1847.
Quia aedificabit Dominus Sion et videbitur in glória sua. ■ — Ps. CL 17.
Leta tekočiga daj vam sreče obilno previdnost,
Mé pa Slavenje opôr živo naložimo vam!
Vsiga opáz priporočimo scer, čuvanje marljivo,
De se deležnika však zgodna napredka storí,
In domovini se lik pomnoži do sončniga bleska.
Gani se! komur je mar zahvale prihodniga vnuka,
Gani se! kogar je sram zasmehovanja rodu,
Ako bolí vas ošabnih besed ostrupeno žélo,
Vam če slavenske kerví v sercu pretaka se žar,
Z umam orožite se, ne bojte se znoja na čelu.
Bodi rečeno v spomin, osobám enako narodi
Glas pridobijo si dik, trud je in djanje pogoj,
Djanje in trud, veliké močí, ne zapeljeta nikdar,
Hrabro premagata vse, dvombe, pomude, zavid,
Vražnika serd in čert, soseda počasno pravico.
Dajal je sláve imé — o čujte junaki Slavenje!
Sužnimu trópu Západ, ko ga je blagu prištel.
Kažite mu, de sláva je čast nar viši pomembe,
De imenuje po njej čverstiga muzga se rod,
Ki se primerjati sme nar boljim od veka do veka.
Svoje pomote si svest, o ternu ni dvombe, bo zadnič
Vse kar je vašiga vam serca veseliga dal.
Trikrát je svet krivjčen, je slep, se zdrami v četerto ,
87
Trojno poverne potem dolge z obredi nakrat,
Samo cle vrednosti svit o njeuiu zmagľjivo zašije.
K njemu pa hoče se del, se hoče zaúpa v premožnost,
Tudi gorečih besed, kadar očestvo veíjá;
Urno tedaj kresavnike v dlaň, zedinite iskre,
Dajte zasvetiti luč, množíte, šírite plam,
Ino ne motite se, če pisano gleda protivník.
Nihče ne skrivaj plah osod posodila nemarno,
Zvesto oberni v obrest krásni Gospodovi dar,
De te trepet ne zvije in strah ob uri prašanja,
Ino prihodnih dni pravda ne sodi te zlo,
Hlapca nevredniga v noc pozabljenja vedno zavivší.
Ko se pokaže ti svit v obudu visokiga zretja,
Bodi besede oblast, bodi nmétnosti plod,
Urno príkaz vtelesi in daj ji lice slavensko,
Samo cle pravá je, glej ! ter bo goto vo v korist,
Misliti nihče nikar, cle to ali uno je prazno.
Kad imenitnika dom, al cerkve se žida poslopje,
Treba je mnogo rečí, pricl ne pokaže se koj ;
Kamenja, rud, železa, opék, orodja je treba,
Giblenja splohniga rok, voclbe prebrisanih glav,
Dobre namembe povsod, cle mojster opravke doverši.
Tudi národa otés je slavniga čina poslopje,
Serčno tesači tedaj, strežniki dvignite se!
Žile odpri globočine rudar, ozrí se po zlatu,
Jekla ne zabi o tem, cene junaške je znak;
Scer pa izročimo vse VelikimuMojstru višave!
Ne sodi!
Hiob — glava 38. 39. 40. 41.
O ti, ki slep osod vladár j a
Dolžíš krivíc, posíl in kuj,
Kak Jobu on iz tmín viharja
Govoril je, v trepetu čuj !
Gromovja hrum potihne plašno,
Begoči čas pozabi tir,
Ko nagloma pokliče strašno
Sleclečih slov ga v jak prepír:
88
Kje bil si ti, ko môjmu Bodi
Je hipno stan te zemlje stal,
Ko klili vsih stráni so plodi,
In nebu jez oblok sim dal?
Ti svit osod z besedo prazno,
Resnice ti kališ tečaj,
Zedini moč in silo razno.
Vjunači se, odgovor daj!
Kje bil si ti, ko z diham enim
Prižgavši zvezd neskončni broj
Svetilam sonc, nahip roj enim,
Naročil sim namen — pogoj?
Ko vriskale, pravil veséle,
So mojo čast nebes močí,
Ko mojih del visosti pele
Danice so, kje bil si tí?
Pôrodu kdo je morja stregel,
Ko vrelo je iz krila tmin?
Alj nisim jez nasprot mu segel,
In rekel: Stoj, nevihte sin!
Kdo dal mu je v mejnik bregove,
Zatisnil kdo je brezdna pah,
V oblak povil globín valové,
Ko dete v lík plenice rah?
Si zvezal ti plejáde kroga,
Je tebi pot svitlobe znan?
Te zore blesk, te jutro vboga,
Se klicu tvôm pospeši dan?
V obupu žej kdo roso blago
Planavi da in dež rodí?
Zaženi glas, alj eno srago
Iz rek višav prisiliš tí?
In moje boš namembe sodil,
Si svetu ti prišel na kraj?
Prostora krog naskriž prebrodil,
Si zmeril čas? Odgovor daj!
Si hodil ti po dnu globíne,
Alj njenih trum popis imaš?
Odpreti mar izide tmíne,
Alj smerti dom zapretí znáš?
Si zemljo ti prijel za róbe
In stresel vún hudobnike?
De nová vsa in čistá zlobe,
89
Ko perta lík slovela je.
Iinaš oblast ti roke moje,
Gromiš ko jez trepet in strah?
Oznani serd kreposti svoje,
In treši, daj! prevzetne v prah!
Kdo severu perute vsnuje,
Razbitja dih viharju dá?
Kdo v led in srež valovje vkuje,
De kaninja zid in tlak veljá?
Si snega ti premeril stanja.
Si vidil toč alj treska hrám?
Katere jez za dan mašvanja,
Za vojske dan gotove imám?
Zamoreš ti v obnebje seči,
In stisniti vedrosti zrak,
De sonca svit in krog blišeči
Pokrije tmin strašán oblak?
Zaženeš ti goreče bliske,
De mrak višav previhrajo?
Rečejo mar ti glave nizke
Vernivši se: Glej,Uuki smo!
Ti vmolknil si, ne ves odreči
Besede kar prašanju tim!
Kak hoče nek ti pravda steči,
Ko manjka prič in zroka vsim?
Ki pravdati se z mano včini,
Mu gré besed imeti saj!
S krepôstjo sil razum zedini,
Vjunači se, odgovor daj!
Ob uri tmin kdo petelina
Opomni, de se bliža dan?
Kdo jastrebu preživi siná,
Ki v gnjezdu skál zdihuje hrán?
Je páva rep mar tvoje maže
V lepoti boj kot mavra vnet?
Po morju perst alj tvoj pokaže
Žerjavu pot na bolji svet?
V pušavo noj nemarno znese,
Pozabši jajc in truda, glej!
Brez milosti na zrak ozré se,
In konju v kljub divjá naprej
Kdo vsmili se v pogín rojeníh,
Kdo varje spak nesrečne tam?
90
Zavetje jez in brán pušenih
Zdaj soncu jih zvaliti dani.
Postojne stan je gór višava,
Nje gnjezda trón stermeči kóm,
Do zračnih mej v obnebje splava,
Prevzetno zré na zemski dóm.
Nahip od tam jedí v prepadu,
V okrožju rek razmotri plen;
Se trudiš ti o njenim gladu,
Ji brusiš ti očesa sklen?
Rožlanja pik, armáde hrupa,
Trobente konj ne vstraši se,
Orožju trum nasprot se župa,
Kobilci v kljub poskočí slé;
Se spenja vnet, s kopitam bije,
Korak njegov je sip in lôm,
Kdo v serce žar in par mu vlije,
V čeljusti kdo restanja grôm?
Alj misliš ti, de jaslam tvojim
Se vklanjal bo rinoceron,
Navadam plah odrekel svojim,
In tebi s v prid oral ogón?
Iz tvojih njiv zdivjá gotovo,
V nemar pustí ti jarm in bič,
Kdo je razkril mu moč njegovo,
In tvoje kdo iskusti nič?
Boš levinji donášal piče,
Ko vije se rodivnih muk;
Alj plen lovil za nje mladice,
In varval jih stradanja tug?
Oprostil kdo je risu glavo,
Košuti čut slobode dal?
Alj nisim jez jim dom pušavo,
Berloge v last in hiše zbral?
Ozrí se v les na behemota,
Železo je njegova kost,
Neskončna moč je ledju dota,
Hrustanci so kositar gost;
Na kviško rep prostré ko cedro,
Popiti tok mu malo strah,
Kreposti vse je slavno jedro,
Ko jez velim — je bi vši prah,
91
Glej! levjatan je serca-kainen,
O tresku on ne gane se,
Iz nosa hlap, iz golta plameň,
Iz oka žig in žar mu vré.
Če včini bor, se morje peni,
Ko v kotlu lug in krog šumeč,
Končati vse živeče meni —
Zdaj mignem jez — in ni ga vec.
Izpusti jak besede pšico,
Račún mi svoj na znanje daj,
Do česar ti imaš pravico,
Kdo meni je posodil kaj ?
Vse moje je kar svet obseže,
Globín, višav gibanje vsih,
Oblast ko stik zvezdovja veže,
In tvojili ust posledni dih.
To reče Bog. — Prevdari pridno
O stisku tug besed spomín,
Če vse v korist ne steče vidno,
Ne zabi, de si praha sín.
De v tvoj namen prilično, krátko
Je tebi Bog nalógo dal;
Nebeško pak veliko pratko
Je pisal sam in sam le bral.
Začarana puška.
Ki Saveta bi vidil puško krásno,
Odrevenil bi čudeža zavzet;
Z obročki cev je kinčena opasno ,
Deset srebernm, zlatih je deset,
Košenih zvezd bleší se peta jasno,
Kot beli sneg svitlobe sončne vnet,
Od bata visi gostih čopov troje
Iz čistih svil rudečorožne boje.
Scer druge tud z obročki zlatnim jako,
In svilenim so Čopi kinčene,
Po Banjaluci puškarji enako
Vdelavajo blešeče zvezdice;
Pa kdo ti strelki dal krepost je tako,
De sprožlej však protivníka podre,
De vsaka krogla, ktera v cev ji zájde,
Gotovo tud SQvražno serce nájde?
92
In z Delimam, ki sploh previdno trojnim
Varením jeklu je vkovan grozil,
Z Arnavtam divjim, ki z oklepani bojnim
Klobučine ovit je šesťkrát bil,
In z drugim scer sovražniki nebrojnim
Je Sava se, vostinski beg, boril;
Kot pajčine predre stvarí kované,
Kot suhi list vareno jeklo zmane.
Njegova čast razlega se široko,
Od ust do ust v okrajni zadoní,
Vse keršeno poštuje ga visoko,
Stermevši del o puški govorí,
Mohamedanstvo ranjeno globoko,
Na levi, desni strana omedlí,
Zaupno ga domače ljudstvo slávi,
Sovražno se treptáje v miru spraví.
In glej! Davúd, vojšak ponosne Eame ,
Nar lepši Turk, nar hrabriši tačas,
V orožnici si krásno puško sname,
S cekini poln nabaše svilni pas,
Pod pazho citre zlatosvitle vzame,
Iz dvanajsterih nar milej ši glas,
Zapusti v petek banjaluške zide,
V nedeljo v grád vostinski samši pride.
Po vodbi viž prebira strune pično,
Vse deklice poslušajo ga kar,
Na miloglas oberne gódbo lično,
Vsih persi so britkost in zdih in mar;
Zapoje pesem od ljubezni mično,
Nastazija mu verže rožo v dar,
Mu rožo verže, k sercu rahlo segne,
Zarudi v líce in domú pobegne.
Zvečér ko mrak pokrije grád in gaje,
Stojí ob oknu hčerka begova,
Pod njim zazre Davúda tik ograje,
Ko brán zeleň je verta njeniga,
In ker se vkloni žeľjno na-nj gledaje,
Odpade ji rumena kapčica;
Davúd prispé, j o dvigne, in s cekini
Napolnjeno nazaj podá deklini.
Potem vesel na strune vdari svoje,
Tri viže jak iz glasa v glas derví,
93
Medenih ust od nje lepote poje,
Od plameňa, ki serce mu morí,
Od silenja ko želj protivné roje
Le v nje spomin zmagljivo zdaj vertí,
Občutke skrivne serca vse razkrije,
Na zadnje v te besede rak zavije:
„Sladko bitje, krásna divá,
Gani se Nastazija!
Ti si pevcu mude krivá,
Bodi saj mu usmiljena.
Glej, strašan oblak se niža,
Grom pritíska, piš grozí,
Toče strah, vihar se bliža,
Daleč krog zavetja ni.
• Oj, gorjé mi! iz višine
Tresk popali život moj ,
Pričo tebe plóh pogine,
Plóh in strele pevec tvoj.
Otmi rahla golobica,
Mično dete reši me!
V golobnjaku sivá tica
Drugu , glej , prijazna je".
In deklici o ternu serce bije,
De skorej se bijenja sliši glas,
Pod nedrijem diviškim si odvije
Sedmero vez, rudečosvilni pas,
Zaklepu okna sredek terdno vrije,
In konca dva pustí viséti v gaz;
Kot iverca po jelki v gnjezdo švigne,
Po pasu tak Davúd se v izbo dvigne.
„„Ah, tiho tiho, nihče de ne čuje,
Zgubljena scer, zgubljena sva obá!""
In tiho tiho se beseda vsnuje,
Tihejši zmir — in kmalo vmolkneta.
Potem ko dan petelin oznanuje,
Davúd nerád k odidu se ravná,
Prihodno noč verniti se, obljubi,
Ter prime pas in urno v mrak se zgubi.
Obljubi zvest se verne noč prihodno,
Se verne drugo, tretjo, vsako noč,
Na oknu nájde vsako noč ugodno
94
Privezan pas po mraku ferklajoč,
Veselo uro sreče sladko plodno
Rotí pri njej zvestobe se na moč,
In ker petelin zore vhod zapoje,
Ko divji lis on begne v skrilo svoje.
In peto noč prispé k deklini mili
Plahôte bied, kervav, oskrunjen ran;
„Hajduci, glej! so strašno me ranili,
In čakaj o, de vernem se na pian,
Tam bodo me, ko steklo zver, pobili,
Ne bo mi v prid ne bor, ne beg, ne brán;
Poslednikrat , o duša! te objamem,
Na vekomaj slovo od tebe vzamem.
Gotovo scer — če daš mi puško j ako
Očetovo — pomagano mi je,
Nevarnost bi odvernil lahko vsako,
Kot ovčji trop razdjal sovražnike,
In jutro spet in zmir in zmir enako
Ljubezni zvest obiskal tukej te;
Ah! moje ko bi serce ti poznala,
Morivko bi za dans mi v brambo dala."
„„Nikar nikar! — Nastazija zaprosi —
Ne terjati, kar meni dano ni!
Moj oče , glej ! obeta strašno zlo si ,
Vostinje skôr pogin, o puški ti,
Za dne tedaj jo zmir na rami nosi,
Po noci z njo v samotni izbi spi;
Gorjé, če jo, zbudivši se, pogreši,
Gotovo me v prepad vostinski treši.""
„Ne bati se — pristavi on počasno —
Glej, meni tud je krásne puške cvet,
Z obročki cev je kinčena opasno,
Deset srebernih, zlatih je deset,
Košenih zvezd bliši se peta jasno ,
In s čopi bat je svilenim opet.
Premení ju, podaj njegovo meni,
Na mestu nje pa mojo v izbo deni."
Nastazija besede ne odreče,
V danico vpre zakaljene očí,
Bledoba lic očitá ojstre meče,
Ko dvombe bor ji v sercu zdaj vertí,
Obilnih solz trepavnica zateče,
Pbraza lik bisernih srag blešf.
95
Davúd pa v dlaň ročice stisne njene,
In žalostno po kratkim inolku sklene:
„Vidim, vidini! ti se anaš,
Ti povračbe ne poznáš,
Potnika s pogledi panaš,
Ter ga v plen hajduka daš.
Vidim, vidim! čas doteče,
Zadnja ura bliža se,
Draga me oteti neče,
Hujši od hajduka je.
Verta tik sim serce svoje
Dal za rožo eno ti,
Verta tik zdaj rože tvoje
Pile bodo mojo kri.
O, plačilo! Bog presodi!
Kvár za dar mi vračba je —
Odpustím ti, srečna bodi,
Moja smert ne grizi te."
Nastazija trepavnice ne gane,
Brezdušen kip Davúdu skôr veljá,
Molčanja mrak mu skriva strašne rane,
Katerih zdaj nje serce trepetá,
Potem na krát ko serna kviško plané,
Iz rok mu zmäkne puško nagloma,
Ter v izbico očetovo podá se,
Po perstih gré, in sapo vleče na-se.
Tu Sava jak na vajšnicah počiva,
Kot prerok svet pokojne duše spí,
Na persi rah mu visi brada sivá,
Oglavja tik začaranca sloní,
V trenutju to premení ročná díva;
O djanju tim se Sava ne zbudí,
Le strese se, obervi v lok zavrhne,
In „Jezus Jezus" dvakrát milo zdihne.
Devica pak Davúdu plen izroči,
Od muhe ta do pete skúsi vse,
Nasloni bat, okroglo v cev zatočí,
Odpré celín, smodivnika naspé,
Na ponvi krov zatisne, ter se loči
Dovoljen od trepeče deklice;
96
Prihodno noč verniti se obljubi,
In prime pas in urno v mrak se zgubi.
Davúdovo pa puško Sava vzame,
Poznavši ne potehta je rekoč:
„Obilnost let zares me tréti jame,
Poteži se orožje skôr čez noč,
Alj trešiti v prepad neverné zmame
Imela bo ta roka zmĺr še moč." —
In sledno noč na oknu pas je zvesto,
Pa kaj je to? Davúda ni na mesto.
In glej! prepad neviht in vojsk odpré se,
Nasiten je strahú vostinski zrak,
Strapén vihar nevernih trum napne se,
Vojšakov dré iz Bozne siv oblak,
Kar verje v križ pobije in raznese,
Kopito kónj poruši znak in tlak,
Vostinji, glej! derhal se divji bliža,
Nar lepši Turk, nar hrabriši ga viža.
Kot oriplam obrača puško krásno,
Opanjen je nje bleska však zavzet,
Z obročki cev je kinčena opasno,
Deset srebernih, zlatih je deset,
Košenih zvezd bleši se peta jasno,
Kot beli sneg svitlobe sončne vnet,
Od bata visi gostih čopov troje,
Iz čistih svil rudečorožne boje.
Na konju zad pričuje v sivi koži
Nje silo tma ušes odsekanih,
Viharjeve hitrosti ta se množi,
Zamorcov pet merjočim reže jih,
Kér komaj on jeziček puškni sproži,
Je sprožlej tak peterim zadni dih.
Kot pajčine predré stvarí kované,
Kot suhi list vareno jeklo zmane.
In Sava beg vostinske vse junake
Pokliče v brán sovražniku nasprot,
Postaví vred pred mestám trume jaké,
Opomni jih premage prejšnih zmot;
Nastazija, de vidi zgodbe také,
Se v izbico podá nad hišni žlod,
In kér od tam gibanje vse pregleda,
Ji v sluh gromí sovražna ta beseda;
97
Állah kerim! Speší, speši,
Hrabri mozlim, pah in mah!
Križoverca treši, treši,
Hurá — psa kristjana v prah!
Proži puško! Smodi, smodi
Gjavru v nos požar in hlup
Iskre vsake blesk mu bodi
Baziliska divji strup.
Ne zanašaj, ne odlašaj,
Tvoj namen je serd in čert,
Bodi vrag alj blag ne prašaj,
Hurá, gjavra, hurá v sniert!
Klavci, žgavci, burje bratje,
Povabite se v gosti,
Križovercu strašní svatje,
Lite, trite kleto kri!
In še doní dražljive pesmi slovje,
Ko zgrabita se jezna vražnika,
Kot stermi breg pomorskih sil valovje,
Vostince tak obsuje turška tma,
Stojijo ti kot sivih skál pečovje,
Ker slap na slap in tresk na tresk divjá,
Po sto jih tam, po sto jih tuki páde,
Kje zmaga bo se vganiti ne dade.
Serdito zdaj se vspred požene Sava,
In ravno tud sovražni vodja tak,
Grozivši — dva togote vneta láva — ■
Protivniku namerja puško však,
Si svest de zmag je v njej navadna sláva,
Jo Sava brez pomude sproži jak,
Po žilah pa mu strašná groza sine.
Ko strele moč na ponvi v hlapu mine.
Potem sterlí voditel turške sile,
In Saveta zadene v persno kost.
Predré obok, mu sterga serčne žile,
Na herbtu vun prižvižga krogle ost,
Ta zveme v sip kamnite se gomíle,
Na ustnicah se ziblje duh mu prost,
In glavo berž mu čerň evnuh odreže,
Za berke jo na drog visok priveže.
Koseskijeve dela.
98
Treptaje zdaj začaranco v oblasti
Sovražnih rok zazré Nastazija,
V glavarju pak protivné zle pošasti
Davúda, glej! spozná nezvestiga,
Očeta v sip gomile vidi pästi,
Prigodbe stik pregleda hipoma,
Ne joka se, ne zdihne, zobe stisne,
V očéh ji sklep ko divji plam zablisne.
In urnih nog zapusti gorne hráme,
V orožnico očetovo hití,
Iz krasnih kit ovitke zlate sname,
Čelade kinč na glavo dene si,
Primérn oklep na rahle persi vzame,
Dvorezni meč desnica zavertí,
Ter osedlá konjiča barve biede,
In derzno se na zlato sedlo vsede.
Tomiridi so Gregi slavo dali:
Učila je Peržana beg in strah.
Od Marule Slovenke vsi ste brali:
Otevši dóm je vergla Turka v prah.
Vam pesniki zapeti bodo znali
O Vlasti in o českih deklicah.
Pa strašniši od tih je ona zreti,
Ko konja zdaj na boj derví k osveti.
Kot ojster piš previhra konj livade,
Netikan od kopita zdi se pian,
O čudu tim osupnejo armáde,
Delivši se vostinska stopi v strán,
Sovražniku iz rok orožje páde,
Ko gleda, terd stermenja, dir neznan,
In preden se zavé omot in čuda,
Nastazija se vstavi tik Davuda.
In kakor blisk ošaben hrast objame,
Okroži ga nje serda gled žareč,
Levico vpré v obok mu leve ráme,
Z desnico mu porine v serce meč,
„Nastazija" v britkosti smertne mame
Še zdihne on, potem ne dihne več;
Raz konja v prah telebi glava jaká,
Iz lepih ust ga spremi viža taká:
Vidi, vidi! golobica
Im a nohte orlove,
99
Njej povračba, njej pravica,
Strašno strašno! znane ste.
Tujče hrabro, tujče krásno,
Banjaluke svit in blisk!
Zvodil si ljubezen jasno,
Zvodi, daj! osvete stisk.
Glej, Slovenka ne odlaša,
Izdajavcu diha čert,
Bodi vrag alj blag ne prasa,
Hurá, gada, hurá v smert!
Klet in klet na vedno bodi,
Tvoja smert ne grize me,
Bog je velik, on presodi,
Moje delo greh če je!
Davúda smert pomembo trum ovihne,
Kjer vrisk je bil, trepeta stok divjá;
Davúda smert Vostincu serce vdihne,
Razkačen slon se vpré v sovražniká;
Davúda smert ko strup na Turka pihne,
In groze plen se vse v pobeg podá;
Kar urnih nog, se v daljni megli skrije,
Kar kasno je, alj mož alj konj pobije.
Nastazija pa dvigne puško čudno,
K vostinskimu prepadu z njo hiti,
Na skalni breg se brezdna vstavi studno,
Zakaljene pobesi va-nj očí,
Vojšaki v tem končajo delo trudno,
Pa grádu vrisk veselja zadoní;
In ravno vse nje slavo peti kane,
Ko deklica — z morivko v brezdno plané.
Ibikovi žerjaví.
(Po Schillerjevi: „die Kraniche des Ibikus".)
Pričijoča iz nemškiga jezika poslovenjena pravlica je greškiga
izvira. Ibik je bil imeniten greški pesnik , Polikelov sin iz Regje
v spodno italijanski zenalji. Živel je pred Kristusovim rojstvam
ob času Kreza inPolikrata v 54. olimpijadi. De je resnično, kar
se tu od njega pové, nam pricajo Svida, Antipater, Sidoni,
Plutarh in drugi stari pisatelji.
Í7*
iôô
Stari Greki (Gregi, Grérci, Gerki) so imeli navado, sniti se
vaakiga druziga leta na Korintskim , I s t m o s imenovanim medmorju.
Obhajali so tam v velicim gledišu krásne národne igre v čast pomor-
skiga bogá Posejdona ali Neptún a. Veliko bližnje sinerečje je
ternu bogu posvetjeno bilo. Tam so se pevci in pesniki s petjem , te-
kuni s tekam , vozniki z vozenjem pričo celiga národa skuševali. Zma-
gavec je bil visoko časten in z vencam smerekovim iz Neptunoviga
gaja obdarovan. K takim igram je bil naš Ibikus na potu.
Apol, pevski bog. — Akrokorint, imeniten grád na višavi
Korintskiga mesta. Heli, bog svitlobe in sonca. Od njega so rékli,
de vsaki dan celo zemljo na tanjko pregleda, zatorej vse vidi in ve.
Od g 1 e d i š a bravši se spomnimo , de greški teátri streh niso
imeli , in de so po dnevu , ne kakor zdaj po noci, v teatrih igrali. Iz
sedežev je Ijudstvo nad sabo, in krog sebe, na široko zrak in nebo
viditi moglo. Zatorej sta visoko sedeča I b i k o v a ubijavca že od deljec
žerjave zagledati mogla, preden so ti nad gledišnim predóram ali od-
pertjem, leteli. — Atika, Azija, Avlída, Tebe, Lakonija so
greške imenitne mesta in dežele bile. — Evmenide, Erinje grozne
boginje mašovanja, osvete, gotove povračbe in kázni. Kako strašne so
po greškim mnenju bile, berémo v pesmi.
Na pevski skus, na skus vozniški,
Ki na Korintskim bregu griški
Národ edini všili plenién,
Gré Ibikus, umetnih člen.
Apol mu dal je pevsko žilo,
Besede moč, jezika med;
Tak ves navdan z govorno silo
Iz Regje príde petja vnet.
Na hríbu že razmotri jasno
Akrokorinta sleme krásno,
Pobožné grôze stopi v gaj
Neptunovih smerečij zdaj.
Samotno tiha hosta vsa je,
Žerjavi le ga spremljajo ,
Ki v daljne južne tople kraje
Mračivnih kit na potu so.
„Pozdravím vas, prijazne tice,
Po morju bivše mi družice;
Za dobro znamnje vas imám,
Enaka je osoda nam.
Mi pridemo iz delj mrazótnih,
In išemo gostiven tlak,
Usmiljen bodi bog popótnih,
Ki tujca bráni zlih napak. u
101
In pridno se naprej pomika,
Že srede gojzda se dotika,
Tu vozko pot mu nagloma
Zaskočita morivca dva.
On ude v bor oberne lične,
Pa kmalo roka omedlí;
Napenjala je strune mične,
Nikdar samostrine močí.
On kliče v brán bogove, ljudi,
Rešitelja nikír ne zbudi ;
Če ravno v deljo seže krič,
Živečiga ni tukaj nič.
„Tak zapušen umreti imam,
Na tujim tu, ne žalovan,
Ker upa tud osvete nimam,
Hajduku v strašno rôko dan. u
In ranjen živo v prah telebi, —
Žerjavi zašumé na nebi,
On čuje, vid ne slúži več,
Njih krokotanja glas doneč.
„Žerjavi, oj, prijazne kite !
Ker druge priče za-me ní,
Morivce moje vé tožite!"
To réče — in v smert zaspí.
In truplo tam dobijo nago,
In kmalo pevca lice drago,
Oskrunjeno morivnih sil,
Spozná v Korintu gostomil.
„Kaj tebe, braté, nájdem tako,
In z vencam , glej ! smrekovim
Oviti tvoje čelo j ako,
Deležen sláve, mislil sim."
Plákaj e zbor gosteč to čuje,
In pesnikovo smert žaluje,
Vso greško zemljo tuga vžgé,
On sercu vsakim zguba je.
V sodiše vréjo serda vneti,
In cela množica hrumí,
De pevca se spomín osveti,
Moritelj toči kri za kri.
Pa kje je sled? Po znamnju kakim,
V okrožju zbora, v stisku takim
Kardel národa celiga,
102
Spoznati čerň zločin se da?
Je ropar bil, želján základe,
Alj bil je kak zavidnik skrit?
To Heli sam razkriti znade,
Ki vse posvetno dene v svit.
Znabiti de ošabne glave
Se širi v sredi greške správe,
In ker ga iše serda ost,
Se svojih del raduje prost.
Na pragu clo svetíš kljubuje
Mordé bogovam večnosti,
Se ravno v trumi napihuje,
Ki se v glediše tam valí.
Tu klop o klopi tik sedijo
Skôr odra stebri se všibijo,
Iz bliž, iz delj, visok obroč,
Narodi greški čakaj oč.
Done ko šum valov globocih,
Ljudí nabasan, se glednjak,
Ovinkov bolj in bolj širocih,
Dviguje kviško v sinji zrak.
Kdo vé iména, šteje rode,
Ki prišli so v gostivne zgode?
Iz Atike, iz Avlide,
Iz Tebe, iz Lakonije,
Iz daljne zemlje azijanske,
Iz vsih otokov prišli so,
In kôra pesme veličanske
V gledišu tu poslušajo.
Po starí šegi, modro, kasno,
Korakov merjenih počasno,
Iz dna stopivši zadniga,
Igravnico obhodi ta.
Tak smertna žena ne koraka,
Tih dom rodil pozemski ni,
Orjaška mera strašná taká
Človeško daljno prestermí.
Ledovje černa plahta bije,
Košenosuha roka vije
Žarečih bakel mračen plam ,
Kerví v obličju manjka znám.
In kjer na glavah po navadi
Ljudém prijazni kodri so,
103
Serdíte kače, divji gadi
Trebuha strup napenjajo.
Sukáje v krogu se ostudno
Zakrožijo popevko čudno,
Ki serce zgrabi grešnika,
V žareče spone vkuje ga.
Omamši svest, razum slepivši,
Erinna pesem zadoní;
Doní — slušavcu kri popivší,
In lirnih glasov ne terpí:
„O, blagor, ki se čist onrani,
Ki zmot in greha dušo bráni,
Mé bližati ne smemo se,
Življenja pot mu gladka je.
Gorjé nasprotno, ki skrivaje
Nakída si pregrehe zlo,
Mé hčere tmin, za vse plačaje,
Njegovih pét se primemo."
„In Če vbežati misii marno,
Za njim slede smo tam viharno,
Tekočo nogo vpletši mu,
De pästi mora v gnus prahu.
Tak tiranio ga brez nenanja,
Kesanje vse je prazno nam,
Naprej, naprej do mertvih stanja,
In zmir je naš — in tudi tam."
Tak pevši ples končajo Čuden,
Mertvaškiga molčanja studen
Leží na celim domu duh,
Ko de bi sodbe bil posluh.
In staré šege, modro, kasno,
Igravnice obhodši krog,
Korakov merjenih počasno
Zgubijo zad se v skrit oblok.
Je res alj sanj grozenje tako,
Treptaje prasa serce vsako,
In klanja se mogočností,
Ki skrivno sodi, vedno bdí,
Ki čudovitno, neumljivo,
Napleta temni klonč napák,
Globoko v sercu kliče živo,
Pogledu pa se vogne v mrak.
104
In čuj! — Iz gorne galerije
Zdej glas nakrat plašán zavpije:
„Ibikove , o Tímotéj !
Žerjave tam, poglej, poglej!"
In zrak pokrije nagla tenja,
In čez predór gledavnice
Mračivniga se mergolenja
Žerjaven roj poganja tje.
„Ibikove!" — imé štimano
Vsim persam novo vseka ráno,
In kot valovi v cinerk verše,
Od ust do ust prašanje gré:
„Ibikove, ki vir je pláka?
Ki umorjen je, žertva zlih,
Beseda kaj pomeni taká,
In kaj prikazen tičev tih?" —
In glasno bolj in bolj še prasa,
Prašaje zdetja sum naraša,
Vse ljudstvo kliče: „Pazite!
To Evnienídna sila je !
Imamo ga, ki ga je umoril,
Izdá se sam s klicanjem tim,
Primite ga, ki je govoril,
In zgrabite tovarša z njim."
Pa ta je komaj reč izustil,
Bi rad besedo v gerlu pustil;
Zastonj , — obraz od straha bied
Obložené veští je sled.
Pred sodnika ju ljudstvo tira,
V trenutju sta previžana,
In pričo vsih pravice skira
Poverne zlo morivcama.
Naprej, slavenski Jug!
Naprej, naprej, žareči meč osvete,
Slavenski Jug, junaška kri!
Naprej, naprej, postojne serda vnete,
V oserčje zmot, čez reke tri!
Čez reke tri v ostudni stan drakona
Ukáže vam očestva glas,
Zastavljena je tam slavenska krona,
Jiešite jo, je zadni čas!
105
Sej tujih mej preplavale ne boste,
Slavenska je ta zemlja vsa,
Sirov Madjar o bloclnji tmine goste
Preklal j o je v razcepa dva.
In Madjarsag* je sercu svete Sláve
Že tisuč let strupeni zob,
Izbite ga — in veličanske glave
Pognal bo v zrak slavenski dob.
Ne zabite nesrainniga psovanja,
„Nem ember toť'** Madjar veli;
Ne zabite na serbski zemlji klanja
Kovarskiga poslednih dni.
Pobiti so sinovi májke sivé,
Zasramovan je svet oltár,
Oskrunjene so vaše čisté dive,
Banata cvet — kervav požar!
Ne zabite tatranskih bratov slavnih,
Ki rešnika zdihujejo:
Ne zabite krivie viharjev davnih,
Sedajnosti príčina so.
Izročite tlačivniku plačilo,
Kervavi plod nebrojnih muk,
Recite mu, če kaj od več bi bilo:
Dolžan ostal je Svätopluk!
Osveta scer je Božja, pismo sodi,
In sodi práv, ni dvombe več;
Na vekomaj osveta Božja bodi,
Slavenski Jug je Božji meč —
Groziven meč obnašanju barbarskim,
Oskrunjenju slavenskih vad,
Trepet in strán zatiranju madjarskim,
Slobodi pak nevžugan grád.
Naprej, tedaj, žareči meč osvete,
Slavenski Jug, junaška kri!
Naprej, naprej, postojne serda vnete,
V oserčje zmot, čez reke tri!
Evropa nej razumiti se vadi
Slavenskiga junaštva glas,
Ker, prej ko se železa ost ohladi,
Bo dela več za nas in vas.
* Madjarska dežela, Ungarland,
** Slovan m človek,
106
Nemškutar.
Valovje napne se, Slovenja ne spí,
Viharju grozivnimu brambe gradí,
In dvigne perute iz praha;
Pa kamor oberne jih lep samolet,
Zavira namembe ponemčen izmet,
Ki kita clo kríža mu maha.
Na tihama braté povedal ti bom,
O tebi sramuje slovenskí se dom,
Sramuje se, votli nemškutar!
Germanja zatrobi in kakor veljá,
Slovenja primerni odgovor ji dá,
Se verlo in krepko obnáša;
V kavarnico stopí napibnjen kalin ,
Se vogne prevzetno slovenskih novin,
Po dnevniku nemškimu prasa,
Za tebe , budalo , nabrušen je meč ,
Nikdar ne poljubi Slovenka te več,
Zaverže te, votli nemškutar!
Presilnimu tlačenju priti v okom,
Napravlja Slovenija zedinjen si dom,
In neče se v nemško vtopiti;
Nasprotno modruje otujčen izbirk:
Zdaj ravno se praži na nemškim ocvirk,
Hitimo deležni ga bití!
Slovenja kovarnik zavidljiva ni ,
Zapovdi se ona devete derži,
Ter neče ga, votli nemškutar !
Slovenja slobodná potrebo spozná,
De soli domačo besedo vpeljá,
Besede slovenšine gladko;
Ožuljen učitelj pa briše si znoj:
Kaj bomo tradirali, misii, oj! oj!
Sej nemamo drujga ko pratko.
Učil je, ne zabi, Slovenec modrost,
Ko glodal še Nemc je medvedovo kost,
Se našlo bo, votli nemškutar!
Visoko pomenlive barve veli ,
Nositi sinovam Slovenja po tri ,
Rudečo in modro in belo;
Nasprotno ji šili nezvesti rojak,
Za modro rumeno, za belo oblak,
107
Terdivši de to bo slovelo,
Rudeča v ti družbi, prijatelj, je čert,
Rumena zavist je in černa je smert,
Za tebe so, votli nemškutar !
Slovenja, ne bojte se, rešena je,
Junaško namembe dosegla bo vse,
Odpadnika kljub je ne moti;
Le včasih oserčje ji serda kipi,
Iz čisté de matere snet se rodi,
In tako snetivca zaroti;
Ti tujcu nemarno si svoje predal,
Pod mizo njegovo boš trohice bral,
Podnožnica, votli nemškutar!
Viribus unitis.
(Ob príhodu presv. ces. Franc Jozefa v Terst 1850. 1.)
Osoda, glej! na bregu Jadre slávne,
Sklenila je mogočne sile tri:
Taľjanski um svitlosti starodávne,
Izkušeno Slavenstva hrabro kri,
Germanskih ved modrosti bistroglavne ;
Zvarila vse je v stik edinosti,
De svetu tak očitno znamnje dade:
Kam „viribus unitis" priti znade!
Po klicu tim se verlo breg obnáša,
Mogočni Terst namembe cil spozná,
Deržavi v prid, Evropi v kinč naraša,
Podnebjam trém teržestva cvet veľja;
Po vednosti le ude svoje prasa,
Ne gleda: kdo jim kerstne liste da,
Do Tebe pak zvestobo vsim naroči
In „viribus unitis" jo zvedoči!
In tak Ti dans veselo blagor vriska,
Iz tisuč pers Ti poje sláve glas.
Iz tisuč lic ljubezni plameň bliska,
Kreposti vse oberne Tebi v kras!
In če se kdaj poverne doba stiska,
Zaupaj, knez, in kliči zveste nas!
Ko skalnat breg valovju bomo stali,
In „viribus unitis" piš pregnali,
108
Visoka pesem.
Úvod.
V imenu svetimu, v imenu vsih imen,
Ki se mu vklanjajo kreposti tega sveta,
Ki vsim stvarem pogoj, ki cena je vsih cen,
Ozrimo kviško se v oblok Bogá Očeta!
V imenu lúči tmin, zmagavca besnih sil,
Ki smert objemši sam otél je svet pogina,
Ki hlad je naših ran, zdravilo vsih zdravil,
Napnimo gerla moč v imenu sladkim Siná.
In razvedritelja oblačné pameti,
Ki je od vekomaj modrosti čisté plameň ,
Obeh oseb izid, z obema v eni tri,
Zapojmo glasnih ust v imenu Dúha, Amen.
Oče naš.
Bitje čudno, bitje brez prilike,
Duh visok čez urna misii vse,
Ki v svitlosti večno rajské dike
Angelsko prespeš razumljenje;
Ki po zraku žarne krogle viješ,
Dih sladak iz cvétlice puhtiš,
Iz neviht življenja blagor liješ,
Blisku kdaj, in kod, in kam veliš.
Čudno bitje, bitje neizmerno,
Stvarnik, drug, in rešnik Oče naš,
Ki ta svet pomnožiti stoterno,
Ali v nič ga z migam djati znáš ;
Ki od sonc do mične trohe peska,
Od prahu do kralja vsih zverin,
Od kresnic do strašne lúči treska,
Vsim stvarem si vzrok in začin!
Nam si oče, vodja nam gotovi,
V blagoslov si dal nam siná clo;
Čujte vsi, deržave in rodovi,
Oče naš je sveto bistvo to.
Je naš oče, vir ljubezni žive,
109
Brez izjemka skerbno vsih straní
Nam daruje vsaki dan vidljive,
Dan na dan nevidne blagosti.
Kinč nam da podobe veličanske,
Nam prižgé v obrazu vida kras,
Čelu vcepi misii modrijanske,
Ústam da besede sladki glas.
Soncu vkaže: Brázde plod mu zbudi!
Roki : Vlij želečimu požir !
Zraku: Sap hladivnih ne zamudi!
Noci: Daj utrudenimu mir!
Bog ljubezni, oče vsiga sveta,
De sta nam, ki gline prah smo le,
V glavi um, in duša v sercu vneta,
Sláva vsa in hvala tebi gre!
Hvala cle veselja serce vriska,
Ko spomlad natvora oživí.
Sláva de v dolini solz in stiska
Cvetlic nam obilno dozorí:
De nam up nebeškiga življenja,
Krepki up veselja večniga,
V boju zmot, ko truda in terplenja,
K zmagi sklep, orožje v bitvi da;
De pregreh ob cvetju bič odlašaš,
Naše de slabosti prispoznaš,
Da! de clo zločinu prizanašaš,
Ter mu moč in čas k pokori daš.
Milost je, dobrota brez prilike,
To ljubav neskončna tvoja je,
Ktera v cvet razviti vse mladike,
Vsaki berst obdati s plodam htje.
Bog ljubezni, oče sveta tega,
Odpri tej molitvi svoj posluh,
Serca nam očisti dima zlega,
Daj, čez nas de príde snage duh!
Daj, de bi po uku tvômu bili,
Obernili v tvojo slavo vse,
De bi pot kreposti le hodili,
uistili serc, ko dečno serce je;
Daj de bi, ko zadná borba mine,
Nam očí zatisne mirna smert,
Tam za nas, nevredne tvoje sine,
Sveti dom nebeški bil odpert.
110
ÍL
Ki v nebesih si.
Razprostrel si svojim delám časnim,
Kterih ni prezreti svetu moč —
Tvojih dik in večne sláve glasnim —
Višnjev krog, zvezdiša poln obroč.
Lúči tma! — kter angel jih prešteje,
Ki ga um doseže zadne tek?
Kdo spozná, dokod, odklej so meje,
Bitja čas primeri kdo jim nek?
Iz deljav nezmerné te visosti
Pride dež in blagor plodnih ros,
Daj o svit nam sonca žarki prosti,
Hleba slad, jedil dostojni kos;
Pa zavré i grom iz te višave,
Sine blisk, strupene kače kip,
Lopi tresk na greha krivé glave,
Hipna smert njegov je rahli tip.
Tam slove po veri naši dečni,
Kteri so vtelesenja le všeč,
Tvojiga ravnanja domi večni,
Tvoj prestol, izvir, dozorje sreč.
Tam je mir, ki duša si želí ga,
Tam je raj in bitja pristni cvet,
Krona tam zaslug, prevena briga
Vsakimu, za blagor ki je vnet.
Tam si ti, milote poln daritelj,
Ki speljá po lastni volji vse,
Stvarnik nam podpora in učitelj,
Bič le tem, ki dobrimu se vpré.
Kraji tam so sladniga pokoja,
Kih zastonj pod soncam iše duh,
Tam je raj, nar višji sláva tvoja,
Sverha tam posvetno praznih muh.
Njega dni, ko mrak so bile glave,
Človek top ni pota našel sam,
Jasnul si osebno tmin gošave,
Kázal mu naprej, — in kdaj in kam,
Pervi par je čul íte govoriti,
Noeta si v brod otel potem,
Abrahám je slišal kaj htje biti,
Kot pred njim očak Metuzalem.
111
Jakobu pokazal je nasproti
Pot visok se v nebo polzno sterm,
Mozeta poklical je v samoti
V prid ljudem nakrat goreči germ.
Dávida od čede je peljalo
Tvoje clo na trón previdenje,
Drugim je v podobah rnero dalo,
Svetu vkljub doseglo pično vse.
Kar prižgal pa Kristus je svetila,
Jaseň je, dorašen umu svet,
Čudežev posamnih zdaj ni sila,
Uk njegov med čuda sam je štet.
Tehtnico le sučeš ti nad nami,
Strogo však presodiš berzni čin,
Tak závor si himbam in omámi,
Naših del do sodbe živ spomin.
Bodi zmir vodilo nam pravica,
Djanja cilj keršanstva blesk in prid,
Ravnanju podlaga le resnica,
Trudu vsim nasledi blag izid.
Bodi nam vse žive dni zagernjen
Samoprid in lastnolubja vir;
Kviško scer nenehama obernjen
Žarnih želj pobožno čist ozir.
III.
Posvečeno bodi tvoje imé.
Zadonite združeni svetovi,
Vse danice, zvezde vse višín,
Zemlje toki, morskih rek valovi,
Zraka piš, kreposti globočin!
Zadonite trombe kerubimske,
Harpe svete korov angelskih,
Zadonite pesmi serafimske,
Hosiana bitju bitij vsih!
Sveto, Sveto, Sveto — vedno bodi
Tvoje imé pravice silni Bog!
Na kolena zemlje vsi narodí,
Pojte — „Sveto, Sveto, Sveto!" — kro^
Sveto imé neskončniga spomina,
De častim te vredno, daj, o daj!
Posvečeno v dúhu tvôga Siná
Bodi tu in tam na vekomaj!
112
Ko se cvetje krásne tulipáne
Letnih dob iz popja zableší,
Ko svitlost prikazni še neznane
Nočni mrak obnebja preletí;
Ko na zraku zime jasno studne
Tisučerno zvezdic blesketá,
Se zavzame človek lúči čudne,
Serce mu stermenja duh navdá.
To pa je v blesku tvoje sláve,
Kar ob soncu žark planetni je;
Iz odsvita večne lúči pravé
Le utrinka biede iskrice.
In stermenje tebi zaderžali,
Pozabili tvoj o slavo bi,
Tebi ne češenja skazovali,
Vsih svitlob ki živo jedro si?
Bliža ki posvetni se visosti,
Ktera kot on sam je sanj in prah,
Hipno čut nápade ga slabosti,
Neželen mu sine v žile strah.
Močnimu ponižno se priklanja,
V blesku kron mu serce trepetá,
Se za čast zatiravca poganja,
Ki mu ljud za nohtam prah veljá.
Sláve pak bi tebi ne zapeli,
Ki si vse visosti vir in car,
Tebi, ki si oče zemlji celi,
Vsim stvarém, zvezdišu vsim vladár?
Ki ko strešeš rob obleke svoje,
Svitle te vse sonca zatemníš,
Al ko migneš, novih soncov roje
Iz kaósa vihrati storiš.
Sveto bitje, živi Bog ljubezni,
Tebi čast in perva dika gré,
Posvečeno v stranu in bojezni,
Posvečeno bodi tvoje imé!
Tebi le spodobi se češenje,
Tebi gre, de glasno vsih straní,
Te žival nezmerno mergolenje,
De te duh in praha sin častí.
Zadonite vsi tedaj svetoví,
Vse danice, zvezde vse višin,
Zemlje toki, morskih rek valovi,
113
Zraka piš, kreposti globočm;
Zadonite trombe kerubimske,
Harpe dične, ves nebeški raj,
Zadonite pesmi seraťhnske:
„Sveto! Sveto! Sveto! vekomaj!"
IV.
Vlada tvoja pridi nam!
Blagor kjer kraljuje splošne správe,
Snaga kjer si vsnuje tihi dom,
Sporá zmaj potuhne kruté glave,
Mir puhtí bratinstva cvetni kom.
Tam so res na zemlji tej nebesá,
Zgine tam nevolje siv oblak,
Slast odsvit je vsakiga očesa,
Človek tam je angelam enak.
Tam v izdaj šibkejšiga ne paži
Skrivni tat, ko gladni bistrovid,
Serčnih mer hinavšina ne kazi,
Bratú však marljivo množi prid.
Blagočut prijazna je beseda,
Dobročin namembe je izraz,
Na korist le bližniga se gleda,
Djanje kjer ukáže serca glas.
Vsih platí odmev je le ljubezen,
Polna je sočutja vsaka strán,
Človek clo namen lažnivih trezen,
Delám le pobožné misii vdan.
Je prepir, pa blagočutja samo,
V dobrimu kdo pervi stop dospé,
De od tam prostejši krepko ramo
Bratú v prid podati ročen je.
Dan za dnem preteče v miru gladko,
Hvale poln, molitvi posvečen,
Dela trud izide v spanju sladko,
V sad gotov pretvori se najnen.
Spolni se v izviru vsaka želja,
Sloga serc zedini družtva vse,
Solze so v očesu le veselja,
Tuge jok neznan človeštvu je.
Zgine duh nesložnosti, bojezni,
Vse navdá zaúpa jasni kras,
Koseskijeve dela c
114
Bog je cilj, príčina vse ljubezni,
Vedno le pravilo on za nas.
Vláde cvet, al že si ti med nami,
Vláde slad, al nas navdajaš mar?
Sta dosežna perhlo slabi rami,
Al sta sanj, za tu — nebitna stvar?
Žalibog! sta daljno proč od zemlje,
Naši po slepoti splašená,
Greha ki za kázni vir ne jemlje,
Napčno vsim priprosti uzrok dá.
Še temní pomotá naše glave,
Še razum závit je v gosti mrak,
Dih zastonj zaúpa v sape zdravé,
Strasti je igrača smertni však.
Istina, pravica, mož-beseda,
Prazni so in votli glasi še,
Le zaman po zmage znakih gleda,
Ki si zbral pravedno cesto je.
Kar velí zapoved vere svete,
Rani se na zemlji vsaki dan,
Urna dar, in milosti prejete,
Bo še dnes, ko nekdaj, zakopan.
Zgini ta napaka, mili Oče,
Vláde slad pravične dojdi nam,
Pravo pot ki vižati nas hoče,
Krepi moč do mračne meje tam;
Sveti nam prijazna luč pokoja,
Pervimu nekdaj namenjena,
Doba brez terpinčenja in znoja,
Brez pregreh in tug napadanja.
V.
Vlada tvoja zgodi se.
Bog nebes, voditelj sveta tega,
Stvarnik naš, ozvezdja in prahu,
Poln izvirk, príčina bitja vsega,
Večni duh uspeha in mirú!
Nedosežno, modro, blago bitje,
Snag základ, modrosti in dobrôt,
Vsim stvarém brez mere plodno klitje,
Rojstvo vsih ljubezni in lepot!
Od kresnic do bleska Kerubina,
Od perhnin do trupla sončniga,
■115
Vsih osup je tvoja veličina,
Vsim nagib le volja tvoja da.
Do mahú od cedre veličanske,
Do šeptanj od treska zlih vremen,
Spriča vse močí nam tvoje djanske,
Sjajni ert, veršine tvojih cen.
Ti velíš — blešeče krogle spejo
Hipno v mrak neskončne delje tje,
Zapoveš, in nove prederejo,
Lepših svit okrožje kinči vse;
Naročiš, in lúči neštevilno
Zalša ti obleke sončni rob,
Migneš le, nališpa se obilno
Zemlja vsa pretežena blešob.
Kimneš, de! — pretí nam doba treska,
Národ cel človeški trepetá;
Rečeš, ne! veselá ura leska,
Zemlja raj je plodni, srečna vsa;
Ti veliš, pozimska slaná skrije
V beli plajš gošave, polja, sad,
Zapoveš, in rahlo se razvije
Skrito vse v oživľjeno pomlad.
Bog visok nebes in sveta tega,
Tebi kdo primeriti se sme?
Sonca kras, bleskot okrožja vsega
Zgine v nič, ko tebe se zavé.
Iz globín, iz delje neizmerne,
Gleda te, ko mi, čistejší dub,
Miglej tvoj tajivne in nevarne
Razkropí, ko piš kardelo muh.
Bog visok obnebja, zemlje, sveta,
Vsih deržav, vladarjev, kraľjev car,
Vredno s čim častí te duša vneta,
Vmerlih kak prijeten ti je dar?
Samo to, de tvojiga kraljestva
V krogu se pobožno vkloni však,
V zvezi do nezmerniga posestva
Zjasni se pohlepnosti oblak.
Svet spoznaj, in tu in unkraj groba,
T voj o čast, in tvoj o visokost,
Bodi duh, al bodi perst-osoba,
Velikán, vladár, al kmet priprost;
Tebi gre, de páde na kolena
8*
iié
Pred teboj, kar gibati se zná,
Vláde však de tvoje tehta ceno,
Vse ji v prid do zadne trohe da.
Tebi gre, de tu v deželi skusbe
Prepusti se tvôm naklonbam svet,
Serca žar de čisti grešne gnusbe,
Živo zmir za tvoj o slavo vnet;
Tebi gre, de človek vedno meri
V isti cilj, ki tvoja mera je:
„Sreča vsih! prospeh keršanski veri!"
Ta namen, naš Oče, zgodi se!
VI.
Daj nam dnes potrebno vse.
Scer dajaš brez prosbe nam osebno,
Vidiš prej, kaj sila je, ko mi,
Ceniš kar je vsakimu potrebno,
Prej ko v njem se želja prebudí:
Daš otroku gladnimu v zibelki,
Kar mu moč izreči še ne da,
Cvétlici na trati, v gozdu jelki
Dojde brez besed zahtevanja.
Plod lanu, konopniga prediva,
Lišpa polj široko cvetni pian,
Žitnica bogata tik je njiva,
Polja krog prostrane hoste stan;
Trop ovac na pústini se pase,
Volne poln za zimski krúti mraz,
Vínograd oblóžen zreti dá se,
Blágora težak je žitni klas.
Tega'daš obilno sam od sebe,
Pred ko stisk potrebe kdo spozná,
Kaj tedaj nadlegali bi tebe,
Tvoj previd brez prosbe vse nam dá!
Tode ti ukážeš, de se prosi,
Rekel si: Prosite pristno me,
Vsakim po zahtevanju se znosi,
Le de v prid in snago dar mu je.
Človek pa spoznati vedno ima,
Dojde de po tebi vsaka stvar,
Sámodsé de svet ničesar nima,
Tvoj de je, kar pride, blagi dar.
117
Splošno se zedini v tebi krásno,
Vsemu si podpor, obstoj, izid,
Svetu tak oznani se naglasno,
Vse od tam, človeku vse je v prid.
Je tedaj spodobno, de se moli,
Hleba nam daruj za dnešni dan,
Nej doni zaupno vse okoli:
Manjkanja nam bodi krepki brán!
Nam daruj le to, kar je potrebno,
Ne preveč, ne kupoma, ne dik,
Tudi ne, kar bilo bi posebno,
Al celo le samoljubja mik.
Daj nam le, kar neobhodno terja
Časniga življenja silni stisk,
Krepki skit, ko kvara ost namerja,
Zdatni brán, grozí ko s treskám blisk;
Zmage vene, ko bor s pregreho žuga,
Vedri um, ko bliža se oblak,
V tebe up, ko nas napadá tuga,
Blažno vse premeni v srečo tak.
Tuje nam ostani sporno vrenje,
Nam neznan zavid in múke jok,
Mirno se premikaj nam življenje,
Čistiga izvirka rahli tok.
Bodo tak se snage vse združile
Tebi v čast , človeštvu v cvet in prid ,
Vsahnule nasprotne puste sile,
Sadja poln in sláve bo izíd.
Zdravje scer tvoj vedni dar nam bodi,
S tem pa tih in zadovoljen čut,
Vzame ki kar koli se prigodi,
Tvoj za dar, ne za naključbe but.
Blagor nas tedaj ne bo zapušal,
Nam bo vse darilo iz nebes ,
Milo ti to prosbo boš poslušal :
„Bog visok, potrebno daj nam dnes!"
vn.
Odpusti krivde nam.
Bog ljubezni, slika poterpljenja,
Milosti, pravice večni Bog!
Dnevno dolg naraša nam življenja, t
118
Sledni dan je širji greha krog.
Vemo res natanjko voljo tvojo,
Glasno nam v oserčju govorí,
Vbogamo pa rajši glavo svojo,
Redkokrat ki modro nam velí.
Mesto de krepost bi izvolili,
Verlo šli po stopnicah pravic,
Vmolknemo ko zloba rogovili,
Veterno al sledimo ji vštric.
Množtvo želj prešernih in pohota
Nájde pot do serca našiga,
Zgovor koj si skuje zla pomotá,
Ako vest privólenja ne da.
Bog visok ljubezni poterpljenja,
Milosti, pravice sveti Bog!
Našiga ne sodi tak življenja
Pično clo, kot káže zákon strog.
Ne plačuj po naši nam zaslugi,
Meri nam po lastni milosti,
Opri nas v omahanju in tugi,
Brata kot podpiramo i mi.
Skaži nam, ko zderknemo, dobrote,
Bodi lek, če stiska čut gorjup,
Vedri nas, ko žugajo pomote,
Zdrami vest, pretí ko greha strup.
Zjasni vid, v obleki ak sobolni
Skriti volk se bliža himbno nam,
Divji al ko vepar serda polni
Tik nasprot zakruli tu al tam.
Vsmili se, ko dobriga sovražnik,
Grešna sla, kalí oserčja čut,
Zlosti duh nam, blagodjanja lažnik,
Polzno pást nastavlja tiho ljut.
Kliči nas, omama ko presladka —
Kače kip — nam bliža skrivno se,
Ko v prepad oberne pot pregladka,
Spomni nas, vernitve čas de je!
Nas miluj, ko pravi sled zgubimo,
V igro klam le vid obračamo,
Čednosti ko lestve zapustimo,
Spolnimo telesu voljo vso.
Vsmili se, takrat Gospod ljubezni,
Proge teh napak odpusti nam,
119
Glav omôt, in serca zmede strezni,
Zgub de však pomembo vidi sam.
Tudi mi smo bratam odpustili
Čisto vse, M bercali so nas,
Zvezki zdaj med nami so le mili,
Vlada le dobrote blagi glas.
Blagor tem, ki ljubi, ki sovraži,
Sreče cvet, ki škodo nam želé,
Mira slad, ki preganjaje draži,
Dobro vsim, ki vrag nasprot stojé.
Dnes ki nas terpinči al ožali,
Bodi nam umirjen tudi dnes,
Jutro de zedinjeno se hvali
Strog vladár zadostenih nebes.
Tak se nam bo milo prizaneslo,
Kar veští nadlega rahli čut,
Sreča bo med nami sjajno geslo,
Djan ob moč kraguj lipavno krut.
vín.
Skusbi ne prepušaj nas!
Dobrih del po stopnici hoditi,
To nam je od nekdaj tvoj úkaz,
Ne dvomljiv, ne omahaven biti,
Bliža kjer zavodbe se izraz;
Kot junák poguma se napolni,
De stojí v boritvi krepki dob,
Vihri kjer, al množici nevoljni
Káže strog namembe ojstri zob;
Tako tud kristjanu je potreba
Paznosti, poguma in obrán,
Zraven pak, de blagor mu iz neba,
Prosbi v sled, Obilno je poslan;
Božji dar de ga, veljavna vera,
Čistosti, pravice krepki duh,
V oblú borb, vertečih se, podpera,
Strupa ga otmé posvetnih muh.
Redkokrat je človek srečen tako,
Brez over doverši de obhod;
Vsih skušnjav de ognil bi se jako,
Smertnimu ni dano od prisod.
Pa krepost, kaj bila nek bi vredna,
120
Ako bi brez truda prišla nam?
Ravno to ji je prikladá medna,
De vojak jo pridobi si sam.
Tode boj za zmago to ni igra,
Hteva moč, in tirja živ pogum;
Mik mesen je slika žrelu tigra,
Zmiraj ne premaga ga razum.
Bor začne in zatemni se duša,
Misii blesk obdá dvomljivi mrak,
Zmoten duh scer dvignuti se skúša,
Pravih pa namer ne nájde však.
Vsmili se, Gospod, ob uri toti,
Pošli nam primerjeno pomoč,
Krepi nas pogibelni na poti,
Kar pretí nesrečo, pihni proč.
Reši nas potuhe in zvijače,
Blodenja, golfije, vernih zmot,
Vari nas pod rožo škrite kače,
Zgini nam nestalniga pohot.
Z mečem daj nam bojevati vere,
Bráni nas napadá pravde skit,
Čistih mnenj, pogumnih iste mere,
Sledimo pravedne misii svit.
Cesta snag ostani nam podnožje,
Sercu mir tihotni bodi dan,
V tebe up nam varno je orožje,
Dela trud nečimernosti brán.
Bodi nam nevgugana pravica
Geslo zdaj, in zadni dih,
Vednoma medsebna govorica
Srečnih ur, ko časov pusto zlih;
Geslo nam namemba le nebeská,
Božji v dar in čin zaupanje,
Tako nam ne bo dosežba težka,
V sercu kar primernih želj zavré.
Hrabro tak, namere stanovitne,
Ko sicer je prostí božji dar,
Svitle te so krone pridobitne
Vsakim, ak premaga mu je mar.
Bog nam dá, ko molimo pobožno,
Njemu v čast oberaj en slab obraz:
„Vsmili se, te prosimo vsi složno,
Homatij |z grelnib otmj nasi'^
121
IX.
Htidiga odreši nas.
Čistosti nasprotne želje tega
Čuta nam premení, mili Bog!
Tako nas osnaži rahlo zlega,
Hudih muk nas vari in nadlog;
Volji ki pobožní, ter pravici,
Zmir nasprot z overanjem grozé,
Ko vihar pohlevni govorici
Za odvet sovražno le verše.
Zmoti nas potegni iz vezila,
Strupa strog opomni nas pregreh,
Ne ovré de nas obupa sila,
Djanju vsim cveteči daj uspeh.
Zrasemo de v dobrimu nakloni,
Boľji in modrejši dan na dan,
Milosti svepavne nas prisloni,
Bodi lek pomot in dušnih ran.
Manjšaj se gromada naše zlobe,
Čisti nam se cilj, in um, in čut,
Vsahnejo nej zdravju kvarne gobe,
Vmiri tak veští se rivec krut ;
Tak de spet zaúpaje pogleda
V blesk nebes napak oprosten duh,
Ker mirú mu ne kalí zaseda
Grešnih želj, pokoja strupnih muh.
Serd in čert, sovražtvo ne razdvoji
Zanaprej s prijatli, bratam nas,
Bližniga si želje však usvoji,
Sreča vsih razjasni nam obraz.
Vladajo nej čuti zlobe trezni,
Čuti snag, bogaboječnosti,
Čuti sploh keršanske le ljubezni,
Milbe duh človeštvo vse ovi.
Strašno zlo, nar hujši greha hudo,
Krivde je, napak in zlôb zavest,
Proč tedaj osnaženja zamudo,
Uzmimo čestila urno v pest,
Pervo pak zaúpanje je v Boga,
Drugo je molitve krepki skit,
Tretje sklep, oprostiti se zloga,
Ter pogum, in vedre glave sy$ 3
122
Sredstva te nas práv peljale bodo,
Trešimo de butaro verig
Mesnih proč, ko kužno duše škodo
Vdušimo posvetne želje mik;
Kviško de obračamo očesa,
Kjer je naš, pravednih kjer je dom,
Kjer za vse odperte so nebesá,
Hudimu ki pridejo v okom.
Daj mi glas, de zdatno te zakličem,
Daj zaúp , de voljno uslišiš me ;
Vero de prestola blesk dotičem,
Serce ak omame trezno je.
Vsim daruj usmilenja naznanbe,
De obup ne zmane serčnosti,
Nadá kjer veljavno čversto branbe
Šibkimu pogumu omedli.
Tak nam se vkrépila bo roka,
Zdramljen duh izvil se iz nadlog,
Serce tug oprósteno in stoka
Vriskalo bo k nebu: „Sveti Bog!"
Tvoja le nam volja bo pravilo,
Bežal proč od nas premagan greh,
Ti pa k nam se boš obracal milo,
Žarni dal po prosbi voljno vspeh.
X.
Tvoje vse na vekomaj,
Tvoje je, kar zemlja v lonu krije,
Tebi gre, kar slavniga rodí,
Ti si vir, ko sonca lesk zašije,
Vsim naslon, kar v oblú se vertí.
Tvoji so neskončnosti prostori,
Krog višav, skrivnosti globočin,
Tička čivk, in serafinski korí,
Lune svit, ko mrak ponočnih tmin.
Tvoje je vse vidno in nevidno,
Kar nebo, zvezdiše kar imá,
Dolzih dob, al hipoma izidno,
Malih cen, al čisla večniga.
Človek, čuj! Ne zabi! V roki vsako
Suče on, kar bilo je, kar bo,
Volja mu je tekla ravno tako,
Kakor je na zemlji za-te šlo,
123
Kaj treptaš, ko grom podnožje strese,
Piš divjá, neviht grozí vihar,
Vražtvo vré, končane snage zdé se,
Ter pravíc nikômur več ni mar?
Kaj derhtiš, hudobe ker zarotno
Krog in krog pogin al kvár grozé?
Bog bedí, med nami ni samotno,
On za nas in naše stiske vé.
Strah čemú? ak pusto je življenje,
Pot posut z bodečim ternjem clo,
Svet čerti pobožno tvoje mnenje,
Ko de bič grozitve bi bilo.
Groza kaj? ko sonce dneva zgine,
Kača tmin nasprot molí ti ost? —
Upaj, sin! to v krasnim cvetju mine,
Bog živí, in on le je krepost.
Kaj bahaš, ko ktera gladko steče,
Sláve vene ovije čelo ti?
Zvezdam ki vertenja pot nareče,
Ti za mig razjasnul je očí.
Bodi gíup, al bodi svitla glava,
Prah si le, ničesar le propast,
Ves njegov, — in njemu grede sláva,
Dvignul ak te hip je v motno čast.
Kaj groziš, ko serd napne ti kite,
V sercu ti zavré minljiv pogum,
Duh nakrat pokaže sredstva škrite,
Kih do tam opazil ni razum?
S čim protiš? Kar žarno te navdaja,
Te je le zadelo mem gredoč,
On je vir, od njega ti prihaja,
Samo Bog, le on je pristna moč.
Vanj tedaj oberni, duša tužna,
Upni gled, ko vse te zapustí,
Spred ko zad posvetna pretba kužna
S kvaram ti, s poginam clo grozí.
Vanj zaúp, ko vse bo spodletelo,
Teh naslomb vihar ti ne podré,
V upu tem bo boljšati se jelo,
Tudi zdaj on čudov Bog je še.
Upajmo v njegovo obračanje,
On razvil bo gladko klonč osod,
Vredimo prilično svoje djanje,
124
Vari však pregrešnih se pomot.
Tako bo življenje polno slada,
Vernul nam nekrivde bo se raj,
Tekla zmir pravedno sveta vláda,
Bogu v čast in slavo vekomaj.
Izid.
Očetu Bogu čast! doveršeno je vse,
Zaúp je v njega bil, podpiral mi je delo,
Gotovo, tu al tam, zibavno, slabo je,
Početje v sebi pak je krepko dno imelo.
In Bogu Sinú čast! njegov je blagor bil,
De perhli roki tej obneslo se je djanje,
On upanja me je, on stalnosti učil,
Pokazal jasno mi slabosti zemskih stanje.
Ter Dúhu svetim čast ! on krepil mi je moč,
Mi dal spoznanja je potrebno šibko mero,
Pobožnosti lesket v oserčja motno noč,
Podpihal vedno scer mi v jedru žarno vero.
125
Rusko - Puškinovih Petero.
Sang der sonderbare Greise
Auf den Märkten , in den Gassen ,
Gellend , ziirnend seine Weise :
Bin , der in die Wuste schreit.
Langsam , langsam und gelassen ,
Nichts unzeitig , niehts gewaltsam ,
Unablässig , unaufhaltsam ,
Allgewaltig naht die Zeit:
Thorenwerk, ihr wilden Knaben,
An dem Baum der Zeit zu riittelu ,
Seine Last ihm abzustreifen ,
Wenn er kaum in Bliithen prangt,
Lasst ihn erst die Fruchte reifen,
Zúfali dann die Aeste schiitteln ,
Bringt auch selber wobl die Gaben,
Die ihr ungestiim verlangt!
Chamisso.
I.
Ribie in zlata riba.
Pravlica.
Sivór nekdaj z babelo svojo staro
Pomorskih vod na bregu živel je,
Ribarstvu vdan za toplo leto jaro
Napleta mrež, ko zima lov ovré,
Kar je imel, orodja šibko šaro,
Kočure v kot je shranil lahko vse,
Starúha je pri pragu predla vidno,
In scer, se ve, de godernjala pridno.
Ribár nekdaj ribari po navadi,
On pervikrat privleče glen iz vod ,
Vtopí ko vlak na drugo v sladki nadi,
Pomorskih tráv je nekaj skusbe plod,
Zdaj potopí še v tretje lova radi
V globino sak, potegne ga na prod,
In kaj je v njem? Živahna zlata riba.
Po ribje s'cer, pa žlahtniga nagiba.
126
In glej, začne mu riba govoriti
Omikano in čisto rusko tak:
čuj, pusti v to nazaj me vodo iti,
Odkúp ti dani, kar le želiš ga, však!
To čuvši on ob um skôr hoče priti,
Opanjen ves in kipu clo enak,
Nalovil rib števila je veliké
Tedajni pak še ne podobne slike.
Dovoli on, kar prosi riba zlata,
In govorí v priliki teh besed:
Bog s tabo, daj, so ti odperte vráta,
Svobode se raduj valovja sred,
Ne mika me odkúp, in ne odplata,
Pustimo to in s tem zahvale vred,
Ak srečna si, to meni je zadosti,
Bog daj, de jo vbežim enako zlosti!
Potem staruh se verne k svoji ženi,
Ter ji pové, kaj se zgodilo je:
Verjela boš, poslušaj, težko meni,
Kar imam dnes ti razodeti vse,
Sem videl rib že mnogo; še nobeni
Ni bilo moč nagovoriti me,
Pa dans mi je v oblasti ena bila,
Ta je ko mi po rusko govorila.
Prijetno je ko jutra zor blešela,
Očesa so svitele se ko žar,
Škerlatne je plavavnice imela,
Obnebja blesk je bil trebuhu dar,
Danice luč na herbtu je gorela,
Tak bila je po vsem čarobna stvar,
Bil glas besed je ko diviško petje,
Príkazní pak oblika vsa — zavzetje.
Prosila je, de v morje naj se dene,
Ker voda le ji je prijetni dom,
Na suhim ji življenje v hipu zvene,
Straší j o zrak, drevesa, dol in kom,
Ponudla je blagá mi polne stene,
Z odrešbo ak jo zadovolil bom;
Sim bal se kaj, kar bodi si, sprositi,
Zastonj sem jo v slanoto pustil iti.
Nad ribičem staruha je zavpila:
O, tepec ti, o, gumpež, o, bedak!
Prilika tak ugodna ti je bila,
127
Da bil bi jo objel gotovo však,
In ti ta dar, nevkretna rogovila,
Prijeti le, clo ternu nisi jak,
Za novo saj bi prosil bil korito,
Ne vidiš, da je naše vse razbito?
Podá ribár do morskega se brega,
Na vod okraj oberne svoj obraz,
Zaklicati na moč se scer ne tvega,
Šeptaje le nagovorí talás,
Pa komaj ta zadet od klica tega,
Zatrese se valovja cel pojás,
In ribica do njega se prižene,
Ter prasa ga: Kaj ti želíš od mene?
On reče ji, še straha razun sebe:
Usmili se, začarana gospá!
Sem kregan bil, in verlo, zavolj tebe,
Staruha mi pokoja več ne dá,
Budijo zmir se čudne ji potrebe,
Po novimu koritu trepetá,
Ker naše se je staro ji razklalo,
Tedaj terdí, de ji koristi malo.
Odgovorí na to mu riba tako:
V nebo zaúp, in te skerbí na strán,
Korito vam je dano, novo, jako,
Bog daj, de bo potrebi vaši v brán,
In de razum zatré pohlepa spako,
Pohot de vam ostane clo neznan,
Ker ta zbudí po malim serd osode,
Ter navalí k izidu — kvár in škode.
Domú sivór se verne k svoji starki ,
Korito je že novo stalo tam,
Pa babi vžge se hujši v buči žarki
Ko prejšnje dni togote divji plam,
Kaj to je vse, zavpije, taki darki
Se vzamejo? Ti cvet neumnih klam!
Dremavs, bedak! Nazaj do ribe hodi,
Saj hišico, če kaj veljaš, ji zvodi!
Hití ribár nazaj na breg pomorski,
Temotno je valovje bilo zdaj,
Širok oblak, vihrav in čerň, zagorski,
Overal je svitlobo v senčni kraj,
Zakliče ribo, rahlo in po dvorskí,
Iz delje berž pripláva ta nazaj ,
128
Kaj žuli vas, marljivo ga popraša,
Kje te tiščí, kaj je potreba vaša?
Ji reče on globoko se vklonivši:
Ne jezi se, ne serdi se, gospá!
Staruha mi — poprej že kača bivši —
Sedaj celo počitka več ne dá,
Korito več, pohot le bolj budivši,
Ne vmiri je, je satan baba vsa,
Zemljanka zdaj ji ni dovolj veliká,
Lesena jo prostorna hiša mika.
Nič ne žaluj, je k ternu riba rekla,
Le verni se, podaj na svoj se dom,
Ta vama bo po volji pično stekla,
Osoda je že prišla ternu v okom,
Pa les je les, leseno ni iz jekla,
Sedaj sloví, zna biti zajtro lom,
Zatoraj je razuma treba vedno ,
De hrani se, kar je hranitve vredno.
Se verne on, domovja svoga iše,
Zemljanke ni, in ne od nje sledu,
Kjer bila je, obstenja krásne hiše
Prijazni lesk se razodene mu,
Kdo ribiča zavzetje vse popise,
Ko čudeže preceni také tu?
Staruha je molčé ob oknu stala,
In sem ter tjé očesa krog sukala.
Ko vgledala je svojiga sopruga,
Togote žar nakrat se hujši vžgé:
Dremavs, kričí, ti urna pusta kuga!
Lesena ta kočura, to je vse?
Ni našla se za mene lepši druga,
Ki bolj ko ta za nas pristojna je?
Le verni se, mi ni dovolj selanka,
Sloveti čem požlahnjena dvoranka.
Podá ribár do morskiga se brega,
Je búrna in nemirna voda zlo,
On zre v zátok, pa ne pregleda vsega.
Kar vidi ga, ni ribe v njem bilo,
Zakliče: še klicanje se razlega,
Ko vidi že iz delje priti jo,
In blizo zdaj marljivo ona prasa:
Kaj želje so, in kaj potreba vaša?
129
Ji reče on: Pomozi mi v ti šili,
Globoko se ji vkloni, clo do tal,
Še hujši zdaj mi baba rogovili,
Nikogar se še toliko nisem bal,
Občutke, ki poprej so sladkí bili.
Ponos ji je v spominu vse požgal ,
Selanka, to je rečica premala,
Htje biti zdaj gospá, bogata, žala.
Odgovorí mu riba te besede:
De zvemo s tem, al konec bo nadlog,
Poskusimo! Navadno také zmede
Zapletaj o se hujši le okrog,
Pohot cveté , ko nájde plodne grede ,
Pa — verni se, in s tabo hodi Bog!
Bo sčasoma se jasno razodelo,
Verjeti kaj dvoranki se bo smelo.
Domú sivór se verne k svoji stari.
Kaj vidi on? Visok ostolpen grád,
Na stopnicah staruho v lišpa šari,
Vse v žametu, na čelu šapel zlat,
Demantov poln ji venec kolobari
Nakrišpan grud, in zlo okinčen vrat,
In šolnički najdrajši karmeznice
Pokrivajo olišpane nožice.
Služabnikov je bilo krog veliko,
In ona jih poredoma lasá,
Nagovorí sivor ošabno sliko:
Me veselí, si blesk in krasotá,
Bog srečo daj, po smerti večno diko,
V pokoju tak se preživeti dá. —
Pa ona še odgovora ni dala,
Koj k delu ga v konjušnico poslala.
Tak stekle ste po redu dve nedele,
Staruhe gnjev naraša v enomér,
So zbadati j o žeľje višje jele,
Zaropotá ko včasih ljuta zver,
Nakrat možá pokliče spet od stelje,
In mu velí, naj gre do ribe v dir,
Ker ona več dvoranka neče žiti,
Kraľjica zdaj mogočna hoče biti.
On reče ji, ko sliši te besede:
Te vjedla je morde tarantula,
To mervico možgan ti satan zmede?
Koseskijwe dela.
130
Navdana si toposti, blodnje vsa,
Ne veš, ne kdaj, ne kak, ne kam se vsede
Mogočnik in posneti misliš ga?
Naklanjati sim želel ti dobrote,
Ne grem tedaj ti prositi šramote!
Ko kušar je staruha se jezila,
Možá na moč berljuznila zaúh:
Se meni vpreš, ti kmečka rogovila,
Dvoranki clo, nevkretni zavalúh?
Zavedi se poprej, ko treši sila,
Le k morju koj, ne bodi umu gluh,
In če ne greš, pomagati bom znala,
Prinuditi, primorati te dala!
In k morju spet se stari mož odpravi,
Je bilo clo temotno morje skôr,
Klicaje ribo se na bregu vstavi,
Vaíovja zré pod sabo ražni spor,
Koj ribica v začetni že naplavi
Mu pomolí glavico čedno gor,
In prasa ga: Kaj k meni te prižene,
Kaj treba bo, in kaj želiš od mene?
Na to sivór: Sam zlodi bábo šunta,
Poslušaj me, jeziti se nikar!
Hudoba ta se vedno z mano punta,
Ta šestiga ni dneva božja stvar,
Izverstna clo bi v peklu bila lunta,
Za vpaliti desetkrat hujši žar;
Dvoranka — to sedaj je ne nasiti,
Kraljica —^ da! kraljica hoče biti.
Nič ne žaluj, mu reče riba zlata,
Le verni se in bodi s tabo Bog,
Nej vladati poskusi stvar košatá,
Več tacih že je vidil svet nadlog,
Dežele, v kih je dnes nekoljko blata,
Semirama nekdaj je tresla v jok,
O druzih pa, ki mlajši so, molčimo,
De več jih ni, o tem se veselimo,
Se verne mož domú k ošabni stari,
Pred njim stojí visok cesarski grád,
Po izbah krog staruha kolobari,
In ravno kar na stôl se vsede zlat,
Ji strežejo baróni in bojari,
Obilná hrán je mize vsaka plat,
131
PeneČa je šampanjka verlo tekla,
Dva pridna zmir iz buč zatike vleklá.
Kolačke je medene prigrizvala,
Po ž veku najhitrejši je bila,
O vratah je telesná straža stala,
Od glav do nog v orožje vtaknjená,
Kresavnike napete skôr deržala,
Pripravljena je k bitvi bila vsa,
To vidši in de vse se ji priklanja,
On misii — to gotovo se le sanja.
Stermí, treptá, do živiga oplašen,
Nekoliko se bliža starki plah,
Blišobe pak enake ves prestrašen
Se verže nem, brez govorjenja, v prah,
Je čudež bil v okrogu scer razglašen,
Gledečiga pa vendar zmane strah:
Bog živi te, on reče ji, kraljica,
Bi rekel, zdaj dovoljna bo dušica!
Staruha pa pogledati ga neče ,
Ponosno, da! ošabno se derží,
Ne gane se, besedice ne reče,
Z očesom le, nej spoka se, velí,
Dvoranov koj nekoliko priteče,
Popade ga in dvigne, zavertí,
In zdaj derčí ribar iz ráme v ramo,
Kot oblička ob igri z jame v jamo.
In zunaj, koj pri pragu, so vojšaki,
Zaúšnic tam nabira vážna je,
Ker niso le v pobitju vraga jaki,
So šále jim tih sort prijetne vse,
Grohót, prikor, zasmeh so bili taki,
Priličniga ni slišal nikdo še,
Derhal kričí: Boš vedel zdaj, da posla
V deržavi ni pripravniga za osla!
Vertí se čas, za tednam teden steče,
Staruhi se priskuti vláde čast,
S to aboto se več pečati neče,
Spoznavši, ta de ni življenja mast,
Spet iskati moža sopruga reče,
Poslaní koj dobijo ga v oblast,
In ko pred njo stojí v dvoranov množí,
Občutke mu staruha tak razloži:
132
Podaj se tje do ribe, jo pozdraví,
Povej ji tak, vladanje mi je všeč,
Pa kraji ti za mene niso pravi,
O čudežih oblast je moja reč,
Pomorska moč o ribah mi je v glavi,
In tvoja bo motavka mojih sreč ,
Kar hotla bom, to bom ji ukázala,
Po celimu jo morju pošiljala.
Úkazu tim ribár se ne protivi,
Gotov dovolj, zastonj de bilo bi,
Pokorno se príklone babi krivi,
Na morski breg do ribice nití,
Viharja znak, oblaki črnosivi
Pokrivajo obnebja vse straní,
Na kviško se valovja spor dviguje, •
Z vetrovi vred togote divje hruje.
On ribico zakliče kakor vada,
Pripláva ta do brega, prasa ga:
Imela kaj bi duša tvoja rada,
S čim služiti bi ti zamogla ja?
Vklonivši se nadloge tak razklada
Ji ribič zdaj, in riba sluh je vsa:
Kar več ne vem, kak bi obracal z bábo,
Dovoli mi, de se pomenim s tabo.
Kak pridemo v okom enaki zlosti?
Poslušaj me, serditi se nikar!
Kraljica, to sedaj ji ni zadosti,
Nad morjem clo htje biti gospodar,
In tebi, da! clo tebi, ribi prostí,
Ukazati, to je gerdobi mar,
Kar sanj bo dal, to misii vse dognati,
Po celim krog te morju pošiljati.
Ničesar več na to ni riba rekla,
Nakrat okrog je obernila se,
Nevoljna vod valové z repám spekla,
Ter zginula v globino morja je,
Oterpne on, ko de bi bil iz jekla,
Kaj tacega se ni zgodilo še,
Klicaje tam po bregu samši hodi,
Na zadnje pak, de je zastonj, presodi.
On verne se merčljiv do svoje staré.
Kaj vidi zdaj? Dvoranov, grada ni,
Stražarjev ne, nič več ponosne šare,
13S
Poslopja ne, hrumenja ne ľjudí,
Kočura streh nasprot molí razpare,
Na pragu tam staruha spet čepí,
Razklano vse pred njo in zlo razbito
Ležalo je, ko nekidan, korito.
n.
Kavkazki vjetnik.
Pervi del.
Po pragih koč in ob ogradah
čerkesi dnes brez del šedé,
Neskerbno ropnih o napadah,
O bojnih brigah govoré.
Z lepoto gorskih konj bahajo,
Za raj veljá jim delapust,
Presilenju ko slavo dajo,
Je slad iztok medenih ust.
Poslavljajo junake svoje,
Njih budni um, prekanenost,
Kak bistro pušk jim strelba poje,
Zadene kak pušice ost.
Vasí požganih se ne zabi,
Lepote ne ujetih žen,
Kar mem gredé se scer nagrabi
Od dragotin visokih cen.
Tak teče sem ter tjé beseda,
Po zraku plavá lune krog,
Nakrat Čerkes, osoba bieda,
Med nje pridirja urnih nog.
Za sabo v zadergi privleče
Mládenca ravno vjetiga,
Tu, nate Rusa! vriskno reče,
Na krik sosedstvo skúp vervrá.
Ostopi ga na moč grozivši
Ta ljuti rod, zaton pravic,
Jetnik, pobit in ranjen bivši,
Molčí med njim kervavih lic.
Ne vidi zlih pestí grozíje,
Ne sliši kletve strašne njih,
Mertvaški senj ob glavi vije
Mu púst oblak dozdevkov zlih.
134
Razjasniti se dolgo neče
Jetniku ta omotni mrak,
Poldnevno že ga sonce pece,
Na nogah je že v selu však;
Sedaj se mu poverne tudi
Zavedenje življenja spet,
Odleže, kar ga v sercu grudi,
Je vnovo čut nekoljko vnet.
Slabotni gled okoli suče,
In vidi nedohodnih gor
Neprezretljive snegov gruče,
S tim upanja otetbe vmor;
Za hribam hrib, za goro gora,
Od pustili spred pustejší zad,
Čerkeskih tak slobôd opora,
Sovražnikov Evrope grád.
Verig de strah za hip ne zabi,
Rožljajo tje, bi djal, na pih,
In groze stisk, to čuvši, zgrabi
Ob gerlu ga, de vpré mu dih.
Ta glas mu strah ves razodene
Od pervih ur do zadnih dob,
Tolažbe cvet mu v migu zvene,
Ak misii le: Čerkeski rob!
Pri plotu terno ve ograje
Tik sela vjetnik sam sedí,
V gošavi kermo nabiraje
Raztrošeni gorali vsi,
Kavkazkiga ni zreti siná,
Širjava vsa molčí pred njim,
Dolin, planot in gor višina
Razpenja se o kraju tim.
Ni viditi vasí, ne sela,
Samotnih ne v okrogu hiš,
Le jednoličnih trat dežela
Ti káže v delji združen bliš.
Med njim se sveti cesta gladka,
Ki pelje proti severju;
To vidši se opomba sladká
Zbudí v spominih vj etniku.
Ta cesta pelje v ruské kraje
Kjer živel je mladosti dni,
Veselja čutil perve slaje,
Ljubezni perve radosti;
Pa tudi strah, skerbí, terpljenje,
135
Ko zgrabi čaša búrni tok
Začeto, nježno še, življenje,
Potegne mu razcvet iz rok;
De vgasne up, tolaž, veselje,
Kar scer mu slast al drago je,
On clo prememb na bolji želje
Globoko v serca hrám zapré.
Poznal je svet in zle namene
Lizunov in kovarnikov,
Prijatie brez veští in cene,
Ljubezni sanj clo negotov;
Spoznal ko varne je nápade,
Pretehtal bliš krivie, praznot,
Dvoranskih besedí oslade
Je slišal, žalibog, povsot.
Odstopnik sveta, drug prírode,
Zapustil je domovje zdaj,
Z veselím upanjem svobode
Obernil se v neznani kraj.
Pa vsim je kone! — Ni ga na sveti
Zapaziti več upanja;
Clo vi, tolažbe zadni cveti
Ste vsahnuli, izdali ga!
Jetnik je on! — Z glavó na kameň
Prignut želí, de vgasnul bi,
Ko dneva svit življenja plameň,
In prišla noč mu večnosti.
Že merkne sonce za gorami,
Potihne v hosti kôscev hrup,
Primahajo domú s kosami
Leskečmi vsi Čečenci skúp.
Vse oživí po bornih hišah,
Unetijo se ognji rah,
Zavrejo piskri po ognjišah,
Potem je vžito vse na man.
Polagoma šumot odjenja,
Zavito v mir je selo vse,
Vesolniga počitka tenja
V okrogu zdaj razpeta je.
Iz gorskih rup v omračnim blesku
Šumí navzdol peneč potok,
Bregovja verh, soseden tresku,
Stermí v oblak, še čez visok.
Cel Kavkazus je v sladkim spanju,
Le lune svit na nebu bdi;
136
Kdo moti pa v samotnim stan ju
Jetnika zdaj o polnocí?
Molčé se bliža; tiho stopa, —
Iz sanj zbudí se Rus nakrat,
Skôr misii svest si ni, in šopa,
Divie o zré pred sabo stat.
On gleda, tuhta — — to je zmotá!
Za bitje vzeti to, — ne gré,
Prikazen je, dozdev, praznota,
Predrami se in zgine žé. —
Divica rahlo se približa,
Visoko de telesa rast
Pomanjša, se nekoljko zniža,
Skudelice podá mu slast.
On pa jedila kar ne vidi,
Posluša le besede glas,
Ne misii, kaj telesu pridi,
Zagledan ves je v nje obraz.
Jezika scer še ne razumi,
Pa njeni gled in lica žar
Svedočita, de kar ne sumi,
Deklé je vse njegova stvar.
Se zdi, de mu pogled veleva:
„Oživi!" in poprešna moč
Se v udih koj mu razodeva,
Ter dvigne se jo vbogajoč.
Pokornik volje tako milé
On kupico izprazni clo,
Življenja čuti č ver ste sile
De v jedru duše mu zavró.
Potem nasloni težko glavo
Na merzli kameň tužno spet,
Pa vnovo zmer okó berlavo
Do deklice namerja sled.
Deklina tiho, brez besedi,
Jetniku tak sedí nasprot,
Ko bi htela, o pogledi
Oprosti on de se plahot.
Zdihaje včasih kaj izreče,
In káže de je v sercu bol,
Solzá potok o tim ji steče,
In mik je vsa, sočutje zgol.
Za dnemi tak so tekli dnevi,
Previdno v spone zakôYan s
137
Verige vlači v britki revi,
Jetnik o čedi vsaki dan.
Temotne hladne gorske jame
Ga varjejo vročin nezmér,
Ko lune blesk potení prevzame
Kazjasnenje poljan z večer,
Iz senčniga pristopi gaja
Čerkesinja, prinese mu
Različne zmir utehe slaja,
Kumisa, kaš, pijač, medu,
Navadno z njim uživa tudi,
O tem prijazno gleda ga,
Mu misii tak obilno zbudi,
Izreči kih plahost ne dá.
Mu pesmi gorske poje včasih,
Tak žalostnih in milih viž,
De v njenih ust ganljivih glasih
Razkrit je ves ljubezni križ. —
Tak tujiga jezika vadi
Se dan na dan igraje Rus,
Prikúpi de se divi mladi,
Ne opusti izreke brus.
In ona iz ljubezni žarne
Opravlja vrad učitelja,
Pa njemu, ah! ljubezni parne
So leta sanj za vekomá.
Te strasti on sedaj ne čuti,
Se zdi mu le neslaná reč,
Mordé straší spomin ga ljuti
Nekdajnih sklin, ki ni jih več.
Na nagloma mladost ne mine,
In sreče up ne stli na mig,
Nečakano veselje sine
Večkrat v osír skelečih brig.
Le vas, ljubezni pervi cvetki,
Življenja slad, opombe raj,
Vas, dragotin briljanti redki,
Ko zginete, ni več nazaj!
Se zdelo je, de se navadi
Počasi vjetnik sužnih dni,
Na videz on otetbe nadi
Nastopa v čut ne pripusti.
Ob uri juterne prehaje
Po golih stenah živih skál
Upira v nedohitne graje
Bregovja vid in misii žal,
138
Rumenosvitlih, belosivih
Gorá nebroj stojí pred njim,
Visokih tak, de misii živih
Do verha ne dospejo vsim.
Veršine trón snegov so večnih,
Bi vidil bil jih clo Ódam,
Če v letih bi njegovih srečnih
Se sivček bil sprehajal tam.
Med njim orjak stermí v nebesá,
Dvoglavni Elbrus, velikán,
Závit od zgor do sred telesa
V kolor leden morivnih slan.
Velikokrat pred hujšim treskám,
Ko je grozil že v delji grom,
Nasprot se je žarečim leska
Nevihte vsedel Rus na kom.
Ä Je gledal pod-se v zlo vervranje
Sopara in prahu vertín,
Ko jeleň clo navadno stanje
Pustivši spe v berlog skalín;
Ko v gnezdih orli se splašijo,
Kričaje v zrak se dvignejo,
Goveda groze ostermijo,
Restanje konj očitá zlo;
In nagloma steržen oblakov,
Iz toče, ploh in strelnih kač,
Po sredi gorskih tih orjakov
Izlije svoj togotni plač;
Verhovja však svoj hudournik
Derví navdol od gruč do gruč,
Dokler ne vpré vsezmožni durnik,
In pošle spet nam sonca luč.
Jetnik se v brambi gorske špilje
Neviht rohnenja ne bojí,
Zastonj vihar napenja sile,
Vetrov nemoc ga veselí.
Scer je budil ta národ čuden
Jetniku našim radoved,
Pretehtati do pik ni truden
Navade, vero, žitja red.
Gorjancam tim narav prírodná,
Gostinba, strast, vojaški žar,
Je bila mu po vsim ugodna,
Tak dlana moč, kot brambe mar.
Je včasih gledal ure cele
Čerkesa, ki ko zračni blisk,
Al treska nedohitne strele,
139
Zbudivši vsih pohvale vrisk,
Orožja poln naroč obleke,
Kosmato kučmo glave krog,
Derví Čez kom in dol in reke,
Po klancu v hríb, ob steni v log.
V stremena vpert, naprej pripognen,
Pritisnena komolca v strán,
Overam tak drevesnim vognen,
Letí ko v beg po vragu gnan.
Tak vadi se na boj zarana,
In konja tud izuri v tem,
Ko príde čas nával in braná,
Pripravljen že in kos je vsem.
Ob levi zmir je sablja britka,
Nej v borbi je, nej bo domá,
Mu treba ni mirú, počitka,
Vojaški žar je duša vsa.
On ne pozná težkote ktere,
Vse jedno mu, al jež al peš,
Clo v cimi že zdrobí overe,
Nasprotja so mu igre ves.
Vsikdej enak, vsikdar pogumen,
Bogastvo mu je konj edin,
Clo ta, bi djal, je v borbi umen,
In Kavkaza resnični sin.
V pomanjkanju je ta učitelj,
Zna stradati in je vesel,
V nevarnosti gotov spasitelj,
Skakona ni kozák še vjel.
Med skalami se z njim potuhne,
Neznatni kot mu je zadost,
Na enkrat von ko strela puhne,
Ak bliža se popotni gost.
Pomerí, sproži, v cilj zadene,
Začeta le, je borbe kraj,
Ter k sedlu berž jetnika vklene,
Ter huj! čez hríb domú nazaj.
Naprej se konj poganja urno,
V nevihti kot viharni blisk,
Čez hríbe, jame, brezdna burno,
Derví junák, se sliši vrisk.
Ne vstavi ga ne germ, ne hosta,
Ne polzni pesk, ne sterm prepad,
Ne kom, ne dol, ne suma gosta,
Vsim tim je kos, vse to je zad.
Razlega krog se ropotanje
Kovamh nog restanja sred,
HO
Tak svojim dá príhod na znanje,
Vse krog zbudí se radoved.
Če kak potok dereč ga vstavi,
Je koj goto v, pripravljen, smel,
Se zakadí v vertín deravi,
Ko de bi tek takrat začel.
Popotnik se vtopi prederzni,
Mu v gerlu vré že curk na curk,
Pa konj plavar ga dvigne berzni
Na suhi breg iz vodnih burk.
In drugikrat on štor uhvati,
Ki tresne v tok ga hud vihar,
Po roglih ga vse krog obdati
Z orožjem, to je pervi mar.
Obesi na-nj vso reč morivno,
Ki pride v pest, ko samostrel,
Al puško, škit, in verv davivno,
Ter sede sam na sredo smel.
Noč tiha je, rujove reka,
Ki naglo ga navdol derví.
Stražar kozák na komu čeka,
Obernene v potok očí.
V sumenju vod po reki plavá,
Tam proga sene, neznatna skôr,
Pa njemu pást, osod nastáva,
Nedvomni kvár, zna biti vmor.
Al se spomin nekdajne bitve
Po glavi ti vertí, kozák?
Po zmagi al doní molitve
Zahvalne v posluh ti tak?
Al misliš ti na dom očeta,
Na mirni Don, na sladko noč,
Objemala ko je objeta
Te milica na moč, na moč?
Kovarni sanj! — izid grozi ti,
Ohrani Bog vas, mili kraj,
Krásavice, vi vžitki skriti,
Kozáka več ne bo nazaj.
Skrivaj na breg Čerkes poskoči,
Se bliža tiho — ko se zdi,
Nameri v cilj — in puška poči,
Kervav kozák se v dol valí.
Deževje ko nastopi pišno,
Končavši s tim se bojni ples,
Ln mirno sam z družino hišno
141
Domá sedí lenuh Čerkes,
Ak potnik zdaj, ki cesto zgreši,
Pri njemu se oglasi plah,
Se hišnik berž in zlo pospeši,
De pride vsim v okom na mah.
Pripravljen koj je čihir hladni,
Pečenka, hleb, kumis in med,
V pokušanju oštir ni zadni,
Prijazno s tim konca obed.
V kolor závit, pa znatno vlažen
Popotnik spi presladko noč,
Následní dan počitka blažen.
Zahvali se náprej gredoč.
Ko Bajram se slovesní vredi,
Pridere tma mladosti skúp,
Za igro to že druga sledi,
Veselja sploh zbudí se hrup.
Ta zmäkne vmah iz túla pšico,
Jo položí na samostrel,
Sproživši v grud zadene tico,
Ki piko j o je v zraku zrel.
In drugi znamnje zgovorijo,
To dano vsi nahip, nakrat,
Iz hriba v dol ko tresk veršijo,
De trepetá mu vsaka plat.
Ko divja zver ob tla ceptajo,
Oblak prahu se dvigne krog,
Vse verste gor odmev jim dajo,
Ko vrejo tje čez pian, cez log.
Življenje pak enakobrazno
Vojaku ni za vedno všeč,
Kalí tedaj to igro prazno
Neredko mor uklencov ječ.
In clo iz rok prevzetne bliska
Mladosti meč, de mah na mah,
Med tim ko množ veselja vriska,
Zvalí se glav ne malo v prah.
Je gledal Rus le ravnodušno
Kervavih tih zabav izid,
Obracal pa vojaško skušnjo
Na tihim zmir poduku v prid.
Prej sláve vnet on neobzirno
V nevarnost djal se je povsot,
In smerti clo — ledeno, mirno -
Je v boju stal in šel nasprot.
142
Se spomni tud še dobe sladké !
Ko je s prijatli piroval,
Plesaje štel stopince gladke,
In godbi takt s petama dal
Obžaloval al čas je štekli,
Poboljšanja zgubljeni up?
Premisliki al so ga pekli
O djanju te divjosti skúp?
Molčanju je v globokini skríto,
Kar mislil Rus je tisti čas,
Nečutenja v povoj zavito,
Izdal ga ni nikaki glas.
Neskerbno de se vede tako,
Osupne zlo divjake te,
Ter bahajo z jetnikom jako,
O njem ponosno govoré.
Drugi del.
Spoznala si, o gorska divá,
Življenja cvet, veselja mast,
Obraza blesk in barva živa
Očitá nam Ijubezni slast.
Ker ljubi tvoj je v tmini nočni
Objemal te, plameči žar,
In strast in mik, občutki ročni
Zaterla sta vse brambe mar.
Ti rekla si: O vjetnik mili,
Nej zgine zdaj iz persi stud,
Obupanje in bol presili,
Nasloni, daj! na moj se grud.
Svobodo, rod in dom pozabi,
Ti duše moje svitli car!
Veselja sad pogumno zgrabi,
Ki ga ljubav molí ti v dar.
Bi radostno s teboj živela
V pušavi clo do smerti jes —
Še nikdo, znaj! v okrožju sela
Poljubil ni le tih očés.
V neznanja mutasti tišini
Do zdaj moj mik je skrit še však,
Prikradel ni se v nočni tmini
Do mene mlad nikdar junák.
Terdijo, de sim kar nečutna,
Môžem nasprot brez milosti,
V sa terdoglava, clo okrutna,
De tak me nič ne omečí.
143
Ja svojo vera naprej nameno,
Kaj rnisli brat mi znano je ,
Prodana bom za zlata ceno,
Končano tak bo moje vse.
Jokala bom, prosila žarno,
Je res, de v tem je slab moj up,
Pa bodi le vse skúp nemarno,
Znám rabiti in nož in strup.
Iz serca, glej! te ljubim milo,
Ozir je však mi vzet in stert,
K tim tirana sim s tako silo,
De ne vmorí je britka smert.
Zamišljen on v otožnost lastno
Se vname mu sočutja žar,
Posluša nem divico strastno,
Občutkov njenih kolobar.
Je v tugi clo, ker gneti v njemu
Spomin se púst preteklih dni,
Kadkada bol nahíp zavré mu,
Tedaj so solz izvirk očí.;
Ležala je ko bakla žarna
Na sercu skerb mu dan in noč,
Poslednič pa se tuga parná
Očitá tak, in zlo na moč:
Pozabi me, ja nisim vreden,
Za mene ti de čutiš kaj,
Zgubljen je trud in miglej sleden,
Posvetiš ki ga meni, znaj!
Si drugiga tedaj izvoli,
Pervotni bo te tiga žar
Od mene zadovolil bolji,
Ja zima sim in pusta stvar.
On zvest ti bo, očeš lepota
Po njem ko gre bo cenená,
Spoznal bo kras in mik života,
Základ mu boš nar drajši vsa.
Od tvojiga bo vnet pogleda,
Železná pást mu bo objem,
Poljubka vkus clo raja sreda,
Zamaknenje životu vsem.
Z menoj je kraj, — vse pusto, velo,
Terplenja znak na meni vse,
Obraz je muk in tuge selo,
Grenkote krop mi v sercu vré.
Me obžaluj in me pozabi,
Í44
Kaluža mi je čaša tok,
Ljubav na strán, razumnost rabi,
De britki te ne vhiti jok.
Ak bil bi le poznal zarano,
Se ve, drugač, bi bilo vse,
Ko bilo tim je sercu dano,
Zaupati na srečo še.
Prepozdno! glej, tvoj drug je trezen,
Razjasnen clo je v žitje vid,
Je mertev on za vso ljubezen,
Za strasti žar — leden je zid.
Premerlim ústam ni mogoče
Poljub verniti žara vnet,
Tak hladnimu na želje vroče
Primeriti popoln odvet.
Okrutno je, objemu žarnim,
Ljubezni živ ki je iztisk,
S pogledam zimnim in nemarnim
Povračati želenja blisk.
Ko strastno ti v neskončnih čislih
Poljubkov mojih serkaš med,
Imam osobo drugo v mislih,
Za tebe sim — oterpnen led.
Podobe kras pred mano plavá,
Na svetu kim prilike ni,
V omame sanj zablodi glava,
In reka solz se mi scedí.
Želím, derhtím, me burno tira,
Mi vgasne vid, govor, posluh.
Na tebe strup se moj opira,
Pa une je življenja duh.
Zato skrivaj naklepe kujem,
Nikomur ni o timu mar,
Na tihim sam terpim, žalujem,
Nesreče sam precenjam kvár.
Prepusti mi solzé, verige,
Ideje, múke, misii vse,
Terplenje, trud, skerbí in brige,
Za tebe to čelarno je.
Zdaj ves dovolj, kaj mene žuli,
Ločiva se za vekomaj,
Terpinčenje me dalej guli,
K slovesu mi rokó podaj,
Mir našla boš, ker po ljubezni
Ne muči žen okrutna strast,
145
Dohiti čas jih urno trezni,
Ter pomolí jim novo slast.
Razkritih ust, le vse ihteča,
Deklina tik sedela je,
Prezrevši, s tem ljubezni sreča,
In upa sla ste zginule.
Ko tenja vej je trepetala,
Ker vetra jih zadene puh;
V njegovi roki nje ležala,
Oterpnen bil je misii duh.
Počas ji dojde spet beseda,
Zavedenje poveme se,
Iz jedra tug j etnika gleda,
Nje čutja kip sledeče je:
Govóriti zakaj siní jela?
O, mojih ust nesrečni glas,
Sim serca stan ti razodela,
Prej ko je bil ugodni čas.
Pozabi, Rus, kar sim izrekla,
Ja nisim vedia, da ti grud
In serce tvoje sta iz jeklä,
Občutkov dno ledeni stud.
V objemu tvojim uživala
Sim malo radostnih nocí',
Osoda pičlo le nabrala
Je zame sladko jasnih dní;
Uteha kje je, kje plačilo
Za tuge, skerb, obupanje?
Kar pusto je v življenju bilo,
Kdo poravná te gruče vse? —
Ti lahko slad prevar, omame,
Natakal bi do verha bil,
Če resno ne, iz milbe zame,
Sočutno le moj um slepil.
Polajšala bi bila stanje
Okrutno ti na vsako strán,
Pazivši vse, clo tiho spanje,
Bránila tak te noč in dan.
Ti nisi htel! Pa kdo je tista
Prekrásna tvoja milená?
Vzajemno al te ljubi istá,
Je vdana mar ko jes ti vsa? —
Pretehtati terpľjenje tuje
Povsot in zmir težavno je,
Eueikijevt dela. 10
146
Pozabi kar mi v glavi snuje,
Smejati tug se mojih ne!
Zamolkne tak, in jok in stenje
Ji stiskata diviški grud,
Iz ust ji vré ko v brizgi penje,
Života polt je zinini stud.
Objemši mu na moč kolena
Je zdih na zdih le dihalá,
On dvigne jo, sam bied ko stena,
Besede te v odgovor dá:
„Ne plákaj, glej! sim skúsil tudi
Ko ti, in huj, osode čert,
Spomin na to grenejši grudi
Me v mislih kot očitna smert,
Vzajemna ni ljubezen mene
Osrečila, sim ljubil sam,
Vzajemnosti visoke cene
V občutkih tih ja ne poznám.
Ja vgasnul bom ko plameň dimni,
Pozabljen pustih sred pečín,
Zakasnen cvet, ki mraz mu zimni
Življenje vzel je clo spomin."
Počasno zvezde so temnele
Gromade svitlo snežnih gor
So v mračni delji glave bele
Molile že v začetni zor.
Topivši gled, znižaje glavi
Se ločita molčé obá,
Nesreča ju različna davi,
Pa v žalosti enaka sta.
Samotež on od tega čaša
Prehodi dol in sela pian,
Nad njim se sonce polno krása
Vertí po zraku dan na dan.
Dišave noč prostira hladno,
Enako zmir za nočjo noč,
Kaj zašumí, mu zdĺ se sladno,
Verige strese na vso moč.
On misii, bo kozák gotovo,
Ki príde de izbavi me,
Divjaštvo de višin sirovo
Pedepsa kot pravica hče.
Zakliče, — pa vse tih ostane,
Le tu al tam potok šumí,
147
V gošavo zver boječa plané,
Samotní glas ko zadoní.
Na enkrat se glasí kričanje,
„V konjak, tabun!" vse skúp verva;
Čerkesi s tem dadó na znanje,
De v boj nití soseska vsa.
Močí izraz je vsaka činba,
Pazivni gled sovraštva blesk,
Oklep lesket, somrak ogrinba,
Stop noge strah, tip roke tresk.
Konj osedlan se kviško spenja,
Vré iz nosnic mu plam in žar,
Se krog vertí ko v pihu tenja,
Pripravljen clo v kolop je kar.
Iz komov zdaj vojaštvo plané,
Zatrepetá okrožje vse,
To nese proč in uno zmane,
Do Kubana vse sterto je.
Domá je mir; na soncu v blagi
Gorkoti psov kardelo spi,
Mládenci clo, al skorej, nagi
Igrajo kar se ravno zdĺ;
In starci tik okrog sedijo,
Iz dolzih pip valí se dim,
Ak čuti kak nápev želijo,
Doní nakrat iz gerla vsim:
1.
Valovje vlak derví na vlak,
Debela noč goré pokriva,
Dremote zvit zaspí kozák,
Na kopja drog pripognen biva.
Ne spí kozák v omámi tmin ,
Te paži tam Čečenje sin!
2.
Na čolničku kozák sedí,
Za sabo sak po reki vlači;
Kozák, pozor! Čerkes ne spí,
Ko trenul bi te smert zasači.
Ne kimaj, Rus, v omotu tmin,
Te paži, glej! Kabarde sin.
3.
Obrežja krog zavetnih vod
Je mnogo mest veselja glasnih,
Nastopi pir, zabáva, god,
10*
148
Lepot se skúp nabere krasnih.
Domú, domú, iz teh sedmin,
Vas paži tam zagorski sin!
Tak pojejo. Šedé na bregu
Derečih vod pretehta Rus,
Kaj hasnulo bi mu k pobegu,
Preveč grení že robstva vkus.
Pa krepka je o njem veriga,
Razdjati jo, kje vzeti moč,
Stermina gor še hujši briga,
In krog in krog voda obroč,
Temnejši zmir prihaja slepá,
Zavite so goré v somrak,
Le bliža je še svitlo lepa,
Ker lune blesk razjasni zrak.
Jeleňa v hosti drem premaga
Kričanje orlov prenehá,
Po bregih vré kipeča vlaga,
In kaki konj še zarestá,
Nakrat je v listju zašumelo,
V somraku bel ferkljá závoj,
Šumot se bliža, se je zdelo,
On zré divico pred seboj.
Lasjé v kosméh ji krije pleci,
Ki svitlo čerň oblak se zdĺ,
Besed ne dá ji stok izreči,
Po licu vir solzá kipí.
V desnici se ji sveti pila,
In leve kinč je krátki meč,
Pripravljena je tako bila,
Otetbi v prid, in tud — za več.
Obernen gled skerbé v j etnika
Mu reče: Grlej ugodni čas!
Pobegni ak te prosto mika,
Ne mudi se, zapusti nas!
Te pažiti nikdo ne more,
Vse tiho je, vse spí sedaj,
Poprej ko svit se verne zore,
Preplávaš tok na ruski kraj.
Deržé v trepeči roki pilo
Pripogne se ta hip na tla,
Ječí na moč, ko čuti silo,
Veriga ter se trese vsa.
149
Divica jo tak urno gladi ,
Vertivši klep izvoljen krog,
De kmalo vda se pilni bradi,
In glej ! — jetnik je prostih nog.
„Svoboden si, mu divá reče,
Pobegni!" Pa nje gled leden
Pové, de zlo jo v sercu pece,
De je po vsem obupa plen.
Obraz odkrit se ves mu káže,
Závoj je tak na strán prignut;
Očeš oblak pa púst ne laze,
De v sercu vré ko krop ji čut. —
O milá moja! Pois izusti,
Na vekomaj sim tvoj, sim tvoj,
Obema so ti kraji pusti,
Beživa, daj! in ti z menoj!
Prijatel ne! mu reče ona,
Za mene je življenja kraj,
Je zginul up, veselja krona,
Je nikdar več ne bo nazaj!
Ti! moje vse! in ljubiš drugo!
Nu, nájdi jo , in ljubi jo ,
Kaj moglo bi še hujši tugo
Zbuditi mi? — Preveč je to!
Ostani zdrav! Ljubezni tvoje
Opomba bo spomin mi zlat,
Pozabi clo nesreče moje,
Mi roko daj — poslednikrat.
On ji nasprot razprostre ráme,
Ljubezni vnet do nje nití,
Ko živi plam j o tik objame ,
Poljubkov tma šumí, šumí.
Se vpotita. — Naprej iz mesta
Samotniga, naprej, naprej,
Do brega vod molčé le gresta,
Nad reko sta kipečo zdej.
Pripravljen že je Rus in smelo
Se zaderví v valovje koj,
Do gerla to ga je objelo,
S plavarjem terd začelo boj.
Presili on vse skúp zapreke,
Dopláva čverst nasprotno strán,
Se spne na breg iz vihra reke,
In tak željen mu dom je dan.
150
Sedaj nakrat verši valovje,
Izdíh globok, omolkne gluh,
Iz vod, bi djal, doní to zovje! —
Zadene kar beguna sluh.
Na goli breg nazaj on plané,
In paži kaj bi bilo to?
Potihne vse, se vec ne gane,
Valovje le vertí se zlo!
Divice ni zazreti bilo,
Na reki ne, na bregu ne,
Okrožje pak je tenj se vilo
Šumečih vod po planim tje.
Razumi vse! Prej ko se loči,
Poslednikrat meglen pogled
Še v selo vpré, kjer gorski v koči
Prebival je živine sred.
Opazi kraj , kjer je okove
Seboj derdral — naprej, natrag,
Al pesmi kjer Čečen sirove
Je tulil strog namembi v znak. —
Že sonca blesk višave vdarja,
Svitlobi se odpré zatvor;
Dolin somrak razjasni zarja,
In znatno zad so ride gor.
Prijazni pih nasprot mu veje,
Prémagane so múke tak,
Iz holmov pak domáce meje,
„Pozor!" kričí pazliv kozák.
Epilóg.
Do Azije je tak letala
Perutnih tenj modrica tje,
Na Kavkazu cvetlic nabrala,
V ta mali vene povila vse.
Oblek čerkeskih kroj sirovi
Ugodi ji, in šega vsa,
Je rada v tej obleki novi
Mi v sanjah se prikázala.
Preplávala je puste skale
Stermečih gor seliš okrog,
Poslušala okrutne žale,
Sirotnih djev in mater jok;
Ljubila pah in brán vojašM,
Restanje konj, šumeč tabun,
Napadá grom, upor kozaški.
Prigodeb zmir veršeč tomun;
151
Nerazumljive tud kurgane,
Junaki v kih nekdajni spé,
Čez kterih čin in dela znane
Stoletja dob kolo verte.
Zna biti de v tečenju čaša
Pravlica bo razjasnula,
Kar dobe té od sebe glasa
Podučniga v'pros ne dá.
Od slavnih del bo govorila,
Razloči kak Mstislav dvabor,
Ko je nakrat derhal planila
Na Taman |z čerkeskih gor.
Bo skazala otožne vadlje,
Preteklib dob mnogtero zlo,
Gruzinke kak nekdaj napadle
Mamivno nam voj sake so.
Načertal bom poboj krovavi,
Junaških del nesmertni skus,
Zmagavni tič ko naš dvoglavi
Preplával ves je Kavkazus;
Ko perva je gromela bitva
Na Tereku pečin okrog,
Cicjanova — ne gladka — britva
Mladila je zagorja lok;
Ko klical je na boj gorjance
Rogov in tromb vesel grohot,
Stermeče vse napadši klance
Je orel naš razdjal zarot.
Povedal bi, kaj Kotlarevski,
Kavkaza bič, doveršil je,
Dospeti pak ne more pevski
Razum na verh te sláve vse.
Velitelj strog, pokorní sluga,
Nasprotnike razdjal je vmah,
Ko de bi jih nenadna kuga,
Al blisk in tresk valila v prah.
Zdaj britkiga ne sučeš meča,
Ne veselí te več prepir,
Se prazna zdi ti bojna sreča,
Samote le ti vgodi mir.
Pa čuj, Iztok! iz sanj se zbudi,
Oblak je siv nad tabo še,
Kavkaz pozor! ga ne zamudi! —
Gre Jermolov, prikloni se! —
Potihnuli so bojni čini,
Premagal je vse ruski meč ,
152
Kavkaza vi ponosni sini,
V čim up je vaš? — Kar ni ga več!
Otela ni vas kri prelita,
Očarano orožje ne,
Ne vaših čet prevara zvita,
Svobode hlep, in djanje vse.
Podobno plemenu Batije
Prededam je nezvest Kavkaz,
Za slavo, dom se več ne bije,
V nemar pusti junaštva glas.
Popotnik zdaj gre brez bojazni
Po kotih kjer ste gnezdili,
Pravlica pak o vaši kázni,
In naši slávi govorí.
in.
Mertva carevna in sedmero vitezov.
Pravlica.
Car s carico poslovi se,
Tuje v kraje zavertí se;
Ona v oknu pase mar,
Kdaj de príde mili car.
Zre ob dnevu, zre ob noci,
In očesa gledajoči
Kazbolele so se zlo, —
Njega ni nazaj bilo.
Čas vertí se, teče urno,
Se preverže vreme v burno,
Mraz pritisne, sneg kocnjá,
Bel kolor poljanam dá.
Mešcov tak devet prešlo je,
Žalosti veliké svoje
Ona skriva vsim ljudem,
Bol pa hujši grize nem.
Sveta noč je nastopila,
Mati hčerko porodila;
Komej ta zagleda svet,
Verne tudi car se spet.
Ko carica ga zagleda,
Skôr zastane ji beseda,
Tak jo to razveselí,
De mu koj nasprot nití.
Pa ta stres je preobilen,
Nepričakan, clo presilen,
153
Premektá preveč j o vse,
In k obedni mertva je. —
Dolgo car ni bil utešen
Pa tud on — je slab in grešen,
Leto steče kakor sanj,
Spet Ijubezen plané nanj.
Se oženi! — Ta ženica,
Po naravi že carica,
Stará ravno dvajset let,
Bila je lepote cvet.
Rašena ko mlada jelka,
Ne premajhna, ne prevelka,
Belih, clo blišečih lic,
Cvetna krona vsih divie.
Tud po umu je slovela,
Modrijanke glas imela,
Bivši tak ta ženská res
Kip na zemlji skôr nebes!
Scer pa terda, zlo prevzetna,
Svojoglavna, silná, zdetna,
Sumapolna, brez veští,
Kamor stopi serd zbudí.
V zákon razun te lepote
Ni prinesla betve dote,
Le nekako zerkalce
Je imela lastno še.
To po sliki ni slovelo,
Vender se med čuda štelo,
Ker govor mu bil je dan,
In — slavjanski, v Rusji znan.
S tem dovoljno je živela
Vedno v slogi, zlo veselá,
Ko je vanj pogledala,
Gola slast je bila vsa
Radost bila je, uteha,
Vir blaženstva, sreče, smeha,
Ko je prasa: Bratec moj,
Razodeni ved mi svoj !
Nisim ja lepote dika,
Perve rože rajská slika,
Polna ljubeznivosti,
Tak, de več enake ni?
Dá v odgovor koj zerkalo:
Ti si bitje krásno, žalo,
Také ljubeznivosti,
De nikir enake ni?
154
In z bliskavno radnim licam
Se nasmeja govoricam,
Radosti v objem se dá,
Ziblje kraja ram obá,
Tu popraví, tam podreca,
Vse le pást za tičke, seca,
Se pripogne, v steklo zre,
In komolce v stegna vpre.
Nar bolj sama si dopade,
Ter razumiti ne znade,
Nje de tik na svetu tem
Všeč bi bil še kdo ljudem.
Tako ta dozdevke pase,
V tem carevna tiho rase,
Dan na dan je zalši cvet,
Vse jo čisla, však je vnet;
Po lepoti je slovela,
Po razumu glas imela,
Bivši serca rahla vsa,
Pa prevdarka bistriga.
Belolična, černooka,
Krásna hči plemen istoka,
Vsiga znanstva mik in slast,
Tudi možkim hlopna pást.
Se mnogterim scer nasmeja,
Pa kraljiča Jeliseja
Zadnič izvolili so,
S tem poroko sklenej o.
V doto oče kralj odloči
Sedem tergov, ter naroči,
De dobí še zet in sin
Zraven petdeset grašin.
Svatje že so v grádu zbrani,
Pa carica jim naznani,
De začeti se ne dá,
Ker še ni oblečená.
Pred zerkalcam líce lišpa,
Svilne oblačila krišpa,
Gleda v steklo polna sle,
In prašanje njeno je:
Msim ja lepote dika,
Perve rože rajská slika,
Polna ljubeznivosti,
Tak de mi enake ni?
155
Kaj na to zerkalce skaze?
„Ti si lepa, krásne baze,
Cvetna roža, dvombe ni,
Tode perva — nisi ti;
Pasterka ker tvoja draga
Prekosí te, te premaga,
Njej gre krása pervi red,
Ker prilike nemá svet. u
Mačoha na noge skoči,
Blizo je de serda poči,
Jeznosílni roke mah
Zmane skôr zerkalce v prah.
Pha z nogama, z roko buta,
Vsa se trese, vpije ljuta:
„Gerdo steklo, pusti črep,
To terdiš, ker clo si slep!
Njej de bilo več bi dano?
Ona meriti se z mano!
Bom učila jo, čaj, čaj !
Se bo zvedlo, kdo je kaj.
To ni čudno, de je bela,
Mati v oknu je sedela
Gledala okrožju vprek
Dan in noč na beli sneg.
Pa za to ne bo rojenka,
Vrat na nos, nar lepši ženka!
To terdí le glupi trap,
Potepuh, nemarni cap.
Odpri samo le očesa,
V meni vsih lepot nebesá,
Kteri ženski krog in krog
Dal prilični kras je Bog?"
Dá v odgovor koj zerkalo:
Je vse sploh se prispoznalo,
Mik in kras je v tebi vse,
Tode una lepši je!
Kaj bo zdaj? Závisti černe
Polna naglo se oberne,
Serda clo nehotni rop,
Steklo zaderví pod klop:
Pozvoní; prispé Černavka,
Izbic pridna opravľjavka,
Tej razloži vse rečí,
Kar se ji potrebno zdĺ,
Ter ji reče: Boš peljala
V gozd carevno, jo zvezala.
156
Pod košato jelko tam
Prepustila j o volkam.
Kdo bi vmiril bábo gnjevno?
Nikdar um! — In tak s carevno
Gre Černavka v daljni les,
Gojzda temne goše vmes.
Šili zmir naprej stopati,
Ta začne se grozno bati,
Hosta že straší jo zlo,
Ne razumi kaj bo to,
Ter popraša: „Ljubezniva,
Kaj se dela? v čem sim krivá?
Kaj pomeni vsa ta reč?
Ne razumim činbe več.
Ne pogubi me, ženica,
Neki dan, ko bom carica,
Dala bom ti dragi dar,
In še več moj ženin car."
Ta bi serce clo ji dala,
Ni je vbila, ne vezala,
Rekla ji: No serček moj,
Hodi prostá, Bog s teboj! —
Gre domú. — Jo koj carica
Prasa: Kje je krasotica?
Reče una: Zvezana,
Al pa že v zobéh volká.
Dolgo tam ne bo terpela,
Kmalo večni mir imela
V mlinu urnim rezkih slin
Samogoltnih teh zverin.
Je pravlica se prosterla,
Cárska hčerka de je umerla!
Túži bedni car po njej,
Bolj še ženin Jelisej.
Ta na pot se naglo spravi,
Serčno znance vse pozdravi,
Izroči se Bogu pred,
Ter nevešti mahne v sled.
Pa nevesta polna múke
Blodi v gojzdu, vije ruke,
Mrak se bliža, pozno je,
Do grašine ko prispé.
Lep nasprot ji pes prilaja,
Se raduje, smuka, raja,
Spremi j o na prag in čez,
Ponavljaje vedno ples,
157
Ona si pogum prebudí,
Se na stopnicah ne mudi,
Gre s pesám naprej, naprej,
Se približa vrátam zdej.
Komaj kljuke se dotakne,
Tipu že zatik se umakne,
Dvojne vrate se odpró,
Glej, dvorano lišpano!
Krog in krog sedala mocne,
Zgor preproge clo iztočne,
Mnogo je straní obeh
Kipov svetih ob zidéh.
Peč in krásna krog ležanka,
Kjer se v noci sladko spanka,
V sredi miza terdih desk,
Vse polikane na blesk.
Res le dom samoto káže,
Pa napráva se ne laze,
Med ljudí de dobre je
Tu zadela, priča vse.
V tem ko to j o je tažilo,
Ni nikogar zreti bilo,
Dom je sem ter tje obšla,
Več rečí uredila,
Bogu je prižgala svečko,
Žarko ter zavkrila pečko,
Posteljo si naredí,
V njo počene in zaspí.
Zdaj se bliža čas obeda,
Vstane zunaj šum in zmeda,
Konjkov sedem vihra v dvor,
Svitlih kakor sonce skôr.
Starši reče: Čudno, čudno!
Vse je čisto, vse priljudno,
Kdo olišpal je ta grád,
Vedel to bi grozno rad.
Daj, prijatel, se prikaži,
Britko skerb nam utolaži,
Ako si postaran mož,
Oče nam al striček boš !
Ako v mladosti cveteči,
Bodi bratec nam ljubeči,
Ak si stará žena, mat
Bodi nam, ljubezni slad;
Ak krásna si divica,
Bodi milá nam sestríca,
158
Poravnano s tem bo vse,
Kakor nain spodobno je.
In carevna, lepa, mlada,
Stopi von, ne ravno rada,
Čislanje de skaze jim,
Nizko se pripogne vsim.
Prosí vljudno odpušanje,
De stopila je v njih stanje,
K njim de v gostje je prišla,
De-si ni povabljena.
Po besedah so spoznali,
Pred carevno de so stali,
Mizni pervi sedež ji
Starašina izvolí.
Berž jedí so nanosili,
Z vinom kupico nalili,
Na ponudnici vse to
Rah pomaknuli pred njo.
Nekaj hleba si je zbrala,
Kosček mali v ústa djala,
Vina ni pokúsila,
Ni ga bila vajena.
Tudi trud j o silno davi,
Mir želeča sercu, glavi,
Si izprosi izbico,
Rahlo počivalo z njo.
So v nadstropje jo peljali,
Tam nar lepši izbo zbrali,
Ji vošili sladko noč,
Ter hiteli skupno proč.
Dan za dnevom tak ji teče,
Je carevna polna sreče,
V brambi svojih vitezov,
Ki so v šili škit gotov.
Tekališa jim za rana
Vsaki dan goré, poljana,
Šume slast so vitezam,
Dirja však posamši tam,
Strela zajce, šoje, utke,
Tud lisice, divje putke,
Če mu pride v pest Tatár,
Je ko smet zgubljena stvar.
Petigorskiga Čerkesa
Vzame v tarčo brig in plesa,
Ta j o vbriše ak je moč
Unkraj reke-v hostno noč.
159
V tim carevna vse previdno
Dene v red, opravi pridno,
Však posebej kar želí,
Tak tekó za dnenii dni.
Čas vertí se ji prekrasuo,
Tode bratje se počasno,
Jo gledaje v enoniér,
Vsi zaljub'jo v carsko hčer.
Neki dan ob uri zgodni
Pridejo ti blagorodni
Do zavzete deklice,
Starši reči to začne:
Veš, prelepa ti divica,
De si rnila nam sestrica,
Živo te za večni čas
Ceni, čisla však iz nas,
Vsi bi radi te imeli,
V zákon te suprugo vzeli,
Tode to ne gré, se vé,
Mož ti jeden bodi le.
Eniga tedaj izvoli,
Na vse druge stej še bolji,
Kakor de bi bratje ti,
Pristni bratje bili vsi. —
Glavo semtertje premikaš!
Berž ko ne ti s tim zanikáš ?
Kaj pomeni taká reč?
Al ni kupcu blago všeč?
„Oj, mládenci vi častiti,
Bratje moji glasoviti",
Reče ona jim na to:
„Kar izustim laž ne bo!
Če ni res, iz tega mesta
Nej ne grem. — Sim že nevesta !
Meni je iz vas enak
Eden kakor drugi však.
Vsi ste blagodušni, krásni,
Serca krepkí, glave jasni,
Ja ko braté ljubim vas,
Bližji žlahta ni za nas.
Zaročena sim sopruga,
Kraljeviču verná druga,
Ženin moj je Jelisej
Ja njegova zanaprej!
Bratje kar so obmolčali,
Za ušesmi se čohlali,
160
Stari reče: Spros ni greh!
Tode zdaj — ne več o teh.
Nam je volja čistá bila,
Kar prihodnost bo učila,
Tebi zanaprej ta grád
Bodi bramba, skerb in slad.
Ona reče: Bratje dragi,
Bodite tak mili, blagi,
Tak prijazni mi naprej,
Kakor bili ste do zdej,
Vitezi so se vklonili,
Ter j o samši zapustili,
Serčni so ostali z njo,
Čislali ko sestro jo.
Medju tem carica nuda
Ne vtolaži v sercu gruda,
Strasti grize jo prepir,
Na carevno misii zmir.
Zerkalca in njega glasa
Se ogiba nekaj čaša,
Dolgočasje všili pak,
De popraša spet za znak.
Neki dan se vsa nališpa,
Oblačila krásno skrišpa,
Clo v opravi pražni je,
Prime naglo zerkalce:
Zdravstvuj, zerkalce, mi skaži,
Kakor res je, ter ne laži,
Sim al ne nar lepših lic,
Rajská krona vsih cvetíc?
Koj zerkalce ji odziva:
„Krásna si, vsa Ijubezniva,
Dvomiti ne dá se v tem,
Tode ja — za lepši vem.
Ta sedaj živí brez sláve,
Skrita varni v kraj dobrave,
Znatno ta te prekosí,
Njej na svetu slike ni!
Sedem vitezov jo varje,
Sličnih blesku zgodne zarje,
Ona je tekočih let
Vsih lepot na zemlji cvet."
Serda bieda, jeze sivá
Plané ta ko vatra živa,
Al ko strele naglo zlo,
Na Černavko vstrašeno.
161
„Gerda baba, goljufala
Ti si mene, se legala,
In pa kako, in pa v čem,
Zlodja hujši si, to vem!"
In Černavka polna straha,
Treptajoča, bieda, plaha,
Razodene vse ji kar,
Še pridene kako stvar.
Una vpije: „Bom te vbila,
Če carevne umorila,
To uterjen je pogoj.
Mi ne boš, in zdajci koj."
Vedno pridna, zmir pohlevna,
Predla nekdaj je carevna,
Vila prejo na vso moč,
Bratov svojih čakajoč.
Laja pes na dvoru burno,
Se carevna dvigne urno,
De pogleda, al ni sam,
Vidi staro ženo tam.
Kruli pes ko pazni sluga,
Baba mu z gorjačo žuga,
Ji carevna cuti dá:
„Na pomoč bom koj prišla!
Ne le strah in psa odgnala,
Tudi kaj ti jesti dala,
Hleba, vina, sladnih paš,
S tem okrepčati se znáš."
Glasno starká je zavpila:
„Res je treba, res je sila!
Le poglej, ujedá kak
Se nad mano toti spak.
Ta prokleta divja para
Za besede kar ne mara,
Vgriznul je, de me bolí,
Komaj de me stergal ni."
Vzame berž carevna hleba,
Kar še scer se zdi potreba,
De med njima vmiri spor,
Hus, po stopnicah na dvor.
Pes ne jenja svoje gnati,
Babi zob ojstrost kazati,
Spenjati se tej nasprot,
Uni pak braniti pot.
De le stop nameri starká,
Plané kakor strela žarka,
KM«lgm J»U, 11
Kakor Ijuta dívja zver,
Paži tak jo v. enomer.
„Ni naspal se", v tem omeni
Ji carevna, verže ženi
Hleba kosček ji v obok,
Ta ga vjame urnih rok.
„Za ta dar priserčna hvalá,
Boljiga še ja bom dala,
Reče starká, glej ta sad,
Jabko ki je vredno zlat !
Bo ti lep zapletek novi,
Lovi jabelko, ga vlovi,
Na!" — in jabelko zletí,
V lok po zraku se kriví. —
Pes za njim se spenja kviško,
Kanja kot za plašno piško,
Vse zastonj, on smuknul že, ...
Huš! carevni je v roké.
Mehko, sočno, rahlo, gladko
Vidno ko medica sladko,
Vkusa, slasti, teka znak,
Prezerľjivo clo do pšak;
Sadja vsega čast in dika,
Ki k zavžitku tira, mika,
Baba reče: Nej diší!
Ter ji zgine spred očí.
Berž po stopnicah divica
V izbo gor ko lahka tica,
Pes se spenja zmir za njo, ..
Cmeri, laja, cvili zlo; \
Hoče sumen sad imeti,
Ker ji ga ne more vzeti,
Ji naznanja gledajoč,
Zaderví de nej ga proč. : '
Ona ga z ročico gladi
Brige te in straha radi:
„Sokol moj, kaj nek hnaš,
De pokoja si ne daš?"
Ko je v izbo prišla bila,
Je za sabo zaklenila, ,,.,
Sedla k zidu pod okňani,
Bratov čakajoča tam. .
Jabko ogleduje vednp, . . '
Kak je sočno, kak je čedno,
Mik ji kar mirú ne dá,
163
Rada bi le vkusilá,
Tak vabljivo, polno meda —
Tode misii: „Do obeda
Čem zatretí vžitja niik,
Je pustiti v krasu slik."
Komaj to izreči jame,
Zopet že je v roko vzame,
Misii nesti le pod nos,
Tode — hrst: je vgriznen kos —
Dobro, sladko, polzno, mana!
Do tedaj ji clo neznana,
V migleju se staja vse,
Ter gluk, gluk ! — v želodcu je.
Zdaj pogled kalí se v hipu,
Čutno ni ničesar tipu,
Sklep za sklepam omedlí,
Páde z rok ji kar derží;
Zatekljá po tleh se jabko,
Vidi zmirej manj in napko,
Cepne omedlevce rop
Brez zayedenja na klop.
Tam ko mertva je ostala,
Čuta znamenja ni dala,
Diha ni, ne giba več,
Vidno žitje vse je preč.
V tem iz vojske so kervave
Bratje vnesli ude zdravé,
Vernejo domú se koj ,
Z njimi pomagačev roj.
Pes ko v delji jih zagleda,
Ker mu dana ni beseda,
Laja, túli na vso moč,
Bol naznanja cvilijoč;
Jim nasprot priteče sopno ,
Ter jih spremi vsako stopno
V dvor, in skoz, po mostužih,
Zadnič v izbo zgodeb zlih.
Psa sopéh, nemir, hripanje,
Jim le zlobo dá na znanje,
Stopjo v izbico — o strah !
Javno vse jim je na mali.
Grozna tuga zdaj jih mane,
Pes pa kakor strela plané
Proti jabku, ga požré,
Ter zacvili — stegne se.
11
164
Zvesto zverče! je spoznalo,
Jabličko de smert bo dalo,
Večji kvár zabraniti,
Samo smert nakloní si!
Bratje verli, vsih sedmero,
Iz zaupanja na vero,
Moljo práv pobožno zdaj,
Izročivši mertvo v raj.
Ko molitve so končali,
Svilnih ji oblek so zbrali,
V previdljivo skrinjo, vso
Iz kristala, djali jo.
Ter sprevod se združí slavno,
Polnoci je bilo ravno,
Ko so truplo dvignuli,
Bližno v goro z njim odšli
Mirni dol so izvolili,
V kraj samotní jo vložili ,
Iz železa grajo v lok
Potegnili krog in krog.
Stolpov šest okolj je stalo,
K tem z verigo privezalo
Se je vse poredoma,
Kar nadgrobju šega dá.
Ko de bili bi se báli,
Mertvi clo bi vragi znali
Mir kaliti, al od tam
Jo unesti Bog vé kam.
Prej ko grob so zapustili,
Reče starší mertvi mili:
„Večno diko Bog ti daj ,
Truplu mir, in duši raj!
Naglo šla si, cvetne dobe
Pod gomilo, žertva zlobe,
Kras telesa tu je res,
Duša pak že v last nebes.
Hotli tvoj o smo lepoto,
Blagočutje in čistoto
Ohraniti vitezi,
Serce ki mu vdala si.
Tode on, tak srečen cenjen,
Vidno bil ti ni namenjen ,
Nikdo ni te mu prevzel,
Samo grob te je objel."
Koj potem carice zloča,
Sladké zvedbe upajoča,
165
K zerkalcu primaha spet,
Ter ga prosi za odvet:
„Sim al ne nar lepši žena,
Tak de par mi ni nobena,
Sercu ternu slast de daš,
Razodeni, kar spoznáš?"
Lično je na to zerkalo
Ji v odgovor urno dalo:
„Ti si krásna, dvombe v strán,
Cvet lepote, dnes ta dan! u
Medju tem deržave sveta
Jelisej vse prek obleta,
Po nevešti prasa krog,
Kje de je, to vedi Bog.
Prasa tega — se mu smeje,
Drug ga clo med norce stej e,
Ta mu reče tam al tu,
Druj obeŕne herbet mu.
On prehodi vse deržave,
Čuje nižje, višje glave,
Pred-se skliče tmo ljudí,
Vse zastonj! carevne ni.
V žalosti domú se verne,
Proti soncu se oberne,
Ter prilično teh besed
Razmotá nesreče red:
„Sončice, ti svit prekrásni,
Čuj mi klic ta britkoglasni ,
Ti ki sveta vsako strán
Pregleduješ let in dan.
Gor in dol po nebu hodiš,
Vse ti vidiš, vse presodiš,
Kdaj je setvi, žetvi čas,
To oznaniš nam na glas.
Zime puste mraz in zloba,
Pomladanska topia doba
So tvoj dar, ves svet je tvoj,
Vse ti vidiš pod seboj;
Bi mi hotlo razodeti,
Vidlo al si kje na sveti ,
V kraju kakim, tim al tim,
Carsko hčer? — ja ženin sim."
Sonce je v odgovor dalo :
„Vidlo ne, in ne poznalo,
166
Tak ne vem, živí al ne,
Luna vedia bo mordé!"
Potolaži tuge grozne
Jelisej do ure pozne,
Ko zagleda lune krog,
Tim nasprot oberne stok:
„Serpič lune, lep obliček,
Pozlačen, rumeň rožiček,
Zemljo gledaš v enomer,
Vse ti vidiš brez over.
Zgoda vstaneš radoveden ,
Krogloličen , svitlogleden ,
Zvezde vse pod tabo so,
In te j ako čislajo.
Kar na svetu prigodí se,
Tebi zdela pred očmí se,
Vse zavitke ti poznáš,
Vsih skrivnosti ključ imaš;
Luna, daj mi razodeti,
Al si vidia kje na sveti
Moje ti neveste kras?
„Razodeni vse na glas!"
Te besede sliši jasne:
„Nisim vidia dive krásne,
Al je živa, v to ne grem,
Kje bi bila, tud ne vem.
Zvezdam ja le poti čertam,
Po skrivnostih pak ne vertam,
Tak na zemlji se zgodí
Mnogo, kar mi znano ni."
Jelisej na to: „Presodba
Taká je nevkretna zgodba,
Kaj mi bo začeti zdej,
Kod je išem zanaprej?"
Tolaživši luna reče :
„Nej te to nikar ne pece,
Urni veter, biti zna,
Prašan to na znanje dá."
Jelisej zaupajoči
Vetru koj se priporoči,
Ter za njim kar more vré,
Kmalo blizo njega je:
„Čuj me, veter, ti mogočni ,
í)regar ti viharja roční,
167
Ti derviš ko vranji roj
Tmo oblakov pred seboj;
Iznenadno ti pripihaš,
Strehe hiš na kviško zvihaš,
Hrast razcepiš kakor bil,
Gojzd je igra tvojih sil.
Morja stisneš ti valovje,
De ko krop zavré v bregovje '
Vsaka moč se tebi vdá,
Razím Boga večniga.
Bi le hotel razodeti,
Al si vidil kje na sveti
Mlado hčerko earjevo?
Ženin nje sim!" „Mine zlo",
Reče veter mu prijazno,
„Tam za rečko tiholazno
Nájdeš več visokih gor,
V eni trojno jam al nor;
Sredna hrani v tmini žalni
Grob olišpan, ves kristalni,
Varno medju stolpe vzet,
K njiín z verigami pripet ;
V grobu tem ti je nevesta,
Mirno je okrožje mesta,
V ti samoti krog in krog
Znaka ni človeških nog."
Reče to in dalej piha,
Jelisej pa britko zelina,
Speši stop kar moč mu dá,
Ker hitrost le zdaj veljá.
Tu po cestali , tam čez reko , .
Po dolini, v hosto neko,
Ob germovju zmir naprej,
Je pred jamo v gori zdej.
Jame vhod je skrit in mračen ,
Scer pa prost, dovoljno zračen,
Steza vsa pregleda se,
Miglej še L pred grobam je.
Truge lahka tak postava,
De si zdi, de v zraku plavá,
Sončni blesk od sebe dá,
Ko de steklo bi bila.
Vse se skoz in skoz pregleda,
Tak se jasno vidi bieda
V njej prekrásna cárska hčí
Ki na vid se-živa zdĺ. .
168
On ob grob neveste milé
Vdari komaj znatne sile,
Se na dvoje grob odpré ,
Kakor školjka ostrigé.
Vidi vstati divo krásno,
Reči te besede glasno,
Ker ozira se okrog:
„Hvala tebi, mili Bog!
Mirno tak sim počivala,
Terdo, dolgo, sladko spala,
Rekla bi, nekdajni raj
Je bil lep, pa težko slaj!"
Stopi von ko to izreče,
Slast mirú ji dati neče,
Toljko manj ker vidi zdej,
De je rešnik Jelisej.
In raduj eta se j ako,
Sla, veselja polna tako,
Ganenja de sta obá
Práv iz serca jokalá.
Jo v naroč on rahlo vzame,
Nese ven iz puste jame
V prostí zrak, na jasni svet,
Ves ljubezni čisté vnet.
Naglo zvedli so v deželi,
Vriskati povsod začeli,
Da carevna vmerla ni,
Lepa de ko prej živí.
V času tem domá sedela
Zlobna mačoha je smela,
Vklanjala se zerkalcu,
Radovedna rekla mu:
„Blagotina moja draga,
Serca slad, in duše snaga,
Daj, pokaži svojo moč
Zerkalce mi skazajoč:
Nisim jes lepote dika,
Perve rože rajská slika ,
Také ljubeznivosti,
Meni de prilike ni?"
Ji v odgovor dá zerkalo :
„Je povsod se prispoznalo,
Zmir terdilo se na glas ,
De si res lepote kras ;
Pa carevna milodraga
Te na vse platí premaga ,
169
Ona je današni dan
Cvetja vsiga cvet spoznan!"
Mačoha na noge plané,
Besná v roki steklo mane,
Ter na tla je zaderví,
De se v kosce razdrobí.
Proti pragu skoči gnjevno,
Sreča tukej — joj ! — carevno ,
Omedli ji ud na ud,
Straha vdari j o mertud.
So jo hitro pokopali,
Svatbo krásno vkup sklicali,
In z nevesto svojo zdej
Zákon sklene Jelisej.
Bilo ni na ternu sveti
Nikdar lepši svatbe zreti,
Tudi ja sim zraven bil,
Mnogo vina v gerlo zlil.
IV.
Bakčisarajski vodomet.
Pravlica.
Girej šedé topi pogled,
Iz ust jantár kadí se silno,
Ves dvor molčí bojezni zniet,
In gnjeti se okrog ozbilno.
V dvorani tih' je bilo vse,
Spoštljivo ki o njem so stali,
De v serca dnu viharno je,
Na mračnimu so licu brali.
Nenadno z roko mahne on,
Kazaje proč nepoterpljivo,
Vklonivši se hite vsi von,
Ostane sam, užaljen živo.
Prostej ši zdaj je zdih na zdih,
Živejši temno ostro čelo
Kipenje serca, šumov zlih,
Očitati je bistro jelo. —
Viharja černosiv oblak,
Ko burnih ur se bliža sila,
Grozí na nebu temno tak,
Njegova kot je slika bila,
170
V ponosni glavi kaj divjá,
Namembe ktere kuha v duši?
Bo vihra mar nad Rusa šla,
Al Poljske plod in raj razruši?
Je v truman punt, izcláj, upor,
Ga pece v persih žar osvete?
Ga rod straší čerkeskih gor,
Al Genove kovarne čete?
O ne! Vojaška sláva vsa
Njegovimu je sercu studňa,
Še desná zadnih del bila,
Pretekle dobe bojev trudna.
Al je kovarno v hárem se
Skrivaj ukradla vacl izmena?
Je vdala milih žen mordé
Gjauru serce, pervih ena?
Ne, ne! Te ženské misliti,
Ljubezni sanjati ne smejo,
V tihoti nemi prazne dni,
Obupne leta preživejo.
Pod stražo ostro, bdečo zmer,
V naročju pustím clolgočasja,
Ne upa slasti njih ozir,
Ne sluh tolažb, al sreče glasja.
Krasota njih utajená
Za stenami je svetu skrita,
Arabská kakor cvetlica
V toplicah se za štekli pitá.
Jim dni in mešcov, godin tek
Premika se počasno léno,
Neznatno tak ljubezni vek
Izvije jim, mladosti ceno.
Enakolične dan na dan,
Medlené časov so tečenja,
Posile strup in stisk neslan
Jim zgrenita potok življenja.
Žeľeče radosti, zabav,
Kadkada samé se slepijo,
Premenjajo al kinč oprav,
Al izbic drago lepotijo.
Zdaj govoré, se smejejo,
Po vertih, tratah al igrajo,
Zadevši senco javorno
Šalivo sedejo v razhlajo,
171
Pa vednoma, na vsalri stop,
Mogoče ni se njemu skriti,
Tiší za njim nadležin skop,
Evnuh neslan, prežon serditi.
Povsod njegov je gled in sluh,
On vidi vse, on čuje sledno,
Za mnenje vsih je slep in gluh,
Marljivo vdan le kanú vedno.
Neoskrunljiv mu je zákon,
Ukáž, al mig, al volja kaňa,
Strogejši ne spolnuje on
Zapoved sveto Alkorana.
Prijaznosti nikir želeč
Prenese kot obris kamniti
Zasmeh, prikor, izrek bodec,
Porug nával, — kar hoče priti.
In kakor ga ne rani ost
Nagaje, psovke, al zasrambe,
Je tudi clo sočutja prost,
Mu simpatij ni treba brambe.
Okó za jok je slepo clo,
Ušesa gluhe zdihovanju,
Žatajen bol, očitno zlo,
Vse jedno je njegovim djanju,
Nečuten sam do jedra ve
Pretebtati zvestobo žensko,
De se na njo zanesti sme,
Na stalnost kot vremen jesensko,
Pogleda molba, smehlej, stok,
Obup al tuga, pers nemirje,
Zastonj je zdih, zastonj je jok.
On ternu vsim kar nič ne verje.
Ko v gorkim času cvetja rož,
Razpleteno kitovje lasno,
Se v reki kopije naga množ,
Poječa pesmi šalne glasno,
In krasnih údov krog in krog,
Se vijejo valovi čisti,
Stojí na bregu nem in strog
Evnuh obernen proti isti;
Pa ves ta kras, lepota, mik,
Vse prazno za-nj, ga kar ne gane,
Pogled o vidu vsih oblik
Je sklen, serce pa led ostane.
Po noci pazno, suma brat,
Prehodi hárem na vse kraje, -
172
Ob izbicah od vrat do vrat
Naprej ko tenja se majaje.
Nenadoma prileze tih,
Posluša, gleda, paži, zgine,
Dozdevka poln in misii zlih,
Ter serda ki ga kar ne mine.
Clo sanje stráži odalisk,
Al tu al tam se ne izusti,
Kar ni pokornosti iztisk,
Al scer zavid jim ne dopusti.
Bi ena v sanjah le imé
Izrekla možko, brez zaveda,
In bodi oče, brat .— gorjé!
Posledná bi bila beseda.
O takim varstvu se tedaj
Gireju ni ničesar bati,
Hárem zapert, in čist Saraj —
V pokoju zna neskerbno spati.
In vender ves razrit, razdjan,
Zamišljen clo, obupa truden,
Nevedama jantár sožgan,
Tak dvoru vsim po djanju čuden?
Kraj njega nem stojí Evnuh,
Dreveno v tla zamaknen gleda,
In paži — clo za drugo gluh ■ —
Njegovih ust kaj bo beseda.
Na mah molčé se dvigne kan,
Odpró pred njim se naglo vráta,
On zgine v žen preljubih stan,
Milej ši mu od zmag in zlata.
Vladarja željno čakajoč,
Krog vodotoka te samote,
Olišpane, berhké na moč,
Tam harema šedé lepote.
In gledajo v igranje vod,
Detinské radosti nagiba,
Na mramorni valovja pod,
Neskerbno kak se suče riba.
Mnogter obroček svitlo zlat,
Al perstan redke dragotine,
Zletí v poplave bistri hlad,
De mnogo rib na kviško sine.
Ponuja krog se sladoled,
Nasiten prostor je dišave,
173
Potem še slajši petja sled,
Pohvale zmag, ljubezni, sláve.
Pesem tatárska.
Nebo vsigdar nam dá zámeno
Prelitih solz in britkih bed,
Fakir zazré ko Meke steno,
Pozabi bol preteklih let.
Preblažen ki za vero páde
Ob Donavi v zatretju zmot,
Lepote cvet, divice mlade
Mu v raju koj hite nasprot.
3.
Še srečen bolj je, o Sarema,
Ljubezni slad ki pridobí,
In tebe cvet lepot, objema,
Za njega tug, nezgode ni.
Tak poj ej o. Pa kje je zdaj
Te hvale eilj, ta zvezda krásna?
Umakneno v samotni kraj
Slovesnost ne zadene glasna,
Ko palma, zmetá burnih dni,
Potlačená se v sanjah gubi,
Ničesar je ne veselí,
Girej je več je več ne ljubi.
Premenul je. — Pakdo s teboj
Bi meriti se smel, Gruzinka!
Bleščečih kit bogat povoj
Na čelu dva ima ovinka,
Zmagljivo sveti tvoj pogled,
Nocí černej ši, slajši dneva,
Obličja sneg z rameni vred
Ko pádel sneg široko seva.
In ktere glas, izdih, govor,
Izrazi tak ljubezni sanje,
Oblike želj in upa zor,
Ko tvoj pogled, al zdinovanje?
Mogoče ni de zabi cvet,
Ki v tebi ga vesel doseže,
De od ljubezni nove vnet
Predmet lete objeti streže.
174
In vendar kan — sirov, gorjup ^— ..
Se malo le za tebe meni,
Tvoj gled je slast, njegov je strup,
Samoto več ko tebe ceni.
Mermrav in terd, očmern, temnit,
Prebdí Girej nocí samotno,
Kar angel nek pri njemu skrit,
Polakinja, živí tihotno.
Nedávno, kar Marija svet
Dežele tuje je zazrela,
Nedávno, raja krásni cvet,
V doinač.i zemlji je živela;
Očetu sivim bila vse,
On svoj ponos jo imenuje;
Kar zaželí, úkaz mu je,
Spolniti to, márljivo snuje;
Za njo živí, za njo skerbí,
De čas ji zmir uglajen teče,
Ko jasno ura letnih dní,
Nar manjši bol de je ne speče;
In tak obris cvetečih let,
Mladosti sladko sporočilo,
Prihodnosti tolažb, obét,
Bi stalno vse ji vedno bilo.
Telesa kras, obnašb izgled, .'_'-
Sta svetu kip se sreče zdelä,
Ko sonca žar, ko čisti med,
Dobrota ji z očeš blišela.
Naklonbe tak izverstni dar
Je množiti prijetno znala,
K soglasni harpi kolobar
Ganljivih pesmi pripevala.
Dovolj ! rodu Potockiga
Je čudež bil krasote také,
Iz te kerví lepotam pa
Ne nájdete nikir enake.
Bogatih, slavnih, mladih tma
Marijo v zákon je želela,
Za njo nebrojna množica
Na tihim plameňa, gorela.
Pa vse zastonj, brez pridá vse,
Ljubezni so ji misii stranske,
Med svojim zmir veselá je,
Nje želje pak so le vsakdanske. ;
175
Namáh — ni-dolgo — priderví
Tatárov trop na poljske kraje,
Ko grom in blisk okrog verši,
Razdene grád, vasí in staje,
Tak urno ne smodí požar,
Bazrušijo ko ti divjald,
Končan je cvet cležele kar
Vse krog in krog ob vihri taki.
Sloveči grád je zapušen,
Pozabljen skôr v občinskim pádu,
Ta je pregnan, un je vmorjen,
Marija kje? — Ni več je v grádu!
V domači cerkvi, kjer okrog
Ob zidih knezi spé nekdajni,
Ves nov je grob, osoťn in strog —
Pa s krono, z gerbam — kdo je rajni?
Marijin oče v njemu spí,
In ona proč je odpeljana,
Pod jarmani tujca kraj derhtí
Ta guli ga ko cvetje slaná.
Bakčisarajski grešni dvor,
Še huj za njo ko vatra živa,
Marijo zdaj, lepote zor,
Dobrote cvet, občinstvu skriva.
Ždihuje, j oka noč in dan,
Ob žalosti tak britko Ijuti
Usmiljénje clo tverdi kan
Do globočine serca čuti.
Nje britki jok, nje žalni zdih
Mu kalita ponočno spanje,
Ji odvalí overkov zlih,
Kar le dospé, njegovo znanje.
Ji zlajša vse za noč in dan
Harema vterjene navade,
Merčljiva straža sužnih žen
Do nje se nikdar ne prikrade.
Stanuje sama v izbici,
Vladarjévo je tak povelje,
Le starših ena dojde k nji, . ;
De zve in spolni njene želje. " ,
Ta sama spí ponoči z njo
V obgernenim ležišu svilnim,
Se ne prederzne kan celo
Motiti mir ji z djanjem silnim.
Gre k reki sama v kopel tje, /
Ji z drugim ni ničesar skupno; r
Dovoljeno živeti je : J
176
Po svoje ji, na vsem zaupno.
Je v izbici votlina v zid
Okroglo lepa ji naťjena,
Se vidi not iz zlata lit
Kip svete májke Nazarena;
Tej noč in dan tu v čast gorí
Gizdavo kinčena lampada,
Pobožnih želj pred njo klečí
V molitvicah Marija mlada.
Je zdelo se, de angel svet
Priplával je v to izbo doli,
In živo tu človeštvu vnet
Za odpušenje grehov moli.
Samota tak ji tu spomín
Otožno sladkí obujava
Na dom zgubljen, in tmin
Sužanstva ji spoznati dáva.
V tem ko jo vsi zavidajo
Za sreče cvet jo razglasijo,
Je v sercu nje le tuge zlo,
Potoki solz se ji cedijo.
Pa vsemu kone nej bo in kraj,
Zaupanje ji zmir ostane,
De čistih želj in snage saj
Posvetni stisk in hrup ne zmane.
Ne gleda nič na srečo zlih,
Ne zmeni se za tuje djanje,
Svetiše nje je voglič tih,
Budí si v njem veselé sanje.
Tak sredi muk sercé in zmot,
Ko se povsot pravica rani,
In z grehi vrag diyjá povsot,
če čisto je, se čisto hrani.
Nastopi noč, pokrite so
Tavridne polja z mračno senjo,
Vse tiho je, — le slavčevo
Žverglanje vej oživlja tenjo.
Po jasnim nebu sivobled
Okroglej lune mirno plavá,
In z lesketanjem zvezdja vred
Na vse platí svitlobo dáva.
Zavite v beli pajčolan,
Neznatne ljudstva duši vsaki,
Tatarkinje iz stana v stan
Hite v obisk, ko pih po zraki.
Kramljaje tam jim teče čas,
177
In veselí Bakčisaraja
Lepot izverstni cvetni kras
Večerno hladnih ur se Mája.
Potihne dvor, hárem zaspí,
Zavito vse je v mir brezglasni,
Nikaki čerh se ne zbudí,
Kalil de bi pokoj ta jasni.
Prevohal je Evnuh že vse,
Sedaj bi spal, pa nima mira,
Sumljiv, neveťn, ves dvoinba je,
Se clo spijoč okrog ozira.
Se zdi sedaj, nekdo šeptá,
Tam tap stopin šumljá nedvomno,
Tu postlje škrip mirú ne dá,
Koj misii on: Je znamnje vlomno!
On paži v ta in tisti kraj,
Posluša, dvomi, gleda, lazi,
Na vse platí, naprej, nazaj,
Je prazen truci, nič ne zapazi.
Le blagozvuk in sladni vek
Na sluh doní mu vodometa,
Iz rožnih mej pa petja jek
Prijazno noč ljudém obeta.
Tak dolgo trudi gled in sluh,
V premislik stvarco vsako vzame,
Potem se vleže vgnan Evnuh,
In spanje ga na moč objame.
Nedvomno! lepe so nocí
Prijazno blažniga iztoka,
Razkošno čas naprej nití
Častiteljem ustav proroka;
Bogastva kaj po stanicah,
Dišave kake v cvetnih vertih,
Čarobe tma po tišinah,
Po haremih lepot zapertih!
Le lune lagoden lesket
Na te skrivnosti tajno šije,
Nemaranje pa čaša let,
Posvetno skerb vse krog ovije.
Vse ženstvo spí! — Le ena ne!
Ta bdi, stojí, in komej dihne,
Se vrátam bliža, jih odpré,
Ko senčni kip iz izbe pihne.
Se mája tih in berž naprej,
Od vrat do vrat po shodih krivih,
Koseskijeve dela. 12
178
Leží pred njo, pa v spanju zdej,
Mnogter Evnuh nar hujših sivih.
Jo tare zlo skeleči mar,
De rahli stop ga ne predraini,
Ker večkrat ta dremota kar
Goljufna je, de druge mánii.
Pa nje naklep je tverd in strog,
Ter bersne urno dalej, dalej,
Ko juga pih prestop je nog,
Že vhod iskan pred njo je malej.
Dvorné na pragu postoji,
Potem odpré in noter smukne,
Obrača sem ter tjé očí —
Osupne svit jo zidne luknje.
Prižgana v njej je noč in dan
Pred materjo nebes lampada,
Pobožno tje obupu v brán,
Obrača se Marija mlada.
Zagleda križ, ljubezni znám!
Gruzinka, kaj! povej očitno!
Te šili jok? — Kaj vidiš tam? —
Te žge, te skli spomin tak sitno?
Pred njo počiva kneginja,
Ko krivde prostá golobica,
Od drema ji diviškiga
Se svetijo rudeče lica.
Nasmehljej rahli množi ust
Lepoto, clo nebeské baze,
Prelitih solz v obervih púst
Ostanek pak obup le káže.
Tak cvetÍLca v srebrinju ros
Bleší od lune razsvitljena,
Kazaje vidu cen ponos,
Bogato s kim je obdarjena.
Bi djal de angel iz nebes,
Prikazen zračna iz Edema,
Tu toči grenki vir očeš
O množini pomot harema.
Gruzinka čuj ! kaj je s teboj ,
Težave de te tak tesnijo?
Izrekši: „Plákaj nad menoj!"
Kolena kar se ti všibijo.
Besede te, ta stok in zdih
Presekajo Marijno spanje,
Se kviško spne ko nagli pih,
Zagleda to in čuje zvanje.
179
Trepeča vsa jí govorí
In rahlo j o od tal dviguje:
Kaj hočeš tú o polnocí,
Kdo si, od kod, kaj serce snuje?
Sarema njej: Sim prišla les,
Otetja zlih nesreč iskati,
Ne pride ak mi iz nebes,
Bi moral ga obup mi dati!
Ti moj si strah, ti moj si up,
Je čudno to, pa bom skazala,
Razjasnenja vsim dvombam skúp
Dovolj, dovolj — preveč ti dala.
Poslušaj me, ne boj se zdej,
Ker zadná ni še ura bila,
Izid se hrani zanaprej,
Ko dojde čas, ko stisne sila.
V trenutju tem izbor imaš
Na dlanu še, ne daj de zgine,
Začetno čuj, de me spoznáš,
Od kod in kaj sim rodovine.
Rojena sim od tukej proč
V deželah van clo inostranih,
Me dregnula je tuja moč,
Otroka še, iz krajev znanih.
Pa dobro vem še vsako stvar
Iz nježno mladiga življenja,
V nebo stermeč siv kolobar
Hriboyja, gor, planin, obstenja.
Izvirne v rupah bistrice,
Po rebrih skál navdol gromeče,
Dobrav gošave zrašene,
V dolinah njiv klasje cveteče;
Vse to je jasno pred očmí,
Tud jasno pomnim de so vade
Drugačne tam ko tih straní,
Proroka tam nikdo ne znade.
Kak prišla sim, pa več ne vem,
V ozidje teh poslopij sivo,
Le morje še v spominu zrem,
In pa možá s košato grivo.
Plahota, strah, bolest, gorjé,
Kar scer mladost nevedno mane,
So meni še takrat bilé
Do zadnjih tenj rečí neznane.
12
180
Neskerbno v mirni tišiní
Harema tak sim razcvetala,
Ljubezni perve sladké dní
S pokornim sercem pričakvala.
Je srečno vse in sladno šlo,
Girej pustí okrutne boje,
Da vojski, plenu, vsim slovo,
In misii le zábave svoje.
Izvoli harema si slast,
Smo klicane pred njega bile,
On ceni nas, všili um in rast,
Obnašanje, očesa sile.
Potem pogled na mene vpré,
Okó prijazno mu zabliska
In s tem razvit moj údes je,
Sim perva tak mu odaliska.
Veselá neprenehama
Sva bila zdaj obojne sreče,
Po sumu nikdar zmotena
V obstoj ljubezni tak cveteča.
Je tekel čas ko sladki pih
Z dišavami cvetlic nasiten ,
Izvil se mi nar manjši zdih
Iz serca ni z nevoljo skiten.
Vse bilo je slovesní pir, —
Na enkrat mi ta sreča zvene,
Ti prišla si, in proč je mir,
Že tvoj prihod mi raj razdene.
Kan bil odslej je ves ko vklet,
Začaran, panan, clo izmenjen,
Za vse nemarn , za tebe vnet ,
Od nas napol brez urna cenjen.
Izdati me on misii zdaj,
Prekanuti zavoljo tebe,
Ne gleda prosb, ne čuje graj,
Me treši v prali, de vtaži sebe.
Govor mu je — le zračni pih,
Potoki solz — le kaplje prazne,
Zabav predmet moj britki zdih -
Obupa stok — zvijače pazne!
Zbudí mu zeh moj živ govor,
Približanje mu je nadlega,
Kar zaželím, to nájde vpor,
Je konec tak življenja vsega.
Deležna te pregrehe, vem,
Ti nisi, čuj tedaj me mirno,
181
Razjasnen tak ti bodi s tem
Moj strašní stan zadost obširno.
Ja vem in znám, zmagavni kras
Je meni dan, ter ne pozabim,
De Venere mikavni pas
Nad možkim skôr igraje rabim.
Nobeni v tem poslopju ni
Lepote vec ko meni dano,
Le — žalibog, Marija ti
Si vidno dnes ta dan nad mano.
Pa tebi je ljubezni žar,
Ki v meni vré, ki mene pece,
Nešteta reč, priprosta stvar,
Ker tebi kri le mirno teče.
Al meni je — ljubav poklic,
Ljubezni strast je moje stanje,
Kaj s hladno ti lepoto lic
Kališ nebes mi teh sijanje?
Ti ljubiti ko ja ne znáš,
Girej je moj, zakaj ga skúšaš?
In če mu le odgovor daš,
Že bitja kri ti meni spušaš!
Pozabi ga! Girej je moj!
Zaklel se je, rotil se strašno,
Mi biti zvest, in še — ko v znoj
Obličje smert mu vtakne plašno.
Vse misii, strah, željé in up,
Kar se v tekočim času vije,
Vse prišlo je obema skúp,
Prememba ta tedaj me vbije. —
Ja plákam , glej ! in pred teboj
Se vklanjajo kolena moje,
Povrati mi moj niir, pokoj,
Odprí obupni serce svoje !
Te ne dolžim de krivá si,
Sprositi le tak zlo me žeja,
Kričim do tvoje milosti:
Daj prešniga mi spet Gireja!
Zdaj molči ti! Moj — moj je on!
Pa tebe ljubi; — zdaj še lasno
Odverneš ta priprost nagon,
Al s tugo tih, al s prosbo glasno.
Zaslepljen je, odpri mu vid,
Mu svoje daj napake zreti,
Tu bodi led, tam bodi zid,
De mora te med puste šteti.
182
Umikaj se, pristudi se,
Odpraví ga al tak al tako,
Po mojih če besedah ne,
Tedaj drugač, tedaj inako.
Prisezi! — Res preteklo let
Je mnogo, kar sim tu zgubila
Kerst, vero, šeg in vad obet,
Kar májka me je scer učila.
Pozabljen glas je mladih dni,
Alkoran znak mi je obstanka,
Med kaňa drugim' ženami
Sim verná zdaj mahomedanka.
Pa vera moje matere
Je tvoja bila! — tak prisezi
Na vero to, de moj je še,
Kot prej je bil, ga več ne veži!
Ti govoriti sladko znáš,
On kip vošen je roke tvoje,
In kakor ti nagib mu daš,
Oberne on početje svoje.
Njegovih si tedaj krivie
Deležna ti po vidu mojim,
De ne konca te gizda lic,
Pomozi zdaj si z umam svojim.
To pak nej ti v spominu bo! —
Lastnost poznáš ti strel in bliska,
Si vidila viharja zlo,
Si slišala od baziliska. —
Nekdaj je bil Prometeus,
Nesrečnim zmir spasitelj ročen,
Pripet na skalnat Kavkazus,
Perunu ker preveč mogočen.
Viharno v boke s kremplji vpert
Je stal gavran na njega stráni,
Mu delal bol, mu žugal smert
Vertivši kljun po Ijuti rani.
Oserčja drob za kosám kos
Mu kruto terga iz telesa,
Pa urno ta se, vrat na nos,
Ponovi mu kot mig očesa.
Ne bliža se željen izid,
Obupu konca ni ne kraja,
Dokler prišel ni — tist Alcid,
Ki zlega však koreň omaja.
Vse to ni nič, le sop, le pih,
Neznatnih sene al tenj gibanje,
Primeria ak jim serca zdih
183
Ti mojiga in moje stanje.
Ne šili me , nagon gorjup
De naglo von bi obernila, —
Mi znan je nož, mi znan je strup,
Na Kavkazu sim se rodila.
Izrekši zgine. .Kneginja
Ne tvega se ji sledovati,
Nikakor ni razumila
Kaj hotla ta je v jasno djati.
Po noci kaj jo tira krog,
Čemú divjá ji tak po glavi,
Zakaj govor bodec in strog,
Ob kratkim, kaj jo žge in davi?
Divici čisti žarna strast,
Besede také so uganjka
Pa zvuk že njih ji zdi se pást,
Al skritiga kovarstva zanjka.
O sodbe strah, o sreče kljub!
Kaj čaká jo v ti hiši greha?
Vbežati kak pretenju zgub
Divištva, vere, snag vspeha?
Kaj ji koristi jok al stok,
Ta spasenja ne bosta dala,
Molitev tud nebes obok
Do zdaj še ni dospeti znala.
Otožna svoj topí pogled,
Zamišljena kaj bi, kaj ne bi?
Saraja al izvoli red,
In tak ostud bo sama sebi?
V ozidju tem, od doma proč,
Vse ure bitja zdihovati,
Točiti solze dan in noč,
Slovo poslednim upu dati?
O sveti Bog! da bi timveč
Pozabil jo Girej na večno,
Namest de plazi se ljubeč
Za njo, nevoljnico nesrečno!
Al de bi smert ji zvezo let
Na enkrat ljuto prekosila,
Marija bi ta pusti svet
Veselja polna zapustila.
Prešli so dávno, več jih ni,
Mladosti sladonosni dnevi,
Življenja sončni migleji
Minuli so obupni revi!
Kaj gledati neplodni vres?
184
Njej nima svet ničesa dati,
Prijazno pak iz viš nebes
K pokoju tje se sliši zvati.
Čas tekel je, za clnevam dan,
So tedni, mešci se verteli
Marije ni — nje strah končan —
Seboj so'jo iz bitja vzeli.
Smert naglo je nesrečnice
Zápletke mračne poravnala,
Jo bersnula v deželo tje,
Kjer z dušo zmir je prebivala.
Kaj treslo j o je v gozdni grob?
Bolezen, strah, al homatije?
Al druj strupen nesreče zob?
Kdo vé? — Dovolj! — Je ni Marije!
Girej mirú ne nájde več
Poslopju v svojim zapušenim,
Potegne vnovo britki meč,
Zjedini vse močí ob enim;
Na novo boj, na novo kri
Njegovih ust je geslo strašno,
Skrivej v oserčju mu žarí
Milej ši čut, — pa tih in plašno.
Večkrat vertí ko v bitvi meč,
Nasprotnika de ljuto zmane,
Ga zgrabi kerč, ne gane več,
Neizpeljan mu mah ostane.
Neznani strah nápade ga,
Izusti kaj nerazumljivo,
Ga trese kot zla merzlica,
Ozira se dreveno sivo.
Bledé momljá, stermé šeptá,
Očitá žar ki v sercu pece,
Očesa v tem zapré obá,
In reka solz po licu teče.
Na hárem kar ne misii več,
Tam zaničvanju prepušene,
V obrambi skopcev, zidnih ječ,
Se staraj o obupno žene.
Gruzinke v družbi teh lepot
Že dávno ni, harema sile
Straživne v globočini vod
Pomorskih so jo utopile.
Posledná noč Marijna je
185
Gruzinki tud bila posledná, —
Pokrijmo nje krivice vse,
Pokore pak je bila vredna.
Ko boja je nasiten bil,
Razdjal cveteče kraje mirne
Kavkaskih od pogumnih sil
Do Rusije izhodno verne,
Poverne spet se kan domú,
Ko prej meglen, zamišljen, tužen,
Nedohodljiv, sam brez mirú,
Vsim drugim strah, le sumu sužen.
Na dvoru, skôr poslopja sred,
Gizdav spomin Marije drage,
Da zidati živ vodomet
Iz mramora svitlobe blage.
Nad lune pol — proroku znak —
Se vere kríž bleší keršanske,
In spričanje simbol je tak
Nevednosti mohamedánske.
Še zlat opis na n jem je znan,
S kim kinčena je predná strana,
Besed: Salamid — Girej — Han —
Sin Hadši — Selim — Girej — Hana!
Od zadej pak iz mramora
Poganja vir pritoke sladne,
Cedivši neprenehama
Kamnitih ran solzice hladne.
Nikdar ne jenja vira tok; —
Po sinú ki na vojski páde
Je matere enaki jok,
Pomagati se več ne dade.
Divice mlade teh straní
So znamenju pomen priznale,
Ter so ga do današnih dni
Le slezni vir imenovale.
O živi vir! Ljubezni vir!
Dve cvétlici si dal ti meni,
Visoko jih vesel ozír,
Pa višji tvoj šepet on ceni.
S hladivno roso prah škropí
Sreberni tvoj obličje moje,
Šeptaj, šeptaj do zadnih dní,
Skrivnosti daj spoznati svoje.
186
Ljubezni vir, slezeči tok,
Novin želeč sim k tebi tekel,
Tavridnih bil si sláv svedok,
Ničesar od Marije rekel.
Je clo v okrogu teh ograd
Pozabljeno Saremno djanje?
So mar obé le slike nad,
Pomembe le in pevske sanje?
Jih je le v mraku polnocí,
Dva senčno prazna ideala,
Izmislil žarni pesnik si,
De svetu jih igraje mala?
Zapustil Sever sim nekdaj,
Njegove čarobne zábave,
Ter obiskal Bakčisaraj,
Domovje dik in bojne sláve;
Po dvorcu nemim šetam tje,
Pozabljenib po sredi hodov,
Kjer Tartarin gostil se je,
Divjak sirov, korbáč národov;
V lenobi de topí spomín
Okrutnih del, kerví prelite,
Tak sebi clo zakrije čin
Sirovih rok, nasledka kite.
Današni dan še veje slast
Po stanicah zdaj zapušenih,
Razveseli bojarstva mast,
Zlatovja blesk tih sten zelenih;
Vre vodomet, hladin pihlá,
Po vertih rož puhtí nebrojno,
In grozdja slad o žeji dá
Popotniku uteh dostojno.
Omrežja vidil sim preplet,
Za kim o cvetju svoje dobe
Lepot iztočnih krásni cvet
Zdihaval je v oblasti zlobe;
Sim gledal rajnih tihi gaj,
Presilnikov počitje zadno —
Olikan stolp, verhovja kraj
Je turban zvit — da! znamnje jadno.
Je zdelo se, de tak izid
Prihodnost tu mi razodeva,
Kje harema sta slad in prid?
Kje bojna moč? — Vse prah in pleva!
187
Premenulo se tu je vse,
Pa to tedaj me ni motilo,
Občutkov druzih polno je
Tedajnih dob mi serce bilo.
Puhtenje rož, potokov šum,
Me mamita, pretres de zabim,
Nehotno se mi mrači um,
Prevdarka skôr de kar ne rabim.
Divice nježne senčni kip
Je plával pred menoj po dvori,
Za vid ko blesk, le pin za tip,
Lepote clo podoben zori.
Čigava tenja bila je
Ta nježna, čudná, krásna slika,
Ki hip na hip približa se,
Objetju pak se zračno vmika?
Se je Marijin čisti duh
Pregibal tu, al je Sarema
Očitala še svoj napuh
Sred zapušeniga harema?
Še vidim ga, ta lep obris,
Ko cvetje sanj, ko senco zdenja,
Me zbadá kakor psice vtis
Globoko v cvet in čut življenja.
Castitelj múz, želitelj véd.
Pozabši slavo in ľjubezen,
Prijetni Salgir kmalo spet
Bom gledal te, nevolje trezen.
Obmorskih gor na stermi sklon
Se vernil bom žeľján spomina,
De veselil veršenja don
Tavridnih vod bo Rusje siná.
O juga kras, mikavni kraj!
Tu vse živí, hribovja hoste,
Tu vinograd, tam cvetni gaj,
Dolin, polján posetve goste.
Ohlada rek in drevnih sene
Popotnika ko čar obaja,
Ko zgódnih ur bregovja vene
Prejaha sam ob času mlaja.
Izurjen konj na vi š hití,
Pod njim kipeča morská vlaga
Eazpenjena šumí, verši
Okrog ostenkov Aju-Daga.
188
V.
Car Saltan in knez Gvidon.
Pravlica.
Predejo, ko se mračí,
Okna blizo dive tri.
Ko bi bila ja carica ,
Starši tak začne divica,
Sama bi za ves ta svet
Prigotovila obed;
Ko bi bila ja carica,
Reče druga j i sestrica,
Ja natkala platná bi
Za potrebo vsih ljudí;
Ko bi bila ja carica,
Mlajši dokonca divica,
Čaru bi rodila ja
Viteza preslavniga.
To izrekši obmolčijo,
Vráta rahlo zaškripijo,
V izbo stopi svitli car,
Krajev tistih gospodar:
Celo dobo govorenja
Je poslušal tik ostenja,
Nar bolj je poslednja reč
Teh besed mu bila všeč.
Zdravstvuj, reče, daj! divica,
Z mano hodi, si carica,
Le obľjubo de speljaš,
In mi kmalo siná daš.
Ve pa moji golobici,
Dela željni dve sestrici,
Hodite za nama v sled,
Kakor drago, zad al spred.
Boste zmir pri nas ostale,
Z delama ki ste ju zbrale,
Ja ne terjam manj ne več,
Ne pretežim šibkih pleč.
Jedna vaju bodi tkavka,
Druga kuhnje opravljavka,
Tako bomo, se mi zdi,
Zadovoljni složno vsi.
Sestre v zgodbo so se vdale,
Kar imele berž pobrale.
189
Zlo težák ni bil izbor,
Hajdi, vse tri v cárski dvor.
Car nekoljko svoje glave,
Neprijatel obotave,
Scer ljubezni žarne žgan,
Se ovenča isti dan.
Ter se vsedejo k obedi,
Teče lično vse po redi,
Bivši dobre volje vse,
Pozdno kon'c pojedne je.
Ta ko steče, sladno, mirno,
Spremi par se v izbo pirno,
Dajo vsi mu lahko noč,
In s priklombo grejo proč.
V kuhnji kuharca ježí se,
Tkavki v izbi pusto zdi se,
Serda plákate obé
Zarad srečniši sestre.
V tem carica se raduje,
Obečanje izpolnuje,
Steče ji po želji vse,
V pervi noci nosná je.
Dobe te je vojska bila,
Supruga sta se ločila,
Vsedši se na konja car,
Ženi to naroči v mar:
Nej nezgod se pazno varva
V času ternu, on ko barva
Z rudečico vražni kraj,
Ter se verne spet nazaj.
V tem ko car na vojski bliska,
Vražnika, ko gré, pritíska,
Dojde čas poroda strog,
Siná da mu v zibko Bog.
Mati paži nad fantičkam,
Orlica kot nad orličkam,
Posla v poti urniga,
Znati vse de čaru da.
Sestri pak so z Babariho,
Zvito bábo, skrivnotiho
Že sklenile nad sestró
Puste zmede, gerdo zlo.
Ter so posla vjeti dale,
Čaru druziga poslale
190
S písmam žonte lastne vsled,
Polnim zlobe tih besed:
„Žena, znaj, je scer rodila,
Pa otroka ni povila,
Žaba ni, ne tič, ne kert,
Kaj de je, to vedi čert."
Cára reč je ta zadela,
Kot mertud, al tresk, al strela,
Strašne jeze on zdivjá,
Posla skôr obes'ti dá.
Ko pa viher serda steče,
Se vmirivši to izreče:
„Zdaj molčimo vsi o tem,
Dokler zgodbe sam ne zrem."
Posel s písmam koj se vpoti,
Se gredoč nikir ne moti,
Zmir naprej, že blizo je,
Misii, berž opravi vse.
Tode baba Babariha
Zgodbo vedno hujši viha,
Vkaže de se vina da
Poslu piti močniga.
Ta omotniga ko slada
Poln zaspi, nečutna klada,
Zmaknejo mu carjev list,
Drugi smukne v aržet ist.
V tim so stále te besede:
„Vem poroda puste zmede,
Ter ukážem, ja, Saltan,
Ta nalog de bo speljan:
Žena mati, carica,
S plodam, bodi miš al tica,
Naj se treši v morje koj,
De pogine spačen roj."
Kaj se hoče? Volji taki,
To se ve, se vkloni vsaki;
Zjutra zgodno v spavnico
K cesarici pridejo.
Ji povejo kaj zadeva,
V sebi kaj príhod imeva,
Preberejo slovno spis,
Dajo véstbe ji obris.
V hrastov sod jo posadijo,
Tega dobro zasmolijo
191
Rekli y morje djavši ga ,
Volja tak je carjeva.
Púha v zraku šum vetrovja,
Pluska v morju spor valovja,
Po slapéh se ziblje sod,
Doba mu grozí nezgod.
Mati v sódu britko joče ,
Vmiriti se vreme noče,
Sin pa rase — ne po dneh —
Uro vsako po pedéh.
Čas vertí se, mati pláka,
Sinku serce v persih skaka,
Slasti skôr se mu vtopí,
Morje tak nagovorí:
„O ti velna, morje krásno,
Kak ti plešeš, ukaš glasno,
Ne poznáš over ne spôn,
Lastnik mi je tvoj nagon.
Vmah podmuliš ti bregovje,
Kazdrobiš ko prah skalovje ,
Suho v migu potopiš,
Bárke v dno ko pesk vališ.
Krásno morje, daj! se vsmili,
Mi pomozi v dnešni šili,
Varno v luko neši naj,
Suhe zemlje v plodni kraj."
Nese morje, tim podložno,
Lično, tiho kar je možno,
Proti bregu vážni sod,
Rahlo ga spustí na prod.
In valov zagon šumeči,
Pred oživljen sod noseči,
Ko je ta v zavetje vzet,
Derkne v morsko nóro spet.
Je na suhim krogla šajka,
Tak oteta sin in májka,
Ne premagan še upor,
Púst razdene kdo zatvor? —
Verli sin je že pripravljen,
Spodni v pod z nogama vstavljen
Dregne z glavo kviško tak,
Zmet de je v trenutji spak.
Zdaj svobodna sin in mati
Zlezeta iz sóda v zlati
192
Sončni zrak, veselá de
Ječe zlo končano je.
Pluska val, verši brez mira,
Sin se krog in krog ozira,
Vidi blizo hríba rob,
Hríba verh košat je dob.
Sin prevdari: Dobra južná
Bila zdaj bi gladu slúžna,
Vlomi vej o urnih rok,
Jo zakrivi v ličen lok;
Desno v nedra naglo vtakne,
Križcu svilni trak izmakne,
S tem prepreže konca dva,
Raben samostrel imá.
Ter nalomi sorte sredne
Tanjših šibic, konce predne
Tak priojstri de so vštric
Šilov al nar hujših pšic.
S e potem na lov napraví ,
Bliža morju se v nižavi,
Slajši de bi bil obed,
Divji raci, ribi v sled.
Príde h kraju. — Čuj, kričanje!
Na pomoč kukavno zvanje !
Vidno je na morju spor,
Mala vojska djal bi skôr.
Morje búrne slape vije,
S krokarjem labud se bije,
Ta se suče krog in krog,
Pa premagan skôr je vbog.
Krokar puhne, ta se vgane,
V drugo, v tretje krokar plané,
Zmir na novo, zmir in viš,
Zdaj bo sila, zdaj bo kríž.
V hipu tem zasiče strela,
Kraljeviča psica smela,
Sik! sik! sik! ter v isti krát
Krokarju preterga vrat.
Ta kričé se v morje zverne,
In kerví, ostudno černe,
Vsakimu de zdi se sanj,
Čuda mnogo stoči vanj.
Careviča večji diki
Bil je kvár o tej priliki,
Zderkne v morje de iz rok
193
Samostrel mu, žali Bog!
Vraga krog labud obširno
Plavá zdaj ponosno mirno,
Včasili bliža ze mu vmah.
Dá mu v rebra pah na pah;
S e verti in šále vganja,
Careviču se priklanja,
Ter po rusko dá mu tak
Žive hvale glasen znak:
„O, carevič, moj spasitelj,
Ti mogoeni moj rešitelj,
Ne žaluj, od zdaj de još
Tri dni jedel nič ne boš.
Ker nezgoda ta je k sreči
Tvojih del korist nar veci,
Mnogo sláve, pridá več,
Tik sta, vedi, tvojih pleč.
Nisim, kar se zdim ti, tica,
Ja kraľjeva sim divica,
Krokarja ti nisi vžgal,
Černošolcu smert si dal.
Nikdar tebe več ne zabim,
Zate v brigi ne oslabím,
S tabo zmir bo moja moč,
Hodi z Bogam, lahko noč!"
To izrekši tica zgine,
Sin in mati , dan ko mine ,
Čas ko pride sanj in ves,
Gresta spat, pa — clo na teš.
Sin zbudi se, tre očesa,
Muhe nočné z glave stresa,
Gleda lep in vidno mlad
Pred seboj ponosni grád.
Množ poslopij je veliká,
Hiša hiše se dotika,
Cerkev je, zvonikov tam,
De prilike zmanjka nam;
Samostanov brez števila,
Nun in mnihov sila, sila,
In prostora krog in krog
Zid peljan je v siv oblok.
Vse zlatá, srebrá se bliska,
Ljudstva taká tma pritiska,
Vmes de veržena igla
Komaj prišla bi na tla.
Sin pokliče mater milo,
Koietkijeve dela. 13
194
De pregleda čuda silo:
„Jenjaj, májka, sreče stud,
Vse zamore nioj labud!"
Sin in mati gresta v mesto,
Lepo, gladko, svitlo cesto,
Urno dalej , notri sta ,
Vsa na nogah ínnožica;
Stegne, ulice šumijo,
Vsi zvonovi se glasijo,
„Sláva! dika!" krog doní,
Nemiga v tem kraju ni.
Ko nasprot so vsi derdrali,
Kor po cerkvah Boga hvali,
In kočij, kar spremi jih,
Ni mogoče šteti vsih.
Polno not lepot bogatih,
Spredej konj v opravah zlatih,
Toliko, de djal bi kdo,
Peska v morju več ne bo.
Vse ju diči, vse ju slávi,
Sinú blesketa na glavi
Svitla knežka krona že,
Kar na trón ga posadé.
Tak dognana reč je bila,
Mati v to je dovolila ,
Vladati začel je on
Pod imenam: Knez Gvidon.
Púha sapa termoglava,
Bistro v morju bárka plavá,
Silnimu valovju vprek
Lomi pot si v daljni tek.
Zadoní — začetka lasno —
Rase — zdaj vse jednoglasno:
„Glejte, na otoku tam
Cudná stvar se káže nam!
Púst je bil pred malo čaša,
Dal ni čuti merve glasa,
Dom merčesa, grilóy, kaČ,
Glejte, zdaj je vse drugač.
Krásno mesto tam se vidi,
Vse je zlato, strehe, židi,
In ta lep, širok pŕistan!
Komu bil bi lepši znan?"
Je glasovje še donelo,
Ko iz topa zagromelo
195
Je na grádu — vidni znak
Za postoj je strel enak.
Pride glasnik: „Na kosilo
Knez povabi družbo milo,
Kar na barki ljudstva je,
Pogostiti hoče vse."
Aj, veselje! Kdo bi prašal,
Kdo se bránil, kdo odlašal?
Vsi mornarji, važen roj,
So po koncu, v šajki koj.
Prihitijo berž do kraja,
Urno v grád, in sredi raja
Krog pubteče mize že
Kolobaroma šedé.
Knez veljavno se obnáša,
In mornarje zadnič prasa:
„Vi gospodje slavnili cen ,
Kaj in kani je vaš namen?"
Ti na to v odgovor dajo,
De povsot se vešti znajo,
Terg jim pervi je poklic
Z mehi sobolov, lesic:
„Več dežel smo obhodili,
To in uno naročili,
Bodi ti dovoľj v odvet,
Viďli skôr smo ves ta svet.
Zdaj ko je spečana róba,
Stekla nam ícoristna doba,
Obernili svoj smo brod
In veslamo spet v izhod,
Mimo ostrova Bujana
V carstvo slavniga Saltana,
De počitek nam bo slaj,
Tam opravimo še kaj. u
„Srečen pot na Okeanu
K čaru slavnimu Saltanu,
Veselí me to zares",
Jim prijazno reče knez.
„Ga pozdravite od mene
Serčno, kakor dub me žene!"
To izrekši jih pustí,
Naglo ti na brod so šli.
Brod je v morju višjim kmalo,
Priča ojstro mu gledalo,
13*
m
On o bregu hodi sam,
Bil je z dušo vedno tam.
Vmah zatrese se širjava,
Prek valov labud pripláva:
„Zdravstvuj, reče briga zgol,
Kaj te grudi, kteri bol?
Ti si mračen, knez prekrasen,
Ko deževja dan nejasen,
Žalovati tak, zakaj?
Dobre volje bodi raj."
Knez na to mu reče tužno:
„V sódu de pobotam kužno
Dobo pretečenih dni,
Rad očeta vidil bi.
Pa le šibka je ta nadá,
Ter me žalost zlo napadá,
Tako de občutja spor
Serce mi razdene skôr".
Koj labud na to mu reče:
„Samo to le? Ta ti steče,
Se premeni v manjši stvar,
Zleti v barko tje komár!"
To izrekši mahne s krili,
Morje v brizganje prišili,
Hipoma je v slani tok
Knez závit od zgor do nog.
In na mah se kerči, kerči,
Z nosam skôr na zemljo terči,
In komár je práv za res,
Ves komár naš mili knez.
Zabrenčí, šumí čez morje,
Vhiti brod, in neke skorje
Cep zavetje varno da,
Živa duša zanj ne zna.
Mimo ostrova Bujana
V carstvo slavniga Saltana
Žene veter dan in noč
Urno barko puhajoč.
V delji se zazré dežela,
„Suhi kraj!" je glas veršela,
Bárka plunka že v pristan,
Ljudstvu vsim príhod je znan.
Car Saltan povabi v gosti
Vse mornarje k mizi prosti,
Zmir za njim čez dol in kom
197
Ukomarjen vratolom.
Tiho car sedí v dvorani,
Njega krog ministri zbrani,
Tmav pogled je jaseň gerb.
Serce de mu.grudi skerb.
Sestri dve pa z Babariho
Pazite pozorno tiho
Vse besede skoz in skoz,
Kaj izleze — gad al gos?
Ko so vsi ob mizi bili,
Prasa car: „Prijatli mili,
Kam, čemú, pokaj, in kod,
Je težavna bila pot?
In domá — je dobro, hudo,
Ste prijatli, je prepir,
Al bo vojska, al bo mir?"
Vodnik reče na prašanje:
„Ni nikjer preslabo stanje,
Cenili smo ves ta svet,
In povsot se dá živet.
Čudniga je scer veliko,
Vender čudov pervo sliko,
Nam enake znano ni,
Viďli smo pretekle dni.
Bil je sterm otok nedávno
V morju púst, pripraven ravno
Le za gade, gnjezda tie,
Neobljuden kraj mravljic.
Se ni želo, se ni páslo,
Nič ni skôr na njemu raslo,
Samo sred nebrojnih gob
Lep, visok, in senčen dob.
Zdaj popotnim je očitno
Lepo polje rodovitno,
Mestu ki na njem stojí
Na tim svetu para ni;
Pozlačene strehe, židi,
Cerkve, hiše, krasovidi,
Vertogradi, lehe rož,
Vsiga neverjetna množ.
Grádu ternu čisto zlatim,
Tak velikim, tak bogatim,
Ukazuje knez Gvidon,
Ki ti pošle svoj poklôn!"
198
Car Saltan se grozno čudi
Rekši : „Ak me smert ne zgrudi,
Knez Gvidona, vbij me grom,
In te čuda vidil bom!"
Sestrama pa ni po volji,
Zdi se jima mnogo bolji,
Koj začetka, tak al tak,
Zabraniti čin enak.
Z Babariho, z vito bábo,
Zmedejo vse tri, ne slabo,
Zamotano pusto reč
Bolj in bolj, in zmerej več.
Starji vpije, kaj še, kaj še,
Také muhe so za mlajše,
Klamam kdo verjel bi tem?
Ja za večji čudo vem! —
„Znajte, tak pristavi zlobna,
V gojzdu nekim — hosta drobná
Rase v njemu tesná zlo —
Je drevesce jelkovo.
Veverca pod jelko poje
Čudno sladké pesmi svoje,
Čivka, žvižga medju tem
V ostermenje ljudu vsem.
Zraven pa oreške tare,
Lešnike izverstne šare,
Muzikalno vedno v takt,
Zerno vsako je smaragd,
Čisto zlato so lupine,
Delo noč in dan ne mine,
Tak zlato vj a krog in krog
Silno velik je oblog."
To de bilo bi mogoče,
Car Saltan verjeti noče,
Zlo jezi se naš komár,
Skôr bi serda počil kar.
Zašumí okoli tetke,
Skúsi dva in tri zaletke,
Ter ji želo zasadí,
Ta se koj na tla zvalí.
Desniga očesa sredo
Ji zadene, bola bledo
V rokah druzih pusti on,
Ter skoz okno ferkne von.
Tetka cvili Ijute rane,
199
Družba vsa na noge plané,
Vjeti zverče, pa gorjé,
To je varno v delji že.
Se ko pih naprej poganja,
Včasih tak prikazen sanja,
Je domá, na svitli trón
Vsede spet se knez Gvidon.
In na novo k inorju hodi,
Dnes bo zvedel kaj on sodi,
Ker nemirna voda je,
In labud mu bliža se.
„Zdravstvuj, knez ti moj prekrásni!
Púst si kakor dan nejasní,
Ktera skerb terpinči te?"
Tak labud ga prašal je.
„Huda želja dans me pece,
Mu Gvidon v odgovor reče,
Čuda nekiga de slast
Prišla meni bi v oblast.
Kase, slišim govoriti,
Znalo bi resnica biti,
V nekim gojzdu gostim zlo
Rdeče hojkice drevo.
Veverca pod hojko poje
Čudno sladké pesmi svoje,
Čivka, žvižga medju tem
V ostermenje vsim ljudem.
Zraven pa oreške tare,
Lešnike izredne šare,
Muzikalno, vedno v takt,
Zerno vsako je smaragd.
Čisto zlato so lupine,
Delo noč in dan ne mine,
Tak zlato vj a krog in krog
Silno velik je oblog."
Koj labud na to mu skaze:
„Istina, in glas ne laze,
Slišal kar si, vse je res,
Nič hiperbole ni vmes.
Skoz in skoz je vse gotovo,
De raduješ se na novo,
Ti povem, de čudo to
Moja znajdba je celo.
Ak te v istini raduje,
In kaj pridá ti nasnuje,
200
Zadovolim če te s tim,
Rado vse ti izročim."
Zlo zavzet ob novi sreči,
Vsih preteklih lepši, veci,
Verne v grád se knez domú,
Čudne bistva gleda tu.
Dvora svitliga na sredi
Se stermečimu pogledi
Nov očitá hojke kras,
In se sliši petja glas.
Veverca je tam sedela,
Lepe ruské pesmi pela,
Platila oreške v takt,
Zerno vsako je smaragd.
Dragotine te metala
Je po dvoru, nasej ala
Mu obilno vse platí
De ko sonca svit bleší.
Pesmi sladko tak donele,
De so serca vse prevzele,
Ljudstvo, v ternu slika slog,
Dvora gnjeti se okrog.
Knez Gvidon se čudi j ako,
Ter izreče hvalo tako:
„Sláva tebi, moj labud,
Za izide, skerb in truci.
Plačaj Bog ti vse zaslužbe,
Daj ti dik in čverste družbe,
Sle, veseľja tu in tam,
Kar želiš ju v sercu sam."
Veverci de sláva rase,
Iz kristala hiša dá se,
Krásna, proge čistá klet,
Po arabskí kip je vzet.
Dá j i v stražo dva junáka,
Po opravi, zrasti taká —
Vso pretehtaj možkih množ,
Sličnih našel več ne boš.
Veverci de čast in sláva,
Knezu blago narašava,
Zapisuje jak pisár,
Zlate v bukve vsako stvar.
Ladja plese, veter piha,
Buta v kermo, jadra viha,
7Ai se, de šumí naprej
201
Na perutah bárka zdej,
Blizo stermiga otoka,
V sliki kriviga obloka;
Strelní znak je barki dan,
Urno ta bití v pristan.
Kraj dospevši v luki prostí
Knez Gvidon pokliče v gosti,
Bodi star, al bodi mlad,
Vse mornarje v slávni grád.
Židane so volje bili,
Dobro jedli, boljši pili;
Prasa jih Gvidon potem:
„Kam je teržtvo, kot in s čem?"
Ti v odgovor to mu daj o:
„Dobro nas povsot poznajo,
Plavamo veliko let,
Skôr obšli smo ves ta svet;
S konji sploh smo kupčevali,
Tu kúpili, tam prodali,
Zdaj domú je iti čas,
Pa je daleko do nas;
Mimo ostrova Bujana
V carstvo slavniga Saltana
Pojdemo, in zmir gredoč
Tehtali prospeh na moč."
Knez jim te besede reče:
„Bog vam daj, de gladko steče,
Mnogo pridá daj o vam
Srečne čimbe tu in tam.
Ko pozdravite Saltana
Unkraj ostrova Bujana,
Mu recite: Knez Gvidon
Pošle čaru svoj poklôn."
Gosti so se priklonili
In na daljno pot spustili;
K morju knez. — Labud že tam
Po valovju plavá sam.
Knez mu reče: „V srečo vera
Mene spet na tuje tera,
Ker zábave misii de
Meni zlo potreba je."
Koj labud perute dvigne,
Breg obrizga krog in krog,
Kneza z njim od las do nog.
On ko voda pocedí se
202
Hipno v muho premení se,
Ter po zraku zabrenčí,
In na barko tje zletí.
Špranja tam se nájde kmalo,
Njem ugodno zakrivalo,
Tak popotnik skrivni knez
Clo zastonj se pelje dnes.
Mimo ostrova Bujana,
V carstvo slavniga Saltana,
Plavá brod ko sape dih,
Silno žene vetra pih.
Breg deržave te veselé
Jim pokaže se iz delje,
Urno dalej, še v pristan,
Skliče v gostje jih Saltan.
Ne gledé pôvab, ne zvanja,
Zmir med njimi priča djanja,
V dvor letí, v cesarski dom,
Naš pogumni vratolom.
Zdaj odpré ko se dvorana
Stermo gledajo Saltana
Na prestolu — blisk in tresk
Nam enak ne káže blesk —
Krona sveti mu na glavi,
Pa nevolja de ga davi,
Priča v licu siv oblak,
In pogleda čmerni mrak.
S pusto bábo Babariho
Kuharca in tkavka tiho,
Ihte polne, to se vé,
Blizo njega tam šedé.
Gledajo mu lice vedno,
Tehtajo besedo sledno,
Vse prevdarjo, to in to,
Al bo dobro, al bo zlo.
Góste car za mizo vredi,
Vsede tud se sam k obedi,
Skleda pride, skleda gré,
Urno! smo ob zadni žé.
Zdaj pozvane car popraša:
„Je že dolgo hoja vaša,
Kje ste bili, kam ste šli,
Kaj po svetu se godí?
In za morjem al je huda,
Ste vejiko zvedli čuda,
203
Je li sloga, je prepir,
Žnga vojska, al bo mir?"
In glavar mu tako reče:
„Tudi tam različno teče,
Dans je dobro, jutro ne,
Tam ko tú prememba je.
Vse po čez, ni ravno íiudo —
Tode poglavitno čudo
Vidli smo, gotovo res,
Morskiga valovja vmes.
Bark pristanju clo ugoden
Je otôk, nekdaj neploden,
Blaga poln današni dan,
Pod imenam raja znan.
Mesto je na njem prekrasno,
Imenitno , sreče glasno ,
Djanju ysim kazaven bliš,
Pozlačenih polno hiš.
Cerkev, stolpov je dostojno,
Ljudstva noter clo nebrojno,
Nikdo vboštva ne pozná,
Vse se sveti od zlatá.
Sredi krasniga naselka
Pa stojí rudeča jelka ,
In pod jelko v kraju tom
Iz kristala mali dom.
Po kvadrátu svitle kuče
Veverca se bistro suče ,
In oreške dan in noč
Pridno grize na vso moč;
Lešnike visoke cene,
Vse lupine, strôki, mrene,
Jedni bližna róba vsa
Je zlato in platina.
Jedra pak so kamni dragi,
Diamanti, oniks blagi,
Krizolit, opál, ahát,
Kalcedon, beríl, granát.
Veverci je budno brambo,
Dragotinam varno shrambo
Knez izvolil; čverst pisár
Piše v bukve vsako stvar.
Iz lupín denár se kuje,
Pridno krog se s tem kupčuje,
Silne kupé jeder pa
Knez v obrest po svetu dá,
204
Bodi dosti — izročeno
Vse po vsera z besedo eno —
Na otoku ternu však
Starim Krezu je enak.
Koč in bajt se pa ne vidi,
Le poslopju slični židi
Po okrožju tem ležé,
Ki se dvorské hiše zdé.
Ternu mestu tako krasnim,
Na otoku sláve glasnim,
Ukazuje knez Gvidon,
On ti pošle svoj poklôn!"
O povedbi zgodbe skupne
Jako car Saltan osupne,
Gledati vse to z ocmí
Se skomina mu cedí.
„Ak me, reče, smert ne zmane,
Scer močí mi kaj ostane,
Me nikak ne vstavi zlom,
Vse te čuda vidil bom."
Kuharca in zvita tkavka,
Babariha, zmot motavka,
Vse tri slike polznih kač,
Mislijo pa vse drugač.
Govoriti tkavka jame:
„Kdo o tem se nek zavzame,
Veverca de grize sad? —
Vidno k tem j o šili glad!
Kar o drugim hvalno skaze,
Je prašanje al ne laze,
Pa recimo, de je res,
Pičlo čuda le je vmes.
Ja povem vam večji čudo:
V morju vibra vreme hudo,
Zgorej žuga grozni kap,
Spodej puba slap na slap.
Se derví valovja mnogo,
Zvižga, psika, siča krogo,
Ter čez breg se zavalí,
Skupne kraje potopí.
Plané von ko blisk oblakov
Tri in trideset junákov,
Svitlih kakor jutra zor,
Vodja jim je Černomor.
Čudo to je imenitno,
Dan za dnevam stanovitno,
205
Jasno kakor zrak nebes,
In do zadne pike res."
Pripovedbo tak opraví,
Nikdo ji besed ne vstavi,
Car Saltan se čudi zlo,
Ne razumši kaj je to.
Knez Gvidon ježí se grozno,
Sede urno — skôr prepozno —
Dragi tetki bliz očeš,
In j o piči zdaj zares.
V levo jo okó zadene,
Ojstro tak, de ta počene,
Yivši se togot in zla,
Piški slično koj na tla,
Aj! — in slepá na očesu
Trepeta na vsim telesu,
Vse na noge plané kar,
Lovi, davi, vpije car.
Tode muha kdo jo vjame?
Ferk skoz okno! — ter jih samé
Tetki v strežbo zapustí,
Knez domá otet sedí.
In ob morju zopet hodi,
V mislih to in uno sodi,
Po valovju brez zamud
Se približa mu labud.
„Zdravstvuj, knez ti moj prekrasen,
Kaj si čmern in clo bezglasen?
Le odkrito mi povej!"
Tak labud mu reče zclej.
Knez v odgovor dá mu tako:
„Zelja v čut me zbadá jako,
Vlastník bití nekiga
Redke cene čudeža."
K ternu koj labud pristaví:
„Razodeni kaj te davi,
Nájde se, zna biti, moč,
De pomaga mem gredoč."
Knez načerta kakor sledi:
„Morje nepokojno, vedi,
Hruje, túli, vré, kipí,
Kviško val na val derví.
206
Cez obrežje tak se zveme,
Ďaleko de vse zagerne,
Brán ne vstavi ga nikak,
Jezero je niže tlak.
Hipno kakor blisk oblakov
Tri in trideset junákov
Svitlih bolj ko pádel sneg,
Plané von na suhi breg;
Vsi ko sonca žar blešeči,
Bistri, mladi, lic rudeči,
Clo gotovi v bojni spor,
Vodja jim je Černomor.
Hotel viteze bi také
Za prijazne mi vojšake,
Moj bi bil visolni svet,
Ja med perve kneze štet."
Koj labud na to mu reče:
„Ta malenkost zdaj te pece?
Pripovedba vsa je res,
Mervice ni zmote vmes.
Tuga tvoja pak je prazna,
Meni moč je dana rázna,
Viteze lete ti v dom
Dnes ta dan poslala bom.
Vsi so bratje meni pristni,
Serčno vdani, zmir koristni,
Želje moje vodba vsim,
To storijo kar želím.
Tak tedaj umirjen bodi,
Ter domú veselo hodi,
Unkraj praga komaj boš,
Te pozdravi cela množ."
Knez Gvidon je potolažen,
Sercu v mirnim upa blažen,
Noviga poguma vnet,
Verne se v poslopje spet.
Na predmete v morju ražne
On očesa vpira pazne,
Vedel rad bi vsako reč,
Bodi manjši, bodi več.
Glej! se vmah poveršje strese,
Dvigajo valovja vse se,
Slap na slap, vinárni beg,
Brizga pene v stermi breg.
Hipno kakor blisk oblakov,
Tri in trideset junákov,
207
Jekla svitlih, sonca žar,
Na obrežje plané kar.
Dva po dva, vsi velikáni,
Belolasi, obrí zvani,
Stopajo naprej ko v bor,
Vodnik jim je Černomor.
Možko spredej ta primaha,
Brez ponosa, zdetja, straha,
Ravne mere gré naprej,
Blizo vrat je mestnih zdej.
Se nasprot Gvidon napraví,
De spodobno jih pozdravi
In prijazno spremi v grád,
Clo do mestnih pride vrat.
Ljudstva skúp veliko steče,
Poslušaje kaj poreče
Ta al uni idši v dvor,
To izusti Černomor:
„Vlada nas je sem poslala,
Ter nam strogo ukázala,
Čuvati — pomozi Bog! —
Mesto tvoje vsih nadlog.
Varovali bomo živo,
Vsaki dan nepremenljivo,
Iz uterjenih ograd
Krásno mesto zlih nápad.
Nam odperle morské durí
Bodo zmir se v isti uri,
Kakor dnes tak sledni dan
Bomo kraju zvesti brán.
Zdaj se moramo ločiti,
V nam prijazne morje iti,
Zemlje zrak nas tare zlo." —
To izrekši zginejo.
Veter j ako v morju pika,
Jadra bárke kviško viha,
Ta po vodi speši tak,
Tice kot peruta v zrak;
Ob otoku stermim plavá,
V luko krásno namerava,
Top na grádu zadoní,
Bárka k bregu prihití.
Staré vade knez ne zabi,
Vse mornarje v grád povabi,
Jih gostuje kakor gré,
Sam k obedu z njimi jé.
208
Bivši gostba dokončana
Knez popraša kapitána,
Kak, od kod, in kam gredó,
Al jim je po volji šlo?
On odgovor sliši ta-le:
„Skusbe naše niso malé,
Plávali smo mnogo let,
Prehodili ves ta svet
Smo zlato in jeklovino,
Vsake sorte dragotino,
Tu v prospeh kúpili čist,
Tam prodali vse v korist.
Zdaj je ladja napeljana
V carstvo slavniga Saltana,
De se skúsi, kako nam
Stekla bo namemba tam."
Knez na to: „Koristna cesta
Pelji vas iz tega mesta
V kraje, kjer Saltan je car
Glasoviti gospodar;
Mu recite te besede:
De po volji vse mu grede,
To želí mu knez Gvidon,
Ki mu pošle svoj poklôn."
Se podajo v ladjo gosti,
In Gvidon ne čaká dosti,
Gre na breg ob morju sam,
Na valovje gleda tam.
Koj zamaja se širjava,
Na poveršji vmah pripláva
Blizo brega naš labud,
Gleda pazno kneza tud.
„O labud, ponosna slika,
Ŕeče knez, me iti mika,
Gledati očetov dom,
Mi pomagaj, prosil bom!"
V mig labud perute dvigne,
Z njim ob vodi trikrát švigne,
Zlo valovje zašumí,
Ter Gvidona oškropí.
Hipno dana je premena,
In rumeniga seršena,
Ki za ladjo puhne jak,
čujemo brenčati v zrak.
209
Vjame ladjo, si poiše
Kot prinierne njeinu hiše,
Tak se pelje v špranjo skrit.
Urno dalej potnik zvit.
Veter púha, buta, ruka,
Dalej, dalej bárka sírnika,
Vrenje vod plaňjava je,
Trese skôr obrežje se.
Mimo ostrova Bujaua
V carstvo slavniga Saltana
Speši bárka, v luki zdaj
Se porine v mirni kraj.
Imenitnih tujcev dosti
Car Saltan povabi v gosti,
Z njini letí v poslopja dom
Nepovabljen vratolom.
Pervi tam gospodje zbrani
Krog Saltana so v dvorani,
Ves je zlat, práv sreče gerb,
Lice pak očitá skerb.
Sestri dve, in zvito tiha
Pusta baba Babariha
Pazijo, kot so, z očmi
Stirmi željno ga vse tri,
Car pomenka ne odlaša,
Koj prijazno goste prasa:
„Nu, prijatli, kako je,
Iz dežele ktere ste?
Tode prej ko govorí se,
Je dostojno, tak mi zdi se,
Vrinuti želodcu saj
Tečniga opravka kaj.
To natez bo truplu dalo,
Iz pokritja misii gnalo,
Lilo scer medico v glas,
In veselje na obraz.
Zdaj začnimo! — Kje domá ste,
Kaj pri vas koristno raste,
Je po redu vse okrog,
In kupčija gré od rok?
Zdravje dobro je, al hudo?
Vam je znano kako čudo,
De na svetu se godí,
Ťukaj pa v opombi ni?"
Koseikijm deln. 14
210
Rekši to v odgovor čuje:
„Tam ko tu premembe snuje,
Zgodba pride tak in tak,
Zadovoljen tud ni však.
Ak o čudih gOYOrimo —
Brez omahanja recimo,
Čudo nar bolj čudno vsih
To je v šumu slapov zlih.
Je otok na morju krasen,
Grád na ternu ljudstva glasen,
Not se gleda dan na dan
Čuden zgod, obširno znan.
Morje v man se burno dvigne,
Žvižga , vihra , kviško švigne ,
Vse je kip, vertín, vikár,
Púha cez obrežje kar.
Plané von ko blisk oblakov
Tri in trideset junákov
Na pomorski breg nakrat,
Jekla svitlih bolj ko zlat.
Mladi vsi so velikáni,
Diana silni, serca vžgani,
Borbi kos, pogumen kor,
Vodja jim je Černomor.
Paroma jih strogo vodi,
Pazno celi grád obhodi,
Tak de clo prepričan je,
Kak po redu biva vse.
Stráži taki ni prilike ,
Carstva malé in veliké,-
Ves obhodi križem svet,
Tacih ni nikakor spet.
Knez Gvidon, ki jako sluje,
Ternu mestu ukazuje,
In po nas ti pošije on
Práv prijazno svoj poklôn."
Car Saltan posluša razno
To pravlico pazno, pazno,
Ter izreče radoved
Zapopadek tih besed:
„Smert na mene če ne plané,
In mi zdravja dost ostane,
Protivagi vsi v okom
Vse te čuda vidil bom."
211
Tihi ste, tak pusta tkavka,
Kakor kulmje uravnavka,
Ne preclerznete se zdaj
Tem nasprot izreči kaj.
Ne tak zvita Babariha,
Ta v pišalke clruge piha,
Če spoderkae tu al tam,
Se oberne koj drugam.
„To ni vroče, to ui hladno,
Ŕeče baba, ceue zaduo;
Bodi laž, al bodi res,
Zmir žlabranja stari ples.
Nič ni čudniga v ti básni,
De v orožju jekla glasni
Kadkada pomorski trop
Zapustí navadni kop;
Na otoku se pokaže,
Tam opravi prazne stráže,
Ne izrekši čaj ne daj,
Zgine v morje spet nazaj.
Bolji kakor slične spake,
Zvediti rečí je také,
Ki naklonijo korist —
Jutro — ak ne miglej tist.
Čuj tedaj! Za morjem sivim
Se carici mladi divim,
Ta vse druge prekosí,
Krog in krog enake ni.
Te carice lepe , krásne ,
Prednosti so svetu jasne,
Od pogleda nje zadet
Sleherni je hipno vjet.
Sonca svit za dne osrami,
Družbo v tmi z blišobo mami,
V kitah luna sveti se,
Ki od sonca zalši je.
Diamantna žarna liska
Sedmih zvezd na čelu bliska,
Svit premaga vsih danie,
Kazun svitá njenih lic.
Však bi djal, de v zraku plavá
Veličanska nje postava,
Vidši jo v poslopju krog
Zračnih se verteti nog.
Glas besede njene mičen
Slavcovim je petju sličen. —
U*
212
Zgodbe te je tak izid,
Boljiga kdo dá mi v prid?"
Gosti vsi na to molčijo,
Pravde z bábo se bojijo,
Car Saltan se čudi res,
Misii pa le tak — počez.
Knez ježí se brez prevdarka,
Nekaj smili se mu starká,
Ti občutki zaderžé ,
De do zadniga ne gré.
Pridno pa brenčí okoli,
Ter po koži paži goli,
Kje bi shranil šiljat ost,
De imela bi zadost.
Suče dolgo se v okrogi,
Zdaj — nakrat se vsede vbogi
Starki lica tik na nos,
Krepko — de-si bil je bos.
Vbode! Silno z nogo vpré se!
Babi kar mehur napne se,
Tam kjer bil je želá vdor,
Precej nos je krogla skôr.
Aj ! zavpije Babariha ,
Groze, bola komaj diha,
Složno túli družba vsa:
„Lovi, davi, vbite ga!" —
Vse zastonj! Kjer dvor je glasen,
Pa okoren, prepočasen!
Nagel on, in zmir lete
Je domá v poslopju že.
Koj Gvidon se k morju verne,
Proč očesa ne oberne ,
Yerh valov šumečih tud
Se primaja naš labud.
„Zdravstvuj, knez ti mladokrasen
Éeče mu, zakaj neglasen?
Spet žaluješ, — le o čem,
Tega, serček, ja ne vem."
Knez na to labudu reče:
„Mene ta opazba pece,
Vse se žení kakor znám,
Neoženjen ja sim sam."
,,Kaj želiš, labud popraša,
Mar se ktera že zanaša,
213
Si, zna biti, svojo zbral,
Tu al tam besedo dal?"
„Čuj izpoved zdaj resnice,
Keče knez zarudši v lice,
Je podert za rnano most,
Vidil boš, de nisem prost.
Zlo za morjem, daljne delje,
Ljudstva bivajo veselé,
Sreče verh, nazemski raj,
Knežtvo pervo vsih sedaj.
Divá tam živí mogočna,
Kakor prav'jo, silná, ročná,
Umná, mlada, liľje cvet,
Kdor j o vidi, koj je vnet.
Primeta se tak očesa
Tega krasniga telesa,
De ju ne oberne preč,
Jo zazrevši, nikdar vec.
Ta lepota, rajská, dična,
Je ob dnevu soncu slična,
In po noci zatemní
Luno, zvezde, kar bleší.
Igla pa deržeča kite
V temnosvitlo krono zvite ,
Je blešeče lune sip,
Tode zalši — rajski kip.
Hoja je lepote stranske,
Druge skazbe veličanske,
Med je nje besede glas,
Vse je čudo, lišp in kras.
Tak je med ljudmi pravlica,
Zagonetna govorica,
Ki se čuje tak počez,
Tode kdo ve, al je res."
S tem doverši knez dvomljivo;
Gleda ga nekako sivo
Medju tem molčé labud,
Zadnič tak izreče čut:
„De se sreče ne oskubiš,
Pazno tehtaj, pred ko snubiš, —
Včasih zákon da gorjé,
Zmirej gladko tud ne gré.
Priročena pa ženica
Ni postarna rokovica,
De bi kar za pas jo djal
214
Ter si urno drugo zbral.
Tak tedaj premisli umno,
Derži pravde se pogumno,
Zadnič de, ko stekel pes,
Te ne zgrabi britki kes".
Knez na to: „Ja tako menim,
Doba je, de se oženim,
Sim pretehtal sem ter tje,
Končno sodim, čas de je.
Za carevno, ne še znano,
Serce moje tak je vžgano,
De do nje, ne vedši kam,
Križem sveta šel bi sam."
Tica je odgovorila:
„Iti dalječ ni ti sila,
Bliz ti je osoda vsa,
Ženská tista, glej! — sim ja!"
To končavši h kraju švigne,
Iz vode se hipno dvigne,
Gre v germovja gosti kraj,
Príde kneginja nazaj.
Na povoju černolasnim
Bliska luna z oblam krasnim,
Na obočnim čelu spred
Sveti zvezd se trikrát pet.
Veličanska nje postava
Bistri serni slično plavá,
Sladké simfonije kras
Je besede njene glas.
Tog jo gleda, tog in cesto
Knez Gvidon sedaj nevesto,
Na nje ústa pervi vkus
Bil je sercu ojster brus.
K materi jo pelje urno,
Pokleknivši reče burno:
„Glejte, mamka, sim si zbral,
Tej besedo, serce dal.
Ta mi bo, nobena druga,
Sláva, raj, ponos, supruga,
Meni sreča, tebi hčer,
Vsim veselje v enomér.
De živimo zmir veselí,
Nama blagoslov podeli ,
Mati de posveti vse,
Kar ljubav sklenila je."
215
Se prikloní par pokorní,
Kip ta prime čudotvorni,
Nad nju glavi ga vertí,
Solz potok se ji cedí.
Jih ljubezni zagotovi:
„Bog vaj' krepko blagoslovi,
Vama v žitju sreče daj,
In po sinerti sveti raj !"
Knez predolgo ne mudi se,
Večer isti poročí se,
In se vede kakor gré,
Siná sta si svesta že.
Po valovju veter piha,
Derzni barki jadra vina.
Ta letí postojne let,
Komaj sledi j o pogled.
S puham silnim, zmirej večim,
Proti ostrovu stermečim
S e poganja vihri v brán,
Nagloma zderčí v pristan.
Knez povabi nezamudno
Vse mornarje v grád priljudno,
Jim omisli tak obed,
Kakor nikdar še popred.
Ko je družba skúpej zbrana,
Knez popraša kapitána,
Kje domá so, kam gredó.
Kak je tu, al tam bilo?
Ta odgovor so mu dali:
„Zeniljo vso smo preveslali,
Zlo različen terg je naš,
Geslo: Kúpim, kar prodaš!
Stekla zdaj nam dana doba,
V dnar spremenjena vsa róba,
Mislimo, verniti de
Nam posledná ura je.
Mimo ostrova Bujana,
V carstvo slavniga Saltana
Nam grozí še dolga pot,
Polna truda, polna zmot.
Iztok ima svoje zmede,
Se vreteno tud zaprede,
Al nezgoda príde v dir,
Sreče nam je treba zmir."
216
ReČe knez: „Prijäzna zvezda
Bodi vašim trudu mezda,
Spremi do Saltana vas,
Ohranite v sercu nas.
Spomnite mi scer cesarja,
Tistih krajev gospodarja,
De obiše naš otok,
Prej ko steče vgodni rok.
V sklepa žar sim večkrat pihal,
VČasi úpal, včasi zdihal,
Vidim zdaj, de zdih in up
Se mu zdita dober kup.
Želja scer, ta ga je gnala,
Vender hoja zmir zastala,
Zdaj pa rečem in na glas,
De je priti zadni čas".
Vbarkajo se urno gosti,
Knezu pak je truda dosti,
On ne hodi k morju več,
Mika ga — vsa druga reč.
Mimo ostrova Bujana
V carstvo slavniga Saltana
Plavá bárka, rahli hlad
Križem piha spred in zad.
Se pokaže zdaj dežela ,
Suho! suho! iz veršela
Zadoní veselo krog,
Poterdí to straža v rog.
Veter púha, drega, goni,
Bárka se na breg nasloni,
Jenja tak z valovjem bor,
Hajdi! vsi mornarji v dvor!
Tam sedí na trónu slavnim,
Zlata čistiga sijavnim,
Z dvorskim bleskam ves obdan,
Tugo v sercu, car Saltan.
Moč je scer izraz telesa,
Čmerno bliskata očesa,
Sercu de pokoja tem
Manjka, je očitno vsem.
Levo paži zvita tkavka,
Desno kuhnje opravljavka,
V sredi, zmir za zmede vnet,
Babarihe redki cvet.
Preže niso opustile,
Štiročesnim, kot so bile ,
217
Zvest ostal je radoved,
V smislu celim tih besed.
Car Saltan gostuje dično
Vso gospodo, in prilično,
Ko dovoljen bil je však,
Poglavarju reče tak:
„Vani prospeh, gospoda, bodi,
Al ste dolgo že na vodi?
Je za morjem dokaj zmot,
Al kaj čudniga ondot?"
To v odgovor so mu dali:
„Sveta smo dovolj spoznali,
Tud po dražili zemljah je
Jasno, cvetno, gladko vse.
Čudo nar bolj imenitno
Pa zagleda se očítno,
Obernivši se v zahod,
Sred kipečih inorskih vod.
Tam otok leží prekrasen,
Grád na njemu sláve glasen,
Cerkev poln, poslopij, hiš,
Vse je zlato, kras in bliš.
Blizo knežke hiše, vedi,
Rase jelka, dvora v sredi,
Je pod njo kristalni dom,
Veverca živahna v njom.
Zverče krotko to in čudno,
Zmir veselo , šalno , budno ,
Zgrizene tam noc in dan
Lešnike clerví na strán.
Delo nikdar ne premine,
Suho zlato so lupine,
Jedra pak opál, rubin,
Kalcedon, in turmalin.
Zverče noč in dan se stráži,
Plod pobira, kletko snaži,
Tako raste zlat na zlat
Knezu v enomer základ.
Čudo to pa ni samotno,
De ne vrine kdo pohotno
Na medeni s e otok,
Dal je stražo mili Bog.
Burno se valovje dvigne ,
Vre, kipí, na kviško švigne,
Hujši, hujši buta v breg
Sem ter tje slapovja beg.
218
Proti suhim se oberne,
Čez pušobne kraje zveme,
,Njive, trate, gojzd in log
So poplava krog in krog.
Zdaj nakrat ko blisk oblakov
Tri in trideset junákov —
Nepričakan strašni vhod —
Iz kipečih plané vod.
Čversti vsi so velikáni,
Bojnih želj, poguma vžgani,
Zmag si svesti, slávni kor,
Vodja jim je Černomor.
Ak se ves ta svet obhodi,
Cena vsih armád presodi,
Najdel bo se čverst in jak,
Tode tim ne bo enak.
Ženo také gizde dične,
Celi svet de nemá slične,
Je pridjal si knez Gvidon,
Ker i v tem je zurjen on.
Na prestolu ni še bila,
Krone nikdar še nosila,
Ženská takih prednosti,
Te milote, teh močí.
Pervikrat ki j o zagleda,
Kakor čmelj al osa meda,
Se je prime, nikdar več
Ne potegne misii preč.
Je po dnevi soncu slična,
Bolj ko zvezde v noci dična,
Vso blešobo, blisk in tresk,
Zatemni v kresnični lesk.
Njenih las bogate kite,
Umno v krásne vence zvite,
Skúp derží blešeč, jeklén,
Diamantov poln grebén;
Šipu lune scer oblika,
Tode lepši, soncu slika,
Je na čelu zgorni krog
Zvezd sedmerih zal oblog.
Vsi povabljeni smo bili,
Dobro jedli, bolji pili,
Zadnič volje zlate vse,
Mlad in star, plesalo je.
Po spodobni smo zahvali
Se potem na pot podali,
Rekel nam je knez Gvidon,
Pošije de ti svoj poklôn.
219
Zraven pak ti to le reče:
Njega živo v serce pece,
Ker ne spelješ, kar si djal,
In na to besedo dal."
Ko je to se tak izreklo,
Je Saltana tudi speklo,
On na mah povelje dá,
Bark de naj se napeljá.
Babariha, štren motavka,
Kuharca in zvita tkavka,
Upajo de mem gredoč
Še ovreti vse bo moč.
Car pa bil je volje slabé,
Ter zavpije: „Tiho babe!
Al sim dete, al sim car,
Kdo je tukej gospodar?
Znajte, čas je, koj se grede,
Poberite svoje zmede!" —
To izrekši zaceptá,
Však razume, zdaj veljá.
Glavo dvigne bolj visoko,
Mizo dregne s krepko roko ,
Von iz izbe , z durmi — hlop !
Vsim se zdi, — je sprožil top.
Gnan po šili radoveda
Knez Gvidon na morje gleda,
Se razloči vsaka stvar,
Krog in krog molčí vinár.
Voda gibca ni kázala,
Kip neskončniga zerkala
Morje zdi se, ves obód
Novi svet spijočih vod.
Iz lazurnih delj pripláva
Krásna bárka, Bogu sláva,
Dvombe ni, o srečni dan,
Tam se bliža car Saltan!
Vidši morja perve proge
Plané knez Gvidon na noge,
Slast, veselje, vuga zgol,
Berž po stopnici navzdol.
„Mati, vpije, oj matuška,
Supruga, priserčna dúška,
Oče moj se bližajo,
Skôr že tik preluke so."
Bolj in bolj primika ladja,
Zreti kaj Gvidon se nadja,
220
Prime bistri teleskop,
Želja skôr zapré mu sop.
On na barko gleda pazno,
Zgorej vidi, de ni prazno,
Koj Saltana tam spozná,
Vpert ki deljevid imá.
Tetki stále ste na stráni,
Gledale otok neznani ,
Babariha starši vmes
Ne oberne proč očeš.
Oglasijo se zvonovi,
Isti čas gromé topovi,
Príde že nasprot Gvidon,
Serčen pervi je poklôn,
Ter Saltana z Babariho,
Tetkama in družbo tiho,
Bivši vsikdej spred in zad,
Knez prijazno spremi v grád.
Vhodne koj visoke vráta,
Svitle clo srebrá in zlata,
Pričajo, de bo krasót
Vidlo se nebrojno not.
Tri in trideset junákov,
Zatemnivših blisk oblakov —
Velikáni v zlatu clo —
Glavna knežka straža so;
Vsi visoki, ravni, smeli,
Herkuli bi dnes se zdeli,
Silovito hrabrí v kor,
Vodja jim je Černomor.
Na dvorišu pak širokim ,
Pod drevesam ne visokim,
Vidijo kristalni dom,
Veverco živahno v njom.
Zverče to veselo, čudno,
Nikdar mirno, nikdar trudno,
Lešnike razjeda v takt,
Zerno vsako je smaragd;
Tudi drugi kamni dragi,
Diamanti, oniks blagi,
Krizolit, opál, ahát,
Kalcedon, beríl, granát;
Kamnje drago hrani v meške,
Druge dragotine težke,
De ji pridejo spod nog,
Brizga po dvorišu krog.
221
Vse lupine, vsi olúpi,
So zlato, visoki kúpi
Te zaveržbe krog ležé
In dvoriše razsvetlé.
Zdaj na mali oclpró se vráta,
Jagod bisernih in zlata
Vsa leskeča, svitla vsa,
Se prikáže kneginja.
Na povoju černolasnim
Sveti luna z oblam krasnim,
Ob obočnini čelu spred.
Bliska zvezd se triltrat pet.
Veličanska nje postava
Bistri serni slično plavá,
Sladké simfonije kras
Je besede njene glas.
Pelje pa pud pazho eno
Lepo, tode starši ženo,
De je milá svekervá,
Zgodba nam spoznati dá.
Car osupnjen gleda pazno,
Vmah razume zmedbo razno,
On zavpije hrupa vmes:
„Al so sanje, al je res!"
Kar ne more več izreči,
Jamejo mu solze teči,
On objame ženo nem,
Siná tud spozná potem.
Slávi, diči zlo nevesto,
Hvali národ, hvali mesto,
K mizi vsi potem gredó,
Krogoma se vsedejo.
Aj! je bila to pojedna,
Bogatije také vredna,
Vse vladarje stre obúp,
Prej ko sprav'jo tako skúp.
Zlobni sestri z Babariho
Splazite se tiho, tiho,
Prej ko je mogoče preč,
Ni jih bilo v družbi več.
Kakor vedie, kakor znalé,
So po kotih se skrivale,
Vse jih iše, car i sam,
V šupi najdejo jih tam.
Govorile so resnico,
222
Prispoznale vso krivico,
Kahliga je čuta car, —
Tode proč jih pošije kar.
Te prigodbe skupno djanje,
Boste rekli, so le sanje, —
Nu! — Čeravno vse ni res,
Zernja je nekoljko vmes.
Komaj h koncu družba zbrana
Vleče v postljo car-Saltana,
On nabasan bil je tak,
Štirih noscov stoče však.
Jez o slávni ti pojedni
Sim se hrani vklanjal sledni,
Jedel zlo sim, bolj še pil,
In na strán ne kaplje zlil.
Iliade pervi spev.
O b s e g. Agamemnon se pregreši. Kerdela kuga nápade. Agamemnona
spor z Ahilam. Kronid se s Hero krega. Hefest ju tolaži.
Boginja! serd mi zapoj Ahila junáka Pelida,
Ljuto razkačen ki zmot Ahajcam obilno nakloní,
Mnogo navdihnenih duš prežene v temoto Plutona,
Trupla pa žretju zverín in tičev obnebja razprostre.
Tako dopolni s e sklep Kronida taístiga dneva,
Ker sta gorjupiga se prepira razdvojila v jezi
Atreič, polka vladár, in djanja pogumni Ahilej.
Kter neumerlih je vnel junáka v to kruto sovražtvo?
Žena in Letide sin. Vladarju gorjup ta je namreč
Kugo pogubno poslal v armado kerdela kosivši,
Ker mu je Atreja sin duhovnika Krizeja vžalil.
Namreč, je bil ta prispel k brodovju orožnim ahajskim,
De bi oprostil si hčer, ponudši neskončno izkupa.
Sveti se lavórov lišp zadevniga boga Apola
Palice zlate mu krog; on prosi vesolne Ahajce,
Pervič Atrida obá, velitelja splošniga množtva:
Atreja! drugi vi tud ošinjeni jasno Ahajci!
Srečo naklonijo nej vam bogi mogočni Olimpa,
Trojo de trešite v prah in vernete blažni domú se,
223
Meni pa hčerko nazaj dostojno za plačo mi dajte,
Tako poštujte bogá zadevniga v deljo Apola.
Skupšina cela velí, uslišati sivčeve prošnje,
Vzeti ponujan izkup in dati mu vhitjeno divo.
Le Agamemnonu ta beseda nikako ne vgodi,
On ga timveč zapodí, ter zasramovaje mu reče:
Srečati se mi ne daj pri brodili nikada, sivor več,
Ne tu mudečiga se, in ne se vernivšiga zopet,
Jedva ohrani te scer na palici lavór Apola.
Hčerke ne dam ti nazaj, dokler je ne zmane mi starost,
Mora mi v Argi poprej, domovju odločena v deljo,
Tkati in presti v korist, in družica biti mi v postlji.
Hodi, ne draži me več, de varno do doma pritapaš!
Vojvoda tak, prestraší se un, úkazu se vkloni,
Bregu se bliža molčé široko šumečiga morja,
Tiho koraka naprej, zdihuje in kliče k Apolu,
Letide kodrovih las mogočnimu sinú te molbe:
Smintej, povračanja bog! ki z lokam srebernim obhajaš
Krizo in Kile otok, ter Tenedi vladaš veljavno,
Ak sim svetiša ti kdaj pogrinjal ugodno služivši,
Junce, kozličke ti klal, sožigal izvoljene stegna,
Gani se, čuj me sedaj, dopolni mi to hrepenenje:
Z ojstro pušico plačuj britkosti ti moje Ahajcam!
Tako živahno želí; usliši ga Fojbos Apolón.
On iz Olimpa višav spustí se serditega serca,
Lok mu na rami bleší, samojstra, zatisnjeno tulče.
Čudno pušice doné ob rami liitečiga boga,
Ker se poganja naprej, somraku ponočnim priličen.
Vstavi se, sede od bark nekoliko, sproži samojstro,
Strašno mamljivi odmev srebernimu toku izhaja.
Mozge začetno morí, ter jaderno psino, živadi,
Meri v junake potem, ter proži in proži pušice,
Neprenehaje goré mertvaške gromade v okrogu.
Žvižgajo soncov devet med verstami strele morivne,
Skliče desetiga dne glavarje k posvetu Ahiles;
Hera domislik mu ta je vclilmula limbaroramna,
Peklo prehudo jo je, de vidi v poginu Danajce.
Združení bili ko so, in polnoštevilen je zbor bil,
Stopi pogumni tekun Ahiles iz množtva in reče:
Atreič, svetjem, de mi se vernemo istiga pota
Zopet iz boja domú, če steče de vjidemo smerti,
224
Tuki ob enim grozé boritve in kuga s poginam.
Prerok oglasi se prej, izverstnih al vedežev kteri,
Ali veljavni sanjar, tud sanje so neba opombe.
Ta razodeni zakaj nad nami se serdi Apolón,
Smo zamudili obljub katero, al hlap kekatombe,
Terja, zna biti, od nas daritve slovesne kozličev,
De nam odverne potem nesrečo in toliko kvara.
Sede izrekši le-tó. Testorjevič Kalha za njim se
Dvigne na sedežu svôin, nar modriši tico gledunov,
Ki je vse zgodbe poznal, pretekle, sedajne, príhodné.
On ki poroško do-les po niorju je vižal barkado
Z jasnim razumam, ki vnel mu bil ga je Fojbos Apolón
Ta dobrovoljno sedaj z edinjenim reče te slova:
Ti zapoveš, o Polid, mi hrabri, de vam razodevam,
Kteriga uzroka tak serdí se nad nami Apolón!
Dobro! razjasnim ti to; poprej pa prisezi slovesno,
Bránil de boš me, če kdaj bi sila napadla za tó me.
Hitro razjezi se mož veljave visoke in vážne,
Kteriga vbogajo sploh Argajci, vse trume ahajske.
Silniši mnogo je kralj od prostiga moža v nižavi,
Tudi če tistiga dne o vera togoto zbujeno,
Vednoma kača pertí in snuje na tihim v oserčju,
Dokler ne spelje namemb; pomisli al boš me ohranil?
Odgovori mu na to tekun siloviti Ahilej ;
Nič se ne boj, povej nam úkaz od boga prejeti,
Glej, pri Apolu se tu, ljubimcu Kronida zarotim,
Ki te navdaja ko nam naznanjaš úkaze Olimpa!
Dokler Ahilej živí, to sončno svitlobo še gleda,
Nikdo žalivno ne bo brodovju ob našim te tikal,
Ak Agamemnona clo mi glavniga vodja naznaniš,
Pervi na stopni ki zdaj národu se celimu javi.
Tak potolažen začne razlagati prerok pravedni:
Ne! ne ježí se zarad hekatomb al obljub zamujenih,
Je le za slugeta vnet, ki žali mu ga Agamemnon,
Ker za pristojni odkúp izročiti neče mu hčerke,
To je pedepse izvir, in dalej še vihal nas bode.
Roke užasne ne bo premaknul od biča Apolón,
Dokler očetu nazaj ne daste dekline ľjubeče,
To brez izkupa, se ve, in scer s pomirivnim darilam
Peljete v Krizo jo tje. Potem — bi se upati smelo.
Sede izrekši le-tó. Voditelj o tem Agamemnon
Žalosti zlo se ježí; černeliga žolča nalito
Serce pritíska mu v strán, grebenči oblačno se čelo,
225
Bliska mu žar iz očeš, treptajo vsi členki života.
Kalhu oberne nakrat grozivniga gleda besedo:
Kvaražugon! ki hikda mi še prijetne ni rekel,
Šteta te le veselí, ti vedno nesreče naznanjaš,
Dobriga nisi nikdar povedal mi, manj še naklonil.
Zdaj tu za božji presocl lažnivo ponujaš Ahajcam,
De je navlekel za to nadloge Apolo národu,
Ker za Krizejevo líčer se branim iz kúpa prejeti.
Rajši ohranil bi jo, gotovo de, to je resnica,
Cenim jo višji zares, ko suprugo mi Klitemnestro,
Moje mladosti ženó; ker una je mlajši, ne slabji,
Ne po životu in ne po dúhu al uinnimu delu.
Vonder, ak bolji se zdi, podelím ji voljno slobodo,
Rajši bi vidil otet naš národ ko tako v poginu.
Tode naznani se druj poklôn mi primerno častivni;
Se ne spodobi de sam ostal nečešen bi v národu,
Vidi in sliši pa však, de moje darilo mi zgine.
Odgovori mu na to tekon siloviti Ahilej:
Atreič, slávni vladár! — požrešni jedun nedositen!
Kake darila, povej, ti terjaš od verlih Ahajcov?
Nimamo shranjeniga, to znano je, skupniga blaga,
Kar smo priplenuli, vse razdeljeno zdajci je bilo,
Zdaj ne spodobi se več, razdano zidinjati zopet.
Bogu terjavnimu daj v naročje očeta deklino,
Mi nadomestimo j o, ne dvomi, ti trojno, čveterno,
Koj ko premagano bo uterjeno mesto trojansko.
Ternu overne sedaj armáde vladár Agamemnon:
Bodi razumen še bolj, bogovam enaki Ahilej,
Zvil me z obetmi ne boš, in ne pregoril kovarno!
Sam si v posestvu daru, in hočeš de jaz le zastonj bi
Ťukaj obropan sedel, oprostím ukážeš de divo?
Dobro! če drugi mi dar odločjo pogumni Ahajci,
Kteri popolnoma všeč mi vzeto poverne deklino.
Ak pa ne dajo mi ga, — po šili bo vzeti ga treba,
Tebi mordé, al Ajasu clo, al tud Odiseju,
Serd bo nedvomno ga vil, katerimu bom se približal;
Tode o tacih rečeh — bo čas govoriti pozneje.
Hajdi! potegnite v slap černelo mi urnoma barko,
Častni izvolite dar, veslarjev narasi obilno,
Cvetlico, Krizovo hčer, pripeljite vanjo naposled,
Bodi voditelj ji pak povelnikov eden izverstnih,
Ajas, al Idomenej, al tud Odiseos Ulises,
Ali ti sam Peleid, prestrašní junaštva groziteľj!
De utolaži se tak z darili zadevni Apolón.
Kujcikijeve tlela. 15
226
Mračno gledaje začne govoriti pogumni Ahilej :
O, ti nesramni zvijač, hlepon po koristi le lastni!
Kako de vboga te še le mervico zadni Ahajcov,
Zate stopinco storí, al clo se za tebe prepira?
Nisim na vojsko prispel gotovo zavoljo Trojancov,
Dolžni le trohice ti mi niso, nikakor ničesar
Nikada ropali mi, ne konj ne goved mi vpeljali,
Ne mi pokvarjali niv, ne hoste, ne sadja, ne žita,
Loči prostora dovolj saksebi le-une in mene,
Gore, doline, in scer širjava viharniga morja.
T«bi, nesramni možak, smo sledeli v prid in veselje,
Tebe osvetimo de, in brata s teboj Menelaja!
To ti le mala je stvar, ničesar o tem se ne meniš!
Vzeti častivni poklôn groziš mi in studno nakanjaš,
Ki so spoznali mi ga za slávne prisluge Ahajci!
Nikda ne dojde mi dar, ki tvojemu bil bi priličen,
Kadar oplenim kraj Trojancam obilne veljave;
Boja naj težji tovor izvoli za moje se ráme,
Ker pa delitve je čas, nakloni se tebi veljavno,
Z malim dovolj en, ugnan po težkimu delu, se vernem
Ja na brodovje vesel, potem ko za druge se trudim.
Zdaj je dovolj, jaz pôjdem domú, ker bolji mi káže
Bárke oteti iz borb, junake mi hraniti verle;
Djal si v samoto me ti, — pa pičlo bo pridá ti nešlo.
Odgovorí mu na to vojaštva vladár Agamemnon:
Hodi le, ako želiš. Ne bodem te nikada prosil,
De bi se za-me mudil, ostane dovolj mi junákov,
Pervi na stopni pa zmir Kronida veljavna previdnost:
Nikoga tak ne čertim vesolnih vladarjev ko tebe,
Svade, dozdevka navdan ti vedno prepira le išeš;
Druzih ak verliši si, to višji ti bog je naklonil.
Veslaj domú, in tvoji s teboj, ter vladaj pokojno
Mirmidoneji v korist, ničesar ne čislam te dalej!
Tudi tvoj serd mi je hlap! — al jaz ti naznanim sledeče:
Ker mi Krizejevo hčer izterjal je Fojbos Apolón,
Z lastnim poslal mu možém jo bom na posebnimu brodu,
Tode ob enim ti dar častiven iz šotora speljal,
Brizeja hčer, ki kras je in cvet sloveče lepote.
Tako se skazalo bo, za koliko višji ko ti sim,
Vse opominjalo scer, se ne prelikávati z mano.
Atrej le-tó; se vpáli Pelid, in serce v kosmatih
Persih obrača sedaj svepavno dvomečo namembo,
Al bi iz mečnice meč o boku na nagloma vlekel,
Gnječo ločivši nakrat Atrida na kose posekal,
Al bi zatiral požar in berzdal pogumno še dušo.
227
Ker pretehtuje to reč v občutkik oserčja in dúha,
Jeklo iz nožnice že poteza, prispé Ateneja ;
Hera jo vpotila je iz Olimpa mu limbaroramna,
Ker jo skerbí za obá v ljubečimu sercu ob enim.
K ternu stopivši od zad za lase ramene ga prime,
Drugim nevidna je clo, popolnoma javi se njemu.
Strese se verli junák spoznavši prikazen iz neba,
Ki ga upertih očeš in oj striga lica prevdarja.
Naglo ji on govorí izrekši te krilate slova:
Kaj si mi, Kronida hči, drobivnika skitja, prinesla?
Mar Agamemnovo zlost in krivde ti gledati prídeš?
Tode ti eno povem, in ta bo gotovo zadela:
Trešil naposled ponos bo njega v čeljusti pogina!
Reče Kronidova hči na také mu višnjevogledna :
Prišla tolažiti sim ti jezo, če bogaš, ak čuješ;
Hera me pošle iz viš ti boginja limbaroramna,
Koja za vaju obá v ljubečimu sercu se brini.
Hajdi! pozabi prepir, počivaj ti jeklo na bedri!
Slovno ga žaliti znáš, in toliko kar ti je drago,
Vtisni pa to si v spomin, ker to bo gotovo zadelo:
Trojno se višje daril ti nekada bo ponujalo
Dnešné šramote v pobot. Me vbogaj in sam se zavedi!
Odgovorí ji na to tekon siloviti Ahilej :
Vaše besede, to vem, je treba si vtisnuti dobro,
Ježa nej v sercu divjá, vas bogati zame bo bolji,
Boge posluša ki rad, bogovi ga vslišijo tudi.
Reče in desno ovré na ročniku zdajci srebernim,
Dregne jeklenko nazaj, ne mudi tolažiti jeze,
Pično dopolni úkaz. Koj boginja dvigne v Olimp se,
Groma doneči na dvor Kronida i druzih nebeških.
Toda na novo začne maktati Pelides Atrida,
Ker mu pokoja ne dá v oserčju togota zbujena:
Vinomeh, pasjih očeš, plašunca jeleňa s pogumam!
Strah ti nikdar ne pustí se v bitvi pridružiti drugim,
Manj še zaseda je všeč oserčju trepečimu tvojim,
Smerti so groze ti to, predznamenja muki pogina!
Laglej ti steče, se ve, govorniku tebi nasprotno
Vzeti zasluženi dar, ga pahnuti množtvu v porugo.
Gladni národa žeruh! nečimernim le ukazuješ,
Al si poslednoma dnes nad mano se tuki pregrešil.
Čuj me! naznanim ti zdaj, priterdim s prisego ti sveto,
Žezlu pri ternu, ki vej in listov, i berstja, i sadja
Nikada več ne rodí, na deblu odsekano v gojzdu,
15*
228
Tudi ne prime se več, obeljena skorja je z jeklam
Krogoma čisto okolj, junák pa v desnici je suče,
Kimu vladavni Kronid naroči zapovedi svoje.
Bodi prisega ti to, resnica veliká, slovesná!
Istina, bogme! nikdár ne dojde v pomoč ti Ahilej!
Želel opore zastonj, brez pridá iskal boš otetbe,
Ker bo morivno kosil Helence ti kupoma Hektor,
Britko te glodal obup in kés te terpinčil v oserčju,
Ceniti de si mudil Danajca izverstne veljave.
Tako doverši Ahil in žeslo zažene na zemljo,
S čopmi okinčeno krog, po ternu serdito se vsede.
Njemu ropoče nasprot raskačen velitelj Atrides.
Dvigne se Nestor sedaj, krotivni govornik iz Pile,
Ki mu besede iz ust ko sladká medica tečejo.
Dve rodovine ste že človeške mu bile pomerle,
Rasle činivno ki ste njegoviga čaša ob enim,
Tretjimu rodu sivor tedajniga dneva je vládal;
Ta govoriti začne prijazno besede sledeče:
Kaka nesreča, gorjé, se bliža národu Ahajskim!
Bodo veseli zares in Priam i njega sinovi,
Tudi Trojanski národ v oserčju bo radosti vriskal
Ker bo zaslišal de vi med sabo se kavsate serdno,
Vidva posebno, ki cvet sta rodu v posvetu in boju.
Čujta me! mlajši obá od mene sta, bogme, ne malo,
Družnik junakam sim bil mnogoterim, in boljim ko zdaj so,
Vonder me vbogali so, v nemar ne pušáli sovét moj;
Takih boriteljev ni še bilo, in tudi ne bo jih,
Kakor Peritos je bil, al Drias národe vladavni,
Keneos, ali junák Eksadios, al Polipemos,
Ali Egejevi sin, bogovam prilični Teseos.
Nar silovitniši ti na zemlji so bili vmerjočih,
Sami naj hrabriši so se s hrabrim prepirali slavno,
Z gorskim Centavri , pogín sejali junaštvu nasprotnim.
Totih možakov tovarš poklican odležne iz Pile,
Rad na pomoč sim prispel, ak moje so družbe želeli,
Živih bi nikdo sedaj na gerškimu svetu slovečih
Tako izverstnim ne smel primirjati svoje junaštvo,
Vonder poslušali so, in sledili mômu sovétu.
Sledita tudi vidvá, — bolj káže razumno ko šumno.
Dive jemati mu ne, če ravno močan si, Atrides,
Kar so mu dali v poklôn Ahajci, netikano pusti.
Ti pa, Pelid, ne dvigaj se tak vladarju nasproti,
Nižji stoječi enak nikada ni splošnimu vodju,
Kiga mogočni Kronid ovenča z darilom ukaza.
Bodi le silniši ti in matere boginje dete,
229
On je mogočniši zdaj, vesolna ga vboga armáda.
Atreič, molim te, čuj! tolaži togoto v oserčju
Verlim Ahilu nasprot, on bramba je celim Ahajstvu,
Varstvo, terdnjava, in skit šibkejšiga v boju pogubnim.
Odgovorí, mu na to vojaštva vladár Agamemnon:
Ti si besede, sivor, izustil pravedne in umne,
Tode ta mož nenehama htje cez druge vse biti,
Trumam ukazati vsim, zapovedi dati ostalim,
Kterim, nadjam se, nikdó le betve veljav ne pripíše.
Davši mu bogi pogum, s tem niso mu dali pravice,
Žaliti druge okrog, psovati poljubno jih kruto.
Segši mu naglo v govor overne ponosni Ahilej:
Istina! moral bi vam nečimeren zdeti mladún se,
Ako bi vsaki se vdal, ki njemu vertí se po glavi.
Drugim poljubno veluj, le meni ne migaj ukaza,
Scer ti očitno bo koj, de malo te bogam, — ničesar!
Eno naznanim ti zdaj, ohrani jo dobro v spominu :
Roke ne dvignem nikdar zavoljo dekline v prepiru,
Z druzim ne, manj še s teboj ; ste dali jo, uzmite spet jo.
Kar pa na brodu bi scer se všečniga kazati znalo,
Moji ti volji nasprot le trohice vzel mi ne bodeš.
Skúsi, če mika te, daj! de bodo vsi priča Ahajci,
Kak šuborila bo kri mi tvoja po sulici toti.
Ko sta nehala potem z besedami pričkati ojstrim,
Bil je sovéta izíd; razdružijo vsi se po redu.
S Patroklam urno Pelid in z drugo družino odide,
Deloma v šotore tje, in deloma v bárke zibavne.
Vodja ukáže potéin ogugati jaderno ladjo,
Dvajset veslarjev ji da, Apolu v poklôn hekatombo,
Zadnič Krizejevo hčer pripelje on vanjo cvetečo;
Bárke voditelj je bil v opravkih izurjen Ulises,
Bivši doveršeno vse so jadrali ceste šuineče.
Greha očistiti se, ukáže potem Agamemnon;
Vse se razgreši námah, opere v valovju nesnago,
Bogu Apolu na to posvetijo dične darila,
Volov, kozličev, ovac; na bregu samotniga morja
Temno valí se sopor verteče dišave k nebesam.
Tako v opravkih je vse. Atridu pokoja ni dalo.
Kar je Ahilu grozíl, ker žarno sta sperla se bila;
Slugama dvema, ki sta klicarja mu modra, on reče,
Namreč Evribatu in Taltibiju, tote besede:
230
Hodita urnih mi nog tje v šotor Ahila Pelida,
Les mi pripeljita koj cvetečo Brizejevo hčerco;
Ak bi je vama ne dal, primorati znalo bi to me,
Po njo povihram de sam, kar hujšiga zanj bo izida.
Nagloma pošle ju proč, ko tote besede doverši,
Nezadovoljna ta dva koračita samši ob morju,
Kmalo prebližata se brodovju Ahila junáka.
Najdeta v šotoru ga valovja v bližavi sedeti,
On se je ni veselil, spoznavši jo, dvojce bližavne.
Čislanja polna ta dva in spoštovanja do kralja
Vstavita daljno se proč, ne tvegata reči besede.
In razumevši AM prijazno sledeče izusti:
Vama klicarja poklôn, poslanca ljudí i Kronida,
Bliže mi! vajni ni greli, te zlobe je uzrok Atrides.
On vaj poslal je le sem po hčerco Brizejevo krásno.
Zgodi se, daj! pripelji jo von, deklino, Patroklos,
Terna izroči jo tu. — Pa priči mi bodita vidva,
Priči bogovam nebes in bitju na zemlji vmerjočim,
Ternu zločinu nasprot: Ak moje desnice prihodnič
Treba bi bilo kadaj borečim se kruto Ahajcam . . . .!
Istina! vodja je slep, omama pogubna ga vije,
On ne pogleda nazaj, prihodniga znati ne mara,
De bi Ahajce otel z brodovjem je zadná mu briga.
Tako doverši Ahil; uboga prijatel Patroklos,
Brizida rožnato hčer poslancama hitro izroči,
Verneta tadva se koj z divico k brodovju Atrida.
Ona nerada je šla, pretakal je solze Ahilej,
Daljno od svojih je tje na morsko obrežje se vsedel,
Mračni upiral pogled valovju šumečimu v krilo,
Materi tak zdihoval, s to molbo ji roke prostiral:
Ker si, o májka, me le za mervico čaša rodila,
Moral bi sláve mi bog bliskavni naklajnati zdajne,
On pa me clo zapusti, nikdar ne opira me v pravdi !
Atreja lakomni sin, vojaštva vladár Agamemnon,
Kruto zavil me je v sram, obropal darila me môga!
Tako osolzen ihtí; koj čuje ga májka izverstna,
Ki je v globini valov sedela pri sivim očetu.
Urnoma — dihlej meglen — se dvigne iz temniga morjáj
Vsede junáka se tik, solzečiga siná Ahila,
Rahloma gladi z rokó mu lice in tako opomni:
Sinče, zakaj se moríš? po čemu ti serce žaluje?
Jasno povej mi vse skúp, obadva de bodeva vedia,
231
Zdihne globoko Ahil, tekon siloviti, in reče:
Májka, ti znano je vse, čemú ti omenjati dalej?
Tebe napadali smo, terdnjavo Ejeta mogočno,
Vse smo poderli, se ve, odnesli kar bilo je všeč nam,
To razdelili gi'edoč pravedno sinovam Ahajskim,
Dali Atridu v oblast smo Krizovo hčerko cvetečo.
Krizej, duhovni pastir zadevniga v deljo Apola,
Pride k brodovju potení Ahajcov ošinjenih bojno,
Hčer de izkupil bi bil, ponuja neskončno plačila,
Lavórov kinč mu bleší Apola na palici zlati.
Moli gorečih besed, in prosi vseskupno Ahajce,
Zlasti Atrida obá, voditelja vsiga vojaštva.
Eniga glasa so vsi, ukáže in terja vse množtvo,
Nej se ne žali sivor, nej uzme izkup se za divo.
Le Agamemnonu to, Atridu, ni bilo po godi,
Zasramoval ga je on, serdito psovaje zapodil.
Žalostno čuje možak, se vpoti, pa Fojbos Apolón
Sliši prosečiga zdih, ker mnogo pobožniga čisla.
Strelbo morivno napne, nenehama padajo trume,
Splošna gonoba grozí, pušice veršijo po verstah
Greške armáde okrog. — Sedaj razodene nam prerok
Voljo Apolonovo. Ja silim de ta se doverši.
To Agamemnona vžgé, on dvigne se v serdu izrekši
Grozne rečí mi nasprot, ki ravno so v djanje speljane.
Spremijo v Krizo domú divico sinovi Ahajski,
Tudi ob enim daril vladavnimu peljejo bogu.
Meni pa zmakneta dva klicarja darilo častivno,
Brizeja hčerko, ki v dar izvoljena prej mi je bila.
Ako mogoče ti je, pomozi junaškimu sinú!
Dvigni se v jasni Olimp, in sprosi Kronida, če kada
Razveselila si mu oserčje z besedo al djanjem.
Čul govoriti sim te v očetovi hiši velikrat,
Ker si mu pravila, kak oblačniga černo Kronida,
Druzim bogovam nasprot, si vbranila žale sramotne.
Zvezati nekada so zakleti bogovi ga hotli,
Hera, Posejdon, in clo rojenka mu Palas Aténa.
Ti si mu prišla v pomoč, razvézala záderge údov,
Ter si storočnika mu, in zdatno, na strán poklicala,
Ki Briarej ga Olimp, Egeon pa zemlja ga zove,
In mu kreposti prizná, s kim daleč očeta preseže.
Ta se pridruži mu koj, tik njega se vsede prederzno,
Vstraši nasprotni se sklop , ne loti se dalej Kronida.
Spomni ga, vsedi se k njem, objemi kolena mu žarno,
Zbudi mu v sercu namen, de krepko pomaga Trojancam,
Te pa nazaj zapodí do morja v ležiše Ahajce,
Tak de priskuti se vsim Agamemnon, ošabni Yoditelj,
232
Saní pa de v sercu spozná krivico storjeno nasprot mi,
Ker ni ničesar častil nar boljiga viteza v meni.
Tetida reče na to, ji solze se vlijejo s curkam;
Sinko mi dragi, gorjé! nesreči le siní te rodila!
Končema moral bi tu brez tuge živeti nežaljen,
Ker ti le krátki tečaj življenja je merjen — prekratki !
Vidim pa, dojde dovolj nadlog ti in kavsa in svade,
Tako rodila sim te napaki ter javkanju samo.
Mislim razjasnuti vse Kronidu, če slišati htel bo,
Dvignula bom se na vis do snežné odeje Olimpa.
Ti pa na brod se vsedi o tem, ne mešaj se v borbe,
Trumi razumiti daj ti svojiga serda pomembo.
Včera k obedu je šel Kronides Etjopcov pravednih,
Sončniga vtona na strán, so sledili vsi mu bogovi,
Zore dvanajste še le se vernejo zopet k Olimpu.
Bom ga obiskala koj, ko to se doverši, nemudno,
Noge objela mu tam, in serce mu ganuti upam.
Zgine, doveršeno to! Un samši razjezen ostane,
Misii na krásni život mikavno prepasane dive,
Ki so jo siloma proč, in s pretbo celo, mu speljali.
V Krizo o tem Odisej tolaživne darila pripelje,
Jadra zavetni v pristan široko šumečiga morja,
Plahte zavije v povoj, uredi na krovu vse lično,
Jambor učversti okrog, pripogne ga kar je potreba,
Ladjo porinuti dá mornarjem do varniga brega,
Veržejo sidra do dna, ter záderge krogo na kluke.
Spejo iz broda potem o pluskanju glasnim valovja,
Fojbos-Apolona dar iznesejo varno na suho,
Krizida pak iz bárke prispé veselá povratka;
Urnoma rahlo peljá k oltarju jo modri Odisej,
Koke v očetove tam izroči jo, to-le omenši:
Krizej! poslal me je sem vojaštva vladár Agamemnon,
Tu de izročim ti hčer, Apolu pa dar hekatombe,
Serd potolaži de se v deljavo zadevniga boga,
Ki je togotno na nas nezmerno nadlog nakopičil.
Kekši mu jo izroči, veselo jo oče prevzame.
Uni uredijo zdaj tolaživne Apolu darila
Lično altarja okrog, ki bil je olišpan umetno;
Sčistijo roke potem, si vzamejo svetiga žita,
Krizej z besedo pa to nadramja poviša razpete:
Čuj me, povračanja bog, ki z lokam srebernim obhajaš
Krizo in Kile otok, ter Tenedi vlaclaš mogočno!
Undan usliša] si nie, ko žarno do tebe sim klical,
233
Sláve si dal mi dovolj, pedepsal Ahajce si živo;
Spolni na novo mi dnes hrepenečiga serca želenje:
Reši jih bede in muk, nakloní otetbo Ahajcam!
To zgovorivši končá; usliši ga Fojbos Apolón.
Tako doveršeno to, raztrosijo mnogo ječmena,
Jagnetam glave verte, zakolejo, drejo na mehe,
Stegna izrežejo, jih zavijejo v masbo dvogubno,
Kose posebne pa verh klavíne uverstijo umno.
To na germadi sivor še z vinám obrizga černelim ,
Krogoma njega stojé s petozobmi mládenci streživni.
To ko sožgali so vse, pokušali pazno utrobo,
Zrežejo drugo, ko gre, nataknejo kose na ražnje,
Umno vertijo okrog, pečeno potezajo v sklede.
Bivši doveršeno to, k obedu pripravljena hrana,
So pirovali na moč, vertijo se radosti serca.
Pervi vtolažen pohot jedila in žarne pijače,
Zdajci nalivajo spet služivni mládenci do róba,
Krogoma vsilijo vsim kozarce napolnjene vina.
Tako tolažili so junaki cveteči Ahajski
Jezniga boga sedaj s popevkami, jedši in pivši
Slávili strelca oblast; on čuje veseliga serca.
Zniža ko sonca se žar in zlagama tmina nastane,
Vse se k počitku podá v konopja preprežene bárke,
Ker se pa zarja potem z blišečimi persti pokaže,
Nagloma spejo nazaj k Ahajski barkadi poslanci.
Veter zadevni Apol jim pošle ugodni po zraku,
Dvignejo naglo drevo, razpnejo blešeče vetrila,
Sop napihavni se vpré v razpeto plahtovje, okoli
Buta peneči vertín valovja v okrajnike stranske,
Jaderno bárka derčí, tak urno pripláva do doma.
Zdaj ko je tikoma trum Ahajskih o bregu pristanja,
Dvignejo kviško jo koj iz vode zibavne na suho,
Denejo spodi trámov, kar terja veljava opore,
Sami razidejo se po krogu, po bregu, po barkah.
Peleja iskrení sin, tekon siloviti Ahilej,
Strašno o tem se ježí na jaderní svoji barkadi.
Nikda v sovete ne gré, ne v zbore možake častivne,
Nikada k igri, ne v boj; terpinči pa tuga mu serce.
Njem — kí le bitve želí, zadrege, pogube, premage.
Zdaj ko naznanila se dvanajsta je zarja na nebu,
So se vernili v Olimp nemudno vladavni bogovi,
Bil jim je vodja Kronid. Obľjube ni zabila Tetis.
Naglo se dvigne iz vod široko šumečiga morja,
Zjutra na kviško se spné, ko strela k Olimpu pribití,
234
Nájde molčečiga tam samotno sedeti Kronida
Pervi na štuli višav Olimpa zobatiga čudno.
Njemu pridruží se tik, objame z levico kolena,
Z desno dotakne se rah podbradka gromečiga boga,
Reče mu sladko potem krotivne besede sledeče:
Oče Kronid, če kada ti kaj sim bila koristna
Drugim bogovam nasprot, dopolni mi želje te žarne:
Sinú nakloní častí, življenja le malo si dal mu!
Zasramoval mi ga je vojaštva vladár Agamemnon,
Dar mu častivni je vzel, obropal ga deklice milé;
Vmaknjeno zopet mu daj ravnitelj človeštva vesolni,
Tróji premago daruj, dokler ne častijo Ahajci
Mojiga siná dovolj, obdajo z visoko ga slavo!
Jenja, izrekši le-tó; ničesar ne zine gromovnik.
Tiho, pokojno sedí; kolena mu Tetida stiska,
Prosi in prosi na moč končaje z besedami temi:
Daj , brez ovinka povej , poterdi al reči de nečeš !
Skrivati treba ti ni, nej vsaki razumi naposled,
De sim ja čislana smet, med boginje djana posledno!
Čmerne nevolje začne vladár gromonosne višave:
Napčno in pusto je to, de s Hero v prepir me zapletáš,
Sama z besedami me strupenimi vednoma pika,
Čuku enako kričí nad mano clo vpričo neumerlih ,
Smelo terdivši de jaz podpiram Trojance v boritvi.
Beži od mene sedaj, de ona te tu ne zapazi,
Ter mi pripusti skerbí, de zgodbo po svoje doveršim.
De pa zanesti se znáš, obetno ti z glavo pokimam,
Mojih obljub je le to nar veci zastáva bogovam;
Mkdar omama to ni, ne prazno, in ne zamujeno,
Kar s kimajočo glavó na prosbe želečih obljubim.
Tako doverši Kronid, in kimne z obervami černim,
Kodre ambroziške mu pokrijejo čelo nebeško,
Stresejo v hipu se tím Olimpa stermeče višave!
Tak dogovorjena sta. Koj boginja spe iz Olimpa
Žarno blešečiga v dno valovja pomorske širjave,
Hišo gre v svojo Kronid. Nebesčani dvignejo vsi se
Nagloma otcu nasprot, nijeden iz njih ne zamudi,
Vse je po koncu nakrat, priklanja se njemu ponižno.
Vsede se on na prestol. Pa Hera zapažila vse je,
Kako na skrivnim je hči Nerejeva z njim se menila,
Boginja slanih globin, ta Tetida srebronožična,
Ojstro žalivne lete besede izusti Kronidu :
235
Kdo se na novo je nek, potuhnež, pomenkoval s tabo?
Tebe na moč veselí, kovati mi skrivno za herbtam,
Sklepati tajni namen, in sklenjeno mnto speljati,
Tako de nikda ne vem, kaj misliš in kam de namerjaš.
Odgovorí ji na to bogov in človeštva voditelj :
Hera , ne misii de sklep razumiti znala bi však mi ,
Za te pretežko je to, čeravno supruga si moja.
Kar ti prikladno je, rad spoznavati dam ti, in dal bom,
Tega ne bo pred teboj mi zvedel nezemski, nerajski;
Kar pa namerjati bo brez tebe mi tihoma všečno,
Vertati v to mi nikar, brez pridá ti delo ostane.
Nagloma reče na to gledavna ošabno Junona:
Kaj govoriš mi, Kronid, katere besede izustiš?
Nikda ne motim te jaz, po tvojili zadevah ne prašam,
Mirno v pokoju speljaš, kar tebi po glavi se suče.
V sercu le zdaj trepetam, de ne bi prečenčala zvito
Nereja sivca te hči, ta Tetida srebronožična.
Vidia v somraku sim jo kolena objemati tvoja,
Kimal si ti, in zdi se mi vse, de djal si zvijavki,
Siná de boš ji častil končaje obilno Danajcev.
Keče ji tako nasprot velítelj groma Kronides:
Vedno le sum ti gojíš , za mano nenehama laziš ,
Kaj ti koristi vse to? Ti trohe mirú ne nakloni,
Meni priskutiš se s tem, in pusto ti steče naposled,
Ak se doverši ti sum, je meni se tak poljubilo.
Miru se vdaj, namene spoštuj, ki svetu jih čertam,
Več te ne spasijo vsi bogovi Olimpa, če dvignem
Roko ti toto nasprot, nikomur dosežno to ramo.
Tako Kronid; prestraši se vsa ponosna Junona,
Tiho šedé zanaprej togoto zatira v oserčju,
Drugi žalujejo krog nebesčani Uranionci.
Končno Hefest, umetnik naprav, začne govoriti,
Materi mili v prospéh, Junoni limbaroramni :
Nepreneslivo je to, napak se poslednoma skaze,
Vi za vmerjoče stvarí strupeno se kavsate tukej!
Ništa ne vžije se več, med vami sledu ni veselja,
Dan na dan hujši zavré, če dalej tem slabji prihaja.
Mati! te pervo svárim, ak ravno si sama razumna,
Bližaj očetu se ti prijazno, prikupno, ušečno,
Godel de zmirej ne bo, kalil de kosila ne bo nam.
Misii, če volja mu je, gromovniku strašnim Olimpa,
Treši raz trona te koj , ker nar silovitniši on je.
236
Urno, približaj se mu, s prijazno besedo tolaži,
Kmalo dobrotno bo spet umirjen veselo te gledal.
Reče, se dvigne in gre, dvokupno torilce poprime,
Polno je materi da, pristavší te sladne besede:
Májka, poterpi vse to, ak ravno užaljena v sercu,
Gledal de zopet ne bom, ti milá mi, kak te pedepsa;
Glej, bi ne mogel ti več, ak ravno namenjen, pomoci,
Nikdo Kronidu nasprot, se staviti nima kreposti.
Spomni se, nekada pred sim bil na pomoč ti prihitil,
Zgrabil me je za peté, zasukal in trešil čez prag me.
Šel ko balón sim naprej, cel dan do večera vertil se,
Pádel na temno iz viš, in jedva življenje še dihal,
Blagor, de tamšni národ sprejel me je padšiga vljudno.
Reče; se sladko smehljá Junona mu limbaroramna.
Vzame torilo iz rok Hefestovih, pije dostojno,
Un pa kozarce potem ponudi vsim drugim bogovam,
Kakor po redu šedé, marljivo praznivši majolko.
Smeh neizmerni doní veseli ti družbi iz gerla,
Ker tak ugodno Hefest okrog po dvorani je šantal.
Tak so gostili se ti cel dan do večerniga mraka,
Manjkalo volje jim ni, ne hrane, ne pitja, ne čaša,
Tudi donečih ne strún prijetne Apolove lire,
Glasa odpevniga ne iz ustnic kamén deveternih.
Ko se je bakla potem Helíoda skrila za oblam,
Vse je počivati šlo, in sleherni v stanico svojo,
Ktere umetnik svepav uredil je modro Hefestes,
Vsaki potrebi v okom s prebrisanim dúham iznajdbe,
Slično podá se Kronid, gromovnik, do postelje svoje,
Kjer ga objema pokoj, ko čas je počitka i spanja,
Tje je počivat hitil, z njim Hera, supruga vladavna.
237
Iliade tretji spev.
O b s e g. Armadi se ena drugi bližate. Parid ponudi za Heleno dvo-
bor, v ki ga Menelaos dovolji. Pogoj medju vojnama. He-
lena imemrje zboru vojvode Abajske. Premaganiga Parida
umakne Venera v izbo domú ter mu Heleno pripelje. Aga-
memnon terja zmage plačilo.
Ko sta uredena zdaj z voditelji bila národa,
Hrumno in šumno v prepir kardelo se bliža Trojansko.
Kakor v obnebju se hrup letečih žerjavov ti glasi,
Ki se jesenskih neviht in snega oteti hitijo;
Glasno krokaje lete šumečim ob morja valovju
Manjšim tičevju grozeč nadloge moritve i klanja,
Bližajo mračnih iz delj se bitvi pogumno protivni.
Sučejo tern se nasprot počasi pogumni Ahajci,
V sercih namenjeni vsi, vzajemno se braniti verlo.
Slično kot južni sopar pečovja v oblake zavije,
Ki kmetovavcu ni všeč, pa roparju bolji ko noč je,
Ker se le vidi naprej , kar veržena krogia doseže ;
Gosto dviguje se prah spod nog stopajočih vojakov,
Ďalej ker nrno hití armáda po ravni planjavi.
Zdaj ko ste blizo dovolj med sabo hiteči kardeli,
Naglo Trojanskih iz trum privihra junák Aleksander,
Runo mu visi od ram, na plečih zakrivljena strelba,
Meč in bodila okrog; dve sulici dolgi in ojstri
Z desno grozivno vertí, ter kliče v boritvo Ahajce,
De se doverši ta kavs dvoborno v presodbi kervavi.
Komaj zagleda ga tam siloviti junák Menelaos,
Kako prederzno grozeč koraka ošabniga serca,
Slično leonu gošav, ki pléna zapazi prikazen,
Sreča ko v gojzdu ga tam, zlo lačniga, serna begunka,
Zgrabši jo nagloma žré, ak ravno grozijo mu lovci,
Lajanje bliža se krog mu pasje na levi, na desni,
Tak Menelav je vesel, ko Parida vidi junáka.
PlaČati misii mu zdaj , kar ta je o njemu zakrivil ,
Naglo iz voza na tla on plané v orožju vesolnim.
Tode zagledši ga tak se vstraši junák Aleksandros
Groza mu stisne sercé, strahú se kolena šibijo,
V sredo prijatlov zbezí, se vogne grozivne napake.
Kakor popotni plašún, ki gada na stezi zagleda,
238
Urnoma v beg se podá, in groza mu člene pretrese;
Tako blagutne nazaj, bledoba pokrije obraz mu,
Zgubi se v množici trum pogumne armáde Trojanske.
Vstavi bežečiga pak, zmerjaje ga, Hektor osorni,
Zasramovavno le-té besede mu britko izreče:
Paride! zdenja junák, babželni, prekanjen'slepivec!
Kojen de tí bi ne bil, al smert bi požerla te bila,
Prej ko si ženské lovil; koristniši bilo bi za-te!
Zdaj si poruga ljudém, predmet blebetanja in smeha;
Da! posmehujejo se Ahajci ti kodrolasati,
Perviga čislali so poprej te, ker lepo si rašen,
Sada previžani so, de v tebi ni duše ne serca.
Kako, de tvega se tak cez morje viharno na barki,
Polka pridružiti si junaško navdaniga mnogo ,
Tujcu prisliniti se, in ženo mu — zmaknuti zadnič,
Svakinja krásna ki je vladarjev mogočnih i slavnih ,
To pak očetu v britkost, národu in mestu v pogubo,
Sebi v sramoto navek, protivniku našimu v radost.
Škoda de nisi mu stal! Bil jasno, mu stavši, bizvedel,
Kakimu môžu si vzel iz postelje zvesto suprugo!
Godba in Venere brán, lepota in svilno lasovje,
Vse bi ti bilo zastonj, ti gerkal bi v prahu te dobe.
Ako Trojanski národ plašún malodušni ne bil bi , =
Kamnati kril bi pokrov z napakami dolgo te tvojim.
Odgovorí mu na to izverstni junák Aleksandros:
Hektor, pravično sváriš ti mene, in ne po krivici,
Serce osorno ti je, kot ojstra sekira jeklenka,
Ktero pred sabo tesár na hlodu stoječi poganja,
Ki ga pripravlja si v prid in mahanje silo mu množi,
Tako je v sercu ti čut, brez groz in omahanja plameň.
Samo, ne rugati več — darém se mi Venere zlate!
Vredni darovi bogov človeku so vednoma hvale,
Prosto dospejo od njih, nikdó ne nakloni si sam jih.
Zdaj, če me zreti želíš dvobora v osornim prepiru,
Vterdi premirje okrog po množtvu obojniga roda.
Skušati sam se želím z Menelajem junaškim osebno,
Tak za Helence posest, ko njeno vesolno bogastvo.
Ki naju zmaga in tak močnejšiga svetu se skaze,
Vzame nej blago in njo, nej pelje oboje do doma.
Druga pa sklenite véz prijaznosti, družbe, jednote,
Delajte v Tróji ko pred, in uni veslajo domú nej
K delu domačimu ter k divicam cvetečim Ahajskim.
Tako doverši junák, in Hektor vesel je besede,
V sredo se vstopi námah, vojšake Trojanske overne,
Kopje navpik pomolí, potihnejo trume mu vdane.
239
Loke namerjajo vanj scer kodrolasati Ahajci,
S kopji grozijo nasprot, dervijo po zraku mu kamnje,
Zdaj pa vojaštva vladár zakliče na glas Agamemnon :
Stojte, Argajci, pozor! ne dalej pogunmi Ahajci,
Terja pogovora čas tam Hektor orožja btešeči!
Tako Atrid; umiri se vse in čaká pazivno,
Hektor na sredi stojé besede te jasne razloži:
Čujte, Trojanci, me zdaj , ter lišpani svitlo Ahajci !
Kaj Aleksander velí, ki uzrok je tega prepira.
Vse nej miruje ta hip, Trojanci ko hrabri Ahajci,
Dregnite v nožnice meč, položi na zeniljo se kopje,
MisĽ razločiti bor z Menelajem, junakam slovečim,
Samši, za blago, za vse, za Heleno z glavo in slavo.
Kteri premaga obeh, in tak se mocnej šiga skaze,
Njemu nej lastno vse bo, on uzmi Heleno za svojo.
Nam pa ostani potem prijatelstvo, zveza i družba.
Reče, in krogoma vse dvomljivo in muto posluša,
Končno pa glasi se tak siloviti klicar Menelaos:
Čujte i mene sedaj, nar hujši napaka je moja;
Djal bi, vtolažene tak raziti se znajo kardela,
Sini Argajski ko množ Trojanska, dovolj smo prenesli,
Britke prigodbe zarad , ki sprožil jo je Aleksandros.
Komu med nama je smert namenjena, tisti pogini,
Drugi pomirite se, v prijaznosti živite dalej.
Jančeka Heliu v dar dva bela mi dajte, kozlica
Černiga zemlji v poklôn, četertiga Kronidu damo.
Priama kličite sem, s prisego pogoj de poterdi,
Nikdo kalil de ne bo pogodbe, pravice med nami:
Sini mi niso dovolj, preveterni so preošabni,
Vednoma mladosti so nestalne, vihavne le misii,
Strogo pretehta sivor, sedajno, preteklo, prihodno,
Tako se nájde prospén, vzajemno doseže blaženstvo.
Reče, in razveselí Ahajce ko hrabre Trojance,
Upata množtva obá od grozne moritve počiti.
Vstavijo vprege vozov, poskakajo urno na zemljo,
Slečejo težo oblek, na tla položijo vse redno;
Tikama, skorej bi djal, imeli so pičlo prostora.
Hektor ukáže potem klicarjama ovce donesti,
Vabiti Priama tud ob enim iz grada v boriše.
Un pa Taltibja potem opomni vladár Agamemnon,
Jagneta de mu iz bark pripelje do mesta daritve;
Urno poslaní hite, de spolnijo točno úkaze.
240
Irida speší tíčas donesti Heleni izvestje;
Svakinji slična celo, zaročnici Antenorida,
Ki je Antenora sin izvolil je, knez Helikaon,
Priama hčeri po vsim, Laodiki krásne podobe.
Heleno nájde domá, ki ravno je tkala obleko,
Dvojno, iz likanih svil, okinčano z bitvami raznim
Smelih Ahajcov nasprot jahavnim celake Trojancam,
Ki so pripetile se pogubno do tistiga dneva.
Blizo stopivši začne govoriti ji Irida nagla :
Spremi me, milená hči, boš vidila čudne prigodbe,
Konjokrotivnih sinov Trojanskih, in svitlih Ahajcov.
Tisti uljutjeni clo, ki ravno so klali se kruto,
Krogoma vreli ko blisk in tugi nažanjke sejali,
Mirni pokojno sedaj opreti na kopja stojijo,
Sulice vtaknjene v tla, končane so boj in moritve.
Le Aleksander edín in verli junák Menelaos
Bosta se bila ta hip serdito za tebe z orožjem,
Tisti, ki zmaga tih dveh, bo tebe suprugo objemal.
Reče ji boginja tak, zbudivši ji v sercu hlepenja
Znancov do prejšnih, do vad, do doma, do perviga moža,
Urno zavitá v zastor blešeči prezorne tenčice,
Solze v meglenih očeh, iz čumnate kinčene zderkne,
Dvoje streževnili divie ob enim ji sledi na potu,
Ajetra, Piteja hči, ter Klimena bistriga gleda,
Kmalo primahajo tje, kjer vráta so Skáiske bile.
Tam so sedeli vsi skúp nad vratmi sivori Trojanski,
Priamos Pantosa tik, Timetej, Klitíos in Lampos,
Modri Antenor junák, Ukalegon, umná obadva;
Bili naj starji so ti, naj modriši vsiga národa,
Niso hodili v poboj v sovetih pa pervi so bili.
Kakor cikáda gošav na berstju žverglaje glasí se,
Sliši se petje vse krog, če ravno iz vej se ne gane,
Tako sedeli so tam pervaki Trojanskiga ljudstva.
Vidili ker so nakrat Heleno se bližati turmi,
So zašeptali na moč te krilate rekši besede:
Nikdo ne čudi se več Trojancam i smelim Ahajcam,
Žensko za tako de se med sabo prepirajo kruto!
Veneri slična je vsa od temena krožno do pete.
Vonder bo bolji de gre, z lepoto domú se poverne,
Tak de zadrega neha, potomstvu de kvár ne ostane.
Sivci presodijo tak; in Priam izusti Heleni:
Hčerka, približaj se mi; ljubimka, se vsedi tik mene,
Gledala perviga boš od tukej možá in prijatie!
Krivá ti nisi nesreč, nezgode so uzrok bogovi,
241
Ti navalili so kvár te vojne Ahajske na mene.
Milá! povej mi imé tam tistiga moža v kardelu,
Ki se oholo visok sprehaja po sredi Ahajcov!
Scer je veliko oseb, tud višjih, zapaziti v trumi.
Vonder enake mu ni, ja nisim še sličniga gledal,
Také postave in tak cesarske dôstojnosti splošne!
Helena reče na to, ta boginja medju ženami:
Vreden, o svak, si moje častí, češenja mi vreden!
De bi objela me smert, naj grenši, naj strašniši bila,
Prej ko sim prišla do lés možá zapustivší, prijatie,
Sinka ediniga tam, ter znance in druge sorodne.
Žalibog! šlo je naskriž, potoki solzá so plačilo.
Kar si poprašal, ti bom razločno načertala zvesto,
Tisti je Atreja sin, mogočni vladár Agamemnon,
Kralj glasoviti in tud junaški vojak je pogumni,
Dever mi bil poprej — da! žalibog, bil je, mi bil je!
Zreče. Se čudi sivor, izusti te glasne besede:
Atreič, blagora cvet, ti sreče in raja ljubimec.
Tvojim ukazam je tma podložná junákov Ahajskih!
Nekada hodil sim sam po vinskih ogradah Brigeje,
Mnogo tamošnih kardel presójeval konjejahavnih,
Otreju, Migdonu tam — obadva bogovam enaka
Bregam Sangarije sta ukázala daleč v okrogu —
Bil sim ko tretji prištet, pomoglej, zaveznik i družba,
Tistiga dneva ko šum amazonskih možakinj grozil je;
Bilo jih vonder je manj ko sada vojakov Ahajskih.
Zdaj Odiseja sivor zagledši popraša na novo:
Kdo je pa tisti le mož, milenka mi, kako se zove?
Manj po postaví visok, kot Atreja sin Agamemnon,
Tode širocih je ram, silovitiga herbta in ledij.
Djal je bránila na pian ravnote pšenicorodivne,
Sam pa kot oven ohol okrožja vojake Ahajske,
Kakor ponosni sernjak jesensko zagošene rune,
Medju šibkejšimi strog se sernami zdetno sprehaja.
Reče Helenca na to, prijetna Kronidova hčerka:
Tisti Laérta je sin, posveta izurjen Odísej,
V Itaki roj en je bil, tem skalnim otoku je vodja,
Bistro v prevarah je zvit, razumen, opazen i moder.
Sivec Antenor na to sledeče besede omeni:
Istina! práv ju poznáš, resnico si skazala čisto.
Bil je nedávno i tu po tebe preslavni Ulises,
Vred z Menelajem je bil, s pogumnim junakam pri meni.
Gôsta mi bivši obá sta bivala v mojim poslopju,
Koieikijeve dela. 16
242
Tako de znana sta mi po sliki ko bistrimu dúhu.
V družbi zedinjenih več veljakov obojniga polka
Je Menelaos molíl, bi rekel, veljavno čez druge,
Ker pa sta sedla obá, je važniši bil Odiseos.
Pretresovaje v dokaz opravke vesolne pomembe,
Malo besed Menelaj le reče, pa modre in tehtne,
Ni klepetanje mu všeč, nečimernih kvasov ne ljubi,
Ako je ravno še mlad, on tiho prevdarjanje ceni.
Vstanši na sedežu pak v opravkih izurjen Odísej
Gleda oterpnjeno v tla, al z bistrim očesam nazočne,
Palico v roki deržeč, ne ganši naprej ne nazaj je;
Zdel bi neveden se ti, ko tako ga v pervo zagledaš,
Ali potuhnež, al top, nespameten, misii al prazen.
Ker pa govor mu doní iz gerla junaškiga krepko,
Se mu razvije besed, ko vetru prašivne snežinke;
Nikdo tedaj mu ni kos, in tudi ne daljno priličen,
Čudi mu však se okrog izkustva njegoviga panan.
Ajasa vgleda sivor in prasa Helenco na novo:
Kdo pak Ahajcov je tist siloviti visoke postave,
Tam ki na desni stojí s plečania širokima strogo?
Reče Helena na to, krásavica dolge obleke:
Ajas je tist, pogumni junák, obramba Ahajska.
Blizo pri njemu vladár Kretejski je, Idomeneos,
Ternu okoli stojé podložni veljaki otoka.
Cesto prenočil ga je vojaški junák Menelaos,
Kadar iz Kréte do nas primahal je hrabri boriteľj.
Tako sim vidila vse pogumne vojake Ahajske,
Vse ti naznaniti znám, poveclati vem ti imena.
Dveh pa med unimi ní preslavnih boriteljev mladih,
Kastora konjka in pa pestivca boríš Polidevka,
Brata mi pristna obá, po materi isti rojena.
Kdo ve, če prišla sta sim ravnine iz Lakedemonske?
Prišla, zna biti, de sta na brodu delivnim valovja,
Pa se ne vtikata v boj, očitno ne kazeta množtvu,
Ker ju je sestre presram, ki také šramote je krivá?
Tako se sama morí ; pa brata počivata dolgo
Zemlje domače v grobéh, v očetni deželi Lakonski.
Zvezne darila o tem iz mesta neseta klicarja,
Jagneta dva, ter kozlovi meh poln vina do verha,
Plod iz domačik ograd, iz tersja Trojanske narave;
Nesel Ideos, klicar, je verč i blešeče kozarce,
Priamu bliža se ta in reče te vážne besede:
Dvigne se koj Laómeda sin, te kličejo knezi
Tvojih izurjenih trum in tud silovitih Ahajskih,
ui
Hodi pred mesto na pian, pogoj de s prisego uterdiš.
Skušati hoče se sam Aleksander sedaj z Menelajem,
Kterimu sledila bo, čigava ostane Helena?
Tisti ki zniaga jo bo zaročnico svojo objemal,
Drugi prisežemo pa vzajemno prijaznost i zvezo,
K delu podamo se mi, le-uni veslajo po morju
Tje do Ahajskih divie, do konje redivnih okraj e v.
Zreče; zavzéti sivor tovaršam ukáže napreči,
Spešijo vbogati ti, naprežejo berzna celaka,
Priam se vsede na kraj, za vajeta prime z levico,
Zraven*Antenor sedí tik njega na krásni blazini,
Dirjata žrebca potem skoz vráta Skeíske v ravnino.
Ko se približata tje med trume obojne na prostor,
Planéta urno obá iz voza na zemljo rodivno,
Vstavita ravno se sred Ahajcov in čete Trojanske
Dvigne se hitroma zdaj Ahajski vladár Agamemnon,
Pametni z njim Odisej; ob euim prispeta klicarja,
Združita darke vse skúp, napolnita vinske posode,
Kraljev cveteče roké poškropita z vodo studenčno.
Noža ostrino potem Agamemnon iz nožnice zdere,
Ktera mu visi vse skoz o boku tik britkiga meča,
Volne ovčicam iz glav nareže, klicarjema dá j o,
Ki jo razdelita koj med vodnike polkov obojnih,
Sam pa na kviško roké povzdigne in reče molivši:
Oče Kronid, nezmerno visok velitelj Idajski!
Helios tudi ki sploh vse čuje in sleherno vidi!
Zemlje bogovi in vod, ter vi, ki pedepsate dúhe
Tistih pokojnih, ki tu prisežejo lažno i krivo,
Bodite priča mi zdaj, ohranite varno pogodbo!
Ako premaga mordé Menelaja junák Aleksandros,
Padi vse ternu v posest, Helena, zakladi, bogastvo,
Mi pa veslamo domú z brodovjem valovje delivšim.
Ak pa nasprot Menelaj presili protivnika v boru,
Daj o Trojanci nazaj Ahajcam Heleno in blago,
Plačajo kázni poverh, ki totih zadev so navadne,
To pa ostani potem pravilo otrokam i vnukám.
Če pa bi vmikali se pogodbami Priam i sini.
Al jih ovirali scer, potem ko poginul bi Parid,
V novo napadel jih bom z vojaškim orodjem i silám,
Ter se ne vernem domú, dokler ne dosežem namere.
Rekši ovčicam predre goltance z okrutno jeklenko,
Jih položivší na tla pokojno izgerkati da jim,
V prahu dergečejo tam, ostrina je vzela življenje.
Vina iz verča potem zajemajo zlatim s kozarcam,
16*
244
Vse poškropijo okrog obilno vladavnim bogovam,
Truma obojna o tem zakroži molitvo sledečo:
Čujte, mogočni Kroníd, in vi neumerjoči bogovi!
Tistiga mozeg i kri, pogodbo ki pervi to rani,
Nej se razlijeta v prah, kot vino to v blato je steklo,
Smert mu podavi zarod, in ženo mu tujec oskruni!
Tako vsi sploh; pa stekla jim ni, Kronid jih ne vsliši.
Priam omeni potem, Dardanovi vnuk ukazavni:
Čujte, Trojanci, in vi orožja blešeči Ahajci!
Vernem domú se sedaj terdnjave v poslopje mi lastno;
Ni mi mogoče, de bi mudil se tu dalej in gledal,
Kako boril bi se sin z Menelajem izverstnim junakam,
Sodi nej Kseno-Kronid, nej sodijo drugi bogovi,
Kimu premaganja dar, in kimu pogin se spodobi.
Tako presodi sivor in jagneta dene v kočijo,
Vanjo pospeši on sam ter vajeta prime z levico,
Zraven na sedeža kras ob enem poskoči Antenor,
Verneta tako na mali obadva se v stolno poslopje.
Hektor, Priama sin, z Odisejem junakam soglasno
Prostor izmerita prej, ter deneta vadle v čelado,
Treseta, sučeta to, katerimu kôstka nakloní,
Pervi de jo zaderví v protivnika sulico britko.
Krogoma moli národ in ráme dviguje na kviško,
Tako zdihujejo vsi, Trojanci ko hrabri Ahajci:
Oče Kronid, visoki vladár, poveljnik Idajski!
Tisti ki pervi je bil prepira kervaviga uzrok,
Padi, pogini navek, pogrezni se v Aida tmino!
Nam se ponovi potem prijateljstva sveta zaveza.
Tako národ; in slávni junák, okinčeni Hektor,
Strese, obernjen nazaj, — in Parida kôstka izderkne.
Hitro se vredi vse krog po versti napreg in orožja,
Kakor je šega bila premirja v obojni armadi.
Paris oblači potem — Helenice kodrolasate
Krásno izrašen suprug — telesa blešeče orožja.
V pervo golena opné z okovi leskečim i krepkim,
Ki se prilegajo clo, pokrivši mu gležna sreberno,
Dalej si persi obdá z opersnikam svitlo jeklenim,
Brata Likáona last, ki Parida lično se prime;
Meč na levico sedaj, olišpan čopovja, pripaše,
Skit si pripravi blešeč ugodne širjave in teže,
Dene leskečo potem čelado na glavo ponosno,
245
Zima jo kinča vse krog, na verhu grozivna peruška,
Prime za sulični drog desnici njegovi primerjen.
Ternu enako se tud Meneláos olišpa z orožjem.
Tako pripravljena zdaj borivca v bojnim vojaštvu,
Sredi protivnih se trum sprehajata vidu grozivna,
Čudilo jima se je, gledaje ju, krogoma množtvo
Verlo Trojansko, in tam stermijo pogumni Ahajci.
Stavši se ravno nasprot junáka na sredi boriša,
Sulice serdno obá obračata z ostmi grozivna.
Pervi senčivno na moč j o bersne v protivnika Paris,
Skita obočno mu strán zadene primerno na sreclo,
Pa ne pokvari mu ga, nazaj se bodilo zavije.
Dvigne potem Menelaj, vertivši jo, sulico ojstro,
Moli sledeče na glas prosivši za zmago Kronida:
Daj mi, Kronid, de plačano bo, kar on mi je zmedel!
Desná de moja ga ta pedepsa za dela njegove;
Varvajo de zanaprej národa se vnuki pribodni,
Drugim učinjati zlo, ki zdatno jim dobro naklanja!
Vmolkne, ter jo zaderví morivko v deljavo senčivno,
Točno protivnika v skit, obline na sredo, zadene.
Skoz i skoz kopje prevré, in dalej enake kreposti,
Šili v opersnik naprej, preclré al prereže obleko,
Proti trebunu divjá, se lakotnic, djal bi, dotika,
Ta obernivši se v strán, uíde naključno le smerti.
S čopi olišpan za meč popade nemudnoma vodja,
Treši v čeladni greben, ostrine mu jeklo ne spriča,
Skripno in škrabno zdrobí v nebrojne se izkrene trohe.
Dvigne očesi Atrid in reče te britke besede:
Oče Kronid, v okrutnosti kter enak ti bogov je?
Boš de mi Parida ti pedepsal za zlobo, sim úpal,
V roki zdrobí se mi meč, in sulica v prazno letí mi,
Kazun uspeha obá, mi ranila nista zločina!
Rekši nasprot mu divjá, ga zgrabi za žimno kacigo,
Hitro obernjeniga htje vleči k Ahajskimu stanu.
Silnoma jermen daví Aleksandra obradní na gerlu,
Ki pod obličjem zapet pritíska na sénci čelado.
Vlekel bi v tábor ga bil, preveno si slavo naklonil,
Ak bi zapažila zla ne bila nakrat Afrodita,
Ter mu prestrigla ta hip vezila iz bikove kože.
Prazno čelado vertí Meneláos junaški v desnici,
Verže jo krepkoma tje med svitlo sijavne Ahajce,
Ki jo poberejo ter k trofejem jo denejo drugim.
246
Jezen on dalej divjá z orožjem, umora pohoten,
Tode nasprotnika že zakrila je boginja v meglo,
Gladko ji steklo je vse, ker boginja bivši mogočna,
Dene ga v izbo domá duhtečo ambrozne dišave;
Speši kar more potem, de druži Helenco mu žalo,
Nájde jo sredi družíc, kjer pustila jo je odidši.
Cukne za svilni jo skut nektarski, se rah dotikaje,
Slična v podobi po vsim sivori volnino mikavni,
Koja pripravlja domá v Lakonskimu grádu predivo,
Bivša ji drajši ko vse služabnice njeniga znanstva,
Clo ti podobná začne govoriti ji Venera tako:
Sledi mi, greva domú, Aleksander želeči te kliče,
V izbi nališpana tam zibavni na postelji čaká;
Clo se milote bleší, gotovo bi ti ne verjela,
De je iz bitve prišel, bi rekla, na svatbi je plesal,
In le miruje sedaj nekoliko raju po sladkim.
Rekši ji vname še huj v oserčju že vpaljene želje.
Zdaj ko se ona ozré, ugleda nebeskí zatilnik.
Nedrija rajskiga kras, očesi pohota leskeče,
Vida zavzeta ji koj izusti te krilate slova:
K čemu ti mamiš me spet, nevsmiljena boginja mika?
Imam še dalej mordé prehajati Bregije mesta,
Ali Meónije clo obljudene gráde in kraje,
Ako, zna biti, i tam ljubimci ti bivajo mili?
Ker je premagal sedaj Aleksandru nasprot Menelaos,
In me peljati domú — ostudno me — voljo naznanja,
Laziš o meni in češ na novo zaplesti me v zanjke!
Vsedi mu sama se tik, zapusti nebeško življenje,
Nikda ne verni se več v Olimpa sijavne višave,
Bodi pridružená mu, ter skerbi za njega v nadlogi,
Morde poročil ta bo, al saj te ko sužno objemál!
Jaz pa do njega ne grem, to clo nespodobno bi bilo;
Zdaj ga objemati še, bi rugale vse se Trojanke;
Mene pa tuga dovolj že tare in serce mi vjeda.
Reče nevoljna o tem ji boginja sle, Afrodita:
Klama, ne draži me s tem, premeniti znáš me z besedo,
Kakor te ljubim sedaj, bi znala sovražiti zlo te,
Polka užgati obá gonobno v sovražtvo do tebe,
Greke, Trojance vse skúp, in strašná te zgrabi osoda.
Helena vplašena tak, prekrásna rojenka Kronida,
Sledi ji, clo v pajčolan sreberno blešeči zavitá,
Prugim nevidna okrog jo skrivnoma boginja pelje.
247
Prideta v izbo na mah Aleksandra bogastva blešečo,
Hišna in dekle se koj nmaknejo k svojim opravkam.
V izbici bivši obe, tak boginja kakor milenka,
Sedež primakne ji koj, smehljaje se Venera sladko,
Ravno jimakn nasprot, Aleksandrn objema želečim,
Helena vsecle se tam, hči skitodrobivniga boga,
Proč obernivši pogled očitá ljubimcu sledeče:
Al si jo vbrisal domú? bi hotla pobit de bi ležal
Možn po silnimu tem, ki pervi mi bil je zaročnik!
Vednoma prej si bahal, Menelaja premagaš de daleč,
Tako z osebno močjó, ko psice in kopja dervivši!
Hajdi! pokliči na bor, v osebni dvobor, Menelaja!
Tode sovétvala ti, junáka se taciga bati,
Rajši pobegniti v strán, ogibati také se desne,
Ne se prepirati s tem veljavni v boritvi razločbe.
De te ne dregne v pogín z nevžugano sulico svojo.
Paris overne na to sledeče besede izrekši:
Milá, ne žali me s tem, ne muči z očitanjem tak me.
Dnes je premagal me on s podporo Minerve Aténe,
Drugič užugam ga jaz, tud milostni nam so bogovi.
Dojdi! v ljubezni želim pridružiti spolno se tebi,
Nikcla me tako pohot, ko ravno sedaj, ni napadal,
Ne ko bežala sva sem po cvetnih dobravah Lakonskih,
Prej ko stopila v obrán sva bárke na morju zibavne,
Ter te v Kranejski objel gošavi sim oj striga mika,
Kakor objeti želim dotične bližine te ravno.
Reče planivši na lož, prehiti ga skorej milenka,
Žarno objeta v dotik se gugata v postelji prožni.
Krogoma leta Atrid ko divja zverina požrešna,
Paži de vgledal bi ga, junáka lepot Aleksandra;
Tode mu trud je zastonj, nobeden obojniga polka
Reči ničesar ne ve Menelaju izvestja želečim.
Tega ne skrivajo mu iz dobre do Parida volje,
Vsim je ostuden ta bil, ko tamna naklomba osode.
Zdaj govoriti začne Ahajski vladár Agamemnon:
Čujte me, združení vsi, Ahajci, Trojanci, tovarši !
Vidno dobitnik je dnes mogočni junák Menelá-os,
Dajte Heleno tedaj nam zopet s posestvam i blagam,
Plačajte tudi, se vé, dostojno pokoro, Trojanci!
Ta pa pravilo potem prihodnim zadevam ostani.
Tako doverši Atrid, pohvali ga množtvo Ahajsko.
248
Iliade peti spev.
O b s e g. Diomed Pandara vbije, rani Eneja in Afrodite Ta pobegne
v Olimp. Apol nese Eneja v svoje svetiše, iz kiga se ta
ozdravljen kmalo verne. Ares navda Trojance s pogumam.
Ahajci se vmikajo. Tlepolema vbije Sarpedon. Hera in
Aténa pomagate Ahajcarn Aresu nasprot. Tega Diomed rani.
Ares pobegne v Olimp. Boginji mu sledite.
Tideja sinú sedaj, Diomedu, Aténa udihne
Sklep in visoko krepost, de perviga v rodu se skaze,
Slavo sijavno de koj in hvalo potomstva doseže.
Vpáli na skitu mu žar in plameňa v krogu čelade,
Slična ozvezdju nocí jesenske, ki silne blešobe
Jasno na nebu migljá, očisteno v morskim valovju:
S tako svitlobo opné orožje mu, ráme in glavo,
Šunta ga v gnječo potem, kjer vojna nar huji vertí se.
Bil je v Trojanstvu takrat služabnik Hefestu ne krivi,
Da res, mogočen, bogat, poslal je dva siná na vojsko,
Hrabra sta bila obá, z imenam Fegéos, Idéos.
Ta dva prispeta nakrat iz množice na Ďiomeda,
Konjka v orožju vse krog, nasproti ta peš jima stal je.
Ker so si blizo dovolj serditi tekoni vzajemno,
Pervi Fegej zaderví tje sulico v deljo senčivno,
Razun uspeha letí čez levo nasprotniku ramo.
Drugi pa Fideja sin zdaj sulico treši iz desne,
Ta ni letela zastonj, zadela je v persi Fegeja,
Tak de ta koj se zvalí raz konja i dušo izdihne.
Brat pa ne tvega sedaj ubitiga braniti ropu,
Samši pobegne nazaj , pustivši protivniku vprego.
Ravno de vtekel je sam, otel se v zadregi pogina,
Ker ga je v tmino zavil in tako umaknul Hefestos,
Sivi de oče domá mu clo ne obupa v nesreči.
Fideja slavniga sin pa vprego iz bitve pognavši
Slugam izroči jo svôm, de spravi na brode se varno.
Vidši Trojanci sedaj Darejeva siná obadva,
Eniga v begu iz gnječ, in drugiga v prahu merliča,
Serca j im gane izíd. Kronida pa hči Ateneja
Silnimu Aridu té besede svarivne izusti:
Ares, okrutni morún, kervavi divjak stenolomni,
Nej se Trojanci samí z Ahajci oderajo ljuto,
Skaze nej tako izíd, kam zmago naklanja Kronides,
Midva mirujva o tem, de serda ne zdramiva njemu!
249
Reče , in Arida tak umakne Aténa iz bitve ,
Pelje na brežni ga kraj Skamandra in tam zapustí ga.
Tepejo dušmana zdaj Ahajci, obilno je mertvih;
Bersne vladavni Atrid iz sedeža pervič junáka
Hodia verliga v prah, velitelja Halizonitov.
Ravno obracal se je, zadene ga sulica v herbet,
Sredo medplečja predré, in spredej iz persi privihra,
Zveme ko klada se v cmok, orožja okrog zarožlajo.
Idomenej umorí Meonskimu Borosu siná,
Fest mu je bilo imé, iz glebaste Tarne je došel.
V kola stopivšimu tik podpazhe predere mu s kopjem,
Desno nevarvano strán, s hitrino viharniga bliska;
Ta se iz kol zavalí in smertna ga groza ovije,
Idomenejci pa koj poberejo z njega orožje.
Siná Strofijeviga, Skamandria, lovca zverjadi,
Atreja sin je končal, Menelaos izurjen boritelj.
Bil izučen je strelár po Artemi sami v lovitvi,
Vsako zverino zadel je v gojzdu planjave ko gore.
M mu pomagala zdaj, ne Artemis urna zadevka,
Bistre umetnosti ne, derviti pušice strupene;
Vništil je Atrej ga koj , borivni junák Menelaos ,
Ker mu je v bližo dospel, prebode plečovja mu sredo,
Skoz i skoz jeklo divjá, pokaže se zopet iz persi,
Tresne zaboden ob tla, krog njega rožlajo orožja.
Ferekla staré Merjon, Tektoniča, Harmona siná,
Ki umotvornik je bil in ražne náprave sostavljal,
Palas Aténa si ga ljubimca je v znanstvu zvolila.
Paridu bárke je ta nezgodne narejal, ki uzrok
Bile so raznih opak, nagnale nesreč le Trojancam,
Ker ni po volji bogov obnášal se kraljevič vetren.
Tistiga vbode Merjon, bežečiga ker ga dohiti,
Ravno v sedalo in tak, ostrina de skozi predere,
Spredi preterga mu meh, nad sramnico von se pokaže,
On zavalí se na tla, in smertna ga tmina obide.
Meges Pedeja podré, Antenora verliga siná;
Ta nezakonski je bil, zredí ga pravedna Teano,
Slično sinovama svôm, ustregla de môžu je tako.
Ternu od zad zasadí, vlovivši ga, krepko Filidej
Sulico v tilnik na moč, de v živo ko britva zavihra,
Medju čelustje divjá, prekolje mu jezik na dvoje;
Zvije se vboden na tla, železo morivno še grize.
250
Evripil Evemonid zadene Hipsenora smertno;
Sin Dolopjona je ta, veljaka, ki bil je Skamandru
Dušni pastir posvečen, ko prerok národu sijaven.
Evripil vré mu nasprot, Evémona sin imenitni,
Sreča in zgrabi ga koj, mu jeklo v desnici zabliska,
Krásno izpelje pritisk, in gladko mu ramo odseka,
Roka odferkne ko list, pogled mu ovije temota,
Sam se prekucne na tla, doveršena tak je osoda.
Hrabro so delali ti o vrenju zapaljene bitve
Fideja sin se je tak vertil po morišu, po celim,
Dvomno de bilo je skoz, al bije za te se al une.
Vihral je v krogu naprej, napihnjeni reki priličen,
Ploh ki jesenskih divjá, mostovja i bervi poruši,
Vsako bránilo podré, omaja obrežje in stene,
Meje cvetečih planjav, vinógrada varstva i branbe,
Migleja istiga proč poplavi do trohe posledne,
Pridnosti znamenja vse raznese ko burja opremke,
Tako so zginjale zdaj pred sinam Fidejevim trume
Plašnih Trojancov iz bliž, ak ravno veliké so bile.
Zdaj ko zagleda ta kvár Likáona sin imenitni,
Kak un vihari naprej in goni pred sabo kardela,
Krivo samojstro mu v bok nameri in urnoma sproži
Divjemii borcu nasprot, zadene oklepe desnične,
Skozi vse branbe predré, do živiga v živo prekolje,
Tak de zadetimu kri iz rane se scurkama vlije.
Vriska, to vidši, na glas Likáona sin siloviti:
Urno, Trojanci naprej, vi hrabri celake jahavci!
Tam je zadet nar hujši vojak, objema ga zadná;
Dolgo preživel ne bo, ta steče mi tako gotovo,
Kakor je res me Kronid iz Likije v Trojo pripeljal!
Tak zadoni mu oglas, pa uniga strela ni vbila,
Malo zakrivil se je, tik voza na zemlji je bival,
Stenelu reče na glas, Kapanejskim junaku te žeľje:
Urno iz voza, tovarš, potegni pušico iz pleč mi,
V živo ko britva hití, in plameňu slična me pece.
Tako junák, in Stenelej koj iz voza poskoči,
Ter mu potegne iz pleč pušico zakrivljeno ljuto;
Kri mu obrizga vse krog železné pletvine oklepa.
Žarno zamoli sedaj klicavni junák Diomedes:
Čuj me, nevžugana hči Kronida drobivniga skitje!
Kakor očeta nekdaj si-mojiga zdatno bránila
V zmedi sovražni, me tud podpiraj enako Aténa!
251
Daj, de zadenem ga tam, de sulica v živo ga tresne,
Ki me je ranil poprej, bahal in prekričal okrožje,
Sončne svitlosti de več ne boclem užival veliko.
Tako zdihuje junák, usliši ga Palas Aténa,
Zlajša mu celi život, kolena, obramje i glavo,
Stavši mu blizo v dotik besede te krilate reče:
Verni se mi, Diomed, k pogumnimu boju s Trojanci,
Serce navdam ti ta hip z očetovo žamo krepostjo ,
Tideju bodi enak posledne do pike junaku.
Tmino razjasnim očeš, ki slepi navadno človeka,
Tako de zdajci poznal boš boga i smertniga moža.
Ak ti približa se bog in hoče zaplesti v prepir te,
Vari enacih se borb, pogubne za tebe bi bile;
Samo če Venera ti približa se v žaru boritve,
Tisto zagrabi na moč, kar želja te mika jo bodi.
To zgovorivši in glej! že zgine mu Palas Aténa.
Urno nazaj Diomed poverne se v predno šumenje,
Plameň je bil že poprej, z nasprotnikam biti se verlo,
Sada ga trojni pogum navdaja ko gorskiga leva,
Ki ga nastreli pastir ovčice na polju čuvaje,
Ravno ko skoči v ograd, do smerti pa ga ne zadene;
Serd le mu hujši zbudí, ne tvega se braniti čede,
Urnoma skrije se v hlev, ovčice v okrožju bežijo.
Kmalo razdjane ležé, nektere raztergane v kose,
Un pa ko strela derví čez graje po polju v gošavo ;
Tako divjá Diomed protivné med verste upaljen.
Pervič Astinaja vžgé, po ternu Hipénora vodja,
Sulico mu zasadí v bradavico na persih kosmatih,
Unimu ramo na mah odseka žvižgavno z jeklenko ,
Ločena roka de koj odferkne telesu v deljavo.
Te zapustivši vmorí Abasa, po ternu Polida,
Siná Evridona dva, ki sanje je svetu razlagal.
Terna, ko šla sta, sivor pa sanj ni veljavno razložil,
Tak jima vzel Diomed je blagor živetja i zmage.
Ksanta in Toona zdaj, Fenopova siná, podil je,
Poznika bivši obá, pozneji ni nikdo rodil se ,
De bi podedoval bil od starosti perhliga sivca.
Ta dva dospé, obema na mah življenje odpihne,
Tako de v tugi sivor in žalosti clo zapušen je;
Ni se pripetilo mu, de bila iz borb se otela,
Tujci razdelili so med sabo imetje njegovo.
Žlahtnika Priamu dva, ker Darclanionca sta bila,
Zgrabj na vozu potem, Ehemona, &ravno Kronija;
252
Kakor ustradan leon goveda naskočí v samoti,
Samé ki pasejo se med sencami listniga drevja:
Tako je Tideja sin napadel ta dva, ter iz voza
Trešil ju hipoma v prah, orožje iztergal obema,
Vprežena konja velí peljati služabniku v šotor.
Vidši Eneas junák, de tanjša ta trume preľjuto,
Hitro gošave kardel previhra i strele sikavne,
Pandara našel bi rad, podbadati k bitvi želí ga,
Ravno mu pride nasprot, junaku, Likaona sinú,
Koj se mu bliža in te besede mu krilate reče:
Pandaros, kje ti je lok, in pernaté kje so pušice,
Sláva blešeča kje je, ki tu je ni nikdo dosegel,
Tudi ti v Likiji živ junák je prevzeti ni mogel?
Dvigni oserčje v nebo, in strelo zaženi divjaku,
Kruto ki v krogu divjá, Trojancam overe naklanja,
Mnogo junaštva že nam usmertil je z mečem i kopjem.
Biti bi znalo de bog je kteri Trojancam ujezen,
Ker so mu kraj sali dar; bogov pak je ježa gonobna.
Njemu overne na to Likáona sin dikosjajni:
Blagi Enej , ti vitežki knez Trojancov jeklenih ,
Tisti podoben je ves Diomedu, Tidejevim sinú,
Skit je do pike njegov, čeladni greben ga naznanja,
Tode zna biti de skrit olimpcov je kteri v ti sliki.
Če je pa tisti junák Fidejevi sin siloviti,
On je gotovo navdan po kakimu bogu s tem žaram,
Ta mu o boku stojí, v oblaku nevidnimu snuje,
Ter mu je strelo poprej namerjeno v njega overnul.
Pšico mu dal sim nasprot in desni v otilnik zadel ga,
Tak de je ostnica clo prederla oklepa mu člene,
Upaje de bo zadet Aídona tmine objemal,
Vonder ga nisim končal, se vidi de bog mu pomaga.
Vprege ja nimam seboj, podpirala de bi hitrost mi.
Voz mi je lastnih enajst, pa daleč, poslopju v domácim.
Novi in krepki so vsi, s tapetami krasnim oviti,
Konj pa za vsakiga tud pripravljeno berznih po dvoje,
Pitanih z detelo ter, ne z ovsam, z rumeno pšenico.
Sivi Likaon je scer naganjal domá me v poslopju,
Borbe izurjen vojak, ker bil sim oditi namenjen,
De bi na vozu šedé z upreženim konjema vodil
Trume Trojanske v poboj, boritve in silne nápade.
Nisim ubogal, bedak ! — de čislal bi bolj bil svaritbe ! —
Bal sim za konja se tam navajena kerme bogate,
De bi ne strádala tu med trumami vrazno obdanim.
Tako sim tuki brez konj, le pešec, in tak se bojujem,
Se zanašaje na lok, zdaj vidim de nič ne koristi.
Pvema že vodjama sim zaganjal nasproti pušice,
253
Tideja sinú poprej, po ternu pa Atreja sinú,
Kanil zadevši obá, pa Jiujši le sim ju razkačil.
Sjala je zvezda nesreč, ko vzel sim orožje to v roke,
In siní na pot se podal s pušicami brušenmi v toku,
Hektoru de se v korist za Ilijo slavno bojujem.
Ak se na novo domú v prekrasno poslopje povernem,
Tamo zagledam obseg premožtva, suprugo i deca,
Nej inostranec neznan odseka mi mahorna glavo,
Perviga dneva če ne razmanem s to roko orožja,
Ter je vse skúp zavalim ko zlobne igrače v pališe.
Reče Trojanski junák na také pretresbe Enejas:
Tega ne misii, mi clrug! poboljšala reč se ne bode,
Ako ne speva nasprot hudobnežu tistimu smelo,
De se z orožjem, ko gre, pretehta veljava nasprotna.
Skoči le k meni na voz, de sam se osebno previžaš,
Kako izurjena je Trojanska naprega vojaška,
Vraga podili v pobeg in urnoma v begu doteči.
Tudi naj otme v zaslon, ak volja bi bila Kronidu,
Srečo naklanjati tje, Diomedu, in dati mu zmago.
Naglo, le zgrabi ta bič, in vajeta uzmi v levico,
Konja ti tak prepustím, obrambo čem jaz oskerbeti,
Al pa oskerbi jo ti, in briga za vprego bo moja.
Odgovorí mu na to Likáona sin te besede:
Vodi skakona le sam, in vajeta z desno poprimi!
Vajena glasa in rok naj varniši kvara otmeta,
Ako bi Tideja sin se nama obernul nasproti
Mene užugata koj, potegneta naj iz boritve,
Ker bi spoznala na mah, de pravá ju roka ne viža;
Ľahko bi Tideja sin pogumni za nama pribrisal.
Naju pomoril obá, naprego pa v bárke prepeljal.
Vodi tedaj ti vprego le sam, in bramba ti jaz bom,
Ak se približa divjak, poslužiti verlo ga misbm.
To doveršivši obá na sedeža planéta naglo,
Tideju speta nasprot, kolopama dirjata konja;
Stenelos vidi ju koj, že v delji, zarod Kapanejski,
Krilate slova le-té on skerbniga serca izusti:
Tideja sin, Diomed, o pameti moje ljubimec!
Glej ti junáka nasprot privihrati v borbo, dva nová,
Silne kreposti obá; un pervi samojstre vertitelj,
Pandaros mu je imé, Likáona verliga sin je;
Drugi, Eneas, je sin Anhiseta slavniga borca,
Ki mu ga Kronida bčí je Venera krásna rodila.
Urno! na vozu midvá še vpihneva zdaj jo nezgodi,
Zmir mi ne šili naprej, al zginulo bo ti življenje.
254
Temniga gleda na to ízusti junák Diomedes:
Tiho od bega, tovarš! ker javalne jaz bi te vbogal.
Dana narav mi ni, de plah bi rovanju se vmikal,
Čutim še celo krepost života, ko serca in urna!
Meni ni treba voza, na lastnih bi nogah se vbranil,
Straha over ne poznám, navdaja me Palas Aténa.
Tistiga para nazaj celaka ne bosta vozila,
Vhiti če eden, je vse, prekucne se drugi iz voza.
Eno naznanim ti scer, živahno jo vtisni spominu:
Ako mi steče in čast Aténa mi modra nakloni,
De ju pobijem obá, oberni ti nagloma konja,
Uzde pripete na stôl, zapodi ju proti brodovju;
Sam pa pospeši de par Enejevih srečno dohitiš,
Ter ga odpelješ iz trum Trojanskih do našiga stana.
Tistiga plemena sta, ki dal ga je Trosu Kronidej
Za Ganimeda nekdaj, in konjstva vesolniga krona,
Kar ga svitlobe lesket pod soncam obsije na zemlji.
S takimi žrebci Anhis je lastno si konjstvo požlahtil,
Brez de bi Laomedon dovolil bil, svoje kobile
Tistim pridružil je bil, šestero žebet je dosegel.
Štir si prideržal je sam, konjarnici v lastni redil jih,
Dva pa Eneju je dal, to dvoje skakavcov le-unih.
Hajdi ! dobiva ju v pest, neskončna to sláva bo nama.
Tako vzajemno ta dva sta djanje med sabo sklenila
Kmalo približata se, letita celaka ko strela,
Ter Diomeda na gias Likáona sin nagovori:
Žarni, pogumni junák, blešečiga Tideja klica
Mojiga loka te ni pušica porušiti znala,
Sulica skaži mi zdaj, al res je de nisi dosežen.
Reče, ter zlo zaderví jo sulico v deljo senčivno,
Treši Fidéiča v skit i skoz i skoz oblo predere;
Ďalej jeklenka divjá, se hrumno dotakne oklepa,
Glasno zavriska o tem Likáona sin radopolni:
Ha! ta zadela je v smert, zaklenkala kmalo bo zadná,
Sláva sijala na vek za zmago enako bo meni!
Zdajci mu odgovorí neplašno junák Diomedes :
Puhla je, nisi zadel! Pa vidva ne bosta nehala,
Dokler izpihnul ne bom saj enimu bakle živetja,
Aru s tekočo kervjó gortanec orosil požrešni!
Reče, in ost zaderví, napelje ga Palas Aténa
Blizo obervi mu v nos, vihraje čelusti predré mu,
255
Točno jezika mu vez prekolje do gerla in dalej,
Vihra o bradi naprej, pri kerhlju pokaže na svit se.
Tresne iz voza junák, krog njega rožljajo bránila
Dalno blešeče, na strán se plašno zavijeta konja,
Vodju pa zgine krepost, življenja netilo mu vgasne.
Hitro pristopi Enej, grozivno i s kopjem i skitam,
De ne umaknejo mu prijatia merliča Ahajci.
Hodi telesu okrog, leónu grozivnimu sličen,
Sulico čezenj mole z okrožjem ga skita zakriva,
Sledniga vbiti gotov, ki btel bi se bližati ternu.
Dvigne pa Fideja sin rogovílasto skalo iz praha,
Tako veliko de dva možaka bi komaj j o nešla,
Kakor junaki so zdaj ; on pak zavertí j o ko žogo.
Treši Eneju jo tje, naravnoma v kukovo žižko,
Točno ker stegna je sklep, ki ponva navadno se zove,
Ponvo mu čisto zdrobí, preterga obedve mu kiti,
Krogoma kožo predré; ta zgrudi se koj na kolena,
Žilato desno pa v tla jenjavne kreposti opira,
Vida mu blesk otemní, omotá ga mračna pokrije.
Ondi poginul bi bil junák silovíti Enejas,
Ak bi Kronidova hči ga Venera vidia ne bila,
Ki ga rodila nekdaj Anhisu pri čedi goved je.
Ta ga pritisnula zdaj v naročje je limbaroramno,
Gube obleke okrog ovila mu srebrosijavne
Vražnimu hrupu nasprot, in nikdo Ahajcov pogumnih
Mogel ga vsmertiti ni vidši ga v blesku nebeškim.
Miliga siná je tak vihravne iz bitve unesla.
Sin Kapaneja o tem prejete naročbe ne zabi,
Ktero mu malo poprej je vtisnul junák Diomedes;
Spravi boritve de vstran on lastnih celakov naprego,
Vajeta sedežu tik pripeta i vterjena krepko,
Ter do Enejevih konj hitivši ju naglo prepelje
V deljo Trojanskíh nával, do lastnih kardelov Ahajskih,
Drugu ju tam izročí Deípilu, ki ga je čislal
Višji ko znance okrog, poznal ga je krotkiga serca,
De mu ju žene do bark. On sam pa poskoči na lastno
Vprego izverstnih dobrôt, zedinši vse vajete v levi.
Marno se trudi potem, Diomeda de nájde junáka,
Ta pa razpaljen hití za Kiprido z ojstro jeklenko.
Hipno razumi de tej vojaškiga manjka poguma,
Tistima slična de ni, ki vladate borbam junaškim,
Paladi ne, in še manj terdnjave rušivki Beloni.
Ker jo sledivši dospé med trumami bojno sovražnim,
Sulico dregne nasprot ji Tideja sin siloviti,
256
Ter j i bodilo vsadí v lepote bleskečo ročico,
Mehko, čutlivo namoč; jeklenka divjá po navadi
Skozi ambroziški polt, Karitine so j i ga tkale,
Blizo zapestja ji v dlaň, nesmertno močilo izbrizga,
Čisti, previdlivi sok, bogovam Olimpa le lasten,
Ke ne pokusjo mesá, ne hleba, ne vinske pijače,
Tako ne moti jih kri, ter so nevmerjoči bogovi.
Boginja krikne na glas in sin iz naročja ji zderkne,
Tode pobere ga koj, de vnese ga, Fojbos Apolón,
Skrivši ga v temni oblak, in nikdo jahavnih Ahajcov
Viditi mogel ga ní, de bil bi življenje mu kváril.
Glasno zavpije sedaj vojaštva klicar Diomedes:
Beži, Kronidova hčí, iz borbe protivnih junákov!
Ženám, al ni ti dovolj, možgane zibavne de motiš?
Mešati v bitve se ne! bi morala groza te tresti,
Ak le izreče se boj, le sliši beseda se borbe.
Tako junák; bolesti in tug je zmotena una,
Irida vmili se je, ter nese jo naglo iz boja,
Z mešano tacih zapred, s prelepo ročico kervavo.
Aresa najdeta koj sedečiga v stráni boriša,
Černi v oblak je závit, ko sulica, kola i konja.
Padši pred njega klečé silovitiga brata zaprosi,
De bi posodil ji voz in zlato pogerneno vprego:
Dragi mi brat, odpravi me proč, posodi mi konja!
Berž de v Olimp se podám, kjer bivajo bitja nesmertne,
Baňa me strašno skelí, zadel je vmerjoči junák me,
Tideja sin, pogumni vojak, on zgrabi Kronida!
Sprosi; in brat izročí ji voljno nakinčeno vprego,
Dvigne se ona na voz in serce ji žalosti poka.
Irida vstopi se tik, z levico poprime za ujzde,
Bič zavertí in ko blisk jo vbrišeta zračna celaka,
Hipno do svitlih višav olimpiške trate dospeta.
Vodnica vstavi ju tam, izpreže, razpravi letuna,
Pelje ju v staje, ter dá ambrozije piti in jesti.
Páde v naročje sedaj Dioni zdihavši Citera,
Una objeto derží na maternim lonu, ji gladi
Rahloma z desno obraz, ter prasa sočutno j o tako:
Kdo te je žalil, povej, mi hčerčica, kdo te je ranil,
Kakor očitno de bi pregrešila v ljudstvu se bila?
Odgovorí pa na to zdihavno ji Kiprida žala:
257
Ranil me Tideič je, junák Diomedes uporni,
Dragiga siná ko sim umikala bojnimu kriku,
Môga Eneja, ki vsih ljubiincov nar viši ga ljubim.
Več ni to ljuti le boj Trojancov nasproti Ahajcam,
Ti so lotili celo bogov neumerlih se v nebu!
Krotko Diona o tem overne ji boginja modra:
Milá, poterpi mi to, britkosti oserčja premagaj,
Marsikdo naših je že, ki bivajo y hišali Olimpa,
Ljudsko hudobo spoznal, ko kavsali smo se protivno.
Ares utažil se je, ko vražna zalega Efjalta,
Ota, in Aleja ga v okove železné je djala.
MescoY je zdihal trinajst, povezan do stiska v záporu,
Skorej omagal bi bil ta nikada siti borivec,
Ako po mačoki njih, krásavici Ejeribeji
Zvedel bi Hermes ne bil; ta skrivno umakne ga ječi,
Sam bi otel se ne bil, opešala moč mu je bila.
Hera terpela je tud, Amfitrija sin ko junaški
S trojno je rezno zadel pušico j o v nedrije desno,
Tako de čutila je bolečíne i ona nezmerné.
Skúsil je Pluto celo, silovíti, strelaštva nasledke,
Ker mu je isti junák, egidosukavca zarodnik,
Buzo peklenskih ograj, presunši ga, múke naklonil.
Komaj do doma je spel Kronida na verhu Olimpa,
Žalosti poln, prevzet bolečín, pušica sedela
Ojstro v životu mu je, napadá obup ga i tuga.
Balzama vlije Peón mu v ráno i s tem ga ozdraví,
Smert ga porušila ni, ker bil je nebeské narave.
Smeb', ošabni možak, pregrešniga bal se ni djanja,
Kruto namerjal je clo v nebeské bogove strelaštva!
Unega vnela pa je nasproti ti Palas Aténa.
Slepi bedak! Tidejevi sin pretehtal ni modro,
Malo de tisti živí, ki večne bogove napadá
In otročiči nikdar ga božali lastni ne bodo,
Ako se verne domú iz kvare grozivne nevihte.
Paži tedaj Diomed, ak ravno je hrabrosti silne,
De mu mocnejší ko ti na enkrat nasproti ne plané,
De ne Egíalejá, Adrastova bčerka umetna
Nagloma zdihne iz sanj, budivši družino spijočo,
Tužna mladosti možá, pervaka pervakov Ahajskih,
Ona, junáka nekdaj Diomeda supruga češena.
Reče, in ráno suší ji urno z obema rokama,
Kvár se zaceli nahip. utaži se vsa bolečina.
Gledate kislo postran Aténa in Hera kraljica,
Z ojstro pikavno nakrat se bližate pazko Kronidu,
Tako ga nagovorí Atínija višnjevo gledna:
Kneskijeve dela. 17
258
Oče Kronid, al žalim te mar, če to le opomnim?
Berž ko ne Kiprida je omámila krásno ženico,
De se k Trojancam podá, ki sada nezmerno jih Ijubi,
Vrátnik uredši ji zlat, pobožaje rahlo Ahajko,
Si je le mimo gredé oderla na buciki perstek.
Sladko se oče bogov, stvaritelj človeštva, namuzne,
Kipridi zlati pa te prijazne besedice reče :
Hčerčica, tebi ne gre, se vtikati v bojne zaprede,
Rajši vreduj zanaprej ljubezni omotne nasledbe,
Ares pa vihaj prepir, pomagati zna mu Aténa.
Tak neumerlih bogov vzajemni pogovor je tekel,
Bojni klicar Diomed o ternu Eneja napadá,
Malo se meni, de sam Apolón oteti ga skúša;
Ni ga zadevnika strah silovitiga, želja ga húska,
De bi junáka pobil, usvojil orožje si krásno.
Trikrát se vanj zakadí, gotovo končati ga misii,
Trikrát odbije ga skit električni silniga boga.
Ker se v četerto potem zažene ko divja hudoba,
Strašno nasprot zakričí zadevni mu Fojbos Apolón:
Abota! verni se, stoj!, ne štuli se sličniga meni!
Nama enaciga ni ničesar v oziru nikakim,
Druge narave je bog, in druge pos vetná perhlina,
Tako žugon; ostrašen le-un se lahnoma vmika,
Ker je togote se bal zadevniga boga Apola.
Nese Eneja potem Olimpec iz bojniga vrenja
Tje kjer mu blagi je hrám na sveti višavi Trojanski.
Leto in Artema tam, strelavka, ozdravite koj ga
Sredi svetiša, krepost in novo krasoto mu daste.
Loka sreberniga bog pa včini slepivno prikazen,
Slično Eneju po vsim, po stasu, orožju in hoji.
Tote prikazni okrog se bijete stranki protivné
Ljuto kervavih oblik, de iskre iz jekla peršijo,
Tarče in skiti drobé na zemljo se silnih o žvenkih.
Aresu divjimu pak opomni sledeče Apolón:
Ares, o Arej, morín! kripivni zidovja rušitelj!
Daj! mi zapodi možá, tam tistiga risa iz bitve,
Tideja siná, ki zdaj Kronida bi samiga zgrabil.
Ranil je Kiprido že, ji roko pokvaril o členku,
Silil je v mene sedaj ko divja hudoba viharja!
Tako naroči Apol in Pergamu sede na terne.
Trume previhra tahip Trojanske, in šunta jih, Ares,
259
Akamu ves je enak, Trakejskimu vodju, po sliki.
Priania sinam on te bndivne izreče besede:
Čujte me, Priama plod, vladarja prijatia nebeškim!
Boste overle al ne národa moritvo Ahajcam?
Strašnih al čakáte ur, za mestne ko vráta prepir bo?
Ranjen je verli možak, ki sličniga Hektoru cenim,
Ranjen Eneja leží, sin hrabri Anhisa junáka.
Dajmo ! otmimo ga koj , tovarša iz bojniga hrupa !
Rekši poguni prebudi in serca junaške jim gane,
Zdaj pa Sarpedon začne in verliga Hektora krega:
Kje je, o Hektor, pogum, ki prej ti oserčje je dvigal?
Rekel si, bránil cle boš brez trum pomagačev ti Trojo,
Samši, le svake okrog, in pristne le braté i žlahto !
Kje so? nobeniga ni! ne vidim ti v družbi nikoga;
Skrito, potuhneno vse, ko psovje v bližavi leóna,
Mi le doganjamo boj, ak ravno le prošeni tujci.
Tako zaveznik i jaz iz dalniga kraja dospel siní,
Mirne iz Likije k vani od Ksanta, vijavniga toka,
Kjer mi supruga živí in dete, jecavno fantiče,
Tudi posestva mi je, kar duša želeti zamore.
Vonder osebno budím kardela in sam se potrudim,
Vražniku dati nasprot, ak ravno ničesar tu nimam,
Kar bi v čutljivi mi kvár odnesti zamogli Ahajci.
Ti pa nemarno sediš, tud ne opominjaš ostalih,
De bi se tepli, ko gre, otroke in žene bránili.
Paži, de vjeti ko v sak, al zadergo tesno deržečo,
Vsi ne poginete rop sovražno grozivnih junákov,
Ki vam upalijo clo to mesto gradovja blešeče!
Bodi obranbe ti skerb , kar treba je, točno pretehtaj ,
Prosi voditelje scer iz delje poklicanih polkov,
Zvesti ostanejo de; ne žali jih, vari se tega!
Tak je Sarpedona glas, in Hektoru sine v oserčje,
Urno raz voza sedaj z orožjem na zemljo poskoči,
Sulico strogo vertí, med trumami krepko koraka,
Húska jih silno v náskok, poboj ukazuje kervavi,
Te se obernejo koj, napadajo smelo Ahajce.
Vredjen po četah národ Ahajski neplašen ostane.
Kakor na gumnišu prah in pleva v okrogu tje veter
Nese od vevnice proč, ker kodrorumena Demetra
Z mahi vejača iz plev nabira si semena blagor,
Prašenja vse je oblak ; enako ovije Danajce
Krogoma dvignjeni prah, obračajo ker se vojaštva,
Ter o kopitih se konj mračivni razdelki pranline
17*
260
Združijo v sivi kolor, iz kiga pušice veršijo.
Ravno naprej zavihra náskok; pa v tmino zavije
Ares, Trojanska pomoč, boritvo tedajniga dneva,
Rajde prehodí okrog, naročbe doverši Apola,
Strogo ukázal ki je, ter trojno, čveterno ponovil,
Tem prebuditi pogum, ker šla je k Olimpu Aténa,
Ktera Danajcam došlej je zdatno pomagala v bitvah.
Tudi Eneja poslal je zdraviga bog iz svetiša,
Z novo krepostjo navdal je serce Trojanskimu vodju.
Med nje ta stopi nakrat, raduj ej o ti se nezmerno,
Vidši de živ je in zdrav, de zopet se suče pogumno.
Prašati kako in kaj ga, bilo ni čaša te dobe,
Druzih opravkov dovolj so dali, i Fojbos Apolón,
Ares užasni, kerví nenehama Erida žejna.
Šuntata Ajasa zdaj , Diomed , Odiséos i drugi
Hrabre Ahajce v prepir, ki sami le borbe želijo,
Ki ne boje se pušic, ne hrupa, ne kriča, ne smerti.
Mirno ostanejo tam, podobni oblaku Kronida,
Ki je planini ovit ob verhu, \isoko stermeči;
Žara nasiten, pa tib, ker burja ga ni še dospela,
Ki ga bo stresla potem, de treska in strel neizmerno
Zmetje grozivši bo vsul po granah kreposti nasprotne.
Tako so čakali zdaj sovražnika mirno Ahajci,
Atrej korači okrog izrekši sledeče opombe:
Bodite hrabri vsi skúp in bíjte se žarniga serca!
Cenite medju seboj se v borbah in hrupu prepira,
Národ, ki sam se častí, ne páde, ne zgine, premaga,
Plašnimu sledi pogin, mu zibneta bramba in sláva.
Reče, in ost zaderví; zadene pa v sprednimu trópu
Ravno Deíkoona, prijatia Eneju i druga,
Kiga častili so tak Trojanci ko Priama sine,
Ker je mej hrabrimi zmir, mej pervimi spredej korakal.
Tega v obrambe zadel je sredo vladár Agamemnon,
Skoziskoz jeklo zdivjá, oviralo ni ga železje,
Pas na trebuhu predre, obleko, ter kožo i čreva,
Ta se prekucne na tla, rožlajo v okrogu orožja.
Zdaj pa poseká Enej dva veria juuaka Ahajcam ,
Siná Diokla obá, Orsíloha z bratam Kretonam.
Oče nju je stanoval prekrasnimu v mestu Ferejskim,
Silno bogat, rodovíne je bil polobóga Alfeja,
Ki po Piljevski vertí deželi valovje široko.
Ta je Orsilohu dal življenje, de mnogim je vládal,
Vlado zapustil pa je Orsiloh potomku Dioklu.
261
Ternu sta dvojčika se rodila, izurjena borca,
Zvaná Orsiloh, Kreton; sta bila junáka še mlada.
Sledita vonder obá na morskih počernenih barkali
Vojni Ahajski v prepir s Trojansko armado pogumno,
De bi naklanjala čast Aganiemnonu in Menelaju,
Tuki dospela ju je nenadno končavna osoda.
Slično leónčikam dvem na gori samotne višave,
Mileni materi skerb, ternotnimu v gojzdu sta rasla,
Kopala samce goved, ovčice, rogate kozličke,
Kušila kmetu ograj; dohítila ju je osveta,
Trešila nagloma v prah, usmertjena jeklu po britkim,
Upanja polna in sanj Eneju sta silnimu žertva,
Jelčici kakor višín z veršičma v nebesá stermečim.
Obžalovaje ju zlo vojaštva klicar Menelaos
Speši med verstam naprej, s pripravo moritve orožen,
Sulico v desni verte, podbada oserčje mu Ares,
Upa na tihim, Enej življenje nedvomno mu vzame.
Vidši Antiloh zažug, sin verliga Nestora sivca,
Urno kardela prespé, za vodja Danajskiga skerben,
De ne pogine in tak národu vse dela uništi.
Že si molita nasprot grozivnoma sulici britki,
Polna hlepenja in želj, doveršiti bitvo rešivno,
Ko se Antiloh na strán vladarja borečiga vstavi.
Dvema se vpreti Enej , ak ravno junák je izversten,
Tvegal te dobe se ni, iz vida se zgubi obema.
Una dva vlečeta koj med trume Ahajske merliča,
Ter izročita ju tam prijatiam i znancam v opravo,
Sama pa verneta berž nazaj se v boritvo na delo.
Koj se premagan podré Pilamén mu, močan ko štempihar,
Knez Paflagonski je bil, boriteljev skitno povitih,
Ključnico Atreja sin Menelaos mu krepko predere,
Skoziskoz vihra mu ost, orožje okrog razletí se
Voznika Midona pak, deržečiga vajete v desni,
Konja ceptavna ker on obrača, zadene Antiloh
Ravno podramja na sklep, de vajeta slonokostenka
Zderkneta hipoma v prah široko prašivne planjave.
Suličar bliža se v tem in senci predregne mu z mečem,
Ta stermoglavo se koj iz krasniga stola prekucne,
S plečma močvirju vsajen, s petama na kviško obernjen,
Keglu enak postoji, obderžan po pesku in blatu,
Dokler, zadevši ga, v grez ne treši kočija telesa,
Konja ko gnal Antiloh je z bičnikam urno k Ahajcam.
Hektor ugleda to reč, med spredne kardela zavihra
Grozno kričaje, in tma Trojancev pogumnih mu sledi.
Njega tik Ares divjá in ljuto hrupeča Eníja,
Krogoma polna je ta nevolje, vekanja i gnusa;
262
Sulico strašno verte tik Hektora Ares koraka,
Spredej al zadej, pa tik, treskavnimu vihru priličen.
Vidši ga tam Diomed, boritve klicar, se prestraší.
Môžu dvomečim enak, popotja veliko končavnim ,
Ki je do reke dospel brez mosta, in silno dereče,
Vreti jo gleda navzdol, ter plaho natrag se oberne,
Tako nazaj Diomed blagutne in reče Ahajcam:
Bratje, kaj čudimo se o hrabrosti Hektora dični,
Jako de kopje vertí, pogumno de vpre se návalu?
Vedno je kteri bogov tik njega i bráni ga zgube,
Prostim vojaku enak zdaj ravno spremljuje ga Ares!'
Dajmo umikati se, obernjen obraz na Trojance,
Vognimo bitve se te, bogovi se vtikajo vanjo!
Reče; Trojaňci pa že se bližajo vedenja grozni.
Hektor ubije ta hip dva bojno izurjena borca,
Istiga voza obá, Anhíola ter Menesteja.
Britko žaluje o tem Telámonič Ajas, in bližej
Skozi kardela hití, nasprotniku kopje zažene,
Siná Selagoviga, Amfiona, čversto presune.
Bil je ta v Pesu bogat, iz doma naklonba ga spelje,
Priamu de bi v pomoč prihitil in sinam njegovim.
Tega zadene v pojaš, in tako Telámonič Ajas,
Jeklo de v trebuh mu koj do živiga ljuto predere,
Gromno se v prah zavalí. Približa zmagavni se Ajas,
De bi orožje mu vzel; Trojaňci pa sukajo britke,
Ojstre mu kopja nasprot, mnogtero se skita dotika.
Krepko z nogama se vpré, ter jeklo iz trupla potegne,,
Ni pa mogoče bilo mu vzeti orožja ob enim,
Ker silovito preté Trojanske strelaštva v okrogu.
Grozo mu v sercu zbudí sovražno napadanje smelo,
Ki ga osuti hití, in sulice bliskajo strašno;
Ako je ravno krepak, junaško pogumen i hraber,
Vognuti mora se zdaj; prestrašen iz borbe jo vpihne.
Tako so delali ti v lomastenju bojniga vihra;
Zdaj je Tlepolema gnal, Heraklida, velikiga moža,
Ravno Sarpedonu v pest naklon silovite nezgode.
Bližata kadar obá hiteča nasprot si junáka,
Sin in ob enim unuk zavitiga v tmine Kronida,
Te le besede na glas Tlepolemos unimu reče:
Polka Likejskiga knez, kaj nudi te, reči, Sarpedon,
Viti se v strahu tu krog? izurjen ti nisi za vojsko.
Prazna je, sin de bi bil ti skitolomivniga boga,
Manjka ti sledna krepost, ki zalša izverstne junake,
Ki so mu bili zarod pretekliga čaša v starinstvu,
263
Druj korenjak ti je bil nezmerné oblasti Herakles,
Meni častiti preded, leonsko grozivniga stasa.
Samši de tu je prispel terjavši Lavmedona konje,
Čolničev slabih le šest imel je i malo opore,
Vonder je mesto razdjal, stanovnike ulic potanjšal;
Ti pa si serca plašun , in babežam ti ukazuješ ,
Pičlo pomagal ti boš Trojancam o zdajni zadregi;
Tudi če bolji bi bil, zastonj si se trudil iz doma,
Bom te ja naglo poslal neskončno v temoto Aída.
Odgovorí mu na to Sarpedon Likejski voditelj:
Kes je, Tlepolemos, un Trojansko je mesto pokvaril,
Verliga kneza zarad Lavmedona zlobe pregrešne,
Dati ni hotel mu konj , po ktere iz delje je prišel ,
Zraven užali ga tud z besedo prenagleno britko.
Tebi naznanim pa smert in puste prigodbe naklombo,
To pa po sulici tej in čversto zmagavni desnici,
Ki mi naklonite čast in pošlete tebe Plutonu.
Tako junák doverši jasenovo kopje vertivši,
Slično nasprotni grozí; oboje zažvižga na enkrat
Krepko sovražnih iz rok. Sarpedon Tlepolema treši.
Kavno v dolinco za vrat i skoziskoz tega predere,
Krije zadetiga koj debelo mračivna temota.
Ta pa presune nasprot Sarpedonu stegno na levi,
Urnoma jeklo divjá, ojstrost se golénu že bliža,
Smerti le varvale ste ga milost i briga Kronida.
Verli prijatli nesó Sarpedona varno iz bitve,
Sulica muči ga zlo, seboj ko vsajeno jo vleče,
Nikdo se spomnil je ni, de zlekel bi bil jo iz rane,
Tako natvegama so, in takimu v strahu hiteli,
Željno gledaje le v cilj, iz gnječe oteti junáka.
Tudi Tlepolema so Ahajci ošinjeni nešli
Skerbno iz boja navzad. To vidši veljavni Odisej,
Cverste kreposti obris, mu vzali se serce sočutno.
Tako prevdarja mu duh v občutkih, i mislih, i željah:
Ali bi sinú poprej Kronida gromečiga sledil,
Djal al bi druzih še več Likejskiga roda ob žitje?
Tode Odiseju zdaj ni bilo namenjeno hrabrim,
Siná Kronidoviga končati mogočniga s kopjem ,
Ker je Aténa pogum zavila mu drugim nasproti.
Naglo Kerana podré, ter Kromija, tud Alastora,
Pritana, Halja potem, Alkandra, in koj Neomona.
Bil bi usmertil jih več tedaj še upaljen Odisej ,
Ako ne bil bi nakrat zagledal ga Hektor pogumni.
Hitro privihra letá, se bliža nasprotnim Ahajcam,
264
Groza sovražnim i strah, prijatiu tolažba se skaze,
Reče bližečimu se Sarpedon užaljen i tužen:
Pušati, Priama sin, me ne tu v Ahajski oblasti.
Bráni me, spravi me proč, nej vašimu v mestu mi zgine
Moje žŕvljenje po tem, ker kruto mi bráni osoda
Vernuti spet se domú k veselimu kraju prededov,
Vidil de svojo bi tam suprugo i sinčika svôga.
Ranjenec tak. Ničesar o tem ne reče mu Hektor,
Urno on dalej hití razserden i želje napolnjen,
Gnal de sovražne bi proč, pokraj sal živetje še mnogim.
Uniga nesejo zdaj skerbeči prijatli do bukve,
Ki posvečena je tam Kronidu majavnimu kopja;
Tamkej potegne še le Pelagon iz bedra jeklenko,
Bil mu to var š je i drug, izurjen, močan i pogumen.
Uniga zvije omot, pogled mu temota zakrije,
Vonder on kmalo zavé hladivnimu v pihu se zraka,
Tak se krepost mu zbudí, ki ravno v pojemu je bila.
Národ Ahajski pregnan po hrabrimu Hektoru tako
Bliža temotnimu spet se morja brodovji v zavetju;
Niso se stavili v brán, le ročnoma dalej bežali,
Ker so zapažili de v kardelu Trojanskim je Ares.
Kterimu vzel je poprej , in komu poznejši orožje
Hektor, Priama sin, z oporo jekleniga boga?
Tevtras pervi je bil, ter konje jahavni Orestes,
Enomaj sledil je tem, za njim pa Etolje borivci,
Trehos in Enopa sin, Helenos, po tému Orestej;
Bil je ta v Hili domá, grabiteíj bogastva hotiven,
Kefisa breg je oral, sosedno prebivali drugi
Tam so Beoti okrog, rodivniga polja veseli.
Ker pa pregledala vse to Hero je limbaroramna,
Kako Danajski se rod končuje v boritvi sodivni,
Urno Ateni sedaj besede te krilate reče:
Žalibog; čuj me, o hčí orožje lomivniga boga!
Prazne izrekli zares obljube smo mi Menelaju,
Vernul de bo se domú Trojanskiga mesta rušitelj,
Ako dovolimo tak razsajati Aresu krútim,
Dajve! obernive se nasprot mu, de vstavive viher!
Reče; jo vboga ta hip Kronidova višnjevoóka.
Una pospeši se zlo, de konja obujzdana zlato
Vozu pripreže, ko gre, rojenka gromečiga boga.
Naglo uredi koles okroglih veljavno vertelo,
Vsakimu osem je žbic tečajnice krogo železné,
265
Zlato podlaga je vsim, clo čisto, poveršina jeklo,
Tako umetnih naprav, de čuda zavzame pogled se.
Pesta so pristni opál okroglosti krásno blešeče.
Sedež al svileni stôl deržijo jermeni sreberni,
Z robama zlatim okrog, blešečima sončne svitlosti.
Voje sreberne mole skoz jarema zlate votline,
Jarem krasote je cvet, k tem vajeta svitla priveže,
Čistiga zlata obá. Napreže skakona živahna,
Tak je namenjena v boj , želeča prekuc i porušbo.
Palas Aténa potem, oskitje drobivnika hčerka,
Svoje obleke tenkost razširja v očetovi sobi,
Tkaná umetno je zlo, ker z lastno je roko jo tkala.
Dene na persi oklep Kronida oblačniga tamno,
Vzame orožja kar gre za solze žemavno rovanje,
Verže na ramo potem egido prepreženo s čopi,
Strašno grozivno okrog, napolnjeno čudnih pošasti.
Bili so vidni na njej preganjba, razdor i moritva,
Glava Gorgone posred, strahote viharno sejavna,
Mračna ko pekla pošast, očeta gromovnika priča!
Glavo pokrije sedaj s čelado čveteroveršično ,
Ktera ob enim bi sto iz grádov zakrila junákov.
Dvigne v žareči se voz, ter sulico zgrabi veliko,
Teško, prečistenih rud, s katero junake poruši,
Kadar ubode jo serd, ljubimko užasniga boga.
Hera zahuska potem s korbačem bernečim uprego ,
Vráta nebeské odpró se samé po sebi o tresku,
Varvale Hore so jih , kim bil izročen je Olimpos ,
Včasih ovile ga v tmo, i včasi razjasnule tmine,
Tuki sta dirjala skoz le lahkoma vprežena konja.
Samiga nájdete tam Kronida na srednimu verhu
Mnogorogatih višav čudo vito ustrojené gore.
Hipoma konja vderží zdaj boginja limbaroramna,
Také besede nakrat nevoljna prašaje izreče:
Al se ne serdiš, Kronid, o zgodbah, ki včinja jih Ares,
Kako gonobi národ Ahajski, ta slávni, velikí,
Derzno, nikakor ne práv? Bolí me! Radujeta tega
Kiprida in Apolón se, bog porušivniga loka,
Ki sta nahuskala tak okrutnika razun pravice.
OČe Kronid, ne uzmi mi v zlo, če spravím iz boja
Aresa krepko na mah, in dela okrutne mu vstavim.
Odgovorí ji na to gospod gromovladni, Kronides:
Hajdi! zagrabite ga, je kádra mu Palas Aténa,
Ona v britkosti ga zna in mulse izyerstno zavití.
266
Reče; razumi nahip Junona ga limbaroramna.
Čversto zasuče korbáč; zadirja ko strela ji vprega
Medju verhovjem gorá in svitlim nebeškim zvezdišem.
Ďaleko kar le čuvaj na strážnici zračni pregleda
Morja, valovja, gorá, in ravniga polja v okrogu,
Tak je napregi ti skok, tak urno je boginja spela.
Ker sta do Troje prišlé, de krásno zedinjene reke,
Združené kjer se vale Skamandra, Simóisa vode,
Vstavi viharni ta voz Junona limbaroramna,
Konja izpreže, i vse zavije v oblake debele,
Jestvine terna pa koj ambroziška reka naplavi.
Boginji spešite zdaj, ko vplašene dve golobici,
Željne pomoci sicer junakam i trumam Ahajskim.
Kraju približate se, kjer pervi so bili možaki
Tideja sinú okrog, silovitimu konje jahavcu,
Del hrepeneči i zmag, ko ropa pohotni leóni,
Al pa divjaki planin, ki kruté kreposti so polni;
Mahoma dvigne oglas tam boginja limbaroramna,
Stentoru slična po vsim, po vidu, besedi in kriku,
Tistim ki kričal je tak, možakov ko petdeset druzih.
Bodi te sram, Ahajski národ, če práv izobražen!
Dokler je z vami še v boj pogumni zahajal Ahiles,
Niso Trojanci nikod se tvegali von iz ozidja,
Báli Ahila so se, in sulice v živo zadevne,
Zdaj pa boriše jim je od mesta clo daleč o barkah!
Rekši predrami pogum , oserčja možakam omaja.
Palas Aténa potem Diomeda nemudnoma iše,
In ga, ne dolgo, dospé na vpreženim vozu zamotež,
Ravno ko ráno suší, ki vsekal mu Pandor je kruto.
Muči ga pot in pritisk jermena, skitovje nosivca,
Roka oterpnjena skôr brez gibanja spredi molí mu.
Jermen dvigaje od ran je brisal gonobe sušivši.
Konj se dotakne in te besede mu boginja reče:
Malo podoben je sin pogumnim očetu Tidéju.
Bil je postave ta res le nizke , pa bil korenjak je !
Nekada bilo mi ni po volji de bil bi boríl se,
Ali de žugal bi bil , ko šel je poslan po Ahajcih
Množtvu Tebanskim nasprot, med silo veliko Kadmejcov;
Nej se gostuje domá, sim rekla mu, s hrano i vinám,
Njega pa gnal je pogum, ni dal si pokoja, ne mira,
Klical Kadmejce je v bor, posamezno vse je premagal,
Tako veljavno mu zmir sim stala o boku budeča.
Tebi enaka pomoč , ko njemu branivno zavetje ,
Je opominjam sedaj, klicaje te v bitvo s Trojanci,
267
Ti pa opombe si gluh , in togo stermijo ti udje.
Al te ovira lenost, al groza? — Kdo djal bo prihodnih,
Tidej rodil de te je, ki sin bil Oneja je žarni!
Odgovorí ji na to pogiunni junák Diomedes :
Boginja! da, te spoznám, o, kopje lomivnika hČerka!
Ter brez ovinka povem resnico ti zadne do pike.
Me ne ovira lenost, in strah me ne inami života,
Meni je tvoj le úkaz, gospoja, živahno v spominu!
Rekla si, imam de vsih bogov se ogibati v boju,
Samo če bliža se mi Kronidova hčí Afrodita,
Tisto de raniti znám do živega s piko bodečo.
Toti mi uzrok je bil, de trume nazaj sim umaknul,
Rekši de htjemo se tu vsi splošnoma družiti zopet,
Aresa dobro spoznám, ki une sedaj napeljuje.
Odgovorí mu na to Kronidova hčí modrooká:
Tideič, o Diomed, ti mojiga serca izvoljen!
Bati se ne zanaprej, ne Ara, ne druziga boga,
Vedná ja bramba ti bom, te varvala vsake nezgode.
Perva ti bodi ta skerb, de Aru nasproti zaderjaš,
Ter ko ga v teku dospeš, de raniš okrutnika v živo,
Veterno glavo predreš nestalnimu spremenjevavcu.
Unidan, dolgo še ni, obetal je Heri ko meni,
De bo Trojance podil, Ahajce pa zdatno opiral,
Sada pozabi na te, in unim veljavno pomaga.
Rekši raz voza spodí konjarja Sténela naglo,
Z desno naznani mu proč, in un brez upora jo vpihne
Ona se vstopi na voz junaškiga tik Diomeda,
Vneta vsa želje boril; podvoznica buková škriplje,
Cuti ko bognje nalog, in silniga moža na sebi.
Uzde zagrabi in bič natvegama Palas Aténa,
Aresu dirja nasprot nemudno z uprego ceptavno,
Ravno orožje ta vzel je pervimu borcu Etolskim.
Perifa klican i sin je bil silovit Ohesíja,
Tega je Ares končal. Aténa pa skrita je bila
Varno njegovim očem pod Aida senčno čelado.
Ares morivni sedaj Diomeda pogumniga vidši
Perifa koj zapustí pobitiga v prahu ležati,
Ker mu naklonil je smert in sladko zavedenje vzel je,
Unimu koj se nasprot oberne in hipno približa.
Skôr se dosežeta že, več delja nikogar ne moti,
Sulico Ares molí čez jarem, se trudi, j o verže,
Uniga de bi pobil, razločil boritvo ob enim.
Zgrabi pa s krepko rokó jo hipoma Palas Aténa,
Sune pri stolu jo vstran, de dalej nekvarno se suče.
268
Dvigne se v drugo sedaj Diomedes, izverstni boritelj,
Dardo zažene in koj oberne jo Palas Aténa
Proti trebuhu, kjer pas na rahlini popka se sklene;
Vse mu bránila predré, mu kožo cvetečo preterga,
Kopje potegne natrag. Zdaj Ares rujove presunjen,
Slično ko tisuč deset ob enim zarjove vojakov,
Kadar upaljeni vsi terdnjavo napadajo vražno.
Krogoma vse trepetá, Trojanci in skupni Ahajci,
Tak silovito je rjul zdaj Ares togoti v nezmerni.
Kakor ugošen oblak po tmini se nočni premika,
Kadar soparni vihar zatuli na zraku veršečim,
Taciga kázal se je Diomedu presunjeni Ares,
Ker je v oblake závit od zemlje se dvignul na kviško,
Jaderno dalje divjal do blaženih krajev Olimpa.
Žalostno vsede se tje, nakrišpan obraz mu je tužno,
Káže okrogoma sok tekoči iz rane skeleče,
Javkati milo začne, te krilate reče besede:
Al te ne strese, Kronid, nevolja gledaje te dela?
Vednoma muči britkost bogove zavoljo človeštva,
Eden je drugimu kljub, se kavsamo tako za smertne!
Za-te pa spor je le ta, ker tvoja je hčí silo vitá,
Koja gonobe, posip v oserčju pregrehe le snuje!
Drugi bogovi mi vsi, karkolj nas prebiva v Olimpu,
Radi te vbogamo sploh, smo tvojim vkazam pokorní,
Paladi vse pripustíš, ta suče po térmi se glavi.
Ti si j o v serdi rodil in dal ji togoto za doto.
Siná Tidejeviga, Diomeda prevzetniga, ravno
Bogam nevmerlim nasprot pohuskala je grozovitno;
Pervič je Kipridi člen pokvaril na desni ročici,
Mene napadal potem silovito ko divja hudoba!
Vnesel za sada sim jo! sicer bi še dolgo znabiti
Tarnjati moral ondot sosedno mertvaški v družini,
Ako bi spridila clo ne bila mi rana života.
Temno ga gleda vladár gromovja in tako mu reče:
Veternik, vari se me! Ne cvili o boku mi tukej!
Nikdo nebeških bogov mi tebi enako ni zopern.
Ti le boritve želiš, in kreg, in prepiranja svade,
Materi sličen si ves po kljubu in nagnenju termim,
Ktero z besedami le le težko prisilim de vboga,
Tudi sedajno gorjé ti njeni sovet je naklonil,
Tode terpeti ta kvár ne morem te gledati dalej,
Mojiga plemena si, rodila je meni te májka.
Ako ne bil bi mi sin, zločesti, pogubni kazivec,
Zdavnej bi trešil te bil globoko med Uranionce,
269
1 Tako Kronid; Peonu potem de sceli ga reče.
Dene mazila mu ta mirivniga naglo na ráno;
Zdajci je zdrav, ker smertnih mu ni razdjavna osoda.
Kakor de hipno sterdí na figovim listu sočina,
Komaj de stopi iz.ran, je v migleju suha na zraku,
Tako se rana mu koj zaceli in peci ga jenja.
Heba ga vmije potem in čisté mu da oblačila,
On pa Kronida se tik usede in gleda uporno.
Boginji vernete se k Olimpu v poslopje Kronida,
Hera ponosna i z njo izverstna v modro sti Aténa,
Clo zadovoljne, de ste ustavile krutniku dela.
Iliade dvanajsti spev.
O b a e g. Zidovja prihodno razrušenje. Ahajci se uuiikajo. Trojanci v
zmagi. Hektora sláva v blesku.
Tako Menecija sin skerbí za Evrípila rane,
Kar se potrebno mu zdi. O ternu se bijejo ljuto
Trume obojnih armád. Ozid je, okop je nečimern!
Nima jih varvati več terdnjava ponosna Ahajce,
Ki jo brodovju so v brán sozidali, tako ne struge,
Ker so posvetiti dar dostojni mudili bogovam.
Bárke, bogastvo i plen braníti je graja imela,
Tode bogovam je vkljub ošabno napravljena bila,
Torej je kmalo pošlá, dosegla ni svoje namembe.
Bil ko še Hektor je živ, ko serd je oviral Ahila,
Ter nepokvarjena še terdnjava Trojanska je stala,
Toliko čaša je tud ograja terpela helénska.
Ker pa poginuli so poredoma pervi Trojanci,
Vmerlo Ahajcov nebroj, ostalo nekoliko živih,
Priama mesto v posip je padlo desetiga leta,
In so vernili domú z brodovjem Ahajci se svojim;
Sklene Posejdon tedaj, in Fojbos Apolón ob enim
Stavbino djati v močvír, jo pustiti šili valovja.
Kolikor Ida le rek al tokov poganja do morja,
Rodija, Heptaporá, Karesa, Granika i Rhisa,
Osepa tudi ter z njim Skamandra veljave ponosne,
Simoja, v kimu dovolj čelad i skitovja potoni,
Zravnoma mnogi junák, soroden Olimpa bogovam,
Tem je obernul Apol iztočja nasproti ogradi.
Tak devetero jo dni napadá, dežuje Kronides,
De bi zidovje se prej zvalilo v pomorsko globino.
Zemljostresavec o tem vertil je trizobje grozivno,
270
Trešií po redu v prepad ústave i brambe kamnite,
Ktere počasnoma so le s trudam Ahajci dognali.
Vse poravnaje podré gromečimU na Helespontu,
Tako na novo okrog pomorje zakrije z brodovjem,
Kjer je terdnjava bila; potem pa oberne potoke
Zopet po strugah nazaj, po kterih navadno tečejo.
Tako Posejdon poznej soglasno z Apolam je delal.
Zdaj pa rovanja i hrup i borbe so rjuli v bližavi
Stavbe ponosne okrog, padeče tramovja gromele.
Vplašen Ahajski národ, po biču Kronidovim guljen,
Stiska i gnjeti se skúp okoli brodovja na bregu;
Strah mu je Hektora serd, pošastniga v boju strašila,
Žuga ki vednoma krog z napadám i silo viharja.
Kakor v okrožju se psov in lovcov ujezeni tiger.
Al oroslanka vertí, z očesama baklam enakim;
Uni mu čversto nasprot uredeni skupno stojijo,
Sulice, strelbe lete pogostoma v njega vsih krajev,
Njem pa nezmerní pogum ne da mu zavetja iskati,
Hrabrost poslednoma smert nakloni mu, tako pogine.
Krepko se suče okrog, napadá junaške kardela,
Kjer jim udarja nasprot, sovražne se vmikajo rajde;
Tako po gnječi sedaj vertí se upaljeni Hektor,
Húska svojimce v náskok, ne tvegajo vbogati vprege.
Scer zakadijo se v dirk, po tlaku s kopiti rožljajo,
Spejo, dospejo na breg, restajo prestrašení struge,
Ki preširoka za skok, za dirjo presterma je bila.
Silno je nagnjen okraj na levi ko desní okopa,
S koli kovanimi v ost je tikama zgorej previden,
Ki so Ahajci v opôr jih krepko in gosto nabili,
Tako zavarvano je ležiše grozilo sovražnim.
Konju pripreženimu ni bilo mogoče preteči,
Pešci le skúšali so premagati také overke.
Hektoru zdaj Polidam izusti te krilate slova:
Čujte me, Hektor i vi pervaki Trojanske opore!
Skazal bo prazen se trud, čez rove ne pridejo vprege.
Pot je nevaren preveč, z ojstrinami koli grozijo,
Zadej pa kviško stermí strašivno Danajsko zidovje.
Nikdo se dol ne podá, i nikdo v prepir se ne tvega,
Vse bi poginulo tam, končano v soteski bi padlo.
Ker gromovladni Kronid jih tako pedepsa očitno,
Tróji pa zmago delí, podpore i slavo naklanja,
Bogme, osebno želim, doveršeno gledati kmalo,
Vsi de poginuli bi v deljavi od Arge Ahajci.
Tode če vernej o se, in sprotna preganjba nastopi,
Ki v globočino le-to nas gnjeti okopa in stisne,
Dvomim de vteče potem samotež posamezni glasnik,
271
De bi naznanil pogin Trojancam armáde vesolne.
Svetjem tedaj vam, pozor ! — Za vse je beseda veľjavna.
Pustimo vprege v pesteh okopa na bregu vozarajm,
Mi pa vsi udrimo peš, prevideni dobro z orožjem,
Hektoru vodniku v sled. Ahajci ne bodo se vperli,
Vidši grozivno jim smert se bližati s krútim objemam.
Tak Polidama je svet; poterdi nekvarniga Hektor.
Urno z orožjem na tla raz voza poskoči upaljen,
Vidši to drugi nahip Trojanci posnemajo njega,
Spejo vsi krog iz vozov, úkaz jim je djanje njegovo.
Svojimu vozniku však ukáže pri rovu postatí.
Konje poredama tam imeti prípravné na bregu,
Sami razdelijo se v kardela vojaško grozivne,
Ter za povelnimi se spustijo na bojne opravke.
Pervih voditelj je verst Polidam bil i Hektor upaljen,
Te so junaštva naj več, nar hrabriši borce obsegle,
Želne predreti nasip, ter tikama ladij se biti.
Tretji je bil Kebrion, na mestu njegovim je sluga
Vižal skakona i voz i Hektora bojno napravo.
Paris, Agenor, potem Alkatos ukažejo drugim,
Helenos tretjo je verst podbadal i krásni Dejfojbos,
Priama siná obá, tud Asios ju je opiral;
Asios, Hirtaka sin, ki konj iz Arisbe prignal je,
Lepih, upaljenih konj od reke presvete Seleje.
Versti četerti Enej ukáže, ki sin je Anhisu,
Njemu pridružená sta Antenora hrabra sinova,
Akamas in Arhiloh, obadva izurjena v borbah.
Sarpedon vodnik je bil preslavni armadi zavezni,
Glavkos udružen mu je, ter iskreni Asteropéos,
Skazala hrabra sta vsih vojakov se ta dva odločno,
On le še hrabriši je, presegši vse daleko druge.
Združeni zdaj ko so vsi, mož moža, skit skita se tiká,
Spejo pogumno nasprot Ahajcam in upajo, kmalo
Bodo posekaní ti v obličju brodovja ležali.
Vsi so prepričani koj, Trojanci ko njih pomagači,
De Polidama sovét spolnitve do pike je vreden;
Asios, Hirtaka sin vladavni, pa misii drugači,
Neče zapustiti konj, ne voza in voznika svôga,
S temi zadirja timveč brodovju orožnim nasproti.
Abotnik! bilo mu ni namenjeno vhititi Keram,
Ne de bi vernul se bil od ladij sovražno grozivnih
Z nová do varnih višav terdnjave Trojanskiga grada,
Ker ga zadela je prej naklomba osode okrutne,
Dal mu je Idomenej navodbo prilično v pogubo.
272
V levo obernul se je, kjer notri so vreli Ahajci
Z naglo vprego, z vozém bešeči iz prostiga polja;
Tje je skakona zavil, odperte ker bile so vráta,
Ni mu grozila tedaj nikaka ovira nasproti,
Bil je sloboden uhod za tiste ki vtekli poznej bi,
Ter bi Ískali naslomb, otetbe, zavetja v ležišu.
Ravnoma notri derví zaslepljen upaljena žrebca,
Vihrajo drugi za njim; uperli ne bodo se uni,
Tak so nadjali se ti, pocepali bodo zaklani.
Abote! — Našli so tam dva hrabra možaka o vratah,
Bersta Lapitov obá, izurjena v kopja metanju;
Eden je Pejrita sin, pogumni junák Polipetes,
Drugi Leontej, veljak, morivnimu Aresu sličen.
Stala na pragu sta tam visoko stermečiga vhoda,
Hrastama dvema v primár na verhu ohostene gore,
Ktera viharju nasprot in plohi deževja se vpreta,
Vterjena v zemljo okrog s koreninami daleko sežnim,
Tako ta dva, zaupaje v moč nevžugane desne,
Čakata Asja nápad i trume pridružené njemu.
Uni naravnoma v zid uporni kričaje dervijo,
Skite vertivši namoč, preprežene z bikovo kožo,
Gnetijo Asja se krog, in Jamena, tudi Oresta,
Toona, Enoma scer in Akama, Asija siná.
Vodniki huskali prej so Greke ošinjene svitlo.
Bili de hrabro bi se za brodov otetbo na morju.
Zdaj pa ko vidijo moč Trojansko napadati zide,
Krogoma javk zadoní, obupni hropot i razbuka.
Udrita una naprej, se bijeta zunej uhoda,
Kakor se vepara dva v soteski bregovja nápadu
Branita lovcov i psov upaljena z ojstrim čekani;
Planéta kadkada vstran, divjata po gosti šumavi,
Splašita vsakiga v beg s čeljustmi grozivno škripaje,
Dokler ju jaderni strel iz delje v pogubo ne tresne.
Terna enaka klopot strelaštva na persi ropoče
Krajev iz mnogih okrog, se branita silno i krepko,
Lastni kreposti in gor na zidu zaupaje trumi.
Stolpov širocih iz viš dervijo ti kamenja gosto,
Sami de branijo se in šotore zveznih prijatlov,
Z bárkam plavavnimi vred. Snežinkam ob zimi enako,
Ktere vetrovje nakrat, oblake majaje po zraku,
Žene slepivno na tla, in vije jih vednoma hujši:
Taká gošava pušic veršela je tuki Ahajcam,
Tamkej Trojancam iz rok; bobnele so votlo čelade,
Skitov oboki ne manj zadeti z letečim skalovjem.
Glasno pritoži se zdaj, ter bije obupno si stegna,
Asios, Hirtaka sin, in reče nevoljniga serca:
273
Oče Kronid, i ti si udan človeštva prevaram!
Nikda ne bil bi verjel, kardela junákov Ahajskih
Šili de našili bi rok se vstavljale tako zmagavno !
Slično seršenu, ki je života le malé kreposti,
Sedeža svojiga on na gerbovim hrastu ne pusti
Rušenju vražnih močí, nápadu protivnih oblasti,
Ampak se stavi nasprot, v osiru mladine obramba:
Tako te dva, ne vmakneta se, če ravno le dva sta,
Prej ko doteče namen, al padeta sama pobitá.
Tako užalen junák; neganjen posluša Kronides,
Sklep že mu v glavi je bil, nakloniti Hektoru slavo.
Drugi prepirajo se nasprotne za vráta ležiša,
Tode pretežko mi je, načertati sleherno boja;
Cele ograde je krog bobnelo viharja, napadá,
Kamenja, žvižga pušic; neradi, prisiljeni branjo
Brodov Ahajci okraj. Žalujejo serčno bogovi,
Ki so v prestrašní takrat pomagali borbi Ahajcam.
Burno začne Lapitov nápad in bojna presodba.
Sin Peiríta, junák Polipótes umetni, mogočni,
Sproži Damasu nasprot, zadene čelado jekleno,
Sredo železno predré, in skoz i skoz vihra bodilo,
Ravno v čepino naprej, kri vlije se hipno v možgani,
Tako živetja je kone, boritvi njegovi pa sverha.
Uzme Pilonu potem, ter Ormenu bojno napravo,
Verli Leontaj končá Hipomaha, Aresu siná,
Ki je Antimaha kri, do živiga pas mu presune.
Hanžar iztegne sedaj ostrine neznano veliké,
Vihra po gnječi nasprot Antípatu, hrabrim junaku,
Dregne ga v bliži, de koj se znakši prekucne na zemljo,
Menona, Jamena scer in verliga zadnič Oresta,
Tote poredoma vse poseká in prahu pridruží.
V tem ko nasprotnikam ti pobirajo brambe pobitim,
Sledila Hektoru je tje množica druzih junákov,
Hrabrosti pervi ki so, želeči predreti zagrado,
S plameni žarno vse krog brodovje uništiti skupno.
Ravnoma stali so zdaj dvomljivi na róbu okopa,
De bi zagnali se črez, prikáže na zraku se tica,
Orel visoko letec, ki v levo kardela je plával,
Kačo je v parklih imel neizmerno veliko rudečo,
Živo, vijočo se zlo, gotovo se biti z nosivcam.
Ta se oberne nakrat in tikama vráta ga pikne,
Un bolečine prevzet jo nagloma treši na zemljo;
Kača se vije okrog na sredi armáde po prahu,
Tica pa bola kričé odpláva v šumenju vetrovja.
Koietkijeve dela. 18
274
Gledajo vplašeni tam Trojanci se viti nagnusno,
Znamenje, mislijo, je Kronida drobivniga skitje,
Reče tedaj Polidam pogumnimu Hektoru to-le:
Hektor, izurjen si scer me v zborih ovračati vedno,
Ker ti sovete dajern; podložnim je res nedostojno,
Vodniku stati nasprot, — veljá to v posvetu ko v boju.
Njemu timveč je dolžnost pomnožiti vodju veljavo,
Vonder izrečem sedaj, kar meni koristno se káže.
Strogo ne siliti nas, de bili bi tik se brodovja,
Letu po tičjim bi šlo; ker tica je una Trojancam
Dobe prikázala se, ko vreli inogočno naprej so;
Orel visoko letec, ki v levo vojaštva je plával,
S parklama kačo verte, rudečo, neznierno, še živo,
Proč pa zagnal jo je prej, ko gnezdo domovja dospel je,
Tako prinesel je ni do stana želeče mladine.
Slično se z nami godí; če vzamemo unim zidovja,
Siloma ruknemo v stan, pred nami Ahajci bežíjo,
V redu ne vernemo se od brodov ovakiga pota;
Množino pustimo tam junákov ubitih i hromnih,
Ktere posekajo nam Ahajci v prepiru za bárke.
Tak bi poprašan prerok razjasnul prigodbo, ki v dúhu
Znamenja neba pozná, in voljno je slišan od umnih.
Temno gledaje ga tak overne prešineni Hektor:
Kar si izrekel, mi ni po volji v nikakim oziru,
Ľahko bi bolji sovet od pustiga tega dajal mi!
Ako ti to govoriš pravedne iz misii do mene,
So ti bogovi razum osenčili polnoma v glavi:
Svetješ, očitno v nemar Kronidovo djati namero,
Ktero mi sam razodel ravnanju je mômu v pravila.
Tiču letečimu ti velevaš verjeti na zraku,
Meni pa tiča ni mar, ne tarem si glave o ternu,
Al je na desno zavil, kjer sončna svitloba izhaja,
Ali obernul se je na levo v temoto mračivno.
V boga zaúpamo mi, v Kronida visoke modrosti,
Vsemu ki vláda okrog, človešvtu i večnim bogovam,
Geslo le eno veljá, in to je: Otetba domovja!
Znati bi hotel zakaj razločne se borbe bojíš ti?
Ako poginemo vsi pobiti v bližavi brodovja,
Tebe ne vjela bi smert, upihnul ji ti bi gotovo,
Ker ti oserčje ne da, sovražniku stati pogumno.
Tode v spominu imej, ak bodeš ogibal se boja,
Al če oviral mi boš vojake z besedami v delu,
Bom te osebno prederl, končaje ti prazno živetje.
Rekši naprej se podá, kričaje mu sledijo drugi,
Groina veseli Kronid pa zbudi na zraku nevihto,
275
Tako de strašní vinár visoko iz Ida zatuli,
Vivši vse v prašni oblak, Ahajce strahota napadá,
Hektoru zbudi pa up in tucli Trojancam ostaliin.
Migu zaupaje ti Kronida i lastni kreposti
Trudijo silnoma se predreti Danajsko ograjo;
Slemena stolpne podró, mektajo bránila opersne,
Dvigajo z drogi nasip , jim páde nekoliko stebrov ,
Kteri uterjeni v tla podlaga ozidju so bili.
Ternu namenjen je žok, razrušenje htejo Trojanci,
Tode iz važniga se Danajci ne ganejo stana,
Skitja stermečiga poln je persobran; unim ovira,
Tem pa olajša pušic in kamenja kruto dervenje.
Ajasa veria obá podbaclata trópe na zidih
Speta v kardelih okrog budivši pogumnost Abajcani,
Ternu prijaznih besed, in unimu jako grozivna,
Ak se je v bitvi dozdel nečimernih misii al dela:
Bratje, ki pervi slove, ki z njim so, ki zadej hlepejo!
V boju enake nikad veljave ne skažejo moži,
Danas opravka dovolj ponudi se vsakimu borcu!
Sami previdite reč! tedaj ne bežite v brodovje,
Premda nasproti gromé uporniga vraga grozitbe;
Vednoma čversto naprej, med sabo se šuntaje sami!
Dal bo visoki Kronid, mogočni gromovnik Olimpa,
Zopet sovražno derhal zapodimo v mesto de srečno.
Krikata tako ta dva, sogrejeta duše Ahajcam.
Slično snežinkam iz vis, o vetru ko mete po zimi,
Ker se nameni Kronid z belino pokriti okrožje,
Ter iz obnebja perší de vijejo goste se vlage,
Tudi če vtihne vihar, on siplje nezmerno, zakrije
Glave visoke planin in verne zobate bregovja,
Polja plodivne, dolin soteske, i nive posjane,
Hribci primorja vse krog, zalivi, zatoki so v snegu,
Morje le hipno požré ga padšiga v istimu času,
Drugo pokrito je vse, ko zgosti se studňa odeja:
Tako letele so zdaj na trume pušice in kamnja,
Ki so Trojanci jih tam in tukej Ahajci dervili,
Tak de zidovja okrog bobnelo je strašniga hrupa.
Tode Trojanci sedaj, blešivni poguma i Hektor,
Komaj prederli nasip in vráta zidovja bi bili,
Ako ne bil bi Kronid Sarpedona, svojiga siná,
Naglo v Ahajce zagnal, leóna v goveda rogate.
Sukal ta skit je jeklen pred sabo, obočen okroglo,
Krásne iz rude kovan, umetnik je bistri ga delal,
Znotri preprežen naskriž obilnoma z bikovo kožo,
18*
276
Čistiga zlata okraj podpirajo prečke železné,
Tega v obrambo derží, ter suče dve sulici v desni.
Urno privihra naprej, divjaku pušave podoben,
Kteri po lakoti gnan med plašne ovčicice plané,
Kláti nemilo začne, od ene do druge poskočí;
Ako zgodí se de tam v ovčarje pazlive zadene,
S kopjem ki branijo jih, vanj huskajo tropa čuvaje,
Neče umikati se, poskusiti mora kreposti,
Al de uhvati komad, al sam bo pri ropanju ranjen,
Pasji pokvari ga zob, al varženo kopje predré ga:
Tako naganja pogum Sarpedona hrabriga ravno , ■
Planiti burno na zid, in persobran zdajci podreti,
Sinú Hipoloha on besede te krilate reče:
Glavkos! o druzih zakaj častijo naj s kraji sedenja,
S kupcami vinskim in scer s povzemkami hrane v obedih,
Bogama slično obá v deželi domači Likejski?
Najno posestvo zakaj razširjeno tak o Ksantu,
Polno vinogradov, niv, pšenico-rodivnih okrajev?
Samo za to, de bi zmir med Likije trumami pervim
Trópe ko burja vihar dervila protivné v pogubo ,
Tako de reklo se bo v Likejskim ošinenim polku:
Naša vladarja zares obračata verlo se, bogme!
Z vinám krepivnim zastonj i ovcmi ne kermita trupla,
Delata kakor veljá, poguma je polno oserčje,
Slavno se bijeta sploh, sta perva med pervimi v boju.
Braté mi! ak bi sicer, brez vojske te, vedno živela,
Vednoma krásna ko cvet, v obstojni mladosti nesmertna,
V bitvo ne hodil bi jaz, med perve borivce ne silil,
Tebi veleval še manj, se vtikati v borbe morivne.
Ker pa brez tega grozé poredama Parce i Kere,
Ten pa je krogoma broj , de ní jim uteči mogoče ,
Dvigniva krepko tedaj se nama al drugimu v slavo.
Reče junák; ne bráni se un, ne mudi se Glavkos,
Ďalej se spustita koj, kardela Likejske peljaje.
Peteja sin ju zazré, prestraší se zlo Menestéos,
Stolpu, na kimu stojí, se bližata kruto grozeča.
On se obrača okrog, de vidil bi koga Danajcov,
Ki bi overnul nápad, i njemu, i stolpu, i trumi,
Ajasa vgleda sedaj, boritve ne sita junáka,
Tevkra pogumniga tud, ki ravno iz šotora stopa,
Tode predaleko so, zaklic ne doseže jih ondi;
Je ropotanja preveč, razlega do neba se búrka,
Žvižgi i zvenki pušic na skite, čelade i vráta;
Vse je v náskoku okrog, zunajni se vpirajo čversto,
Naglo predreti si vhod, odmaknuti zmage overke.
Urnoma Ajasu zdaj on pošle Toóta klicarja:
Teci mi, verli Toót, pokliči mi Ajasa simo,
Blagor ak bosta obá, nar bolji bi bilo gotovo;
Tuki začela se bo moritva okrutna, in kmalo,
Tropi Likejski že tam pritiskajo, kteri vsečasno
Spričajo silno krepost prestrašní v razločbi rovanja.
Ako je dela i tam borivniga, pridi mi jeden,
Ajas, Telamona sin, boritelj i modrí sovetnik,
Drugi nej spremi ga les prepira iznrjeni Tevkros.
Reče; upoti klicar začuvší besede se zdajci,
Žida Ahajskiga tik z nogama on urnima speši,
Ko do junáka prispé, izusti te krilate slova:
Ajasa hrabra obá, voditelja slavnih Ahajcov!
Kliče vaj Peteja sin, vladarja prijatia nebeškim,
Dojdeta de mu v pomoč, podpirata v delu ga nekaj;
Ako mogoče obá, to njemu naj bolji se káže,
Ker mu boritva grozí, mu bliža okrutni poboj se.
Siloma vrejo nasprot Likejski vojaki, ki vedno
Čversto napadajo brán v razločbi kervavi prepira.
Ako je dela dovolj i tuki, mu dojde le jeden,
Ajas, izverstni junák, Telamona krepka mladika,
Ternu pridruži se pak pobitve navajeni Tevkros.
Tako doverši klicar; uboga Telámonič Ajas,
Sinú Oílovimu besede te krilate reče:
Zdaj se branita vidvá, ti sam in junák Likomedes,
Opominjaje okrog Danajce, de možko se vprejo.
Grem de tam une oprem, ustavím od ondi napake,
Koj ko mogoče mi bo, se vidili bodemo zopet.
Rekši naprej se spustí Telámonič iskrení Ajas,
Tevkros udružen mu je, brat pristni po lastnim očetu,
Pandion z njima je scer, junakovo nese orožje.
Ker so do stolpa prišli, približali se Menestéju,
Koj so razumili tam, de došli v pomoč so potrebnim.
Spenjajo že se na zid, na persobran, urni Likejci,
Slično ko vihra oblak napoljen i bliska i treska;
Hrupno začenja poboj, gromijo besede ukaza.
Ajas ubije gredoč, Telamonski voditelj, prijatia
Vodju Sarpedonu tam, pogumniga borca Epikla,
Mramorno z gručo sedaj, ležala ki žida je znotrej
Druziga kamnja poverh. Debela in težka je bila,
277
278
Krepki možak bi je ne omajal z obema rokama,
Kot umerjoči so dnes; on dvignjeno silno zažene,
Stlači čelado mu clo, črepino mu zmane oglavja;
Ta se iz turna zvalí prederznim enak vodo-lazu,
Treši globoko na tla, in duli iz telesa mu zgine.
Glavka zadene potem, mladika Hipoloha, Tevkros;
Ravno ta kviško divjá po stermi ogradi bránila,
Pleca mu vivši nasprot; ga udri, prepir mu doverši.
Skrivnoma boj ta pustí, in to de nobeden Ahajcov
Rane ne smotri na njem, ne smeje se bedi njegovi.
Tuga pa misii navdá Sarpedonu, vidi ko v stranu,
Glavkos de ga zapustí; on vonder ne zabi boritve,
Sulico dregne timveč Alkmáonu Testoru v serce,
In jo potegne nazaj, blagutne ta padši na lice,
Krogoma mu zarožljá prekrásna jeklena napráva.
Persobran sada z močjó veliko Sarpedon uhvati,
Ruka, nateza, majé, zidovje napočeno kima,
Tode le sleme se vdá, podlaga pa čversta ostane.
Ajas i Tevkros nasprot se stavita; ta mu s pušico
Persna jermena, vnaskriž pod skitam ki dasta se zreti,
Ojstro zadene namoč, Kronid le ohrani ga kvara,
Pristni ker bil mi je sin, ubrani za zdaj mu osodo.
Ajas na to zaletí se v tarčo, jo skozi presune,
Sulica vihra naprej, ne malo nápadníka strese,
On se umakne sicer, popolnoma se ne ostrani,
Bil mu je v sercu še up, de sláve bo mnogo dosegel,
Glasno v sledeči mu trop Likejski gledaje zakliče :
Čisto pozabite vi, Likejci, veljave naskoka!
Samimu meni ni moč, nar hujši če bil bi boritelj,
Toti porušit nasip, do brodov odpreti si cesto,
Sledite urno tedaj, le množina zmago nakloní.
Reče. Prestrašení ti po strogi besedi vladarja,
Udrijo brambi nasprot, se krogoma kralja gnetivši,
Tudi v ozidju sedaj se vkrepijo trume Abajske,
Dela je bilo dovolj, nezmernoma truda i znoja.
Niso poderli sicer junaki Likejski zidovja,
Ceste otvorili ne do brodov o bregu pomorskim;
Unim pa bilo ni moč se vpreti nápadu koristno,
Ter jih poditi natrag, potem ko so v bližo dospeli.
Slično ko kmeta se dva prepirata polja za mejo,
Batina krepka grozí, sukaje se, vsakimu v roki,
Malo prostora le vmes i sleherna stopnja dotik je.
Samo dopersni le brán zdaj loči sovražna národa,
Mahata čezenj se zlo po bikovim usnju skitovja,
Krásno zakrivljenih tarč in druge vojaške náprave.
279
Ranjenih sniertno dovolj po britkimu jeklu je bilo,
Neki ko herbet i vrat zaniudijo kriti previdno,
Drugi clo skozi jeklen ovitek i pleca železné.
Stolpov i žida okrog rudeča je kri se cedila,
Tiiki Trojanska i tam Ahajska pobitih junákov,
Vonder so čversti ko zid, in bega se nikdo ne loti.
Tehtnica slično stojí, ko v roki najete predivke,
Prejo ki suče za dnar, družini de hleba nakloní,
Ravnoma skledi obe stojíte, ne zniža se ena;
Tako je zmaga sedaj obema narodama stala.
Zadnič odloči Kronid, ovenčati Hektoru glavo,
Priama sinú, ki zdaj napadá zidovja Danajske.
Gromnoma krik mu doní po trumi Trojanski v okrogu :
Kviško, Trojanci v náskok! predrite Ahajsko zidovje,
Trešite v brode požar, barkaclo de plameň uništi!
Tako opomni junák, začujejo vse ga ušesa;
Ravno zidovju nasprot vinári vsa truma kričaje,
Spenjajo vsi se na verh, jim sulice bliskajo v rokah.
Hektor popade sedaj za kameň veliki, da! skalo,
Spodej debelo na moč, gubivši se v ostrino zgorej;
Dva bi je krepka možá današnih junákov po valkih
Ne zavalila na voz, ak s koli bi vanjo se vperla,
On jo je naglo zavil, jo dvignul i nesel naprej jo,
Ker mu je zlajšal jo sin Kronida, nevidniga boga.
Slično kot urni ovčar pešičico volne zagrabi,
Nese igraje j o proč, in teže nekake ne čuti,
Hektor enako ta čok do bangora durniga nese,
Vráta dvokrilate kjer zaperte so s pani nasprotnim,
Čversto zavarvane krog z jeklenim zagojzdami novim,
Ktere veriga je skúp napeto deržala v ti legi.
Blizo pristopi, se vpré z nogama, ter udri na sredo,
Bavši se, de bi lučaj prešibki iz rok se ne zmuznil.
Gromno zapahe zdrobí; podere se v notri zidovje,
Vráta prekolejo se žvižgaje letijo zagojzde,
Krepke opore zidú pocepajo v desno i levo.
Nagloma plané v predor veličastni, oroženi Hektor,
Strašná polnočná pošast! ko blisk al tresk iz oblaka,
Sulici suče grozeč dve.ojstro nabrúsené v desni.
Razun mogočnih bogov ne bil bi ga nikdo ustavil,
Zdaj ko privihra v posip, serdito gledaje v okrogu.
Glasnoma svojim kričí, v razbuko lomasti obernjen ;
Vrejo de dalej na moč, in sleherni sledi poklicu;
Spenjajo ti se na zid, in drugi se gnetijo v režo,
Hrup je i klanje vse krog, na brode vervrajo Ahajci
Groza le vláda sedaj, le zvuki obupa doníjo.
280
Iliade štirinajsti spev.
O b 8 e g. Agamemnon , Diomedes f Odiseos i Nestor bitve tek opazu-
jejo. Pervi svetje umik, nasprotne misii je Odiseos. Posejdon
tolaži Agamemnona. Hera utrudi Kronida de zaspí, sedaj
krepkejši pomaga Posejdon Ahajcam. S kamnam zadetiga
Hektora nesejo Trojanci iz bitve v mesto. Zmaga Abajska,
beg Trojanski.
Nestor o vinu šedé kričanje to ljuto zapazi,
Sinú Asklepejevim on reče te krilate slova:
Sodi, Maháon mi blag, kak čudno se suče ta borba!
Vednoma brodov okrog naraša kričanje borivnih.
Tukej pomudi se ti, poserkaj te kaplice čisto,
Hékamedá de o tem krepčavne pripravi toplice,
Ude opral de si boš, kervi ko prašila i znoja.
Jaz pa pregledati hčem iz brega vertenje vojaško.
Rekši po skitu ozré Trasiméda se, siná, ga uzme;
Ležal je v šotoru ta, svetivniga jekla blešil je,
Sin pa z očetovim bil je skitam ozunej na boju.
Sulico dvigne potem polikano z ojstrino brusa,
Šotora zunej stojí, tam gleda prežalostne zgodbe,
Bežne Ahajce vse krog, zmagljive Trojance gonivne,
Spredej zidovja posíp, razrušene brambe za zidam.
Slično ko morje somrak se káže pogledu primorca,
Motno čutivši nápad viharja, ki burno se bliža;
Mirno stojí, še valov ne púha ne v levo ne v desno,
Veter Kronidov še ni razločno po zraku zatulil;
Tako prevdarja sivor zdaj svojiga serca v globini
Dvojno: al družil bi se celoti Ahajskiga množtva,
Al k Agamemnonu šel bi, Atriču, množtva vladarju?
Djanje naposled se to dvomečimu káže koristno,
K Atriču iti na mah. Tam strašne dave se nasprotno,
Gromno oklopja doné telesih na gibkih vojakov
Mahu o silnimu rant, i kopja, i mečev, i sulic.
Nestora srečajo zdaj vladarji bogovam uljudni,
Prišli so ravno iz bark, ki ranjeni bili so undan,
Tideja sin, Odisej, ter Atreja sin Agamemnon.
Dalječ od bitve so proč o bregu poredoma stali
Brodi na morju okrog. Naj pervi so bili na suhim,
Brambo imeli so ti zidovja uterjene stene.
Bilo široko je scer ondotniga morja obrežje,
281
Vsiga brodovja pa ni le vonder obseči zamoglo;
Stopama so je tedaj uredili ladjo za ladjo,
Tako napolnili so vse kraje zaliva do brega.
Gledati boja izid, vertenja omage i zmage,
Šantajo ranjene tje na sulične droge operti,
Serca jim tuga topi, nasproti sivor ko prispeši,
Britko prešine celo plemenite junake Ahajske,
Nagovorivši ga tak vladár Agamemnon omeni:
Nestor! o Neleja sin, ti zvišana dika Ahajcam,
Bitvo davivno zakaj prepušaš oskerbi nejakih?
Žalibog, da! se bojim, vinárni de Hektor jo spelje,
Kakor jo pred je grozil Trojanskiga zbora v posvetu;
Djal jé, ne verne se v grád, ne pusti brodovja nikakor,
Dokler upaljeno ni, pobito vse živo na barkah;
Tako grozil je tedaj, in evo! doveršeno bode.
Psujejo v sercu, to vem, Ahajci me sada vsi skúpej,
Ter me čertijo kot on med četami svojim, Ahiles,
Uzrok edini je to, do vmikajo borbe se plašno.
Odgovorí pa na mah Gerenski mu Nestor jahavni:
Steklo, zarisano je! premeniti zgodba ne da se,
Tudi mogočni Kronid storjeniga več ne predela.
Krogoma zid je posip, ki zdel se je vterjen za večnost,
Varvati ki je imel brodovje, i nas, i kardela.
Uni brodovja so tik, se bijejo zmešani z našim,
Soditi več se ne da, čeravno se bistro oziraš,
Kter de Trojanski je trop, i kter je Ahajski v ti gnječi,
Tako je vpleteno vse, kričanje do neba se glasi.
Zdaj pa prevdarimo kak fa stvar se zasukala bode,
Ak še pomaga razum. Vi pa ne hodite v boritvo,
Kanjen vojak za prepir nikdar ni nikakor veljaven.
Odgovorí mu na to vojaštva vladár Agamemnon:
Nestor, upaljen prepir se suče že tikama brodov,
Zdal ni ne čversti nasip, ne stene, ne jame, ne grapa,
Kar nam je dela dovolj, posveta, in truda naneslo,
Vse to je bilo zastonj, ne vbrani ne trum ne brodovja;
Vidno je, silni Kronid uništenje nam je namenul,
Hoče neslavno de vsi poginemo tukej Ahajci.
Jasno je bilo poprej, nas kvara ko zdatno je bránil,
Jasniši sada mi je, ljubimce ker une si zbere,
Nam izpihuje pogum , desnice poveže z okovi.
Urno tedaj, vsesplošno se koj kar pravim doverši!
Bárke potegnene v kraj zaliva i v bližo obrežja,
Zopet odrinejo nej na višje pritoka valovje,
Sidra se vterdijo tam, de varne do tmine so nočné,
Scer se pokoja nadjam, ker une k počitku bo gnalo,
282
Nam pa mogoče bo tak, pospraviti drugo na ladje.
Graja junaku ne gre, poginu ki v noci uteče,
Bolji de v noci vbežiš, ko biti zasačen ob soncu.
Tamno gledaje o tem Ulises izurjen omeni:
Ktera beseda Atrid privihra iz ustnice tvoje?
Strašní! da, tebi bi šlo, de vodja plašunov ti bil bi,
Ne pak ukázal bi nam, kim slávna namemba je dana,
De neprenéhama v boj hitijo mladosti od nježne
Pozne do starosti let, ko smert jim očesa zatisne!
Sklep ti je vterjen tedaj , bežavno domú se podati ,
Pustiti Trojo v nemar, za ktero prestali smo toljko?
Molči, ne čuje de kdo govorenja neslaniga drugi,
Javalne nájdete ga, besede ki te bi izrekel,
Ako mu pameti ni osoda osenčila kruto,
Clo če je slávni vladár i množtvu enakim veleva,
Kakoršno sledilo je, voditelj iz Grecije tebi!
Kar si ukázal sedaj , terdim de je vrednosti prazno ;
Sredi boritve velíš nam krásno ostenjene bárke
V morje potezati spet. Ugodno to bode Trojancam,
Prej že po volji jim gre , še to , in objame obup nas,
Nam ne ostane ko smert. Ahajci ne bodo se bili ,
Ako potegnemo v tok valovja brodove i ladje,
Vsi za otetbo skerbé pobegali bodo na bárke,
Tako izid bo pogin po tebi nasvetvane činbe!
Odgovorí mu na to vojaštva vladár Agamemnon:
Živo svaritba le ta, Ulises, je v serce mi segla,
Strašnoma! tode pozor! ne terjam de volji nasproti
Bi se učinjalo to, brodovi se vlekli na morje.
Nej le oglasi se zdaj, ki bolji sovet mi naznani,
Bodi mladenč al sivor, prijetno bo mojimu sercu!
ReČe mu hitro na to boritve klicar Diomedes:
Tukej je mož! kaj išete ga? vam hipoma svetjem,
Ako ubogate me, ne devate slova v nemar mi,
Moje mladosti zarad, ker godov ne štejem veliko.
Scer pa ponosno terdim, slabejšiga roda de nisim,
Tidej mi oče je bil, ki v zemlji počiva Tebanski.
Sini pravedni trijé nekada so Proteju bili,
Dom je v Pleúronu stal, ves kraj Kalidonski je njih bil :
Agrios, Melas junák, ter hrabri boritelj Onéos,
Tideja oče, mi ded, pred unima slavno razglašen.
Ta stanoval je domá , le včasih je blodil po svetu ,
Tak so naklanjali mu Kronides i drugi bogovi.
Hčeri Adrastovi on zaročen je v hiši prebival,
Vsaciga blaga bogat, pšeničniga polja veliko,
Vertov, vinogradov scer osenčenih z drevjem imel je,
Tudi goved in ovac; z orožjem prekosil je vse splob,
283
Vem de to slišali ste, ker ljudstvu ta reč je očitna.
Ceniti mene tedaj ne morete plašniga roda,
Tud zaničavati ne sovéta, ki dam ga v korist vam.
Udrimo naglo v prepir, če ravno smo ranjeni, stisk je!
Bomo zderžali se scer osebno boritve z orožjem,
Nove na starih de nas ne bodo pokvarjale rane,
Dramiti htjemo razum, in čverstiti tistim junaštvo,
Ki so preurni v pobeg, pa k delu vojaškim počasni.
Tako junák; poslušajo vsi, ga vbogajo voljno,
Jaderno sledijo mu, Agamemnonu, vodju Ahajskim.
Tega nemarno ni čul Posejdon valovja majatelj,
Bliža v podobi se mu postarniga moža vojaka,
Prime za desno rokó voditelja triime Ahajske,
Nagovorí ga na mah besede te krilate rekši:
Atreič , kak bo vesel globoko v oserčju Ahiles ,
Vidši moritvo, obup, nesramno bežanje Ahajcov;
Sercu v njegovimu ni nar manjši namere pravedne,
On se prekucni v pogín, zavij ga v sramoto izidba!
Niso sovražni ti ne bogovi Olimpa nikakor,
Gledal Trojance ti boš, njih vodnike, njih pomagače,
Brusiti s petami prah, bežati v ograde Trojanske,
Proste prepušati vam brodovja i šotore vaše.
Reče, in krogom divjá, kričaje neznaniga zvuka,
Kakor junákov deset bi tisuč, al več jih, zarjulo,
Ljuto zagnavši se v bor, moritve in zmage želečih,
Glas mu enak je donél iz grozniga gerla, Neptúnu,
Serca navdajal z močjó, s pogumam, i voljo terpežno,
Stati ko zid jim nasprot, in bíti do zadne se srage.
Veršno Olimpa stojí tik zlatiga sedeža Hera,
Gleda prigodbe tečaj, in urnoma boga spoznavši,
Gospodovavniga tam, ki suče pogumno se v bitvi,
Dever ob enim i brat, oserčje ji v radosti plavá.
Vidši sedeti pa tam na gori Idajski Kronida,
Silno se čezenj serdí na tihama v duši ponosni.
Marno prevdarja seclaj ošabno gledavna Junona,
Kak bi omámila um skitovje drobivniga boga.
Misel sledeča se zdi dvomeči nar bolji poslednič.
Krásno nališpana se mu bližati kani kovarno,
In ko Ijubezni bo vnet mikavno jo želel objeti,
Hoče uspavati ga popolnoma v sladko omoto,
Tako de tehtal ne bo pod zvezdami časne prigodbe.
V izbico skrivno hití, ki jo sin ji Hefest je uredil,
Kinčeno krásno namoč, s ključavnico tako zaperto,
284
Duri de nikdo ni znal odpreti zavarvanih lično.
Toto se v izbo podá, i vráta blešeče zaklene.
Ude mikavniga koj telesa očisti z ambrozjo,
Mane in derga potem ter maže vse krogoma člene
Z oljem duhtečim okrog, ki vsako dišavo preseže,
Ki, de le malo zmajé se v domu Kronida neskončnim,
Hipno vse kroge sveta napolni z mamivno vonjavo;
S tem si namaže život, preplete, uredi si kite,
Lica i čela okolj blešivne si kodre popravi,
Krásne, leskeče, ki se na glavi mogočni vertijo.
Vzame obleko potem ambrozje puhtečo, — Aténa
Tkala ji umno jo je, z obrisi okinčala čudno —
Sponke na persih zapne , pod kojim igrajo ji nedra ,
Pas pa ki skúp to derží, je lišpala stotina čopkov.
Svitle si vtakne sedaj v ušesi demantne uhane,
Trojna je zvezda odsev ten biserov redke lepote.
Lica blešeči závoj pokriva kraljici Olimpa,
Krásni, popolnoma nov, ki sveti od sonca živej ši,
Vtakne nožice potem sijavne v nebeské sandalje.
Bivši doveršeno to, uredeni lišpi na udih,
Urno iz izbe prispé, pokliče iz družb Afrodito,
Samé ko vidi de ste, ji to le začne govoriti:
Hčerka, bi hotla mi ti dopolniti željo edino,
Jezo pozabiti zdaj, de v bitvah Ahajcu pomagam,
Ker ti, nasprotniku brán, Trojancu le slavo naklanjaš?
Odgovorí ji na to Kronidova hči Afrodita:
Hera, ti boginja dik, supruga i sláva Kronidu!
Reči mi, kaj de želiš, naganja me serce de vbogam,
Ako speljavna je reč, in meni mogoče de speljem.
Zvito, kovarno potem ji boginja Hera omeni:
Draga, posodi mi pas, ki serce ti sleherno vjame,
Bodi si serce bogá, al bodi-si serce človeško.
Iti namenjena sim do meje redivne te zemlje,
Vidia Okéana bom, in zibko, in Tetido mater,
Ki sta v poslopju nekdaj me milo učivši gojila,
Kamor je Reja takrat otela me, bil ko v globine
Strašniga brezdna pregnan Kronidu po hujšim je Krones ;
Te dva obiskati grem, ju vmiriti, ak bo mogoče.
Dolgo razdvojena že med sabo po britki sovražbi
Studno ogibata se objema i postlje zakonske.
Ako mi steče, de ju s prijazno besedo potažim,
Nagovorim, de se spet objameta žarne ljubezni,
Vedno me bosta potem častila prijatlico milo.
285
Odgovorí ji na to, smehljaje medeno se, Kipris:
Nikda ne bilo bi práv, odbiti zaprosbe enake,
Ker ti na sercu ležiš visokiga boga Kronida.
Rekši iz nedra podá ji krásni pojaš čudoviti,
Združené v kterimu vse so bile ljubezni milote;
Silniga žara pohot, hlepenje, ukusa igranje,
Prosbe priliznjene kip, ki glavo premami clo modro,
Tega molivši ji tje besede omeni sledeče:
Uzmi ga! v lonu ga skrij, pojaš ta nezmerné veljave,
Miki so v njemu vsi skúp , s tim steče ti vsaka gotovo,
Kar ti pohot prebudí, in kar zadobiti namenjaš.
Sladko nasmeje se zdaj ponosno gledavna Junona,
Skrij e čarobni pojaš pod persima čudne lepote.
Una v dvorano nití, Kronidova kčí Afrodita,
Hera pa splava na mah iz više Olimpa po zraku,
V pervo Piérjo dospé, ter krásne Emátie gore,
Snežné višave potem Trakajcov jakavnih ugleda,
Vednoma prosto lete, nikdar dotikaje se zemlje ;
Švigne iz Atosa zdaj, valovju se morskimu blíža,
Lemnos otočni dovré, posestvo junáka Toása.
Morfeja nájde na tem, ki smerti priličen je braté,
Stisne mu desno ročic izrekši besede sledeče:
Morfej , o silná krepost , ki vžuga ljudí in bogove ,
Ti si opiral me prej, opiraj me zdatno še danas,
Bom ti hvaležna navek za tako speljano poslužbo.
Bistre zatisni očí Kronidove v spanje oterpno ,
Koj ker objemal me bo, in družil se z mano v ljubezni.
V dar sim odločila ti sedalce, ki vedno bo novo,
Čistiga zlata izdelk, moj šantovi sin je Hefestos
Umno polikal je v blesk in pružico tikama zdelal;
Tak pri obedu počíl z nožicama, z glavico bodeš.
Morfej, počitka oblast, nasprot ji sledeče izusti;
Hera, visoka gospá, rojena Kronidu po silnim!
Drugiga, kteri bi bil, vladavniga boga, uspávam,
Tudi šumečih valov Ókéana bi se ne anal,
Toka, ki vse je rodil, ki vsemu živetje ohrani.
Samo Kronidu ne smem, gromovniku, bhzati prej se,
Dokler ne kliče me sam, de spavati misii, mi reče.
Nekda, kraljica, na led, na polzni, si že me speljala,
Tistiga dneva ko sin Kronidov, izverstni Herakles,
Sel je iz vojske domú, razdjal ko je Ilio slavno.
Ja sim omámil ga bil, orožje vladavniga boga,
Rah mu objemši život; Alcidu ti kvár si navlekla,
Morja i vetra si sercl nasprot mu dervila vsih krajev,
286
Tak de daleko proč od svojih prijateljev gnan bil,
Samši na Kos, na otok. Kronid, se zbudivši, razbiva,
Krogoma boge derví — posebno pa mene iskal je! —
Ak bi uhvatil me bil, ne bil bi poginu utekel.
Noč le otela me je, ki ljudstva i boge premaga,
Skrivši mi varno v naroč; Kronidu se vstavi togota,
Tmine je bal se preveč, nocí ni užaliti hotel;
Ti pa velevaš mi spet, motati se v slično napako!
Odgovorí mu na to ponosno gledavna Junona:
Morfej, zakaj prebudiš opombe si také v oserčju?
Misliš de tako Kronid podpira Trojance v ti vojski,
Kakor upaljen je bil za svojiga siná Herakla?
Skleni, in dvigni se koj! bom dala objeti ti eno
Mojih Karitin, de bo pridružená milka ti vedno,
Morde Pasítejo clo, ki dávno želiš jo objeti.
Morfej, obljube vesel, ji reče živahniga upa:
Dobro! prisezi mi to grozivni pri vodi stigejski,
Z roko desnico se tal gojivne te zemlje dotikaj,
Levo pomakaj o tem pomorsko v mokrino šumečo,
Priče de bodejo vsi v okrogu Kronida bogovi:
De mi nakloniš objem Karitin goto vo mi ene,
Milé Pasiteje clo, po kteri že dolgo zdmujem.
Eeče; uboga ta hip Junona ga limbaroramna,
Terjanju sličen je rot; po redu zakliče bogove,
Tartara v tmini ki so, z imenam Titani vesolnim.
Kakor izveršila je, uterdila slova s prisego,
Hitro zapustita kraj v oblake debele zavitá,
Mimo otokov naprej, tak jaderno spešita dalej.
Gora Idajska je tu, zverjadi vodenčno domovje,
Stopita v Lekton, potem po suhim obrežju je hoja;
Gojzdi košatih dreves treptajo pod nogama Here.
Morfej ustavi se tam, Kronid ne zapazi lazivca,
Jelki ob verhu sedí, ki gore nar višja je bila,
Kviško moleča v sopar obnebja košaté mladike,
Gosto v berstovje závit se vidu gledečiga skriva;
Tici samotní enak, ponočno ki hribe pretuli,
Halkis jo zove Olimp, Ijudem pa za čuka je znana.
Hera okretnih stopin Gargarsko višavo dohiti,
Tam jo zagleda Kronid, gromečimu nebu veliteľj.
Ker jo osupnjen zazré, pohot mu previhra vse ude,
Tistimu sličen ko sta se pervič objem ši družila
Postlji v ljubezni nekdaj, brez vedenja staršev na tihim.
Urno ji stopi nasprot, besede te krilate rekši:
287
Kam si namenjena nek, zapustila kak de Olinrp si?
Tudi kočije in konj, kai* vidím, pripravljenih nimaš.
Pravi kovarno na to prekanjena boginja Hera:
Spešim do konca sveta, htjem viditi mejnike zemlje,
Tudi Okéana tam, očeta, in Tetido mater,
Ki sta v poslopju me, vad prijaznih učivši, zredila;
Te dva obiskati grem, vtolažim de svade med njima.
Dolgo ogibata že se v postlji zakonski objema,
Britko sovraštvo ju je razdvojilo, čute zaterlo.
Konja, ki vozita me po morju, po zraku, po suhim,
Čakata gore me tik Idajske, de vernem se zopet.
Tebe zarad pa sim les obernula dom zapustivší,
De ne porečeš de bi brez vednosti tvoje hodila
V hišo Okéanovo, staniše šumečiga boga.
Odgovorí ji na to príčina gromenja Kronides:
Tje se podati bo čas, poznejši tje spešila bodeš,
Zdaj te objeti želím, se družiti s tabo v ljubezni.
Nikda me tako še ni ne boginja vnela ne žena,
Serca do ženské pohot še tako ni vil ko sedajni;
Ne ko objemši ženó Iksíona vsjal Peiríta
Nekada sim, ki je bil nesmertnim po umu priličen;
Ne ker Akrisija hčer mikavno sim Danej o ljubil,
Ki mi junáka starín je Perseja dala za siná.
Slično me vpalila ni sloveča Feniksova hčerka,
Minos ki bil ji je sin in verli junák Radamantes;
Tudi Semela ne tak, Alkmena ne nekda tebanska,
Ki mu je dala v povoj izverstniga borca Herakla;
Una rodila pa je Dionisa, človeštva veselje;
Vnela enako me ni rumenolasata Demetra,
Tud ne Letone obraz, ti sama ne s plameni takim,
Kakor o dobi gorim previhran pohota do tebe.
Reče kovarno na to ponosna vladavka Junona:
Kake besede, Kronid, o strašni! si ravno izustil?
Tu na višavi želíš objemati mene očitno,
Kjer je vse jasno okrog in vidi me kdor le ozré se;
Kaka sramota, ojoj ! ak naj bi zapažil v objemu
Toti al uni bogov, in drugim oznanil bi djanje?
Nikda ne mogla bi več verniti se v tvoje poslopje,
Tako bi bilo me sram; te dela za škrite so kraje.
Tode — če mika te tak, in tebi če v sercu je všečno,
Izbico skrivno imaš, izdelano ti po Hefestu,
Krásno nališpano, ki se tik ji zapirajo vráta,
Tje ak objema želíš, umakneva tujim se vidu.
288
Odgovorí ji na to gromenja mogočni Kronides:
Hera, le v mene zaúp! nikdo naj zapažil ne bode,
Krogoma naju oblak zlatovja blešeči prosterl bom,
Hetija vperte očí celo ga prederie ne bodo,
Bistro ki suče pogled, i vsako prešine do jedra.
Rekši objame Kronid suprugo, jo naše pritisne,
Zemlja zbudí se ta hip, nebrojne gošave požene,
Lotosa rosnati cvet, in krokos i kras hiacinta,
Gosto vse krogoma krog, de plavata rahlo na kviško.
Spavata sladko potem v elastično meglo zavitá,
Svitlo ko likani zlat, rosila dišave na tla je.
Tako počiva Kronid Gargarski na viši, ljubezni,
Truda i slasti pijan, ter guga v objemu suprugo.
Morfej krepivni sedaj spé jaderno k bárkam Ahajskim,
De bi Posejdonu dal prigodbe veselo novico,
Blízo mu stopi in te besede mu krilate reče:
Strogo Posejdon sedaj se brini za zmago Ahaje,
Sláve nakloni ji cvet o ternu ko spavá Kronides,
Ja sim ga v spanje zavil; mu misii oslepil z omamo,
Ker ga je Hera poprej k motivnim objemu z vodila.
Tako končaje letí slovečih národov do druzih.
Ta pak upaljen hití de trumam Ahajskim pomogne,
Vihra ko strela naprej, in túli na desno, na levo:
Greki, prepušate tak nemarnoma Hektoru zmago,
Uzme brodovje de vám, nakloni blešivno si slavo?
Ta pa se njemu le zdi; on vriska ker jezno Ahilej
Boja ogiba se zdaj, togoto le pase v oserčju.
Skažimo mi zanaprej, de známo se braniti sami,
De ne pogrešamo ga, de vpreti se vražniku vemo
Dvigniti sploh se tedaj, mi sledite vsi brez izjemka,
Skite veliké i nar mocnejší pograbite v brodih,
Glave pokrite si scer s čeladami v deljo sijavnim,
Sulice v desni verte nar ostriši udrite z mano.
Biti vam vednoma spred namenjam, in javalne Hektor,
Priama sin, mi bo stal, ak dvojno i trojno bi huj bil!
Kjer je mocnejší junák previden z orožjem šibkejšim,
Hiti premenjati je z jakejšim opešane družbe.
Tako Posejdon velí; in uni zapomnijo sledno.
Ranjeni kralji na mah opravljajo bojne zadeve,
Tideja sin, Odisej, ter Atreja sin Agamemnon;
Šantajo urni okrog, premenjajo sulice, skite,
Čversti dobijo težké, nečverstim igravne se dajo.
Končno ko sami so tud prevideni bili z orožjem,
289
Spešijo hrabro naprej, in vodnik je bil Posidáon.
Sukal je strašní hanžar nezmerné dolgosti z desnico,
Tresku slepivnim enak; približati nikdo ne tvega
U bitvi pošasti se tej, zagled že omámi vojaka.
Hektor vredi potem pogumne kardela Trojanske.
Jarosti ljute sedaj se rukata v bitvi presodni
Morja mračivni vladár in vojvoda svitli Trojanski,
Ta za Trojance namoč, in un za Ahajce se bije.
Morja gromeči talás dviguje Ahajsko brodovje,
Bárka na barko bobni, na kermi se kerma prekolje.
Sličniga hrupa nápad valovja po bregih ne túli,
Ker zaderví ga vihar pomorski naviš iz globine;
Hujši ne derska šumot požara v soteski smerečja,
Ker se gošava zažgé in burja viharno zapiha;
Tudi ne hruši orkán jesenski hrastovja po vejah
Sličniga suma okrog, nar silniši ker se zažene,
Kakor izklici sedaj obojnim iz gerla so vreli,
Gnjeva ko strašniga sta nasprot si divjala národa.
V Ajasa vmeri ta hip sijavni pogumnosti Hektor,
Nájde namenjeno pot, zadene ga sulica v persi,
Vijeta kjer ,se naskriž jerména dva krog mu telesa;
Jeden je skitni, in meč na drugimu visi o boku,
Točno zadene ta kraj, le petlja ohrani ga kvara;
Hektoru bilo je žal za sulico prazuo letečo,
Pa se oberne natrag, de hujši napake se vogne.
Zdaj pa za njim zaderví Telamónjevič urnoma kameň,
Mnogo jih bilo je tam velicih v oporo brodovja,
Eniga zgrabi junák in s tako močjó ga zažene,
Zdatno zadevši mu vrat nad skitam otilnika blizo,
De zavertí ga potres vretenu predivke podobno.
Slično ko dob se preklan po tresku Kronidovim zverne,
In se iz panja sopar gorečiga žvepla poganja;
Krogoma bivši stermé osupnjeni groze in čuda,
Ker grozoviten je grom rušivniga boga Kronida.
Trešil enako je v prah premage navajeni Hektor,
Kopje mu zderkne iz rok, od ráme mu skit zavalí se,
Glava čelado zgubí, rožljajo na truplo orožja.
Polne veselja ga zdaj napadajo trume Ahajske,
Upajo vleči ga proč, vanj sulic nebrojno dervijo,
Tode ne steče jim ta, zadeti ga nikdo ne more;
Ker so gosto na mah obdali te dobe Trojanci,
Verli Enej, Tolidam, junák plemeniti Agenor,
Tudi Likejski vladár Sarpedon, i Glavkos izverstni;
Druzih ne malo o njem je skite molilo v obrambo,
Nikdo pozabil ga ni, v nemar ga ni pušal nobeden;
Dvignejo rahlo potem stenjavniga v bolu junáka,
KMeikijeit dela. 19
290
Konjama dajo ga v brán, in ta dva odneseta koj ga;
Umni pa z njima kočjaš, ki vodi živahna skakona,
Vihra ko strela naprej, de beržej poslopje dohiti.
Ker do prevoza prispé šumečiga Ksanta naprega,
Reke veliké, ki jo rodil je nesmertni Kronides,
Vstavši voznik položí junáka v omámi na zemljo.
Z vodo ga drugi kropé, on čuti, pogleda na kviško,
Ter na kolena opert kri bluje penečo iz gerla;
Kmalo pa vnovo na tla se zgrudi, pokrije ga tmina,
Še je omotice plen, terpí še lučaja nasledke.
Vidši Ahajci sedaj v boritvi de Hektora ní več,
Hujši so vreli nasprot, pogumniši, rodu Trojanskim.
Ajas, Oílovi sin, koj sulico jaderno verže
Satneju bistro nasprot, junaškimu Enopa sinú,
Kimu rodila ga je na bregu zelenimu Šatne
Lepa Najada nekdaj po žarnim objemu ljubezni;
Tega vihraje predré naslednik Oíla pogumni
Sredi trebuha in tak, de svepa; se bližajo naglo
Stránke serdite obe, pomešane v strašno presodbo.
Pantosa sin Polidam k osveti je hipno pripravljen ,
Nagloma zvest suličar jo verže, Protenor se zverne.
Skoziskoz ledja predré ostrina mu kopja viharno,
Skluči ta koj se na tla in kerčnoma rušine grabi.
Krikne na glas Polidam besede te krilate rekši:
Zderknula ni mu zastonj Pantóidu sulica britka,
Prazen lučaj mu ni bil silovitiga kopja iz desne,
Čuti nedvomno ga že v oserčju kateri Danajcov,
Ki se bo zdajci valil po tmini v pohištvo Plutona.
Tako le-un; ukavni ta glas užali Ahajce;
Ajasa rani pa bolj ko druge beseda rugavna,
Telamoníjeviča, tik njega je pádel Protenor,
Hipno za njim zaderví blešivno ta sulico ojstro.
Scer Polidama, na strán zavitiga, strela ne treši,
Vjel je Arhilok jo zanj, Antenora sin imenitni,
Tega visocih bogov naklonba poginu izroči,
Kjer se obračne kostí na tilniku glava dotika,
Tje ga zadene strelaj, mu kite privihra obojne,
Tako de rukne z glavó i nosam v oprašeno zemljo,
Prej ko se noga všibí, poprej ko preverne se truplo.
Sinú Pantosovim zdaj besede te Ajas izusti :
Kaj se ti zdi, Polidam, povej mi resnico očitno!
Bil je li vreclen ta mož, Protenoru biti plačilo?
Nizkiga plemena ni, tud ne rodovine premale;
291
Djal bi, de pristni je brat Antenora, sin če mu clo ni,
Žlahte je blizne mu bil gotovo, ni dvombe o ternu.
Ajas besedo konca; ta živo užali Trojance.
Akamas Promaha zdaj predere — in hipoma — s kopjem,
Ker mu ta brata je proč izleči za noge poskúšal,
Vriska veselja junák, te Akames rekši besede:
Čuj me, nemili národ, grozitbe nikdar ne nasiten!
Tuga, nesreča, pogin, ti niso za trume le naše,
Vam je enaki izíd, vam slično izhajanje dano! —
Pomnite! Promahos kak pohlevno počiva, premagan
Hrabro po sulici tej ; doveršena tak je osveta !
Želja navdaja, se ve, mnogteriga moža enaka,
Pušati tud za seboj plačitelja včinjene krivde.
Reče; Ahajce skelí globoko v oserčju beseda,
Zlasti Peneleju kri pogumo po žilah upali,
Ljuto mu vihra nasprot, un vogne se, ta pa zadene
Ľioneja sedaj, de koj na boriše ga treši.
Bil je bogatiga sin ta Forbosa, kterimu Hermes
Toliko blaga je dal, de v Tróji mu para ni bilo,
Ilionéja je tem supruga edinca rodila.
Tikám obervi predré korenínico oka mu tako,
Zenica steče de koj in kopje čepino previhra,
Zruši zadet se na tla prostiraje roke obupno.
Penelej zmage gotov, iz mečnice jeklo potegne,
Mahne ga v tilnik namoč, in glava na zemljo zvalí se,
Sulica notri tičí, z odsekano glavo jo dvigne,
Kakor igravni pastir tam glavico maka zasuče,
Tako jo káže okrog in radosti vriska Trojancam:
Čujte, Trojanci, poziv! povejte očetu in majki,
Verlim za sinam domá nej točijo solze v poslopju!
Žena pozdravila tud Promahova moža ne bode
Serca veseliga, ker vernili se bomo na brodili
Nekada srečno domú, mi slávni junaki Ahajski.
Reče junák; pretresejo vsim pričujočim se členi,
Však se ozira želeč uteči poginu grozečim.
Múze, povejte sedaj, ker bivate v hišah Olimpa,
Kteri Ahajcov nabral je nar več orožja pobitih,
Zdaj ko boritve je tek premenul mogočni Posejdon.
Ajas, Telamona sin, je Irtia vsekal na pervo,
Vnuk je ta Girteja bil, upornikov Mizije vodja;
Mermera vžge Antiloh in Palkeju serce presune,
Merion udri na tla Hipocia, Morisa vžuga,
19*
292
Protona Tevker podré, v prepad zaderví Peripeta;
Atreja sin pa potem Hiperénoru boki presune,
Skoziskoz jeklo divjá, razterga mu čreva trebušne,
Tako de duša na hip iz rane zijavne pobegne,
Stisnejo mu se očí, polnočná ga tmina pokrije.
Hujši pa Ajas divjá, Oíleja sin giboviti;
Bil mu ni nikdo enak hitrosti o begu nasprotnih,
Ko je zadel jih Kronid premagane z grozo obupa.
Iliade devetnajsti spev.
O b s e g. Ahil se serdu odpové in se v boj podá.
Dviga iz morskih valov se rameno prepasana Zora,
De podarila bo svit nevmerlim i smertnimu bitju;
Tetida zdaj prinese do bark Hefestove dela,
Javkati nájde na tleh Ahila Patroklu pri mertvim ,
Britke bolesti okrog zdibajočih obilno tovaršev;
Med nje vstopi nakrat se boginja srebronožična ,
Sinú roko podá, izusti te slova in reče:
Pustiva, sin, čeravno bolí, tu tega ležati,
Sklenjeno v nebu je tak, de smert je nemilá ga tresla;
Prejmi Hefestovi dar, to krásno blešeče orožje,
Kakor ob rami še ni človeški enaciga bilo.
Boginja tak; na tla položí pred sinam orožje,
Ganenja čudno vse skúp rožlajo náprave umetne,
Združené strah okrog preletí, ne tvega nobeden
Boginji zreti v obraz, preplašeni proč trepetajo.
Zdaj pa Ahilej orod gledaje še hujši ježí se,
Bliskate mu ko plameňa dva pod čelám očesi;
Radost upali ga clo v objemu bogoviga dara,
In ko dovolj s pregledam oprav nasiti si serce,
Stikoma materi berž besede te krilate reče:
Da, da! gotovo je bog, orožje ki pošle mi ovo,
Neumerjoči le dlaň kaj taciga zclela, ne človek.
Koj se orožiti čem! Skerbí me le nekaj, o mati!
De bi Menetiču môm ne prišlo v tim času muševje
V rane zasekané, tam ne vplodilo gnusne červadi,
Ki bi potem oskrunila drob in ude merliču ;
Kajti življenje je proč, in truplo ne otme se gnilbe.
Rahlo overne rekoč mu boginja srebronožična:
Sercu, o mili mi sin, ne daj žalovati o ternu!
293
Meni bo skerb obvarvati ga nadlege muševja,
Ki se požrešno živí glodaje pobite junake.
Ako ležalo bi tu, cle leto to celo preteče,
Truplo ne gnilo bi mu, le vedno bi bolj mu cvetelo.
Združi tedaj k posvetu na hip vojaške Ahajce,
Jezo pozabi nasprot Agamemnonu, vodniku ljudstva,
Ter se podajta obá s pogumam opásaná v bitvo.
Rekši pogum in silno krepost mu dihne v oserčje,
Vlije ambrozje scer i rudečiga nektara v žile
Mertvimu Patroklu koj, de truplo gnilobe ohrani.
Speši o bregu potem , ob morskimu , slávni Ahilej ,
Strašno v okrožje kričí, ter šunta junake Ahajske.
Tisti celo, ki varhi sicer so bivali v ladjah,
Ki kormila so bark z izurjeno vižali roko,
Ali ko hišniki kruh med pošle delíti na brodu;
Vsi ti sedaj privihrajo skúp, ker hrabri Ahilej
Spravlja v nesrečni se boj , za kiga se dolgo ni menul.
Tudi prišantata tje služabnika Arova serčna,
Tideja sin, stanovitni vojak, in verli Odísejj
Bližata, trudna še ran, se na pike operta počasno,
Ino na perve klopí se zbornice vsedeta spredej.
Zadni privleče se pak Agamemnon Ahajski veHtelj,
Silniga vboda bolán, ki v hudimu terganju Kóon,
Sin Antenora, mu je s piko jeklenko ga zvertal.
Zdajci ko združení vsi so v skupštini bili Ahajci,
Dvigne z besedami tem se jadernonogi Ahilej:
Vojvoda! bolji za naj, ki sva se serditiga serca
Kregala slepo zavolj dekline prebitke togote,
Bolji bi bilo za naj, za mene i tebe, gotovo,
De bi takrat Artemida v smert zadela jo bila,
Ker sim j o zbral si za dar, Lirnesu v premaganim grádu,
Toliko grizlo prahu ne bilo bi slavnih Argajcov
Padših sovražniku v pest o trajanju mojiga serda.
Hektoru to le bilo je v prid; pa zdi se mi, mnogo
Bodo zdihávali še Ahajci prepiru o najnim.
Zdaj pa preteklo na strán, pozabiva, bodi si britko,
Utolaživa ponos; in siloma, ako je treba,
Serdu se jaz celo odpovem , ne káže mi dalej ,
Stati ti termo nasprot. — Na noge tedaj i pokliči
Razun odloga v prepir Ahajce vse kodrolasate,
Skusimo složno mi vsi napadši jih ojstro i burno,
Al so namenjeni res, prenočiti tukej o brodih?
Zdi se mi, rad bo mnogi od njih kolena priklanjal,
Ako mu steče, de živ umakne se sulici naši.
294
Reče Ahil; namoč veselé blešeči Ahajci
Velikodušniga se Pelida, de serd je potažil.
Dvigne na sedežu pak vojaštva se knez Agamemnon,
Slovo sledečih pomemb, ne stopši v okrožje, izusti:
Hrabri Danajci okrog! prijatli! služabniki Ara!
Mirni posluh stoječimu gre , ni lepo nikakor
Segati komu v govor; to tudi izurjene moti.
Hrupa enaciga kdo bo slišal, al znal govoriti?
Pervi se s tem govorun omamiti, zmotiti dade.
Tebi Pelid razodenem se tu, vi drugi Ahajci
Pazite pridno govor, premislite vážne besede.
Mnokrat očitali so Danajci mi mojo pregreho,
Britko me kárali tud, in vonder nedolžen o njej sim;
Kriv je Kronid, osode zavist, in tamna Erinja;
Ti so mi tistiga dne, češenja ko dar sim uzel ti,
Tako zasenčili um, udal de sim serce krivici.
Kdo je de vbrani se tem? slepivka to — Ate — vse dela,
Perva Kronidova hčí, ta vsaciga zvije i zmoti.
Rahlih stopin koraka naprej, se tal ne dotika,
Plavá o temenu glas človeškiga roda na zemlji,
Vábi v krivico ljudí ter mnogiga vanjo zaplete.
Zvila Kronida je clo, ki smertnih i večnih je pervi,
Nar silovitiši bog; in Hera, čeravno le ženská,
Ga je kovarno potem prekanula istiga dneva,
Ko je Herakleja moč Alkména imela roditi
V táboru krasnih ograj, ponosnimu v mestu Tebanskim.
Tako Kronid je takrat Olimpu bahaje naznanjal:
Čujte, bogovi me vsi, zapomnite boginje krásne,
Serce me žene de vam oznanim veselo novico. —
Danas pripelje na svit Ilitéja, poroda vižavka,
Slávne namembe možá, ki vsim ukazavati ima,
Kar je iz moje kerví okrog bivajočiga ljudstva.
Hera ponosno na to mu reče kovarniga serca:
Prazna bo ta; beseda uikad ne spolni se ova,
Ako se ne zarotiš, Kronides, mi z ojstro prisego,
Zapovedávalo res de bode vsakterimu rodu
Krog bivajočih ljudí, po tvojemu mozgu rojenim,
Dete, ki maternimu se danas izvije telesu.
Boginja tak; ne svest si Kronid zakrite mu zajnke,
Reče vezavni ta rot, plačuje omamo prihodnič.
Kajti Junona iz viš Olimpa nanágloma splava,
V Argón Ahajski hití, poznala je Stenela ženo,
Roda Perzéjeviga. Pod sercam je miliga siná .
Ravno nosila le ta, lun bilo ni steklo še sedem.
295
Tega na svit, negodniga še, primora; ob enim
Bráni Alkmeni pôrod krotivši pôrodné bolesti.
Koj se vernivši potem naznani Kronidu novico:
Strele metavni Kronid, prisego doverši mi sveto!
Ravno rodil se je mož, Argajce ki verlo bo vládal,
Stenelu sin, in Perzeja vnuk, Evristej z imenam;
On je iz tvoje kerví, ter Argónu pristni velitelj.
Hera neha; nezmerná bolest Kronida prešíne,
Zgrabi on zmoto nakrat ob kitah černo blešečih,
Polno oserčje togot, rotí se s prisego slovesno,
Zmotá de níkada več k Olimpu i zvezdnim oboku
Se poverniti ne sme, de tam bi bogove slepila.
Rekši zasukne jo zlo, in treši jo proč od Olimpa,
Ta se topí, se topí, ter páde — na dela človeške.
Britko zdihuje Kronid potem še, ko miliga siná
Vidi nevrednih razmer Evristeju delati tlako.
Tako ne morem i jaz, kar Hektor mi kopja presenčen
Ljuto Ahajce morí ob kermah ladij visocih,
Zmote pozabiti več, ki britko mi um je zadela.
Ker parne zvodil je greh, Kronid mi otamnul je pamet,
čem spokoriti se tud in dati obilno ti blaga.
Kviško tedaj, oroži se v boj, podbodi še druge,
Jaz pa pripravím o tem darove, katere Odisej
Ti opomenul je vse, pozdravši te v šotoru tvômu.
Mudi se toliko le, če ravno te mika do bitve,
De mi tovarši iz bark darila prinesejo simo,
Tako de sam preceniti znáš, kaj krasniga dam ti.
Odgovorí pa na to mu jadrenonogi Ahilej :
Atreič, vojvoda trum, preslavni vladár Agamemnon,
Stvori le kar se ti zdi, pristojne darove mi dávaj,
Ali obderži jih sam; na boj se podajmo in urno!
Ďalej ne gré muditi se tu s pogovori praznim
Djanje pušaje v nemar; veliko je dela še treba,
Preden Ahileja spet med pervimi viditi v bitvi
Podirajočiga v prah Trojance s to piko jeklenko;
Tak de imate primer, kak velja sovražnike biti.
Njemu opomni na to v sovetih izurjen Odisej:
Bodi še tako močán, bogovam enaki Ahilej,
Lačnih ne siliti nas pred Ilijo v bitvo s Trojanci,
Kajti boritva ne bo terpela le kratkiga čaša,
Ako se sprimejo práv kardela protivné v prepiru,
Ino s pogumam obá navdajo národa bogovi.
Pusti de prej okrepčajo se s pijačo i hrano
296
Urnih na ladjah možjé ; krepost bo to dalo i zmago.
M ga junáka ki teš, brez jedbe i pitja, bi mogel
Sekati vražnike clo ves dan do večerniga mraka.
Ak je še tako gotov, obnašati srečno se v bitvi,
Žeja ga staré i glad, po malim oterpnejo udje,
Pesa krepost, mu tresejo se kolena hodečim.
Ki pa je vina i hrán potrebi primerno nasiten,
Ako bojuje celo cel dan se z vojaki sovražnim,
Serce veselo igrá, ne pesa mu hrabro koleno,
Dokler i zadni junák iz mesta boritve ne zgine.
Trume razpošli tedaj, omisli si vsakdo kosila,
Atreja sin Agamemnon o tem darove prinesi
V skupštino les, de lastnih očí jih zrejo Ahajci,
Ti pa raduješ o njih se verlo v junaškimu sercuí
Zravno prisezi ti on, pred ljudstvam Ahajskim stoječi,
De se dotikal je ni, de nikada ní se ji bližal,
Kakor približa se mož suprugi po rodu človeškím,
Ti zadovolji se s tem, umiri si v nedriju sercé,
On za posledno ti daj dragocéni obed i slovesni,
Tako doverši ti čast, ki takimu vitezu grede.
Atreja sin! ti pak zanaprej v obziru na druge
Bodi pravedniši scer; nevredno ni nikda vladarja,
Z môžem umiriti se, ki prej ga je britko užalil.
Tem se oglasi nasprot kardela vladár Agamemnon:
Voljno, Laertovi sin, sim tvoje besede poslušal,
Ti po pravici si vse razločil i krásno govoril:
Tudi prisežem ti rad, že sam hrepenim^o prisegi,
Bog-me, krivična ne bo slovesná mi tota beseda!
Ti pa počakaj Ahil, če ravno te mika do boja,
Mudite drugi se tud, pokloni de dojdejo slávni
Simo iz mojih mi bark, in s tem de zaveza se sklene.
Tebi sedaj, Laertovi sin, velivši ukážem:
Hitro izvoli si nar žlahnejši mladenče Ahajske,
Ter mi donesi iz bark darove, katere mu dati
Včera namenvala sva, in deklice sabo pripelji.
V táboru pak Ahajskimu nej merjasca omisli
Taltibios, de zakólemo v dar ga Kronidu i Fojbu.
Ternu overne na to tekon siloviti Ahilej:
Atreič, vojvoda čet, preslavni vladár Agamemnon,
Biti bi znala ta skerb spodobniši drugimu času,
Kadar ubitja vihar počitka dovoli nam uro.
In mi divjala ne bo sedajna togota v oserčju.
Zdaj pa ležijo še tam telesa, katere je Hektor,
Priama sin, mi pobil, ko zmago Kronid mu dajal je.
Jesti vi nudite jih, ja rajši bi treznim ukázal,
Bazun odloga v prepir podati se verlim Ahajcam,
297
Gostovanja pa dal zvečer bi napraviti slávne,
Kjer bo že naših šramot razjasnena tenja posledná.
Meni gotovo poprej ničesar po gerlu ne derkne,
Bodi pijača al jed; je vzela tovarša naklonba,
Šotom v mojim leží, raztergan je z ojstrino jekla,
Vrátam obernen obraz, prijatli plakaje v okrogu;
Serce ne terja sedaj ne gostbe, ne hrane, ne pitja,
Ampak uboj le in krí, le grozo in stok umerjočih!
Odgovorí mu na to v sovetih izurjen Odísej:
Peleič, iskren Ahil, izversten junák med Ahajci!
Bolji si v bitvi ko jaz, in hrabriši res ne le malo,
Tode v modrosti bi znal mnogterno prevagati jaz te,
Kajti že dalej živím, zatorej opazil i več sim,
Mômu sovetu tedaj ukloni oserčje ponosno.
Koj naveličan je mož boritve in bojniga brupa,
Britko če jeklo kosí ko bilkice lačne junake;
Košnja je krátka, in scer tud vago Kronides obrača,
On ki borivnih osod vladár je v človeškimu rodu.
Bomo Ahajci mi mar žalovali s trebuham o mertvih?
Vsaciga dneva nebroj zaporedama hrabrih pogine,
Kdo žalovanja bi tak nezmerniga težo prenesel?
Dajmo tedaj usmertjeniga zakopáti spodobno,
Ter mu žalujmo ti dan, potem utolažimo serca.
Spomni se hrán, poslúži pijač, de bomo še hujši,
V jeklo zaviti, ko gre, krepkejši se bili z nasprotnim,
Z vihro upaljenih trum. Potem pa nobeden vojakov
Ondi ne mudi se dalj, ne čakaj mi drugiga klica!
Kajti opomba bi ta v pogubo taistimu stekla,
Ki bi se v brodu mudil; mi združení zvesto ob eniin
Udrimo v grozni poboj nad konje jahavne Trojance.
Reče; pridruží si pak dva slavniga Nestora siná,
Ter Meriona, potem Filida Megita, Toanta,
Siná Kriontoviga Likómeda, scer Melanipa.
Skupno se vsi podajo ti hip v Atridovi šotor,
Točno doveršijo tam po danih ukazih opravke.
Sedem obečanih koj trinožnih izvolijo kotlov,
Dvanajst konj, i desetkrat po dva umivavnika zlata;
Dela umetnih žena, brez madeža, vzamejo sedem,
Osma je Brizeja hči, lepolíčna prekrásna divica,
Ter zlatovine deset natehta talentov Odisej;
S tem se pomika naprej , tik njega z darovi mládenci,
Skupštine v sredo vse to postavijo, in Agamemnon
Dyigne se. Taltibi pak, priličen po glasu nesmertnim,
Blizq vladarja stojí, merjaseca hraní v naročju.
Atreja sin zdaj jadernih rok se stegne po nožu,
Vednoma visel ki je ob toku mu britkiga meča.
298
S tem pervence šetin merjascu obrije i ráme
Dvigne na kviško potem; molčeči Ahajci v okrogu,
Kakor običaj velí, poslušajo kneza besede,
Ki, proti nebu pogled obernjen, prisego to reče:
Pervi Kronid, nar višji bogov, nar slavniši, čuj me,
Gea i Heli potem; Erinje, katere človeka
Ojstro pedepsate tam, ki tuki krivično priseže!
Nikada nisim se jaz dekline Brizejke dotaknul,
Nikda v priležbino slast, i nikda v drugačno namembo ;
Bivala v šotoru je nedotíkana v izbici lastni,
Ako ni res, pošlite mi vse neskončne napake,
Ktere prisodite scer izustniku krivé prisege!
Reče in praseta golt preseká z okrutno jeklenko,
Taltibi pak z vertečo rokó ga v sivo valovje
Ribam zažene v obed. Potem se pa dvigne Ahilej,
Ter beseduje rekoč Argajcam boritve želečim:
Istina! res je, Kronid, slepoto človeku nakloniš!
Nikada Atreja sin bi njedru mi tako zapálil
Serca ne bil, dekleta nikad uzel mi po šili,
Ti le , pogina vesel , si mnogimu dati namenul
Ljuto prenagljeno smert po verstah Ahajskiga polka.
Zdaj pa k obedu le koj, potem se zedinimo k bitvi!
Tako junák, ter ga razpustí, sobór nepokojní,
Urno razidejo se, i však gre na lastno brodovje;
Mirmidonci potem pregledajo skerbno darove,
Ter jih znesejo na brod Ahileja rajské podobe,
Spravši v predela jih tam, odločijo deklicam izbe,
Konje odpeljejo v tem pravedni v konjišnico hlapci.
Brizeja hči, blešeca lepot, ko zlata Citera,
Vidši presunjeniga Patrokla z ojstrino jekla,
Páde o njemu na tla, ihtí in zdihuje, i terga
Gerla lepoto, nedrija kras, i lici cveteče,
Zraven pa to govorí deklina Heteri prilična:
Dragi mi Patroklos, nesrečnici mili prijatelj,
Živiga v šotoru sim zapustila tebe odidši,
Sada vemivši se les te mertviga nájdem, o vodja!
Tako zadevajo zmir napake me, ena za drugo.
Moža, katerimu sta me mati in oče udala,
Zrela predertiga sim pred mestám z ojstro jeklenko,
Braté ljubljene tri, iz ravno te májke rojene,
Grozna uzela mi smert je istiga dneva pogube.
299
Rahlo tolažil si ti, ker jaderní mi je Ahilej
Moža umoril i grád razdjal je veljaka Mineta,
Rekši de ženo me boš zaročil Ahileju slavnim,
De me popelješ domú do Ftije na lastnimu brodu,
Tam pa omisliti češ mi med Mirmidonci ženitbo.
Obžalovala tedaj, tak miliga, vedno te bodem.
Tako ta pláka; okrog zdihujejo druge ženice,
Vidno po Patroklu, cla! zares pa le lastni nesreči.
Njega, Ahila, o tem podbadajo knezi Ahajski,
Krepi de s hrano život, pa on zdihovaje se bráni:
Molim, ubogati ak bi hotli me dragi prijatli,
Ne ukazujte nikar, de truplo bi s hrano tolažil,
Ali s pijačo sedaj, britkost preveliká me tare,
Hočem postiti se še, terpeti do pozniga mraka!
To doveršivši pustí oditi vse vodnike druge,
Atrida le ostaneta tam in verli Odisej,
Nestor, Idomenej , ter Feniks, jezdnik izurjen.
Ti ga tolažijo zdaj, ne da utolažiti on se,
Dokler oserčja dovolj ne nasiti krovaviga boja.
Spomni prijatia se zmir, in britkoma tako zdihuje:
Nekada meni si ti, nesrečni, predragi prijatelj,
Stregel v šotoru sam s prijetno dišečim kosili,
Skerbno, izurjenili rok, Ahajci ko vreli na boj so,
Grozo pogina sejoč med konje jahavnimi Trojci,
Zdaj pa usmertjen ležiš! zatorej mi serca ne gane
Vino, ne gostba jedí obilne zaloge po ladjah;
Tebe ni več! i nikolj ni mogla me hujši zadeti,
Ne če bi prišla celo novica očetove smerti,
Ki neizmerno solzá po dragimu sinú preliva,
V tem ko na polju se ta sovražnimu bije za bábo,
Žensko nečistin namér, za Heleno slastno s Trojanci;
Ne če pogine mi sin premili, ki v Skiru mi raste,
Neoptolem, če je živ, moj sinko podobe nebeské.
Upanje bilo poprej v tih persih je mojimu sercu,
De bi doveršil jo sam od konje redivne Ahaje
Ďaleko proč, pred Ilio tu, ti v Ftio se vernul,
Ino prepeljal mi tje iz Skira na hitrimu brodu
Sinčika boš, ter moje mu tam razkazal imetje,
Blago, družino, posest, visociga slemena hišo.
Žalibog! misii so mi, de v grobu počiva že Pelej,
Ali de malo le živ, po tugi ko starosti zdelan,
Plašno ozira se kdaj poslanca bo žalosti vgledal,
Mojiga ki mu na dom prinese novico pogina.
300
Tako plakaje neha, okrog pa zdihujejo knezi,
Živo spomnivši se však o ternu kar pustil domá je.
Tužne zagleda Kronid, britkosti usuiili se také,
Ganjen Atinji nakrat besede te krilate reče:
Milá mi hčí, tak čisto v nemar si viteza djala!
Al se ne spomni ti več Ahileja verliga serce?
Glej ga šedé pred ladjami tam visokonosatim ,
Kako se v j oku topí po dragimu svomu tovaršu!
Drugi k obedu so šli, le on ne dotakne se hrane.
Pojdi i vlij mu nektara ter ambrozie sladké
Rahloma v persi, de glad vojaško ob moč ga ne dene.
Tako Ateno Kronid podbode že samo želečo.
Slično kot orel iz vis obnebja s perutmi širokim,
Boginja splava sedaj po zraku, ohlipje delivši,
Tje kjer Ahajci se v boj napravljajo; slavnim Ahilu
Nektara vlije i slad ambrozie rahloma v njedra,
De ne opeša mu moč kolen in opersja po gladu
To ko doveršeno je, se verne v poslopje Kronida.
Uni sedaj iz jadernih bark začnejo se gnesti,
Kakor ob zimi iz vis privihrajo goste snežinke,
Ako nevihte nagon jih suče ledeno po zraku,
Tako sedaj nebrojno čelad, slepivo blišečih,
Vihra iz ladij na vid, in skitov gerbovih ojstro,
Sulic jasenovih, ter oklepov čversto kovanih;
Dviga na kviško se blesk, je zemlja svitlobe veselá,
Silno donijo okrog idočih koračenja možev.
Sredi te množice zdaj napravlja se rajski Ahilej,
Strašnoma škriplje z obmí, pogledi mu bliskajo ljuto,
Kakor požara osvit; nepreterpljiva bolest mu
V sercu divjá; serdivši se tak Trojanskimu rodu
Zgrabi Hefestovi dar izdelan umetno za njega.
Pervič okoli golen si dene golenke branívne,
Ter s príponami jih srebernimi krepko uterdi;
Persi široké potem zavarva v železné oklepe,
Hanžar jeklen, sreberno kovan, obesi na ráme,
Dvigne na kviško iz tal olišpani skit silovíti,
Ta se zabliska tičas kot luna večerná o šipu.
Jako v okrožje valov mornarja zasveti požara
Daljni plam, ki visoko bleší na samotni planini,
Kadar siloma jih, nerade, tira vihar tje,
Od prijateljev proč, verše v ribovíto širjavo ;
Tak iz Ahiloviga umetno kovaniga skita
Prostre po zraku se blesk, čelado pa težko si dene
301
Naglo na glavo potem, ta sveti ko zvezda danica,
Gosto se vije na njej iz zlata predena griva,
Ktere obilno Hefest grebenu je svitlimu vdelal.
Samši poskúša sedaj v orožju se verli Ahiles,
Ali prileže ko gre životu se rajsko darilo, —
Perju enako se zdi, perutnici slično ga dviga.
Zadnič ovitku izdré očetovo sulico težko,
Krepko, veliko pošast, ki sukati nihče Ahajcov
Mogel je ni, le samo Ahil je znal j o metati,
Piko jasenovo to, katero naverh Peliona
Nekdaj očetu Hiron v pogubo protivnih je vsekal.
Alkim in Avtomedon o tému napregata konje,
S krásno napravo život pogerneta umno, v čeljusti
Deneta berzdi potem, potegneta vajete v sedež
Terdni nazaj, ter nagloma bič krepak i priličen
Prime Avtomedon, ter skoči v sedalo kočije.
Zadej pa plané na voz poboja hotiven Ahilej,
Ki se orožja bleší, kot sonce na jasnimu nebu,
Groznoma glas njegovi doní očetovi vpregi:
Ksantos i Báli, pozor! o slávna sinova Podarge!
Skerbita bolji mi dnes, de vodja pripeljeta zopet
Medju Ahajce nazaj, potem ko se boja nasiti,
Mertviga tam, kot Patrokla, ne pušati v prahu.
Odgovorí mu na to priprežen, pa jaderní Ksantos;
Glavo pobesi o tem, zavalí se mu griva po vratu,
Skozi obroč na jarmu do tal, i pokrije mu lici,
Dala besedo pa je Junona mu limbaroramno :
Bogme, nedvomno za zdaj otmeva te hrabri Ahilej !
Tode pogina se dan brez najne krivice ti bliža,
Tako je sklep mogočnih osod, silovitiga boga.
Tudi Patroklu iz ram orožja ti niso Trojanci
Stergali v boju zavolj pomude, al najne lenóbe,
Bog silovit, ki Leto ga je lepolása rodila,
Sprednimu v boru pogin mu dal je i Hektoru slavo.
Severa sapo, veruj! ki čisla se perva hitrina,
Midva prehitila bi, pa tebi namenjeno tak je,
Tuki doveršil de boš, junaku i bogu daritva.
Tako končá, ustavi mu zdaj Erinja besedo,
Keče pa jezno na to tekon siloviti Ahilej :
Kaj govoríš o smerti mi Ksant? potreba ni tega;
Dobro razumim i sam, de proč od očeta in májke
Tu me zadela bo smert; pa to se zgodilo ne bode,
302
Dokler na polju neviht dovolj ne presučem Trojanca.
Reče, in huj ! med pervim naprej z okopitjeno dvojco.
Mazepa Jovan,
Hetman ukraDJski dobe Petra Yélikega,
Pravlica zgodbe resnične po Byronovi istiga imena slobodno peta in
pomnozena.
Wolle Gott, dass wir Verkiinder
Seien einer jiingern Schaar,
Deren Bau und Wuchs gesunder,
Hoher sei , als unsrer war !
Dies ist , was wir — nicht geloben ,
Nein ! — vom Himmel nur erflehen 5
Und ihr selbst seid ja Verniinftige,
Die im Jetzt erschaun das Kunftige ,
Die an junger Saat erproben ,
Wie die Fruehte werden stehn.
Vvod.
Si parva licet componere magnis.
(Če malo strinjati sme se z velikim.)
Virg. Mar. Georg. lib. IV.
Sloveči v Grejci starodivne dobe
Pred Kristusom pet sto in nekaj let
Je živel, prostnapake muk in zlobe,
Pobožen mož za blagor ljudstva vnet;
Epimenid so ga imenovali,
Med tiste je osobe slávne štet,
Kim so priimk sedmero modrih dali.
Je v Kreti na otoku roj en bil,
Po vsem so Grškem dobro ga poznali,
Timveč ker tud ko pesnik je slovil.
Za svet so ga po redu vsi prosili,
Ko jim nápad nezgode je grozil.
Tak so enkrat Atenci v stranu bili,
Ter so ga koj poklicali v Atén;
303
On j im pové, v čim so se pregrešili,
Katerih krívd in uzrokov so plen,
In kakošna za greh je tak pokora,
Da se pokrajša šibanja namen,
In boljega nastopi čaša zora.
Storili so, kar reče slávni mož,
In čuti koj se njih bogov podpora;
Protivníka pobegne vražna množ,
Pojenjajo bolezni, strah in kuga,
Zapazi cvet se kmalo upnih rož.
Premení se v veselje občna tuga,
Ko sreče blesk se verne vidíio tak,
Naj bo gospod, al kmet, al prost, al sluga,
Raduje se premembe sladké však,
Ter sklenejo darilo dati zlato
Dobrotniku v zahvale tehtni znak.
On reče jim: To meni je le blato,
Z enakim jaz telesa ne težim,
Darujte mi, in plačan sem bogato,
V spomin na vas edino to želim,
Iz olike Minervi posvečene,
Spoštlivo ko sedaj pod njo stojim,
Le drobni brsteč vej'ce mlade ene!
Mu dajo ga; on gre vesel domú
In varje brst ko znak visoke cene.
Prigodba ta ni bila glavna tú,
Sem jo povedal, da moža poznamo;
Zdaj več ne bom pravlici vil sledu.
Nekdaj ta mož podá se v neko jamo
Idajske gore severne platí,
Skrivnosti višje premišljuje tamo,
V zamaknenje se bolj in bolj topí,
Pozabi svet, na svoje vse pozabi,
Poslednoma zadremlje in zaspí. —
Življenja čut čedalje bolj oslabi,
Naslonjen tam, ko da bi mrtev bil,
Roké, nogé in glave več ne rabi,
Kerví se tok po žilah ni cedil.
Tak prvi, drugi, tretji dan mu steče,
Je tedna kone, je mešec se vŕšil;
Končano leto, drugo stati neče,
On spí in spí, ne čuti bega let,
Ne vtrudi ram, mu ne otrpne plece.
Tak zmir naprej do godin štirdeset. —
Med tem je šlo vse drugo po navadi,
Po malem se premení grški svet,
Domáčijo na njem se tujci radi,
Tedaj je bil obilniši príhod;
304
To napeljá posebno zarod mladi,
Da rad objame najdeno drugod,
In tako v tej štirdesetletni dobi
Premenjeno je bilo vse povsod.
Epimenid sedaj se v svojem grobi
Predrami ter — obrne se domú;
Pa kaj je to? — on starí zvest milobi
Navadnih krajev iše — ni jih tú!
Popraša kaj, zdi prašanim se smešno,
Nekdajnih vad in mnenja ni sledu,
Je vse drugač, pozabljeno poprešno.
Sedanje pak je njemu nová stvar;
Kar vidi, zdi se abotno al grešno,
Ne vgane več, kaj je soseski mar,
Ob kratkem: Sin pretekliga je čaša,
Tekoči za-nj nerazumljiv je kar. —
Tak je zmenoj — pa ne v pregledu krása -
V obziru le na spanja dolgi tek,
V obziru na premembe vad in glasa,
Ki nakopiči jih ta pusti vek,
Ne meni le, občinsko vse okrogo,
Kdo rajnih bi spoznal Slovenjo nek? —
Če kdo tedaj — ne bo jih, djal bi, mnogo —
Te stike bral, al brati slišal bo,
Naj gré nazaj, prijazno v srcu slogo,
Teh dvajset let; tam je korén za to.
Takrat smo vsi enako še pisali,
Je manj besed ko misii mar bilo,
Smo terna v perst, ne črke v trn se báli,
Če kaki grm ni vs po volji bil,
Smo vike v njem, ne tičic preganjáli.
Tak nam je čas kaj malega rodil,
Ne da bi za-se tú ali tam slovelo,
Al da od nas bi kdo se kaj učil,
Veljavo le pepela da b' imelo,
Ki včasih njivi ploda mnogo dá.
In tak izid želí sledeče delo,
Bog daj, Bog daj, da bi doseglo ga! —
Je bilo dneva po pultavski bitvi,
Kjer Svenje kralja sreča zapustí,J
Razdjana vsa po ojstri bojni britvi
Na vseh platéh vojaštva množ leží;
Krepost in up v okrutni krvolitvi
Nezvesta kot ostale vse močí,
305
Topovje konj'ki, peštvo, druge sile,
K zmagavnemu so čaru prestopile.
Tak Moskovi sloboda je oteta
Prihodnosti do dne strašnej šega,
Do dobe zmot, do hujšega še leta,
Ki smelší silniga protivníka
V sramoto grji trešniti obeta,
V pokvaro večji, v globočino zla;
Prekuc glavarju z visokosti čela,
Vsem drugim tresk — al čudonosna strela.
Tak vrgla zdaj je kobre pest osode,
Bežati kralj je moral noč in dan,
Po pustem, lužnem, čez dereče vode,
S krvjó oblit iz lastnih, tujih ran,
Jih páde tma branivših beg nezgode,
Očitanje pohlepa dik nastran
Pustijo vsi v tej noci tužni, ljuti,
Das' reče však, kar misii, sodi, čuti.
Ubit je konj, Gijeta dá mu svôga,
Objemši sam na ruski zemlji smrt,
Ta dirja z njim veliko milj okroga,
Pa páde tud od žeje, truda strt,
V gošavi zdaj prvotnega še logá,
O blesku ogenj daljnih ruskih črt,
Ki ožji zmir pretijo ga obdati,
Počitka kralj je moral si iskati.
Je to korist, je to národa sláva,
Za kteri rjud veselo vse vam dá?
Drží ga komaj kviško še narava,
Pod hrast visok tovarštvo ga peljá,
Skelé ga rane, trudno kima glava,
Umira moč, on mraza trepetá,
Pregreta krí v posredji tem le kratkem
Ne dá mirú mu najti v spanji sladkem.
Tak žalostno je bilo za-nj te dobe,
Poguma to mu v srcu ne podré,
V nápadu tem težav, nesreč in zlobe
Pokorne so nadloge volji vse,
Trpljenje, trud, grozivne vse gonobe,
Kar scer na zemlji pusto, grenko je,
Vse vkloni se ti duši tako zmožni,
Ko pred ob sreči polki mu podložní.
Koieskijeve dela. 20
306
Pešica vodjev, mala, tužna, trudna —
In sam ta dan storí, da je na tim —
Pa zvesta tak in smela, trezno budna,
Preslavne da z imenom j o častim,
Na tleh leží, posamši však, pa čudná
Do kralja je ljubezen lastna vsim,
Pripravljenim pogube ga oteti,
Vojaško al ob enem smrt objeti.
Mazepa si nareja počivalo
Pod streho gosto hrasta starega,
Robat on sam ko hrast in mlajši malo,
Ukranjski Hetman studnega srcá,
Otepe konju grivo, ogrinjalo,
Odpne opas, kar scer ovire dá,
In ker ga trud po dolgem dirku davi,
Ležiše rahlo z listja mu napravi.
Ga veselí, da jed mu vrlo teče,
On bal se je dozdaj nevarnosti,
Da ji tekon ugnani ne odreče,
Ker burje gnjev divjá na vse platí,
Pa krepka sta ko jeklo drob in plece,
Le malo jed, ležiše ga skrbí,
Gotov premočí vso nasprotno silo,
Storí na klic kar je potrebno bilo.
Tataru je pokornost prirojena,
Na rahli mig, na prvi klic prispé,
Če tisoč jih je skupaj, samo ena
Beseda le, že znano mu je vse,
In kadar noč ni zvezdno razsvitljena,
Po tmini dalje dirjati mu je,
Gospodu sledi zmir po stari vadi,
Marljivo kot košuti jeleň mladi.
Kjer dobovih je vej gostejši sreda,
Mazepa plašč razgrne svoj širok,
Orožje al po redu je pregleda,
Ker beg je bil težaven, šlo je v skok,
Al jeklo kje jermenov ne objeda
Al ni oguljen samokresni tok,
Al še kremeň drží se petelina,
Al drugo vse je pravá gotovina.
Sedaj vojak častiti ne zamudi
Jedila vzeť iz torbe, čutare,
Najpred postrežno kralju ga ponudi,
307
Večerjica če ravno majhna je,
Potem po vrsti vsem sledečim tudi,
Na lastni glad on kar ne misii še,
In inanj skrbí za dan, ki ima priti,
Ko kak jedun o gostbah skopoviti.
Te borne kralj večerje, slabé, malé,
Nekoliko užije suma prost,
Prijaznost ta je vredna vse pohvale,
Ga dvigne čez terpljenje in britkost,
Potem on reče: Naše trume zale,
Ki bila je sovražni strup in ost,
Nobeden ni ne v bitvi ne v posveti
Znal kakor ti, Mazepa, zmir zadeti.
Na zemlji vsi prestrani, širni jako,
Od Aleksandra do današnih dni,
Ne nájdem dveh ubranih krásno tako,
Kot sta vi dva, Bucefal tvoj in ti,
Vseh konj'kov čast premeni se v opako,
Kjer dirjanje se tebi treba zdi!
Na to Mazepa: Delja ni veliká
Do tje, kjer mi izrasla je ta dika.
In kralj potem: Kazloži to bolj jasno,
Ti jabanja učil si se lepó
Mazepa reče: Bo za tu prekasno,
Imamo še koračiti trdó,
Scer pažiti v okrogu pravočasno,
Sovražnika veliko je strašnó,
Prej ko rešivna nas objame senca
Derečiga na levi Borostenca.
In spanja vam potreba je veliká,
Jaz mislim straža biti vam ta čas
In trumi vsi. — Al mene hudo mika,
Pristavi kralj, da slišim bazne glas,
Dosežem tak, da saj dremote slika
Počitka mi pokaže v clelji kras,
Sedaj zbujen sem tako še, da spanje
Za mene je le prazna želja, sanje!
Torej se zgodi! — V to namembo glavno
Je misliti let šestdeset nazaj,
Dosegel bil sem dvajset godov ravno,
Jan Kazimir vladár je bil tedaj,
Dvorančič jaz, mu slúžil sem pripravno,
Krepak in zvest, pogumen, živ strežaj,
20 !
308
Ugodnih vad, prijaznega pogleda,
Iz ust ko med mi tekla je beseda.
On mož učeň, modrosti cvet gotovo,
Drugačen ves ko vaša visokost,
Si ni svojil dŕžav, da bi na novo
Zgubaval jih, željá enacih prost,
Vladanje mirno teklo je njegovo,
Le zbor je bil kadkada trda kost,
Scer marno delal, tenko tehtal sledno,
Za vid in prid národa skrben vedno.
Domá napák pa bilo je ne malo,
On ljubil je poduk in lepši spôl,
In to mu je nemira mnogo dalo,
Zbudilo mu skrbí in brig dovoľj,
Ko ga je pa razsrdje prenehalo,
Je bil kroták, dobrota, srce zgolj,
Ter knjigo vzel je v roke, presne daljši,
Al ljubico izvolil drugo — zalši.
Potem so pa pojeďne nastopile,
Poklical skúp je celo Varšavo,
Vse družbe zdaj so blesku se čudile,
S katerim pir sijal je daleko,
Nebrojne pesmi kralja so častile
Trdivši, da je poljski Salamó ;
En sam je bil satirika se skazal,
Bahaje da pohvalne on ni mazal.
Tak zbornica je bil ta dvor slavitnih
Igravcev, igrokazov, tak naprej,
Skladavcev umnih, pevcev imenitnih,
Kar bilo scer slovečega tedej,
V število djal je však se poglavitnih
Ni gledal zlo, da ne preskoči mej,
Tud jaz sem pel, to-da Bogú se vsmili!
Podpísal pak sem: Tirside po šili.
V tem času bil je velikaš na dvori,
Iz hiše slávne, starega rodu,
Bogat nezmerno kakor ruda v gori,
Prevzeten, poln napuha in hlapú;
Blešil je krog ko sonca svit ob zori,
Lnel zlatá je, vsakega daru,
Da v trumi vsi teb zborov sreč in dike
Mu kraj prestola bilo ni prilíke.
309
Zateleban pa bil je v zlato tako,
In rodovine svoje pergamen,
Da zapeljan po zmoti, v kteri jako
Se abote in praznih vidi tenj,
Je ceno teh za svojo vzel opako,
Za vrednosti osebne slávni plen,
Pri ženi pak koristi to mu malo,
Kar se nam bo očitniši skazalo.
Ker ona je drugač o tem sodila,
Od njega mlajši godov trideset,
Je dan na dan dolžnost ji bolj grenila,
In žal je bil zakonski ji obét,
Je upala, po snagi se solzila,
Zlo bála se šramote, druzih štet,
Scer sukala ob uri sal in plesa
Marľjivo po mladenčih krog očesa.
Je čakala, kot vidi se navadno,
Prigodbe le, ki staja sčasoma
Najstudniši osrčja zimo hladno ,
Da z gizdo preskrbí zaročnika,
Ki je v ta raj potem kázalo sladno
Mnogteremu preplašnega srcá,
S katero pak se tisti malo hvali,
Ki so mu jo po vsi pravici dali.
Mladika bil sem vrla jaz te dobe,
Ni bilo ga, da bil bi me dospel,
Ne žlahtnika, in druge ne blišobe
Gotovo stop sem prvi vsem prevzel,
Krepák in čvrst, omikane podobe,
Obraza mlad in lep, izvit, vesel,
Ne kakor zdaj, nakrišpan, temnogleden,
Prijaznosti lepôt le malo vreden.
Ob kratkem: bil takrat sem ves drugači,
Ker skrb in boj, posebno čaša tek,
Mi zgreni dušo in mi čelo spáči ;
Vseb, ki so me poznali tisti vek,
Prej ko me vreme starosti potlači,
Kdo bi spoznal današni dan me nek?
Trdite jim: To strela je nekdanja!
Porečejo: Kaj še? Se mu le sanja!
Scer se je to premenulo že dávno,
Prej ko mi čas oglodal je kostí.
Pa leta mi, saj veste, niso ravno
310
Potrie ne poguma, ne močí,
Drugač bi zdaj ne pravil tú zabavno
Prigodbe staré v senci doboví,
Kjer mojega ležiša strené zračne
Brez lúči zvezd nebesá so oblačné.
Terezije obraz, život, postava —
Da med menoj in drevom, zdi mi se,
Taistim tam po zraku svitla plavá,
Tak močna je spomina sila še,
Pa dana ni besede mi veljava,
Dopisati, kak lepa bila je,
Popolnoma krasota vsa iztočna,
Kot zdela jih poljaška kri mogočna.
Čerkaško bistre je očí imela,
Ko zdaj nebo nad nami črne tak,
Veliké, jasne, v njih nje duša cela,
Kreposti sveste si, gotovih zmag,
Iz punčice pa blagost je blišela,
Kot lune svit skoz nočno črn oblak,
Milota vse, pol upanje želječe,
Tirjava pol prírode hrepeneče.
Kot mučenik, izdihajoč na koli,
Obrača na nebesá še okó,
Ko da bi smrt mu bila ta po volji,
Predsladje dik nadzemeljskih celo,
Tak' nje pogled sočutje prosi, moli,
Če rahlo ne, ga siloma dobo;
Obličje, vrat, kar scer je še očito,
V miloto zgolj je bilo vse zavito.
Kaj treba več? Sem ljubil jo, in marno,
Presrčno še jo ljubim dans ta dan,
In kakor sem, tak' ljubim zlo in žarno.
Brez mere vse, oviri vsaki v brán,
Clo v srdu čutim še ljubezen parno,
Od nje do zdaj , do starosti peljan ,
V spominu bivših, upu pridših časov,
Dospel sem tak' do dobe zdajnih giasov.
Zdihaval sem, sem gledal strmo-milo.
Gospá molčí, nje gled pové mi vse, —
Dovolj je giasov , znamenj je obilo ,
Sploh slišanih, razjasnjenih še ne,^
Netil osrčja, ki z veliko silo
Pršé iz žara žile srčníce,
311
Rodivši duš razumenje tak' novo,
Kot iskreno, dostojno, in gotovo.
Trpeče to vezila dá in škrite,
Ki vižajo , ne vedši kdaj , ne kani ,
Na skrívnem, kot električne so kite,
Palivni tje po lastnih potih plam.
Sem žaloval, očí imel zalite,
Pa vendar bil je vedno za petam',
Dokler ji nisem zbudil misii za-me,
Občutke vse po vrsti speljal name.
Sva shajala potem se bolj pogosto;
Ugodne so prilike , kraj in čas ,
Enkrat že mislim razodeť se prosto,
Šeptaje pak mi vmrje plahi glas;
Potem so igre, znane vsem zadosto,
Enacik ker so društev splošni pas,
Zábave le, vse prazno in neslano,
V potrato ur in pameti skovano.
Ob igri tej — imé se mi ne zbudi —
Sem zraven nje, le po naklombi kar,
Ki ravno tak sem jo pozabil tudi;
Ni bilo mi ne zgub ne pridá mar,
Vesel, da me o njej primerljej mudi,
Ki ves ji je posvetjen srca žar ;
Marljivi stráži pazil sem enako,
Da pazile, Bog daj, bi naše tako.
Je bila vsa — zares, ne le se zdela —
Zamišljena in brez deležnosti,
Ne žalostná, ne skrbna, ne veselá,
Naj zmaga, al naj v igri kaj zgubí,
Metati le je listeke hitela,
Očitno, da jo druga reč morí,
In ne igravcu ponavadne želje,
Da bi petic ji kupček dal veselje.
Nenadoma ko nagli blisk zasveti
Mi v glavi zdaj prepričba radostná,
V obnašanju da takem razodeti
Je nekaj, kar obupati ne dá;
Ob enem se v besedah čuti vneti
Razvijejo, ne ravno stikoma,
Zgovornost ni v žlabranju se spoznala,
Veljalo je — da me je poslušala.
312
Ki prvikrat posluša, se ne bráni
Poslušati enako drugikrat,
Saj niso led, al hlodi otesaní,
Kak rahel brán še ne bodec osat,
Občutki njih ne z jeklom zakovani,
Da bilo bi se trde borbe bať ;
Vse jih zbudí, kar mahoma zablisne,
In kar zadene, se globoko vtisne.
Sem ljubil in sem ljubljen bil protivno;
Vam, pravijo, da znana ni ľjubav,
Če je to res, kar reče se le skrivno,
Govor pokrajšam zvitih let oprav,
Bo zdelo Vam se abotno in divno,
Pa včas ni moč zatreti vseh nastav,
Al tak po Vaše, želje vse vkrotiti,
In zraven še vladár národom biti.
Vladár sem bil čez vrste trum stotérne,
Ki vrelé skúp na rahli moj so klic,
Ko da bi čulé trombe glas večerné,
Al da veljá poljub le mladih lic,
Vršele v smrt in tuge neizmérne,
Ne zmenši se za plesk in lesk petic,
Čez mene pak in srce zamotano
Mi ni močí najmanjši bilo dano.
Sem ljubil j o in ljubljen bil sem tudi;
Ta reč je lepa, sladká, rajská vsa,
Le škoda, da v najslajšem kone jo zgrudi ;
Skrivaj sva se v nje senčnici sešla;
In sreče slast, ki tam se mi prebudí,
Bil upanja je cvet najvišjega,
Vsi dnevi skúp, poprej, poslej opazni,
V prímerí tej so nič, so hlap le prazni.
Ta ura sama, gola in edina,
Je vredna več ko vse preteklih let,
Od prvih dôb veselega spomína,
Do zdaj ko jih je skôr devetdeset.
Ukrajno celo, kar ji je lastnina,
Vse dal bi rad, doseči srečo spet,
Na zemlji tej ničesar ne imeti,
To uro pak le enkrat še živeti!
Dvorančič biti, ki mu sreča dala
Ni druzega ko srca up in žar,
Ki ni imel ne zlata ne korala,
313
Ne dragotin najmanjši sence stvar,
Naklomba mu le meč je prispoznala,
Za silo dni prihodnih čutni dar,
Prebrisan um, krepost, in sklepa silo
Mu čvrsto je prirodje naklonilo.
Skrivaj sva prišla skúp. — Mnogteri meni
Da dvojna slast je to, ko druži tak',
Moj čut, moj um ljubezni tak ne ceni,
Jaz dal bi bil živľjenja dihljej však
Za pravo, vsem, ki bili so rojeni
Razkazati očitno sreče znak,
Mi bila je skeleča tuga vedno,
Uživati ko tat veselje sledno.
V zaljubljene so vsi pogledi vprti;
Tak nama šlo je. — Djal bi, v zgodbah teh
Bi morali nam pripomoči črti ,
Ne staviti ovir na vseh stranéh.
Pa kaj? Ti cvetki bili so zatrti
Po kaki babi zvedeni v rečeh ,
Ta brž ko ne je knezu razodela,
In tak' motanje štrene te začela.
Na krátko! V noci sladki in veseli
Naj pazijo in primejo obá;
Knez bil je ljut ko gozda ropar smeli,
Brez meča jaz, brez varstva vsakega,
In ko bi bil v opravi z jekla celi,
Kaj bila bi takrat koristila?
Pri grádu je njegovem se godilo,
Od mesta proč, prijateljev ni bilo.
Začelo se je ravno kar daniti ;
Sem mislil, moj da bo posledni dan,
Da mi je jela ura zadná biti,
Nebeško majko klical sem si v brán,
Svetnike, ki sem vajen jih častiti,
Potem skrbí in misii djal na strán,
Dobim zdaj pah zdaj mah še za novino,
In skokoma so vlekli me v grašino.
Naklombe Rezne so mi clo neznane,
Nikdar se več ni vidila nikir;
Sem prašal, pisal, slišal razposlane,
Meglén ostal je v prsih srca mir,
Novice vse o zgodbi tej nabrane
So puhle le, izvedbe suh je vir,
314
Je zginula ko zraka dihljej prazen
Al sladkih sanj razpihnena prikazen.
Kak bil o tem je zdeten knez razkačen,
Sodite iz enacih zgodovin,
Je Čutil, da do živega je stlačen,
Najbolj ga žgal ostudni je spomin,
Nevaren zlo, da tak primerljej spačen
Čistosti je prihodnih rodovin,
Ker nekokrat se ženi tak' prilizne,
Nasledbe da navadni tek — pregrizne.
Najvišji bil je svôga pokolenja,
Ohol je štel za prvega se sam ,
Sodivši však, da ga enako cenja,
Clo jaz, ki bil sem cvet mu votlih klam;
Da! kaki kralj, al car, visoka tenja,
To vzel bi bil za sláve svitli pram,
Pa sluga le, dvorančič, revna šlapa —
Je glavi tej — preredka bila kapa.
Zarjove knez: Aló, divjak naj pride!
Pripeljeta ga ročno hlapca dva,
Postava res — še zdaj me strah obide —
Sirov Tatár, z Ukrajne práv domá,
Da konjska vsa lepota v njem se snide,
Bi sodil však, ki zdaj bi gledal ga,
Kraj Pegaza bi nič ga ne strašilo,
O tem bi clo se več ne govorilo.
Ko da bi misii zračne repetavke
Prirasene na bedrih bi imel,
Ni čutil še nikake priganjavke ,
Ostrog in spôn in ujzde ni poznal,
Nedávno vjet v izprežene nastavke
Je v knežki grád iz delje gnan prišel,
Ko jeleň plah, močan, srdit, razkačen,
Da bil je tak nenadoma zasačen.
Puhaje žar, ko šet sta rep in griva,
Platí nosnic razširjene v obroč,
Openjen ves, na zadnih skôr le biva,
Pred mano ljut se spenja ceptajoč;
Z vezili me nebrojnim družba kríva
Na hrbet mu priveže pa vso moč.
Ter z bičem — švrk! — in šla sva kakor strela;
Viharja piš bi bila prehitela.
315
n.
In dalej vršiva nenehoma v dir,
Ni bilo zagledati kamo je tir,
Daniti je ravno pričenjalo se,
Konj hujši, in hujši, in hujši vré!
Človeškega grla posledni glas,
Potem ko zadrgnen je zadni opas,
Je divje poruge hrohot le bil,
Ki púst je po zraku za mano donil,
In skoz ropotanja omotično zmes
Prinese mi veter do mojih ušes.
Togote se vijem in britkih muk,
Ter grizem vezala o sklepih ruk,
Ki hrbet ožuljen preojstro mi
Na konj a razježeno grivo tiší.
Nekoliko nagnjen na levi kraj
Jim tulim preklimbe in rotbe nazaj.
Kopita ropot pa je glas prevzel,
Da slišali niso, kar besno sem klel.
Je bilo mi žal, ker me mikalo je,
Gospodu in hlapcu povrniti vse.
Poznejši sicer sem pobotal to,
Kar nam se ob času že skazalo bo.
Sedaj le naprej moj konj in jez ,
Naprej na perutah viharja ples!
Pohištva človeške, vse zvezdice nad,
Vsi travniki, njive ostanejo zad ;
Vršiva ko v noci se severni svit
Svigaje na nebu zagleda očit,
Ni mesta v okrogu, ne sel, ne vasí,
Le pusta planjava o nama leží,
Ornej ena z gozdom temotnim spred,
Po brdih pa grádov razpadenih sled,
Sezidanih dobe nekdajnih zmot,
Ko so ropotali Tatári ondot.
Živečih ni bilo ne tenje sledu,
Pred letom so Turki razsajali tú,
Razpahali travnike , njive , ograd ,
Razdjali pridelke, potrli zásad.
Nebo je oblačno, obzor je siv,
Kak pihljej žaluje le malo živ,
Zdihaje bi bil odgovarjal zdej,
Pa šla sva ko strela naprej, naprej,
Ni bilo za zdih , ne molitev močí ,
Na grivo razježeno s curki cedí
316
Z obličja in čela mi mrzli se pot,
Poln srda in gnjeva in divjih plahot
Vrší moj nosivec le dalej ko blisk,
Ne čuti vezíl, se ne meni otisk.
Je zdelo se včasih ovirku da vprek
Bi moral pomanjšati jaderni tek,
Pa ljuti kreposti ni bilo ovír,
Da visim na njemu neznatni pezdir;
Timveč mu je bila podbuja, nagon,
In sleherna skusba znebiti se spôn,
Al zlajšati tisk povezila pretrd,
Mu množi le grozo, plahoto in srd;
Le rahli še glasek izvije mi se,
Ko da bi ga švignul, naprej se spné,
Zapazi, bi rekel, šumenje las,
In skoči, ko da bi gromelo na glas.
Že moci vezila tekoča mi krí,
Ojstrost ko njihova iz žil mi stiší,
Tud žeja me hoče zadušiti kar,
Ki pece po grlu ko živi me žar.
Se bližava gozdu, že v njemu sva —
Sirjave je, da se prezretí ne dá,
Z drevesi tak močnimi kinčen je bil,
Da silni vihar jim ni vrhá zavil,
Ki túli Severje iz golih pustin
In hraste stoletne razcepi ko klin;
Pa redki so bili, gostejši je zid
Grmovja med njimi, trniša, robid,
Pomladni v lepoti še živih peres,
Dokler ne zadene jesenski jih ples,
Morivno ki brstje rastlik poteptá,
Neživo rumenkasto barvo mu dá.
Da kakor na mrtvih sosedena krí
Po boju bezupno na njemu leží.
In dolga ledena pozimska noč
Zmagljivo prostira ostudno moč,
Tak silno da orla utrjen zobák
Omaga kljuvaje pokrovček enak.
Pustota je bila grmovja, trniš,
Drevesa le sem ter tje z vejami vskriž,
Smereke temotne, al hojke, al hrast,
Pa k sreči vse redko nastavljeno v pást,
Prihodnosti moje izid bi se bil
Scer mnogo drugači, grenejši zavil.
Med vejami bilo prostora dovolj,
Da niso me trie, mudile nikolj,
In tak mi ostane potrebná krepost,
317
Premagati tuge in straha britkost.
Od mraza so rane mi skrčile se.
Vezila pa padá ohranile me. —
Ko veter po listju vršiva naprej,
Volkovi za nama ostanejo zclej ;
Ponoči sem slišal jih blizo — da ! tik ,
Sem vidil različne negudnih oblik,
S počasnim kolopom, ki lovci in psi
Zmagľjivi mu niso, za nama so šli,
In kamor obrneva, tam so že zad,
Ne jenjajo, dan ko napoči se mlad;
Jih vidim ne dalej ko seženja dva
Nenehoma pažiti kraja obá,
Ponoči nedvomno iz mraka in tmin
Tatinsko šumenje sem slišal stopin.
Kak želel tedaj sem si kopje al meč,
Poginuti, ako ni spasenja vec,
Saj žrtva umreti junaškib osod,
Razdjaje v pobitvi ta vražni zarod. —
Ko dirjati bil brzonog je začel,
Sem úpal namen, da bo zadnič dospel,
Umirilo tako mi strašno se zlo,
Otetba polagoma prišla da bo;
Pa zgodbe dozdajne, primerleji skúp
So bile le groza, le strah in obup;
Vse nade, tolažbe, vse bile so preč,
Na spasenje misel mi prišla ni več.
Moj konj je ko jeleň, planine strel,
Po rodu že bil je utrjen océl.
Hitrejši ne zgine snežinka raz hiš,
Ob času metenja, ko prime j o piš,
Ker púha in praha omamljen selan
Pobegne v obstenja domačega brán,
Kot on čez ovinke s hitrino perut
Divjal je srdito in hujši ko ljut;
Kazjezen ko včasih nebrzdan fantin,
Ker ravno ne steče, kar šili zlobin —
Al — ta če je plitva — ko jezik hrupeč
Razkačene babe, ko pije preveč.
Za nama je gozd, popoldan, in zrak,
Čeravno o kresu, pozimskim enak;
Morda mi je tekla studená le krí,
Ker múka veliká pregorko shladí;
Bil nisem takrat, kar je viditi zdaj,
318
Sem silnega slapa bil búrni šumaj,
Oslabil pa bil sem občutje to
Poprej ko je tanjši spoznanje prišlo.
Zdaj trie so ježa me, misii bolest,
Da dregne naklomba me vražniku v pest,
Sramota, ter lakota, tuge obraz,
Kar scer mi navleče ta strašni Čas.
Sem roda mladika, ki vreli mu sok
Razpenjen po žilah pretaka se tok,
Skrbljivi čuvaj prirojenih oblik,
Ko kača rožljavka pripravljen za vpik.
Ni čuda, da vej o oguljeno tak
Razdjati grozil je primerljej enak.
Pod mano se ziblje, nad mano vrtí,
Sem bal se, da zdaj zdaj mi s hrbta zdrčí,
Odrtega pak me verige drzé.
Možgane so težke, mi pesa srcé,
Le malo še bije, potem pa ne več.
Obok je oblačen z nevihto grozeč,
Drevesa se zibajo sem ter tje
V napotje ko da bi pijane bilé.
Zdaj naglo prešine očesni zatisk
Nenadoma mnogo zakrivljen mi blisk.
Ki v smerti dovrsi življenja tečaj,
On hujši ne vmrje, ko jaz sem tedaj.
Nekoliko vendar se kmalo potem
Okrutnega stanja na novo zavem,
Da čutim, ko pride al mine mi noč,
Bedeti se trudim , pa bilo ni moč ,
Občutki so zdeli se štrene mi zmot,
Jaz v igri valovja privezan na hlod,
Ki zdaj me viharno v globino drví,
Potem obrnivši se kviško vrší,
In vrze, divjaje iz dna globočin,
Na brege odljudne me pustili ledin.
Dvomljivo življenje mi zdelo se je,
Kot kadar dremota očesa zapré,
Vročina razpali kipečo nam krí,
Ter slika za sliko prispé in beží.
Pa kmalo prešlo je, strašilo ni zlo,
Nasledno bledenje je hujši bilo.
Premislik bi bil mi neskončno težák,
Da treši še enkrat primerljej me tak,
In vendar bojim se, da bodemo žrt
Še hujšega prej ko objamemo smrt.
Se zgodi tedaj ! — saj gledal sem j i
Velikrat, posebno pa danes v očí. —
319
Spoznanje se vrne. — Kje bil sem? — Le mraz,
Otrpnjenje, zmotá! — Pa žile tičas
Polagoma bíti začnejo mi spet,
Otaja nečutja okorni se led,
Bolest so le ena ožuljenja mrež,
Pretaka se kri, pa počasi ko srež.
Kak' zmedeni glas mi zadene posluh,
Še srce se giblje, vir misii je suh,
Oko je le gledalo, vidilo ne,
Kot kjer se z debelimi štekli zapré.
Zdaj slišim šumenje valovja okrog,
Nad nama pa vidim razjasnjen oblok
Blišečega zvezdja. Prevara to ni!
Divjak po divjejšemu toku šumí.
Ponosne te reke razpenjena moč
Bobni na široko v ohlajeno noc,
Midva pa v sredini plávaj e ji vprek
K okrožju tje tujem ne vadnih oblek.
Iz votlih me sanj to kopanje zbudí,
Okrepi nekoljko života močí,
Ki tako po stiskih otrpnjen je bil,
Da zadnič je gibljej mu vsaki grenil.
Plavun siloviti premaga širok
Ta prostor valovja, kipeči ves tok,
Poganja naprej se ko krepki veslár,
Ne zmenši se truda in druzih ne tar.
Pristana pa malo radujem se plah,
Za mano je temno, pred mano je strah,
Obupanje, groza, zapletki, trepet,
Nedvomno v čeljustje pogina zalet.
Kak dolgo, al koliko dni in nocí
Me v stiskab enacih nadloga morí,
Ne vem vam povedati; komaj mi je
V spominu, sem dihal te dobe al ne.
Z razkuštrano dlako, iz grive cedeč,
Omamljenih beder, soparjenih pleč,
Divjak na obrežje strmeče se spné,
S krepostjo posledno, ki v žilah mu je,
In gori sva! - Proste planjave okraj
V temoti ponočni pred nama je zdaj,
Širok neizmerno, ko včasih prepad
Se v sanj ah zagleda, ki nima ograd,
Ne konca ne kraja, kar smotri oko
320
Oroženo, ko bi z gledalom bilo.
Bledeče maroge le sem ter tjé,
Zelenje otožno je vidilo se,
Kak dob, al orešje, kak brdič obrit,
Ko lune pokaže na desni se svit.
Ničesar kar bilo je viditi tú,
Najmanjšega ni razodelo sledu
Človeškega bitja, ne sela, ne hiš,
Celo ne iz delje svetilnice bliš,
Nikakega znamnja zagledati ni,
Da v ternu okrožju narava živí,
Však vešni prikazek oddaljen je bil,
Ki bil bi se nagega konj'ka šalil.
V tej vihri bi bila prevara mi ta,
Če ravno spoznana, ugodna bila,
Ker bil bi po taki opomnil se saj
Življenja navadnega selskih ograj.
Tak, tavava dalje — upehan, ugnan
Moj konj je, divjosti požár je končan,
Ovenjen'mu listu enako šedej
Razpenjen počasno se mája naprej,
Triletna deklina peljala bi ga
Zdaj bila, kjerkoli bi bila hotla.
Pa to mi ničesa koristilo ni,
Tolažbe v obupu mi to ne delí,
Ker zvezan sem bil; pa tudi ves prost
Zedinil ne bil bi potrebnih krepost.
Z upiranjem medlím se trudim sicer
Vezila olajšati trdih over,
Pa prazno je bilo poskušanje,
Le liujši so ude mi stiskale,
Odjenjam priprostemu delu tedaj,
Trpljenja da sam ne naganjam si saj.
Tak dir vrtoglavi dovršen se zdi,
Čeravno namemba dosežena ni.
V iztoku naznani se sonca žar,
Počasno vrtí se mu lep kolobar —
Sem úpal hitrejši megleno siv,
Da zrak se premenul mi v svit bo živ,
Pa težko, okorno se suče naprej,
Naposled premaga razločno šedej
Svitloba in zvezdice tak otemní,
Da dalje nijedne zapaziti ni,
Ter oživljajoči edini ta svit
Vsakteťmu je bitju na zemlji očit.
321
Na nebu je sonce! — Iz pustili samôt,
Ki bile svedočbe so mojih strahot,
Je javno veseli, prijetniši dan
Razvil zagrinjala ovirek neslan.
Pa kaj mi pomaga da gledam okrog?
Tú ni razodeti ne znamenja nog
Človeških al druzih živečik stvarí,
Besede — da! zvuka zaslišati ni;
Ni tičice bilo, ne žužka ondot,
Clo zrak mi le rahloma veje nasprot.
Tak' se omahuje veliko še vrst,
Ko tenki v močvirji al trávniku trst,
Stokaje moj veli nosivec šedej
Po goli samoti naprej in naprej.
Naenkrat, ko tako me tare obup,
Se zdi mi restanja de sliši se hrup
Smerečja iz bližnega tenmih gošav.
Je veter, ki piha iz daljnih dobrav?
O ne! Tam iz hoste pridirja v kolop
Vrtivši s e čudno razmršeni trop,
Naprej se poganja, ni daleko proč,
Zavpiti poskúšam, ni bilo mi moč.
In hujši in kuj ši in bližji vrší, —
Kdo nek te divjake za ujzde drží?
Čez tisoč konj in ne konj'ka na njih,
Z repino igraje poveterja pih,
Nosnice široké ne vajene del,
Ne stiska čeljustja jim brzdni ocel,
Železo ni tikalo prostih kopit, —
Tak sleherni jim je ovirek še skrit.
Čez tisoč konj slobodnih navad,
Kot morsko valovje ne paži ograd,
Se bližajo gromno dirjaje sedaj,
Ko da bi pozdraviti mislili naj'.
To videnje vkrepi divjaku močí,
Strmí, se ozira, nasprot se spustí,
Pojenja — pospeši — medló zarestá —
Se dvakrát omahne — in treši na tlá. —
Tu gága zdihaje, očí so ko sklen,
Sklepovje čadivno , troliljivosti plen. —
In tako poslední sprehod je strašan
Bil krepkega môga Tatára končan.
Kónj trop se približa, ga vidi na tieh,
Na hrbtu pa mene že smrti v zobéh,
Se vstavi. — Strmijo vsi, puhajo v zrak,
Koseskijeve deln. 21
322
Vršijo na desno, na levo natrag,
Se bližajo ter zavrtijo ko dih,
Al juga na spomlad ojačeni pih.
Voditelj pa bil jim je črn velikán,
Vladár se je zdelo da bo za ta dan,
Ni bilo zagledati belih mu dlak
Na poltu ne dveh, ki je gram enak.
Restajo, se penijo, skakajo zlo,
Potem se obrnejo — v hosto je šlo,
Splašeno po mojem pogledu nazaj. —
Zdihaje ostanem obupno seclaj
Privezan na mrtvega konja tam,
Ki ude razteza pod mano sam!
Vezila olajšati trudim se še,
Razvitje bilo nemogoče mi je,
In tako leživa v zelenju trat,
Na mŕtvemu drugi, ki smrti je svat;
Podoba ni bila, da moje okó
Večerno še zarjo zagledalo bo.
III.
Od jutra tak večernega do mira
Trpim britkost in múke žarnih ran,
Le toljko živ, da se pogled ozira,
Kak pôjde mi v zaton posledni dan,
Občutkov svest si tužnega prepira,
Ki zadnič dá nemaranje mi v brán
Za vse, kar tú, kar tam grozí očito,
Za vse, kar je v prihodnem času skrito.
Nemaranje za smrt in kar ji sledi,
Tem bolji, čem poprej objeť se dá,
Pa vendar tak človeškeniu pogledi
Ko skrita pást izdaje zoperna,
Zelena včasi homatije v sredi,
ískaná clo z rokama lastnima,
Pa zmirej pusta, britka, temná, čudná,
V največji tud nesreči vsem ostudna.
Osup le to je: sin veselja, slasti,
Ki vžival je brez mere vso sladkost,
Lepot objem, nasitje vsake strasti,
Zlatá dovoľj, in druzega zadost,
Pokojno vmrje v prirojeni vlasti,
Pokojniši ko revež kak priprost,
Ki pridobí po svojih le nadloge,
Trpljenje, skrb, in scer zapredke nmoge.
323
Ker bogatin, ki skúsi vse brez mere,
Kar zemlja dá, kar lepo, sladko je,
Ne upa več, se ne bojí overe,
Nič ne želí, že znano mu je vse,
In tam je mračno, brez zástave ktere,
Bo res, da, da! — toda gotovo ne,
Šest tisoč let jih tje osoda kliče,
Ni bilo še nazaj nedvomne priče.
Nesrečni pak — on upa kone nadloge,
Se v sanjah zdi mu prenapetih smrt,
Ki reši ga očitno reve mnoge,
Da mu zapré le raja plodni vrt,
Ker ravno jutro stopil bi na noge,
Dobil kar dans mu bráni sreče Črt,
Pa jutro že bi nič ga ne žalilo,
Se ve, da jutro — vse drugač bi bilo.
O milá zarja juternega dneva,
Ti bila bi začela prvi dan,
V katerem ga nesreča ne zadeva,
Ki vidno bi v tolažbo bil poslan,
Da zadni čas dobrotno ga ogreva
Za prejšni mraz in bol skelečih ran,
In srečo to, ta sladki časek zlati
Gre grda smrt nemilo mu razdjati!
V zaton gre sonce, žgale so me rane,
Privezan še na konja tam ležim,
Enako res obema nakovane
Osode so, obupno govorim,
Očesa z mračno mreno so obdane,
Ki dvigati jih kviško zdaj želim,
Med sabo pak in soncem, ki se niža,
Zapazim, da se roj gavranov bliža.
Da zdiševa, ti čakaj o nevoljno,
Jih gnal je glad al žretja le pohot,
Gledaje naj se sučejo okoljno,
In zmiraj bolj se bližajo povsot,
Nekter mi skôr telo utisne bolno,
Zbudivši me nekoljko iz omot,
Bi bil prijel ga za perute kmalo,
Ko bi močí mi bilo kaj ostalo.
Pa rahli mah z medlevo roko trudno,
Pod mano peska komaj znatni škrip,
Al suhega iz grla glasje čudno,
21*
324
Podobno glasu kakor stisku tip,
Ga prepodí iz vida v deljo studno
Široké te planjave mi na hip,
In strah njegov preplaši vse gavrane,
O meni da nijeden ne ostane.
Zdaj omedlim. — Posledne sanje bile
Od zvezdice so nekaj daljne preč,
Ki bolj al manj se bliža iz gomile
Svečav enacih, ne razločnih več,
Ter ko da bi spoznanja se vrnile,
Pa grenke, britke, ostré kakor meč,
Občutki vsi prisrčnih žil so taki,
Žrjavci plavža silnega enaki.
Potem se zdi, smrtna ura bije,
Izdih posledni šili dá iz prs,
Grgranje votlo grlu se izvije,
Se tresem kot ob vetru šibki trs,
Ledeni krč po žilah se razlije,
Prešine mi možgane bliska brs —
Na to pojem — izdih težak in malej —
Strupen ubod — potem ničesar dalej!
Dovršeno omamljenje, ki sledi,
Ne pripusti mi mere čaša zdaj,
Posluha ni, zaprti so pogledi,
Po kaplicah se vrne čut nazaj,
Zatorej dôb število Bog le vedi,
V katerih me morí ta strašní kraj,
So bile ure, al so bili dnevi,
Kdo to presodi v tak obupni revi?
Se prebudim. — Kaj to? Me strah preneha?
De gledam, zdi se, lice mlado tam?
In to nad mano — je to bajte streha?
To izbica, pokoja mirni hrám?
Za toliko trpinčenja uteha?
Obupa kone, pomirja sladkí znám?
In tista tam prijazna dva očesa
Se svetita iz živega telesa?
Sedaj zatisnem svoji jaz na novo
Dvomivši ples da strašní je končan,
Da spasenje v resnici je gotovo,
In upa mi napoči slajši dan,
Deklé prijazno, lepo, tenko ovo,
Mi blizo tam sedí na levo strán,
325
Ko črne so nie nje očí zadele,
Vse čute koj so srca mi prevzele.
Obrnjene poglede vedno v mene,
Tak' mirne, krotké, polne usmiljenja,
Je zdelo se, cla misii je le ene,
V korist in prid le m en i vdana vsa;
Je zrem in zrem, cla bitje také cene
Ne bilo bi prikazni le meglá. —
O ne, sem živ! gavranom ne jedilo,
In ribam ne, volkovom ne kosilo.
Kozakinja na sedežu se dvigne,
Odprte vidši da očí imam.
Se veselí. Mi želja v srce švigne
Nagovoriti j o, le kak, ne znám;
Se bliža bolj ter s prstom rahlo migne,
Da naj molčim, odgovora ne dam,
Dokler krepost se ne povrne cela,
Ki upanje obstanka bo imela.
Na mojo člene roko svojo gladko,
Blazino mi popravi pod glavó,
Odplávaj e po prstih le za krátko,
Zatisje hišno roke nje odpró,
In reče nekaj. — Nikdar še tak sladko
Ušesom mojim glasje ni bilo,
Osupnjena posluša duša moja,
Harmonika je bila clo nje hoja.
Pa klicani še niso prebujeni,
In šla je von, al preclen je odšla,
Še enkrat gled obrne proti meni,
Ki bolji ko govor spoznati dá,
Da vsi, ki so pod streho to združéni,
Želijo mi le mnogo dobrega,
Zakličem naj, ak se bo treba zdelo,
Vse bo na klic, postreči mi, prispelo.
Je z materjo, očetom se vrnila,
Kaj treba več? Bil sem kozaku gost,
Vsa žlahta se je z mano veselila,
Mi stískala je roke — krepko dost,
Na gostovanja, svatbe me vabila,
Med njimi brat sem bil, ne sluga prost,
Kjerkoli je slovela družba lepa,
Voditelj bil gotovo je Mazepa.
326
O meni se je govorilo mnogo,
Kak so me našli mrtvega že kar,
Kak me prenesli v hišico ubogo,
Kak prišel spet mi je spoznanja dar,
Samojlovič takrat je vládal strogo,
Pa smrti se je bližal, bil je star,
Pripravnega iskal je pomočnika,
Zadene mene sreča ta veliká.
Tak bil sem tajnik svitle sivé glave,
In prišla mi je v roke vsaka moč,
Iz inojih ust so tekle vse postave,
Za mir in boj veljavne dan in noč,
Domá je bilo marsikaj poprave,
Polajšati, dodati, vzeti proč,
Gotovim nam za boje vedno biti,
In slednemu v okom viharju priti.
Smo bili se s Tatári na vse kraje,
Z Baškiri, Barabinci tú in tam,
Podjarmili Kirgize in Nogaje,
Premenuli jim slavo v kvár in sram,
Obiskali Krimejne vinske raje,
Je vidil Kavkaz naših sukenj pram,
Čerkasija, Kabarda nas poznale,
Se bliže naše bolj ko treska bale.
Početja vam tedajnega omenim —
Bakči — Saraja znamenit náskok,
Ko prvo ga junaško činbo cenim,
Ni bil namen mu le krvi pretok,
Pravic je bil opomba hladno lenim,
Osveti kak nedolžnosti se jok.
Marijo tam smo strogo maševali
Potockovo, izgled prihodnim dali.
Marija ti, pobožná, čistá divá,
Sumíjivosti, zavidu krúti dar!
Ko tresla te je v smrt naklomba kríva,
Sarema ti topila v kri hanžar,
Ti nisi se nadjala, da kdo biva,
Ki plačal bo — razvivši kolobar —
O tebi kar Megere so grešile,
Ko Ijuto so te v háremu davile.
In urnoma prispel je dan računa,
Še zgodbe je živelo mnogo prič; —
Je bila noč, na nebu polna luna,
327
V gošavi pel žvrglaje je slavíč,
In čuj! nakrat doní orožja buna,
Vse krog vrvrá naskoka votli krič,
Na vse straní bežé sovražni vlaki,
Za njim ko grom razpaljeni kozaki.
Mladina je po háremu vršela,
Po stanicah iziskanih lepot,
Orožja tam, se ve, da ni vrtela,
Prijazniših je našla v njem zamot;
Krasavicam je tista noč se zdela,
Nar slajši vseh, kar steklo jih je not,
Sem čul poznej, da bile niso redke, —
Ki lun devet nosile so nasledke.
Med našim jih je nekaj tacih bilo,
Kim dá perímk Evropa — „velikán,"
Se zlasti vse je enemu čudilo,
Ki Igurov Vasili bil je zvan;
Sem vidil že mnogtero rogovilo,
Priličen tej ni srečal me dolgan,
Sedajnost ak bi tacega imela,
Gotovo bi orjakam ga prištela.
Haván je bil, neznane visokosti,
Dosegel šest je čevljev in še čez,
Ves koder poln, ko resja goša v hosti,
Le redko dlak je sivih bilo vmes,
Mu glas doníl je v ravni dragi prostí,
Ko tresk al gTom viharnih iz nebes,
Najhujši ker je borbe vrela zmeda,
Razločno clo mu pela je beseda.
Ga ni volká, zverjaka ni, ne bika,
Njegovemu da rjul bi slični bas,
Eopot in hrup, še toliko veliká.
Oslabita le malo taki glas;
Velevši trop naprej da se pomika,
Da borbe, al premirja da je čas,
Mu je iz ust gromelo — pa počasno -
Da zadni mož razumil ga je lasno.
Nenehama je zvesto bil tik mene,
So rekli mu desnica mojih rok,
Pa tisti krát ni cenil šeg nobene,
Nagon mu bil je le nasprotnih stok,
Pogina rop je, kjer in kar zadene,
Ni gledal žen, ne sivca, ne otrok,
328
Se v djanju je zavzetim pričam zdelo,
Občutje vse da v njemu je zavrelo.
Primerlej tak opombo mu je zbudil,
Trinožkih del, kim grád je bil izvír,
Osvete duh pa pihati ni mudil
Žrjavice, mu tleče v srcu zmir,
Kdo bi tedaj se strašni kázni čudil,
Ki prišla je čez gnezdo greha v dir,
Ko žar in plam sta vogle vse objela,
S tem zadni up tatárski šili vzela?
Vasili strog, osorn, skôr tik požara,
Vertívši meč raván je kviško stal,
Gledaje v čad in silno vitje para,
Kot ognju da úkaze bi dajal:
Nej žarkoma nad njim pregrehe kára,
Ki mir povsod je hladnoma razdjal,
Razruši nej posledne clo do dlake,
Do zadnih pik, spomín na te divjake!
Popaljeno je v malo čaša bilo,
Ostalo je zidovje golo le,
Pa vrelce v njem solzice je točilo,
Ko prej poznej današnega do dne,
Opomni da prigodbe nas nemilo —
Ki jasniši pravlica j o pové —
Marijine, trpežnice nekrive,
Brez madeža pobožno čisté dive.
Tak steklo je početje dneva tega,
Zadostjena sta bila ljud in car,
Samotež le, obupno krogom bega
Po pustinah razdjan plašun Tatár,
In tudi tam ne jenja ga zadrega,
V izidu je njegova bila kar,
Nevihta tak dovŕšená, končana,
In plačan dolg je rodu Tamerlana.
Samojlovič potem očí zatisne.
Slove sno bil je v zemljo zakopan,
In slávna sreča meni zdaj zablisne,
Na njega mesto bil sem splohno zvan,
Občinske želje, ustnoklicne, pisne,
Obrnjene so vse na mojo strán.
To vidši car — kaj bilo je storiti?
Had al nerád je moral dovoliti,
329
Tak je bedak, ki mislil je izredno,
V poginu môni speljati srd in črt,
Me vreci smet v obupanje posledno,
V sramoto, muko, taro, vidno sinrt,
Pokazal pot mi na prestol nevedno,
Iz resja djal me na cveteči vrt.
Nikdar tedaj obupati na sveti,
Vsi znajo se spolniti nam obeti!
Opravki šli so gladko, vse po volji,
Je vládala ljubezen, ne úkaz,
Však cenil se občinstva toľjko bolji,
Kar urniše dopolnil je oglas,
Jaz trudil se, in zmiraj prej ko moli,
Kazjasniti potrebnému obraz,
TJkrajni res tedaj se je godilo,
O vladi kot Saturnovi je bilo.
Nastopi kreš; Jovana svetek znani,
V TJkrajni pa posebno praznovan,
Moj god je to, tedaj pri meni zbrani
So bili vsi činovniki ta dan,
Voditelji, glavarji, kapitáni,
Veljakov kar le ima jih ta strán,
Veseli smo, pogumno vneti bili,
Bokalov več ko vada je spraznili.
Na vse platí se suče govorenje,
O dirku bil je mojemu spomin,
Izusti však po svojem vidu zdenje,
Pristavší, da še ni dovršen čin,
Nazadne pak je bilo občno mnenje,
Da ravno vdarla ura je vrnin,
Le rečem naj, Ukrajne vsi sinovi,
Tak peš ko jež, so v sledbo mi gotovi.
Jim rečem jaz: Prijatli, vsem je znano,
Da prišel sem nerád in kako k vam,
Prospešno scer je bilo vse speljano;
Pa velik dolg poplačati imam,
Do dobe te mi bilo ni še dano,
Pobotati s tiranom strah in sram.
Sedaj je čas vrniti vse prejeto,
Da pomni rod kozakovo osveto.
Tak bo od nas potomstvo govorilo,
Se veselil nad nami vnuka vnuk,
Ker zmaganje nam ni najvišji bilo;
330
Pravica vsem! nam bil je gesla zvuk;
Po celému bo svetu se glasilo,
Iz našili ust da prišel je ta uk,
Ki ueki dan donil iz Petrograda,
Od Kjahte bo do juga in zapadá.
Pridružite izvrstne si junake,
Ki srca jim dviguje živ poguni,
Ki so domá nevolje prosti vsake,
Da v trudu ne omaga moč in um,
Nam manjkalo ne bo skrbí in tlake,
Ker te rečí ne spelje prazni šum;
Pet tisoč dvakrát bodi nam opora,
Danstedni dan zediniti nas mora.
Dovŕšim tak. Molčé se vse razide,
Pozná se pa, da v žilah jim kipí,
In komaj jutro drugo, tretje pride,
Ukrajna že se tábor bojni zdi.
Junaštva več in zmiraj več se snide,
„Pravica vsem!" — na vseh stranéh doní.
Si zberem, ki so se potrební zdeli,
In skokoma na Poljsko smo hrumeli.
Močí so mi napete dvojno bile,
Boril bi bil z Evropo se tačas ,
Iz jekla zdele kite se in žile,
Pogum osrčja diamantni pas,
Očesa blisk, naročje slika sile,
Pomnožen tak navadni grla glas,
Da hujši je gromela mi beseda,
Ko divji tul uralskega medveda.
Na Poljski smo. — Svobode májka sladká,
Poljubim, glej! o tvoji nogi prah,
Istor'ja scer ni tekla ti pregladka,
Ostal ti ni neznan izdajstva strah,
Pa svetu si veliká bila pratka,
Od tebe je učil se Dunaj plah,
Sobjeski dal izgledbe mu je také,
Razpihnul da je vse potem divjake.
Na Poljski smo; še ne pri gnezdu vraga,
Pa gledalo bo kmalo ga okó,
Na desni tam sta Varšava in Praga,
Dereče Visle čujem tú vodó,
Polagoma se širi cvetna draga,
Že pred menoj blešobe grada so,
331
Pa živega se nič ni oglasilo,
Ko kaprovec je zginulo vse bilo.
Mi krog in krog obdaino gnezdo zmaja,
Prístave, hlevi s plameňom goré,
Podrta kmalo prvá je ograja,
Zasuto je zunajno rovje že,
Šum bolj in bolj, in kujši íirup ustaja,
Na vseh stranéh žigala v grád lete,
Na slemenu zagledam petelina,
In hipoma — ogniše je grašina!
Prevzetni grád! iz tebe so letele
Na vse platí po Poljski iskre tar,
Zavicla srd, sovraštva britke strele,
Napake gnus, pregrehe strah in kvár,
Ni čuda, da naposled so unele
Netila se v današni tvoj sopar,
Da steče uk nekdajnega pisarja:
Ki seje pih, bo grozo žel viharja!
Od plameňa so stavbe vse objete,
Na vseh stranéh razpada barvan zid,
Švigavne bakle kviško so razpete,
Visoko kar doseže bistri vid.
Ko dež cedí se v sliki žarne drete
Raztopljen svine iz krova zidnih rid:
Te solze so zatrtim révam stekle,
Veruj, trinog! te čutno bodo pekle!
Ko so mi smrt sramotno prisodili,
Nadjavši se, da gladko teklo bo,
V gotov pogin divjaku me zročili,
Mladenče šibko, zvezano, goló;
Se vé takrat jim niso v mislih bili
Izidi tak okrutni, tako zlo,
Ker konja bo in krepke povezala
Ukrajne moč jim pično plačevala.
Tak' poravna na svetu vse človeško
Naklombe tek in premagljivi čas,
Zaúp tedaj na vladanje nebeško ,
Ostani ti pogum osrčja pas;
Scer čakanje ne bodi ti pretežko,
Ne bodi gluh za pravé ure glas,
Ko ta ti bo osvete ura bila,
Nikaka moč ne bo se te vbranila.
332
Speljano je , dovŕšená je delo ,
Zasuti so okopi krog in krog,
Stolpovje, ki za večno je slovelo,
Razrušeno na tieh od glav do nog,
Uglajeno zidovje krásno celo,
Razdjal je vse do jedra plameň strog.
Današni dan ne sanja živa glava,
Da nekdaj tam gromela je trdnjava.
Tak lahko noč, tovarši milo dragi!
In jutro, upam, pojdemo naprej. —
Se Hetman prostre v postelji tej blagi,
Čeravno le iz listja, sladki zdej,
Ker teh rečí ne ceni on po vagi,
Mu príde drem objame ga torej,
Naj bodo le za streho mu nebesá,
Se vleže in — zaprte so očesa.
In kralj molčí? Ne razodene mnenja?
Za taki špeh mu ni pohvale dal?
Razjasniti si jedro njega zdenja
Je prašanje in trud zastonj bi djal,
Ker celo uro, ves čas govorenja
Je slávni mož na tihem sladko spal.
Bog daj! da bi čitavcu se ne bila
Pravlice te enaka prigodila.
333
i\ekoliko Chamissovih ,
iz nemškiga jezika poslovenjenih.
Lieder sind wir und Romanzen,
Nur vom luftig leichtem Schlag,
Die man singen oder tanzen,
Pfeifen oder klimpern mag.
Doch vielleicht, wer stillem Deuten
Nachzugehen sich bemiiht,
Ahnt in einzelnen Gestaltungen
Grôsseren Gedichts Entfaltungen,
Und als Einheit im Zerstreuten
Unsres Dichters ganz Gemiith.
Slabá kupčija.
Nek bogat po južni vstane,
V gaju bližnim se sprehaja,
Iz germovja drugi plané,
Clo nevkrotno mu nagaja;
Z desno v aržet hlastne burno,
Bogatinu vmeri urno
Ravno v serce samokres.
Svetjem, braté, tiho, mutno!
Kar poteče tu med nama,
Drugim nemá biti čutno,
Je dovorj de veva sama.
Tisto uro koj mi dajte!
Ne zastonj, jo plačam, znajte,
Reparje naštejem tri.
Rad iz serca! — Nikdar pravo
V cerkvi ura ni kázala,
Naš zvonár si lomi glavo,
Pa do zdaj je spodletala.
Dnešni dan, se ve, je sila
Znati kaj je ura bila,
čast Bogú, zdaj vedel bom.
Ďalej mislim, vam ni treba,
Kar se vam na perstih sveti,
334
Noja hišna, kras — oseba!
Teh želí igrač imeti;
Kúpim rad lete obokce —
Clo iz také nježne rokce —
Vam naštejem druge tri.
Rad iz serca! — Čas prihodni,
Ako Bog da, se povernem,
Umni ste in blagorodni,
Takim herbta ne obernem ;
Vam očitno v hipu skažem,
De hvaležnosti ne lažem,
Kar želite vam prodam.
Glej ! ta perstan slike blage ,
Le svinčen in malo vreden,
Tode — dar je moje drage, — ,
Ah, je vmerla, še sim beden!
Drujmu ne, če svet ponudi
Vi, ak, želja se vam zbudi,
Dajte zlatov le devet.
Serčno rad! — Ho, bo! kaj vidím?
Krásna mošnja, clo sviláta!
De te ljubim, se ne stidim,
Samokres za polno zlata!
Delce mojstra verste nove,
Rešetar, bi djal, se zove,
Mošnjo sem — in na-te ga!
Rad, o rad! — — Pa zdaj gerdoba!
Je na mene prišla versta,
Verni vse, ti pusta zloba,
Kar si zvil iz rok in persta
Z ropotanjem ljuto smelim,
Vse nazaj, če ne, te vstrelim,
Kakor mačka, kakor psa!
Daj! zakriví člence kazno!
Kos bi bili me vhromiti,
Škoda de — je cevce prazno;
Tak ne morem vas hvaliti,
To vam kvári urna slavo,
Sklenjen kup imá veljavo,
To v spomín, in lahko noč!
Zasmehvaje ga očito,
Dolgonog, s koraki prostim,
335
Z robo v žepu pridobito,
Zgine ta v germovju gostim.
Zgodbo pusto im prevdarja,
Suče v rokah rešetarja,
In ostane kar je bil.
Pravi brivec.
Ak irnam ko Filister term
Si brado clo obriti,
Mi v mora prej ta gosti germ
Še šal dovolj zbuditi,
Serdit, razkačen kakor sim,
Nej moje jeze žarni dim
Brijačam da derhteti.
Holá oštir! Nej konj naprej,
Nej h kermi v stajo ide!
Al so brijači v luknji tej?
Nej koj mi pravi príde!
Iz gojzda v gojzd — prokleti kot!
Se semtertje preganjam not,
Pa praviga ne nájdem.
Si ti stergon? — Le sem! opaz!
Opraskaj mi to lice,
Serbljiv ko tur je moj obraz,
Tu trikrát štir petice ;
Pa vedi, ako gladko ne
Poteče, kri pokaže se,
Te z mečem kar prebodem.
Železo merzlo, špičasto,
Grozí na mizi silno,
In tega tik, preblizo clo,
Divjak sedí ozbilno ,
Oblečen černo krog in krog,
Ponočnica od zgor do nog
Je polna černih čopov.
Zatrese mojstra merzlica,
Ko vidi tam — medveda,
Na mizi zlat ne mika ga,
On le železo gleda;
Popade hitro durni roč,
336
Ko zaje iz germa puhne proČ,
In pošle pomagača.
Petic ti plačam trikrát štir,
Obriješ ak me čisto,
Porinem pa ti v grad rapir,
Če raniš kožo isto.
Brijač pa misii: Treši grom!
Pečal z dŕvjakam se ne bom,
Zbeží, — učenca pošle.
Si pravi ti? al tvegal boš?
Haló! začniva dero,
Tu je denár, in tam je nož,
Oboje je na zbero.
Če všipneš me, al raniš clo,
To tvoja zadná ura bo,
In pervi ti ne bodeš.
Mladenč pogleda lep denár,
Odločno tujcu reče:
Le stalno, mimo, tiho kar,
Sim porok, dobro steče!
Openjena je brada vsa,
On brije, suče, gladi ga — ,
Bog z vami, kone je dela.
Nu, vzemi dnar, pritlični škrát,
Želím ti mnogo teka!
Nobeniga ni mikal zlat,
Ti bil si kos, ti skreka!
Se nisi bal, te strah ni zvil,
Pa ako bi me ranil bil,
Prederl bi bil moj meč te.
Gospod, ni bilo ravno tak!
Sim deržal vas za gerlo,
Ak vidil bil bi mali znak,
De se je kaj oderlo,
Ne bil bi vam odloga dal,
Pripravljen zmir sim pazno stal,
Goltanec vam predreti.
Aj, aj! — tak, tak! — In bolj in več
Gospoda strah obide,
Je kmalo bied, in spet rudeč,
Vsih sort mu barva pride:
„Presneta stvar! Je nová ta!
337
Le čast Bogú, de tak je šla,
Pa je ne bom pozabil".
Sodba Šemjakova.
Ruska pravlica.
Pomagaj brat, preljubi brat,
Ubogimu poniozi,
Otajaj se, ti si bogat,
Kurjave de navozí; —
Posodi konja mi za dnes,
De grem po derva v blizni les,
Ker zima je okrutna!
Te sila vnudi, de si jel
Premikati berbralo,
Kdor je beračiti začel,
Ne jenja ga prekmalo.
No, uzmi ga! in beži proč,
Pa pomni, poterdim na moč,
Poslednikrat je danas.
Pomagaj brat, preljubi brat,
Ubogimu pomozi,
Otajaj se, ti si bogat,
Kurjave de navozi;
Komat za konja dal mi boš,
Previdni, verli, modri mož,
Kaj ne, de daš komat mi?
Izvodil ti bi, srama prost,
Od ognja clo mi lonec;
Ti konja imaš, je zadost,
In pika, — punktum, konec.
Kaj čakáš? — Proč poberi se,
Mi ne dobiš komata ne,
To zadná je beseda!
Pa ker mu ni komata dal,
Bo múka konju veci,
Kurjavo, kar jo je nabral,
Bo moral z repám vleči.
„S tem voz je poln, še toti čok, —
Zdaj sivko, hí! le urno v skok,
Poslednikrat je danas."
Koieikijwe dela. 22
338
Zdaj ko pripelje voz domu,
Práv blizo svoje koče,
Nezgoda ga zadene tu,
Na tla mu konj zropoče.
Clo nepreviden bil je pad,
Privezan kropko konj od zad,
In tak — si rep izdere.
Tu, braté, konj a pripeljam!
Zahvale vnet sim pravé,
Ne pregleduj ga tu in tam,
Vse ude ima zdravé;
Je čeden, čist, rejen in lep,
Ne manjka nič; — le samo rep,
Le rep — se mu je zmuznul.
Ne vganja sala se z menoj,
Na to un jezno reče,
Ak mi ne plačaš konja koj,
Ti klaverno poteče.
Zagodel bo ti drugi glas
Šemjaka na sodivni bas,
Le z mano pred sodnika.
Ubozimu, ki sliši to,
Prijetna ni ta cesta,
Pa ker mu vse naskriž je šlo,
Se vpoti z njim, in gresta.
Pospešita naprej, naprej
Do kerčme; ravno čas je zdej,
Ko vse hití k obedu.
Bogatimu nanosi se,
Kar drago je in sladno,
Z njim jé oštir kot šega je,
Ubogi zeha gladno;
Se vleže na visoko klop,
De glad prespí, za želje top,
Ker nemá v žepu evenka.
Pa glad, se ve, je siten gost,
Senj muhe včasih snuje,
Mirú ne da prisiljen post,
Mermrati tud ju čuje ;
Popravlja tu in tam berlog,
Nevkretno se vertí okrog,
Nakrat — zvalí se v zibel.
339
Moj sin, moj sin! zadušen je,
Ti kriv si tega vmora,
Si stlačil ga, — razumi se,
Kolo ti bo pokora;
Zagodel bo ti drugi glas
Šemjaka na sodivni bas,
Le z mano pred sodnika.
Na sodbo grejo vsi trijé,
Ubogmu stopi kisli,
Pod kapo sanje se verte,
Na vislice le misii;
Tak dojdejo na most visok,
Namenjen on že v zadni skok,
Se zverne v smert iz mosta.
Siv mož pod mostam pelje se,
In glej, na njega plané,
S težkoto trupla koj ga stre,
Brez kvara sam ostane. —
Je vboj, je vmor! in ti si kriv,
Moj oče, oj ! on več ni živ ;
Le z mano pred sodnika.
Vsi štirje spejo k sodbi zdaj:
Grozí mi vedno tujši,
De vmreti čem, al hasni kaj?
Na hudo príde hujši.
Čez konjski rep dva mertva clo,
Pa če sim zrel za vislico,
Se hočem prej mašvati.
Ta v ruto kameň bom zavil,
In ak nasprot mi sodi,
Mu v glavo bom ga pično vlil,
Plačilo to mu bodi;
Okrogliga v tim žepu ni,
Ak móram dati kri za kri,
Tud kri za kri si vzamem.
Na sodnim stolu ziblje se
Šemjaka, pravde v glavi,
Razgreta družba not prispe,
Se v red pred njim postaví;
Ubogi — v sercu gnjev in serd —
Se vstopi zad, nevolje terd
Molí na kviško kepo.
22
340
Prične zatožbo bogatin,
Po redu vse razloži:
Izderl je konju rep, capín,
Na vračbo se zatoži
Ubogi tik za njim stojí,
V lučaj gotov svoj čok molí,
Togotno sodcu žuga.
Pravica slepá je, se ve —
Šemjaka oblo ceni:
V ti kepci rublov sto bo že,
Je práv, so dobri, meni.
Po pravdi sodba steče zdaj:
„Ta konj ne vzame se nazaj,
Dokler mu rep ne zrase."
Oštir oglasi se potem,
Razloži svoje štete:
Presodi, de pravico zvem,
Koj plačal bo za dete?
Ubogi tik za njim stojí,
V lučaj gotov svoj čop derží,
In sodcu žuga smelo.
Pravica slepá je, se ve,
Šemjaka vidi kepo:
Ahá, še sto! bo že, bo že!
Dnes teče služba lepo:
„Nej ženo tvojo vzame si,
Enako dete z njo zredí,
Ti škodo tak poverne."
Prične naposled sivca sin
Dolžiti ga umora:
Očeta stlačil je zločin,
Kaj bo o tem pokora?
Kazaje v rúti svoj základ
Stojí ubog toživcu zad
Grozeč ko prej nasproti.
Pravica slepá je, se ve;
Pa vidi čop Šemjaka:
Aj, božji dar! to krásno gré,
Spet novih sto me čaká:
„Podajta se, ti zgor na most,
On spodej sam, obrambe prost,
Ti skočiš in ga zmaneš."
341
Za rana zjutraj drugi dan
Po konja vbogi príde:
„Je Salomon ko modrí znan,
Šemjaka z njim se snide.
Obišem te, mi konja daj,
Pripeljal bom ti ga nazaj,
De le repak mu zrase.
Pozabimo, ni bilo práv,
Se pravdati za žimo.
Je še močán, dovolj je zdrav,
To reč na strán pustimo.
Prijatelstva v spomin ti dam
To lepo kozo s kozličkam,
In desetero rublov.
K oštirju se podá potem:
Ti sodbe veš nameno,
Odlašati pokor ne smem,
Primahal sim po ženo;
Ko prídem z njo na lastni dom,
Zapoved pično speljal bom,
Se ve de brez prevdarka.
Prijatel čuj! ni sila ne,
Otroci so le briga,
Bo bolji, ker to mertvo je,
Posojenca de ni ga;
Teleta s kravo, v mira znám,
Kobilo to poverh ti dam,
In rublov sto naštejem.
Do siná pridši mu pové:
Pripravlj en sim umreti,
Pretental sodbo ti si že,
Bi bilo čas pričeti;
Na kviško, daj! je delječ tok,
Je meni srečno šlo od rok
Bo steklo tudi tebi.
Se pot mi nepotrebná zdi,
In malo mi dopade,
Spravljiv ko ja si tudi ti,
To spravo mirno dade.
Glej, konja krasniga imam,
In clo zastonj ga v dar ti dam,
Po verh še tri sto rublov.
342
Živino ko je v stajo del,
Nakladel je obilno,
Denarje ravno šteti jel,
Hlapčon, priteče silno:
Kar kázal* si, le berž mi daj,
Ja móram urno v grád nazaj,
Naštej mi tri sto rublov!
Kaj? tri sto rublov! hm, kuku!
Ne da se to sejati!
Ta kameň le sim kázal mu,
Čem ti v spomín ga dati.
Kotil sim se in to strašnó,
Ak sodba mi protivná bo,
S tim kamnam de ga vbijem.
Ta kameň pošle ti, gospod!
In zraven je izrekel:
Ak bil bi sodil mu nasprot,
Te v smert bi s tem bil spekel.
Šemjaka kihne, herkne zlo:
Čast Bogu, de je tako šlo,
Ne hujši sláva Bogu!
Zvezdni vtrinki.
Če kdo na pót iz doma gre,
Se ve, ga ni domá,
Ko v zimi vetri zlo verše
Slovo merčes nam da.
Mlad hlapček, dokler sam je bil,
Je grozno bil ji všeč,
Pa grajski lovec osvojil
Námah je miglej sreč.
Potem naletnik uzme koj,
Ko pride, tico v last;
Ni čuda, de soditel moj
Doseže tudi čast.
Pa dojde v selo lep husár,
Je vneta zanj nahip:
„Kar bilo je, mi več ni mar,
Ta mojih želj je kip! u
Je kip ? Je vse obris enak
Sosebne sorte ti?
S to jopico naskriž siksak,
343
In strašnim berkamí?
Ta zvezda hipno vterne se,
Tak zgine z upam svit,
Prej ko razciini radost, je
Z obupam plod pokrit.
Privihra zime srepi mraz,
Spasitelja želiš,
Ti voši srečo však iz nas,
Supruga ne dobíš.
Tak obsediš — zberanja v sled,
Pa k sreči sama ne;
Divie postarnih brojni red
Cvetnejši však dan je.
Strie Anzelmo.
I.
Bil čaranja um je v Toledi cveteč ,
Drugot ko na zemlji ni bilo ga več;
Slovíl je v okrogu učeň modrijan,
Ki bil pod imenam — „Iglano" — je znan.
V muzeju nekdaj med orodjem sedí,
Prevdarja pazljivo natvorne močí,
Približa pohlevno duhoven se prost,
Anzelmo, mu stričnik, pa malokdaj gost.
Anzelmo! moj striček! kak čudno, aj, aj
Kaj nek vas prišili do mene nazaj ?
ískali sicer ste — le v gostim si cest,
Opomnula redko je žlahto vam vest.
Nikar po nedolžnim me kriviti , strie ,
Ne zabite v sodbi o meni pravic;
Le spoštovanje deržalo do zdaj
Od zvezde tak svitle je mene nazaj.
V tim sercu veselja je vriskalo vse,
Ko sláva se vaša razlegala je,
Soglasno sim ukal z drugimi vred:
On celimu svetu je bister izgled.
Vsa Španija vpije, Evropa kričí:
Enakiga bilo na svetu še ni,
344
čarovnik mogočen, premoder o teni,
Tak on ukazuje zarotenju vsem.
Je skrivnih kreposti in znanja základ,
Po tému do verha, po unih ne zad,
Tak dike koreň je, veljave dokaz,
In čednosti vsake na zemlji obraz.
Pa nekdo — je ternu govoril nasprot,
Možá, ki deržava ga slávi povsot,
Je britko on grajal, in ravno to je,
Kar vedno me v sercu do živiga žge.
Je rekel: Pa kdo mi razjasni oblak,
Če vaš čudodelnik je v istini tak,
Zakaj ne pomogne Anzelmu nikir,
Svôm verlimu stricu? ta v revah je zmir.
Kaj rekli pa vi ste, če prašati smem,
Na tožbo strupeno, na ojster problém?
Obnašanje vaše de bo mi razgled,
Ste stali mi v brán, ko je grajal izmet?
Kje bilo mogoče je? Tužno sim stal,
Navodbo prilično toživcu dajal,
Do gerla závit razcunjen v ovoj,
Priloží v dokaz de „ad aktá" me koj.
Vas prašam, le malo precenite me,
Če v grobu že sličen mi vidil se je
Raztergan berač? popravite sram!
Vas tudi zadene, tak rekli so tam.
Prebendo za mene ! škofijski klobúk !
Pomozi hudič vam, peklenski al čuk,
Se vama zapíšem obema od zdaj
S telesám in dušo na vekomaj.
Polagoma, striček ! počas ! — Vam povem,
Kar znám je od Boga, zanesti se smem,
Od Boga, razumite! on mi je dal,
S hudičam i vražmi se nisim pečal.
Od Boga, se ve de! — sim djal se mi zdi!
Le glad iz trebuha narobe kriči.
Pomozite k cvenku mi z Bogam petic,
In štejte na mene v potrebi, moj strie!
345
Mi boste hvaležni ostali potem?
Le jasno iz germa, de istino zrem!
Mi boste pomogli , operli me saj ,
Ak prosil za siná bi lastniga kaj?
Hvaležen, se ve de! hinavšine prost!
Hvaležnost je ravno moja krepost.
Zna biti edina, ki clo se ji vdam,
In s ktero po celi pravici baham.
So rekli o meni vam uno in to,
Tožili pregreh in napake me zlo,
Černili od zadej, od spredej so me,
Znabiti velikrat brez uzroka ne.
Vem, zlo sim zabredel, ne bodem tajil,
Sim dobro zamujal, se v grehu vertil,
Mnogtere gerdobe bil plodni izvir,
Nehvale pa grešne sim varval se zmir.
Hvaležnost, kreposti ti sleherne skit,
Ti rajská mi slast, nebeški mi svit!
Kak sim si do živiga vtisnul te v kri,
Nenehama k tebi obracal očí!
In verli, izverstni, ta krásni vaš sin,
Kak ljubim ga strička iz serca globin!
Hvaležnost poslada življenja mi je,
De mogel le koj bi to spričati vse!
Po malim, počasno! sva daljno še proč,
Zdaj spomnim na drugo se mimo gredoč,
Tu bliža se Marta, me prašala bo,
Al menim de bova večerjala zlo.
No, kuharca Marta! pripravite se,
Poslužiti gosta, prijatel kaj ne?
Dva piška imate, na raženj obá
Nabodla le boste, ak rekel bom da.
Zdaj uzmite rahloma čutaro tam,
Kozarec pa bližej primaknite k nam,
In žlahniga vinea nalite iz viš,
De bolj se razpeni nekoljko naskriž.
Vi, striček, polagoma stopite pak
V okroglej pri meni na vglajeni tlak,
346
Pešeno to uro deržite na moč,
In glejte pazljivo na pesek tekoč.
Le skusba je vse to, pa mislim de v prid,
Vam znan je začetek, ja vidim izid: —
„Sic hocus pocus bracádabrá!
Sva tukej, mi mislite v čaru de sva."
Šeptala ta reč mu iz ust je ko sanj ,
Gledaje ga stermo v tem — dihnul je nanj,
Vse zgine Anzelmu, vid, sluh, in otip,
Je stal ko na stolpu iz škajole kip.
n.
Poslanci so došli: Anzelmo začuj!
Ti škof si izvoljen, se sreče raduj,
Govori vladika! Veselja al mah
Ne zmane te v pleve, ne treši te v prah?
Lupine te stergane buti na strán,
Za gizdo ti niso, zasrambi ne v brán,
Prebleka le svilnata, dragi škerlat,
Ti kinči prihodnič osebo in grád.
Na vrat pa obesi blešeči ta kerst,
Demantni obroček natakni na perst ;
Doveršen, Anzelmo, obleci ornát,
Pokaži se nam ko ponosni prelát!
In glej, ko poslopja privajen je bil,
Se dom tak prijazno okrog je blešil,
On svitlo v naslombo ob oknu se vpre,
In tehta okrožje, kaj vredno de je.
Skôr bil bi gredoče zaklical na glas:
Derhal ti nevkretna! ozrí se na nas,
Anzelmu poslopje to kak se mu vda?
Kdo meni priličniga tiča pozná?
Pa zdaj preveliko se zdi mu na mah,
Je bilo samote v samoti ga strah;
Naenkrat je prišla sestrična za njim,
Ki znana v Toledi že bila je vsim.
Prevzetna, vtisljiva, ošabna ta stvar,
Sestričnam te sorte to splošni je dar,
347
Oblači se v svilo, dragosti le jé,
Koravd ji je treba, zlatnine, se vé.
Vladárstvo škofije, razumi se to,
Izklučno je v njenih ročicah bilo,
Sijalo je sonce , in dež se je vlil ,
Kot njeni petelin obernjen je bil.
Pa bolj ko kujavno se suče ta smet,
Od ure do ure bolj zanjo je vnet,
In tako zgodí se, de zabi ves mar,
Se dane obljube ne spomni nikdar.
Šedé pri večerji nekada vesel
Je verlo obirati ravno začel,
Na enkrat se vráta dvorane odpró,
Pozabljen Iglano se bliža mu zlo:
Bog z vami, moj striček, me práv veselí,
De vaša se sreča tak lepo vertí,
Zadostenje moje doveršeno je,
Ak le zadovoljni z okoljšino ste.
Okrogla je sreča, gre včasih nazaj,
Tak mene zadela potreba je zdaj ;
Govoril o sinú sim nekaj tačas,
Preskerbite ga in pobot bo za nas.
Prebendica mala, vi spomnite se,
Jo ravno previditi sila vam je,
Za siná bi vgodna mi zdela se res,
Če ni kaj overe al uzroka vmes.
Prepozno! zaverne sestrična nakrat,
Obljubljena že je, dobí j o moj brat;
Le cenite sami, se lanko spozná,
Njegova pravica čez druge veljá.
Zna biti poznejši — prihodnič — nekdaj,
Bo našlo za vašiga siná se kaj;
Nej čaká! smo uzrok, smo krivi le mi,
De vsakimu v kótu previdenja ni?
Nej čaká! povzame besediti on,
Vladíka mogočni, in spelje sermon;
Brat njeni, moj stričnik, ostane pri tem,
Kar ona je rekla, enako povem.
348
Škofija ni carstvo, presodi to však,
Po stisku, po truchí poslednim enak,
Mejnikov, pregrad mi je polno okrog,
Prosivcov, beračev in drugih nadlog.
Ostane mi listje, za druge je sad,
Postreči ne da se od spred in od zad,
Ne vsakimu dati kar tuhta gredoč,
Mordé kardinalam to v Rimu je moč.
Da, strie, kardinála ak bili bi me
Naredli, in slično če bilo bi vse
Tim žlahnimu sercu in volenju tim,
Pomagal bi bil, vam obljubil kot sim.
Iglano mu reče pokojno na to:
Razumim do pike kaj vaše je zlo,
Višejši stopalo, klobuček rudéč!
Kaj ne, to bi bilo biškupiču všeč?
Anzelmo, kim rudo obraz zableší,
Izusti: Je istina, kdo to tají,
In ako pričarate tega mi še,
Nedvomno, gotovo, prisežem de de —
Iglano besedo preseká mu tu:
Rotenja ni treba, prisega čemú?
Vam dojdi po željah rudeči klobúk,
Za vas bo dobiček, za mene le uk.
Razprostre tri perste, žugaje mu skôr,
Jih suče v okrogu in doli in gor:
„Sic hocus in poeus pa Šibolét,
Ko tmina se zjasni, svitloba bo spet."
Anzelmo ga gleda ko panan, ko top,
Do misii posledne omame je rop,
Sam sebi se zdi clo premenjena stvar,
Iglano potihne, doveršen je čar.
m.
Od pápeža pismo! V osupnjenje vsim
Pokliče preláta mogočniga v Rim,
Med stebre cerkovne, pervotine skál,
Naslomba je vere, sloveč kardinál.
349
Dozdanjih milostnikov ínlajši pajdaš ,
Ti v djanju verteti izverstno se znáš!
Od zgorej ne mami te milosti blesk,
Zunajni ne vstraši viharja te tresk!
Sebično korači, po slávi hlepeč,
Od klanca do klanca pot vozko sterniee,
In tak se mu doba veselo vertí,
De nikdar Iglanota spomnul se ni.
Enkrat ker ob oknu zanikerno kar
On gledal je v sonca zapadniga žar,
Zlovoľjen, raztresen, zamišljen je bil,
Tak pred-se v oblake očesa vertil.
Stopinje nenadoma glasijo se,
Stebrovje v somraku na vhodu je še,
On gleda pazljivo pobarvan na tlak,
Iglano nastopi ko zgine somrak.
In ker ga zagleda na pragu že vrat,
Zbudí mu zaup se in groza nakrat,
Skôr trese se, misii: Ta príde mi vprek!
Ki moje prigodbe úraduje tek.
Primerljej ko čudni prevdari na máh
Se bliža mu naglo zatíraje strah,
Pozdravi prijazno, se zlo veselí,
Ter krilatih tako besed govorí:
Ti dojdeš — na siná opomniti me,
Spodbadati, striček, moj ljubi, kaj ne?
Pa tega ni treba, je jasná ta stvar,
Ja svoje obljube ne zabim nikdar!
Kar meni je dano, le vi ste izvir,
Od vas je imetje, pospešenje, mir,
Vsim svetu oznanim izrekši na glas,
Zaúpanja kako de nimate v nas?
Za mojo ti srečo živahno si vnet,
Od tvoje Ijubezni previdno objet
Sim dnevno po tebi darove prejel,
Le eno, moj striček, si slabo zadel.
Si mislil me djati visoki na kraj,
V izgled za príhodné, in blagor za zdaj,
350
Pa kardinál! — iiaímek je kras,
Pomemba le votla, — „rob" istine glas,
O sladki mi braté, de vedel bi ti,
Ta jarem okrutni kak on me tiší!
Je vse hudobija, zavid le divjá,
Hinavstvo, zvijača le v Rimu veljá.
Obeta bogastvo, in polno je rev,
Na klic pomaganja je votel odmev,
Kovarstva domovje, vertavka zvijač,
Jegulje pokaže, navleče ti kač.
Krivica, ki paži sebično na rop,
Poveže na pervo obilni si snop,
Zaveržene babe za greh in denár
Verte opravila pušene v nemar.
In kako ti upaš, osvileni mož,
Zeleno po meni dosegel de boš?
Prečist in preblag sim o zlobi, spoznaj,
De v taki kaluži zamogel bi kaj.
V škofiji nekdaj mi še bila je moč,
Po sóda obliki verteti obroč;
Da, selo nar manjši deržava je tak,
Pa v Rimu — že drugi je zadnim enak.
Čuj ! sveti naš oče — bolan je in star, —
Popuša opravke in dela v nemar, —
Močí so nehale ga, strašno terpí, —
On sam že končati življenje želí,
Umreti bi znal, ne tirjam, da
Bi znal, je naravno, — — zgoditi se zna,
Potem me razumi! — ne rečem nek, —
Le mislim bi znal! to života je ték!
Glej, kerčnoma sim ti kolena objel,
Doverši, te prosim, kar sam si začel,
Iz gnojnice smerdne, ki gnus mi je zgol,
Na svetiga Petra me dvigni prestol!
Potem, da! zasveti mi upani dan,
Ko vse ti povernem gotovo na dlaň,
Tvoj sin, kar ukaži! — zahvale sim strog,
Ja vem, de si — Kristus, zveličar in Bog!
351
Oj, oj! se oglasi Iglano mu v prek,
Dovoljl — in preveč ten nemarnih izrek.
V orehu pa koliko jedra bo v tem,
Ob koncu prigodbe, ja mislim, de zvem.
Vam kardinál malenkost je kar,
Vam pápež dozdeva se važniši stvar.
Poskusimo urno, poskusiva to,
Po vašimu mnenju dogodi se clo.
On dvigne desnico, grozivši mu skôr,
Jo suče po zraku in doli in gor:
„Sic hocus pa pocus in šiboletl
Ta tma ko se zjasni svitlejši bo spet!"
Ga gleda Anzelmo, in diha jedvá,
Ko kter, ki ga merzlica ljuto mektá;
Čaroba previhra ko mimo gredoč,
Anzelmo zbudí se, temotna je noč,
IV.
Odprejo se vráta, in upanje vsih,
Anzelmo, že pápež, primana iz njih;
Veselja in radosti suče se Rim,
On bil posvečen je v zadostenje vsim.
Potem iz višave za sleherno stvar
On „urbi et orbi" da blagora dar,
Visoki svetosti, se ve, de nakrat
Uklanja keršanstva čveterna se plat.
Poslanci prispejo iz daljnih stráni
Cesarjev in kraljev, veljavnih ljudí,
De trojno ovenčan vladár jim sveta
Presveto nožico poljubiti da.
Odsihmal mu svet je le vatikan,
Pustivši skerbí, opravila na strán,
Uživa življenja prijetniga svit
Prostora v tesnobi, v ki varno je skrit.
Obedi so sladki, blazina mehká,
Strežaj ko vertavka se sukati zna,
V opravkih je stregel mu zvit kardinál,
Ki gladko je brati in pisati znal.
352
Kar sitneže tiče, ljud nižji neslan,
Ki ni še verjeti clo vsake voljan,
Prašaje bi znal mu možgane pregret,
Tem daj o vratarji spodoben odvet
Poredoma sonce, navadnih razmer,
Se zjutra pokaže, se skrije zvečer,
Ob času je temno, ob času je svit,
Vse zdi kolobar se pravilno navit.
Spomlad je prijazna, o kresu je znoj,
Jeseň se pridela, po zimi je gnoj,
Ob času dežuje, ob času je sneg,
Opravi však mešec po redu svoj tek.
Zaziba presveti naš oče glavó:
„Verjel bi ne bil, — da! ne sanjal si clo,
Poprej ko dospela oblast mi je v dar,
De vladati svet tak igravna je stvar !"
Ko v sanjah prikáže se včasih obraz,
Ki dražil že dolgo terjaje ni nas,
Mu bliža se nekda, začetno le plah,
Pozabljen dobrotnik — ponočni ko strah.
Me več ne poznáte? sim žlahtnik, sim ja,
Iglano, vam strie, ki tu z vami kramljá;
Vam nisim nagajal, sim čakal do zdaj,
Al boste na mene se spomnuli kdaj.
Bledivši, zarudši, treptaje povsot,
Naš pápež terjavcu zadré se nasprot;
„Poberi se, beži, peklenska pošast!
Ja kar ne poznám te, ti vraga si last."
Iglano clo miren besedah o teh,
Še bolj se mu bliža, in ústa na smeh,
Kugaje sedaj mu, ko sičanje skôr,
Da čuti strašljivo sledeči govor:
„Hvaležnost, kreposti ti sleherni skit,
Ti rajská slast, nebeški ti svit!
Do živiga ta le je vtisnul ti v kri,
Nenehama k tebi obracal očí."
Sim dvigal, merčes te, ostudnih iz mlák,
Sad sreče dajal ti uživati však;
353
Na mojih perutah, zaslužnosti prost,
Si vihral na kviško, nič bilo ni dost.
Po meni te mitra dohitila je,
Od knežtva do knežtva prepeljal sim te,
Po meni si pápež, mogočno si stal, —
In kaj je z besedo, k' jo meni si dal?
Ko sova zatuli naš oča presvet:
Kdo sitneža spustil mi v hišo je spet?
Životarji, stráže, na noge! Mi smo
V nevarnosti, zgrabite skreko le-tó!
Ker nikdo ne dojde, Iglano naprej:
Dopolni mi, pápež, obljubo šedej,
Te v drugič, te v tretje opomnim, sim ja,
Vodila ki v rokah osode imá.
Še hujši odmeva in žvižga tičas
Serdito unetiga pápeža glas:
Zločin, hudodelnik, razkolnik, bo dar
Gotov ti, je vpaljen germade požar!
Iglano mu reče: Nu, skúsili ste!
Zapomnite dobro, kaj šega vani je, —
Však zase! Kaj meni pomagalo bi,
Podpirati stričke, izid vas učí.
Izrekši pred uniga splava ko puh,
Da z roko letečo mu krepko zaúh;
Anzelmo razloči govor še ta strog,
Potem se predrami zijaje okrog.
Iglanovi v knižnici, kakor ondaj,
Je stal, nepremenjen je celi okraj,
Raztergan, ko nekda v začetku, je bil,
Pešeno je určico v desni vertil.
In Marta nataka kozarec lepó,
Vse slično začetnimu delu je šlo,
Ko steče namenjena kaplica vsa,
Napolnjen kozarec gospodu podá.
Iglano ga sprazni, in dene ga tam*
Kjer bil je in reče: Zanvalim se vam!
Anzelmu pešenko prevzame iz rok,
Jo vtakne v polikane line obok.
Ktieikijeve dela. 2'ó
354
Zdaj sklene : Nu, Marta, en pišek je dost,
Pobožní moj striček izvolil je post,
On tak je obljubil, obljubam je zvest,
Na sanj kapitála so sanje obrest.
Tak z Bogam! Vi Marta posvetite zdaj,
Zatilnika strie de ne zlomi si saj;
Po stopnicidoli ga spremite rah,
Za njiin pa zadregnite krepko mi pah.
Pesem o ženski zvestobi.
Pospravili v pokoj merliča so dva,
Na potu tem pustím ne slično obá,
Ker stotnik je v boju slovesno končal,
In drugi , ki ta mu počitka ni dal ,
Razbojnik na vislicah visi.
Na stráži o tému, pokoja v nemar,
Prehaja se semtertje mlad suličar,
Je merzlo, vinári iz dalnih golín,
In ak mu iz vislice zgine zločin,
Bo moral za njega viseti.
Kapeli v pogrebni o stotniku tih
Žaluje supruga, in misii je zlih;
Je djala v življenju vse upanje nanj,
Zdaj hoče poginuti lakote zanj,
In s hišno — se ve de — ob enim.
Pa hišna ji reče: Me čujte, gospá,
Prisegla sim z vami , resnica je , da !
Le hvalite moža, žalujte za njim,
Priserčno bom rada soglasna o tim,
Pa lakota grozno me grudi.
Je bil — ako ravno postaren — galant,
Unet, vam udan, bolj ko iskerni fánt,
Enaciga, res je, ne najdeve spet,
Ak bi obernile kraljestev devet,
Pa lakota hujši pritíska.
Razumim, občutim, izrečem na glas, .
Je zguba veliká in grenka za vas;
Pa vi ste še mladi, še krona ste rož,
355
Na zemlji pa raste — mnogteri še inož,
In lakota skorej nie zgrudi. —
Tak hišna; pa blagorodna gospá
Odgovora v britki ji tugi ne da,
Ne toži, ne joka, z upertmi očmí
Nečutna podoba se kamnata zdi,
Pa lakota tudi j o stíska.
Od zunej vihari ostudni pih,
Stražar se prehaja merzlotah o zlih,
Hiti, de ugrel bi se, v krogu kar sme,
Izrekši preklimbe — , skôr vec ko j in vé,
Zagleda v kapelci svitlobo.
Kaj ta je svitloba? on misii in koj
Se bliža, gre notri, že zad je podvoj:
Pozdravim prekrásne ženice vas!
Kak dojde ta živa lepota do nas,
Do nas, ki smo stražniki mertvih?
Izreče. — Pa blagorodna gospá
Odgovora v britki mu tugi ne da,
Ne toži, ne joka, z upertmi očmi
Nečutna podoba kamnita se zdi ,
Ker lakota silno j o grudi.
Pa hišna izreče: Očitno to je,
Po mertvimu ternu tu žálujeve;
Zedini de v smerti nas pusti ta kraj,
Poginuti lakote mislive zdaj,
Le glad mi presitno nagaja.
In on se oglasi: Neumno je to,
Ničesar koristilo mertvim ne bo.
Ste lepe, ste mlade, milota ste zgol,
Na zemlji veselja se nájde dovolj,
In glad je, se ve de, nadloga.
Ponujati nečem, le ručati sam,
Kar zdi se storite , pa rad vama dam ;
Tu hlebec je kruha, tu nekaj klobás,
Pijače zadosti, obilno za nas,
Tud meni je lakota pusta.
Ker tako rečeno speljati začne,
In grizlej na grizlej mikavno požré,
Clo hišno svepavi pogum zapustí:
23*
356
Poglejte, poglejte, kak to mu diší,
In naju le lakota mane.
In on: Nu, tak jejte! imam za obá — ■
To trém je dovolj, še ostajati zna,
Ob enim pa pijte, to slasti je vir,
Ja kadkada samši pomeljem za štir,
To verlo za glad mi pomogne.
In hišna, sopuh ki nagaja ji v nos,
En kosček pokúsi, po ternu pa kos,
Žvekaje y obličje pogleda gospó,
Ta pak ne omeni ničesar na to,
Ker lakota silno j o grudi.
Aj, žlahtna gospina, to tečna je slast,
Ste skúsili, stradanje kaka je mast,
Kaj rajnimu môžu koristi ta reč?
Za zdaj je zadosti, bi rekla, odveč,
Ker lakota pece okrutno.
Pristopi in on: Poskusite saj!
Pa ona overne — „Prisegal" nazaj,
In vonder ne sune od sebe ga proč, —
Ter — zgrabi za kos — ugrizne na moč,
To v lakoti hipno pamaga.
Potem na kolena on pred njo zderčí:
Na zemlji vam slične lepote je ni,
Pa bodite pametni tud zanaprej,
Se spomnite name, odidem šedej,
In jutro gotovo se vernem.
Na strán zapodite živetija gnus,
Izrekši Ijubezni pritisne ji vkus,
Ter sine do vrátnic, odpré jih in ven, —
Pa hišna izdihne vsa nagnjenja plen:
O suličar bistri in mili!
Omeni pa hišna še k drugimu več:
Ak bistro pretehtam to zmedeno reč,
Ga móram hvaliti; iz pustih je zmot
Naj peljal na pravo, uglajeno pot,
Ta suličar umni in mili.
Zapečená v lice in zmešana zlo
Ničesar gospá ne izreče na to,
Solzic namakaje obilno obraz
357
Da čuti zaterto trepeči ta glas:
O suličar umni in mili!
Stražar pa pri vislici zunej stojí,
Se čudi, na stebru razbojnika ni:
Gorjé mi! večerja je zadná bila,
Zibelka bo jutro mi palčica ta,
Stražarju nesrečnimu meni!
Nazaj prihití on: o milé žene,
Kaj bo mi začeti, za glavo mi gré!
Ga prašate, on pa razloži vse skúp,
Gospó tak o ternu prešine obup,
De zdihne : O ljubček nesrečni !
Pa hišna na to: Postojte! — Postoj!
Izmaknem iz te ga nevarnosti koj;
On naju otel je, vi veste gospá,
Prevdarite urno, ne čakati zla,
O suličar mili in dragi!
So vzeli mu mertviga, — to le je vse! —
Pa drugi je tukej, — ak volja vam je,
Izročive tega mu; rajni suprug
Tim kraju prileže se bolji ko drug.
O suličar mili in dragi!
In zvedlo ne bo se, kdo paži to reč?
O mrazu pravica gre sama za peč.
Le hitro, le urno, na delo sedaj,
S koravdo de vislic previdimo kraj.
O suličar mili in dragi!
Eazkrije ko mertviga suličar,
Prestrašen in ganjen zavpije kar:
Moj stotnik! — kaj ti si? — gotovo zares!
Clo denem na vislice z vetram te v ples,
Preserčni moj svileni stotnik!
Gospá pa pristavi: Kaj čakáte nek?
Al čete overki de planejo vprek?
Le urno, le urno nevihti v okom!
Kar moč mi pripusti pomagala bom,
O suličar mili, mi dragi!
Pa on ji opomni: Ne gre, ne gre;
So manjkali roparju spredni zobé.
Berž kameň pobere gospina sirov,
358
Izbije merliču nekoljko zobov,
Priserčni ti suličar mili!
Zdaj skupno ga jaderno vlečejo von,
Pripnejo ga prosto na visle ko zvon;
Zapiha ko burja doline te vprek,
Dajejo košice satirični zvek
Ti pesmi o ženski zvestobi.
San Vito.
Po morju sim plával petero skôr let,
Berač se povernem kar bil sim popred.
Ni nade za mene, je upanje preč,
Od ure do ure nadloge je več,
Pomagati neče San Vito.
Nu, žena! sim tukej, ostanem domá.
Pa kako? Si krásno nališpana,
Vsa svila obleka je, kak jo doboš? —
To blagor je božji, preljubi mi mož,
Pomaga mi k ternu San Vito.
Domovje to naše dodelano vse,
Tak čedno, — veliko, — prostorno, — kak je?
Kdo to ti nakloni, brez mojih zaslug?
To blagor je božji, predragi suprug,
Vse skúp je naklonil San Vito.
In notri vse svitlo, vse polno omar!
Ta postlja polikana, druga vsa stvar,
In kak mi to dojde, povej mi od kod?
Vse blagor je božji, kar vidiš ondot,
Naklonil je vse — vse San Vito.
In ta fantalin, ki okoli skakljá,
Smehljaje ti ravno ročico podá,
Čigavo je dete, ak prašati smem?
Je blagor od Boga, resnično povem,
Mi dal ga je tudi San Vito.
Ne! brezdno in škrát! ta sok je preslan,
ítogati ta blagor mi pusti na strán!
San Vito al doli, San Vito al gor,
359
Ja siní — ti si — izrekel bi skôr!
Medvedu pod noge San Vito.
Ogovor verliga Britanca.
Prigodba resnična.
Ker osemkrát deset in tri je bila
Med Holandezi in Britanci vojna,
Je vsaka plat za zmag naklon prosila.
Moliti zlo je vkazala obojna,
V Holandji pa nekoliko poprej,
Potem še le otoka vláda trojna.
Tn pred oltarjem, osem dni poznej,
Nek pridigar še stariga kopita
Pobožno tak na glas je molil zdej:
Se spomnul boš mordé, gospod, kak zvita
Derhal holanška, dnes je ôsmi dan,
Te je nadlegvala, vse krog očitá.
Kot Ezava spodril je brat neslan,
Sc mislili nam blagor tvoj prevzeti,
Ak le njih kvár poprej bo tebi znan.
Pa njih zvijačam le nikar verjeti,
Vse puhlo je, prevara vse in laž,
Pobožnost njih — mehurji prenapeti.
Verjemi nam in meni nas poznáš,
S prevarami se takim ne pečamo,
Nam tlagoslov, pospeši se, cle daš,
Peklenskc pak lažnivce dregni v jamo.
Jozua.
Juhejsa! to bilo je klanje,
Ko vzeli so Gibeon ;
Pomanjkalo Judam je dneva,
Šlo sonce je ravno v zaton.
Pa Jozua soncu ukáže:
Ne gani se v zraku naprej!
To vboga, — se ve de, — priležno
Poseká premagane zdej.
Ta dan pa je tak imeniten
Ni bilo enaciga še,
360
In tudi enak de ne príde
Sim bral, to zapisano je.
Mnogteri tu misii, je krásna
Zvijača ta bila na moč,
Ki rad, če ne daljši, sej tako
Nam dolgo naklonul bi noč.
Povezati v mehe svitlobo
Želeli na svetu bi vso,
Ter trešiti v morje gerdobo,
Le de bi mogoče bilo.
O tem pa nikar tugovati,
Okrogla je zemlja, se ve,
Istoku nasproti se suče,
Tam za-te svitloba izgré.
In pesnik, to pesem ki poje,
Je tehtal Evropo in svet;
On ve, govoricam o tminah
Ni ravno po čerki verjet.
Pravdni dan na
Hvahinji.
Na Hvahinjo, oznani govorica,
Opravkam de prospeh slovesní d^
Prišla nekdaj otokov je kraljica./
Pridere skúp národa množina,
Mogočni de vladarki se priklan/a,
In kar ukáže pično de speljá./
Dvorani, pošli knežkiga nje stanja
Se trudijo speljati urno vse,/
Kar le želí, al de želi se sáéja.
Tesár med njim omenjati začizfe:
Za ladjo v delu treba nam/ je dreva,
Povej mi, kje pripravno s/ dospé?
In ona: Glejte, meni se dozdeva,
De tisto tam v ogradu rábno bo,
Uzmĺte ga, tak jenja vaia réva.
Sekira treska krepko kojma to,
Se zleče proč kar bam je ugodno,
Vlastník zvečér zagWa ropa zlo.
On bil je kmet, le maj/) mi prirodno,
Scer mož pošten, T/nut imenovan,
In dom njegov duhóvnim mesto shodno.
361
Sosede prasa: Čujte, vam je znan
Hudobnež, ki je zlobno tu razsajal?
Soseski s tem izgled je slabi dan.
Ko zve, kdo je navodbe, vkaze dajal,
In njemu, ki je reven kmečki mož.
Za herbtam tak nevredno je nagajal,
Pred sodbo gre: Sodnik, ki sodil boš!
Kar smo kristjani imamo postave,
Al ni pregnan še škrát poprešnih goš?
Orí pretehta ten rečí težave,
H kraljici pošle urno posla pak,
Pred sodbo de pokliče zvezdo sláve. —
Poslan izreče povabilo tak:
Odperte jutro bukve so sodivne,
Ti dojdi tje ko tožen drugi však!
Následní dan, ko dobe so zorivne,
Ko svit premaga, rosni mrak neha,
Razjasnijo se v delji gore divne;
Še palme verh iz morja pih mektá,
Zasvetijo se sonca žarki rani,
Okroglej cel pregledati se da.
Je skúpej vse, pozvaní ko nezvaní,
Na berdiču med njim sodnik Orí,
Odpirati ki bukve ravno kani,
Tesnoba je, nebrojno krog ljudí,
Na desni, na prestolju clo iz zlata,
Kraljica vsem je ljudstvu pred očmí.
Dvoranov tma, dovolj strežajev rata,
Pripravľjenih speljati urno vse,
Toživca še zakriva množ košatá.
Sodnik izusti: Sodba se začne,
Kdor ima kaj, nej govori in toži!
Približa se Tahut iz množice,
In tožbo tak poredoma razloži:
Je raslo drevo hiše moje tik,
Življenja de mi blagostanje množí,
Ter druzih mi nakloní blagra slik.
Z obilnim sadjem me je preskerbelo.
Tak de o njim je bil razširjen krik.
Komur bi koli se potrebno zdelo,
Od les pregleda hiše moje krog,
Kdo vidí zdaj drevo mi tam veselo?
Stermi na kviško nage strehe slog, —
Okoli sončna, jalová praznota,
Krivice znak, ki ja terpim jo vbog.
Vernivši se sinoč do svôga kóta,
In vidši mi učinjen tužni kvár,
Sprašujem kak me treši ta pomotá?
362
Zaveržene, ko malo vredna stvar,
So veje ondi semtertje ležale,
Pa zginulo je deblo bilo kar.
Besede te so slišati se dale:
Ukázala kraljica je to reč,
Nje berzne pak so čete j o speljale,
Je res al ne, al bo al ne ji všeč,
Kar rekel sim, o tem bo govorila
Kraljica sama, zvezda naših sreč.
Je prašati na pervo meni sila,
Kazaje tu ostanke mojih vej,
Krivica kar mi jih je prepustila;
Postava, zákon, — kaj veljata zdej,
Ki morala bi slabim bramba biti,
Razdjati vso poljubnost od poprej?
Se stari vrag še zmirej neče skriti,
Nam Kristus ni návod, primér, izgled,
Se ima čas krivie, kerví verniti? —
Ki vzame kruh, mu dam življenje v sled,
In ak ležím ko nekdaj oča glava
Na žertveniku muk in groze bied.
Ko vládala je Orota postava,
Je čversto še cvetela naša moč,
Prepir in boj sta bila naša sláva.
Kak bol je bil, pa lahno mem gredoč,
Veselju vse je posvečeno bilo,
V tekočo slast že novo upajoč.
Zdaj bijemo na grud z veliko silo,
Ki nam odmev le votlo prazni da,
Molivši rok na kviško rogovilo;
Ja sam sim star, potert od muk in zla,
Dvorné poprašam sodbo tu pohlevno:
Al sila nam, al pravo nam veljá? —
Na to Orí: Ta kmet, le bitje revno,
Te toži de drevo mu vzela si,
Kazaje nam mladičje golo drevno!
Kraljica mu — Je res! — odgovorí.
Al veš, on prasa, de so nam postave,
Dopuščeno de samovoljstvo ni?
Veljajo do le svete te náprave,
Priznali kim smo vladanja oblast,
Odrekši se nagombi lastne glave?
Da! — da! — pa mislim de poprešna čast,
Nekdajna moč je vladi še ostala,
De vera jim ne bo hlopivna pást.
Tu bukve so. Boš viditi nam dala,
Kje govoré kraljeve od močí,
De slediti bi lastni térmi znala? —
363
Kraljica vtihne, se v zadregi zdi;
Mošnico zlatih je prinesti rekla,
In dati jo toživnimu velí,
Pobota de krivico mnenj in jekla.
Soclnik pa reče: Ni končano s teni,
Z odškodbo le ta reč ne bo pretekla,
Je treba de dozdeve tvoje zvem.
Al krivda je, priznaj, kar si storila,
V besedi kes in žalost cle zazrem! —
In ona : Da, spoznaní ! — Sim pregrešila ! —
Solzá potok pridere ji z očeš,
In rudečica je obraz oblila.
Potení Orí: Nam je drevo le les,
Vlastník nej sam povej dostojno ceno,
In s tem doverši pravde zviti ples!
Tahut sedaj razjasni jhn nameno:
Izid siní tak ti pravdi vgodni dal,
Spoznanja mi poplačajo storjeno;
Cekinov tih, gospá, ne bom jemal,
Te roke me dostojno preživite,
Timveč ker zdaj presil ne bom se bal.
Na to Orí: Ste vidli tožbe kíte,
V nemar de kmet pustí dospeto last,
In z njo pravice v sodbi pridobite.
Tak zverha je. Skazujte Bogu čast!
Čezme.
Ti dan pomig spoštuj ob času pravim,
Mašuje se v nemar pušen sovet,
In Sultána ti tu v izgled postavím.
Je ravno sto sedaj preteklo let,
Ko psi kristjani zlo so nagajali,
Grozivši ga na dveh plateh objet.
Pomagati ministri niso znali,
Ko jim pove poslaní neki pes,
Na znanje kar vohuni so mu dali,
De v baltiškim Orlov goto v je ves,
Z barkado krog Evrope priveslati
Do Grecije; de jih prepozni kes
Moril ne bo, je treba pomagati,
Dokler je čas, dokler se vpreti da,
In pervo je, zadrego prispoznati.
Na to gospodje : Vani ne steče ta,
In zanaprej se varite z enakim
Nadlegvati lazmi nam Sultána!
364
Njih veličanstvu, in med nami vsakim,
Je znano de od tam do bregov ten
Prípravné ni vode brodovju takim.
Na to poslan — ušili skôr ga smeh: —
Se motite, poglejte zemljovide,
Razločno je do-kazano na vseh.
Iz nemškiga v atlantiško se príde,
Zapadni ob Evropi voda je,
Delivši tud Alcida skalne zide.
In uni: Vjet si! Dim je tvoje vse!
Alcid je laž, ni bilo ga, ne bo ga,
Modrost veljá, te nove kvante ne;
Svarilba le za tebe v tim je mnoga.
Se vari nas, neverní kristijan,
Z novinám proč od našiga okroga!
Tak bil je sklep. Vam pa izid je znan,
Bahanje to pri Čezmi ni veljalo,
Kjer bil ponos je v dim in prah razdjan.
In vonder bi verjeti nam se dalo,
Korist de je, v somraku dvomnim biti,
De svitlo bi prezlo v obličje žgalo,
Zatorej k nam — ni žarka pripustiti.
Pristojni križ.
Popotnik nek primaha do višave
Življenja in pregleda drugo plat,
Unkraj nadjá cveteče se dobrave.
Že truden zlo on sede v cvetje trat,
Počival rad nekoliko bi čaša,
Ugnanost koj pošili ga zaspat.
Spomin prepoln nebeških slik in krása
Se v čudnih mu dozdevah krog vertí,
Ne čuti več podsončnih rev ne glasa.
Krog sonca se mu lice božje zdi
Obnebje Boga svitle oblačila,
Tem zemlja rob, k' ozira vreden ni.
„Čuj, oče naš! ne bo mi tvoja sila,
Očitno ak razkrijem misii vse,
Zato mirú potrebniga kalila.
Naložen križ de slehernimu je,
To vem, in tud da ga nositi mora,
Le teže so napak odmerjene.
Tak je moj križ okrutna mi pokora,
Náloži mi kar zmaga moja moč,
Ta tare me ko padši name gora."
365
Končá in glej, se čuti nesen proč,
Po zraku, huj! pospešeno in burno,
S perutami nevidnim plavajoč.
Ko jenja let stojí na tleli segurno,
V prostornimu on dolu bil je sam,
Kjer silno množ zagleda križev urno.
Doní nakrat ko trombe glas od tam:
Tu muk in tug je druženih nebrojno,
Preceni jih, na zbero vse ti dam!
Sodivši on prehodí strán obojno,
Gre gor in dol, pregleda vsaki križ,
Skôr zmeša ga vreteno volje dvojno.
Pretehta vse iz delj in sred in bliž,
Ta je težák, robat je un presilno,
In tisti zlat iz tičnih soncu viš —
Čez polznost je slepiven preobilno.
Tak iše krog, — ga ni, — ga ni, — ga ni
Pristojniga volitvo to za kilno.
Obrača pridno krogoma očí,
Zastonj je vse, primerniga ne nájde,
Zamišljen tam obupno postoji.
V nevažno zdaj pogled nižavo zájde,
In vidi križ, ki všeč mu je na moč :
„Gospod, nej moj bo ta iz tote rajde!"
On gre domú, pogleda križ gredoč,
In vidi — kaj? — de bil je križec isti,
Čez kiga prej mermral je dan i noč;
Previžan je, nar bolji de je tisti.
Bolje bo, de ne.
Pred letmi je v pomorju severnim,
Stanovniki so bili še Slavjani,
Vkazaval grád mogočni kraju vsim.
Posestniku so kmetje bili znani
Z družinami in celo žlahto vred,
On bil je mlad , pa vsi mu serčno vdani.
Med njimi bil je nek pobožní kmet,
Ki starih vad je deržal se ostrogo,
Njegova hči je bila ženstva cvet,
Gospodu le dopadla je premnogo.
Ta neki dan na polju nájde jo
In za poljub, sam bivši, prosi vbogo.
Divica bila bi storila to,
Na bližnimu pa vertu je pri delí
Nje mati čula obravnavo vso,
366
In reče: Bolji bo, de ne! to vzeli
Gospodje bi zlo radi za dolžnost,
Vse krogoma bi celovati jeli.
Priduši se mladín, terdi zadost,
On hoče le na skrivnim poljubiti,
Nikomur to ne bo, ne strup, ne ost.
Pa mati misii: Mora on soditi,
Očetu gre pretehtati to reč,
Kar sodi on, to ima v zákon priti.
Zvečer ko scer se vsede mož za peč,
Prigodbe tek supruga mu razloži,
Pa vidi koj, de malo mu je všeč.
Čehljaje se besede še ne sproži,
Na vse platí pretehta cel izid,
In bolj in bolj zadrega se mu množi.
In misii: Teh ne zjasni lastni vid,
Ta stvar zadene druge kmete tudi,
Obracal to gospod bi koj si v prid.
Dnes našo, jutro želja se mu zbudi
Po drugi, in ta reč gre tak naprej,
Polagama de vso sosesko zgrudi.
Pokliče znance drugi dan tedej,
Razloži jim kar se je treba zdelo.
Kaj mislijo popraša jih poznej.
Pretehtanje je ta izid imelo:
„Močnejšimu ne dajati se v pest,
Če ravno vse brez prič bi se počelo;
Sodnik ti koj s prisego vjame vest,
De bilo ni, priseči le ne dá se:
Za njega, vse bi vpilo, je posest,
Razsodi ta že dvombo sama za-se!
Pravlica od Aleksandra.
Prebiram rad pisanja starodávne,
Ker moj za kljun novine niso več,
Sim že prestar, te niso mi naravne.
In marsikaj, kar je pred vekmi preč,
Se polasti vertečiga spomina,
Tak Ahasver, al pusti rajski meč.
Se včasih spomnim zapravlivca siná,
Tud Jozua, in Aleksandra clo,
Neskončna ki je zmir pravlic globina.
On sonce je nekdajnosti svitlo,
Dosledno ki sedajno zna razbiti,
Y prihodnosti sloveti mora zlo.
367
Ki tepe nas, ga hitimo častiti,
Med nanii scer ostani ta skrivnost,
Nikarte je — ongavimu razkriti.
Obed bo dnes ob vodi kaka kost,
In ta, se ve de, perhla in postarna,
Ki vam ga dá — siv godec je priprost.
Od Aleksandra to le, ni nevarna,
In Talmud jo razloži kakor je,
Clo prazna ni, in tudi ne nemarna.
V pušavi on maršira z vojsko tje,
Do tujih krajev, de jih tak razruši,
Kot je došlej razril že druge vse.
Do reke dojde; — sreča to v ti puši, —
Počivati z armado misii zdaj
In dati mir nekoljko trudni duši.
Dol bil je lep, duhteč ko cvetni raj,
Vodiča čistá, senčno drevje gosto,
Clo ústni sop od vertne rože slaj.
Kušivcu to je bilo vse priprosto,
On sanja od uhitjenik le kron,
In misii le orožja mračno hosto.
Pa bivši žejn do reke stopi on,
Zajema ter izpije kupo vlage,
In hipna moč mu pitja je naklon.
Pomnoži se krepost mu vsake snage,
Utroji se nagon delavnosti,
Ideje ga navdajo krásno blage.
Ko v sercu tak in žilah mu kipí,
On sodi de ta voda silno čudná
Izvirk imá v deželi srečniši,
In tje ga koj nameni glava budna:
„Nej zvejo tam, kaj kopja so in meč,
Posebno pak de ni ta roka trudna".
Sodivši de že mude je preveč,
Pospeši, in naprej ob kraju reke
V deželo, kjer izvirk ji je sloveč.
In zmir naprej; premaga vse zapreke,
Pušave, gojzde, in stermote gor,
Pred rajam pak — zazré napotja neke.
Vse krog zadjan je paradiža dvor,
Čuvaj od spred, ki beg mu koj ukáže,
Grozí iz rok mu blisk in tresk in mor.
Od les nazaj! Tu zdetje tvoje laze,
Močnejši je vladár poslal me les,
Oberni se! — to prag je moje stráže.
Junák na to: Je moj ta kraj in ves,
Premagal sim vladarje tega sveta.
Mu reče un: Izid bo kvár in kes!
368
Pobožnim tu se srečni vhod obeta,
Posilnikam enakim tebi ne,
Kim duša je v pohlepa spone vjeta.
Vladár potem: Zastonj tedaj je vse,
Mi vonder daj gotovo znamnje kako,
De bil sim tu, de to resnica je.
Potomstvo zvedi djanje moje vsako,
Clo to, prispel do mej de rajskih sim,
Med slavnimi ni bilo majhno tako.
Na to stražar: Dovoljeno je s tim,
Mu nekaj da, kar varno je zavito,
Izrekši: Tak pohlepa vmor učím!
Premisli to kar tu je v sredo skrito,
Izid ti bo enak nespametnik,
In praznih del plačilo vsim očito.
Prejemi to, in hodi um ti tik!
Mi drugi pak zvernimo svitle čaše,
To bodi vam sedaj edini mik.
Pri sercu zlo mi je veselje vaše,
Objemite ga žarno kakor gré,
Le krátko je, minljivo žitje naše.
Ak ja vladár bi tisti bil, se vé,
Bi malo bil pečal se s Persijanci,
Do gerla sit norosti gerške žé.
Častím pokoj, kak serk z veselmi znanci,
Prilično tud priproste pesmi stik,
Ne vozim rad po grobljah in ob klanci.
Bojim novin in novih se oblik,
Igram z otrocmi kakor mlado dete,
Dokler je sloga, ne prehudi krik.
Naúke ljubim, znanosti prejete,
Popevke, godbo, kar je Múze dar,
In memgredé — prihodnosti obete.
Vse kar imam je meni draga stvar —
Le škoda de je drago to kar nimam,
Tak na primér — poliček meni v kvár.
Ko žeja me, do hladne rupe kimam.
In pijem tam, pa voda — voda je,
Hvaliti jo le malo volje imam.
Kaj petja prid bo? — lavór! — to je vse?
Bo pravá reč! Čemú ta berst neplodni?
To ni za nič! za jed, za žejo ne,
Z njim je v zadregi vitez blagorodni,
Na gnoj , na gnoj ! zavpije prosti kmet,
To končno je izíd te vejce sodni.
Tud meni zdi se prazen le zalet,
Po senčni tak prikazni hrepeneti,
Katere trup z uhvatenjem je zmet.
369
Napuh in lavór, znáte mi verjeti.
Sta zlo nevarna! vošil bi si raj,
Tu sodček vina sladkiga imeti.
Kak tuhtal bi! in kake pesmi — aj! —
Pa kje sim? — Kam zanesla me je sala?
Kdo pravo mi pokaže cesto zdaj? —
Da, da! od Macedonca sva kramljala.
Bil združil je vse modrijane skúp,
Darila de bi cena se spoznala.
Ga grizlo je ob sercu kakor strup:
To perhlo kost za mene? — o sramota!
Tak prazno reč? To ni obup ne up!
Nekdó mu reče: Pomenljiva dota!
Za malo reč imeti je nikar ,
Ak umen si, razumila se bota.
Na tehtnico položi ti ta dar,
Skudela druga zlata polna bodi,
Ne pušaj scer pazljivosti v nemar!
Se koj storí sovetniku po godi,
Skudela berž napolni se zlatá,
V nasprotno pak se gola kost uvodi.
Kak je izid? — Ta treši krepko v tla,
Nasprotna pak, če ravno polna blaga,
Zletí na kviško kot perutnica.
Stermí vladár: In kje je ravno vaga?
Prideva zlata več, in več, in več,
Pa vse zastonj , j o znižati ne zmaga.
Zažene vanjo krono, žezlo, meč,
Prepolnjena skudela se ne gane,
Ga zvije zdaj dvoumja strah verteč:
Kak je de vse — vse brez močí ostane?
Kaj da krepost ti sodergi nazaj?
In un na to: So sredstva zemlji dane!
Pokrije kost s perstjo nekoljko zdaj,
In zlajša se, naravne teže biva,
Ter kviško gre, zlato na spodni kraj.
Zapanjen kralj stermenja ne zakriva:
V prilikah kaj to čudo govorí?
Modrun na to: Iz njega se učiva! —
Ta pernla kost je bila svojih dni
črepine del nad imenitno brado,
Junáka last, ki mračni čas mejí;
Ki zidal je slovečo Pasargado,
Katero ti razdjati le si znal,
Brez pridá clo za hišo tvoj o mlado.
Za njim boš ti nezmerno zad ostal,
Nikdar se mu primerjati ne moreš,
Ki Klite si, Kalistene poklal; —
Ktitikijm dela. 24
370
On sonce je, on Cirus — Kyros — Koreš!
Očesa je obok ta mala kost,
Pogleda dom, ki želj je silnih tvorež.
človeško je okó le mickinost,
Nezmerniga pohota pak obseže
Ves lesk in blesk, ničesar mu ni dost.
Višave vse, globine vse prestreže,
Za kupam kup, za zlátam zlat požré,
Zahteva zmir in glad mu ne odleže.
Enako strast le groba hlad zatré,
Ker ta pokrov mogoče ni predreti,
Omagajo pod njim namere vse.
Koristno bo v pretehtanje to vzeti,
Premisli sam, ki tiče te ta uk,
De mamám ni požrešnosti verjeti.
Vladár o tem obrača kakor čuk
Poglede sivé, skoči ter na noge,
In zakričí de strese jeke zvuk :
„Zbudite, daj! ležiša splošne kroge,
Naprej, naprej! begoč je žitja čas,
Porabi v prid, — kom um, — opombe stroge".
Vse dvigne se na ta gromeči glas,
In pesk in prah poviša se v oblake,
Oskrunši kónj, oblek, orožja kras. —
Do Indije prenese zmage znake,
Se rije huj, ter vedno hujši v kri,
Dokler mu smert ne vstavi čimbe také.
Je v Babelu poginul se mi zdi,
Prej je nalil se hujši od živine,
Življenje mu nenadom zatemní.
Mu sarkofág je čisté bil zlatnine,
Prepeljal ga v Egipt je Ptolomej,
Pa smerti vir pokriva plahta tmine.
Ta zlata je v Britanji roka zdej,
Bo mislil kdo: Zavolj zasluge Škandra!
Pa vam povem : — Tam gleda zlat se prej,
Ostalo se z nogami rado mandra.
Vertil se je po truplu Červov ples ,
Je kmalo prah škerlata zadná candra.
Terdil je však zločin ozbilno vmes,
Med tem ko derl je kraje mu podložné,
Pravica de mu dana je z nebes.
Je šlo ko zdaj. — Pa dobe te otožne
Popiši druj, ja nisim zgodovin,
Odiranja ne slikam kraje vbožne.
Natoči, daj! Čemú Filipa sin? —
Slovenšine zapojmo pesmi tečne,
371
Preteklih me smerti je,
Drugačno duh mi zapové visoki,
In skalpov sim dobil petero še.
Sim trešil jih petero v golt širokí;
Življenja pa sedaj ne čislam več,
Kar mati spi mertvaški mi na loki.
Pretruden sim, življenja mir je preč,
Sim žlahte vse posledná suha veja,
In zadno dnes razruši žertvo meč.
Preteklo noč ob ognju tvoja seja —
Navlekla skôr bi bila ti pogin,
Vabivši me ti v bližo žarna meja.
Si spal, — budil je ljut osvete sin,
Si mirno spal, — ob glavi ko sukala
Ti krepka pest okrutni je skalpín.
Sta serd in čert na moč nagon dajala,
Majal se je skôr samši tomahavk,
Pa kes nakrat! — mi roka je zastala. —
Ukanjen tak za serda zadni davk,
Spoznám o tem, vladár de volje nisim,
Ko v pajčniei razdjani vplašen pavk;
De le za las na svetu ternu visim,
Nasproti tam de zgine vsaki strup,
Kjer z mislimi posvetne vse močí sim.
Priklonim se, kreposti združím skúp,
Zakličem ga, rešivca iz te nore,
In čutim de mi krepča perhli up;
De isti glas namenam da podpore,
Ter mi pové, storiti kaj de je,
Poprej ko sonce drugo gre za gore.
381
Izrekši v hod molčé napraví se,
In migne mi; mu sledím z dvombo v glavi,
Ker ten besed razumil nisim še.
Kaj misii on? kdo danas nek se vdavi?
Bom žertva ja? — On mirno gre naprej,
In glajši pot po hosti mi napravi.
Donil je gojzd od ploh in groma zdej ,
So švigali o gromu strašni treski,
V potokih dež je lil iz drevnih vej.
Čez ves ta hrup donil je po soteski
Glasnejši clo divjaka pevski glas,
V tim bili so občutkov britki zneski.
Zdaj v duši sim razumil jasno jaz,
Obnašanje de pevcovo prečudno
Je lastniga slovesa živ izraz.
Pokaže zdaj med gošo se nemudno
Naravniga nadgrobja prosti znak,
Zastane kri mi straha v žilah studno.
Zdaj zdihne on: Končano vse je tak! —
Zakopal ti me boš po naši šegi,
In tista pot popelje te natrag.
Tu moji vsi, stečeni po zadregi
Počivajo, tu veje dragih dih,
Po lastni tu ja hrepenim prilegi.
Izrekši to se bhza grobu tih,
Dostojno, mirno, slično taki glavi,
De spelje tam namere misii zlih.
Notrajni bol, v oserčju ki ga davi,
Odmeva skôr ko sodné ure glas,
Ker svojih on umerlih dela slávi.
Viharja bes, občutkov živ izraz,
Edini se glasovju tem grozivnim,
Kot bojnimu roptanju groma bas.
Odrekši se jeziku svojim divnim,
Britansko mi razlagati začne,
Pa pevši zmir s pritiskam glasa silnim:
Sim zadni ud, kot roda, žlahte vse,
Namenjeno mi ni v boritvi pästi,
In ne ko hrast, kim doba stekla je.
Svobodno sam, ne siljen, razun strasti,
Preselim se na bolji drugi svet,
Ker tega tek ni meni več v oblasti.
Beluni vi, izvirki mojih štet!
Sinov pomor! razbojniki imetja!
V pogin sim vam do zadne sape vnet
Dovolj je tak! Je stekla doba zdetja,
Ontarija me siná ne spozná,
Zadergni se mi zaderga početja.
382
Pogrebnica odpeta mi veljá,
Poginule so veje vse národa,
Ni glasa več, odmev na njo de da.
Pristopi smert! Doveršena osoda!
Očetje vas — poslední — vreden sim,
Zakliče grom! — končana je nezgoda.
Obernjen proč, ne daleč tam stojím,
Glavó zavito v gube zagrinjala,
Glas hrípanja poslušam in molčím.
Polagoma, ko sapa je zastala,
Poslední zdih gergraje jenjal je,
Nadgrobniga se lotim počivala,
In speljem kar naročil mi je vse.
Pregnani kralj.
Je v Grecji bil nekdajne staré dobe
Kazumen kralj, bogat, in zlo češen,
Mogočen, strog, brez madeža in zlobe.
Omika siná mu je živ namen,
Iz nka ko ga modri pripeljajo,
Terdé de je do zadnih pik zučen.
De skúsi al učeni práv imajo,
Ukáže nej nanosí se blagá,
Vlastníka pak de siná prispoznajo.
To pričo vsih slovesno v dar mu da,
In zraven mu izreče te besede:
V porabi le tvoj lastni um veljá!
In drugim: Sin po svoje nej se vede,
Le pazijo na njega dobro nej,
Povejo pak očetu vse zaprede.
Tak teče čas, kot vada je, naprej,
Enkrat se jim približa karavána,
Iz iztoka je prišla ravno zdej.
On meni se z gospodam, kim je vdana,
Sim kupec ja, mu ta odgovorí,
Vsa moja je ta róba tuki zbrana,
Prislužek moj, izid marljivosti,
Mi dati ni nikomur zanj zahvale,
O tem ko se mnogter dolžan mi zdi.
Mu reče druj, pobit skerbí in žale,
Neprašan bil on rajši bi ostal,
Tičas ko v tla očí so se vpirale:
„Sim Sirski kralj, — pregnan, — sim tak ravnal,
De mnogo stisk národe je zadelo,
Vse krivi me, nagib de ja sim dal."
383
In serce, glej! mladenču se je vnelo,
On cel základ pregnancu hipno da,
Kar zdi se vsim neumno djanje smelo.
Tožili so: Se vešti sin ne zna!
Nespametno nespametnim daruje,
Marljiviga za puhlo stvar imá.
Jim reče sin, ko také tožbe čuje:
Nikakor ja pregrešil nisim se,
Pomote sim ves uk posnel iz tuje
Ničesar un, učil me drugi je,
Kar dal sim tem je pičlo le plačilo
Za lep izgled, ki v stvar mi vid odpré.
Izgled mi ta kričí z donečo silo:
Močan je le, kim ljudstva vdane so,
Ker vladanje je splošniin čutu milo.
Kar kolj sim dal, premalo je bilo.
Georgis.
Novogerška.
Georgis, vitez hrabri, si mnogo turka zmel,
Nar hujšiga, Georgis, pa nisi še zadel.
Domače kdo prigodbe na znanje nek ti dá?
Verige robstva nosiš, in kje nikdó ne zna.
Turčín Arif šopiri v planotah Kréte se,
In nekidan ukázal podložnim tako je;
Pošlite svoje hčerke mi jutro v dom na ples,
De boj o mi v zabavo, in k drugi rabi vmes.
Georgisa očetu je ta úkaz poslal:
„De tvoja ne zamudi, odgovor boš dajal!"
Ta pride res, na večer odpraví druge proč,
Izvoli to, nar lepší, v objem za tisto noč.
Divica, čversto krepka, nápadu se ne vda,
Iz rok skušnjavca zlega izmuzniti se zna,
In urnih nog hiteča poslopje zapustí,
Pobožná, čistá, snažna, do doma pribeží.
Pa drugi dan primaha Arif zarano v dom,
Na pragu od očeta sprejet pogubni zlom,
Ta pošle ga na tlako, se vrine v sredo sten,
Divice iše, speljal de grešni bi namen.
384
Jo nájde v izbi samo, v orožju on je ves,
Ne more spodleteti, tak sodi zgonjen pes,
Pa ona krepko zgrabi in treši ga na tla,
Orožje mu pobere, nad njim zmagavna vsa.
Obljubi in priduši se pri proroku zlo,
De nikada nobene on skúšal več ne bo,
Premaganimu divá ustati pripusti,
Mu da nazaj orožje, ter iti proč velí.
On pa zobmi zaškriplje, od srama, jeze zvit,
Osvete žen živinske, ko divja zver serdit,
Porine meč ji v serce, ki ravno mu ga je
Nazaj divica dala; ta padši v prah zamré.
Iz tlake se poverne sivor taísti čas,
Zagleda hčerko mertvo, iztuli bola glas:
„Moj sin, moj sin Georgis, dovolj si turka zmel,
Nar hujšiga, Georgis, pa nisi še zadel!"
Aríf, kim tuga taká nagib clo vražji da,
Nameri puško v sivca, raztegne k divi ga;
Kervava hči in oče, skúp dvojča tam leží,
Pretakal de bi solze, v okrožju tem ga ni.
Georgis, vitez hrabri, si mnogo turka zmel,
Nar hujšiga, Georgis, pa nisi še zadel,
Domače kdo prigodbe na znanje nek ti da?
Verige robstva nosiš, nobeden kje ne zna.
Pomorske tice čajke zakukajo: poboj!
On čuje péti tice, razdene spone koj,
Kojak mu nek orožje, nakloni druj prelaz,
Tak dojde srečno v Kreto, domá v zeleni glas.
Kaj rije na mertvišu, molčé, obraza krut,
Pokojní v grob očeta, nedávno kar zasut?
On zreže tem iz serca Arifovi olov,
Ga vcepi v puško lastno za čin osvete nov.
Dohôd na dom je zvedel turčin Aríf o tem,
In strogo koj ukázal, nej dojde naglo k njem.
„Domá nej on me iše, žalujem tuki sam,
Iz hiše zapušene se k njemu ne podám."
Ko paša to začuje, se ljuto razjezí,
Pokliče turke svoje, jim tako govorí:
385
Deset v orožju z mano! smi rajatu posmeh,
Za sestro, za očetam, gre on — bo kopa treh.
Ko paša tak primaha odpertih zdaj do vrat,
Nasprotnika zagleda, ki serka vina slad;
Ta zgrabi hipno puško: „Dovolj sim turka zmel,
Le tebe, zver divjaška, prepozdno sim zadel!"
Izrekši sproži, — pošle svine isti mu sedaj,
S kim ta očeta vsmerti, plačaje tak, nazaj;
Pomeri ravno v serce, ga skoz in skoz predré,
Aríf na tla razprostren vmiraje kerči se.
Georgis, verli vitez, ko mali si turke mel,
Nar hujšiga, Georgis, pa ravno kar zadel,
Donela slavo tvojo bo Grecje vsaka strán,
Georgis, hrabri vitez, clo vnuku vnuka znan.
Izdana ljubezen.
Novogreška.
Ko sva poljubila se v noci,
Tu v pričo nobeden ni stal,
Na nebu so zvezde blešele,
Kdo lučic bi mičnih se bal.
Pa zvezda iz neba je padla,
Valovju zatožila naj,
To veslu je reč razodelo,
Mornarju šeptalo to: Znaj!
Jasnejši mornar jo načerta
Z okoljšinam ljubici vso,
Zdaj pojejo v mestu po cestah
Kričaje vse deklice jo.
Kios.
1.
Pevic.
„Zdrami se! al sanj te tare,
Al zagrobne so prikazni?
Žalno stokaš, puhaš pare,
Koieikijeve dela. 25
386
Ti občutki niso prazni!"
Hvala tebi, de budíš me,
Krepkih rok za pas deržiš me,
Las mi však po kviško gre,
Kamur gledam, ni izreči,
Vidim trupla mertve vleči,
Groze pred menoj stojé.
Je zastonj! Te zgodbe strašne!
Vse kreposti so poterte,
Moje persi, groze plašne,
Potolažbi so zaperte.
Kios ti, moj vert cveteči,
Obnemagal si v nesreči,
Ter britkosti zdih si le;
Vsako živo pomorjeno,
Vse poderto, zapušeno,
Koda prazno, h koncu gre.
Allah! túli Mozlim, seká
Sivé, mlade, otročiče;
Kristus! žalno Kaja veka,
Upajoči v nebo kliče,
Muk želí ta Bogu v slavo,
Žanje ljudstvo un ko travo,
Svojih zmag se veselí. —
„Pod nogé nam pasja četa!"
„Nam pomozi vera sveta!"
Tu in tam se toči kri.
Ki okrutniku po voľji
V sak lovijo tu kristjane,
Ker cekin jih strese bolji,
Kakor brata ljute rane;
Mertvih ki kervave ude
Vozjo vražne med nagude, —
O, gorjé nam! srámotá!
So al rečem te besede?
Franki so! — iz naše srede! —
Skôr verjeti se ne dal
Francje modrí so očaki
Se k posvetu slavnim zbrali,
Tim zločinstvu, ti napaki,
Ojstre kázni prispoznali.
Ti, Vilél! ki sklep očiti
Znal si v hudo oberniti,
Na odgovor svetu stoj!
Al ti spati je mogoče? —
Sanje strašne, groze vroče,
Ja ne menjal bi s teboj!
387
2.
Dva brata.
„Ko budil si punt med nami,
Logothetes, ti nesrečni,
Niso prišli meč in plami
Ti v spomin, ne zdihi ječni.
Mislil nisi ne Vehiba,
Ne divjaškiga nagiba,
Ne na brodja grom in strah;
Ti si šel pa mi smo žertve,
Kisu v žrelu, reve mertve,
Turk teptá nas kruto v prali."
Rekši gre naprej obupno
Po razmetih med merliči,
Zlato, dragotine skupno
Nese v grád na mestnim griči.
Vse pripravljen turku dati,
Sužniga se prispoznati,
Le prositi eno stvar; —
Bo mogoče tej blešobi
Zmagati o turški zlobi,
Odverniti hujši kvár?
„Ti in Ali sta sklenila
Vse poroke pomoriti,
Nihčemu de sodba milá
Našili pervih nemá biti.
Delaj kakor tebi drago ,
Mi smo sužni, tvoje blago,
Stori kar se práv ti zdi;
Uzmi moje premoženje,
Dela, misii, up i mnenje,
Vzemi glavo, uzmi kri.
Brat mi je porokov eden,
Pusti, molim, ga živeti,
Ja poprej sim kázni vreden,
Ak ti gre, merliče žeti.
On otrok imá ne malo,
Tebi bo enako zdalo ,
Mene vmori, njega ne;
Uzmi moje premoženje,
Môga bitja zadne tenje,
Uzmi glavo, uzmi vse!
Zdi se pašetu de vgodi
Te zlatnine barva žala:
25 !
388
„Dobro! želja djanje bodi,
Bosta brata skúp ostala,
Ja napotje nečem biti,
Tacih bratov ne ločiti,
Pripeljite ga na mah!"
Ko se hočeta objeti,
Migne slugam paša kleti,
Dve zvalé se glavi v prah.
3.
Mučeniki.
Kake nenavadne glase
Žene jeka v gojzda šumi?
Vrisk veselja čuti dá se,
„Blagor krížu!" se razumi;
Turku to odmeva strašno,
Ves se trese, pitá plašno,
Al omaga turška stvar?
Da! Poguma clo navdani
So užugali kristjani,
Zmage cvet j im bil je v dar.
Kri je greška v curkih tekla,
Tih divjakov Ijuta četa,
Ki je v Grecjo se navlekla
Je za rop in klanje vneta;
Hujskani ko divje zveri,
Greki vsi v enaki meri,
Smert se vsakmu prispozna;
Ako živih kaj ostane,
Zviti barkar nanje plané,
De v sužanstvo jih prodá.
Tam iz hríbov so nagnali
Druge trópe v kraj doline,
Koránu so ti se vdali,
Turk de v smert jih ne porine;
Spahi smeli spredej zdetno
Jahajo naprej prevzetno,
Veselijo zmage se;
Uni pak molčé so priča
Strašniga v spominu biča,
Ker v oserčju ksanje žge.
Ko k morišu britke tuge
Pridejo si smerti svesti,
Vidši tam viseti druge,
389
Ni jim griza moč prenesti;
Zgrabi vest jih, trepetajo,
Ter slovo posvetnim dajo,
Samo greha jih je strafí:
„Blagor krížu, smo kristjani!
Serd na nas trinožni pláni,
Nas pogubi turški mah!"
Paša migne v jezi hudi
Svojim bričam, strašní četi,
Glas kristjanov ne zamudi
Bogu slavo gromno peti;
Kri se vlije vsake strane,
Kar doseže turk, to zmane,
Kríža pesem še doní;
Tode slabší glas prihaja,
Tukej gerka, tam zastaja,
Končno zadni zdih molčí.
4.
Oteti.
Kraj zibelke mlad in krasen
Je zaročnik razprosterti ,
Stisnen dlaň, obraz nejasen,
Še turčinu žuga v smerti;
Na zibelki, brez premika,
Májke terda, bieda slika
Dete v plenice tiší;
Zdi se, lacno to de joka,
Al o teži milo stoka,
Bolečine al kričí?
Žurden, ki do tamo príde
Tega čaša v pomaganje,
Se s prigodbo toto snide,
Ki napne mu hipno djanje;
Vidši tako, ne zamudi,
Kliče mater, stresa, budi,
Vse zastonj! — Že mertva je!
Vzame iz kervave moče
Dete vbogo sam naroče,
Ter iz krajev klanja spé.
Gre ko strelbe v gori čuje,
De bi zvedel kaj hče reči,
Vidi, Grék se s turkam ruje.
Ti začnejo plašno teči;
390
Grék pokaže mlado ženo,
Objokvaje prebodeno
Lastno mertvo dete tam;
Nek duhovni vbogo stráži,
Moli, prosi, j o tolaži,
Medju tem ko pláka sam.
Mladi ženi na kolena
Žurden najdenca nasloni:
„Si zgubila svoje, žena,
Dete to ti Bog pokloni;
Božji dar je: Teodora! —
Nas naprej nagon primora,
Bárke tam gotove so."
Žena se mu v britki žali,
In duhoven z njo zahvali,
Zraven ta mu reče to :
Z Bogam! — ki do nas te pošle,
On te dalej rahlo vodi,
Sreče so nam s tabo došlé,
Sreča tebi plačba bodi;
Glej te sivé moje lase,
Čuti bližna smert mi da se,
Ptuj mi je posvetni bliš;
Sim dolžan de z brati svojim
Po izgledu delám tvojim,
Ter storim kar ti storiš.
5.
Merliči.
Kjer je mesto Kios bilo
Vlada tisa brez prilike,
Dvajset tisuč kruto silo
Turške zle terpí omike;
Drugi gnijejo po bregi,
Nikdo turku več v upregi,
Zapušen in púst je kraj;
Kar jih je, pa davi kuga,
Beda ta in splošna tuga
Prepodí divjaka zdaj.
Z razprostertim perutnicam
Noč pokriva razvaline,
Kdo premeta med goricam
Grobno perst ukljub te tmine?
Kapucin je, božji sluga,
391
Na obrazu bola tuga,
Daja znati múke vse;
Zakopati je prisiljen,
Ki nedávno , serca vsmiljen ,
Iz verig jih rešel je.
To kričanje, kaj pomeni,
Ki čez morje se začuje?
V bitvi ljuti, však preceni,
Černi Ali spone kuje.
Topov grom se krog razlega,
Kaj je uzrok suma tega?
Bliža nam se vsih straní; —
„Oj, pozor! sovražnik príde,
Tma kristjanov skúp se snide,
Nam nasproti se podí!"
Lune svit predré oblake,
In razjasni morja sene;
Hu! se vidi strane vsake,
Veter trupla mertve žene;
Vse kervave, clo nebrojne,
Žertve Alita nocojne,
Svoje bárke krog in krog;
Jaderno se bliža truma,
Tiho, pično, vse brez suma,
Kakor skratov nem náskok.
Platón škof ga strogo gleda,
Ko pretehta dela také,
Unim kri se v led seseda,
Vidši v tem pedepse znake ;
Misii grozi uskočiti,
Se pred mertvim svojim skriti,
Čakaj, čakaj, Ali moj!
Zmir po sledu bárke tvoje
Krenijo zasede svoje,
Jim osveta je pogoj.
6.
Kanaris.
Tma brez lune! v mraku nočnim
Krog jamborov blesk izvira
Pašetovim bárkam ročnim,
Post obhaja, — zlo požira,
Mora scer pozoren biti,
Otročičev da vmoriti
392
Jutro več — proroku v čast;
So iz Kréte tud pozneje
Bárke dale mu trofeje,
Vodja glavo clo v oblast.
Zmage krik in smeh! — O, bedni!
Pirovaj še dobe malo,
Je razpeto za poslední
Mir o tebi pokrivalo.
„Blagor križu!" Blisk in plameň!
Práv, Kanaris! činu amen!
Tvoj zažig je v steno vpert,
Zmaga slávna! vsa je naša!
Čas je stekel za-te paša,
Smert na brodu, v morju smert.
Strašne vike, ropotanja,
Jambor páde, prema bliska,
Plameň kviško, vniz poganja,
Na smodnik že zdaj pritiska;
Ladje, hlodi, deske, čolni,
Vse bežečih se napolni,
Brezno morja vse požré.
Plameň liže zadne tráme,
Ter nakrat smodnik objame,
Ali paša stekla je!
Mirno pelje, — ak bo žarko,
Jo bo sam razdjal na kose —
Naš Kanaris lastno barko
Medi drugim, ki ženó se;
Však nevarnost bližno ceni,
Zanj se nikdo zdaj ne meni,
Vjide tak naklombi zli.
Pred otokam svoje Psare,
Vidši zjutra sonca žare:
„Blagor križu!" zakričí.
„Glej, bandero! Blagor zmagi!
Je razdjal okrutno spono,
So razbiti križa vragi,
Lavór se zakrivi v krono!"
Veslo on čez krepko plece
Sláve vse se nem odreče,
V licu snago, Boga strah;
Zmäkne se začuda vnetim,
Gre v kapelo, v kraju svetim
Tik se križa prostre v prah.
393
Pregnanci.
I. Vojnorovski.
Závit je kraj v kolór ledú in snega,
Otožno kjer široká Léna dré,
Tik Severa primorskiga do brega.
Na zmerzneni odeji hoden je
Neskončni grez planote puste samo,
Kjer bel pokrov rastline krije vse.
Obločno zad borovje krivi tamo
Temotni pram, ki zdi na vid se skôr
Žalobni znak viseč na mertvo ramo.
Iz hlodov pustih, djanih bor na bor,
Premalo al clo nič ne otesanih,
Je nekaj koč, viharju le upor. —
To je Jakuck, izvoljen kraj pregnanih,
Namesto ječ, al strahov grobovih,
Za kar si bodi v pušbo sem peljanih.
Kdo tisti je nesrečnih možev tih,
Ki samši tam se v ivji jutra plazi,
Močvirja vmes ob urah megle zlih?
Kaftan, opas, obliko vsi prikazi,
Oznanijo kozáka donskiga,
Biriča znak ne vidim na obrazi.
Ak ravno siv, terditi se ne da,
De starost bi pokvarila ga bila,
Ker krepka je postava vidno vsa.
Ob gojzdu tam ga vstavi múke sila,
Na enkrat on oberne se v západ,
In sine mu iz ust beseda milá:
„Moj dom, moj raj!" — Se zaverti nazad,
Je bil mu krič izraz pekoče rane,
In zginul je ko v gojzdu jeleň mlad.
Kdo bil je ta, poprej ko so neznane
Ga trešnule naklombe v strašni kraj,
Imé mu je? Vse skrito to ostane.
Kateriga zagernjen vozotaj
Pripelje sem na kolah černo kritih,
Pozabljen je, zagernjen vekomaj.
V tim času, poln náuka želj nesitih,
Je Muller bil naravoslovec tam
Prezimi de v pušavah teh zabitih.
Kočuri v borni stanoval je sam,
Prijatel vede, ljudstva in narave,
Za kar častí mu mnogo prispoznam.
394
Mu lov je bil — ne prid — nagon zábave,
Izmamili so psi ne redkoma
Sedlonu v sled ga v hosto te planjave.
In neki dan, posebno trudniga,
Prehiti noč širjave te na sredi,
Navadna pot je bila zgrešena.
Ga trese mraz, oblaki sivobledi
Razprostrejo v obnebju dvomni mrak,
Obupanje objame ga v ti zmedi.
Nakrat zbudí ga šum, gonitve znak,
Sedlon teptá bežec po listju dalej,
In — puške tresk! — ta zverne se na tlak.
Osupnjen čez nenadno srep zavalej
Ugleda tud kaznenca v bliži tam,
Ki lova plod zadel je ta ne malej.
Se pazita, in Muller dvomi sam,
Al se pomoč, al se nezgoda bliža,
Obrača sklep, ne vedši kaj ne kam.
Dvomečiga pa sila zdaj naviža:
Prijatel, daj! usmili mene se,
Odreši me obupniga iz križa.
Sim zgrešil pot, na pravo spremi me!
Strelun na to: Poslušaj to besedo,
Temni se, glej ! do mesta daleč je,
Moj borni dom pa ni čez pota sredo;
Dobila dnes nesreča te je v pest,
In srečno rad raz vijem ti to zmedo,
Počij si tam, ti dojdi mir v obrest!
Za mene pak ni spanja ne počitka,
Ob zoru bom nazaj te peljal zvest.
Popotniku zbudí se čutba britka,
Ko sliši to, se dvigne, gre za njim,
Tem rajši ker potreben je zavžitka.
Težavna pot med znežnim stenám zlim
Clo grudasta zmerzline vsa je bila,
In spešita kar da se v stanu tim.
Je terda tma, vetrovja studňa sila,
Utrujen zlo omaga Muller skôr,
In pozno se pokaže jurta milá.
Sta not. Strelon podpihne ognja gor,
Še priloží kar zdi se protja treba,
In s plamenam se vname suhi štor.
Gorkoti koj umakne se pozeba,
Ter zableší orožja mnogo krog,
Ko zmaga svit, pervotni dar iz neba.
Gazdar približa k ognju klop v oblok,
Previdi berž s pijačo mizo čedno,
In s hranami mesenim kot iz mok.
395
„Bog sprimi te!" Izusti naposledno,
Se vsedeta oba ognjiša tik,
Ter pijeta v pogovorih izredno.
Besede tehtne raznih mer in slik
Da slišati ta sivi mož pregnani,
Zbudile bi v nečutnim ledu mik:
Si nemec ti; ostanejo na stráni
Previdi vsi, ki vižajo nie scer,
Očitno ti se duše čut oznani.
M oj sanj mi je tolažba venomer,
Mladosti sanj; — da! žalibog le prazen
Pregnanimu v ta kraj ko divja zver.
Zadela res vas ni ko mene kazen,
Pa pasete, vi nemci, sanje tud,
Ko čujete odmev slobode razen.
Razumiš me. Občinski bil je čut,
Beseda ta ko jasno je donela,
Začul sim j o, bil žar je ves mi grud.
Sin bil še mlad, mi duša se je vnela,
Pridružil sim junaku knezu se,
V kateriga je sercu vir imela.
Ta siv terpín; — spoznaj ga, kdo deje! -
Prijatel zvest Mazepeta v mladosti,
Klicalo me je „Vojnorovski" vse.
Počasno ti ne bom slikaval zlosti,
Ki mešale takrat so poljski svet,
Njih znaki so po bukvah zgodbe gosti.
Je znano sploh, ko Karí poguma vnet
Je vojskoval s posilnikam se smelo,
Že v jedru skôr bil ruski trón je zmet.
Bi bilo se prilično njemu zdelo,
Ak iz kerví ukrajnske bilo bi
Lavorje se za njega razcvetelo.
Gorjé čez nas, de tuje nam bleší,
Kjer lastna moč bi mogla pomagati,
So zveze to pregreh oblačnih dni.
Pultava, grom nehal je tvoj igrati,
Begun je Švéd, in mi razdjani clo,
Pod nogo mu, ki čversto snope mláti.
Mazepa, kjer počivaš, ni bilo
Nar manjšiga le križica zazreti,
In grobno perst dolžan si Turku jo.
Ni bila mi namemba s tabo vmreti,
In komaj ti, prijatel zakopan,
Mogoče mi ni bilo tam živeti.
Ko bil je mir želen deželi dan,
Sim šel domú, — vse moje v tem je stalo -
Do žene scer ljubezni žarne gnan,
396
Nesrečni dom! kaj zreti se je dalo?
Pervakov je na kose sekanih
Nebrojno tam po polju krog ležalo.
Ko serda sim razplakal se o tih,
So zgrabili biriči me, peljali
Veliko dni do totih krajev zlih.
Ti jokaš? — da! odvet so gledi dali,
Ja rose te že dolgo ne poznám,
Obupno so ti žlebi suhi stali.
Ko sim igral za dom in vere hrám,
Ljubav in čert še klala se po meni,
Poznal sim j o, občutka vidni pram.
Zdaj gled je suh, pogledi topi, leni,
Obračajo se komaj še v západ,
Zahtevši kraj, ki siná še me ceni.
Pa vonder, glej! če ravno perhla sklad,
Če ravno je to serce vse razklano,
Nekdajni plam še šviga v njemu mlad.
Prijatel moj, osodo meni dano
Si tehtal ti sočutno blagih šeg,
Ti bodi tud svetejši moje znano.
Tje v gaj z menoj, kjer hojke krije sneg,
In lune šerp obilne žarke trosi,
Boš borni kríž ugledal groba prek.
K obhajanju te tuge drug naprosí; —
Posledná sveta, — glej, na mestu sva, -
Počijva tu, spomin ta križ ji nosi.
Ker kakor pib sim zginul bil domá,
Je kraje vse supruga preiskala,
Po sledu zmir za mano dalej šla.
Počela vse, kar vedia je in znala,
Dve leti ste brez pridá štekli tak,
Sred tretjiga je tu pred mano stala.
Pa zjel močí je trud ji bil enak.
Ob zimi so ji vsahnule kreposti,
In smert mi jo zavije v siv oblak.
Tu zvertale so žertvi kruté zlosti
Shraniše v zid zmerzline te roké,
Nanj tekli iz očeš potoki gosti.
In tukej o svetišu moje slé,
Skrivnosti čem ti druge tud besedo
Kazložiti, zaúpanje ti gré.
Z obrazbo že vmerjočo je in bledo
Prerokoval Mazepa ten prilik,
Postavší s tem prihodnosti me v sredo:
„Načert je bil, — le sanje brez oblik! —
Pustite ga, kopiči nej krivice,
Naprej, naprej, dorase neba tik,
397
Na vse platí obrača žretno lice,
Objame pol sveta — — le čaj, le čaj!
Zakrulile mu bodo sodbe tice,
Nebeskí serd zarisal bo mu kraj,
Bog zove se — „povračba" — v zgodovini,
In greha plod ne žene cvetja, znaj!"
Molči sivor. V očeh občutja činí
Mu vsahnejo, je clo ledenih lic,
Ki pričajo, kak britko vre v globini.
In Miiller, ves presný en govoric,
Molčečimu molčé v obličje gleda,
Prevdarja vse, kar sliši, njega vštric.
Nehaje ga občutkov strastna zmeda,
Se verneta v kolibico na mah,
Kjer ognja žar poslední že se vjeda.
Mu reče drug: Objemi drem te rah,
Ki mnogo let pozabil je na mene,
Minuje tma, se čuti jutra dah.
Na novo dan te med ljudi požene,
Kjer zginul bo ti te nocí spomín,
Ki v sercu tem bolanim več ne .zvene.
Je Mullerju se vtisnul zgod in čin,
Obiskal ga je rad, in bil je cesto
Od njega potolažen brige sin.
Govoril je za njega vladi zvesto,
Ko za-se prosil osvobodenje,
Poroštvo dal nesrečnika namesto.
Debela spet ko zima verne se,
Odgovor mu nakrat po poští príde:
„Kar prosil si, dovoljeno ti je!"
Veselje ki prositelja obíde,
Nezmerno clo, pokoja mu ne da,
Na moč hití, s pregnancam de se snide.
Sedlon ko blisk po tiru tje vihrá,
Tik bajtice pregnaniga se vstavi,
Uteho še, in zmir še up imá.
Zakliče, — klic ničesar ne opravi, —
Vse tiho je, zamet do verná vrat,
Odpré, — gre not, — se prazna bajta javi.
Prebivanja v ničemur ni spoznat,
Orožje pa po steni v lepim redi,
Kot bilo je na lišp nekdajni krát.
Kje vjetnik je? Mogočni Bog to vedi!
Ga iše tu, ga iše tam, povsot,
Do groba ga supruge končno sledi.
In glej, o strah! kaj smotri se ondot?
— Iz mramorja se zdi príkaz očesu —
Strán kríža trup čepí, nečutni hlod,
398
Zmerzline terd, do paša sneg telesu,
Obernjene v zapadni kraj očí,
Zastala kot so v zadnimu slovesu,
To bil je on, — jetnik preteklih dni.
II. Bestujev.
„Zarisal bo" nebeški serd mu kraj,
Bog zove se — povračba — v zgodovini,
In greha plod ne žene cvetja, znaj!"
Donelo tak Jakncka krog je v tmini,
Junák je te grozivne slova pel,
Obsodbe jek v oserčja globočini.
Učeň gospod, ki v kraj je ta zadel,
Nenadno le, je slišal petje nočno,
In glasa bil polaškiga vesel.
Kdo si, povej ! popraša pevca ročno,
In ti, ki pitaš? pesem moja je,
Mi braniti, ne bo ti stekla točno.
Ki prasa te, je radoveden le,
Ker pesem ga je ganula globoko
Poruga mu in sala tuje ste.
Pozdravim te, ti žarko stisnem roko,
Ne greni ti odgovora ponos,
Ker serce dnes mi dviga se visoko.
Mi bodi gost, dovoli mi napros,
Povedal bom ti zvesto brez pomude,
Kar vedeti te žene, kos na kos.
Na sredi sim te puste zime hude
Slavulj sibirski, ki tu dan in noč
K sočutju pas budí ledene grude.
Mi prostá je ostala gerla moč,
Napolneno to serce je poguma,
In serd in čert ne vmakneta se proč.
Pomaga Bog, prišili stiskov suma,
So zvezde uk, on kliče skoz in skoz:
Naprej ko me! kázalo smo razuma.
Poglej navpik nad nama zvezdni voz,
Še kviško gre, počasno se dviguje,
Obernul pak bo kmalo v nižo nos.
Ja v niži sim; — višave so za druje!
Pa upam de zadene še me red,
Ni prazen puh, kar tu v oserčju snuje.
Osvete dan zabliskal bo mi spet,
Zdaj guga se dvomljivo ravnovaga,
Pa dala bo zaterta plat odvet.
399
Ja kobral sim; — ni bila sreča blaga,
Ni v černo še ta bart lučaj zadel,
Zgubila je na novo pravda draga.
Sim Bestujev, in svetu sim se zdel
Relejeva sodružni puntar smeli,
Kim krásno ta je pesem zadno pel;
Svobodi v lesk in prostoti veseli
Še dnes doní od Vojnorovskiga,
In pozni še jo vnuki bodo peli.
Na polski več ne bo pozabljena,
On, žalibog! je kri prelil obsojen,
Prebiti ga v Jakucku móram ja.
Ki bil sim ti v prijatia zvesto gojen,
Mazepa moj, pozabil te ne bom,
Ak bil bi kdaj na drugi zvezdi roj en.
Ti Miiller druj stojíš na mestu tom,
Kjer stal je un, enake misii žalne,
Ohrani te občutke v sercu svôm.
Ko svoje spet dohitiš kraje dalne,
Daj pesniku predmet za pesmice,
Oživi v teh nej sin osode kalné.
Pa petje bo le drugo, zadno ne;
O, blagor tem, ki pel bo nékda zadno, —
Povračba to in sodba zove se.
Grozitve té doné še v sapo hladno,
Ko v Severu zabliska v zraku svit,
Kolo plemen ob kroni vihra čadno.
Zdi šotor se, kim verh goreči škit,
Na vse platí prostira se švigava,
Zunajni rop trepečo v tmo závit.
Vse barve mig blišeči zreti dáva,
Se v množtvo zvezd naposled razdrobí,
In semtertje v obnebno tmino splava.
Stermečima so vperte v kip očí! —
Sikulsko - deželni zbor.
Ne poterdim, de bila bi resnična,
Jo le povem, ker nekdi sim jo bral,
In se mi zdi sedajnosti prilicna.
Pšenice dar je v žetvo goden stal
Sikulskimu v posestvu Transilvanje,
Ko jug nakrat oblakov je nagnal.
Se vlije dež in ploha noč in dan je,
Ni jenjalo točiti iz višín,
Poginejo pridelka sladké sanje.
400
Zaslišane pritožbe vsih krajín,
Je bilo všeč, občinski zbor pozvati,
Nej nájde jez nadlogi ten močín.
Ni bilo se zamud poslancov bati,
Se združijo pravedne volje vsi,
Zákonu v čast navadi moč priznati.
Začne posvét, ko jenjajo gostí,
Predseda strog okoli te besede
Poslancam skúp razločno govorí:
Mogočniki, razjasnite te zmede!
Pod streho kak se spravi suhi snop,
Kdo bo razvil to 'stvar iz vaše srede?
Na prašanje umolkne zbor ko top,
Poslednič nek se sivi mož oglasi,
In reši s teín mnogter zaterti sop:
Je vážna stvar, v opravah telí počasi!
Ne káže de prehitimo to reč,
Do sklepa le po tehtanju dorasi!
Predlog je moj, za zdaj ne svetjem več,
Prenesimo pomenke na nedelo,
Se vidlo bo, gospodi kaj bo všeč.
Nasvetje to veljavo je imelo,
Enaciga deževja steče rok
Ob gostbah in ob tuhtanju veselo.
Tak mine čas kot vada je na vskok,
Nedela nájde združené možake,
Iz neba tud poprejšne plohe tok.
Nagovorí predsednik pošle jaké:
Mogočniki, storite kar vam gré !
Ker konca ni, ne ploh, ne puste mláke.
Med nami kdo pomoč nadlogi vé?
Kdo v tako tmo prižgé lesket svitlobe?
Kdaj upati, in kak izid se sme?
K posvetu, daj! Obernem se te dobe
Do siviga in modriga možá,
Ki pervikrat overnul je gonobe.
Vi, umni mož! Kaj činiti se da? —
Ta reče tak: Sim star, sim vidil mnogo,
Nasvetjem kar veljavo v tem imá,
Dva tedna še terpimo čaša progo,
In če potem se vreme ne zvedrí,
Nej lije dalj, kar zdi se mu, okrogo.
Utihne on, molčijo drugi vsi,
Omamljeni določbe tega krása,
Naposled sploh pohvala zadoní.
Zápis pové: Odločba je soglasa,
Postava nam ostani zanaprej
Veljala do posledniga bo čaša.
401
Doveršen je sikulski zbor za zdej,
In umniši presodil je znabiti,
Ko drugi kter med nami osorej.
Napitani poslanci in naliti
Domú ko se ponosno vernejo,
Neha namok, se jame kraj sušiti,
In spravljene pod streho žita so.
Kondúlimo Sofija in njena otroka.
I.
Terdnjava Misolungi, si padla, si posip,
Junaki so pobiti, moriša clo si kip,
Mozlim, ki vero kôlne, od tu in tam prispé,
Le mertve trupla nájde, ko za bezečim žgé.
Kondúlimo Sofija, udova žena zdaj, —
Suprugu v boju padšim je v del nebeški raj ;
Objema z britkim sercam otroka svoja dva,
Príhodní čas preceni in groze trepetá.
Divica, hči cveteča, primerjati se sme
Clo Veneri, od kóje starinstvo nam pové;
Še ne mladenč odrašen rumenokodrat sin
Iz misii ravno stresa igrač otročjih čin.
„Bežimo, daj! že v mesto Turčín nečist vihrá,
So vráta ene proste, še tam se vteči da;
Pod pazho vzel ti puško očeta svôga boš,
Si scer fantin, pa stisk te prišili biti mož!
Sramota nam se bliža, sramota nam pertí,
Bežimo pred sramoto, pogin nas ne straší;
Posledni strel prihrani, bom dala ja ti znám,
Naznačila ti dobo, pokazala ti kam."
Valí po vsaki česti se groze, bede rop,
Bežečih otročičev, udovih mater trop,
Se gnetijo v gošave in hribe krog in krog,
Požar gorečih domov pa bliska v jok in stok.
Jezdeče trume burno v okrogu vihrajo,
Lovivši mlade sužne na vsakim kraju so,
O, vlijte se mi solze! Sofije ni nikír,
Ni njenih dveh; ne vidim, ko motni beg in dir.
Eueskijeve delí. 26
402
Da, da! se tam pokaže, soteske tíste tik,
Podvizaj stopnje trudne, naraša stisk in krik!
Tam plané trop iz pazbe, Sofija, tu je druj,
Na polju konjkov truma, od besa v peklu huj.
Zastonj! — Obupna májka preceni zgodbe kvár,
Pazečimu pa sinku je samo strelbe mar,
Obraz pokrije mati: „Gre Turk, zgubljeno vse!
Nameri sestri v serce." — in tresk! — storjeno je.
Brez gibanja, brez čuta na potu ta leží,
In májke oblačila tekoča barva kri:
„Naprej, naprej! oteta je tako vsih šramot,
De serce mi ne poči, le dalej britko pot!"
Pa malo še korakov podí naprej jo strah,
Tud sin od krogle turške zadet se zverne v prah,
Ker ona se pripogne, pomagati mu spé,
Nad njeno glavo turški hanžar zabliska se.
Zakrije siná svôga s telesám lastnim koj :
„Ne vidiš de sim ženská, trinog okrutni, stoj!"
Ún tak zadet od glasa in j oka miliga
Prijenja, za sužanstvo hranivši ju obá.
n.
Kaj suče na otoku se radno ljudstvo tak?
Pobožniga občutka poljubi zemljo však.
Eynard! poslanci tvoji hiteli so okrog,
To kupljeni so Greki sužanstva in nadlog.
Kondúlimo Sofija, ti slika bolečín,
Otet po tebi tudi tvoj mladi verli sin?
Al si na totim svetu za hujši tugo še,
De vedno ti nesreča v spominu hčere je?
Z izkupljenim približa se še veliko bark,
Olajša marsikterim sužanstva stan se žark;
Pozdravljati pa mladi Kondúlimo bití
Posamši vse rojake, se z njimi veselí.
Kdo ti, divica krásna? Ak bi ne bilo se
Spolnilo delo moje, ki zreti mislil te!
403
Da, da! si sestra moja, nebeški nov pôrod,
Te peljem k majki mili natvegama od tod.
Eynard, človeštva dika, ti blagodarni mož!
Od pesnikov potomstva še v grobu čislan boš,
Bo tvojimu imenu prihodni vriskal čas,
Donil bo vnuku vnuka še sláve tvoje glas.
Eralj Severa.
Je vládal kralj mogočen,
Bogat, prevzeten, strog;
Krepak je bil in ročen,
Ni slike mu okrog.
Življenja blesk se zniža,
Je doba smertnih muk;
Nasledcov trop mu bliža
Se medved, volk in Čuk.
On reče tak medvedu:
Pustim ti gojzd in grez,
Ne bo ti nikdo v sledu,
Je prazno vse za ples.
Izusti sovi tako:
Nebrojno grádov ná!
Oživi s čuki j ako
Brezljuden kraj le ta.
Naposled volku pravi:
Za tebe polja pian,
Nej krog ti bo k zabavi,
Z merliči je nasjan.
Ko reče to zle volje,
Zadene ga mertud,
Oblak se siv prekolje,
In s točo je zasut.
Nevesta leónova.
Nevestni v obleki omirtana,
Strežajeva hčerka, nališpana vsa,
Pristopi k slovesu v železni levnak,
Pohlevno león se ji vkloni krotak.
Divjak neugnan, razkačen poprej,
Jo gleda, bi rekel, pobožno šedej,
26*
404
Divica ga gladí ob straní in spred,
Solzice tečejo po licu ji vred.
„Sva bila tovarša vseskozi midva,
Si zvesta prijatia, otroka obá,
In sva se ljubila iz serca, kaj ne? —
Otročje te dobe pogibnule ste.
Ti kmalo si stresal slobodno celo,
Kraljevo, obrašeno z grivo, glavó;
Ja rasla sim tiho, ta stas je visok,
Ti vidiš de nisim ko nekdaj otrok.
Otrok de bi bila, prijatel ti moj,
De mogla živeti bi vedno s teboj!
Gorjé mi, zastonj je, doveršeno vse,
Na tuje mi s tujcam koračiti je.
Mu planulo v glavo je, lepa de sim,
Je snubil, je zmagal, mi iti je z njim; —
Med lasmi je venec, overnuti ni,
Britkosti so v sercu, vse solzne očí.
Ti res me razumiš! Ves gnjev si in stud.
Nežalno se vedem, umiri se tud;
Tam vidim ga iti, ki ženin je moj,
Poljubek ta zadni, le tá — je še tvoj.
Ko zdaj se dotakne ga z ustnico tak, —
Zaškriplje, se strese na enkrat levnak,
Približa ko ženin rešetki se pian,
Nevesto prešine ko merzlica strán.
León tik izida, rep skrivljen v obroč,
Na stražo se vstavi, zatuli na moč,
Ukáže mu ona, ga prosi, grozí,
León pa po koncu o vrátali stojí.
In zunej naraša klicanje, ropot,
Med glasi razločno mládenca návod:
„Po puško! orožje! usmertil ga bom!"
Razdražen divjak pa zarjove ko grom.
Nesrečnica tvega se, bliža se vrat,
León ves premenjen jo zgrabi nakrat;
Berneči zakrič le se čuje in zdeh,
Raztergana v luži kerví je na tleb.
405
In ko je iztekla predraga mu kri,
Otožin moritelj tik mertve leží,
On giba, on znaka življenja ne da,
Dokler ne predere mu krogla sercá.
Berač in pes njegov.
Šest plačati zlatih za vbogiga psa!
Nej strela v tem hipu me treši na tla!
Kaj misii gosposka, čemu bo ta puh?
Kam s taco to meri neslan oderuh?
Ja star sim, bolan sim, mi manjka močí,
Prislužiti hrane mogoče mi ni,
Denarja sim prazen, od kruha molčim,
Od lakote v brigi in bedi živím.
In ker sim bolan bil, mi manjkalo vse,
Kdo moje nadloge usmilil se je?
Brez upanja tožil ko britko sim sam,
Kdo bil je v samoti uteha mi tam?
Kdo v žalosti, v tugi me je miloval,
Gorkote o mrazih mi lastne dajal?
Kdo reve, nadloge, nesreče in glad
Prenášal je z mano pogumno in rad?
Sva prišla do róba, življenju na kraj,
Pretekla nadloga obema bo zdaj;
Vtopiti te imam, ukázali so,
Zvestobo za tvojo to mezda ti bo !
To plača je tvoja, to svetni je dar,
Zahvalba na zemlji za trud in za mar!
Ha, zlodi! na vojski sim hrabro moril,
Barič pa, — grom treši! — pa nisim še bil.
Je zaderga to le, in kameň je ta,
In tukej je reka, odlog ne veljá,
Čuvar, se približaj, — ne gledaj me, ne,
Še berc le s to nogo, speljano bo vse.
Ko deva mu zadergo varno na vrat,
Pes liže desnice priblizano plat.
On zadergo naglo potegne nazaj,
In verže na lastni otilnik j o zdaj.
406
Izpuha preklimbe, se strašno rotí,
Na enkrat zedini vse svoje močí,
Se v slape prekucne, ki koj se odpró,
Sikaje verte se, ga gladno požró.
Pač lajal in tulil prestrašen ves,
Čolnarje zedinil je hipoma pes,
Je vlekel ob suknah, je skákal cvileč,
So našli ga kmalo, pa živel ni več.
Na tihim k pogrebu odnesli so ga,
Namesto pogrebcov le vidili psa,
Ta javkal je tužno v okrogu dva dni,
In tretjiga mertev na grobu leží.
Povraôba.
Cvetju Mája, roži slična,
Krásno lepa, nježno tanjka,
Bistro gledna, rajsko mična,
Možkim sercu hlopna zanjka;
Z ustnam svitlim ko korale,
Polnim urna, slada, šále,
Milá, čistá, rajská vsa;
Škoda, šteta dote zale,
Ti si hči biričeva!
Oče pozdno iz grašine
Puste volje k domu príde,
Serd budí mu zle spomine,
S kipam kip se v glavi snide: —
Ak se ravno po postavi
Kolje, vklepa, dré in davi,
Vračbo vonder terja kri;
Nam postava se napraví,
Kakor j o trinog želí.
Da! mogočni! vi boljaki!
Vi bogovi zemlje borne!
Nas podložnih smet je vsaki,
Vaše sile le izvorne!
Vam krivice snažne roke,
Zákon terja kri in stoke,
Brati jasno v člancih je ;
Ja tedaj terdim te joke, —
Ak mi grud razkoľje se.
Za pravico vpil je neki,
Ga zagluši bobna vrenje,
407
Vodja migne! — sik in seki!
Glave v prah zazrem valenje.
Hujši jutro tug bo sila,
Bosta dva se zavalila,
Vislic troje vžganih bo; —
De bi zarja zasvetila,
Treslo ker — bo v njega zlo!
Druži tak oserčja rane
Mož tožljiv, prepoln nevolje,
Kar mu v misu" pride mane,
Kar mu v serce sine kolje;
Noč je temná, biva večná,
Vsih platí pošast nesrečna,
Kar zagleda strah se zdi;
Po klopéh merličev sečná,
Po vsih stenah teče kri.
Z deli svômi se navadnim
On tolažiti poskusi,
Misii práv bo v času hladnim,
De sekira se nabrúsi;
De polika pečatone,
Ter za ječo kruté spone,
Kterih zajtro treba bo. —
Zdi se iskra vkres mu zóne,
Žar železa pekla zlo.
Kri povsot! prikazni strašne
Medju tem so mu ocitne,
Žar občutki, misii plašne,
Kerč mu stiska članke kitne;
Kak pregnati zdetja klamo?
Najti pokoj upa samo
V gledanju nevidnosti:
Strah pospé v ničesar jamo,
Ak mi tik bo moja hči.
Bom se bližal ji do glave,
Gledal le nedolžno lice;
Polno serce božje sláve,
Úpal iz nebes pravice. —
Kakor pravi, tak počenja,
Se približa, tiha tenja,
Postli njeni varno mož. —
Kaj ti žile rok napenja,
Kam nastavljaš oj stri nož?
Oj! ti vidiš, — strela zlému!
Vidiš grófa, — božja mati! —
Hčeri dragi, da! v objemu
Zapeljivca vidiš spati.
Že pripravljen ga predreti,
408
Dal boš druj obrat osveti,
Nož je šel, da! v nožnice; —
Čas je bil železo greti,
Pečaton razbeljen je.
Ne, zločin! Ta premala,
Smert ne plača te gerdobe,
Bo se kazen ti spoznala
Slična djanju také zlobe.
Gerb ti v lice vžgem Kaina,
Perve kače, greha siná,
Ná! — plačilo mojih rok.
Hodi tak, osvet pervina,
V strah domovju lastnim krog.
Sično vžgejo se pečati,
Gróf kričé iz drema plané,
Sivca vidi serdno stati,
Ki orodje v roki mane. —
„Hodi proč! — in tvoji stoki
Nej doné spomín visoki
Tem ki je povračbi top;
Bog močán je šibki roki!"
Rekši ziblje sivi čop.
Star pevec.
Poje v berda , v polje, v niže
Mož sosebni sivi čudno
Skôr žugaje glasne viže:
Sim pušave krepki glas;
Rahlo, rahlo! raj pomudno!
Nič prezgodej, nič nezrelo!
Neprestano, gromno, smelo,
Zmage svest si, dojde čas.
Prazen trud, o trama mlada,
Drevje čaša premektati,
Hrepeneti sadja slada,
Ko se komaj káže cvet!
čakaj de se plod pozlati,
Kak primerlej verne strese,
Ta ti sadja v žep nanese,
Kar ni upa bil obet.
Zdražená derhal mu sika,
JSasramuje ga lažnivca,
409
Kjer ga vidi serda krika,
Mu očitá drambo zmot.
Kaj terpimo graje sivca?
Kamnje vanj za také službe,
Zapodimo ga iz družbe,
Sledi mu prikor povsot!
Poje mož sosebni glasno
Kraj kraljeve zlate hiše
Serda vnet pa luna jasno:
Sim ki v pušbo trobi glas:
Ďalej, dalej, tik do više!
Brez bojezni derzno, smelo,
Pravo tam se bo dospelo,
Splošno pravdo terja čas.
S tokam krepko, z vihram umno !
Moč obeh ti lastna bodi,
Snuj ti v žilah kri pogumno,
Plašbi grob je zmir odpert.
Le po ravni česti hodi!
Tam skalade? dalej niti,
Je nevarno oberniti,
Zadej žije gladna smert.
Nekdo bil je ves prestrašen,
Zdaj bledil je, zdaj zarudil,
Kdo je glas ta pusti zbudil,
Ki okrutno tak doní?
Národ nam zapelje vplašen,
Bes kričí iz tega sivca,
Zgrabte krepko govorivca,
Takih pesmi treba ni.
Poje dalej starče čudno
V ječi tamni zmir enako,
Glasno, mirno, skôr priljudno:
Sim ki v pušbo trobi glas.
Pel sim burno šeg napako,
Dar poroštva so mi zbrali,
Pesmi mene ne mi vgnali,
Kér gotovo dojde čas.
410
Hruška prerokovavna.
Sledečo to pravlico od starih slišal sim,
So pravili jo jasno , ko starši nekda jim ,
Mi bomo zapustili otrokam našim j o,
Premenja rodovina, pravlice staré so.
Na Valserjevun polju — tak zove se ta kraj —
Je hruška posušena, neplodná, stará zdaj,
Okrožje to je tisto, drevesa štor je znak,
Tu spraznul bo se vojske posledni siv oblak.
Pa kak se tota doba ljudem na znanje da? —
Bom znamenja povedal, na kojih se spozná,
Bo vsih straní pregrešno privrelo ljudstvo skúp,
Na nas posledná vojska nesreče tresla strup.
Tam ima se dognati, bo tako tekla kri,
Potokam de še takim sijalo sonce ni,
Rudečih rek bo vrelo nebrojno tik planin,
Tam dojde sláva pravdi, zatiranju pogín.
Doveršeno to delo razprostre tmina moč,
Merliče in voj sake pokrije sivá noČ,
Ko jutro bo blešelo budivši djanja skerb,
Bo stal navérh drevesa pokoja svitli gerb.
Pomen drevesa čujte, popisal sim okraj:
Drevo je tužno, pusto, razklano, suho zdaj,
Posekano že trikrát, je trikrát zraslo pred
Iz korenín ponosno, in drevo bilo spet.
Ko sonca žark mogočni iz neba sega vanj,
Meževni sok mu znotraj oživi suhi panj,
Zeleni kinč okrasi mu verh in grane vse,
Bo znamenje začetno, že doba blizo je.
In kader se razprostre mu v krogu verha kras,
Tu bliža nam grozivno se napovedan čas,
Ko cvetje mu odpadá, je blizo pusti kone,
In ker bo sadje zrelo, je vroč do kipa lone.
Ki letos ob drevesu na vse je pazen bil ,
Stvarí je čudne vidil in čudniši terdil,
Je zdelo se de v perhlim oživi deblu sok,
Napenjajo de popki, de bliža se obrok.
411
Al sod že poln je greha, za šerp al zrela stern ,
O tem ne vidím jasno, pa siv je čas in čerň,
Vezila so postarne, deržijo malo več,
Premenjati v Evropi se htje mnogtera reč.
Pogreznen grád.
Okrožen s terdmi židi stojí gošave zad
Na skali v dol viseči gospodov hudih grád ,
Kot orel iz oblaka tak planejo na rop,
Ko se na blizni česti prikáže kupcov trop.
Je bratov trojca zunaj, ko j aha, jeklo vsa,
Škerlato pa v dvorani in granostaj domá,
Kervavi v borbi, v grehu razujzdana živí,
In krog in krog trepečo deželo prestraší.
Hotivka njih prešerna, kaj glad je ne pozná,
Ošabna svil in zlata, pregrehe zloba vsa,
Tepta z nogama božje darove v grez in prah,
Vsih čertov hudobije nikakor je ni strah.
In čuj! stražar zavpije: Na noge knezi koj!
Popotnikov se bliža bogat oprašen roj,
To kupci so iz tujstva, to bo preblažen lov,
Ti nimajo orožja, pa v žepu zlat gotov.
Ne zabte svoje ľjube, kričí za njim deklé,
Želí zlatá si mnogo, in ceni bisere,
Poječih tičkov tudi za hladni rožni gaj,
De tako se mikavnih napolni sluh ji slaj.
In kmalo v grád se verne vriskaje cela množ,
Med njo zajeti kupci, pripel za moža mož,
Prinesli smo ti tičke, za gaj priličen kras,
Žverglaje radovalo te bo prihodni čas.
Ta rožni gaj je ječa, temotno žije kar,
Temnejší iz globine smerdí gnilob sopar,
Ob kraju brezdno strašno, čerlena tmina not,
Iz ječe te ne pelje na svitlo druga pot.
Tu glad končá zaperte. Obup ki je donil
Iz grozovitne jame, je tičji žverglej bil,
In kdor je v noro puhnul, je bil na skali zmet,
Obupna žertva smerti, to bil je tičji let.
412
So pahnuli zajete okrutno v toti strah,
Jim reče nek duhoven, ki vjet je, groze plah:
Gorjé vam, vi bedaki! peklenski žar čez vas!
Vas nekidan bo peklo to djanje bolj ko nas.
Zarjove eden knezov: Zato kaj maram jest?
Sim lastniga si djanja do zadne pike svest;
Posledne zlo do sodbe, s prisego bi dognal,
Ak tehtam dela svoje, ne bom se jih kesal.
Rugaje se zakruli na róbu brezdna druj:
Prepusti dela moje le meni, v sebe snuj!
Ja sam bom opravičil, kar delal sim ja sam,
Posledniga do dneva kesanju se ne vdam.
In tretji hrohotaje: zdaj bodi slavček ves,
Žverglaj prijetne pesmi, renčal si tu ko pes;
Ni žal mi djanja môga, na kríž bi roko djal,
Rotil se vpričo sodbe, ničesar mi ni žal!
Ko grešna ta beseda oprosti se iz ust,
Doní iz globočine odmev: — gorjé ti! — púst,
In — „Amen!" ljuba krikne, se strašno hrohotá,
Na nebu grom zakruli, skalovje v dol derdrá.
Premenjena perutnic razprostre baba par,
Se dvigne v zrak, zakrije pogledu sonca žar,
Iz brezdna plameň šviga, zazjá gortan širok,
Prekucne grád se v jamo , ter stisne se razpok.
Oe prašate kak zove te zgodbe mesto se,
Grašini in deželi zakličje ktero je? —
Pozabljena za zmirej, osoda bivši tak,
Je vtihnula pravlica, je zginul grada znak.
Nevihta.
Na stolpu grada stal je vladár zamišlen star,
Je gledal tužne kraje, ga stíska v sercu mar.
Nevihta se mu bliža, vihar je tu in tam,
Opira še na moč se, pa vidi de je sam.
Z levico, kteri žezlo odpadlo bilo je,
Tiši na mračno čelo trepečo krono še.
Izvoljena hotivka pocuka za škerlat:
Si prej me žarno ljubil, je šla ljubezen spat?
413
Ljubezen in veselje, ti draga moja, kaj?
Nevihta me napadá, pogín grozi mi zdaj.
Ja nisim kralj ovenčan v ozidju tih višm,
Le besniga sim čaša, potresa plašni sin.
Prazna skusba.
Nevoljin bil je nekido,
De zadej ima kite zlo,
Saj de bi bilo spredej.
Le kako to doseže se?
I nu, okrog! storjeno je —
On skúsi. — Kep je zadej.
Se zavertí na desno plat,
Kaj zlodja? rep je zmirej zad,
Na herbet vedno visi.
Zdaj zaverti se urnih krač
Na levo strán in clo drugač,
Pa kita je od zadej.
Vertí se sem, vertí se tje,
Je prazen trud, zastonj je vse,
Na herbet kita visi.
Se suče ko vertavka zdej
Nazaj, navniz, nastran, naprej,
Neplodno! rep je zadej.
Se suče zmir še zdajnih dni,
On misii: končno steče mi!
Zastonj ! repák je zadej.
Tako teče svet.
Ko bil sim še domá fantín,
Nevkretni, rogovilni sin,
Je šiba pela gosto;
Ko sim potem odrasel bil,
Písmenko vati se učil,
Ni bilo manj priprosto.
414
Kdor komaj čerkice pozná,
In šiba brati šili ga,
Je mučeník na sveti.
Tak stekel je mladosti kras,
Ja úpal vedno bolji čas,
Pa hujši jame creti.
Me živeža popade skerb,
Priklanjal glavo sim in gerb,
Denár je však dan tujši,
Ko nekaj dnarja pridobim,
Si koj suprugo navalim,
Zdaj bilo je še hujši.
Sim hvalil to, sim drugo klel,
Korbáč kadkada v roke vzel,
Zamašil tud ušesa.
Otročje leta moje ste,
Življenja vonder cvet bilé,
Zaperte so nebesá.
Poterpež.
Ko nekda mlade dobe sim keglati pričel,
Je teklo vse narobe, sim redkokrat zadeí.
Sim bil ko cesar bistri dežel Aromate,
So žerli med ministri, on pil pelinko je.
Je lovec bil netruden, je strelal serca živ,
Zadetja bil je muden, le merlej tem je kriv.
Kdo graja merlej zliga? Le roka ta je šerp,
Fantín, ki kegle dviga, kričí: prenos, poterp!
Prenos! — poterp! — oslabil o tem je um prestar,
Sim keglati pozabil, ni tarče več mi mar.
Poterp in terp! — te viže zapeti mora však,
Ki kakor ja do niže prispé posvetnih tlak.
Pojmo.
V tovarštvu družbe milé na trati rad sedím,
De tug pozabim sile, popevke žvergolim,
Ko tarnja me nápade, beží od mene vse,
Zapoj em kroglih slade, in serce zdravo je.
415
Mnogtera me je pičla v živetju pustini res ,
Zaupanja ni vničla na dobe slajši ples;
Ne terjati de zgine iz pota vsako zlo,
Zapoj ko sreča mine, in kmalo bolji bo.
Zapoj ko zgrabi tuga, in manjši bo pritisk,
Zapoj ko pusto žuga nevikte v delji blisk;
Se s petjem obernilo bo k dobrim hudo spet,
In kar je kislo bilo, premenulo se v med.
Troje sonc.
Sreberne te barve nekada ni bila baroka letá,
Pretekli so čaši mi slada, ko glava je rusa bila.
Osupnen lepote in krása, in tvoje mladosti blešín,
Zbudí se minuliga čaša mi v starimu sercu spomin.
Že babica, matere mati, je bila nezmerno mi všeč,
Blešeča ko sonce na trati je zdela mi rajská se reč,
Je včasih ročico mi dala, zažgal je vso dušo mi stisk.
Potem ko je druziga zbrala, sim puhnul na tuje ko blisk.
Po zgodbi neslani mi taki se pozdno povernem na dom,
Že sonce je drugo na zraki, kak pridemo ternu v okom?
Da, deklica! mati je tvoja blišeče to sonce bila,
In zmede mi duša se moja blišobe ponovljene vsa.
Poljubim jo nagloma v čelo, veselja, ljubezni navdan,
Namuzne se drugimu smelo, na tuje sim zopet pregnan
Tak žanjem le múke in tuge, sedaj že ukrivljen in siv,
De tretjiga sonca poruge pokúsim, le k ternu še živ.
Dospem de pepevke te konec, ti koj brez ovinka povem,
Ti sama to krásno si sonce, v ta blesk se ozreti ne smem,
Iz milosti zobček moliš mi, poljubiti ústa mi daš,
O tem ko si mlajšiga voliš, grob zame ti v glavi imaš.
Pomlad in jeseň.
Prispel je pomladanski čas,
Ljubimca de objela bo,
Povije zemlja v rožni kras
Naravo svojo dično vso.
416
Ljubezni vnet veseli tič
Praznuje v gaju slasti god,
Prepeva, scer ne mara nič,
Ga mika skerb za zgodni rod.
Vse vriska, ljubi, vse živí,
Vse slávi pomlad krog in krog,
Za mene to pristojno ni,
Poslušam tiho — žalibog!
Privošim zemlja srečo ti,
Vi pevci petje vam in slast,
Prepustite žalobo mi,
Mi serčnih bolečin oblast.
Nastopa mraz, nevihta vse,
Sferčí za listam list iz vej,
Načelni verh otožen je,
Bo spanja čas, — počitka zdej.
Uhlandovih nekaj
slobodno poslovenjenih.
Zmage naznamba.
Je bil oblak clo krog in krog,
In groza terla rod je vbog;
Naznamba vedno hujših muk
Ječala kot polnočni čuk.
Pravlica je v deželi šla
Zavitá v černe barve vsa,
Naznanvala v ledeni čas
Grenejši zlo, še hujši mraz.
Grozil povsot je vražtva sin,
Zloradno se smejal zločin,
Prijatli plašni bili so,
Le gledali, kaj prišlo bo.
417
Pa v Severu zabliska žar,
Razdene hipno skerb in kvár:
Je ognja novi samolet?
Al je labud pobede vnet?
In gromno vriska vsih platí:
Pobožnih Bog ne zapustí,
Končan je mar, doveršen stok,
Viktorja nam, — je z nami Bog!
Pevca urot.
Je bil nekdajne dobe sloveči grád visok,
Grozíl je krogu suhim, blešil čez morja mok,
Duhtečih vertov množtvo je bilo vsih platí,
V njih toljko vodometov, de moč izreči ni.
Zmagavni kralj ošabno je v grádu stanoval,
Sedeč na zlatu čmerno ko siv oblak sijal,
Kar misii je strahota, pogled le serd in čert,
Strupeni bič beseda, podpis gotova smert.
Dva veria pevca nekdaj upotita se v grád,
Nju eden star in siv že, rudeč je drug i mlad;
Sivor pod pazho harpo na krasnim konju jaš,
Tik njega čil korači mu čversti mlad pajdaš.
Sivor mladenču reče: Pripraví se mi, sin!
Nar slajši glas izrazi iz čuta globočín,
Zedini vse kreposti, veselje, bol in slast,
De panava, ak da se, vladarju zlo pošast.
Že v lišpani dvorani je pevcov slávni par,
S kraljico na prestolu suprug sedí vladár;
On strašno lepo kinčen, polnoční merkli zor,
In ona miloserčna je lune slika skôr.
Sivor na strune vdari, prebira lično jih,
Soglasno zmir glasnejši doní pomen iz njih,
Mládenca petje zdi se nebeški klic višín,
In sivca glas globoki mu jeka nočnih tmin.
Prepevata ljubezen, nekdajni zlatí čas,
Slobodo in junaštvo, zvestobe blesk in kras,
Kar serca vžgé človeške, kar budi snage čut,
Kar misii dviga kviško in jarm olajša ljut.
Kíieikijm J»la. a
4ié
Dvorancov trop Šegaví pozabi ruga smeh,
Vojšak se vkloni Bogu in slávi umstva vspeh;
Navdano je milobe kraljice bistvo vse,
Iz nedra rožo vzame, jo bersne pevcu tje.
„Sta ljud mi zapeljala, zdaj ženo mamita!"
Zarjove kralj togotno, osoba plam je vsa,
Meč zaderví v mládenca, predré mu levo plat,
In žalibog! ta pel je te sladké zadni krát.
Pričjoči vsi zbežijo, koj razleti se zbor,
V naročju mojstra svôga izdiha petja zor,
Un s plajšam ga pogerne, na konja posadí,
Po koncu ga priveže, dvorano zapustí.
Uhoda predi durmi se vstavi serda vnet,
Na kviško dvigne harpo, tedájne godbe cvet,
Ter buti z njo o stolpu, de v drob se zmane vsa,
In zarotí de strašen odmev okrožje da:
„Gorjé ti, grešna hiša! Onemi v tebi glas
Veselja, petja, godbe, od zdaj na večni čas!
Razlegaj se do dobe, v ki treši te posip,
Le zdlh obupa v tebi, ti bodi groba kip!"
„Gorjé, cveteči verti! Premení plod se v prah,
Ta mertvi vas obsenči, vsa slast vam bodi strah!
Usahni vam zelenje, posuši vir se však,
Prihodniga de čaša goljava bo ta tlak!"
„Gorje, moritelj besni! ti pevstva stisk in kvár
Po vencu zmag in sláve zastonj ti bodi mar,
Imé izhlapi tvoje, se zgubi v sene nemoc,
Ko zdih zgubí zločina se zadni v večno noč."
Sivor je to razklical, uslišal ga je Bog,
Dvorane so zasute, posip zidovja krog,
Samotní stolp edini v obnebje še stermí,
Razpokan ta, zna biti, nocoj se razvalí.
Na mestu plodnih vertov sta pesk in resje zdaj,
Brez drevja je, brez moče, brez sence pusti kraj,
Nikdó ne ve vladarja, ne kam, ne kak, ne kod,
Zavito vse v pozabo ! To pevcov je urot.
419
Kazen.
Bil viteza sužni usmertil je rob,
Pohot premoženja nabrúsi mu zob.
Zgodilo je v gojzdu se, z mertvim je sam,
Valovja v globino pogrezne ga tam.
Pripne si oklep in opáše si meč,
De on gospodar bo, ni dvomiti več.
Zahaja, zadirja, in šili čez most,
Pa konj se prestraší in spenja se prost
Ostroge ta krepkoma vanj zasadí,
In konj ga čez glavo v potok zaderví.
Plavaje, zna biti, bi bil se otel,
Okretnost oklep mu popolno je vzel.
Nakloni mu tako pregreha pogín,
Opombe je vreden enaki spomin.
Zlatarjeva hči.
V delavnici je bil zlatar
Med blagotinamí:
„Vsih dragotin sosebna stvar
Si vonder ti Alenka,
Priserčna moja hči".
Primaha noter mladi knez:
Bog s tabo, dive lesk!
In s tabo, mojster, tudi vmes!
Mi skuj izversten venec
Nevešti mili v blesk!
Ko venec bil je zlat gotov,
Blešeč ko sonca žar,
Pripne Alenka krásni kov,
Ko sama je v štacuni,
Ob lastni rami kar.
O, srečna res nevesta si,
Ki ga nosila boš,
27*
420
Ak daroval bi vitez mi,
Kak bi veselá bila
Le venček šmarnih rož.
Primaha vitez kmalo spet.
Pregleda novo stvar:
„Naredi, mojster, dúha vnet,
Demantni perstan svitli
Nevešti sladki v dar!"
In ko je perstan bil gotov,
Blešeč ko iskre kreš,
Natakne Lenka zlati kov,
Ko vidi de je sama,
Na perst obupa vmes.
„O, blagor ti! o, rajski čas!
Ki perstan bo ti dan;
Bi dal mi knez le svojih las
Nar manjši čopek redki,
Kak bil bi duh mi vžgan!"
In vitez dojde v kratkim spet,
Pregleda perstan zlat:
„Zlatar si res bil dúha vnet,
Poklôn si krásno zdelal
Nevešti moji v slad!"
De vidim kak se vdalo bo,
Približaj divá se.
Na tebi de poskusimo
Darila moje drage,
Enaka tebi je.
Je ravno bil nedelni dan,
Divica je tedaj
Napravila se v pražni stan,
De k maši šla bi v cerkev,
Zvečér mordé na raj.
Zapekla v lice krog in krog
Pred viteza skakljá,
On vene na glavo dene strog,
Ji perstan rah natakne,
Ter desno ji podá.
Alenčica, ti nježni cvet,
Ti bodi jasno s tim!
421
Ti tista si, za tebe vnet,
Namenul venec, perstan,
In serce tebi sim.
Ob zlatu v di'užbi dragotin
Bil tuki stan je tvoj,
Prevažen bil je ta spomín,
De v čast visoko dojdeš
Na svetu ti z menoj.
Zvesti tovarš.
Imel sim ja tovarša,
Ga ni zvestejšiga.
Tesnoba v bitvi tlači,
Kraj mene on korači,
Enako zmir obá.
Prižvižga pusta krogla,
Kdo páde, ti al jaz?
Se njemu v grud zažene,
Leží kervav tik mene,
Se zdi mi moj obraz.
Mi desno misii dati,
Kričí polkovnik: Mars!
Ni rokostiska doba,
Ostani unkraj groba
Še zvesti moj tovarš!
Rožni venec.
Pomladanske sončne dobe,
Blizo hlada gajnih sene,
Šalno le, ne bojne zlobe,
Vitežtvo igrá za vene.
Cvetlic nečejo brez truda
Si nabirati okrog,
Jih želé, junaki čuda,
Zmagi dar diviškili rok.
Divá tam je, hoj e lasna,
Však osupnjen nje lepot,
Tako bistra, tako krásna
Ni hodila še ondot.
422
Rožné veje vse cveteče
Lice j i okrožajo,
Bele, pikaste, rudeče,
Lišp j i krog života so.
Clo v železnimu orožju,
Konja v sedlu medliga,
Plunkajoče kopje v znožju,
Glava vsa pobešena,
Suhe lica, kodre sivé,
Tak prijaha konjik star,
Kot ostrašen vatre žive
Prebudí iz sanj se kar.
Sprimi Bog vas, hrabri knezi,
Kras divice tebe clo!
Moj príhod vas ne razjezi,
Vaše igre čislam zlo.
So nar slajši djanje zame,
Bi se skúsil z vami rad,
Pa so vele tote ráme,
Stop trepeč grozí mi pad.
Čislam vedno te zábave,
Veselí me kopja žolt,
Krije me oklep do glave,
Ko drakona špirni polt;
Boj na suhim, kri in rane,
V morju vihrave vode,
Meni ni prestaje znane,
Razun leta v ječi le!
Pa zastonj! naključbe gerde!
Šla ljubav mi zmir je v strán,
Nikdar desne moje terde
Stisnula ni divá v dlaň.
Tud je svetu tuja bila
Tista krásna cvetka još,
Ki mi dnes je zasvetila,
Boginja cvetečih rož.
Ak bi znal se pomladiti,
Bi učil se godbe koj!
Vse bi moral prekositi,
Glasov pervi bil bi moj.
Pomladanske sončne dobe,
Blizo hlada gajnih sene,
Bi borivcam kázal zobe,
Pridobil si rožni vene.
Bil prezgodaj, ah! sim rojen,
Še le zdaj je zlati čas,
Puh zavida je obsojen,
Nov je však dan sláve kras,
423
Tista krásna cvetne lope
Bo vladár prihodnih dob,
Vklanjam ja se v čaša stope,
Zeva gladno v mene grob."
Te besede ko izusti,
Z bledo ustnico sivor,
Omahaven dušo spusti,
Cepne sam raz konja skôr.
Nek oproda berž opré ga,
Dene na zeleno tje,
Pa ovreti konca zlega
Nemogoče družbi je.
In divica se pribliza
Nagloma iz lopnih sene,
Kahlo se k merliču zniža,
mislih ravno neki sanj
Posvetnih kron, gotovih zanj.
Ker tacih sanj ne bráni svet,
Je zanj e bil on žarno vnet.
Tedaj se to mu malo zdi,
To ne veljá, — to krona ni;
441
Pripognil kdo bi se za takim,
Za kosám podkve, ništa vsakim?
Zatorej on pogleda preč,
Ko de bi čul ne bil to reč.
Gospod, ko scer preblagi tam,
Pobere zdaj železo sam,
In ne omeni žal besede.
Potem ko skozi mesto grede,
Približa se kovačnicí,
Proclá razlom za solde tri.
Čez terg gredé v namembi zlati
Na prodaj vidi črešne stati,
Jih kúpi kakor drugi však,
Kar voľjno da se za trojak;
Jih spravi v suknjo staré vade
Za žejo in za ust poslade.
So zunej vrat nasprotnih zdaj,
Pustota , pesk , in žar je kraj ,
Brez hiš je vse, clo brez dreves,
Vročina vré iz viš nebes,
Tak de za serk vode bi rad
Popotni dal blagá základ.
Gospod je spredej pervi zvesto,
In — črešnico spustí na cesto.
Šenpeter plané koj za njo ,
Ko de bi bila biser clo,
In zernice mu je dišalo.
Gospod, ko steče dobe malo,
Spustí nasledno črešno v prah,
Za ktero un zderčí námah.
Gospod ga tak molčé prišili,
De zlo za sadjem rogovili.
Terpelo to je dolgi čas. —
Potem gospod povzdigne glas:
Bi bil se dob primernih trudil,
Te biserce bi lajši grudil,
Ki zaničuje malo stvar,
Obrača v manjši trud in mar.
Solski učitelj.
Učitelj na deželi nek
Je kmečkih sit bil svoj in škrek
On misii bolji se vravnati.
442
Gosposko družbo poiskatí.
V poslopje mestno se podá,
Do vrat salóna priti zna.
Odpré, gre noter; — koj osupne,
Se vstraši te blešobe skupne;
Na levo berž prikloní se,
Ker nek bogat nasprot mu je.
Pa zadej tik je drugi stal,
Tem z ritjo pah je v trebuh dal.
In ta, se ve de, zarenčí,
Enaki bersk prijeten ni.
Popravil rad on to bi bil,
Pa ker se je okrog vertil,
Je tu in tam teptal na noge,
Bolesti bdil in stopa proge.
Ko prosi te odpušenja,
On drugim zrok pritožbe da.
Med novo družbo to prevzetno
Priklanja on se tak nevkretno,
De zadnió neki merčen slon
Ga panne ljut pri vratah von.
Odrešen tak, on speši preč,
In misii: sim prezlo boječ,
Kdor bilko se storí iz groze,
Popipljejo, požró ga koze.
Ošabno zdaj po koncu gré,
Po stezab ne, naravnost le,
Čez trávnik, polja, setve, žita,
Tak svoj pogum ljudem očitá.
Nakrat pribriše zavalúh,
Ga vzgé, ko trešil bi, zaúh,
Ne prasa, ne od kod, ne kdo je.
Tepen pa tak razloži svoje:
Je bila res po kmečko vsa,
Tud mozga v sebi dost imá,
Bog daj de bi prijatli taki
Nasprot hodili v dobi vsaki,
De bi od mene se učil,
Ki sam je ni zaúh dobil!
Ne veljá, ne ta, ne una.
Ak sužniga se sam storiš,
Si vsmiljenja ne pridobiš ;
443
Če misliš sam de si gospod,
Bo koj ti celi svet nasprot;
Če pa ostaneš kakor si,
Na pot over ti však valí.
Mája peti dan.
Manzoni.
Je bil! In glej, brez gibanja,
Izdihleju po zadnim,
Leží, brez pretja gromniga,
Bledé v povoju hladnim;
Osupnjen clo, prigodbe zmét,
Stermí izida svet.
On telita mut poslední čas
Rušŕvniga junáka,
Dvorné de slični kvár in kras
Prihodnih dni ga čaká;
Ki stavbe zmel je davnih dob
Nakrat! — orjalki stop!
Na trónu blesk, pregleda ga
Moj duh, čutivši slade,
Potem je z njim Evropa vsa,
Pa zderkne — vstaja — páde;
In štatvo zbito iz višín
Obsodi tma — mravlin.
Nedohodljiv prilizvanju,
Nedosegljiv pošili,
Pravedni duh zapoje mu,
„Viktorja!" pesme v krili;
Mu z lavorjem ovenča grob
V opombo pridših dob.
Od nemških gor do Piramid,
Od Atlasa do Rena,
Previhral pian je, stenja zid,
Námah ko žarna sena;
Do Kalpe, Grecje, Moskove
Je venec njemu vse.
Je sláva to? — Prihodnim nej
Presodba v tem ostane,
Prikloní však zbujen za zdej
444
Se za poduke zbrane,
V kih Bog, kaj on zamore sam,
Očitno skaze nam.
Vihar je bila duša vsa,
Nar višje ji premalo,
Na verhov verh namenjéna,
Pod njo je perhlo stalo;
Tak prišlo je cesarstvo nanj , —
In svet kričí: Je sanj!
Doseže vse: vladárstva čast,
Pomnoženo v nezgodi;
Potem pobeg, in spet oblast,
Nezmerní prid po škodi ;
Dvakrát pobit v ostudni prah;
Dvakrát Evropi strah.
Prikáže se! Stoletja dva,
Med sabo v borbi ljuti,
Se vanj námah oberneta,
Však misii: Vrok de Čuti!
Ukáže: Mir! — in mir je bil,
Miritelj on slovil.
Neha! doverši slávne dni
Na kraju malim tako,
Pa geslo nevošljivosti
Še prostre plat na vsako;
Opomni nam ljubezni kras,
In čerta krúti glas.
Kot se nával utopniku
Povezne ljut na glavo,
Ki kázal pred je v zračji mu
Základe, krone, slavo;
Pogled nesit po spasbi se
Zastonj obracal je.
Spomín nezmernih žarnih želj
Mu dviga čut in mane,
Životopis on svojih del
Začeti večkrat kane ;
Se vterpnjena mu skerči pest,
Si ni opombe svest.
Velikokrat ko prazen dan
Večeru se približa
445
Naskriž roké, gledaje v dlaň,
Zamišlen glavo zniža,
Nakrat zasveti — hud je stisk! —
Mu gled ko nočni blisk.
V opombi gleda čudni vlak
Národa tik národa,
Pokrit z vozništvam širni tlak,
Evropo polno zgoda;
On sliši volje svoje grom,
Razmotri sveta lom.
In prah je vse! — Obup mordé
Mu zniel je to življenje?
Ne misii tak! do konca je
Ohranil vero, zdenje.
Krepkejši je poklical glas
Ga v bolji kraj od nas.
Je peľjal ga cvetečo pot
Nar slajšiga nam upa,
V pokoja raj, ki čist je zmot,
Nestalnih želj in hrupa;
Pozabljenju kjer gre v oblast
Posvetna vsaka čast.
Nebes nevmerla sladká hči,
Ti vera premagljiva!
Spomín na vek ostane ti:
Osoba perva živa
Nikdar se ni priklanjala
Sovražtvu Golgata.
Od tih pešie ostanka proč
Besedo krivo vsako!
Le on, ki da, ki vzame moč,
Sam Bog je sodil tako,
Pa v žaru bil je bolečin
Posledni mu spomin.
Lucov divji gon.
Kornerjeva.
Kaj sveti po gojzdu se v soncu tam,
Ko bližej in bližej prihaja?
446
Temotno nasproti objaví se nam,
Berneči rogovi naznanjajo kam,
Oserčje pa groze se mája.
Vojšake ak černe poprašate: — Kdo?
Zavrisnejo, Líicova gonba je to.
Kdo smelo previhra gošavo in gáj,
Od hríba do hríba se žene?
Pazljivo utukne se v nočni postaj,
Strelanja odmeva obšírni ves kraj,
K bežanju sovražnik se krene.
Ak prašate, kdo so, zavriskajo koj:
„Mi Lucov okrutno viharni smo roj !"
Ob tersju kjer vinskimu Hen se valí,
Otetiga ceni se zlodi;
Pa smelo pridirja, se v tok zaderví,
Po ribje prepláva do druge straní,
Ko vrelce valovje prebrodi.
Plavarje ak prašate, vrisnejo koj :
„Mi Líicov okrutno viharni smo roj!"
Tam bitva na polju viharno zavré,
Tam treskajo meči na meče.
Kazpaljeni konj ki previhrajo vse,
Iz drema sloboda se zdramila je,
Zahtevanje gromno izreče.
Kdo konjki pogumni ak prašate vi?
„Smo Lucova gonba!" nasprot zadoni,
Hripaje kdo jemlje od sonca slovo
Na kúpu merličev sovražnih?
Na licu mu zadno je kerčenja zlo,
Pa serce veselo je, mirno okó,
Otel je očestvo preblažnih!
Ak prašate padenca, skaze vam koj:
„Mi Lucova bili viharni smo roj!"
To nemška je gonja, pogumni nápad,
Na vraga, trinožtvo, tirane!
Če ravno pogina zadene nas j ad,
Vi naši, pustite vse žalosti zad,
Pravice so vaše spoznane!
Od siná do vnuka ji spričba se dá :
To Lucova gonba je hrabra bila.
447
Jugo - Evropejski glosár,
ali
Slovenskí glasnik.
Zbirka raznih glos.
L
Žal -besede v ustih ni.
Preiern.
Tu zakruli, tam zasiči,
Dober kup opombe so,
Ta al una strupno piči,
Vonder koj pozabim jo,
De le zlobe niso kriči.
Prosto však nej zgovorí,
Kar mu ravno v sercu tli;
Mene to le malo gane,
Zvesta radost mi ostane,
Žal -besede v ustih ni.
II.
De ne zibne zlobe krivi,
Skaži milost Bog mu živi !
Vodník,
Hujši, znajte, škorpijona
Je človeku skrivni greh,
Razun časniga naslona
Zgrudi duše žarni vspeh,
S kim se zlega bráni ona.
Dobi v taki vihra sivi,
Ko grozé napak uplivi,
Z njim pogina temná moč,
Ga opiraj božja noč,
De ne zibne zlobe krivi.
Ué
Če neviht se nakopíČi,
Al grozé mu scer neslané,
Kakor pusti ropni tiči,
Krokar, orli, čuki, vrane,
Milo ga gospod zakliči!
Ako ďjanj v okrožni grivi
Zlôb se ris pokaže sivi,
Urna svitlo sonce merkne
Noga plašnimu spoderkne,
Skaži rnilost Bog mu živi!
m.
V sercu mi veselje vtoni,
Sledni tiček svojo goni
Po Prešernovi.
Ki okrog po svetu lazi,
Zgodovine tok pozná,
Znak poštenja na obrazi,
V sercu pravde čut imá,
Ražne zmote on zapazi.
Vešam glupi un se vkloni,
Druj beží pred seneo v zoni.
Vidim tu in tam napake,
Brez koristi vse korake,
V sercu mi veselje vtoni.
Dvema niso misii slične
V prazni al prevzetni glavi,
Berznim sencam so dotične,
Pameti nasprotni zdravi,
Clo metuljčikam prilične,
Poj, žaluj, al solze roni,
Kliči, piši, glavo sloni;
Kar ničesar jih ne gane,
Pri navadi vse ostane,
Sledni tiček svojo goni.
44í)
IV.
Dan poslední dojde sila,
Priča Dávid in Sibila,
Zemlja v prah se bo zvalila.
Vodnik.
Však med nami misii naše,
Ne prevdari tujih zmot,
De le njemu sreča vda se,
Dobro se mu vgladi pot,
In korist mu viši zrase.
Tocle k čemu bo slúžila?
Spredej žuga pusta gnila,
Ti nakloni konca zlo ;
Ko ti zgine up celo
Dan poslední, dojde sila.
Taká bila, slična bode
Stará skusba zanaprej,
Zgodbe struna pusto gode
Godernjaje zmir ko zdej,
Vedno slične so osode.
Sterta ena rogovila,
Hujši nová bo grozila;
Od začetka tak je teklo,
Kar ni grizlo, to je peklo,
Priča Dávid in Sibila.
Govoré od paradiža,
Ne povejo kje je bil,
Himalájska cvetna niža,
Tak bramin bi scer terdil,
Svet pa vé, de ni brez kríža.
Mi je vera se vterdila,
De bo dalej tak se vila,
Zmir naprej, poslednih dob
Vse dohiti grudna zob,
Zemlja v prah se bo zvalila.
Koieiťi'ieve dela. 29
45Ô
V.
Duša kaj tačas poreče,
Kar se spomni to j o speče,
Kam sirota se zateče?
Vodnik.
Grešnik čuj! Na koncu sveta
Bo gromela glasna tromba,
Zemlja v žar do vrenja vneta
Mertvim, živím bo opomba,
De je sodba del začeta.
Vest bo vila britke meče,
Gnala pred seboj trepeče ;
Vsako djanje v tmo zavito
Vsemu svetu bo očito,
Duša kaj tačas poreče?
Ogledvaje misii, dela
Pretekliga življenja,
Se bo groze tresti jela,
Vidši de j i doba jenja,
Ko je sladké, krogle pela.
Grizlo bode v živo meče,
Up nezvest obracal plece;
Clo nikir ne bo utehe,
Krog in krog le znak pregrehe,
Kar se spomni, to jo speče.
Bo blešelo ji zerkalo,
Kip vesolnih let nasprot,
Svit napak bo odbíjalo:
Slike gadov, kač in krot
Bo stermečim zreti dalo.
To prilike so grozeče
Tvojih del, ji vest poreče;
Vse bo jasno, zgorej strog
Plával bo sodivši Bog, —
Kam sirota se zateče?
45i
VI.
Stará pravi, to je zmotá,
Vse na svetu križem gre,
Kaj dočakam ja, sirota!
Jajce več ko puta ve.
Vodnik.
Pri kolovratih pod steno
Hčerke z niaterjo šedé,
Slišim praznih več ko eno,
Tud šalíve se gosté,
Starká v molku skriva meno.
Zdihne mlajši: Dota, dota!
Scer ne zlezemo iz kóta,
Vredna je môžem pomenka
Tista le, kjer zlat zacvenka. —
Stará pravi, to je zmotá!
Zmotá! kaj pa? Vse je zdetje,
Šteje tri nekter za štiri,
Drugi clo za vero vnet je,
Vládam de so v raju viri,
Cime tam za vse imetje.
Djak možá se ceni že,
Kura včasi jajce sne,
Na-se varh sirôt ne zabi,
Bogatin po tujim grabi,
Vse na svetu križem gre.
Bravec je beseda kisla,
Pravjo kozia de pomeni,
Števec manj še skôr se čisla,
Le čitatelj, to se ceni,
Vsim nasprotnim žuga visia.
Zvit hití na stranske pota,
Nepričakan plané ? z kóta:
Pesnik trobi votle svoje,
Hvale vrednih ne zapoje,
Kaj dočakam ja, sirota!
Ljud pa vpije: Kaj poduki!
Cmu so pesmi? Hleba, hleba!
Sláva visi nej na kluki;
Vina, žganja nam je treba,
Vriskajo ponočni čuki.
29*
M
Z njim derhale krog verše.
In po volji vse jim gre ;
Mlajši svet očitno skaze,
Star prigovor de ne laze:
Jajce več ko puta vé!
VII.
Ena vsim se ne spodobi,
Však nej paži, kje ostane,
De v nesreče grez ne plané,
Kar dodelaš, to zarobi.
Tiho lazim krogo hiše,
Moja draga kjer stanuje.
Sapnik jedva malo diše,
In nakrat zagledam druje,
Nekdo clo iz vrat pribriše.
Ljubosumnost koj zatrobi,
Sefpridruži mnenja zlobi.
In zares je to prenrastno, |
Však nej ima milko lastno,
Ena vsim — se ne spodobi.
Ustnic kúpa ne zadene,
Polnoci je ura bila,
Tma, se ve, imá grebene,
Zdaj domú je iti sila,
Ker pod koltre vse počene.
Pa domá? — dergét me mane,
Gospodar če name plané!
Kriči, uki neizmerni! —
Pomudimo se v taberni,
Však nej paži kje ostane.
Kdor pa mora, nej korači,
Kakor gre, naravno mero,
Le po cestah, de ne stlačí
Cvetlic tujih milo ktero,
Graj in gredic ne popači.
Zderži se omotne hrane,
Ter pijače žganj navdane,
Vina ki zaved omámi,
Rad prepir in pravde drami,
De v nesreče grez ne plané.
453
Pazbo terja vsako delo,
Brez prevdarka ne konČá se,
Kima, hira pusto velo,
Plodi malo, slabo rase,
Vehne komaj kliti jelo.
Delaj kakor se spodobi,
Svet nej to al uno trobi;
Se obracaj razím mude,
Dobe srečne, dobe hude,
Kar dodelaš, to zarobí.
VIII.
Strune milo se glasite,
Tužna pesmica žaluj,
Bolečine v sercu škrite
Terdoserčni oznamy.
Prešern.
Mi spoderkne čimba vsaka,
Kar pregledam, to je prazno,
Išem sreč, prispé napaka,
Mezde svest si, staknem kazno,
Upam trato, glej! je mláka.
Zgodbe tak, nasprot zavite,
So nadlogi, ko prišite;
Ena rjove, druga siči,
Ta me bercne, una piči,
Strune milo se glasiti.
Spotikavne, clo negladke
So življenja puste ceste,
Bele vrane ure sladké,
Piri, svatbe brez neveste,
Blagora le zrem razpadke.
Sledni dan pritíska huj,
Svetu vsemu up je tuj;
Solz obilno, malo smeha,
Pičlo snage, mnogo greha,
Tužna pesmica žaluj.
Milí skaži, kaj me žuli,
Kak mi grom preti in bliski,
Tma nesreč nasprot mi túli,
Krog in krog nadloge stiski,
Tud sovražtvo besno kruli.
454
Živo čertaj solze lite,
Prazne sence pridobite
Jih pobarvaj svitlo žarno,
Kak versté se mi soparno
Bolečine v sercu škrite.
Tuge te in tem enake
Poobrazi s tenjo mračno,
Nej preceni vse oblake,
Strašno bitje moje tlačno,
Ter zasrambe psice jaké.
K takim tožbam druge kuj,
Vse na tenko popisuj ;
Moje djanje in nehanje,
Serca grenko, britko stanje
Terdoserčni oznanuj.
IX.
Carodelna krásna noč ,
Ki omámi nam zaved ,
Básni plodná čaša moč,
Kaži svoj obraz mi spet.
Tiék.
Polnocí je, strašná tmina,
Reč nikaka ne spozná se,
Je zaperta drage lina,
Strah in groza hujši rase,
Brez čutečih je grašina.
Ak pa môga petja moč
Jo predrami mem gredoč,
Koj bo sverha tega stiska,
Meni se v očí zabliska
Carodelna krásna noč.
Tode petje kaj koristi,
Tiho vse je, tiho, muto,
Jeka glas le, vedno isti,
Odgovarja votlo ľjuto
Na poklic moj jasno čisti.
Tma je gosta zad in spred,
Pes čuvaj mi laja v sled;
Sova v gojzdu pusto túli,
Neumevno glasje kruli,
Ki omámi nam zaved,
455
Je pretekla doba krásna,
Ker veľjala je pravica;
Roka tista je začasna,
Sveti v ki se zlat, petica,
Al oblast po svetu glasna.
Djanja je sedaj obroč
Groma poln, neviht in toč.
Verni se nam sreče cvetna,
Vsim ugodna, vsim prijetna,
Básni plodná čaša moč.
Doba správe, doba sladká,
Kjer mirú so slavo peli,
Vsaka cesta bivši gladka,
Grád bogat, ljudjé veseli,
Brez bojezni, tug napadka!
Srečni čas, pobožno vnet,
Djanja v jedni čist in svet,
Korenine bil si pravé,
Cvetja poln in svitle sláve,
Kaži svoj obraz mi spet!
X.
O , predpust ! o čas presneti ,
Ne poverni se mi v drugo !
Ti poslal si med petice
Materne požrešno kugo ,
Djal mošnico mi na subo.
Presern.
Pepelnične tihe srede
Se sprehaja mladi djak,
Barve v lien pusto biede,
Kdor ga sreča vidi však,
De mu čmerna v glavi prede.
Dnarji, prej že šibko šteti,
So do zadnih bilk požeti,
Nov naslon — kedaj pripína?
On tedaj primerno zdiha:
O, predpust! o čas presneti!
Hvala Bogu, je doveršen,
Le predolgo je mudíl se,
Prižan ves, razkuštran, zmeršen,
Je med nami kruto vil se,
456
Ni zastonj za norca keršen.
Bom premagal britko tugo,
Znancov smeli, prijatlov rugo;
Pa rogaču móram reči :
Kakor gre te mislim speči,
Ne poverni se mi v drugo!
Scer ni bila zlo debela
Ta mošnica, tode žala,
Zdaj je votla, suha, vela,
Mutotiha, micnomala,
Pôstna jetka jo je vzela.
Čas neslané govorice!
Pogublji brez pravice,
Dristo strašno, kolerino,
Kužni mor in vetrovino
Ti poslal si med petice.
Nakopičil si nadloge,
Listov kupček zal meničnih,
Zadolženja zanjke mnoge,
Obiskave pustoličnih ,
Tudi kašlja ražne proge.
Kvár si dal mi , kes in tugo ,
Kako huj — še ráno drugo;
Razun grenke v sercu múke,
Zasejal si med náuke
Materne požrešno kugo.
Sim za post, ko gre, pripravljen,
Mi ni več poduka treba,
Drugim bom v izgled postavljen,
Se ogibal vina, hleba,
Golobiček sim zadavljen.
Vzel je pitje, vzel je kuho,
Clo iz postlje koltre, rjuho,
Práv prijetno, le prekmalo;
Res de šibko, vonder žalo
Djal mošnico mi na suho.
457
xr.
Ni nevešti všeč beseda ,
Malo ji govor dopade,
Barva jo polije bieda ,
Zlo zakriví lica mlade,
Ojstro ženina pogleda,
Jezo vsim spoznati dade.
Preiern.
Pri pojedni so sedeli
Vabljeni tik druge družbe,
Snubci hčerke, zlo veseli
Ženinu storjene službe,
Ker obľjubo so sprejeli.
Reče jeden: To me vjeda,
Ženin de prekislo gleda,
Ker se šibka zdi mu dota;
Poslušavni pak iz kóta
Ni nevešti všeč beseda.
Višje misii je imela ,
Vse na tenko pretehtaje
Za krasot se pervo štela;
Druzih proge ogledaje
Slast ji ta je dozorela.
Ona sodi: „Staré, mlade,
Vse presežem brez ograde;
Bodi mu dovolj oseba,
Kaj je taki cvenka treba?"
Malo ji govor dopade.
Spelje clalej : Naše dobe
Kdo popraša po lepoti?
De je le obilno róbe,
Slika studňa ga ne moti,
Rad pozabi vse gonobe.
To izrekši čmerno gleda,
Tehta strogo zgodbe veda;
Terči z glavo zadej v steno,
Z roko mahne na koleno ,
Barva j o polije bieda.
Reče svojo družbe sledni
Ktera mu na jezik príde,
Osoljene bolj poredni,
45S
Starším tudi grenka uíde,
Čuti daj o puste jedni.
Bolj pobožné sivé brade
Nič prijetnih T malo slade.
Jih nevesta le posluša,
Govoriti ne poskúša,
Tode krivi lica mlade.
Medju tem se ženin hvali,
De imel jih je na zbero,
Ako te bi mu ne dali ,
Si izvoli druzih ktero,
Zlo divico tak užali.
Umi však, de ta beseda
Ni lepotam kosček meda,
Ne popertnik, ne pogača;
Simo, tamo se obrača,
Ojstro ženina pogleda.
Hoče spričbo s tem dognati,
De je delo puhlo snuba,
Prazna slama de se mláti,
Vse besede so le zguba,
Volje manjka, se mu vdati.
Tako cvetje pičle nade
Ženinu nakrat propade ;
Ona slova ne izreče,
Obernivši družbi plece
Jezo vsim spoznati dade.
XII.
Bog j o živi gospodično,
Daj ji hčere, Bog, enake,
Tako krásne , tak cveteče ,
Bog ji sine daj junaške ,
Zdaj nar lepši pod cesarjem
Roža mi nevesta rase.
Presern.
Nekdo upa poln in strasti
Gre domú od gostovanja,
Ves veselju je v oblasti,
Od medenih se mu sanja,
Misii s tem hití napasti.
Žarno vnet za svojo mično,
459
Lepo mlado, kroglolično,
Speši dalej, skorej teče,
Gostoma gredoč izreče:
Bog jo živi gospodično !
Jo podpiraj mojo drago,
Ni na svetu ji prilike,
Najdel bi mnogtero blago,
Nikdar tej spodobne slike,
Deni kar jih je na vago.
Ktera ima lica také,
Slične persi, stegna jaké,
Sapno bojo, tak pogled,
Toljko krása zad in spred?
Daj ji hčere Bog enake.
Hčerke zale, njej prilične,
Duba Čisté , serca čutne ,
Po lepoti tako dične,
Kakor barve svilorutne,
Svet mikavne, v delu pične.
Bodi lice jim rudeče,
Zretje čuta vse goreče;
Družbi vsaki cvet spomína,
Slávna ko nekdaj Korina,
Tako krásne, tak cveteče.
Tudi sine, to se ve de,
Čverste, krepke korenjake,
Ak se kaj v Evropi zmede,
Kazpodé de koj oblake
V daľjni kraj iz naše srede.
Borbe nam grozé orjaške,
Svade pruské, včasih laške,
De bi moč nam zvesta bila,
Je tedaj veliká sila
Bog ji sine daj junaške.
Nadá zvesta mi ostane
Serca v jedru clo do smerti,
Dokler starost me ne zmane,
Upu vhocli so odperti,
Rad nesreč pozabim rane.
Dvomb o milki, teh se varjem,
Zmir na isto struno vdarjem:
„Bogme, da! premaga vse,
Bleska, snag in mika je
Zdaj nar lepši pod cesarjeral"
460
Kot na vertu tulipana,
Medju drevjem jela tenká,
Šije v cvetju svetu znana,
Grekam ko nekdaj Helenka,
V pušbi al Ebreju mana.
Čitam liste, čujem glase,
Vse v okrogu prispozná se,
De nikir je ni enake; —
Prostá graje, dvombe vsake
Roža mi nevesta rase.
XIII.
Polje žita rodovitno
Se v očí mi lesketá
Pridnost vidim tam očitno
Kmetovavca marniga ,
Z dvoj co vpreženo kopitno.
Valjavec.
Ko mi v glavi pusta prede,
Ktera v družbi zagrení,
Al se v skladbi mera zmede -
Brez napake petje ni —
V leta mlajši vpiram glede.
Krásno z barvo vsim očitno
Lepšam zdajno dobo sitno ;
Prazne marnje strogo sodim,
Bližno, daljno tak prehodím
Polje žita rodovitno.
Krásno v pervi desetinki
Je stoletja tega teklo,
Krajší bili so ovinki,
Ker je kaj se v družbi reklo,
Učbi vdani pridni sinki.
Mlada, lepa deklica
Je k molitvi rada šla;
Kak je to prijazno bilo,
Sercu živo govorilo,
Še v očí mi lesketá.
Zdaj je v grádu vse drugači,
Pravjo , to omika je ,
Un se kriví, ta se páči,
461
Vse na vid, le zdenju vse,
Pravo pak s petó se tlači.
Samo v kletih lepo klitno
Cvetko gledam, pridobitno,
Nevenljiviga koreňa,
Krásno rasti in plemena,
Pridnost vidim tam očitno.
Však se giblje, vse je živo,
Rok pod pazho zreti ni,
Mlado, sredno, staro, sivo,
K opravilu vse hití,
V log, na trávnik, žitno nivo.
Zreti to le, rajská sla!
Delo čisla srenja vsa,
Knez, grajšak, posestnik mali,
Podpiraje glasno hvali
Kmetovavca marniga.
Ta obrača se prijetno,
Gladko teče mu spod rok,
Hiša zdelana umetno
Zanj je radosti iztok,
Zimsko stanje, ne poletno.
Ko pospravi skerbovitno
Vse pod streho blago žitno,
Speši zraka brázdam dati,
Ter na novo preorati
Z dvojco vpreženo kopitno.
XIV.
Vse kar hodí, leze, plavá,
Kar gomazi, kar letí,
Se okoli pluga druži,
Predstva vene mu podelí.
Vilhar.
Vse stvarí, orod, zverine,
Se je pravdalo nekdaj,
Tiči spejo iz višine,
Morské ribe v isti kraj ,
Brez komarjev zbor ne mine.
Dviga se nevážna glava,
Sama čast si predstva dáva;
462
Si namestnike izvoli,
Po prevdarku však dan bolji,
Vse kar hodi, leze, plavá.
Slično v ternu vsaka ceni,
Venec de naj gorši gré,
Le na tihim krivo meni:
„Tista ja sim, to se ve,
Drugi se ne vda nobeni."
Zboru scer se votla zdi,
Njej pa žarno v sercu tíi;
Ne pretehta, ne popraša,
Se ošabno vsim obnáša
Kar gomazi, kar letí.
Dalni v jutrovi deželi
Je drugačna tota reč;
Tam je Kina, polki smeli,
Pol človeštva, skorej vec,
Ak bi vse sorodne šteli.
Vsakdo tam ratarstvu slúži ,
Se s pohajanjem ne kuži;
Cesar orje vsako leto,
Kar od starosti ni zmeto
Se okoli pluga druži.
Plug je tam orodja spredno,
Djanja krásni rožni cvet,
Vsih opravkov veršnik vedno,
Za ratarstvo však je vnet,
Plug je pervo in posledno. —
To pretehtajo stvarí,
Cela družba ostermí,
Se globoko vsaka glava
Plugu vkloni, vriska: Sláva!
Predstva vene mu podelí.
XV.
Um Ijubezní misii v glasih,
Prenevkreten je prevdar ,
Nájde plodno jedro včasih ,
Ponavadno stakne kvár.
Zjutra dnes mi šíne v glavo,
Nej glosiram toti stavk,
463
Javalne mi steče v slavo,
Bo ko druge puhli davk,
Le nasprotniku v zabavo.
Pevcu zdi se plodno včasih,
Kar je zernja prazno v klasih;
Tak se meni dnes dozdeva,
Slovke te de niso pleva,
Um ljubezni misii v glasih.
Pa ljubezen, bi se djalo,
Je presodku tuja reč,^
Čuti žarno, tehta malo,
Prazne sanja so ji všeč,
Kar bi v ten se najti dalo.
Mlad za mlado vžge se kar,
Al je vredna ní mu mar;
Bodi živa, bodi mirna,
Posnemavka, al izvirna,
Prenevkreten je prevdar.
Se zagleda v pervo lepo,
Po naključbi sreča jo,
Ljubi žarno, ljubi slepo,
Skôr polizal rad bi vso,
Ko sladkorja micno kepo.
Z ahmi, z jojmi v britkih glasih,
Kot jetnik verig v opasih,
Njene hiše krog obhodi,
Vsako stvar po željah sodi,
Nájde plodno jedro včasih.
Pa še rajši se prímerí,
Zdihi vsi de so zastonj,
Dulcineje ne uverí,
Smert naposled plané ponj,
Ter ga zgrabi v splošni beri.
Bil je vtrujen, púst in star,
Ni mu več ljubezni mar;
Tak na zemlji rado steče,
De iskavec lične sreče
Ponavadno stakne kvár.
464
XVI.
Upa barva je zelena,
Vse nasprotnike pognala
Bo Slovenja prerojena,
Jih ko črešnje pozobala.
Kar na kose je razdjano
Med národe tuje bilo,
Bo po splošni želji gnano
Se v Slovenjo prerodilo,
To je vsi Evropi znano.
Pomenljiva bo premena,
Rasla bo národu cena;
Krajnska v tem se verlo trudi,
Gorotanska, Štirska tudi,
Upa barva je zelena.
Pa nemškutar kislo gleda,
Ker naskriž račun mu gre,
Nemca tud zavid ujedá,
De Slovenja se zavé
V tem ko njemu žuga zmeda.
Ta se bo verteti znala,
Z djanjem svoj prospeh Ískala;
Po pravilih scer postave,
Po zákonu v blesk deržave,
Vse nasprotnike pognala.
Dal premenulo se bode
Plodne v polja naše stanje;
Sverha solz bo, muk in škode,
Vmolknulo nam bo prašanje,
Kaj čez nas Germanja gode.
Nej nastopi doba pléna,
Gazi kri se do kolena;
Tik nadlog in groz globine
Združila pogumne sine
Bo Slovenja prerojena.
Hes je nam sovražnih mnogo,
Vest jih pece krivde lastne;
Však po sebi sodi strogo,
Reče strupne, včasi mastne,
Púha na Slovenjo vbogo.
Ta ne bo se prepirala,
Samo krepčati se znala,
Ko zabliska doba djanja,
465
Vergla proč odejo spanja,
Jih ko črešnje pozobala.
XVII.
Je Slovenja míma gora,
Sreč in del prijazni zneski,
Včasih tujcu reči mora:
Snežné kepe niso treski.
Le preglejmo to deželo,
Vse razmere pretehtvaje;
Nič ni puhlo, ništa velo,
Nájdeš blagor na vse kraje,
Bo se cvetje vse ti zdelo.
Brez prideržka, brez upora
Však previžan biti mora,
De na zemlji avstrijanski —
Izuzemši šunder lanski —
Je Slovenja mirna gora.
Ak pogledamo v grašine,
Na vasí in sel planjave,
Na divice, Čverste sine,
Trate polne rož in tráve,
Nam veselje v serce sine.
Vse je celo, ne obrezki,
Blagostanja vse so bleski,
To so dela, urna, trada
Plodonosné nove čuda,
Sreč in del prijazni zneski,
Tujstvo pak nad nami gode,
Mu zavid ne da pokoja,
Veselí se naše škode,
Paži kam je gled al hoj a,
Eazodelo če se bode.
Votliga ko hrupi štora
Nam preté nápad pomora;
Tak Slovenja kako grenko,
Raj debelo, ko pretenko,
Včasih tujcu reči mora.
Guljo pevce staré, mlade,
Tud Koseski jim ne vstreže,
Pravjo: Ta le drugim krade,
eve dela. 30
466
Slovám glave, repe reže,
Lastnih peti on ne znade.
Kaj pa reče k tem Koseski?
On molčí pri pisni deski,
Tuhta dalej, ter prevdari:
To so púhi, nikda kvári,
Snežné kepe niso treski.
XVIII.
Daj mi berž iz kóta lesnik,
Muči me s terditbo pesnik,
De je glosa — — naški glas.
Čujte, čujte! nová spaka!
Glose peti je začel,
Presne slabši sledna vsaka,
Kje je nek oblike vzel?
Osemnajsto kup nataka.
Ta bo nemškim dúhu česnik,
Umu zopern, púst opresnik,
Také godbe bom se bránil,
Pevca v živo z bičem ranil,
Daj mi berž iz kóta lesnik.
Znano sploh je, de dvomljiva
Je na zemlji vsaka stvar,
Pamet ima malo vpliva,
Rodu praznih sanj je mar ,
Um kalí nam senca sivá.
Vse napák je, merzel kresnik,
Skôr brez vina pozni jesnik;
Pa prešerno: „Bo nam zraslo
Iz osata čisto maslo!
Muči me s terditbo pesnik.
Pravjo de beseda glosa
Je iz Greškiga speljana;
Jezik tehtam kos do kosa,
Slovka, da! je Greku znana,
Pa terditba vonder bosá.
Le preglejmo sredni čas,
Redek bil je mira kras; —
Rimce Jenzerič je mazal,
Jelimir Kartagi skazal,
De je glosa naški glas.
467
XIX.
Kralj sijavne visokosti !
Ne vračuj nam po zaslugi ,
Grešne vsmili se slabosti.
Po Vodníkovi.
Neizmema kot narava,
Brez prilike kakor svet,
Je učimbe Božje sláva;
Del neskončnib živo vnet
Čuda človek ogledava.
Vidi kako v trumi gosti
Zvezd nebrojnih, krogi prosti
Dani vsim so, vsim namene
Čerta nedosežne cene
Kralj sijavne visokosti.
Gospodar milot in sile,
Stvarnik naš i vsih stvarí,
Sercu so opombe milé
Tvojih iner na vse platí,
Ki v namenu so ti bile.
V naši nas opiraj tugi,
Krepi moč ob grešni kugi,
In ko zadne zadoné,
Nej po milbi tvoji gré,
Ne vračuj nam po zaslugi.
Perhle so človeške dela,
Bitje stalno ní jim last,
Kar nakloní, to bo vzela
Čaša nagla zla pošast,
Cima vsem je v bistvu vela.
Dobra volja ni zadosti,
Urna bráni so priprosti,
Ker tedaj še omahujem,
Klica pameti ne čujem,
Grešne vsmili se slabosti.
XX.
Vse premembe so le kvári,
Malo-ktera obveljá.
Kdor natisa vredne ceni
Moje pesmi, ga svárim,
30*
468
De oblik mi ne okrení,
Scer iz groba prigromim,
Poteptam, kar on premení.
Pisal sim po šegi starí,
Novih slik me Bog ovari;
Po prevdarku sodim tak,
Iz novín grozí mi spak,
Vse premembe so le kvári.
Nove šege so nevarne ,
Priča ternu zgodba je,
So v začetku zreti žarne,
Tmina pak jih koj požré ,
Zapustivší svetu marnje.
Svojo však častíti zna,
Žamet ji v obleko da;
Jo nališpa ko nevesto,
Kdo pa čísla jo za zvesto?
Malo-ktera obveljá.
XXI.
Ako spavá, bodi zdravá,
Ce me skúša, nič ne dé.
Prešern.
Citre v roki tiho hodim
Krogo hiše svoje drage,
Po obČutkih serca brodim,
Krožil rad bi viže blage,
Kih prijetne milki sodim.
Bile scer so ji zabáva,
Dnes se dolgo obotava,
K oknu ni je, kaj pomeni? —
Nej le v prid mi trude ceni,
Ako spavá, bodi zdravá.
Skazalo se zadnič bode,
Kako zvesto de jo ljubi
Pevec, kí pod oknám gode,
In nje serce žarno snúbi,
Ne prevdarši lastne škode.
Ak zbuditi up se sme,
Mojih sanj de múke zve,
De me v sercu ne sovraži,
Le šalivo micno draži,
če me skúša nič ne dé.
469
XXII.
Kaj postopaš ti za mano?
Prešern,
Kisla se mi je sanjala,
Muža modropevka je
Roko mi v slovo podala,
Rekši de bo prazno vse,
Venca mi ne bo spoznala.
Ter pristaví: Ni ti dano,
Petje v tebi ni dognano;
Svetjem ti, ne kruli več,
Puhla vsa je tvoja reč,
Kajípostopaš ti za mano?
Doveršivna.
Potihne glas! — Kameňa več ne poje,
Zaradená v obrazu gleda v prah; —
Začula bi presodbe rada tvoje,
Jih čisla vse, pomembe ni je strah.
Pravedniku izroči pravde svoje,
Ki volje čist je, ne priznanja plah;
Le čuta ki pretehta rajsko eeno,
Je vreden tud, ovenča de Kaméno.
Tim pesmam ni, živeti dolgo, želja,
Le toliko, de boljši prebudé,
Nanesie ki vam bodo več veselja,
Ker slajši dih iz jedrine puhté;
Pozabi koj nej jih potomstva delja,
Naslednice ko zalši zaslové;
Nevžitni so pomlade božni cveti,
Pozabljeni, ko sadje da se zreti.
Pomlad prispé, pogreti na širjavi
Življenja se nezmerno prebudí,
Piruje zrak v očarani dišavi,
Tičevja zbor v obnebju žvergolí,
Vse zdravo se sprehaja po planjavi,
170
In pase krog posluh, občut, očí.
Pomlad neha! k pokoju spe narava,
Končana je mladosti sladké sláva.
Dodjala še bi bila kaj Kaména,
Pa zdi se ji, že to preveč de bo;
Ker nizka zdaj je pesmi, godbe, cena,
Dopade le šumenja, vriska zlo;
Na taborih desetkrat že rečena
Gromé terdí, cle ni je še bilo.
Poslušajo; — če ravno splošno znana,
Jim derkne v čut, ko v suho gerlo mana.
Tedaj dovolj za také puste čase,
Kar se vam tu v tih bukvicah podá.
Terpite jih dobrotno šibke. glase,
In pomnite, de ni zalôžba vsa;
Národu zgod po dnevih, urah rase,
Skôr miglej však nebroj novin imá;
Ak bile bi močí želenju slične,
Vse čitali bi v knigi nakopične.
Ker pa krepost me vidnoma nehuje, —
Pretekliga stoletja sin sim bil, —
Mi v sercu up do boljiga ne snuje,
Timveč dozdev, de tek se bo veršil!
Do novih del mi misel omaguje,
Bom derkati se drugi tir učil.
Človeku ta ni ravno všeč, al sladen,
Po jabučku pak snedenim — prikladen.
Ta jabuček na dela dva me spomni,
Ki bil sim ju v mladosti že začel,
Predmeti so nekoljko glavolomni,
Zatorej bil jih zabiti sim jel;
Doneli scer so drugi stiski gromni,
Slovo je tak Apol od mene vzel;
In tuki jih le memgredé omenim,
Za mlajši ker jih truda vredne cenim.
Na pervimu je mestu jabuk Evni;
Priboljšek tak je vzel vertnar za zlo,
On zagromí ostrašeni prerevni,
De isti hip nje zadni v raju bo;
In res bučí vihar močan, razvevni,
Kar sreč in sle na vertu je bilo;
Nadloga s tem j o ploditi pričela ,
In živo vse do zdajnih dni zadela.
471
Na drugimu je Eride darilo,
Po Paridu prisojen jabuk zlat,
Spoznano v dar to Kipridi je bilo,
Ker nage tri je cenil sodja mlad.
Iz tega je vse tisto se razvilo,
Kar petja je helenskiga základ,
Tud kar še scer izvadja se iz bora
Trojanskiga , se les prišteti mora.
Bi prišlo jih po terna še petero,
Priličiiih clo, in slabji ne o ten,
Omenim pak tu dvojne le v primero,
Sorodne ste te zgodbe unih dveh;
Hipomena in Atalante dero,
Za živ objem že staré dobe špeh;
Posledni bil bi tisti jabuk Tela,
Sloboda s kim je Š vajci cvesti jela.
Moj drug predmet so bile nježne tice.
Ne roparce, ne čuk, ne rib gusár,
Veselja znak, izverstne golobice,
Ki nikomu na zemlji niso kvár,
Nekrivde le in správe naznanice,
Diviški roj, nedolžna, čistá stvar;
Z Noétovo na barki bi pričele,
Nasledeb šest priličnih tej imele.
če kakimu naslednikov so všečne,
Nej loti se, mu delo pôjde v čast;
Ne dvomim de speljave bodo srečne,
Vam urna je dostojno dano v last;
Citateljem gotovo bodo tečne,
Ker jedro v njili obeta kal in rast.
Rečeno to brez kakoršne zámere,
Želím de nam koristi vplodi ktere.
472
Mesinska Uevesta,
ali
dva sovražna brata.
Žalo-igra.
Zložená po
Miroslavu Šilerju.
Osobe:
Dona Izabela, kueginja Mesinska.
Don Manvel,
njena smova,
Don Cesar,
Beatrica.
Diego.
Pošli.
Kor.
Starašini Mesinski.
(Igrališe je krásno okinčena knežka dvorana, krog in krog previdena
z mramornimi stebri. Na levi in desni roki so vhodi. Sredne dvokrilne
vráta zadaj peljejo v domačo hišno kapelo. Dona Izabela v žalostno-
černim oblačilu; krog nje stoj é Mesinski starašini. )
473
Izabela.
Te lastne želje, sila me primora,
O, sivé glave mesta tega! zdaj
Stopiti k vani iz tihotajnih izb
Staniša svojiga, in vidu vašim
Razkriti lice žalovavno svoje.
Bi bilo práv, de vdova, ki zgubila
Je moža, čast in svit življenja svôga,
Osobo černo, v mrak zavito, gledu
Posvetnemu v ozidju nemim krije;
Pa nesprosljivo, silovito tira
Na zabljeno svitlobo sončno me
Trenutja tega moč zapovedljiva.
Premenula ni dvakrát luna lic,
Kar nešla sim k pokoju zadnhnu
Kneževskiga zaročnika, ki krepko
Vladaje tem ukazoval je mestu,
V junaško vas branivši desno svojo
Sovražniga sosedstva krog in krog.
On mertev je; pa duh njegov živí
V cveteči dvojci veličestnih sinov,
Deržave vaše sláva in ponos.
Vi ste ju vidli rasti med seboj
Kreposti čverste, tode iz koreňa
Neznaniga pomembonosno rasel
Je bratočert nesrečen medju njima,
Edinost nju detinstva podkopaje,
In je zoríl v resnobi let prestrašno.
Nikdar ju nisim složnih vidila,
Na persih teh dojila sim obá,
Enako serčno za obá skerbela,
In vem de žarno lj ubitá obá me.
Le samo v tem nagibu sta enaka,
Vse drugo je med njima spor kervavi
474
Dokler je oče strahovavno vládal,
Je kri krotil togotnikov kipečo
S pravico zmir enake strogosti,
In pod železnim jarmam iste teže
Prigibal je edinši terme glave.
Z orožjem nista bližati se smela,
Pod eno streho ne čez noč ostatí.
Oviral tako je z ukazi čvrstim
Sirovi čin divjaškiga nagiba;
Globokimu pa v nedru nepoboljšan
Je pustil čert. — Močan ne meni se,
De slab izvirk previdno bi zamašil,
Ker toku v brán se krepko vpreti zna.
Kar moralo, je prišlo. V smert ko stisnul
Očesi je, in ju njegova roka
Ni več krotila, sine stará ježa,
Očitniga se plameňa širjaje,
Na svitlo kot požarja gnjev zatert.
Vam pravim tu, kar gledali ste sami,
Delilo se je mesto, bratobor,
Občinskimu prepiru geslo strašno,
Je sleherno natvore ves razdjal,
Moč treši v meč, boriše grád je bil,
In kri je clo v pohištvu ternu tekla.
Ste báli se, de poči vez deržave,
In pokalo je serce meni v persih.
Vi čutili ste stisk občinski samo,
Na menši se za materno britkost,
In pridši tak nemilo ste mi rekli:
„Ti vidiš, de sovražtvo tvojih sinov
Bazdjalo je v dva tábora to mesto,
Ki krog in krog sovražnih od sosedov
Omreženo le složno zgub se varje.
Ti mati si! Tedaj preskerbi, de
Umiriš boj kervavi sinov svojih.
Kaj nam je mar, nam nizkim, knezkih právd?
Al klali mi se bomo, ker se kruto
Prepirata med sabo siná tvoja?
Pomagali brez nju si bomo sami,
Zaupali se drugim gospodarju,
Ki zna in htje utverditi nam blagor!"
Tak rekli ste nemilo brez prevdarka,
Skerbé le zase in za mesto svoje,
475
Na serce tak občno zavalili
Nadlogo mi, ki z materno britkostjo
Pretežena do verha že sim bila.
Neúpan'ga sim se sedaj lotila,
Se vergla med serdita mir klicaje
Z razterganim oserčjem matere, —
Nevtrudene, neostrašena ternu
In unimu sim naročavala,
In glejte! s prošnjo serčno sim dosegla,
De sta dovoljna, v mestu tem mesinskim
Se viditi, v očetovim pohištvu
Pogovoriti se med sabo mirno,
Kar se po smerti kneza ni zgodilo.
Dnes je ta dan. Poslanca pričakujem,
Ki nju dohôd oznániti mi dojde.
Sprejemite vladarja kakor gre,
Spoštljivo, serčno, verlo in dostojno,
Dolžnosti svoje spolnite na tanjko,
Ta drugo pak pustite nam skerbeti.
Poguben tej deželi mojih sinov
Prepir je bil, in samima nezgoda;
Edina pak sta zdaj dovolj mogočna,
Vas proti svetu celim ohraniti,
In vam nasprot — pravice si dobiti.
roke na persih, odidejo starašiní. Izabela migne služabniku,
da postoji.)
Diego !
Izabela — Diego.
Izabela.
Diego.
Kaj ukáže kneginja?
Izabela.
Doskušen sluga! serca cvet! Pristopi!
Delil z menoj si žalost in britkost,
Kaduj se tudi sreče z mano moje.
Zaúpala sim tvojim persam zvestim
Skrivnosti svete, britko sladké svoje.
Je prišel čas, de celimu jih svetu
Na znanje dati, razodeti smem.
Predolgo že, kér je zapovedljivo
Nad mano tuja volja vládala,
Zatirala sim silni mik natore,
Slobodno dnes oglasiti se smé,
476
Današni dan bo serce zadovoljno,
In hiša ta, predolgo prazna bivši,
Mi druži vse, kar sladko je in drago.
Tedaj korake, starosti težavne,
Oberni urno v znani samostan,
Ki milo mojo dragotino hrani.
Ti bil si, zvesta duša, ki si j o,
S postrežbo tužno tužni pomagaje,
Otel mi tje, za bolji čas jo skrivši.
Vesel mi, srečni, dans nazaj pripelji
Zastavo mojo drago!
(V delji se trombe oglasijo.)
Hiti, hiti!
Stopinje nej veselje ti omladi.
Rogov vojaških se razlega glas,
Ki mi dohôd oznani sinov mojih.
(Diego odide. Godba zapoj e tudi iz nasprotne straní, ter se tu in tam
čedalej bolj bliža.)
Izabela.
Mesina vsa je kviško — čuj ! Vihar
Donečih glasov bliža se vervraje —
Sta ona! Serce materno bijoče
Oblast in slast njihove bliže čuti.
Goto vo sta! O, draga moja siná!
(Urno odide.)
Kor nastopi.
(Razdeljen je v dve polovini, ki ob enim iz nasprotnih straní, perva
iz zadniga, druga iz predniga stana prišedši, krog igrališa koračite in se
vsaka na svoji stráni v red postavíte. V pervi polovini so starši, v
drugi mlajši vitezi, po barvah in nošnjah razlicni. Ko sta si kôra
nasprot, utihne popotnica in voditelja začneta govoriti.)
Opomba. Po navadi obseže vsaka polovina 12 vitezev — imenitniši
besedovavci so v pervi: Kajetan, Berengar, Manfred in Tristan, v
drugi: Bohemund, Roger in Hipolit, kakor se vidi slede,
Pervi kor. (Kajetan.)
Tebe spoštljivo pozdravím,
Krásna dvorana,
Mojih vladarjev
Zibka kneževska,
Stebram ponosno naložen oblok!
Mirno počivaj
V nožnici meč!
Leži zvezana zunaj
477
Boja gnusoba gadolasata!
Hiše gostivne
Nedotíkljive vráta!
Varje prisega, Erinije hči,
Naj grozovitnejši boginja tmine!
Drugi kor. (Bohemund.)
V nedru se vnema mi serce serdito,
Stisnjena pest je pripravljena v boj ,
Glavo Meduzino gledam očito,
Vražnika svôga priskuten roj.
Ali dovoljim besede mu slavo?
Komaj tolažim kipečo kri.
Slediti serdu bilo bi pravo —
Samo le varhinja tega grada,
Ojstra Erinija me straší,
Ino premirja Božjiga vláda.
Pervi kor. (Kajetan.)
Modro zavedenje
Starosti vda se,
Pervi pozdravim, kér pameten sim.
(Drugimu kôru.)
Dobro mi došel,
Ti ki z menoj
čute enake
V sercu delivši
Tega poslopja
Varhe bogove
V strahu častíš!
Kér se pomenkvata kiieza pokojno,
Mira besede menujva dostojno,
Tudi med sabo prijazno midvá,
Rahla beseda junaku se vdá.
Ko pa se srečava zunaj na planim,
Strašni poboj ti kervavi naznanim,
Jeklo bo pričalo, čiga veljá.
Celi kor.
De! — ko se srečava zunaj na planim,
Strašno kervavi poboj ti naznanim,
Jeklo naj priča, čigava veljá.
Pervi kor. (Berengar.)
Tebe ne studim! Ti nisi mi vrag!
Naju je istá zemlja rodila,
Tujiga roda sta tma dva.
478
Tode ko knezi namenjo se biti,
Morajo hlapci se za-nje moriti,
To je po redu, pravico to dá.
Drugi kor. (Bohemund.)
Samima skerb,
Zakaj se kervaviga
Serda borita! Meni ni mar.
Mi le ju varjemo sil in viharja;
Nima poštenja, ni verli bojar,
Ki zaničavati dá gospodarja.
Celi kor.
Pravo! in varjemo sil in viharja!
Nima poštenja, ni verli bojar,
Ki zaničavati dá gospodarja.
Jeden iz kôra. (Berengar.)
Čujte me, kako pri sebi sim sodil,
Ko sim tak simo nečímerno brodil
Med valovjem visoke pšenice,
V blodnje zamišljen domače krivice.
V serdu prepira nam bistril ni
Umen pogovor omamljene glave,
Trápila nas je razpaljena kri.
Niso li naše te ltrasne dobrave?
Kinčeni z grozdjem ti bresti zeleni,
Niso li našimu soncu rojeni?
Alj bi ne mogli neskerbnih zmir
In zadovoľjnih se dni veseliti,
Blaga igraje obilno dobiti?
Kaj se preganjamo v boju serditi,
Tujiga roda sledivši poklic?
On do te zemlje nima pravic.
Prišel na barki je morski beživno
Od zahoda zarečiga;
Mi smo begúna sprejeli gostivno —
Naši prededje, že stará je ta —
Zdaj pa podjarmeni delamo tlako
Rodu tim tujimu, sužnim enako.
Drugi. (Manfred.)
V srečni deželi, zares je, smo mi,
Solnce ob nebu plavaje jo gleda
Milo iz vedno prijazne vedrine;
Mi bi zamogli veselo živeti,
Tode ne dá se sovražtvu zapretí.
479
Objemajoče jo morja širine
Divjimu nas izdajo korzaru,
Ki derzovito primorju grozí,
Varhi neplačani smo blagodaru,
Ki le zavidenje tujca budí.
Sužni v zavetju lastniga sela,
Braniti nas ne zamore dežela.
Ne tam kjer Cerera zlata veljá,
Ne kjer terte veselo zorijo,
Kjer je železo oserčje gorá ,
Tam se vladarji te zemlje rodijo.
Pervi kor. {Kajetan.)
Krivo razdani so sreče darovi
V rodu minljivimu ljudske kerví,
Tode natora pravico storí.
Mozga obilno je nani podarila,
Ki si stvarivno ponavlja mladost ;
Unim oblast silo vitá je bila,
Volja ko jeklo, neskončna krepost.
Silne moci in poguma navdani
Speljejo hipno kar serce nakani,
Hrupa napolnijo zemlje širjad;
Zraven stermeče višave pa žije
Tudi pogube globoki prepad.
Blagor mi, blagor! de nizkiga krije
Tiha namemba me moje slabosti !
Ti hudoúrniki strašne kreposti,
Iz neskončniga leda po toči,
Iz naliva skúpej deroči,
Kamno privihrajo ľjuto tekoči,
Tirajo mesta razbite v gošavi
Divje močí po gromeči planavi;
Nič silovitiga toka ne vstavi;
Tode za krátko le dan jim je čin,
Strašniga bitja njihoviga znaki
V pesku zgubijo se kapljam enaki,
Samo posip jim ostane spomin.
— Tujci posilniki spešijo mimo,
Mi smo podložní, pa krepko stojimo.
(Zadne vráta se odpró, Izabela med sinama príde.)
Obá kôra,
Diko in slavo
Tebi, ki dojdeš
Soncu blešečim enaka!
Glavo ti krásno Meče počastím.
480
Perm kor. (Kajetan.)
Lepo je lune
Milo obličje
V rajdi veselí plamečih danie;
Lepa visost je
Matere blage
V družbi junaštva slovečih sinov.
Ki je na zemlji
Njene podobe, prilike ji ni.
Na visočini
Blaženih let
Sklenejo v njej se lepote darovi,
Z materjo milo in njenim sinovi
Krona se krásno doveršen svet.
Cerkva mi Božja sama ne káže
Krasniši kipa na trónu višin;
Lepšiga tudi
Rajsko rojena izkust ne obrazi,
Kakor je mati in njeni sin.
Drugi kor. (Berengar.)
Ona iz svôga naročja veselá
Vidi se dvigati drevo cveteče,
Ki mu se veje neskončno mladé.
Je rodovino novo začela,
Ktera enako bo soncu slovela,
Dajala času begočim imé.
{Roger.)
Vláde grozivne,
Volki poginejo,
Tamno pozabljenje
Prostre perute terdonočivne
Pa rodovine blešečih imén.
Tode vladarjev
Glave samotne
Jasno blešé,
In Avrora zlatí jih
Z večnim žarki svitlosti,
Sveta v obnebje kipeče goré.
Izabela (pristopi sé sinama).
Ozri se na-me, o nebeská mati!
Na serce to polôži roko svojo,
De me ponos prevzetno ne napihne.
Gledaje se v lepoti svojih sinov
Pozabila bi mero radosti
Dnes pervikrat od nju poroda čutim
481
Popolnoma obilnost sreče svoje.
Do tega dné po šili mogla siní
Deliti serca radostne občutke;
Pozabiti sim siná enga mogla,
De bliže sim se drujga veselila.
Ah, materna ljubezen je edina,
In vedno dva sta siná moja bila!
Izrecita, alj smem brez trepetanja
Prepustiti se serčnimu nagibu?
(Manvelu.)
Ko roko stisnem bratovo prijazno,
Ne zasadim li želá v persi tvoje?
(Cezaru.)
Ko serce sitim njega ogledaje,
Ne ranim tebe mar? Boj im se, de
Bi clo ljubezen, ki jo vama skažem,
Ne vpálila togote vajne hujši.
(po dvomljivim gledanju tega in uniga.)
Kaj úpati, povejta, smem od vaju?
Recita, s kakim sercam prišla sta?
Alj stari čert, neúgasljivi, v persih
Prinesla sta v očetovo pohištvo,
In zunaj pred poslopjem čaká boj,
Kervavi spor, za miglej le obujzdan,
Glodaje berzdo škripajočih zob,
De zdajci ko zapustila me bosta,
Razklene se goreče zlobe vnovič?
Kor. {Bohemund.)
Mir al prepir? Še kobre so škrite,
V krilu prihodnosti tamno zavite.
Prej ko odidemo sklenita jo,
Mi za oboje pripravljeni smo.
Izabela (gledaje množico krog.)
In kaka družba, strahovito bojna!
Kaj čejo ti v tem kraju? Alj pripravlja
Se v teh dvoranah boj, kervava bitva?
Čemú ta trop neznan, ker mati serce
Otrokam svojim razodeti hoče?
Saj strah je clo v naročju maternim
Kovarnih zajnk, lažniviga izdajstva,
De herbet si zavarjeta skerbljivo?
O, te derhali divje, ki so z vama,
Ki nagli hlapci jeze vajne, niso
Prijatli vama! Ne! — Ne mislita,
Koieikijeve dela. 31
4M
De svetvali bi dobro vama k dobrim.
Kje serce bi za vaj imeti mogli ,
Za vsiljen rod, za tujce, ki cez njih
Pooblastili so se gospodarstva ,
Prerinuli iz lastne jih nasledbe?
Verujte mi! Slobodno však živeti
Po svoje hoče, po zákonu lastnim,
Nerád uklanja se zunajni šili.
Le vajna moč, le strah primora jih
Udati se nevoljno jarmu tujim.
Spoznajte rod lažnivi, ta nesrečni!
Zla radost je, s katero se mašuje
Nad veličanstvam in nad srečo vajno.
Vladarjev pad, visocih glav pogin,
Sta mu ugod, sta petja mu predmet,
Ki se glasí posledniga do vnuka,
De kráti mu večere dolge zimske,
— O siná moja! Vražen je ta svet,
In djanja zvit! Le sebe ľjubi však,
Premenljive, ohlapne negotove
So vse veží golufne, lahke sveče, —
Kar zdetje združi, zdetje loči, — le
Natora je pravedna! Samo ona
Stojí na večnim sidrovišu krepko,
Življenja ko v slapovju divjimu
Nestalno vse se miče — Nagnenje
Prijatia dá, tovarša dá korist,
Pa blagor ternu, v dar ki brata ima!
Pristvarjen, prirojen mu je prijatel,
In proti svetu polnim golufije,
Zvijač in svad je dvojno oborožen.
Kor. (Kajetan.)
Misii vladárke so dične in knežke,
Móram jih čislati v sercu zares,
Ona namembe in djanja človeške
Mirno presodi bistrih očeš.
Mi pa se tiramo blodniga mnenja
Slepo in trápasto v borbi življenja.
Izabela. (Cezaru.)
Ti, ki nastavljaš bratú svômu meč,
Ozri se v tem kardelu krog in krog,
Kdo zalši je od brata tvôga v njemu?
(Manvelu.)
Kdo tih, ki za prijatie jih imáš,
Primerjati se more bratú tvojim?
483
Oba izgled po starosti sta svoji,
Inaka scer, po ceni vsa enaka.
Poskusita, poglejta se v obraz!
O, abota zavida, ljubosuma!
Iz volil bil bi si ga za prijatia,
Iz tisuč druzih za ediniga,
Na serce živo bil bi ga pritisnul;
In zdaj, ko ti ga je natvora dala,
Namenula že v zíbelki dobrotno,
Teptaš uje dar z nogania, lastno kri
Prevzetne saraoglavnosti izdaješ;
Nevredniši tovarštvo izvolivši
Sovražniku in tujcu se pridružíš.
Don Manvel.
Poslušaj me!
Don Cezar.
Poslušaj mene, inati!
Izabela.
Besede ne popravijo te zmote,
Tu moje se in tvoje ne razloči,
Osvete od krivice ne spozná.
Kdo bo iskal izvir žveplene reke,
Ki gnal jo je iz Etne divji žar?
Pôrod strašán podzemske sile vse je,
Rujava skorja na debelo krije
Tak cvet ko plod razrušenih poljan,
Po grobľjah le in sipu noga stopa.
— Pokličem vama samo to v spomin:
Krivica, ktero mož dorasen môžu
Nakloní, to razumim, težko se
Pozabši prizanese. Mož povračbo
Imeti hoče, ter mu sklepa, ki ga
Pretehta dobro, doba ne premení.
Pa vajniga prepiranja začetek
Je puhli plod neumniga detinstva,
Zatreti bi že starost ga imela!
Pomislita! Kaj pervi uzrok bil je?
Ne vesta več, kaj ne? In ko bi vedia,
Smejala bi otročje se togote.
In vonder je otročji pervi kavs,
Ki je, razvivši se v nesrečnim sledu,
Krivice vse rodil do dneva tega;
Vse grešne dela, clo do zdaj storjene
So suma in osvete tužni sini.
31*
484
In zdaj bi hotla, zdaj ko moža sta,
Otročjo prazno svado dalej gnati?
(Ju príme za roke.)
O, sina moja! Daj, sklenita urno,
Nasprotno, vse račune pozabiti,
Ker istá je obeh straní krivica.
Visokoserčna eden drugimu
Darujta dolg nepobotljivo strašní.
Vsih zmag nar lepší prizanesba je!
Verzita serd nezreliga detinstva
Očeta rajniga v pokopališe,
Ljubezni, spravi, slogi zanaprej
Življenje vajno bodi posvečeno!
(Nazaj pomaknivši se jima prostor da, da bi se eden drugimu pribli-
žala. Brata, oči pobešene, ee ne pogledata.)
Kor. (Kajetan.)
Materne čujta besede svarivne!
Kako gotovo razum govorí.
Bodi zadosti te svade protivné,
Ako pa nočeta, — nej dokipí.
Kaj de namenjata se ne pečám,
Vidva ukažita, ja le speljam.
Izabela.
(Po nekoljko čaša potihnjenja, zaterte tuge.)
Sedaj — ničesar več ne vem. Izpraznjen
Je tul besed, in prošenj moč je trudna.
Ki vaj krotil je krepko, v grobu spavá,
Brez nudnih sil med vama mati je.
— Doveršita! je prosto vama. Besu,
Ki vaj divjaje tira, sledita!
Bogov domačih ne spoštujta hrama!
Dvorana ta, ki vaju je rodila
Glediše strašno bratomora bodi.
Pred maternim očmí pogubita
Se z lastnima rokama, ne po tujih.
Očí v očéh tebanski kakor par
Se zgrabita, in ljutoma borivši
Ovitá se strupeniga objema!
Življenje za življenje premenjaje
Si súnita nasprotno meče v drob.
In smert celo ne vgasni vajne svade,
Žareči plam zedinjene germade
Nej se deli v razcepa strašná dva,
485
De svetu s tem grozivno zreti dade,
Živela kak, in kak umerla sta.
(Odide. Brata ostaneta v prejšni delji stoječa saksebej.)
Obá brata. Obá kôra.
Kor. (Kajetan.)
Je le beseda, kar je izrekla,
Pa je v globokimu jedru veští
Čute ovila, in živo me spekla.
V žlahti je nisim prelival kerví!
Roko to dvignem na kviško še čedno. —
Vidva ko brata sta, — glejta posledne
Don Cezar
(ne pogledaje brata.)
Ki starši si, ter začni govoriti !
Sramota ni, ak starjimu prijenjam.
Don Manvel
(ravno tako.)
Kaj dobriga izreci, po izgledu
Ja sledim voljno brata mlajšiga.
Don Cezar.
Ne de bi se krivičnišiga cenil,
Al de bi mislil, de šibkejši sim —
Don Manvel.
Ki te pozná, te ne dolži plahote,
Šibkejši bi ponosniši govoril.
Don Cezar.
Ne misliš ti o bratú hujši svojim?
Don Manvel.
Ponižbo ti, in hlimbo ja čertím.
Don Cezar.
To serce ne prenese zaničvanja;
Pa ti v nar hujšim serdu boja vredno
O bratú zmir si mislil svojimu.
Don Manvel.
Prepričan sim, ti ne želiš mi smerti.
Je htel nekdó me skrivnoma vmoriti,
Ti pokoril si ojstro izdajavca.
486
Don Cezar
(se bratú nekoljko bliža).
Bi vedel bil, de tak pravično misliš,
Zgodilo bi se marsikaj ne bilo.
Don Manvel.
Ak znal bi bil, de správe tak si voljen,
Veliko truda bil bi majki hranil.
Don Cezar.
Prevzetniši popisan bil si mi.
Don Manvel.
Preklimba je visocih, de ušes
Odpertih se povlastijo podložní.
Don Cezar. (živo.)
Služabniki, tak je, so vsiga krivi.
Don Manvel.
Ki naj navdali z britkim serdam so.
Don Cezar.
Ki marnje zle so semtertje nosili.
Don Manvel.
Ostrupili vse dela s krivo sodbo.
Don Cezar.
Vlivali kis, ne olje v rane hude.
Don Manvel.
Namest gasiti, so podpihovali.
Don Cezar.
Da! zapeljana, golufana sva.
Don Manvel.
Orodje slepo v roki tuje strasti.
Don Cezar.
Ak res je, de je vse nezvesto drugo —
Don Manvel.
In krivo! Mati rekli so, veruj!
Don Cezar.
Tedaj podám ti roko bratovsko —
(mu j o ponudi,)
487
Don Manvel
(j o naglo prime).
Na svetu tem naj bližniši je meni!
(Se molčé, roko v roki, nekoljko čaša gledata.)
Don Cezar.
Gledaje te, osupnjen in zavzet,
V obličju tvojim materno ugledam.
Don Manvel.
Jaz pa poclobo v tebi razodenem,
Ki gane me še bolj, še čudniši.
Don Cezar.
In ti si res, ki z mlajšim bratam tako
Dobrotno in prijazno govoriš?
Don Manvel.
Je ta mladenč pokojni, roili, sladki,
Čertiti moj, mi zlega željni brat?
(novo molčanje, brata se gledata milo.)
Don Cezar.
Ki iz očetove zapuščine
Arabskiga plemena konje terjaš,
Poslancem tvojim sim jih bil odrekel.
Don Manvel.
Jih rad imaš, jez več ne mislim na-nje.
Don Cezar.
Ne, uzmi konje, uzmi tudi voz
Očetov, uzmi vse, te živo prosim.
Don Manvel.
Storim, če vzameš ti primorski grád,
Za kteriga sva hudo se borila.
Don Cezar.
Ne vzamem ga; pa zadovoljen sim,
De v njemu skúp po bratovsko živiva.
Don Manvel.
Da! Bodi tak! Čemú posebno blago,
Kér čutenja enakiga ste v serci?
Don Cezar.
Zakaj posebej za-se bi živela,
Kér sMemba naj nasprotno obogáti?
488
Don Manvel.
Zedinjena in složna sva za zmirej.
(ga serčno objame.)
Perm drugimu kôru. (Kajetan.)
Naj se razdvojena gledava vražno,
Zdaj ko sta kneza se serčno sklenila?
Roko podám ti v pomirenje blažno;
Bova li midva se vedno čertila?
Brata če ona sta v zvezi kerví,
Iste dežele sinovi smo mi.
(Kôra se objameta.)
Posel nastopi.
Drugi hor. (Bohemund.)
(Cezaru.)
Poglej gospod! Pazún se verne tvoj.
Raduj se, o Don Cezar! Oznanilo
Prinese ti veseliga obsežka,
Obraz njegov se sveti pomenljivo.
Posel.
O, blagor meni! Blagor mestu ternu!
Nar lepšiga ogleda sim vesel.
Sinova vidim svojiga gospoda,
Katera v serdu bitve sim zapustil,
V pogovoru pokojnim roko v roci.
Don Cezar.
Iz plameňa sovražtva se ljubezen,
Kot samolet prerojen, krásno dvigne.
Posel.
Jaz priložím pa k sreči pervi drugo,
Izvedril se je cilj poslanstva jasno!
Don Cezar
(stopí z njim na strán).
Povej mi, kaj prineseš?
Posel.
Dan današni
Je vse veselo združiti namenul.
Zgubljena tud, ki smo je tak iskali,
Je nájdená, in daleč ni od tukej.
489
Don Cezar.
Je nájdená! Kje je? Povej! Govori!
Posel.
Je skrita tu v Mesini, moj gospod! -
Don Manvel,
(K pervi polovici kôra obernjen.)
Blešeti vidim rudečine višje
Obličje brata, sveti se pogled mu.
Ne vem kaj je, pa barva je veselja,
In serce moje z njim se veselí.
Don Cezar (poslu).
Daj, pelji me! — Ostani z Bogam, braté!
Pri materi se bova našla zopet;
Potrebná reč me tira zdaj drugamo.
(Hoče iti.)
Don Manvel.
Nikar je ne odlagaj. Sreča s tabo.
Don Cezar
(premisli in se verne).
Don Manvel! S tabo govoriti, mene
Neizrekljivo veselí. — Jez čutim,
Preserčno de ljubila bova se;
Zaterti berst ljubezni bo krepkejši
Poganjal, ino lepši v novim soncu,
Dohitel bom zamujeno življenje.
Don Manvel.
Veselo cvetje krasen sad pomeni.
Don Cezar.
Ni práv, razumim, sam svárim se hudo,
De tvojimu objemu se umaknem;
Zato ne misii, da bi manj te ljubil,
Kér krásno dobo to sedaj pokraj šam.
Don Manvel
(vidne nepazljivosti).
Kar mika te, to stori! Vse življenje
Bo zanaprej ljubezni posvečeno.
Don Cezar.
Ak ti povem, kaj žene me od tebe —
490
Don Manvel.
Daruj mi čiit, skrivnost ostani tvoja!
Don Cezar.
Pa tucli ta ne loči naju dalej,
Posledno gubo, kmalo jo polikam.
(proti kôru oberaj en.)
Oznanim vam, de boste vedli vsi,
Končan je boj med mano in med bratam!
Kdor iskro bo ugasnjene nesloge,
De bi požar zasmodil, podpihaval,
Žalítelj moj in smertni bo sovražník,
Čertil ga bom kot pekla gnusne vráta.
Ne upaj mi ne vstreči, ne dopasti,
Ne upaj hvale zadobiti moje,
Ki hudo mi o bratú oznanuje,
S postrežnostjo krivično britki ost
Prenagljene besede dalej nosi.
— Beseda, ki se v jezi le izreče,
Na ustnicah ne žene korenín;
Prestrežena pa v sluh sumljivosti
Neskončno kakor beršlan obrodí,
In serca se poprime tisučerno;
Tak zamotá se med naj verliši
Osveta in sovražtvo neizmerno.
(Se enkrat brata objemši odide z drugim kôram.)
Don Manvel in pervi kor.
Kor. (Kajetan.)
Zavzet, osupnjen, o gospod, te gledam,
Razúmiti te kar ne morem dans.
Ti komaj, in le krátko, odgovarjaš
Na bratove besede ljubeznjive,
Ki bliža se z odpertim sercem tak ti.
Zamišljen, brez deležnosti stojíš,
Ko de bi sanjal, ali de bi truplo
Le pričo bilo, duša dalječ proč.
Ki tak te vidi, bi dolžil te lahko
Prevzetnosti, nečutniga al serca;
Jez pa dolžiti tega te ne mislim,
Ker bistro gledaš kakor srečni človek,
In smeh se ziblje na obličju tvojim.
Don Manvel.
Kaj imam reči, kaj odgovoriti?
Moj brat nej govorí! Življenje novo
491
Do zdaj neznano njemu, ga obide;
On stari čert iz nedra zginuti,
In serce tak olajšano si čuti.
Jez — nišim jeze več prinesel sem,
In komaj vem, zakaj sva se borila.
Visoko nad posvetnim duša moja
Se ziblje na perutah radosti.
Življenja razvedreni so oblaki,
In tamne gube vse so poravnane
V neskončnim blesku, ki me zdaj obdaje.
— Te izbe, te dvorane ogledujem,
In mislim si stermenje radostno
Zavzete in osupnjene neveste,
Ko kneginjo, gospodarico mlajši,
Jo peljal bom cez prag poslopja tega.
Zdaj ljubi le ljubečiga. Udala
Se je junaku tujim brez imena.
Ne sanja se ji, de mesinski knez,
Don Manvel, bil bi, ki sô šaplam zlatim
Ovenčati ji hoče krásno čelo.
Kar milo nam, osrečiti, je sladno,
Obdati z bleskam ljubljeni obraz
Nenehoma se vpira serce gladno;
Lepota scer je sama lišpa plameň,
Pa vendar ji visost pomnoži kras,
Kot zlat obstret ozalša žlahtni kameň.
Kor. (Kajetan.)
Po molku dolgim slišim te, gospod,
Zdaj pervikrat besedo razvozlati.
Že dolgo ti očés pazljivih sledim,
Skrivnosti si posebno vážne svest;
Pa prašati se nikdar nisim tvegal,
Kaj skerbno mi v oblak molčanja skrivaš.
Ni mar ti več veselja lovske gonje,
Ne dirka konj, ne zmag sokolovih.
Ko sonce zájde v milost Božjo, zdajci
Iz družbe se tovaršev svojih zmuzneš,
In izmed nas, ki scer te v sleherno
Nevarnost bojno spremimo in lovsko,
Ne smé s teboj na skrivnim potu nihče.
Zakaj zavidno nam do dneva tega
Ljubezni svoje skrivaš krásni cvet?
Kaj šili te, mogočniga, v to djanje,
Kér sercu tvôm nevredni strah neznan je?
Don Manvel.
Begljiva je, in krili sreča ima,
492
Ohrani le v zaperti skrinji se,
Molčanje pak ji je v čuvarja dano.
Ak se prederzne prazna govorljivost
Pokrov odkriti, hipoma pobegne.
Pa zdej, tak blizo cilja, smem in hočem
Pretergati molčanje svoje dolgo.
Ker moja bo o pervim svitu dneva
Prihodniga, sovražnika zavist
Ne bo močí nad mano vec imela.
In več ne bom do nje se kradel tako,
Ljubezni slé tovaršu ne tajil,
Veselja ne v bežanju več lovil,
In jutro bo prijaznim dnes enako.
Ne kakor blisk, ki v hipu bitje sklene,
In nagloma se v mraku zatopi,
Ko tihi vir, kot ure tok pešéne
Bo tekla rah mi sreča krasnih dni.
Kor. (Kajetan.)
Imé ji daj, ki te na tihim sreči,
De slavimo naklombe tvoje slast,
Nevesto ti dostojno počestimo.
Kje našel si, povej nam, ki si skril jo,
V zavetju kakim kraja tajniga?
Na lovu mi preblodimo široko
Na vse straní otoka krížne poti;
Pa sreče tvoje nič nam ni izdalo,
Tak de bi nam verjeti skôr veljalo,
Začaran mrak, alj coper krije jo.
Don Manvel.
Ta coper zgine dnes; ker dans ta dan
Na svit bo prišlo, kar je skrito bilo;
Zatorej čujte, kako z mano šlo je.
Pet mešcov je, še vládali so oče,
Ter so mladosti tilnike okorne
Deržali krepko v jarmu siloma —
Ničesar nisim razun divje slasti
V orožju in gonitvi še poznal.
— Lovivši šli smo enkrat kraj planine
Že celi dan, ko se je prigodilo,
De sim, slede košuto belo, samši
Naprej iz družbe vaše se podal.
Zverince plašno po ovinkih dola
čez germ in sterm, čez kol in rov beží
Zmir za lučaj pred sabo vidim jo,
Ne mogši j o prijeti ne zadeti,
Poslednič naglo v neki vert mi zgine.
493
Skočivši ja raz konja urno iirno
Za njo hitím že dardo namerjaje;
In glej! zavzet ostrašeno zverino
Pred nuno v trávi vidim trepetati,
Ki gladi jo z rokaina nježnima.
Osupnjen, sterm očí v to čudo vprem,
Deržé v desnici dardo dvignjeno —
S prosečim gleda me očesam nuna
In tak molčé stojiva si nasprot —
Kak dolgo? tega nisva presodila,
Pozabljena je méra čaša bila.
Globoko gled se v dušo mi vsadí,
In zdajci vem, de serce prejšno ni.
— Kaj rekel sim, kaj rekla blagotinka,
Ne prašati, o tem mi ni spominka;
Ker kakor sanj detinské dobe milé
Zavito v mrak se vse mi zdi sedaj,
Na mojih tik so njene per si bile,
Ko prišla je zavednost mi nazaj.
Na enkrat zvon zaklenka samostana,
Molitve je na znanje doba dana,
In naglo kot prikazen mimo sine,
Iz vida mi prekrásna divá zgine.
Kor. {Kajetan.)
Oznambe te se vstrašim, slávni knez!
Dotaknul si se grešno Božje dive,
Tedaj roké oskrunenja so krivé,
Kér rot strašán je samostana vez.
Don Manvel.
Le ena me je misel zdaj vodila;
Življenju je pomemba dana bila,
Imele so vse želje isti cilj,
In kakor v istok romar se oberne,
Kjer sonce mu obljube se bleší,
Tak se moj up in moje hrepenenje
Obračata po isti svitli zvezdi.
Ni dvignul dan iz morja se, ni zginul,
Ki združil bi ne bil ľjubečin dveh.
Spletená serc je tiho zveza bila,
Le vse videč nad nama jasni zrak
Je bil svedok zaúpni naju sreče,
Človeških služb potreba bilo ni.
O, zlati čas ! o, sladké krásne ure !
Pa* sreča ta ob nebu rop ni bila,
Prisega še ni serca vezala,
Ki se mi je za vekomaj udalo.
494
Kor. (Kajetan.)
Tedaj ji je le mladih let zavetje,
In ne pokop življenja samostan?
Don Manvel.
Zaúpana v zastavo Božji hiši
Bo terjala nazaj se neki dan.
Kor. {Kajetan.)
Pa ktere se ponáša rodovine?
Po žlahtnimu le žlahtno zarodí se.
Don Manvel.
Si je skrivnost, ker ne pozná ne žlahte,
Ne staršev, da! celo ne domovine.
Kor. (Kajetan.)
Ne pelje kak temotni sled nazaj
K izvirku pervim njeniga življenja?
Don Manvel.
Edini mož, ki zveden je o ternu,
Terdí, de je iz rodovine žlahtne.
Kor. {Kajetan.)
Kdo je ta mož? Ničesar ne zamolči,
Sovetvati le vse vede zamorem.
Don Manvel.
Služabnik star obiše včasih jo,
Med materjo in hčerko glas edini.
Kor. {Kajetan.)
In nisi nič po starcu ternu sprašal,
Zgovorna je in piano - serčna starost.
Don Manvel.
Udal se nisim radovednosti,
Ki znala bi skaliti srečo mojo.
Kor, (Kajetan,)
In kake so besede starca bile,
Ki hodil je obiskovat devico?
Don Manvel,
De príde čas, ki vse razjasnil bode,
Tolažil je od leta jo do leta.
495
Kor. (Kajetan.)
In dobo to, ki vse razkriti ima,
Al ti je bolj na tanko ni popísal?
Don Manvel.
S premembo neko stanja njeniga
Grozil je nama sivec dni poslednib.
Kor. (Kajetan.)
Grozil, ti praviš? Tak tedaj se nádjaš
Novic, ki te ne bodo veselile?
Don Manvel.
Premembe vsake srečniga je strah;
Kjer ni dobička, se je zgube bati.
Kor. (Kajetan.)
Izkazba, kóje se bojiš, bi znala
Ljubezni tud ugodna biti tvoji.
Don Manvel.
Nevarna tud; zatorej sim gotovo
Izvolil in sim urno j o prehitel.
Kor. (Kajetan.)
Strašíš me s tem; kaj reči misliš, knez?
Bojim se, de prenaglil si se v čim.
Don Manvel.
Poslednih mešcov bolj pogosto sivec
Govoril je besede pomenljive,
De dan je blizo, ki popelje jo
V naročje blago njene rodovine.
Razločniši je včerej tak ji rekel,
De v pervim zoru jutrajniga dneva —
To je ta dan, ki danes ravno teče —
Popolnoma nje stan se bo premenul.
Zgubovati zdaj čaša več ni bilo;
Storjen, speljan je urno bil moj sklep.
Preteklo noč izmaknul sim divico,
Ter jo v Mesino skrivnoma pripeljal.
Kor. (Kajetan.)
Prederzno, grešno, tolovajsko djanje!
— Besedo to svarivno prizanesi, —
To je modrejši starosti pravica,
Prerada le pozabi se mladost.
496
Don Manvel.
Od samostana milostnih nedaljno,
V samoti mirni verta nekiga,
Ki ga zijavnost množic ne nadležva,
Sim ločil se sedaj od nje, ko sim
Do les hitel, de z bratam se umirim.
V bojazni britki sim jo tam zapustil,
Kjer ne nadjá se pač ničesar manj,
Ko v blesku knežkim odpeljana,
In na prestol visoke sláve pred
Mesino celo posajena biti.
Zakaj le v gizdi, v svitu le visosti,
V slovesni družbi vaši vitežki,
Ne več drugač me videla ne bode.
Ja ne terpim, de moja bi nevesta
Se materi, ki ji j o dati mislim,
Približala begunka brez domovja,
Ko kneginja po knežko hočem jo
Peljati v grád prededov svojih slavnih.
Kor. (Kajetan.)
Ukaži nam; gotovi smo, gospod!
Don Manvel.
Iz njeniga objema sim se zmaknul,
Opraviti pa z njo imeti hočem.
Vi spremite tedaj me na bazár,
Kjer imajo zamorci vse na prodaj,
Kar jutrova dežela žlahtniga,
In ličniga izdelka porodí.
Izvolite sandále pervič krásne,
Zavét in kinč preblaženih nožic.
Potem kúpite indijansko tkanje,
Blešeče jasno kakor Etne sneg,
Nar bližniši ki je sijanju sončnim,
De rah ovije, kakor jutra vonj
Diviške ude nježniga telesa.
Škerlatni pas pod nedrijem nedolžnim,
Pretkan in šit z bogato zlatim nitmi,
Nej skúp derži slovesno tuniko;
Kolor kneževski k ternu dodenite,
Blešeče svile, in škerlatne barve,
Na rami pak ga skleni zapon zlat. —
Ne zabite zapestnic leskajočih
V okinčenje okroglo mičnih rok;
Ne biserja, koralnih ne verig,
Daril prečudnih morské boginje.
Ob čelu víj se svitli diadém,
497
Iz kamenja prežlahtnigca sostavljen,
V katerimu z rubinam plamenečim
Zeleň smaragd menuje ojstre žarke.
Na kitnim zvitku dolgo zagrinjalo
Pripeto bodi, in podobo krásno
Kot svitla megla previdljivo skrivaj,
In z vencam se diviško mirtnim celo
Doverši in okrona slavno delo.
Kor. (Kajetan.)
Opravljeno bo koj, kar nam ukážeš,
Kér nájde se storjeno in gotovo
Na prodaj po bazáru vsa ta reč.
Don Manvel.
Nar lepšiga v konjarnici stopača
Izvolite, tak svitlo jasne barve,
Kot konji so v napregi Febovi.
Škerlato ga pokrivaj, žlahtno kamnje
Umetno berzdo in opravo kinči,
Kér duše moje kneginjo ponese.
Vi pak se tud oblecite slovesno
In spremite v poslopje gospodinjo,
Spodobne šege, in z veselo godbo.
Odidem zdaj, de vse to preskerbim;
Za družbo si izvolim dva med vami,
Me čakajte vi drugi. — Kar ste čuli,
Nej ústne se nikakor ne dotika,
Dokler vam ja ne razvozlam jezika.
(Odide z dvema iz kôra.)
Kor. {Kajetan.)
Reči, kaj bova sedaj započela,
Ko ne prepirata kneza se več,
Kako pušobo vremén preterpela,
Krajšala s čim delapust si bodec?
Bati se, dvomiti, upati vedno
Mora čelovek za jutro nasledno,
Butaro bitja de umno porabi,
Čaša enakost utrudljivo zabi,
In mu hladivniga vetra šumenje
Rahlo premaja zastalo življenje.
Eden iz hora. (Manfred.)
Krasen je mir! prijazno mladenče
Poleg pokojniga vira sedí;
V sončnimu blesku ob njemu skakljiví
Jančeki grizejo kermo po grivi.
Koieikijeve dela. 32
498
Pesmi in glasov on sladkih snovar je,
Jeka veselo okrog zadoní,
Ali večerné ob svitu pa zarje
ítahlo na bregu potoka zaspí. —
Vonder le boj visokejši je sláve,
Pretresovatel človeških osod;
Meni dopade viharno življenje,
Zibanje vedno, omotno vertenje,
Na kolobaru premembe in zmot.
Človek se v ffiiru nečimerno skerči,
Sercu nedelavni pokoj je smert.
Slabim postava je boginja žala,
Vsakimu rada enako bi dala,
Vse bi polikala, vse poravnala;
Boj pa nasprot velikane rodí,
Iz pozabljivosti dvigne močí,
Plašnimu v nédru pogum oživí.
Drugi. (Berengar.)
Nam ni odperla poslopja ljubezen?
Ni za lepote prepiranja v tem?
V njemu je upanje, v njemu bojezen,
V njemu vladár, ki dopade očém
Tudi ljubezen življenje pretrese,
Sivkaste barve naliip zaverté se.
Mično nas mami za leta prijazne
Pene pomorske prikúpliva hči,
V djanje priprosto in žalosti ražne
Cvetlice krasniga sanja verstí.
Tretji. (Kajetan.)
Cvetlica majú cvetičim izviraj.
Sveti mu zor, si vence nabiraj,
Ki ga še kinčijo kodri mladinski;
Starosti zreli in pametni že
Bogu modrej šimu služiti gré.
Pervi. (Manfred.)
Bistri Biani, prijatlici lova,
Dajte nam slediti v lesje planín,
Trešiti v tamnimu gojzdu ostrova
Kozia skakuna iz divjih pečín.
Lov je bitve podoba gotova,
Žalostne boginje radostní sin. —
Zgodaj ob zarji že dvignemo se,
Ko nas rogovi zakličejo gladko
Čez bregovje, čez globočine,
Višji, višji, radostne slé,
499
Ude utrudene kôpati sladko
V zraku hladivnimu vedre višine.
Drugi. (Berenger.)
Alj se zaúpati vedno ginljivi
Boginji hočemo, višnjevo sivi,
Ki nam prijazniga lica izroči
Svôga kraljestva neskončno širjad?
Pravo! Stesajmo si v tok plesajoči
S krepkim perutami jaderní grád!
Ki z grebenam bárke leteče
Morja kristalne poljane orjé,
Svet osvoji si, zaročnik je sreče,
Brez de sejal bi, on žeti začne.
Morje je upanja prostor prezlati,
Čudňo domovje in sreč in napak,
Hitro na njemu oboža bogati,
Hitro ubožni je knezu enak.
Kakor vinár s hitrostjo spomina
Kože vetrovne obód preverší,
Tako premeni pomemba se čina,
Boginja sreče kolo zavertí.
Vse na valovju je pih in valovje,
Lastniga tam ničesar ti ni.
Tretji. (Kajetan.)
Tode ne samo v kraljestvu slapovja,
Na premetavnimu toku valov,
Tudi na zemlji, ki krepkih osnov
Na vekovite se stebre opira,
Suče se sreča, ljubimce prebira.
V sercu bojím se prenagle te správe,
Najti tolažbe v prigodbi ne vem;
Veršno na skorjo prehlajene láve
Staviti hiše ja svoje ne grem.
Serd enak clo pregloboko vžgé se,
Kar naskriž med njima teklo je,
Se ne zabi, se ne prizanese,
Sonca ternu vidil nisim še.
Pomenljive me strašijo sanje,
Njih povest ne žali vam ušes ;
Tode prašam, kaj je to skrivanje?
Te ženitbe nepobožna vez?
Te ljubezni krivo tamne potí?
Ta obróp svetiša, kaj je ta? —
Dobro, známo, to na ravnost hodi,
Slab korén pa — slabo sadje da.
32*
500
ĽrugL (Berengar.)
Tud po ropu, kakor nam je znano,
Si je rajni ženo osvojil,
Žensko v prejšne veži zamotano,
Zbral si jo njegov je oče bil.
In preded nevslišane preklimbe,
Grozovinsko seme zlobnosti,
Na krivično postljo zadervi.
Brez imena strašne čimbe,
černe pregrehe zakriva ta dom.
Tretji. (Kajetan.)
Hes je! — Začeto je bilo sirovo,
Slab za prihodno je taki spomin;
Znajte, pod soncam mašuje gotovo
Zlobnosti divje se sleherni čin.
Ni le naklučenje slepo zadeto,
De sta se brata preganjala v smert,
Materno bilo telo je prekleto,
Morala bor je roditi in čert.
— Tode molčimo! Ne blésti sodivno!
Ker Evmenide snujejo skrivno;
Obžalovati je čas nesrečo,
Kadar j o gledamo v djanju grozečo.
(Kor odíde.)
Igrališce se epremeni v ogrado. Razgled je na morje. Iz vertne
stranske dvorane nastopi
Beatrica.
Na vse stráni oziraje se nepokojno sem ter tje hodi. Nakrat postoji
in pazno posluhne.
O ne! ni on. — Le vetra sapa hladno
Med vejami cipresnim tje šumí,
Nagiba že se sonca žar zapadno,
Prijatelja, gorjé! nazaj mi ni,
Napadá me samote groza jacíno,
Netrupno clo tihota me plaší,
Vse krog in krog ničesar ni zazreli,
On tu pustí me tuge konec vzeti.
In mesto tam, naselbe mergoleče,
Doní nasprot kot reke sterma jez,
Slapovje morja, merčno tesne ječe,
Derví na breg valov gromeči ples,
Natvora vse strašila skúpej zleče,
501
Omamljena trepečem réva vmes,
Tje pihnena v neskončni širokosti
Se clo zgubim, kot list z drevesa v hosti.
De izbo, ah! siní tiho zapustila,
Živela sim brez muk in mika v nji;
Ko tratni vir je duša mima bila,
Slobodná želj, ne prazna radosti;
Popadla zdaj me je življenja sila,
Nasprot mi svet orjaško pást moli;
Poprejšne vse vezila sim razdjala,
Ginljivi se zarotbi v igro dala.
Kje bila je pamet,
Kje moja modrost?
Otrapila clo me
Je divja norost.
Razdjala sim snage
Diviške oblek,
Sim prag prekoračila izbice svete!
Je vráža globine zmotila me klete?
Z možakam utečem,
Podám z upelivcam se grešno na beg.
O, verni se ljubi!
Kje nek se mudiš? Oprosti, oprosti
Dvomečo mi dušo te ksavne britkosti!
Morí me bolest,
Z ljubeznijo bližno pomiri mi vest!
In kak bi se edinimu ne vdala,
Ki v pušbi mi prijazno bliža se?
Na tujim clo sim sama dvomno stala,
Kér zgodaj že iz brambe materne,
— Ne dajo se razviti zagrinjala —
Me pahnula osoda ojstra je.
Le enkrat sim j o vidila premilo,
Skôr zdi se mi, da sanje vse je bilo.
Tak rasla sim v ozidje zakopaná,
Med sencami žarú edini znak,
Tu stopi on na trate samostana,
Kot angelj mil, ponosen kot junák,
Beseda ni za moj občut mi dana,
Neznan je bil, neznan ko drugi však,
In vonder koj, kot kaplja v kapljo sine,
Mi čut se vžge, de žgati več ne mine.
Odpusti, daj! prekrásna mati milá,
De prihité naklombo pridših dni.
502
Si srečo siní po svoje izvolila ,
ískaná ne, je sama prišla mi.
Jeklen oklep predré ljubezni sila,
Clo Perzejev je grád oviral ni;
Bi hotla se v Atlant stermeči skriti,
Me tucli tam perutni konj dohiti.
Kar bilo je, za to se več ne zmenim,
Minulosti vezil odrečem se,
S pozabljenjem pretekli špeh zasenim,
Naprej, naprej zbujeno serce vre,
Ljubivši le ljubezni blagor cenim,
Nar višji slast ljubezni sreča je;
Se čisto s to namembo zadovolim,
Za drugo vse ne pitam in ne molim.
Ju ne poznám, i nečem ju poznati,
Ak morala slovo bi tebi dati,
Ki bila sta in oče mi in mati.
Uganjka biti vekomaj želím,
Zadosti vem, de tvoja sim!
(Poslušaje.)
Čuj, besede mili zvek! —
Ne, o ne! le daljni jek,
Morja klaverno šumenje ,
Ki o bregu tje verši;
Ljubi moj, moj dragi ni!
O gorjé mi! kje mudí se?
Studno le pertí grozenje!
Bolj in bolj se
Sonce niža, zmir tihejši
Je samota, — težji, težji
V sercu je! — Zakaj ga ni?
(gre skerbno nekolikokrat semtertje.)
Iz ograje verta tega
Več koraka ne storim.
Studňa groza me je zvila,
Ko stopiti v bližno cerkev
Sim prederznula se bila,
Ker me gnal je silni mik.
Živo v živim duše moje,
Ko sim čula zvon de poje,
Kleknuti pobožno tje;
K Božji materi moliti,
Nisim mogla se vbraniti.
Abl Ce vidil kdo me je?
503
Poln sovražnih spak je svet,
Tu in tam po vsaki česti
Snagi serca, duši zvesti
Je kovarstva sak razpet.
Zvedia to sim trepetaje,
Ko pustivši derznoma
Samostana varne kľaje
Sim se v tuje tvegala.
Pri slovesnim obhajanju,
Kneza grob ko je sprejel,
Sledil strah je môjmu djanju,
In le Bog me je otel. —
Ko se m' je mladenč približal,
Tuj mladenč očeš plamečih ,
Ter s pogledi, meni strašnim,
V bitju nar živejšim duše
Serca jedro mi zadene. —
Groza še me v žile tresne,
Ko se spomnim ure grešne;
Kar pogledati v očí
Svômu dragimu ne morem,
Te krivice svesta si.
(poslušaje.)
Glasi v ogradi!
Nedvomno moj mili!
Posluha sleparstvo ne moti mi s tem.
Se množi, se bliža! —
Na serce mu hitro v presladki objem.
(hití z razširjenima rokama proti vhodu. Don Cezar ji stopi nasproti.)
Don Cezar. Beatrica. Kor.
Beatrica
(se vstraši in beží nazaj).
Gorjé! Kaj vidim!
(v istim hipu kor nastopi.)
Don Cezar.
Krásna divá, nič ne boj se!
(Kôru.)
Zagled nenadni vašiga orožja
Straší divico. — Spoštovavno se
Nazaj umaknitel
504
(Beatrici.)
Ne boj se mene!
Lepoto ja častim in sramežljivost.
(kor odide ; on približavši se jo prime za roko.)
Kje s' bila? Ktera božja moč te je
Skrivala ves ta čas? ískal sim te,
Po tebi prašal, noč in dan si bila
Občutlej ti edín oserčju ternu,
Kar sim ko svit prikazni angelske
Te pervikrat pri knezovim pogrebu
Zagledal bil. — Neznana ti oblast
Ostala ni, s katero si me tresla.
Očesa plameň, ustnice šeptanje,
In roka v tvoji treptajoča so
Ti priče bile, — derzniši naznambe
Pripustilo ni kraja veličanstvo.
— K molitvi me obhajstvo s veto tira,
In ker se dvignem iz priklombe zdaj,
Po tvojimu se moj pogled ozira,
Si bila proč iz vida v drugi kraj.
Seboj si pak z verigami bajila
Te duše vse kreposti potegnila.
Nenehoma iskal sim te odslé,
Ob cerkvah, o pohištvih imenitnih,
Po vsih stranéh, po skritih in očitnih,
Kjer krásna le nedolžnost biti sme,
Verige sim razpel pazljivosti,
Pa trudu vsim le ploda bilo ni,
Poslednič dnes, po božji vodbi vidno,
Zagleda te okó pazljivca pridno
Nenadoma v ti blizni cerkvici.
(Beátrica, ves čas govorenja proč obernjena stojé, dá pri teh besedah
znamnje strahú.)
Te spet imam, in duša moja ude
Zapusti prej, ko tebe jez pustím,
Odidem pak de zlobi sreče nude,
In krila v pest primerleja dobím,
Te pričo vsih izvoljeno nevesto,
Suprugo svojo, koj nagovorim,
V zastavo pak podám ti roko zvesto.
(s tem j o kôru predstaví.)
Kaj si, ne prašam, tebe v tebi hočem;
Na drugo vse, kar bodi si, ne mislim.
De čistá ti je duša kot izhod,
Je tvoj mi gled prisega posvečena,
J*a sužna clo al$ bila bi rojena,
505
Si bitja mi prihodniga návod,
Svoboda mi volitve je zgubljena.^
De sama ceniš, al sim djanja svôga
Tud gospodar, al sim dovolj krepak
Na svetu ternu, de z mogočno desno
Zamogel bi, kar ljubim, dvignuti,
Ni treba ko imé izreči moje. —
— Don Cezar sim, i v mestu ternu
Mesinskimu ni višjiga čez mene.
(Beatrico groza strese, kar on zapazi; po kratkim molčanju on prodaljša.)
Stermenje in molčanje tvoje hvalim,
Ponižnost rahla je lepote cvet.
Ker sama sebe ona ne pozná,
Se vstraši clo nenadne zmage svoje.
Odidem zdaj, pustim te samo sebi,
Oprosti de se strana serce tvoje,
Ker novo vse, tud sreČQ plod straší.
(kôru).
Neveste mi, vam kneginje, ji slavo
Razkažite, ker to je zanaprej,
Od visokosti njene govorite.
Koj vernem se, de jo domu popeljem
Spodobno njej, in stanu môm dostojno.
(odide.)
Beatrica in kor.
Kor. (Bohemimd.)
Blagor, divica ti,
Milá vladárka,
Tvoja je krona,
Tvoj je premag!
Ko preporodnico
Te rodovine
Pridših junákov
Mater cvetečo pozdravím te.
(Roger.)
Trojno ti blagor!
Srečniga znamenja
Stopiš ti srečno
V hišo preblaženo, nebu oskerb,
Sláve so tukej obešeni venci,
Žeslo blešeče nenehoma v redu
Ore od prededa do vnuka naprej
506
(Bohemund.)
Tvôga prijazniga vhoda
Bodo veseli
Hišni Penati,
Modri, visoki,
častiti starci.
Že na pragu bo te sprejela
Boginja Heba vedno cveteča,
Ter Viktória zlata,
S kríli previdena,
Ki na očetovi roki se ziblje
V zmago perute razprostrene zmir.
(Eoger.)
Krona lepote
Nikdar ne zgine
Iz tega rodu ! t
Ločivši se pozno
Ena kneginja drugi
Milote da pas,
Ter zagrinjala sramljiviga kras;
Vonder nar lepši doživel sim jaz,
Vidši de cvetlica hčere sloví,
Prej še ko materno cvetje zvení.
Beatrica
(iz straha zbudivši se).
O gorjé mi, komu v pest
Me nesreče serd zapletá?
Vse napake
Tega sveta
Niso hujši, niso také!
Zdaj razumim trepetanje,
In nerazmodrivno grozo,
Ki me strese nagloma,
Ko se komaj imenuje
Rodovina strašná ta;
Rodovina ki nesrečno
Proti lastnim udám večno
Grozovinske sle divjá.
Slišala sim z grozo jadno,
Kak se brata dreta gadno;
In zdaj treši brez otetbe
Me oblast neznane kletbe
V ta vertinc togot in zlôb,
Sredi pekla v žarni drob.
(beží v dvorano vertno.)
507
Kor. (Bohemund.)
Blagor mu, blagor ljubimcu bogov,
Srečnim posestniku svetne močí!
Njemu nar krasniši del je gotov,
Kar umerjočimu lepo pomeni,
Kar le visoko in drago se ceni,
Vsiga za sebe nakloní si cvet.
(Roger.)
Biserov, ki vodotop jih nabere,
Nar imenitniši uzme si on.
Za vladarja na strán položí se
Skupniga truda nar bolji plod.
Z vädli služabniki se pogodijo,
On dragotine si vedno je svest.
(Bohemund.)
Eno posebno mu pravdo zavidim,
Druge mu prednosti rad prepustím;
Ta je: — de cvetlico ženstva objame,
Ter izklenivno le zase jo vzame;
Cvetlico, vsakiga vida zavzetje,
De jo za vednoma lastno imá.
(Roger.)
Z mečem privihra korzár na pomorje,
Pléna v ponočnimu ropu želeč,
Zgrabi mladenče in krásne divice,
De sirovost zadovolji pohota;
Pa ne dotakne se perve lepote,
Ta je vladarjeva stvar!
(Bohemund.)
Zdaj pa mi sledite vhodu za stražo,
Kraja tak važniga varvati prag,
De v to skrivnost se zijalo ne vrine,
In po vladarju pohvala mi dojde ;
On dragotino imetja nar drajši
V našo ohrambo je djal.
(Kor odide. Igrališe se premení v izbe knežkiga poslopja.)
Dona Izabela med sinama.
Izabela.
Poslednič je, o blagor! dan želen,
Veseli dan, slovesní, mi zasvetil. —
Edine vidira serca svojib sinov,
508
In lahkoma nju roke denem skúp.
Zdaj pervikrat v okrožju tak prijaznim.
Otaja se mi serce materno.
Odpravljen prič je tujih trop sirovi ,
Ki sterm je stal med nami oborožen,
Bránila žvenk ušesam ne grozí.
Kot sov nagnusnih tmin privajen roj,
Perut ostudnih dneva svit zakrivši,
Se dvigne iz požarnih podertij,
Kjer gnezdil je v zastaranim posestVu ,
Ko stanovavci dávno prej pregnani
Povernejo veselo se na dom,
De novi stav pričnejo glasno pevši;
Tak starí čert s ponočno družbo svojo,
Z vohunskim sumám votlo gledajočim,
Z nevošbo gnusno in zavidam bledim
Od les beží v peklenstvo godernjaje.
S pokoj em pak nastopila prijazno
Edinost in zaúpanje uljudno.
(pomolčí.)
Pa ne le de je vsakimu med vama
Prijatia dal današni krásni dan,
Tud sestro milo vama je rodil. —
Se čudita? Me gledata prašaje?
Da, siná moja! Čas je govoriti,
Ugodni čas, de pokrivalo dvignem
Predolgo že zatajené skrivnosti.
— Hodila sim i hčer očetu vajnim,
In tak imata mlajši sestro tudi,
Ki bosta jo še dnes ta dan objela.
Don Cezar.
Kaj praviš mati? Sestro de imava?
In nikdar nisva slišala od sestre.
Don Manvel.
Sva čula scer v nedolžnimu detinstvu,
De bila je rojena sestra nama,
Pa že v zibelki jo je vzela smert,
Tak je pravlica šla.
Izabela.
Pravlica laze!
Živí!
Don Cezar.
Živí, in ti si zamolčala?
509
Izabela.
Poslušajte račun molčanja niôga,
Začujta kak de setva prejšnih časov
Današni dan veseli plod rodí.
Fantiča sta še šibka bila vidva,
Že žalostná ločila vaj je svada,
Ki nikdar se nazaj ne verni več,
Budivši v sercu staršem skerb in tugo.
Tu sanja se očetu nekidan
Izredne viže. Zdelo se mu je,
De vidi iz zakonske postlje svoje
Dve lavrovi drevesi krásno rasti,
Z mladikami se gosto prepletaje.
Med njima pak je nježna lilja klila.
Ta v plameň se premení in dreves
Košaté veje, ter tramovje vžgavši,
Divjá okrog, poslopje celo krásno
Nevtegoma v neskončni žar zavije.
Príkazní te prestrašen po pomembi
On Araba popraša zvezdoznanca,
Ki serčni drug in prerok mu je bil,
Milej ši mu kot meni je dopadlo.
Ta zvezdogled mu tako sanj razjasni:
Ak mojega telesa plod bo hčerka,
Mu siná bo obadva pomorila,
Zarod njegov bo ves končan po njej. -
In jaz rodim in hči je bilo dete.
Zdaj oče da povelje grozovinsko,
De potopí otrok se naglo v morju.
Neusmiljen sklep sim jaz ovreči znala,
In s pomočjo mi zvestiga clo hlapca
Deklini sim življenje ohranila.
Don Cezar.
O blagor ti in tvômu pomočniku!
Soveta, da! ljubezni ne pomanjka.
Izabela.
Pa ni me le ljubezen materna,
Krepkejši glas k otetbi me je tiral.
Tud meni je sanjalo se prečudno,
Ko dete to pod sercam sim nosila.
Igrati vidia sim deklino v trávi,
Tak lepo kot je lep ljubezni bog.
Nakrat iz gojzda ravno vjeti plen
Leon prinese v žrelu še krvavim
In položí ga k deklici prijazno.
Po zraku pak pripláva orel siv,
510
Deržaje v nohtih serno treptajoČo,
Jo dene rah ti deklici v naročje.
In pitoma in mirno lev in orel
Se vležeta otroku skupno k nogam.
Tih sanj pomembo mnih mi nek razloži,
Pobožni mož, posvetnih ki v nadlogah
Je sercu bil tolažba in sovét.
„Rodila boš, je rekel, krásno hčer,
Ki tvojih bo sinov sovražna serca
Zedinila v žareči plam ljubezni".
— Besede te v spominu sim hranila,
Ko bolj in bolj je vražtvo vajno raslo,
Bogú resnic verjevši, ne malikam,
Otela sim obljubnico nebeško,
Hčer blagora, poroštvo upa môga,
Pomoglej ki mi správe biti ima.
Don Manvel.
(brata objemši.)
Med nama je brez nje gotova sprava,
Uterdila bo vez ljubezni le.
Izabela.
Od sebe tak, na tihi kraj, skrivnostno
V ohrambo in poduk pobožnih nun
Sim dala j o — zaterla želje tud,
Goreče želje, viditi ljubljenko;
Ker ojstriga očeta sim se bála,
Ki od skerbí in muk napadenja,
In suma zmir dvomečiga terpinčen,
Na vse straní obdal me je s prežuni.
Don Cezar.
Očeta pak tri mešce grob že krije,
Kaj je sedaj ti vzrok bilo, májka,
De nisi škrite svetu naznanivši
Razveselila serca sinov svojih?
Izabela.
Kaj druziga, ko vajni boj nesrečni,
Ki vžgavši se, divjaje nevgasljivo
Nad grobam komaj mertviga očeta,
Ni spravi dal ne upa ne prostora?
Sim smela jo med góle meče vreci?
In sta vidva razumiti zamogla
V nevihti taki tugo materno?
Kak hotla sim poroštvo drago mira,
511
Posledno sidro upanja in nade,
Postaviti na vadle zlobe také?
Po bratovsko sta morala se vešti,
Prej ko med vaj sim djati smela j o,
Mirú zastavo, milo sestro vajno.
Sedaj je čas, in vidila jo bosta.
Služabnika sim starega poslala,
Ga pričakujem sledni čas nazaj,
Iz tihiga ki jo zavetja vzemši,
Pripelje jo na persi materne,
V objetje serčno bratovske ljubezni.
Don Manvel.
In glej, o májka! ti ne boš le te
Pritisnula na serce svoje danas.
Skoz vráta vse veselje v hišo dojde,
Zapuščeno poslopje napolnuje,
De sedež bo neskončne radosti.
Sedaj začuj i skrivno moje, mati!
Ti sestro meni daš, in jaz nasprot
Ti drugo hčer prijazno mislim dati.
Da, mati! blagoslovi siná svôga!
Izvolilo je serce to, sim našel
Ki žena mi v življenju biti ima.
Prej ko se nagne sonce dnes, postavím
Zaročnico Don Manvela pred tebe.
Izabela.
Jo živo bom, preserčno jo objela,
Ki mojimu pervencu sreča je,
Po cvetlicah jo vižaj pot veselá,
Dovodi ji življenja slasti vse,
Blagosti pak nej všili se sin raduje,
Ki materni nar lepši vene mi snuje!
Don Cezar.
Ne daj, o mati, vsiga blagoslova,
Ne dávaj ga pervencu svojimu!
Ak blagodar ljubezni gre, dovodim
Tud jez ti hčer, ki také matere
In moje vse ljubezni vredna je.
Prej ko se dnes to sonce nagne, svojo
Suprugo ti Don Cezar tud izroči.
Don Manvel.
Ljubezen silná! svitla boginja!
Pravično duš se krona imenuješ!
Vladárstvo tvoje vsaka stvar spozná,
512
Protivníka v trenutku vpor strahuješ,
In kar živí se žeslu tvômu vdá.
Si vžugala clo bratú termo glavo,
Ki do sedaj je nepremagan bil.
(objame brata.)
Zdaj sercu tvôm zaúpam in na persi
Te bratovske pritisnem nade poln,
Ne dvomim več, ker ljubiti zamoreš.
Izabela.
O, blagor! trojni blagor dnevu tím,
Ki nagloma iz tesnih pers mi zmäkne
Skelečo skerb. Na stebrih vidim krepkih
Sozidano zaroda svôga hišo,
In pregledujem, duše zadovoljne,
Prihodnih časov neizmerno deljo.
Še včerej sim v obleki vdove žal ne,
Ko rajnih senca, sama brez otrok,
Po izbah ten hodila tugovaje,
In dnes bo treh obdajala cvetečih
Otrok me kopa v blesku mladosti.
Oglasi se mi mati, srečna mati,
Vsih srečnih žen, ki kdaj so porodile,
De meni bi primerjati se smela!
— Pa ktere, daj! kraljeve krásne hčere
Precvitajo ob mejah te deržave,
De čula nisim nič od njih? — Nevredno
Si nista mogla siná moja zbrati!
Don Manvel.
Ne hoti dnes, o májka, zagrinjala
Dvigavati raz tihe sreče moje,
Je blizo čas, ki vse bo razodel.
Naznani nej se sama ti nevesta,
Pa bodi, de dôstojná je, si svesta.
Izabela.
Moj starši sin me terme in lastnosti
Opomni s tem očeta rajniga,
Tud on prerad, le v sebe misii predši,
Je skrival cilj pretehtane namembe
V zapertim clo, nedohodljivim dúhu.
Odlog ta krátki rada ti dovolím,
Pa Cezar moj, o njemu kar ne dvomim,
Kraljevo hčer imenoval mi bode.
513
Don Cezar.
Skrivavšine mi niso šega, mati;
Ko čelo to slobodno svetu kážem,
Tak misii so ocitne moje vse;
Po ternu pa, kar zvediti si željna,
Po ternu sam — pravedno razodenem —
Se prašal nisim še. Kdo prasa nek
Od kod in kak nebeskí žar se snide?
On jasni svet, se vé, de jaseň je,
Mu spriča blesk, de sam iz bleska pride.
Očesa svit neveste gledal sim,
Kje duše kras precenil z vidam tim;
Spoznám rubín po blesku žarno čistim
Pa kdo po-vé, od koda žar je v istim?
Izabela.
Moj dragi sin, razjasni mi to reč!
Prenaglo si, znabiti prvim čutu
Mogočnimu se vdal kot božjim glasu.
Mladinskih se nadjam po tebi djanj,
Ne abotnih. — Govori, kaj nagib je
Volitve tvoje bil?
Don Cezar.
Volitve, mati?
Se vôli, ker človeka zvezde sila
Dospé nakrat v osodonosni uri?
Iskat nevest ja nisem šel gotovo,
Nečimerne te misii niso glave
Motile mi v meglenim domu smerti;
In tam sim j o, neiskano sim našel.
Nepomenljiv , brez cene vse je meni
Bil ženski spol, kvasivno berbljajoči;
Ker tebi, kí ko rajski kip častim te,
Enake v njem zapažil nisim nikdar.
Očetova pogrebšina je bila,
V tesnobi ljudstva pričijoča midva
Skrivaj, po tuje preoblečená,
Tak bilo je povelje tvoje modro,
De najniga sovražtva dlvja sila,
Se vžgavši, ne oskruni obhájila.
Zagernjena je v černo cerkva vsa,
Dvakrát deset mladenčev z baklami
Je stalo krog oltarja plamenečim,
Pred njim visoki katafalk je z belo
Prekrižanim mertvaškim pertam bil.
Na pertu so posvetne sile znaki,
Etiukijm dela. OÔ
514
Vladarsko žeslo, krona bleskajoča,
Ostrog príprava vitežkih, ležali,
In meča svit z demantnim obesilam.
Klečalo vse pobožnosti je tihe ,
Po cerkvi se visociga iz kôra
Razlega orgel veličestni glas,
In petje z njim stoústmeno doní. —
To še doní; — zdaj katafalk se strese,
Ter s podám in podlago, kjer je ležal,
Polagoma pogrezne se v globino ;
Mertvaški pert, široko krog razprostren,
. Zakriva nem pokopa tamno zrelo.
Na zemlji tak posvetni kras ostane,
Popotniku ne sledši v skrivni kraj, —
Slobodná pak na kviško duša splava
Na serafinskih petja perutnicah,
Iskaje raj nebeské milosti.
To, mati, tak na tanjko popisujem,
Budivši s tem spomín preteklih dni,
De razpoznaš, alj so ob uri takí
Posvetne želje v serce priti mogle.
In dobo to slovesno in resnobno
Izvolil je, kí vláda vsim stvarém,
Presuniti s pušico me ljubezni ,
Kak prišlo je, to sam zastonj se prašam.
Izabela.
Daj čuti vse! Doverši pripovedbo!
Don Cezar.
Od kod je bila, kako k meni došla,
Mi znano ni, po ternu me ne pitaj —
Ko se ozrem, jo sebe tik zagledam,
In silnoma, s krepostjo Čudno strese
Mi žile vse ta bliža v sercu mojim.
Ne rahli smeh prijazniga očesa,
Milota ne, ki líca ji vedrí,
Ne kras, ne blesk božanskiga telesa, —
Nje skrivni duh me zgrabi vsih straní,
Enako kot okrožje čaroplesa
Popotniku korak odervení.
Nesredstveno , brez miga, brez besede,
Se sklenete za večno duše naj,
Ko z diham môm se njena sapa zmede,
Je tujka vsa mi znana bila zdaj,
In dvomba mi je jasno razvedrena,
Al ta, al pa na zemlji ti nobena.
515
Don Manvel.
(mu živo v besedo seže.)
To psica je ljubezni iskrené ,
Ki vihroma do jedľa duše príde,
Ko se nakrat s priličnim slično snide,
Volitva tu in bramba prazne ste,
Kar sklene Bog, tem človek ne odide.
— Govoru tim, razumu takim sláva!
Moj lastni stan povest mi ta zvedrí,
Kar mene le nejasno nadušava,
Popise brat s plamečiin barvami.
Izabela.
Posebne pota, vidiin, samosvoje
Peljati htje narav otroke moje.
Raz gore tok privihra silovit,
Si skoplje rov, izvoli lastni tir,
Ne menši se za varno merjen žleb,
Ki ga modrost previdno mu napraví.
Z uspeham kdo naklombi vprek se stavi?
Tedaj se vdam krepkejši roki vsa,
Ki suče klonč te hiše skrivnoma.
Ju vodi v prid ta slavno krepka roka,
Ker kot rodu sta misii tud visoka.
Izabela. Don Manvel. Don Cezar. Diego
se pri vratĽh pokaže.
Izabela.
Poslanec moj se verne, glejta, glejta!
Le bližej sem , pravedni sluga moj !
Kje hčerka je? Vse vesta! Tu skrivnosti
Ni treba več — Govori! Kje je nek?
Ne skrivaj je! Mi smo pripravljeni,
Deležni biti radosti nar višje.
(hoče z njira proti vrátam.)
Kaj je? Ti se mudiš? Ti vmolkneš clo?
To ni pogled, ki dobro naznanuje.
Govori, daj! Me prime strah. Govori!
Kje Beatrica je?
Don Manvel.
(osupnjen za-se)
Kak! Beatrica?
33*
516
Diego (j o vstavi.)
Stoj!
Izabela.
Daj, povej! Poginula bom groze.
Diego.
Je z mano ni. Je sabo ne pripeljem.
Izabela.
Zakaj pa ne? Za Boga, razodeni!
Don Cezar.
Kje sestra je? Govori, sin nesreče!
Diego.
Uropana! Korzári so jo vnesli,
O, de bi bil pred uro to poginul!
Don Manvel.
Pogum, o májka!
Don Cezar.
Utolaži se!
Se vmiri in do konca ga poslušaj!
Diego.
Po tvôm úkazu naglo v samostan
Na mnogokrat prehojen pot podám se ,
Veselje me perutnic lahkin nese.
Don Cezar.
Naprej, naprej! Kaj bilo je?
Don Manvel.
Govori !
Diego.
Stopivší v znane veže samostana,
V katerih bil sim tolikrat poprej,
In nagloma prašaje po divici,
Razmotrim straha znamenje po licih,
Prestrašen sam dogodbo zvem otožno.
(Bieda in treptajoča Izabela, opirana po Don Manvelu, medlí na
blizni stôl.)
Don Cezar.
Si rekel, de zamorci so jo vzeli?
Kdo priča to? Kdo vidil je zamorce?
517
Diego.
Zámorská ladja roparska je bila
V zálivu nekim blizo samostana.
Don Cezar.
Viharja se mnogtero jadro reši
V zálive tam. — Kje ladja zdaj bi bila?
Diego.
Kazpetih jader vidili so jo
Bežati dnes ob zori v morja deljo.
Don Cezar.
Se govorí od druziga še ropa?
Zamorcu ni enojni plen dovolj.
Diego.
Goveja čeda, ki je tam se pasia,
Odgnana je po šili bila včeraj.
Don Cezar.
Kak roparji iz nedra samostana
Zavarvano umaknuti bi mogli?
Diego.
Ozidje verta samostanskiga
Po lestvici se lanko prekorači.
Don Cezar.
Kak pride pak se v skrivne izbice?
Pravilo je pobožnim — oj stri strah.
Diego.
Ki še z obljubo niso vezane,
Sprehajati se smejo tudi zunaj.
Don Cezar.
In se je te slobode dostikrat
Poslúžila? Le to mi še povej!
Diego.
Večkrat po vertu sama je hodila,
Verniti se le dnes je pozabila.
Don Cezar.
Ak prostá je bila dovolj za plen,
Je znala tud pobegnuti slobodne
518
Izabela (vstavši.)
Tu sila je! Primorana odnesba!
Pobegnuti brezvestno z upeľjivcam
Iz proste volje moja hči ni mogla!
— Emanvel! Cezar! Sestro mislila
Sim vama dati; zdaj prositi móram
Junaških rok iz vajnih svojo hčer.
Na noge siná! dvignita se krepkol
Nemarno ne terpita, de bi sestra
Prederzniga kraduna plen ostala. —
Orožje v dlaň in bárke skúp, preglejta
Bregovje vse, za roparjem po morju,
In sestro tak si z mečem pridobita!
Don Cezar.
Te vari Bog! Jez urno spem k osveti!
(odide. Don Manvel zavedši se iz globokiga zamišljenja k poslu
obernjen,)
Don Manvel.
Kdaj, praviš, de je zginula divica?
Diego.
Od jutra dnes pogrešena je bila.
Don Manvel (materi.)
In zove hči se Beatrica tvoja?
Izabela.
Da! Beatrica. Hiti in ne prašaj.
Don Manvel.
Le eno še, o mati, mi povej —
Izabela.
Le k djanju koj po bratovim izgledu!
Don Manvel.
Pa v kterim kraju, živo prosim te —
Izabela (ga šili proč.)
Glej solze te, britkosti zdih prevdari!
Don Manvel.
Kje skrito si, kje shranjeno imela?
Izabela.
Pod zemljo clo bolj skrita bi ne bila.
519
Diego.
Ah! preletí bojezen me in strah.
Don Manvel.
Zakaj? O čem? Povej kar veš in misliš.
Diego.
De ropa jez bi uzrok sam ne bil.
Izabela.
Kazkrij nesrečnik! — kaj se je godilo?
Diego.
Zamolčal sim, o kneginja, ti to
V overnenje skerbi od serca tvôga. —
O dobi ko smo kneza pokopali,
In tma Ijudí, novic in vida željnih,
K slovesnimu obhajanju je prišla,
Je tvoja hči, — ker glas enak presili
Ozidja brán in samostana red, —
Nenehama in živo me prosila,
De dovolím ji goda tega videz.
Ja sprositi se dam, nesrečnik jaz,
Jo v žalne barve skrivši preoblečem,
In pripustím de praznika je priča.
In tu, mordé, v presilni gnječi ljudstva,
Ki od straní je vsih privrelo skúp,
So jo očí zapazile gusarja,
Ker krila ni, de skrilo bi lepoto.
Don Manvel (za-se olajšan.)
Beseda srečna! serce mi olajša,
Ni ona ne! To znamnje ne zadene.
Izabela.
Neumno starče! tak si me izdalo?
Diego.
Storiti práv sim mislil, gospodinjal
Natvore glas, oblast kerví prírodné,
V željenju tem sim razodeti menil;
Imel sim je za znak nebeské volje ,
Ki skrivniga nagiba pomenljivo
K očetovim pogrebu hčer priganja,
In tako iz pobožniga namena
V slepoti sim človeški hudo storil.
520
Don Manvel (za-se.)
Kaj delám tu treptaje dvomb in strana?
Gotovost čem in svit imeti urno.
(hoče oditi.)
Don Cezar (vemivši se.)
Počakaj, brat; jaz urno s tabo idem.
Don Manvel.
Ne z mano, ne! Nobeden mi ne sledi!
(urno odíde.)
Don Cezar.
(osupnjen za njim gleda.)
Kaj bratú je ? Kazjasni to mi , mati !
Izabela.
To vedi Bog. Kar ne razumim ga.
Don Cezar.
Povernem se, o draga májka moja,
Iz poželjenja silniga osvete
Poprašati pozabil sim za znamnje,
Po kterim bi spoznal zgubljeno sestro.
Kak najti j o, ak dobro prej ne zvem,
Iz kteriga ukradena je kraja?
Povej mi klošter, kjer je skrita bila.
Izabela.
Ceciliji je blažení posvetjen,
In za bregovjem, ki se proti Etni
Polagoma dviguje, clo je skrit
Ko tajni stan pobožno mertvih duš.
Don Cezar.
Pogum, o mati! Sinú tvôm zaúpaj!
Jo najdel bom, in če po vsih deželah,
Po morju vsim iskati bi je moral.
Le ena skerb me tare, draga mati!
Prepustil sim nevesto tujim varstvu,
Pa jo želím le tebi v brambo dati,
In mislim tak jo sem ti koj posiati;
Britkosti vse, in čute vse grenila
V objemu boš ti njenim pozabila.
(odíde.)
521
Izabela.
Nehala kdaj preklimba nek bo stará,
Ki strašnih sil po rodu tim divjá?
Kovarski duh závisti, zlôb in kvara,
Si z upani kot obupam môm igrá.
Že varniga zavetja blizo bila,
Zaúpala gotovo miru tim,
Viharje vse razjasnjene sodila,
In brega tik dobrave vidia sim
Večerné zarje krásno razsvitľjene,
Tu vdari tresk, iz jasniga poslan,
In silnoma me v bor valovja žene!
(Odide v notrajne izbe poslopja. Diego ji sledi. Igrališe se v verí
premení.)
Oba kôra. Potem Beatrica.
(Pervi kor nastopi pražnično oblečen, z venci olišpan, in gori popísané
darove nese; drugi kor mu braní vbod.)
Pervi kor. (Kajetan.)
Poberi se, in koj, iz tote stráže.
Drugi kor. (Bohemund.)
Izpeljal bom, ak bolji mož mi vkaže.
Pervi kor. (Kajetan.)
Ne razuméš, de tu nadležen si?
Drugi kor. (Bohemund.)
Ostanem, ker — tak britko te skelí.
Pervi kor. (Kajetan.)
Ta kraj je moj; kdo sme mi ga prevzeti?
Drugi kor. (Bohemund.)
Nu , ja sim tist ; tu imam ja veleti.
Pervi kor. (Kajetan.)
Moj gospodar, Don Manvel, pošle me.
Drugi kor. (Bohemund.)
De tu stojím, povelje mojga je.
Pervi kor. (Kajetan.)
Spodobi se, de starším jenja mlajši.
522
Drugi kor. (Bohemund.)
Posestvo da pravico tu in tam.
Pervi kor. (Kajetan,)
Poberi se, al te pognati znám.
Drugi kor. (Bohemund.)
Pa boš poprej za vrat in glavo kraj ši.
Pervi kor. (Kajetan.)
Na vsih platéh me tvoja sitnost moti.
Drugi kor. (Bohemund.)
Kjer se mi zdi, tam planem ti nasproti.
Pervi kor. (Kajetan.)
Kaj imaš tu vohaje prežo stati?
Drugi kor. (Bohemund.)
Kaj imaš ti prašaje vkazovati?
Pervi kor. (Kajetan.)
Ja nisim tu, s teboj de govorim.
Drugi kor. (Bohemund.)
Zares preveč z besedo te častim.
Pervi kor. (Kajetan.)
Spoštuj, mladenč, postarne leta mojel
Drugi kor. (Bohemund.)
Moj meč ko tvoj enako pesem poje.
Beatrica (prihití.)
Kaj vidim, ah! vojaške divje roje!
Pervi kor. (Kajetan.)
Za žuganje se malo menim tako.
Drugi kor. (Bohemund.)
Ostalo tud je djanje moje jako.
Beatrica.
Gorjé, gorjé! Če dojde v to napako.
Pervi kor. (Kajetan.)
Don Manvel tvôga daljno prekosí.
523
Drugi kor. (Bohemund!)
Moj pervi vene povsod si pridobí
Beatrica.
Zdaj prišel bo. Nainenjen čas nití.
Pervi kor. (Kajetan.)
Mi bráni nňr, scer sablja bi zapela.
Drugi kor. (Bohemund.)
Strah te vtopí, overka mir ne dela.
Beatrica.
Bi tisuč milj od tukej proč ga htela.
Pervi kor. (Kajetan.)
Ne tvojih merd, bojím zákona se.
Drugi kor. (Bohemund.)
In práv storíš, ta skit plašuna je.
Pervi kor. (Kajetan.)
Začni! ti sledim.
Drugi kor. (Bohemund.)
Meč je moj goto v!
Beatrica (vsa prestrašená.)
Se zgrabita! Se bliskajo že meči!
O derži ga nebeská moč nazaj!
Napotja in šalive vse napake
Ovirajte prenaglene korake,
De dobo to nevgodno zamudí!
Ne čujte me mogočni angelci,
Ki za njegov dohôd sim vas prosila,
Od tega proč deržite ga hrumila!
(beží v dvorano, kôra se zgrabita, Manvel pride.)
Don Manvel. Kôra.
Don Manvel.
Kaj vidim! Meče proč!
Pervi kor. (Kajetan, Berengar, Manfred.)
Naprej, naprej!
Drugi kor. (Bohemund, Eoger, Hipolit.)
Daj! udri, udri! le nasprot!
524
Don Manvel.
(meč potegnivši med nje stopi.)
Nehajte !
Pervi kor. (Kajetan.)
Vladár je, stoj!
Drugi kor. (Bohemund.)
Vladarjev brat, mirujte!
Don Manvel.
Na tratnico kar mertviga razprostrem ,
Ki samo le s trepavnico očeš
Protivniku požugati se tvega.
Norite vi? Kateri vrag vas draži,
De v starí žar sovražtva pihate,
Ki je za zmir med knezama doveršen,
In poravnan na kraje vse do konca?
— Kdo je začel? povejte, — hočem znati!
Pervi kor. (Kajetan, Berengar.)
Smo stali tu —
Drugi kor. (Roger , Bohemund.)
Smo prišli —
Don Manvel (pervimu kôru.)
Ti govoril
Pervi kor. (Kajetan.)
Po tvojimu úkazu, moj gospod,
Smo prišli sem z darovi ženitvanskim.
Okinčeni, kot vidiš, prazniško
In ne za boj pripravljeni, smo šli
Pokojno svojo pot, brez misii krivé,
Zaúpaje priseženi pogodbi,
Stojijo ti nasprot nam tu sovražno,
Ter nam uhod po šili branijo.
Don Manvel.
Nespametni, pred slepo vašo zlobo
Tedaj ni več zavetja varniga?
Clo v skrivni dom nedolžnosti se vrine
Razmirovaje vaš prepir nesrečni?
(drugimu kôru.)
Odstopi ti! Tu so skrivnosti svete,
Ki tvojiga pogleda ne terpijo.
(mudivšimu se.)
525
Proč! Tvoj gospod ukáže ti po meni,
Obá sedaj sva istih želj in misii,
In moj úkaz je tud njegov. Odidi !
(pervimu kôru.)
Ti stoj, in bráni vhod!
Drugi kor. (Bohemund.)
Kaj je storiti?
Umirjena sta kneza, to je res,
V prepire pak in kreg visocih glav
Se mešati brez klica trudoljubno
Da malo hval, nevarnosti dovolj.
Mogočnik sit neslaniga prepira
Služabniku na ráme verže urno
Krivice plajš kervavi tak, de svetu
Očisten clo brez madeža se káže.
Nej kneza se pogodita med sabo,
Razum velí, se vkloniti ukazam.
(Drugi kor odide. Pervi se proti zadnimu stanu nazaj pomakne. Beatrica
prihití iz dvorane Manvelu nasprot in ga objame.)
Beatrica. Don Manvel.
Beatrica.
Si ti. Imam te spet. — Nevsmiljen moj!
Kak dolgo si zdihavati me pustil
Britkosti in strahotam dano v pest! —
Pa tiho zdaj, ničesar več o ternu! —
Imam te, da! — V objemu tvôm prijaznim
Oteta vsih nevarnosti se čutim.
Odšli so! — Daj, beživa! Prostor je.
Le urno proč! Ne gubiva trenutja.
(ga zdaj bolj na tanko pogleda.)
Kaj imaš? Tak slovesno prejmeš me,
Objemu se umikaš mojimu,
Ko de bi htel me raj ši clo zavreči?
Kar več te ne poznám. — Si ti Don Manvel,
Ljubitelj moj, zaročnik moj?
Don Manvel.
Blaženka!
Beatrica.
Ne, ne govori! zdaj ni čaša ternu!
Beživa urno, miglej ta je drag.
526
Don Manvel.
Postoj! Odgovor daj!
Beatrica.
Le proč, le proč!
Prej ko možjé se vernejo.
Don Manvel.
Pomudi se! Tih možev ni se bati.
Beatrica.
Da, da! Jih ne poznáš. Beživa, daj!
Don Manvel.
Kaj bati se? Ta desná vsim te vbrani.
Beatrica.
Tu so, verjemi, so ljudjé mogočni.
Don Manvel.
Od mene ni mogočniši nobeden.
Beatrica.
Ti čisto sam — tej množici nasprot.
Don Manvel.
Ja čisto sam! Možjé ki so ti groza —
Beatrica.
Jih ne poznáš, ne veš kdo vodi jih.
Don Manvel.
Ja vodim jih , in ja jim ukazujem.
Beatrica.
Gorjé! Ti si — prešine strah mi serce.
Don Manvel.
Blaženka, čuj! Spoznaj naposled me!
Ja nisim kar se zdim, ne tist neznani,
Ubožni ne, nepomenljivi vitez,
Zaljubljen ki ljubezen tvojo snúbi.
Kaj djansko sim, in koliko zamorem,
Govoril ti o tému nisim še.
Beatrica.
Ti nisi Manvel, ne? Kdo si tedaj?
Don Manvel.
Don Manvel sim, — da, da! pa sim nar višji
527
Imena tega v celi ti deržavi,
Vladár sim ja, vladár in knez Mesinski.
Beatrica.
Don Manvel — in Don Cezar ti je brat?
Don Manvel.
Don Cezar brat je moj.
Beatrica.
Je brat — je brat!
Don Manvel.
Te straši to? Al brata ti poznáš?
Še kteriga morde iz hiše moje?
Beatrica.
Don Manvel si, ki z bratam svojim smertno
Sovraži se, nenehama bojuje?
Don Manvel.
Umirjena prijatia sva od danas,
Po sercih tud, ne samo le po rodu.
Beatrica.
Od dans! — od dans!
Don Manvel.
Kaj to pomeni nek?
Kaj tako te razdraži? Veš kaj več —
Razun imena — več od žlahte moje?
Si vso skrivnost mi svojo razodela?
Ničesar utajila, zamolčala?
Beatrica.
Kaj imela bi povedati? kaj misliš?
Don Manvel.
Od matere mi nisi govorila!
Kaj mati je? Bi ti spoznala mater,
Ak bi ti jo pokazal, ali opisal?
Beatrica.
Tak jo poznáš? — Poznáš, in molčal si!
Don Manvel.
Če jo poznám, — gorjé obema nama!
Beatrica.
O, blaga je kot jutrova svitloba,
528
Pred mene zdaj mi dihne j o spomin
Oživljena božanska nje podoba
Mi dviga se iz duše globočin.
Temnečih las obilne kodre vidim
Po tilniku ji viti se blešečim;
Razmotrim pod okrogam čistim čela
Očeš velicih černobistri blesk,
Prijazne clo govora glase čujem —
Don Manvel.
O, groza me! Popíšeš jo — gorjé mi!
Beatrica.
In ja sim se umaknuti zamogla,
Mordé v začetku ravno tiste ure,
Ki naj za zmir zediniti je hotla!
Glej, mater clo za tebe dala sim.
Don Manvel.
Nu, mati bo ti kneginja mesinska,
Do nje te peljem, pričakuje te.
Beatrica.
Kaj praviš? Tvoja mati — njega mati!
De k njej bi šla? nikdar, nikdar, nikdar!
Don Manvel.
Ti trepetaš? Kaj groza ta pomeni?
Ti ni celo neznana mati moja?
Beatrica.
O, žalostná, nesrečna razodetba!
De bi ta dan zasvetil mi ne bil!
Don Manvel.
Kaj bati se sedaj ko me poznáš?
V neznanimu ko razodeneš kneza?
Beatrica.
De bi neznanca v tebi spet imela,
S teboj bi raj pušava bila mi.
Don Cezar (za igrališem.)
Nazaj! Kaj hoče tukaj to derhalo?
Beatrica.
Moj Bog, moj Bog! ta glas, kje skrijem se?
Don Manvel.
Kaj ga poznáš, ta glas? O ne! Ga nisi
Še slišala; ne moreš ga poznati.
529
Beatrica.
Beživa, daj! Ne mudi se, beživa!
Don Manvel.
Moj brat je; iše me! Zakaj bi bežal?
Je čudno scer, de zvedel je in kak —
Beatrica.
Te zarotím o vseniu kar je drago,
Togote se njegove nagle vogni,
Ne daj se mu na mestu tim dobiti.
Don Manvel.
Preljuba ti, te groza čisto zmoti!
Ne čuješ me, de serčna brata sva!
Beatrica.
Bog reši nas iz te nesrečne dobe!
Don Manvel.
Kaj sumim! kaj mi v glavo šili dvomno?
Mogoče de — gorjé mi! — de ta glas
Ti ni neznan? Blaženka! Ti si bila —
Besedo strah in groza mi zapreta!
Si bila — pri očetovim pogrebu?
Oj me!
Beatrica.
Don Manvel.
Si bila tam?
Beatrica.
Ne jezi se!
Don Manvel.
Nesrečnica, si bila?
Beatrica.
Bila sim.
Don Manvel.
O, strašno!
Beatrica.
Želje so presilne bile!
Zanesi mi! Sim rekla kaj de menim,
O prošnji pak umolknul ti si ojstro ,
Koseskijeve dela. 34
530
In straha sim molčala tudi jez.
Bog vé, katere krivé- zvezde moč
Me gnala je z nepremagljivo silo,
Dopolniti goreče želje serca.
Star sluga je pomagal mi speljati,
Tak bila sim nevbogliva — sim šla.
(se k njerau pritisne. Don Cezar s kôram pride.)
Obá brata. Obá kôra. Beatrica.
Drugi kor. (Bohemund.)
Ne verješ nam — veruj očesu lastnim!
Don Cezar.
(naglo nastopi — zagleda brata nazaj blagutne.)
Sleparstvo vražno! Kak? V objemu njeml
(Don Manvelu.)
Strupeni gad! Je to ljubezen tvoja?
Zato legal si spravo mi kovarno?
Nebeški glas je bil moj serd in čert!
Telebi v peklo, studňa duša kačja!
(ga prebode.)
Don Manvel.
Zgubljen sim , oj ! gorjé ! Blaženka ! Braté !
(ae stisne in umerje, ona páde omotena tik.)
Pervi kor. {Kajetan.)
Vmor! mor! holá! holá! Orožje v dlaň!
S kervjo mašuj se čin kervavi tak!
Drugi kor. (Bohemund.)
O, blagor nam! končan prepir je dolgi.
Mesina zdaj edino glavo ima.
Pervi kor. (Kajetan, Berengar, Manfred,)
Osveta! Čert! Moritelj padi! zgini!
Merliču tem plačivna žertva umri!
Drugi kor. (Bohemund, Roger, Hipolit.)
Ne boj se, knez, mi branimo te zvesto.
Don Cezar.
(ponosno med-nje stopivší.)
Nazaj! Sovražnika usmertil sim,
Ki hlmil mi je bratovsko ljubezen
531
In golufal pravedno serce moje.
Na videz je to djanje grozovitno,
Prisojeno po božji pak pravici.
Pervi kor. {Kajetan.)
Gorjé Mesina! ti gorjé, gorjé!
Pregreha strašná se je prigodila
V ozidju tvôm. — Gorjé vsim materam,
Otrokam tvojim, sivim in mladenčem,
Clo detetu, ki rojeno še ní!
Don Cezar.
Prepozna tuga! Ťukaj pomagajte!
(Beatrico kazaje.)
Oživíte jo urno ter nešite
Iz kraja j o strahote in umorstva.
— Muditi tu se dalje ja ne smem,
Proč tira me za sestro skerb zgubljeno,
Nešite to do moje matere,
De pošle jo Don Cezar ji recite.
(Odide. Beatrico omedljeno in na klop posajeno odnesejo. Pervi kor
ostane pri merliču , tako tudi fantje z darovi v naročju , vsi ti v
polokrogu stoječi.)
Kor. {Kajetan.)
Skažite, môjmu razumu je skrito!
Kak se tak naglo zaperla je pást?
Zdavnej že v dúhu sim vidil očito
Bližati zgodbo se to grozovito,
Studa prevzetno, kervavo pošast.
Vonder me groza, trepet me nápade,
Zdaj pred mano v resnici ko je ,
Ko se doveršeno gledati dade,
Česar prečutno le bal sim se.
V žilah oterpne, zastane mi kri
Strašno gotove nazočnosti.
Eden iz kôra. (Manfred.)
Dajte besedo skeleči britkosti! —
Krásni mládenec
Ti mertev ležiš ,
Kruto presunjen si v cvetju mladosti,
Stranu izročen nečutne nocí,
Poleg uhoda nevestine sobe!
Pa nad usmertenim jok zadoní
Iz nepremérlive dušne tesnobe.
34
532
Drugi. (Kajetan.)
Prispemo, prispenio
Slovesno na mesto ,
Sprejeti nevesto;
Fantiči darila
Nesejo bogate, nevestne vezila,
Gostba pripravljena, svatbina čaká,
Tode zaročniku več je ni mar;
Ne prebudí ga veselica jaká,
Spanje umerlih nečutno je kar.
Ves kor.
Terdo, globoko je spanje merliča,
Več ne predrami neveste ga kras,
Lovske trobilke ne radostní glas,
Prahu izdan je nečutliva piča !
Tretji.
Kaj, ah! je upanje, kaj so namembe,
Ktere čelovek minljivi zredí? —
Danas objela sta brata se javno,
Misii soglasne, besede enake,
Sonce to isto , ki skriva se ravno ,
Bilo je priča edinosti také;
Zdaj pa po bratovi roki predren
Spávaš trohljivosti clo izročen
Rane okrutnosti v nedriju znake!
Upanje čemu je, kaj so namembe,
Ktere čelovek, izrastek napake,
Zemlji golufni postavi na tlake?
Ceterti. (Berengar.)
Hočem sé sabo te k materi vzeti,
Butara zame, britkosti izvir!
Dajmo to krásno cipreso podreti
Z reznim orodjem hitečih sekir;
Spešimo v pare mertvaške jo splesti,
Živiga dalej nemá donesti;
Ker bo nasledke zločinstva nosila,
Nima veseliga cvetja sloveti,
Nikdar popotnika v senco sprejeti;
Kér je v zemljišu se vmora rodila,
Nej bo za zmiroma smerti slúžila.
Pervi. (Kajetan.)
Njem pa, gorjé mu, moritelju,
Tje ki nespametnih misii hití !
533
Doli, doli v skrivne votline,
Solzi in kaplje in teče ta kri.
Tam pa j o pazijo , v domu globine ,
Svitá neskerbne, v ínolčanju zavzete,
Temide hčere, nikdár pozabivne,
Prosto pomote, pravedno sodivne,
Strežejo srage v posode nočivne,
Mešajo, medejo strašne osvete.
Drugi. (Berengar.)
Lahnoma zgine djanja tečaj,
Ľahko na zemlji osončeni jasno,
Kakor v obrazu zakalenje lasno —
Pa ni zgubljeno, ničesar minilo,
Skrivno kar uzme v stvoriteljno krilo
Neprenehoma delavno vréme —
Doba verteča se, rodni je gaj,
Živo neskončno narave okraj,
Vsaka prigodba in žetva in seme.
Tretji. (Kajetan.)
Joj mu! gorjé mu! Ki serda osenjen
Slepo vsejal si je smert in pogin!
Eno obličje pokaže namenjen,
Drugo pokaže doveršen ti čin.
Derzno, pogumno te gleda, te tira,
V sercu ko čut maševanja kipí,
Komaj doveršen, se plašno ozira,
Blediga lica pobesi očí.
Huskale v serd, pred Orestam plesaje,
Samé Erinje peklenske so zmaje,
Šuntale siná, de majko morí:
S krásno podobo pravice gotove
Mamijo serce in misii njegove,
Dokler do pike doveršeno ni —
Komaj pa nedro on rani nemilo,
Ki ga spočevši je ljubno nosilo,
Glej! — se obernejo
Strašne togote
Njemu nasprot —
Z grozo divice on strašno zazré ,
Ki ga objemši kruto deržijo,
V serce strupene jezike sadijo,
Strašno od morja do morja dervijo ,
Nikdar i nikde ga več ne spustijo,
Clo i v svetišu delfinskimu ne.
(položijo Manvelovo truplo na mertvaške pare in ves kor odide z mertvim.)
534
Dvorana.
Noč je ; igrališe je razsvetljeno po svetilnici od stropa viseči.
Dona Izabela in Diego nastopita.
Izabela.
Se nič ne vé od sinov mojih še,
Imata kaj al ne sleclú od sestre?
Diego.
Ničesar, kneginja! pa vonder upaj
Po trudu in resnobi sinov svojih.
Izabela.
Gorjupo mi pri sercu je. Kak lahko
'-■ Bi bila to nesrečo overnila!
Diego.
Z očitanjem ne muči serca svôga,
V čim bila bi pozabila modrosti?
Izabela.
Bi bila prej pokázala jo svetu ,
Kot siloma me gnal je serca glas.
Diego.
Si vedia se razumno, práv je bilo;
Izid, se vé, je vsiga v Božji roki.
Izabela.
M radosti brez tuge; sreča moja
Brez te napake bi presrepa bila.
Diego.
Overta je, zaterta ne ta sreča;
Raduj se ti pomirja sinov svojih.
Izabela.
Sim vidia jih objeti se prijazno,
Kar se poprej zgodilo nikdar ni.
Diego.
In serčno to, ne samo le na videz,
Pravednost nju zaverže hlimbe jarm.
Izabela.
De čistiga sta nagnenja, opazim,
In rahlih serc; z veseljem razodenem,
535
De cenita, kar drago jima je.
Slobodi brez ograje odpovesta,
Kipeča nju mladosť se ne ogiba
Vodilne ujzde pametnih postav,
In strast celo je njuna čistá bila.
Ti rada zdaj, Diego, razodenem,
De me je grozno doba ta skerbela;
Pričakovala sim z britkostjo res
Kazvitje njunih serc — Ljubezen živa
Zdivjá v naturah nagloserdnih lahko.
Ak bi v netilo nakopičeno
Togote staré še ta strela vdarla,
Zavist ljubezni vrelé tresla bila —
Ko bi nju serci, nikdar scer enake, —
Že misel ta me strese — ravno v tim
Se čutu bile srečale nesrečno — —
Nu, blagor mi! Oblak ta gromonosni,
Ki visel je grozivno čerň o meni,
Po angelu peljan je tiho mimo,
In prosto zdaj iz pers otetih diham.
Diego.
Eaduj se del, raduj se jih! Speljala
Si z mirnim umam in besedo rahlo,
Kar oče strog zamogel nikdar ni
Z vladarsko silo vso. Da, sláva tebi!
Pa sreča tud veliko je storila.
Izabela.
Ja mnogo sim, tud sreča je storila!
Malenkost ni to bilo, vse te leta
Nositi skrivno v sercu tako tajnost,
In mamiti nar umnišiga moža,
Zatirati kerví nagibe v nedru,
Ki kakor ognja žar zakriti silno
Iz molka so tišali v svit občinski.
Diego.
Zastáva mi je sreča tvoja dolga,
De vse se bo veselo razvozlalo.
Izabela.
Hvaliti pak ne morem sreče prej,
Dokler ne vidim konca tih prigodkov.
Svarivno me opomni hčere beg,
De v rodu še ne spavá duh sovražni.
Al hvali al ne hvali djanje moje,
Zvestobi tvoji skrivati je nečem.
O tem ko se po sledu hčere moje
536
Sinova trudita, ja nisim hotla
Nemarno tu izida čakati.
Tedaj sim delala. — Kjer um človeški
Naprej ne zna, velikrat Bog pomaga.
Diego.
Povej mi jasno, kar mi znati gré!
Izabela.
Samotno na višavah Etne biva
Pušavnik blag, sivor od nekdaj gorski
Imenovan, ki bližej nebu jasnim
Ko drugiga človeštva rod nečimern
Je v tanjši sapi, v ložjimu ohlipu
Posvetniga očesa zvezdo bistril,
In mirno zdaj iz verha let nebrojnih
Ozira dolj se v zmešano igranje
Nerazumljivo vitiga življenja.
Osoda mu te hiše ni neznana;
Velikrat je za nas nebesá prašal,
Z moljtvijo nesreč overnil mnogo.
Upotila do njega brez pomude
Sim posla bistriga netrudnih nog,
De zve o hčeri, kar bi v prid mi bilo,
In upam de bo zdajci se povernil.
Diego.
Ak se ne motim, glej! o kneginja,
Se približava že poslanec nama,
Pohvale res je vr eden jadernik!
Poslanec. Prejšnji.
Izabela.
Povej naravno mi resnico golo,
Ne skrivaj mi ne dobriga ne zlega!
Odgovor kak je dal ti gorski sivec?
Poslanec.
Ukázal je , de urno nej se vernem ,
Ker nájdená zgubljena je divica.
Izabela.
O sladké ústa, blaga mi beseda!
Ti vednoma zeleno oznanuješ.
In sinov kter je tako srečen bil,
De našel je zgubljene sestre sled?
537
Poslanec.
Tvoj starší sin je našel varno skrito.
Izabela.
Tedaj Don Manvel, njemu hvala gre!
On bil mi je od nekda blagra znak.
— Si svečo tud izročil posvečeno
Pušavniku, ki v dar sim jo poslala,
De jo prižgé svetniku svojimu?
Však drugi dar, ki scer ljudí raduje,
Zaverže ta pobožni sluga božji.
Poslanec.
Molče prejel posvetjeno je svečo ,
In pred oltár stopivší, kjer lampada
Gorela je svetniku, jo upali
In hipoma zažgé leseno bajto ,
Kjer blizo sto je let Bogá častíl.
Izabela.
Kaj praviš? Kako grozo mi naznaniš?
Poslanec.
Trikrát — gorjé ! — klicaje glasno , glasno ,
Hití iz hriba, meni pa le migne,
Nej mu ne sledim, ter de ne ozrem se,
In tak domu, od groze gnan, sim tekel!
Izabela.
V kipeč vertín me nove dvombe sune,
V zmešnjavo vertoglavno zibajočo,
Z novico tvoj o djanje to proti vno.
De nájdená po starším sinú je,
Don Manvelu, mi moja hči zgubljena,
Ne veselí me lepa ta beseda
Zedinjena z nesrečnim djanjem takim.
Poslanec.
Ozrí se, kneginja! in sama vidí
Doveršene pušavnika besede;
Ne motim se! Zgubljeno tvojo hčer,
Katere išeš, ravno prinesejo
Tam sinov tvojih vitezi junaški.
(Druga polovica kôra prinese na nosivnim sedilu omotjeno Beatrico ,
ter jo igrališa spredej na tla postaví.)
538
Izabela. Diego. Poslanec. Beatrica. Kor.
Kor. (Bohemund.)
Spolnivši tak gospodovo povelje,
Prinesem ti divico, kneginja!
Storiti to ukázal mi je knez
In rekel mi je govoriti tako:
De ti jo pošle mlajši sin Don Cezar!
Izabela.
(približavši se z razprostertima rokama se vstraši.)
Moj Bog! vsa bieda! mertva skôr brez čuta !
Kor. (Bohemund.)
Živí! Zbudila bo se! Daj ji čas,
De straha se in groze oslobodi,
Omotjeno ki serce ji deržita.
Izabela.
Ti duša moja! Vir britkosti moje!
Tak vidive se spet. Na tako vižo
Se verneš ti v očetovo pohištvo.
Na mojem daj življenje svoje vžgati!
Na materne bom stisnula te persi ,
De gibati oterpnjene se žile
Zacnej o spet, otete smertnih vez.
(Kôru.)
Kaj strašniga se je zgodilo, reči!
Kje bila je? Kak prišlo drago dete
Je v žalostni ta stan objoka vredni?
Kor. (Bohemund.)
Ne z vej po meni ! Nem je jezik moj.
Tvoj sin, Don Cezar, bo ti razodel
Razločno vse, ker on je, ki jo pošle.
Izabela.
Moj sin, Don Manvel, tak si reči hotel!
Kor. (Bohemund.)
Tvoj sin, Don Cezar, je poslal ti jo.
Izabela.
Ni imenoval Don Manvela ti prorok?
Poslanec.
Tak je, gospá! On tako je govoril,
539
Izabela.
Al ta , al un , razveselíl me je ,
Zahvala gré mu, blagodarjen bodi!
Ah, de zavicl osode je ogrenil
Mi radost krásno dobe zaželene!
Zatirati veselje v sercu móram,
V očetoviin poliištvu hčer imam,
Pa ona me ne vidi, me ne sliši,
In materi ne verne slast za slast.
Odprite se očí mi ljubeznive,
Ogrejte se ročice! Gibaj nedro
Premerlo se, veseľju bij nasprot!
Diego! Ta je moja hči — ta, ta je
Oteta moja, skrita moja hči,
Za svojo smem zdaj glasno jo spoznati.
Kor. (Bohemund.)
Strašilo novo, zdi se mi, de žuga,
Osupnjen mislim, kak se zmotá taká
Doveršila, al razvozljala bode.
Izabela.
(Kôru , ki mu se vidi , da je zamotan in osupnjen.)
Negánljive ste serca in ledene!
Oklep železen vaših pers mi pošle,
Kot sterma stena sivé morské skale,
Oserčja môga slast nazaj odbito.
V okrogu tem oziram se zastonj
Po rahhmu očesu, ki občuti.
Kje siná sta, de bi v pogledu njunim
Sočutje brala; zdi se mi med vami,
Ko de bi med pušavnimi divjaki,
Med morskimi pošastmi sama bila.
Diego.
Očí odpira, giblje se, živí! .
Izabela.
Zadene nej pogled nje pervi mater!
Diego.
Treptaje je očí zaperla zopet.
Izabela.
Odstopi! — Videz tvoj budí ji grozo.
Kor (se umakne) — Bohemund.
Práv rad se YOgnem njeniga pogleda.
540
Diego.
Zavzeta te z očesam stermo meri.
Beatrica.
Kje sim? Obličje to spoznati menim.
Izabela.
Počasí le zavé se in se zdrami.
Diego.
Kaj dela? Na kolena se spustí.
Beatrica.
Obraz nebeskí drage májke moje!
Izabela.
Preserčni cvet, objemi me, objemi!
Beatrica.
Glej v prahu me, krivično dete svoje.
Izabela.
Imam te spet! Pozabljeno je vse!
Diego.
Ozrí se name! Al poznáš i mene?
Beatrica.
Diegota, pravedno sivo glavo!
Izabela.
Mladosti tvoje varha zvestiga.
Beatrica.
V naročju sim tedaj ljubimcov svojih?
Izabela.
In razun snjerti več nas nič ne loči.
Beatrica.
Ne misliš me pregnati več na tuje?
Izabela.
Sve združené, vtolažena osoda.
Beatrica. (j o objame.)
Je res tedaj, de sim na sercu tvômu,
In sanj je bilo kar sim doživela?
Prestrašní britki sanj! — oh, mati moja!
Sim mertviga pred sebe vidia pästi!
541
Pa simo kak sim prišla? Se ne spomnim!
O sreča, de pri tebi sim oteta!
Grozili so, de me prenesli bodo
K mesinski kneginji. O, rajši v grob!
Izabela. s.
Závej se, daj! Ta kneginja mesinska —
Beatrica.
Ne več od nje, ne več! Pri tem nesrečnim
Imenu nie obide smertna groza.
Izabela.
Poslušaj me!
Beatrica.
Dva huda siná ima,
Ki do smerti po kačje se čertita;
Don Manvel in Don Cezar nju imena.
Izabela.
Spoznaj me, mater svojo! Ja sim tista!
Beatrica.
Kaj praviš? Kako si besedo rekla?
Izabela.
Jaz, mati tvoja, sim ta kneginja.
Beatrica.
Ti Manvelu, ti Cezaru si mati?
Izabela.
In tvoja mati! Brata si izrekla.
Beatrica.
Gorjé mi! Joj! O grozovitna luč!
Izabela.
Kaj pa ti je? Kaj gane te tak čudno?
Beatrica
(ljuto oziraje se ugleda kor.)
Sej tuki so, Da, da! Vse zdaj spoznám.
Ni sanj me motil. — Ti so bili priča. —
Resnica vse, resnica grozovitna!
Nesrečni vi, kje skrili ste mi ga?
(se naglo kôru bliža, proč obernivšimu se; v delji žalostná popotnica
zadoní.)
542
Kor.
Gorjé! gorjé!
Izabela.
Kaj skrili? Kaj je res?
Molčite v strahu — Jo razumite!
V besedah vidim, pol izrečenih,
Pogledu v vašim kaj nesrečniga ,
Ki meni zamolčí se — Kaj je to?
Čem vediti ! — In kaj obračate
Očesa polne straha proti vrátam?
In godba ta, da žalostná, kaj ta je?
Kor. (Bohemund.)
Bliža se, bliža; se jasni grozivno,
Kneginja, združi pogum in krepost!
Modro prenesi kar príde morivno,
Z dušo junaško to smertno britkost.
Izabela.
Kaj bliža se? Kaj jasni se grozivno?
Mertvaške pesmi strahovitni glas
Doní po domu — Kje sta siná moja?
(pervi kor prinese Don Manvelovo truplo na párali , ki jih na p ražni
stráni igrališa na tla postaví. Pare so s černim suknam pokrite.)
Izabela. Beatrica. Diego. Obá kôra.
Pervi kor. (Kaj etán.)
Mesta po ulicah
Hodi nesreča
V družbi napak, —
Skrivšima paži
Hiše človeške;
Danas na leve,
Jutro na desne
Vráta poterka,
Še prizanesla nobenimu ni.
Nezaželeniga
Se poročila,
Prej al poznejši,
Pragu na vsakimu,
Kjer so živeči, gotovo znebí.
(Berengar.)
Ko jesenske slané
543
Drevju list odpade ,
Grobu perhle grane
Sivec veli dade,
V ternu nátura gré
Mirno le
Cesto navadniga teka,
Večniga zákona pot,
V tem ni ničesar , ki straší človeka !
Tode i višjih strahot
Imaš nadjati se, divjiših zlosti!
Siloma loči jih koj
Tudi nar slajši vezila uboj.
Naglo na žalostni vert
Treši ti smert
Nježno življenje cveteče mladosti!
(Kajetan.)
Ker iz oblaka nad nami bučaje
Silno in votlo gromenje doní,
Serca se vidijo, groz trepetaje,
V strašni oblasti neznane močí.
Pa iz višave i vedro smeječe
Znajo zadeti razmlevne te strele;
Torej ob času osode veselé
Boj se napadá kovarne nesreče!
Tveziti serca na blago nikar,
Ko le za krátko življenje ti sladi;
Ki je v posestvu, zgube se vadi,
Bodi veselimu žalosti mar.
Izabela.
Kaj vidia bom? kaj skriva zagrinjalo?
(se nekoliko parám bliža, ter dvomljivo postoji.)
Grozivno tje, plašivno me nazaj
Z ledeno roko studne sile tira.
(med njo in pare stopivší Beatrici.)
Nej bo kar hoče, daj! razkriti móram
(dvigne pert in zagleda merliča.)
Nebeški Bog, moj sin! moj sin ubit!
(groze oterpnjena umolkne. Z glasnim krikom britkosti páde Beatrica
tik par na tla.)
Kor. (Kajetan t Berengar, Manfred.)
Nesrečna mati! Da da! Je pobit!
Izrekla si sama strupeno besedo,
Po ustnici prišla ni moji na svit.
544
Izabela.
Moj sin! Moj Manvel! Milost vekovita!
Kak nájdem te? Kak dojdeš mi nazaj?
Izkupiti si moral sestro z lastnim
Življenjem iz oblasti roparske?
Eje brat je bil, de on te ni ohranil?
Prokleta roka, ki te je zadela,
Prokleta mati, ki ga je rodila,
Prokleta vsa njegova rodovina!
Kor.
Ne dalej! Joj! Gorjé! Gorjé! Gorjé!
Izabela.
Tak spolnite bogovi mi obljubo?
Pravednost to je vaša? Smeha vreden,
Ki se na vas zanaša blagodušno!
Kaj up je bil, in česar sim se bála,
Če to izíd je! Vi, ki straha polni
Stojite krog in pasete očesa
V obupu môm, spoznajte golufije,
Preroki s kim nas mamijo i sanje!
Kdo jim verjel, to vedši, bo naprej?
— Ko čutila se mater sim s to hčerjo,
Je sanjalo očetu se nekdaj,
De vidi iz zakonske postlje svoje
Dva lavrova drevesa krásno rasti,
Med njima pak blešil je lilje cvet.
Spremeni ta se v pléme, veje goste
Dreves prižgé, in naglo celo hišo
V neskončni tok požara preoberne.
Prikazni te prestrašen za pomembo
On nekiga popraša tičogleda
In čarodeja djanja skrivniga.
Čarovnik ta mu tako sanj razjasni:
Če hči bo plod, ki imam ga roditi,
Mu bo obá sinova umorila,
In celo mu končala rodovino.
Kor. (Kajetan. Bohemund.)
Kaj praviš? Kneginja! Gorjé! Gorjé!
Izabela.
Zatorej j o vmoriti oče vkaže,
Jez pak otela sim j o te namembe.
Uboga moja revica! pregnana
V zibelki že iz materniga lona,
Odrašena de bratov ne bi vbila!
545
Je pádel brat po roparski desnici,
Nedolžno dete ni ga umorilo!
Kor.
Gorjé! Gorjé! Ojoj! Nesrečna inati.
Izabela.
Izreke te mi krivé mar ni bilo,
Na boljim je slonela upu duša —
Kjer bolji ústa, bolj verjetne slova,
So mi od te dekline razodele:
De serci bo mi ona mojih sinov
Zedinila v žareči plam ljubezni.
— Tak so naskriž prerokovanja bile,
Na glavo hčere položivší blagor
S preklimbo vred. — Preklimbe krivá ni,
Nesrečnica! in čaša ni imela,
De blagor bi prinesla bratam bila.
Legala ta in una je beseda,
Vse hlap je kar preroštvo govorí,
Golufi so, al sami slepá čeda.
Spoznati se príhodní čas ne dade.
Zajemaj doli v rekah tamne vláde,
Zajemaj gori v toku jasnosti.
Pervi kor.
Kaj praviš? Ne dalej! Gorjé ti! Postoj!
Prederzno ne sukaj jezičniga biča!
Preroki spoznajo, zadenejo, znaj!
Resničnim izíd bo prejasna le priča.
Izabela.
Ovirala ne bom ga, ne! jezika,
Po čutu serčnim hočem govoriti.
Posvetjene čemú obíšem veže,
In sklenjene molím roké nakviško?
Bedaki mi! Kaj vera nam koristi?
Bogove najti tak je nemogoče,
Visoko nad oblaki prebivavne,
S pušico kot zadeti luno, z ojstro.
Človeku je zazidana prihodnost,
Jekleni zrak molitva ne predere.
Nej tič letí na desno al na levo,
Nej zvezda se verstí al tak, al tak,
Pomembe ni, izlaga goli sanj,
In puh in dim, lažnivi so vsi znaki.
Drugi kor. (Bohemund.)
Ne dalej, nesrečnica! Kaj govoríš?
Koseikijeve dela. 35
546
Ti soncu sijavnímu žarke tajíš!
Bogovi živijo, veljavo imajo,
Na znanje se ravno v tem hipu ti dajo.
Vsi vitezi.
Bogovi živijo, veljavo imajo,
V tem hipu se ravno na znanje ti dajo!
Beatrica.
O, mati moja! Kaj si me otela!
Zakaj me v plen preklimbi nisi vergla,
Kateri sim pred rojstvam lastna bila?
O, slepá mati! Cénila si se
Modrejšo, kot so bitja vse vidjoče,
Ki stikajo s prihodnim bližno dobo,
Vsih časov plod in seme razločivši.
V pogubo sebi, meni, celi žlahti
Si smertnim tak bogovam zaderžala,
Kar šlo jim je po pravdi in namembi,
Zdaj uzmejo si dvojno ga, in trojno.
Zahvale ti ne vem za tužni dar,
Oteta sim britkosti le in muki.
Pervi kor.
(gleda živo ganjen z grozo proti vrátam.)
(Kajetan.)
Rane razpočite!
Žgite, žgite!
Tamniga toka
Von priderite potoki kerví!
(Berengar.)
Čujte rožljanje
Bronastih nog!
Gadov peklenskih
Sičanje slišim,
Furij ostudnih korake spoznám.
(Kajetan.)
Stena rázruši se!
Zdrobi se prag
Pod grozovinsko stopinjo te noge!
Černi hlapovi, puhnite, pubnite
Čadno iz brezdna! dneva prijazniga
Škrite svitlost!
Zbežite hiše te varhi bogovi,
Boginjam dajte osvete pristop!
547
Don Cezar. Izabela. Beatrica. Kor.
(o nastopu Don Cezara se kor naglo na levo in desno razdelí. On sam
na sredi ostane.)
Beatrica.
Gorjé mi! On je.
Izabela. (Cezaru nasprot.)
O rnoj dragi sin!
Tak vidiva se spet — Ozrí se! Glej
Preklete roke blaznovito delo!
(Ga pelje k merliču.)
(Don Cezar se groze strese; lice zakrije z rokama.)
Pervi kor. {Kajetan. Berengar.)
Rane razpočite!
Crite, crite!
černiga liva
Von priderite potoki kerví!
Izabela.
Ti straha trepetaš! Da, to je vse,
Kar ti od brata tvojiga ostane,
Vse nade moje tu ležé razdjane!
Opadnul cvet je vajne správe mladi,
Namenjeni mi niso ploda sladi.
Don Cezar.
Vtolaži se! Pravedno mir sva hotla,
Namenila je kri osoda božja.
Izabela.
Ti drag je bil, o vem! z veseljem vidia
Sim krásno vez pobratenja med vama.
Si mislil ga nositi v jedru serca,
Pobotati pretekli čas obilno.
Ljubezni sad je vmor ti ves razdjal,
Sedaj ga le osvetiti zamoreš.
Don Cezar.
Proč, mati, proč! To mesto ni za tebe,
Ubeži tem nesrečnim videzu!
(jo koče proč peljati.)
Izabela.
(ga živo objame.)
Ti še živiš mi! Sin edini zdaj.
35*
»4S
Beatrica.
O, mati! kaj počenjaš?
Don Cezar.
Zjokaj se
Na sercu tim pravednim. Ni zgubljen
Ti starši sin, kér mlajšiga ljubezen
Nevmerlo tud njegovo vso obseže.
Kor. (Kaj. Bereng. Manf.)
Rane razpočite!
Mutasti vpijte,
Černiga litja
Von priderite potoki kerví!
Izabela (primši roke obeh.)
O draga moja!
Don Cezar.
Kako veselí me,
De vidim jo v naročji tvôm, o mati!
Da! nej ti bo namesto hčere. Sestro —
Izabela
(mu seže v besedo.)
Le tebi za oteto se zahvalim,
Obljubi zvest si v djanju mi poslal jo.
Don Cezar (osupnjen.)
Poslal? — Poslal! Kogá sim ti poslal?
Izabela.
Nu, sestro svojo, ki jo tukaj vidiš.
Don Cezar.
Ta — moja sestra?
Izabela.
Ktera pa, če ta ne?
Don Cezar.
Sestra meni!
Izabela,
Sam si mi poslal jo.
Don Cezar.
In n jem u sestra!
549
Kor.
Joj! Gorjé! Ojme!
Beatrica.
O, mati draga!
Izabela.
Kaj je? Govorite!
Don Cezar
Ter — dan preklet, ki dal mi je življenje!
Izabela.
Kaj to? - Moj Bog!
Don Cezar.
Telo prekleto, ki
Me je spočelo! In prekleta tvoja
Skrivljivost, ki vse groze te je krivá!
Nej udri tresk, ki serce ti razkolje,
Ga vec nazaj previdno ne deržim. —
Ja sim, vedi, jaz — ubil sim brata svôga, —
Zalezel sim ga v njenimu objemu;
Nevesta moja ljubljena je ona,
V objemu pak sim njenim brata našel —
Zdaj zgodbo veš, in znano ti je vse!
— Če meni res, če res je njemu sestra,
Sim kriv tedaj pregrehe grozovinske,
Za ktero ni ne snažbe, ne odpustka!
Kor. (Bohemund.)
Izustjeno vse je, si slišala celo;
Nar hujši razkrito, on nič ne tají.
Kar djali preroki so, vse je zadelo,
Ubežal osodi nobeden še ni;
Ki tvega se derznoma, sprot modrovati,
On mora jo sam pomagaje dognati.
Izabela.
Kaj za naprej mi mar je, al bogovi
Se skažejo lažnivce al resnične?
Nar strašniši so meni naklonili,
Jim manjka moč, me hujši še zadeti.
Ki bati se ničesar dalej nima,
Se tudi njih togote ne bojí.
Umorjen je moj drajši sin nemilo.
Od živiga pa sama íočim se.
550
On sin mi ni — rodila gada sim,
Na persih teh dojíla baziliska,
Ki boljiga je v smert mi siná pičil.
— Bežive, hčí! Tu nama ni ostati —
Ósvetnicam to hišo izročim —
Krivica me je vanjo pripeljala,
Krivica zdaj iz nje me prepodí —
Nevoľjno prišla, z grozo v njej živela,
V obupu jo pustim — Vse to zadene
Nedolžno me — Prerokam pa gre sláva,
In mojih dvomb oteti so bogovi.
(Odide. Diego je sledi.)
Beatrica. Don Cezar. Kor.
Don Cezar (ustaví Beatrico.)
Postoj mi, sestra! Tak ne hodi proč!
Preklinja nej me mati, nej toživno
V nebesá vpije tota kri nad mano,
Vesolni svet obsodi me! Le ti
Ne kôlni mene! Bi prestrašno bilo.
(Beatrica, proč obernjena, káže merliča.)
Ja nisim li zaročnika umoril,
Le brata sim ubil obema dvema —
Ta mertvi zdaj ni višje tvoj ko moj,
Ni bližje ti od mene ki živim,
In ja sim bolj usmiljenja potreben,
On čist je šel, ja — žalibog! sim kriv.
(Beatrici se solze vlijejo.)
Žaluj po bratú, s tabo plakal bom,
In več ko to — ga maševati hočem!
Le ne žaluj po ljubim! Prednosti,
Ki s tem j o mertvim dávaš, ne prenesem.
Posledno to tolažbo daj mi najti
V neskončnim brezdnu naše žalosti,
De mertvi ta ti drajši ni od mene.
Osoda najna, strašno razodeta,
Zravná pravice kot nesreče naše.
Ljubivna trojca, v isti klonč povitá,
Poginemo vsi skúp, in ravne mére
Pravico solz delimo žalostno.
Ak vidil bi, de tvoja britka tuga
Namenjena Ijubimcu je, ne bratú,
Bi žalu se zavid in serd pridružil,
Pi begnula posledná mi tplažba;
551
In, kot želím, ne niogel bi veselo
Posvetiti v spomin mu zadne žertve;
Izdihnul rad bi raklo svojo dušo,
Izreci de v pepelniku tém istim
Zedinila moj prah z njegovim bodeš,
(objemši j o živo z milim glasam)
Kot nič poprej sim žarno tebe ljubil,
Neznana ker si tujka še mi bila,
Ljubivši te cez mere vse človeške
Prekliniba tré zato me bratomorstva ;
Ljubezen k tebi — krivda vsa je moja.
Zdaj sestra si, — usmiljenje od tebe
Ko sveti dar! ko dolžno plačo terjam.
(pazljiyo in britkiga pričakovanja gleda Beatrico, potem se naglo proč
oberne.)
Ne! Ne! Teh solz ne niorem gledati —
Pogum mi pričo trupla tega zgine,
In dvombe ost mi tesne persi terga.
— Žaluj skrivaj, pomote mi ne jasni!
Ne glej me več! Ja tudi ne pogledam,
Ne tebe več, ne tvoje matere.
Nikdar me ni ljubila. Serce svoje
V britkosti dnes mi skazala je zadnič.
On bil ji je milej ši sin, je rekla,
Tak bilo je vse djanje njeno hlimba!
— Ne siti se! Lažniva si kot ona!
Svoj stud razkrij! Čertito lice moje
Ne vidi več! Na vekomaj mi zgini!
(Cezar odide. Ona dvomljivo stojí v prepiru protivnih občutkov, potem
se terdniga sklepa oberne in urno proč hití.)
Kor. (Kajetan.)
Blagor mu! Srečen se ceniti mora,
Ki se v tihoti deželnih planjav.
Proč od posvetniga hrupa in bora,
Ziblje detinsko v naročju dobrav!
Groza me stisne v kneževski dvorani,
Kjer iz višave blišeče častí
Zvernejo naglo se sreč velikáni,
Kakor pečina v prepad zagromí.
Pametno, dobro postelje si tudi,
Ki se življenja iz búrke viharne,
Kano opomnjen, oteti ne mudi
Tje v samostana ogradice varne;
Ki odpové se hlepenju bodečim,
552
Verže iz njedra nečimerno slast,
Sláve pohotu, vedno kipečim,
Zlomi v pokojnimu sercu oblast.
Njega ne zgrabi v pobožnim početju
Strasti nevredjene divji vihar,
Nikdar ne moti ga v tihim zavetju
Roda človeškiga glodaven mar.
Le do nekake višine se ziba
Ljuta pregreha, ošabnosti hči,
Kakor višave se kuga ogiba,
Ki le po paru se mestnim valí.
Gore so proste! Sapa napake
V čisté ne dvigne se jasnosti zrake!
Zemlja prekrásna je, lepa povsod,
Kjer ne ognusi Adamov je rod.
(Celi kor povzame.)
Proste so gore, Sapa napake
V čisté ne dvigne se jasnosti zrake;
Krásna gotovo je zemlja povsod,
Ak ne ognusi Adamov je rod.
Don Cezar. Kor.
Don Cezar (bolj umirjen.)
Poslúžim se pravice vládne zadnikrat,
De truplo drago to pogrebu izročim,
To je posledná čast, ki mertvim skaze se.
Tedaj opazite, to ojster sklep je moj,
Ker tu ukážem vam, nej pično se zgodí.
V spominu živim bo še to obhajanje,
Kar mnogo čaša ni preteklo, kar je bil
Slovesno spremljen vaš k pogrebu stari knez.
Umolknula mertvaška pasem komaj je
V ozidju tem, merlič merliču sledi v grob,
Prižgal de bi na bakli baklo skôr,
In idši pridši žalovavcov nemi trop
Na stopnicah bi hišnih srečal se.
Pogreb tedaj slovesni mu omislite
V svetišu tega grada, kjer očetov prah
Počiva, o zapertih vratih, tiho vse,
Kot bilo je takrat, nej se godí sedaj.
Kor. (Bohemund.)
Doveršeno vse to, gospod, bo urnih rok,
Ker nerazdjan stojí mertvaški oder še
V spomin prežalostniga obhájila tam,
Potaknula merliških par se roka ni.
553
Don Cezar.
Je slabi znak, je púst pomen, de zrelo tmin
V pohištvu živih je do zdaj odperto tam.
Zakaj se ni razdjala spet ta stavba koj,
Dosežen ker je čisto bil namembe cilj !
Kor. (Bohemund.)
Težava časov ino žalostní prepir,
Ki vražno koj potem Mesino razdvojí,
Overnula od mertvih naše misii sta,
Tak zmir zaperto to svetiše bilo je.
Don Cezar.
Brez mude k delu zdaj in tak pospešite,
De bo končano vse do blizne polnoci;
Očistjeno pregreh nej gleda hišo to
Prihodno sonce ter nej šije srečnišim.
(drugi kor odide « Don Manvelovim truplam.)
Pervi kor. {Koj etán.)
Alj čem poklicati pobožno mništvo lés,
De po cerkovni šegi starodavnih vad
Opravi černo mašo, ter pokojniga
Poblagoslovi k miru s krepkim pesmami?
Don Cezar.
Pobožná pesem njih na grobu najnimu
Nej vedno zanaprej o blesku sveč doní;
Za dnes ni treba tih prečistih opravil,
Prežene sveto reč kervavo krúti vmor.
Kor. (Kajetan.)
Po šili mar ne skleni kaj kervaviga,
Obupno sam divjaje proti sebi, knez!
Na svetu nihče ni, de bi te kaznoval,
Pokora zvesta pak umiri božji serd.
Don Cezar.
De kaznoval bi me sodivno, res ga ni,
Doveršiti tedaj pravico móram sam.
Pokora ojstra, vem, prijetna nebu je,
Pa le s kervjo se mor kervavi pokorí.
Kor. {Kajetan.)
Valové sil in tug, ki v hišo to deró,
Ti gré ustaviti, ne vleči žal na žal.
Don Cezar.
Preklimbo roda dnes vmerjoč razvezal bom,
Le samovoljna smert razvije vroka klonč.
554
Kor, (Kajetan.)
Dolžan ostati si vladár deželi tej,
Ker si obropal nas vladarja drugiga.
Don Cezar.
Bogovam smertniniprej svoj dolgpoplačalbom,
Za žive nej skerbí previdno drugi bog.
Kor. (Kajetan.)
Kar sonce razsvetlí, povsot je upanje,
Od smerti ne dobíš ničesar, misii to!
Don Cezar.
Dolžnost služabnika molčé premisli sam,
In pusti dúhu me, ki strašno mi velí,
Ti serca mojiga ne vidiš grozni stan.
Če v meni plašno ne poštuješ kneza vec,
Se boj pregrešnika, ki je v divjost uklet!
Obupniga se boj, nesrečnika spoštuj,
Ki je bogovam clo ko panba posvečen.
— Ki skúsi to, kar mene pece v sercu,
Računa več vmerjočimu ne da.
Dona Izabela. Don Cezar. Kor.
(nastopi počasno in gleda dvomljivo Don Cezara. Čez nekaj
mu bliža in reče zavedno :)
De nikdar več te gledala ne bom,
Sim se rotila v strašni tugi svoji;
Pa glej, moj sin, raztaja sklep se v zraku
Kateriga storí nesrečna mati,
Divjaje proti glasu serca svôga. ■ —
Primora me pravlica grozna priti
Iz bivališa svojiga do tebe, —
Je res al ne? Al imam trepetati,
De dnes obá zgubiti siná móram?
Kor. (Kajetan.)
Gotoviga vidiš, pogumno hlepí,
Podati se v tmine neskončniga spanja,
Slobodno, in clo samovoljniga djanja.
Poskusi krepost prirojene kerví,
Maternih prošenj veljavne kresila,
Moja beseda prešibka je bila.
Izabela.
Preklimbe vse nazaj uzamem, glej,
Ki v slepim serclu sim obupanja
555
Izrekla jih čez milo glavo tvojo.
Preklinjati otroka lastniga
Ne more ki v ljubezni žitje da mu.
Ne vsliši Bog pregrešnih teh besed,
Od svitliga obnebja odletijo
Nazaj na zemljo, solz prelitih težke.
— Živi moj sin! Morivca raj ši vidim,
Ko de bi po obeh jokala sinih.
Don Cezar.
Ti mati ne pomisliš kaj de terjaš,
Za mene več med živimi ni mesta —
Na videz ak bi ti se res čertiti
Navadila morivca roda svôga,
Ne mogel jaz očitanje bi tiho
Prenašati britkosti večne tvoje.
Izabela.
Žalila te ne bom ne s tiho tugo,
Ne ranila z besedo serca tvôga.
Kaztajal bo moj bol se v rahlo milbo,
Nesrečo sknpno bova žalovaje
Preplakala in krivdo zakrivala.
Don Cezar.
(za r oko primši j o z rahlim glasam.)
Da, mati, da! Zgodilo tak se bode,
Kaztajal bo tvoj bol se v rahlo milbo -
Ker istá bo gomila z ubijavcam
Ubitiga pokrivala hladivno,
In isti lok objel bo prah obejeh,
Bo zgubila preklimba moč, o mati!
Ti sinov več razločila ne bodeš,
Očesa tvôga krasniga solzice
Veljale bodo enimu ko drugim.
Mogočna, da! tolažnica je smert,
Togote plameň, serd in čert ugasne,
Prepír neha, in lepo usmiljenje,
Plakavno lice sestre Ijubeznjive,
Se nagne čez pepelnico prijazno.
Zatorej, mati, dalej mi ne bráni,
De idši tje preklimbo utolažim.
Izabela.
Svetiš obilno je v keršanskim svetu,
Kjer nájde mir molivši tužni romar,
Odloženo mnogtero težko breme
Je bilo že v pohištvu lavretanskim,
556
In sveti križ ki svet je ves odrešel,
Nebeško moč izdiha blagodarno,
Zdajavna tud molitva je pobožnih ;
Zaloge to obilne so zaslužkov.
Na mestu pa, kjer mor je doprinesen,
Se zidati čisteča cerkev da.
Don Cezar.
Potegniti se da iz serca psica,
Ne zacelí se rana nikdar več.
Ki more nej živí britkosti ure,
Neskončni dolg osnemaje počasno
S pokoro ojstro — meni to ni moč;
Živeti moč mi ni z razdjanim sercam,
Jaz družiti veselo se z veselim,
In proste duše kviško zreti móram.
Ostrupil je življenje mi zavid ,
Ko naj obá enako si ljubila,
Kak prednost bi prenašati zamogel,
Ki tvoja mu čez mene da britkost?
Čistivna, glej, oblast je smerti dana,
Premení v njenim domu neminljivim
Slabost posvetna v blesk se čednosti,
In pege vse mankljiviga človeštva
V likavnimu spominu zginejo.
Ko zvezde tam visoko nad oblaki
Sijaje zdaj nad mano on bo stal,
Zavid ki naj je ločil tu v življenju,
Ko brata še enaka bila sva,
Bi grudil zdaj mi serce brez prevdarka,
Ker je prevzel mi krono večnosti,
In unkraj želj in tekme angelj čist
Spomína blesk nad mano jasno plavá.
Izabela.
Sim vaj zato v Mesino poklicala,
De vaj zgubim, de vaj obá pokopljem!
K pomirenju prosila sim vaj serčno,
V napako pak osoda pogubljiva
Oberne mi vse moje upanje.
Don Cezar.
Izidu, májka, ništa ne očitaj,
Spolnuje se obljuba sleherna.
čez prag sva ta želeča mir stopila,
In mirno bova počivala skúp,
Umirjena v mertvaški biši večno.
557
Izabela.
Živi, moj sin! Ne pušaj matere
V deželi tujca saine brez prijatia,
Sirovimu posmehu izročene,
Kér sinov več ne bráni je krepost.
Don Cezar.
Ko ves te svet neserčno zasramuje,
Pribeži ti k pokojnim grobu najnim,
Klicaje v brán božanstvo sinov svojih,
Te čujeva, ker dúha sva takrat.
Mornarju kot kázalo na nebesih
Tam dvojci so, tak bova se v tolažbo
Ti bližala, in krepila ti dušo.
Izabela.
Živi, moj sin! Za mater svojo živi!
Zgubiti vse! — Ah, tega ne prenesem.
(ga etrastno objame ; on seji rahlo izvije ter ji proč obernjen roko podá.)
Don Cezar.
Ostani z Bogam!
Izabela.
Da, da! Prepričam zdaj se v žalost svojo,
De mati nič o tebi ne zamore!
Al druge ni besede, de bi v serce
Krepkejši ti od moje zadonela?
(stopi k vhodu igrališa.)
Približaj se mi, draga hči! Ker mertvi
Tak silno ga pod zemljo tira brat,
Ne sestra živa, ljubljena, poskusi
S podobami veseliga življenja
Deržati ga v svitlosti sonca dalej.
Beatrica pri vhodu. Izabela. Cezar. Kor.
Don Cezar,
(Živo ganjen, zagledavši jo, lice zakrije.)
O, mati! Mati! Kaj si vmislila?
Izabela (naprej peljaje jo.)
Zaman ga je, zastonj prosila mati;
Ga sprosi ti, življenje de izvoli!
558
Don Cezar.
Zavitá mati, tako skúšaš me?
Me hočeš tu še v hujši bor zaplesti,
Prisladiti mi dneva blesk še enkrat
Na potu zlim k domovju večnih tmin?
— Živjenja tu stojí vabivni angelj ,
Prekrasno cvetje radosti in sláve,
Nebrojno sadja rajskiga izvirka,
Pred mene siplje z nježnima rokama;
Odpira se mi nedru v žarku sonca,
Se zdramita mi slast in up življenja
Nenadoma v oterpnenim oserčju.
Izabela.
Al tebe bo, al nikoga uslišal,
Zaroti ga de varh ostane nama.
Beatrica.
Merliču dragún žertva se spodobi,
In žertva bodi mu; dovoli meni,
De ja ta žertva bom! Pred rojstvam že
Namenjena je meni bila smert;
Preklimba roda vidno mene iše,
Nad nebam rop so dnevi ki živim jih.
Prepira serd sim bratama budila,
Tedaj sim krivá ja, in meni gré
Vtolažiti osvetnice njegove.
Kor. (Kajetan.)
Nesrečna žena, joka vredna mati!
Vsi silijo otroci tvoji v smert,
Samotno tu te hočejo pustiti
V življenju tem ljubezni praznimu.
Beatrica.
Ti otmi, braté, drago glavo svojo!
Za mater živi, siná je potrebná,
Hčer dnes je komaj našla, lahko bo
Pogrešala kar nikdar ni imela.
Don Cezar.
(globoko v serce ranjen.)
Živiva al umriva midva, mati,
De ona le se ljubimu pridruži.
Beatrica.
Al bratovim zavidaš prahu mertvim?
559
Don Cezar.
V britkosti on bo tvoji srečno živel,
Ja vekoniaj med mertvim mertev bom.
Beatrica.
O, braté moj!
Don Cezar.
(a celim žaram ljubezni.)
Al meni tiste solze?
Beatrica.
Za mater najno živi!
Don Cezar.
(nazaj stopivší spustí roko njeno.)
Za-njo, za-njo?
Beatrica.
(se mu nagne na persi.)
Za mater živi — in tolaži sestro.
Kor. (Bohemund.)
Premagala je! Se več ne protiví
Proseče sestre besedi ganljivi.
Zaúpaj, o mati, je dober spomín,
Izvoli življenje, ostane ti sin!
(v hipu tím zadoní mertvaška pesem, zadne vráta se odprejo, v cerkvi
se vidí katafalk ali mertvaški oder, na ternu truga eerno pokrita, krog
in krog plameči svečniki.)
Don Cezar.
(proti mertvaškimu odrú obernjen.)
Ne! — braté ne! Ne zaderžim ti žertve!
Iz odra glas krepkejši tvoj me tira,
Ko solz oblast v očesu maternim,
Mocnejší kot ljubezni prosba sladká. —
Glej! moje je, kar bi življenje zemsko
V nebeški raj premeniti zamoglo;
Pa jaz, moritelj! jaz de srečen bil bi,
In tvoja bi nekrivcla sveta v grobu
Nemaščevana spala? — Tega varuj
Pravični vodja našili dni, de taká
Delitva bi na svetu svômu bila. —
— Tud meni so te britke solze tekle,
Občut umirjen je, tak sledim ti.
(se presune z bodalam in zdercí umiraje po sestri na tla. Ta se verŽe
materi na persi.)
560
Kor, (Kajetan.)
(po dolgim molčanju.)
Oterpnjen clo razločiti ne vem,
Izid enak — al dičiti ga smem?
Le samo to spoznám in vidim jasno,
Življenje ni nar višji dobro, ne;
Nar hujši pak nesreč — krivica je.
— «— c$S$s>-» *-
Divica Orleánska.
Tragedija petih djanj s predigro.
(Spísal Miroslav Schiller.)
Cloveštva blag izgled zasramovati ,
Je vergla te v smetí posmeha slá.
Lepôti zmir smehún pravico kráti,
Ne verje ne v svetnika, ne v Bogá;
Eazrušiti základe sercu kani,
Preganja dim — in sveto véro rani.
Alj , kakor ti, priprostiga iz krila ,
Selanka tud pobožná ; kakor ti,
Mogočno da ti rôko pevska Vila,
Na svitli trón te v zvezde posadí,
Ovije te z blišečim žarki tečno,
In, serca plod, živela boš na večno!
Cerniti scer je vajen svet, kar šije,
Podreti v prah v i s ô k o mu je mar ;
Pa se ne boj ! Se serc veliko bije ,
Ki vnete so za svit in čisto stvar.
Zijavni terg življenje v kvantah gubi,
Blagejši duh podobe višji ljubi.
Koieikijeve dela. 36
Osobe
Karol sedmi, kralj francozki.
Kraljica Izabó, njegova mati.
Neža Sorelka, njegova prijatlica.
Filip dobri, vojvoda burgunski.
Graf Diinoa, bastard orleánski.
Lahir,
, franeosko - kralievi oficirii.
Dušatel, S
Verhepiškop reniski.
Satiljon , burgunski vitez.
Raúl, lorenski vitez.
Talbot, britanski vojskovod.
Lionel ,
i britanski vodniki.
Fastolf,
Montgomerí, valižki vitez.
Svetovavci orleánski.
Klícár britanski.
Tibo ď Ark, bogat kmet francoski.
Marjeta, \
Luíza, > njegove hčere,
Jovana , )
Etjón, \
Klod Marí, > ovčarji, njih snubci.
Remon, )
Bertran, drugi kmet francoski.
Prikazen černiga viteza.
Voglar.
Voglarica.
Voglarčič.
Vojšaki in Ijudstvo. Kraljevi kronoslužabniki, epiškopi, mnihi, maršali
korarji, dvorani in druge negovoreee osobe.
Predigra.
(Deželski kraj. Spredej na desni kapela s podobo matere božje ,
na levi hrast visok.)
Pervi nastop.
Tibo ď Ark. Tri hčere njegove. Trije mladi ovčarji, njih snubci.
Tibo ď Ark.
Sosedje dragi! dans Francozi smo,
Slobodní kmetje še, in staré zemlje
Očetam nekdaj lastne gospodarji;
Bog vé, kdo jutro nam zapoveduje.
Zakaj povsod bandera premagljive
Prostíra Angličan; njegovi konji
Kazphavajo francozko polje cvetno.
Pariz ga je dobitnika spoznal
In s krono staro Dagobertovo
Ovenčal roda tujiga mladiko.
Po lastnih mora bloditi deržavah
Bežljiv, obropan, našib kraljev sin; 7*
Nasprot stojí v sovražnih trumab njemu
Nar bližnji strie in pervi per; njegova
Brezdušna mati clo jih napeljuje.
Vasí goré in mesta krog. Viharno
Požiga, podertíje dim se bliža
Dolinám tim pokojno še živečim.
— Tedaj sosedje, dans ko še zamorem,
Sim hčere preskerbeti v Bogu sklenil;
Potreba šibki ženskí varha je
V nadlogab bojnih, in ljubezen zvesta
Pomaga vsako breme dvignuti.
(Pervimu ovčarju :)
Etjén! vi snubite Marjeto mojo;
Sosedno njive skúp ležé, enacih
So serca želj — To vterdi dober zákon!
(drugimu :)
Vi tiho ste, o Klod Marí? Sramljivo
Luíza moja v tla očí pobesi?
36*
564
Kaj bom razderal kar je zvezal Bog,
Ker nimate se z blagam ponositi?
Kdo i m a blaga zdaj? Pohištvo, skedenj,
Sta vraga bližnjiga alj ognja rop —
Le zveste persi moža verliga
So brán krepák viharju tacih časov.
Luíza.
Moj oče!
Kfod Marí.
Draga moja!
Luíza (Jovano objemši.)
Ljuba sestra!
Tibo ď Árk.
Njiv trideset oranja vsaki dam,
S pristavo hišo, čedo dvor — in kakor
Je mene, tak vas blagodari Bog!
Marj&ta (Jovano objemši.)
Očeta razveséli, daj! Nej sklene,
Današnji dan zákone srečne tri!
Tibo ď Árk.
Vse zdaj omislite! Želim de jutro
Poroko z nami cela vas praznuje.
(Ramo v rami odideta obä para.)
Drugi nastop.
Tibo ď Ark. Jovana. Remon.
Tibo ď Ark.
Jovana, tvoje sestri, glej! ste vdane,
Ste srečne, moje starosti veselje;
Nar mlajši ti — si skerb in žalost za me.
Remon.
Kaj moti vas? Zakaj jo kregate?
Tibo ď Árk.
Glej, verli ta mladenč, nar pridniši,
Doline naše krog in krog nar jakši,
Ti je namenil serce svoje zvesto,
In snúbi te, že teče tretja jeseň,
S ponižnim željami, s preserčnim trudam;
Ledéna, ojstra ti se ga ogibaš,
In tako tudi druge vse ovčarje,
565
Mladenče vse ostrašiš in odženeš.
Ti si v obilnosti cvetečih let,
Zdaj pomlad tvoja je, zdaj upa čas,
Kazširjeno života tvôga cvetje;
Alj de bi cvetlica ljubezni milé
Iz njega vdarla ino v persih tvojih
Hodila zlati sad, zastonj le čakám.
Oj, po nikakim to mi ne dopade,
Natore zmoto to pomení težko!
Mi ne dopade serce, ko ledéno
In ojstro se zapré ob letih čuta.
Bemon.
Ne dalej, oče ď Ark! Po njenim bodi!
Ljubezen moje pametne Jovane
Je žlahtna, rania cvetlica nebeská,
Le sčasama zorí enaki sad.
Zdaj rada še prebiva na višavah,
Iz slobodne dobrave preseliti
Pod nízko, mračno streho se bojí,
Kjer stiskata človeka skerb in tuga.
Iz dola gledam s tihim j o zavzetjem
Velikokrat, ko na visocih tratah
Telesa žlahtniga v kardelu čede
Stojí visokoravna, in poglede bistre
Pobeša na sirotne kraje zemské;
Tu viditi prikazen višji mením,
In druzili časov stvar jo v sercu cenim.
Tibo ď Ark.
To ravno je moj strah, to žalost moja!
Veselih družb se sesternih ogiba,
Samotnih hríbov iše, zapusti
Pred petelinskim petjem postljo svojo,
Ob uri groze, ko zaúpno človek
Človeku se pridruží, splazí se
V okrožje temno polnocí samotne,
Kot sivá sova, v zapušene kraje,
Se samši vstopi na razpotje križno,
In nagovarja sapo pustih berdov.
Zakaj si le to vôli vedno mesto,
In goni čedo svojo ravno sem?
Zamišljeno j o vidim cele ure
Sedeti pod druidskim dobám tam,
Kateriga se srečni však ogiba.
To je nevaren kraj; hudoben duh
Stanuje ob drevesu tim od nekdaj,
Od krivoverstva starodavnih časov.
566
Možaki stari te soseske grôzne
Pripovedavajo o njemu zgodbe.
Neznanih glasov čuden hrup in šum
Se sliši sploh iz temnih vej njegovih;
Jez sam enkrat večerné pozne ure
Po potu mim gredé sim tukaj vidil
Sedeti dolgo grozovitno ženo.
Iz gub debelih beliga obleka
Mi je nasprot moléla suho roko ,
Ko de bi klicala. Jez urno mimo
Hitel sim Bogu dušo izročivši.
Remon
(na sveto podobo v kapeli kazaje:)
Podobe svete blagodarna bliža,
Nebeški mir okolj prebivajoč
Sem vodi vašo hčer, ne moč peklenska.
Tibo ď Árk.
Ne, ne! Kar káže se mi v strašnih sanjah,
V obrazih britkih, brez pomembe ni.
Sedeti v Remi sim j o trikrát vidil
Na zlatnimu prestolu naših kraljev,
Sedmerozvezden diadém blišeč
Na njeni glavi, v rokah njenih žéslo,
Iz kiga tri so bele lilje klile,
In jez oče, sestri nje obedve,
Starosti vsi in knezi, višji škofi,
Ter kralj clo sam , smo se ji vklanjali.
Od kod svitlost mi príde taká v hišo?
Pomemba to je padá strašniga!
Svarivne sanje také pripodobno
Razkrijejo mi prazne želje njene.
Sram njene nižnosti j o je , ker Bog
Ji život je obdal z lepoto mnogo,
Prižgal ji v jasni glavi bister um ,
Čez tovaršice vidno jo povikšal,
Zato redí napúh pregrešno v sercu.
Napúh pa bil je angelam poguba,
In za-nj peklenski duh človeka zgrabi.
Remon.
Kdo od pobožné vaše hčere je
Ponižniši? Ne slúži ona vedno
Z veseljem rada starším sestrama?
Nar imenitniše obdarovaná
Pa tiho in pohlevno na-se vzame
567
Nar hujši opravila vboge dekle,
In čudno pod rokama njenhn množi
Se vam očitno čéd in njiv bogastvo;
Na vsimu, kar storí, prebiva vidno
Nerazumljiva, preobilna sreča.
Tibo ď Ark.
Nerazumljiva sreča, res je! Grôza
O ti obilnosti mi ude stresa.
Ne več o tim. Molčíni. Molčati hočem.
Kaj bom černíl predrago dete lastno?
Jez druziga ne morem ko svariti
In za-njo móliti. Svariti pa
Jo móram: — Dreva tega se ogibaj!
Ne bodi sama, korenín ne kopaj
O polnoci, pijač ne mešaj, in
Ne risaj Čerk na skrižnim potu v prah!
Hudobne dúhe zbuditi je lanko,
Pod zagrinjalam tanjkim čakajo,
In planej o na klic iz tmine urno.
Ne bodi sama, — Gospodarja clo
Nebés se je v pušavi satan lotil.
Tretji iiastop.
Bertran s čelado (jekleno vojaško kapo). Tibo ď Ark. Remon. Jovana.
Remon.
Molčíte! Bertran gré — iz mesta pride.
Poglejte kaj prinese!
Bertran.
Vaj je grôza,
Se čudita orodju mojih rok
Neznanimu ?
Tibo ď Ark.
In res se čudiva.
Od kod je to? Zakaj prinesete
To hudo znamnje v naše mirno kraje?
(Jovana v prejšnih nastopih tiho in brez deležnosti na stráni atoje se
približa.)
Bertran.
Sam komaj vem povedati, kak ta
Merčes mi v roke pride. Železníno
568
Kúpaval sim na somnu Vokulerskim ;
Veliká gnječa bila je; beguni
Iz Orleana ravno prišli bili
Z novícami o vojski malopridnim ;
Ostrašeno je ľjudstvo skúp derhtelo,
In ko si prostor ríjem po tesnobi
Rujava me cigánka naglo vstavi
S čelado to, in ojstro me pogleda
Rekoč : Tovarš ! čelade išete,
Vem de je išite: le urno, nate!
Pustím j o dober kup. Tú! primite!
— Ponudite vojšakam jo, ji rečem,
Jez kmet sim prost, mi treba ni čelade.
Alj ona ne odjenja in pristaví:
De bi čelade treba mu ne bilo,
Ne more nihče reči. Krov jeklén
Je glavi več kot hiša zidana. —
Po vsih me tak preganja ulicah,
Jez se je braním, ona jo ponuja.
Potem kér lepa, svitla, vredna glave
Kneževske se mi zdi, jo primem zadnjič,
In ko jo tak dvorné po rokah sučem,
Pomembo zgodbe čudne premišljujem,
Mi zgine baba. Kakor trenil bi,
Naprej odrine jo valovje ljudstva,
Čelada pak ostane v rokan mojih.
Jovana
(željno in hitro čelado prime.)
Sem dajte jo!
Bertran.
Orodje tako! Čimu?
To ni diviški glavi vene in kinč.
Jovana (mu j o vzame.)
Za mene dana, moja je čelada.
Tibo ď Ark.
Kaj nek ji v glavo pride?
Remon.
Dovolíte!
Spodobi se ji res ta kinč vojaški,
Kér možko serce bije v persih njenih.
Se spomnite, kak risovolka je
Premagala, zverino strašno, grôzo
Pastirjev vsih, in naših čed žeruha.
569
Divica oroslanska čisto sama
Se je borila z njim, mu jagne vzela,
Ko dávil že ga je v kervavim žrelu.
Čelada ta zna kriti slávne glave,
Od njene vredniši ne more kriti.
Tibo ď Ark (Bertranu :)
Povejte nam nesreče nove vojsk;
Kaj govorili so beguni?
Bertran.
Bog
Deržave vsmili se, pomaga kralju!
Tepéni v dveh velicih bitvah smo.
Francozke zemlje sred stojí sovražnik,
Zgubljena je dežela do Loare.
Zdaj združil celo moč je, vse armáde.
In orleansko mesto z njim obsul je.
Tibo ď Ark.
Bog varuj kralja!
Bertran.
Skúpej znésli so
Iz krajev vsih strelaštva neizmerno;
In kakor letne ure temni roji
Bučel ulnjaka panj osipajo,
In kakor iz višave černa megla
Kobilic padši zemljo krog in krog
Pokrije z neprevidnim mergoljenjem,
Tak je strašán oblak národov bojnih
Izlil se na poljane orleánske,
In od jezikov tujih čudne zmesi
Hrumi nerazumljivo, krog ležiše.
Zakaj, vojšake svoje siloviti
Burgún, deržavovladni, tudi sem
Pripeľjal je, Anonce, Lutičane,
Iz Luksenburga, Namurčane hrabre,
In srečniga Brabanta prebivavce,
Bogate Genetane — v žametu
In svili bahajoče — ter Pomorce,
Kih mesta snažno rasejo iz morja,
Holendarje umetne čedomolzce.
In Utrečane, Brize clo zahodne
Ki v sever gledajo. — Vsi ti, sledeči
Burgúnu ojstrovladajočimu
So združeni v razbitje Orleana.
570
Tibo ď Ark.
O žalostná nesreča svada ta,
Ki meč francozki drega v drob francozki!
Bertran.
Kraljica stará tudi, Izabó,
Prevzetna parska kneginja v jeklinim
Jezdari oblačilu po lezišu,
Z besedami strupenim' jezo zbadá
In serd národov proti sinú svojim,
Ki ga nosila je pod lastnim sercam.
Tibo ď Ark.
Prekleta bodi! Kakor Jesabelo
Prevzetno nekdaj Bog pogubi jo !
Bertran.
Prestrašní Salsburi, serditi ris,
Divjaški stenolom, osedbo víza,
Z njim brat leóna hrabri Lionel,
In Talbot grozni, ki z morivnim mečem
Kardela v bitvah kupama kosí.
Poguma loterskiga zarotili
So se, oskruniti divice naše,
Kar nosi meč pa z mečem pokončati.
Sozidali so stráže štir visoke
Čez mesto, v zrak moleče; Salsburi
Na njih s pogledam morželečim paži,
In stej e urne potnike po cestah ;
Sto liber težkih krogel neštevilno
So vergli v mesto že; razrušene
Ležijo cerkve, noterdamski turn
Kraljevi slavno svojo glavo vklanja.
Podkôpe s praham strelnim so nasuli,
Trepeče mesto na oboku brezdna
Peklenskiga stojí, de zdaj in zdaj
Se gromopočno vnelo bo si svesto.
(Jovana željno poslušaje si dene čelado na glavo.)
Tibo ď Ark.
Kje pa vojaki hrabri bili so,
Sentrélj, Lahír, in Francje skit krepák,
Bastár junakoserčni , de sovražnik
Tak dalječ je prisilil brez ovérka?
Kje kralj je sam, mu mar ni zgube také,
Deržavnih muk, njegovib mest posípa?
571
Bertran.
V Šinonu zdaj stanuje z dvoram svojim;
Vojšakov manjka, stati v brán ni moč.
Kaj vodjev serce, hrabrih dlaň pomaga,
Ko bieda grôza trume vse mertudi?
Strah neki, kakor od Bogá poslán,
Je clo nar serčniših pogum omámil.
Zastonj se klic kneževski oznaňuje.
Kot ovce plašno skúp se stiskajo,
Kjer zahrumi tulenje voleje votlo.
Tak pozabivši staré svoje sláve
Beží Francoz v ozidje varnih grádov.
En vitez samo, slišim govoriti,
Je združil nekaj maliga vojšakov,
Šestnajst bander, in kralju z njim se bliža.
Jovana (naglo:)
Kak se imenuje vitez?
Bertran.
Rodrikur.
Pa težko vhitel bo sovražniku,
Ki z dvema vojskama ga nasleduje.
Jovana.
Kje je sedaj? Povejte mi, če veste.
Bertran.
Od Vokulera komaj dan hodá.
Tibo ď Ark.
Kaj tebi mar, deklína? Po rečéh
Ti greš, ki ne spodobijo se tebi!
Bertran.
Zatorej ker sovražnik premočan je,
In kralj braniti več nas ne zamore,
Jedinoglasno v Vokuleru so
Sklenili vdati se Burgunu. Jarma
Tak tujiga ne nosimo — ostanši
V zarodu svojih kralj ev — morde tudi
Pod staro krono pridemo nazaj,
Če spet se vmirita Burgun in Francja.
Jovana (navdušena.)
S pogodbo proč, z udatbo proč nesramno!
Rešitel bliža, spravlja se na boj.
Pod Orleanam vragu sreča zgine,
572
Dognana mera, zrel za žetvo je.
Divica prišla z ojstrim serpam bode,
Ošabnosti bo setvo pokosila,
Bo stergala njegovo čast iz neba,
Ki je visoko zvezdam jo pridružil.
Ne bojte se! Ne begati! Kér, preden
Rež rumenela, luna polna bode,
Ni konja več britanskiga, de pil bi
Iz bistrih vod Loare ponosite.
Bertran.
Ah, čudeži se ne godijo več!
Jovana.
Se še godijo. — Bela golobica
Letela bode, z orloserdam zgrabla
Te jastrobe Francozko tergajoče,
Eazdjala v nič prevzetniga Burguna,
Deržave izdajavca, Talbota,
Storočniga nebes naskakovavca,
Zasramovavca vere Salsburíja,
In te otokarje nesramne vse
Ko čedo jagnet bo pred sabo gnala.
Gospod jo vižal bode, bojev Bog.
On svojo stvar trepečo je izvolil,
Bo razodel se po divici šibki,
Kér on je Bog, on sam je vse premožen
Tibo ď Ark.
Duh kaki nek obsedel je deklíno!
Remon.
Čelada vnema ji pogum junaški.
Poglejte! Bliskajo se ji očí,
Kot dvojni plam se lici svetite!
Jovana.
De slávna ta deržava padla bi?
Nar krasniši, kar večno sonce jih
Obsije, raj dežel, katero Bog
Kot jedro lastniga očesa ljubi,
De ta nosila bi verige tujca?
— Tú spodletela je paganam sila,
Tu pervi križ je stal, svetiše pervo,
Tú prah počiva sveťga Ludovika,
Od les otet je bil Jeruzalem!
Bertran (osupnjen.)
Jo slišite? Od kod ji príde tako
573
Visoko razodetje? — Oče ď Ark!
Bog čudovitno res vam dal je hčer!
Jovana.
De mi bi ne imeli kraljev svojih,
Ne prirojenih gospodarjev lastnih?
De kralj bi nevmerjoč na svetu zginil,
Ki sveti plug in pašnik ohranuje,
Pustote preobrača v njive plodne,
Ki suiniga oprosti, mesta stavi
Prijazno krog prestola svojiga,
Ki slabimu pomaga, hudim žuga,
Ki sam nar veci ne pozná zavida,
Ki človek je in angeľj milosti
Na zemlji ti sovražni. Kraljev sedež,
Zlatovja bleskajoč, je zapušenim
Zavetje varno, moč in milost se
Na njemu družite, zločin se trese,
Pravičen bliža se zaupno ino
V njegovi senci z levam se igrá.
Sin tuje zemlje, kralj vunanji, ki mu
Prededov svete ne počivajo
Kostí v deželi, alj j o ljubil bo?
Ki živil mlad z mládenci našim ni,
In nam ne zna po naše govoriti,
Alj more oče svojim sinam biti?
Tibo ď Ark.
Bog vari kralja in francozko zemljo!
Mi mirni kmetje smo, ne známo z mečem
Pečati se, ne konja bojniga
Krotiti. Čakajmo vbogaje tibo
Nam koga dala zmaga bo za kralja.
Sej sreča bojna je osoda božja,
Naš gospodar, ki krono dene si
Na glavo v Bemi Dagobertovo.
Zdaj k delu! Však premisli kar ga tiče!
Nej se prepirajo visoke glave
Za zemlje last, za krone in deržave;
Razrušenje občinsko nas ne straši,
Stojé nam krepko pôd in gojzdi naši.
Nej ognja žar popali nam stališe,
Sovražni konj nej žito poteptá,
Príhodná pomlad novo cvetje dá,
In dvignejo se urno nove hiše.
(Vsi odidejo razun Jovane.)
5?4
Četerti nastop.
Jovana (sama.)
Obvari Bog vas* hribje ljubeznivi!
Dolín cveteč, prijazno tihi raj!
Vi pašniki, vi logi, Bog vas živi!
Slovo Jovana vzame vekomaj.
Jovana gré, — ozír še jeden zadnji,
Zelene trate vam! Bog živi vas!
In tebe drevje, vas, studenci hladni,
In tebe jek, doline sladki glas,
Ki zvesto se z napevam pesmi snide;
Jovana gré, in nikdar več ne pride!
Zapustím vas na vedno večne čase,
O mesta moje tihe radostí!
Razkrópite po berdih jagneta se,
Pastirja zdaj in varha več vam ni!
Že desná moja drugo čedo pase,
Kjer na kervavim polju boj gromí;
Od zgorej dano mi je to povelje,
Ne tirajo me prazne svetne želje.
Ki Mojzu na Horebovi višavi,
V gorečim germu prikázavší se,
Stopíti jak pred Faraóna pravi;
Ki Dávida nekdaj pastirja še,
Zmagljivo nad sovražnika postaví;
Ki milost zmir pastirju skazal je,
Mi reče tak iz drevniga veršiča:
„Ti moje boš na zemlji sláve priča!"
„Boš ude si z oklepi okovala,
Pokrila z jeklam rahlo nédro si,
Ljubezni možki nikdar serca vdala
Pregrešnih želj posvetne sladnosti,
Nevesta nikdar pred oltarjem stala,
Na persih se ti dete ne redí,
Obdati pak ti hočem svitlo glavo
Nad ženskami v visoko bojno slavo."
„Kér, kadar bo junake grôza zvila,
Se nagnil dan poslední Francije,
Mogočno boš moj oriplam nosila,
Kot urna žnica zrelo stern podré,
Ošabniga zmagavca v prah pobila,
575
Mu stergala iz rok dobičke vse;
Z navdušenjem francozki rod navdala,
In kronala v oteti Remi kralja."
Nebesá so mi znamnje obljubile,
V spomin gotov čelada dojde irii ;
Neznana moč iz nje mi teče v žile,
Pogum kerubski v sercu mi budí;
Nevidne me v prepir ženejo sile,
Viharno proč me bitve slä derví;
Vojaški klic zadeva sluhe moje,
Se spenja konj, in bojna tromba poje!
(Urno odide.)
Pervo djanje.
Dvor kralja Karola v Sinonu.
Pervi nastop.
Diinoa. Dušatel.
Diinoa.
Ne, dalej tega ne prenesem! Kralju
Se odpovem, ki sebe samiga
Neslavno zapusti. Goreče solze
Bi točil, skli me v persih serce hrabro,
De roparji kraljevo Francijo
Dele med sabo z mečem; žlahtne mesta,
Od nekdaj živo vrašene vladárstvu,
Rujave ključe tujcu dajo v pest;
Mi pa pod pazho roke tú neskerbno
Otetbe drage blagi čas morimo.
— Zvem, de v nevarnosti je Orlean,
Iz Normandíje daljne prihitím,
V orožju clo do brade, mislim kralja
Pred vojsko najti, ino kje ga nájdem?
Med pevci ino drugimi sleparji,
Prekanjene uganovaje vonke,
Gostí dajé Sorelki imenitne,
Ko de bi se živelo v miru terdim.
— Verhvojvoda je šel, ne more dalej
Gnusobe zreti. — Jez enako grem,
In prepustím osodi ga protivni.
576
DuŠatel.
Kralj bliža se!
Drugi nastop.
Kralj Karol. Prejšni.
Karol.
Verhvojvoda mi pošle meč nazaj,
Se službe odpove. — V imenu Božjim!
Znebili tako smo se godernjavca,
Ki nas je vedno hotel strahovati.
Dilnoa.
Ob takim času kaj veljá junák,
Jez bi v nemar ne djal ga lahkodušno.
Karol.
To rečeš, kér mi odgovarjaš rad.
Dokler pri nas je bil, ga nisi ljubil.
Dilnoa.
Prevzetno siten termoglavec bil je,
Ni znal končati nikdar — zdaj pa zna.
O pravim času vogne se zmešnjave,
Ko upanja koristi ni ne sláve.
Karol.
Ti si, prijatel, dobre volje dans;
Kaliti ti je nečem. — Diisatel!
Od kŕalja stariga Reneta* so
Poslanci prišli, sláve vredni pevci.
Pogôsti jm kraljevo; vsakiga
Z verigo zlato obdaruj prijazno —
(Bastardu)
Zakaj se smeješ?
Eené dobri, knez Provanski iz Anžuske rodovíne. Oče in brat
sta mu napolitanska kralja bila. On sam je po bratovi smerti do
te krone pravico imel, tode je doseči ni zamogel. Trudil se je
staroprovansko pesništvo in sodiša ljubezni — Cour ď amour — •
vnovič" osnovati; k ternu namenu je izvolil kneza ljubezni —
Prince ď amour — za nar višjiga sodnika cez opravila ljubezni
in snubstva. V takim romantiškim dúhu je tudi sam s kneginjo,
svojo ženo ; šel čede pást.
577
ĽUnoa.
Ker iz praznih ust
Verige zlate šiplješ.
Dusatel.
Sir! Zlatá
Drobtince ni v zakladih tvojih več.
Karol.
Preskerbi ga. Prestola žlahtni pevci
Zapustiti ne smej o nečešeni.
Neplodno krono nam oživí petje,
In z vencam jo prepléte radosti,
Na suho žezlo diline krásno cvetje,
Vladár je pevc, on serca kralj sloví,
Visoko nad prostoram njega svet je,
Iz lahkih želj osnuje tróne si,
Tedaj je s kraljem pevc enake sláve,
Obema stan človeštva so višave.
Dusatel.
Moj kralj in moj gospod! Govoril nisim,
Dokler pomoč je bila in sovét,
Zdaj ustnice mi nuda sila odpre.
Ničesar nimaš darovati več,
Prežíviti se jutro s čim ti nimaš!
Bogastva je prítok obilni zginul,
Globok odstop grozí zakladám tvojim.
Neplačani vojšaki godernjajo,
In žugajo z odídam. — Komaj bom,
Po siromaško le, ne po kneževsko,
Previdil še kralj evo tvoj o hišo.
Karol.
V zastavo daj pravice colne, vzemi
Naposodo denarja pri lombardih.
Dusatel.
Pravice colne in dohodki krone
V zastavi so za cele leta tri.
Dilnoa.
O tim pa gré zastáva in deržava. .
Karol.
Dovelj imamo še dežel bogatih.
Diinoa.
Dokler je Bogu in Britancu všeč!
Koiukijeve dela. . 37
578
Nej páde Orlean, potem boš ovce
Z Renetam, kraljem svojim, pasel.
Karol.
O kralju tim ti vedno jezik brusiš,
In vonder je ta brezdeželni knez
Me ravno dans obdaroval kraljevo.
Dlinoa.
Le s krono ne napolitansko svojo,
Za Boga ne! Ta, slišim govoriti,
Je zmir na prodaj, kar ovčice pase.
Karol.
To šále so, veselé igre, god,
Ki ga obhaja sercu svojimu,
De si v sirovim bitju tim barbarskim
Napravi svet nedolžen, čist in jaseň.
Namemba djanja takiga veljá. —
Ponoviti nam koče čas nekdanji,
Ko vládala ljubezen je, ljubezen
Junaške serca dvigala visoko,
In žlahtne žene v sodnicah so bile,
Eavnaje rahlo, vse kar serce tiče.
V tim času se mudí prijazni sivček,
In kakor še živí v pravlicah starih,
Tak preseliti ga — nebeško mesto
V oblacih zlatih — nam na zemljo hoče.
Ljubezni dvor je osnoval, kjer bodo
Se shajali junaški vitezi,
Slovele snažne žene v diki večni,
In čistá se vernila bo ljubezen;
Ljubezni kneza pak izvoli mene.
Dunoa.
Nu, tako clo prevergel nisim se,
De bi oblast ljubezni zaničaval.
Po njej se imenujem, sin sim ji,
V deržavi njeni moje je bogastvo.
Knez orleánski oče so mi bili,
Premagali so vsako žensko serce,
Pa tudi sterli grád sovražni však.
Če hočeš biti vreden knez ljubezni,
Naj verliši junák ti biti imaš.
Ljubezen, tako v starih knjigah berem,
Se je z junaškim djanjem dražila,
Junaki, ne ovčarji, so sedeli
Pri mizokrogu, pesme govorijo.
579
Ki braniti ne zna lepôte hrabro,
Daru ni vreden njeniga. — Tú je
Boriše! Bíj za krono svojo se!
Z junaškim mečem bráni svojo last,
Nedolžnih žen pravico in slobodo,
In ko iz rek sovražne boš kerví
Otel si verlo prirojeno krono,
Takrat bo práv, in tebi čast kneževska,
Oviti sénci z vencam si ljubezni.
Karol
(dvoranu perstopivšimu:)
Kaj je?
Dvoran.
Poslanci orleánski prosijo.
Karol.
Pripélji jih!
(Dvoran odide.)
Pomoč prosili bodo;
Sam brez močí, kje najti jo za druge!
Tretji nastop.
Prejšni. Trije svetovavci orleánski.
Karol.
Bog živi vas, o zvesti Orleanci!
Kak dobrimu godí se mestu mojim?
Se bráni še s pogumam ponavadnim
Sovražniku, ki ljuto ga obseda?
Svetovavec.
Nadloga je veliká. Sir! Od ure
Do ure strah naraša in poguba.
Zunanje je ozidje vse razbito,
V nápadu vsakim pridobí sovražnik
Prostora, brez obrambe so gradiša,
Vojaštvo, zmir borivši se, izpada,
Le malokdo poverne se nazaj,
In glada strah se tudi oznanuje.
Tedaj je poglavar, gróf Rošpijerski,
V prestrašni šili tej, sovražniku
Po starí šegi v spravo se zavezal,
Udati z mestám se dvanajsti dan,
37
580
če prej ne dojde na boriše moč
Dovoljna, de bi Orlean otela.
(Diinoa se strese od hude jeze.)
Karol.
Odlog je kratek.
Svetovavec.
Zdaj pod stražo smo
Sovražno tukaj ; prosimo te milo ,
De svojiga usmiliš mesta se,
V odlogu takim pošleš mu pomoč,
Ko ne — se bo udalo dan dvanajsti.
Diinoa.
V nesramno tako spravo mogel je
Dovóliti Sentrelj!
Svetovavec.
Ne on, gospod!
Dokler je hrabri živel, od pogodbe
In mira ni se govoriti smelo.
Diinoa.
Tak mertev je?
Svetovavec.
Na našimu ozidju
Dolžnosti službe pádel je junák.
Karol.
Sentrelj je mertev! Vojske moje
Je polovica padla v môžu tim!
(Vitez pride, govorí nekaj tiho z Bastardam, ta se vstraši.)
Diinoa.
Še tega manjka!
Karol.
Kaj je zopet, kaj?
Diinoa.
Gróf Dugla pošle. Kaledonske trume
Se puntajo in žugajo z odídam,
Če ne dobijo, in še dans, plačila.
Karol.
Nu, Diišatel!
581
Dušatel (ráme stisne.)
Sovét je drag!
Karol.
Obljubi,
Zastaví kar iniaš, deržave pol —
Dušatel.
Zastojn! ne gré! Obljub deržali nismo.
Karol.
Nar bolji trume cele vojske so,
Ne smejo zdaj, ne zdaj me zapustiti!
Svetovavec.
(Na kolenu.)
Pomagaj, kralj! Nadlog se naših spomni!
Karol.
(Obupno.)
Kaj morem zemlji trume izceptati?
Alj žitnica je moje rôke dlaň?
Delíte me! Iztergajte mi serce
In kujte dnar iz njega! Kri za vas
Imám, voj sako v nimam, srebra nimam!
Ceterti nastop.
Neža Sorelka z malo skrinjico v rôci. Prejšnji.
Karol.
(Z razpetima rokama Sorelki nasprot:)
O Neža moja! Drago mi življenje!
Obúpa me oteti prišla si!
Še tebe imam, tebi se približam,
Ti moja si — nič ni zgubljeniga.
Sorelka.
Moj dragi kralj !
(se plašno in vedaželjno ozira.)
Diinoa, je res? Alj res
Je Dušatel?
Dušatel.
Je res!
582
Sorelka.
Je taká sila?
Denarja manjka? Trume čéjo iti?
Dilsatel.
Je tako — Bog pomagaj!
Sorelka.
(mu skrinjco všili.)
Tú biserje,
Zlatnina — Moje srebro raztopite,
Zastavíte, prodajte moje gráde —
Na provencalsko moje premoženje
Denarja nájdi, trume zadovoli!
Le urno, urno! čaša ne gubiti!
(ga proč šili.)
Karol.
Nu, Diinoa! Dtišatel! Sim še ubožen,
Ker krona vsib visocih žen je moja?
Po žlahtnim rodu je enaka meni,
Čistejši ni kraljeva kri Valoaška,
Prestolu nar svitlejšimu na svetu
Bi bila čast — alj ona ga zaverže,
Prijatlica mi samo biti hoče.
Mi kdaj dovoli višji cene dar
Od kake zgodne cvetlice pozimi,
Alj sadja kakiga podobe redke?
Od mene nič ne vzame, vse mi da!
Zaúpa vse bogastvo, vse imetje,
Velikodušno tamni sreči moji.
Diinoa.
De! Abota je kakor ti, zares!
Kar ima, vse v gorečo hišo verže,
Zajema v danaídni sod brez dna.
Otela te ne bo, le sama sebe
Bo s tabo pogubila —
Sorelka.
Ne verjemi!
Desetkrat on življenje za-te tvega,
In se ježí, de jez ponudim blaga,
Alj nisim ti veselo darovala,
Kar bolji je od biserja in zlata,
In blago zdaj bi hranila za sebe?
Daj! Proč verziva nepotrební lišp
Življenja tega! Nej ti žlahten bom
583
Odréčenja izglecl in poterpljenja !
Premení dvorstvo svoje v bojne trume,
Zlato v železo, vse karkolj je tvoje,
Za krono verzi brez premislika.
Nadloge in nevarnosti delíva,
Na bojne konje vsediva se derzno
Prepnstiva žarečim žarkam sončnim
Telesi ralile, za blazino kameň
Izvoliva, oblake za odejo.
Vojšak sirovi bo nadloge lastne
Veselo terpel, ko bo vidil kralja
V pomanjkanju kot zadne siromake.
Karol
(smebljaje se.)
Zdaj spolni se prerokovanja stará
Beseda, ktero mi v Klermontu nekdaj
Izrekla nuna je nadušena.
Premagati sovražnike bo dala —
Tak rekla je — mi imenitna ženská,
Otevši mi prededov mojih krono.
ískal sim je v sovražnimu ležišu,
Serd materni vtolažiti sim mislil.
Tú je junakinja, ta v Remo me popelje,
Nje serce bo premagati mi dalo.
Sorelka.
To storil bo prijatlov tvojih meč.
Karol.
V sovražnikov razpor zaúpam tudi —
Ker za gotovo zvedil sim, de med
Ošabnim tim britanskim lordi, in
Med stricam mojim, vojvodam burgunskim,
Ne teče gladko kakor prej. — Zatorej
Sim s poročili mu poslal Lahira,
Če bo mogoče, pera jezniga
Dolžnosti in zvestobi pridobiti. —
Lahír bi vtegnil kmalo se verniti.
Diišatel
(pri oknu.)
Zdaj ravno dirja vitez na dvoriše.
Karol.
Bog sprimi te poslane! Alj zmaga bo,
Alj bo bežanje, zvedli bomo zdajci.
584
Peti nastop.
Lahir. Prejšnji.
Karol
(mu gré nasproti.)
Mi upanje, alj mi obúp doneseš,
Lahir! Povej na krátko, kaj me čaká?
Ldhir.
Zanašaj se na meč, na drugo ne!
Karol.
Se ne vtolaži vojvoda serdit?
Govôri! Kak prejel je poročenje?
Lahir.
Prej ko posluša te, in predi vsim
Postavi ta neógibljiv pogoj,
De izročiš mu Dúšatela, ki
Morivca ga očetoviga kliče.
Karol.
In če nesramen ta pogoj zaveržem?
Lahir.
Kazderta pred začetkam je zaveza.
Karol.
Alj si potém na Monteroški most
Povabil ga, kjer oče mu je pádel,
De bíjeva na smert se in življenje?
Lahir.
Pred nóge vergel sim mu rokovico
Rekoč: de hočeš se ponižati,
Po vitežko za krono z njim se bití.
Na to pristaví , de mu treba ni
Boriti se za nekaj kar že ima.
Če pa te tako silno bitve mika,
Ga boš na polju orleanskim našel,
Na kteriga je jutrodan namenjen;
S tim pleca mi oberne hrohotaje.
Karol.
Se v parlamentu mojimu pravice
Beseda ni za mene dvignula?
585
Lahir.
Je vmolknula v prepiru puntarskim ;
Obsojen si po sklepu parlamenta
Zgubiti krono ti in pleme tvoje.
Diinoa.
Nesramni puh oprostenih meščanov!
Karol.
Pri materi si moji kaj poskusil?
Lahir.
Pri materi —
Karol.
De, kaj so mati rekli?
Lahir
(nekoliko pomisli.)
Bil ravno god je kraljovenčanja ,
Ko v Sendení sim prišel. Parizani
So bili kot za praznik lišpani,
Na vsaki česti, kjer britanski kralj
Je peljal se, so častni loki stali,
Potresen pot je s cvetlicami bil,
Vriskaje je, ko de bi bile trume
Francozke sveta pol premagale,
Okolj kočije skákala derhal.
Sorelka.
So vriskali — se veselijo, de
So serce sterli kralja miliga.
Lahir.
Fantiča mladiga, Harí - Lankastra ,
Sim vidil na kralj evimu prestolu
Sedeti Ludovika svetiga;
Ošabna ujca, Betford ino Gloster,
O njemu, in pred tronam na kolenih
Je prisegaval Filip vojvoda,
Tvoj strie, za sebe in dežele svoje.
Karol.
O, nepošteni per! Nevredni strie!
Lahir.
Fantiča prime strah in se spotakne,
Ko po visocih stopnjah gré na trón.
586
„Pomemba slabá!" Množica šeptá
In strašen smeh se dvigne krog in krog.
Kraljica stará, tvoja mati, zdaj
Pristopi — Ježa vzame mi besedo! —
Karol.
Tedaj !
Láhir.
Ga dvigne z lastnima rokama,
In posadi ga na prestol francozki.
Karol.
O mati, mati!
Lahir.
Divji clo Burgunci,
Moritve vajen trop, so ostermeli
O djanju tim šramote ino studa.
To vidši ona k ljudstvu se oberne
In glasno reče: Meni gré,
Francozje, de trohljivim steblu vcepim
Mladiko čisto; tak popačenca
In noriga očeta vas obvarjem.
(Kralj pokrije obraz , Sorelka urno k njemu stopi in ga objame , vsi
pricijoči dajo stud in grozo na znanje.)
Dunoa.
Volkinja! Serda vpaljena Megéra!
Karol
(po kratkim oddihu svetovavcam :)
Vi čuli ste, kaj tuki se godí.
Brez mude se vernite v Orlean,
In oznanite mestu mojim vernim:
Odvežem ga priseg, slobodno je,
Na tanjko naj korist prevdari svojo,
Burgunu v milost nej se izročí,
Usmiljen bo, on Dobriga se kliče.
Dunoa.
Sir! Orlean zapustiti bi hotel!
Svetovavec
(poklekne.)
Gospod kraljevi! Ne zaverzi nas!
Ne suni mesta svojiga v nemilo
Oblast in slast britanskiga bahanja.
587
Prežlahtni je v francoski kroni kameň.
Nobeno kraljam svôm, prededam tvojim
Čistejší ni zvestobe ohranilo.
Ľiinoa.
Kaj smo tepéni? Se spodobi beg,
Prej ko se bijemo za mesto svoje?
Z besedo en o ti nemarno veržeš
Nar bolji grád iz serca Francije,
Prej ko kerví je kaplica prelita?
Karol.
Kerví dovolj prelite je zastonj !
Nasprot je mení težka roka Božja,
Premagane so v bitvah moje trume,
Zaverže me moj parlament, z veseljem
Protivníka pozdraví glavno mesto,
Nar bližniši me žlahtniki izdajo,
Me zapusté. — Na persih svojin mati
Kedijo lastna moja plod sovražni.
— Unkraj Loare iti hočemo,
Se vmaknemo nebeški roki silni,
Katera vidno je z britanskim mečem.
Sorelka.
Bog varuj tega, da bi samobsebi
Obúpaje zapustili deržavo!
To ni beseda hrabre tvoje duše,
Nevredno djanje materno je sterlo
Junaško serce kralja mojiga.
Po možko dvignul, našel spet se bodeš,
Premagal hrabro boš osodo, ktera
Serdito zdaj te stiska.
Karol.
(v žalostne spomine zamišljen.)
Kaj ni res?
Osoda strašno tämna je v plemenu
Kraljevimu Valoaške hiše; Bog
Jo je zavergel, materne pregrehe
So divje Furje pripeljale noter.
Norost očeta dvajset let je terla,
Tri starši braté nagla smert pred mano
Je pokosila; — sklep nebeški je,
De hiša Karia šestiga pogine.
Sorelka.
Omlajena po tebi dvigne se!
588
Le sam zaúpaj si. — Previdnost Božja
Te ni, nar mlajšiga iz bratov tvojih,
Ohranila zastonj, in dala ti
Neúpan trón prededov tvojih slavnih.
Nebesá v krotkim sercu tvojim so
Pripravile zdravilo ranám, ktere
Deržavi serd protivnih je zasekal.
Ti puntanja boš plameňa pogasil,
To v sercu čutim, mir boš prigotovil,
Francozke sláve novi stvarnik boš.
Karol.
Ne jez! Viharno divja doba hoče
Imeti vodja gromovladniga.
Osrečil res pokojni Ijud bi bil,
Puntarskiga ne morem ukrotiti,
Jez ne zamorem z mečem serc odpreti,
Ki v serdu se zapró ljubezni moji.
Sorelka.
Oslepljen ljud je, zmotá mami ga,
Pa vertoglavje to minulo bode.
Ni dalječ dan, ko se zbudila bo
Do kralja prirojeniga ljubezen,
Globoko vrašena francozkim sercu;
Zavist in stari čert se vnela bosta,
Ki ločita obá národa vedno,
Britanca vjela lastne sreče pást,
Tedaj prenaglo se ne vmakni boju,
Junaško bíj za vsako ped se zemlje,
Kot lastne persi bráni Orlean.
Daj raj ši vse brodove potopiti,
Berví podreti, moste razkopati,
Ki peljejo te cez predel deržave,
Čez tämni tok Loare pomenljive.
Karol.
Kar sim zamogel, storil sim. Ponudil
Sim se v dvabor po vitežko za krono,
Zaveržen je! Dovoljen bil mi ni!
Zastonj preliva se francozka kri,
Gradiša moje padajo v posíp.
Alj hočem kakor tista divja žena
Razdeliti otroka dati z mečem?
Ne! Odpovém se ga, de živel bode.
Dunoa.
Kaj? Sir! Je to kraljevo govorenje?
589
Se verže tako krona proč? Nar slabši
Národa tvôga da in krí in blago
Za čert, za mnenje, za ljubezen svojo,
Raspré se vse, ko znainenje kervavo
Se puntanja zabliska pred očmí.
Rátaj drevo pustí, kolovrat žena,
Z orožjem se previdi star in mlad,
Meščan zapáli mesto svoje, kmet
Z rokama lastnima cveteče setve,
De ti nakloni škodo alj korist,
In voljo serca svojiga dopolni.
Ne prizanese saní, in prizanašbe
Ne upa, ko ga kliče čast, ko bije
Se za bogove, alj malike svoje.
Na strán tedaj usmiljenje to babje,
Ki persim se kraljevim ne spodobi!
Daj teči vojsko kakor je začela,
Ti nisi je nespametno zažgal.
Za kralja ljnd se mora v smert podati,
To je osoda, zákon tak na svetu,
Francoz ne vé, in neče druziga.
Nevreden národ je, ki z radostjo
Ne dá za čast in slavo vse kar ima.
Karol
(svetovavcam :)
Ne čakati mi sklepa druziga —
Jez ne zamorem; Bog tedaj vas bráni!
Dlinoa.
Na vekomaj oberni bojna sreča
Ti herbet, kakor ti deržavi svoji,
Kot sam si se, tak zapustím te jez.
Ne skupna moč britanska in burgunska,
Neserčnost pahne lastna te iz trona.
Rojeni vitezi so Francje kralji,
Ti pa plašún si rojen brez poguma.
(Svetovavcam :)
V nemar pustí vas kralj. Jez pa podám
Se v Oŕlean, v očetovo domovje,
V njegovimu posipu pästi hočem.
(Hoče iti, Sorelka ga vstavi.)
Sorélka
(kralju:)
Ne pusti v serdu ga od sebe! Ojstre
Besede ima, serce zvesto je
590
Ko goli zlat; on živo ljubi te,
Za tebe kri prelil je tolikrat.
Daj, Dúnoa! Recite de je naglost
Pravične jeze gnala vas predalječ.
Ti pa za zanesi zvestimu prijatiu
Besede britke! Urno sklenení spet
Nej serci vajne, preden nagla ježa
V pogubo vsih se vpáli nevgasljivo.
(Diinoa gleda kralja odgovora čakaje.)
Karol
(Diišatelu :)
Mi gremo čez Loaro. Daj orodje
Na ladje znesti, vse in ročno!
Diinoa
(naglo Sorelki:)
Z Bogam!
(Se urno oberne in gré, za njim svetovavci.)
Sorelka
(obúpno roke vije.)
Če on odíde, clo smo zapušeni!
Za njim, Lahir! utolažite ga.
(Lahir odide.)
Šesti nastop.
Kralj. Sorelka. Diišatel.
Karol.
Tak je tedaj edíno dobro krona?
Je tako grenko se od nje ločiti?
O, jez poznám, kar težji se prenese.
Se vklanjati zapovedljivim dušam,
Ob milosti žíveti terdovratnih
Vazalov in prevzetnih samoglavcov.
To je britkost za žlahtno serce, to —
Britkejši od omage pod namembo.
(Diišatelu čakajočimu :)
Kar sim ukázal, stori!
Duíatel
(páde na kolena.)
O moj kralj!
591
Karol.
Je sklenjeno. Zdaj ne govori dalej.
DiiŠatel.
Umíri se z burgunskim vojvodam,
Otetbe scer za tebe več ne upam.
Karol.
Ti mir svetuješ, ino tvoja kri,
Življenje tvoje je njegova cena.
DiiŠatel.
Glej glavo mojo! Tvegal siní j o v bitvah
Velikokrat za tebe; zdaj za tebe
Z veseljem jo na panj kervavi denem.
Dovoľji vojvodu! Prepusti me
Njegovim serdu celimu; nej moja
Tekoča kri pogasi vražtvo staro.
Karol
(ga nekaj čaša molčé in globoko ganjen gleda.)
Tedaj je res! Tak slabo je o meni,
De mi prijatli v serce gledajoči
Šramote pot k otetbi kažejo?
De! Zdaj previdim, kako sim ponižan,
Zaúpa ni v poštenje moje več.
Poglej
DiiŠatel.
Karol.
Ne dalej več! Ne žali me!
Če zgubiti bi kron imel deset,
S kervjó prijatia nečem jih oteti.
Kar rekel sim, oskerbi! Znesti daj
Orodje na brodove.
DiiŠatel.
Kmalo bo
Storjeno.
(DiiŠatel odíde. Sorelka silno joka.)
592
Sedmi nastop.
Karol. Sorelka.
Karol
(Sorelko za roko primši.)
Draga moja, ne žaluj!
Tud unkraj reke je francozka zemlja,
V deželo gremo srečniši; tam je
Obnebje milši, brez oblaka vedno,
Blagejši sapa veje, lepši vade
Nas prejmejo, tam je domovje petja,
Tam slajši sta življenje in ljubezen.
Sorelka.
O, de dočakam žalosti ta dan!
Selíti mora se v pregnanstvo kralj,
Iz hiše sin očetove bežati,
Od zibelke ločiti svoje se.
O, sladki dom, ki te zapustimo,
Nikdar ne bomo vidli te veselo.
Osmi nastop.
Prejšni. Lahir.
Sorelka.
Vi sami ste? Pripeljali ga niste?
(Tanjši pogledavši ga.)
Lahir! kaj je? V očesu kaj vam berem?
Nesreča nová se godí!
Lahir.
Je kone
Nesreče zdaj, in sonce šije zopet!
Sorelka.
Kaj je? Vas prosím!
Lahir
(kralju :
Kliči Orleance
Nazaj, o Sir!
Karol.
Čemú? Kaj noviga?
593
Láhir.
Pokliči jih! Vernila se je sreča.
Je bitva bila in premagal si!
Sorelka.
Premagal! O nebeški glas besede!
Karol.
Lahir! Pravlica zmišljena te nioti.
Premagal! Kak? Premage več ne upam.
Lahir.
Še večji čuda kmalo slišal boš.
— Glej! Verhepiškop bliža se, Bastarda
Pripelje ti nazaj —
Sorelka.
O, lepo cvetje
Premage sladké! Mira in pogodbe
Rodíš ti naglo žlahtni sad nebeški.
Deveti nastop.
Remskí verhepiškop (višji škof). Diinoa. Díišatel. Raúl, orožen
vitez v oklepu. Prejšni.
Verhepiškop
(pelje Bastarda k kralju in jima roke sklene.)
Objemita se kneza! Kreg na strán,
Zdaj ko sodile so za nas nebesá.
(Diinoa objame kralja.)
Karol.
Izvíjte me iz dvombe in zavzetja!
Kaj reči če to čudno djanje vaše?
Od kod prememba taká?
Verhepiškop.
(postaví Raúla pred kralja.)
Govorite !
Raúl.
Šestnajst bander lorenskih spravši skúp
Smo z vojsko tvojo združiti se hotli,
In vitez Bodrikur iz Vokulera
Nam je voditel bil. Ko spustimo
Iz Vermantonskih berdov se v dolino,
Ktieikjjeve dela. 38
594
Kjer Jona teče, ugledamo pred sabo
Sovražnika na polju neštevilno,
In ravno túd orožje z ad zabliska.
Od dveh armád se vidimo obdani,
Nam upa ni ne zmage ne bežanja.
To'serce vzame vsakimu, že hoče
Obupno vse orožje vreci proč,
Zdaj , ko med sabo svet imajo vodji
In nič ne sklenejo, se pred očí
Postavi nam nerazumljivo čudo.
Nakrat iz tämne globočine gojzda
D i vi c a stopi, lepa ino strašná,
Kot bojna boginja s čelado krita.
Lás tämni kodri kinčajo ji ráme
O svitlim tilniku. De je obdana
Z nebeškim bleskam, zdelo se nam je,
Ko s krepkim glasam te besede reče:
„Francozje hrabri! Vražniku nasprot!
Ďe bi ga bilo več ko peska v morju,
Divica sveta viža vas in Bog!"
Izrekši to zastavniku iz roke
Bandero zmäkne, in pred raj do celo
Dostojno tje mogočnica korači.
Brez volje mi, molčé, zavzetja plen,
Se dvignemo za njo in za bandero,
In udrimo v sovražnika naravnost.
Osupnjen ta stojí in se ne gane,
O čudežu, ki se godí, stermevši
Brezdušno v nas očí debelo vpira —
Potém kot od nebeské grôze stisnjen
Oberne in se v beg podá obupno,
Orožje in orodje zapustivší
Se trume po planjavi razkropijo.
Zdaj vodjev klic, ukaza zdaj je prazna,
Od straha slepo, brez ozíra vse
V slapovje reke plané, mož in konj,
In se pustí brez brambe pomoriti:
Poboj je bil, ne boj — ne bitva, klanje!
Dva tisuča Britancov je končanih ,
Brez tistih, ki jih reka je požerla,
In nam možá le eniga ne manjka.
Karol.
To čudno je, za Boga! grozno čudno!
Sorelka.
In to divica doprinesla je?
Kdo je? Od kod je prišla?
595
Raúl.
Ona hoče,
Od kod in kaj , le kralju razodeti.
Prerokinjo, navdano z Božjim dúham
Poslanko se imenuje; Orlean
Obljubi rešiť prej ko luna mrakne.
Ljud verje vse in bojev hrepení.
Zdaj trumam sledi, knialo utegne priti.
(Rožljanje orožja — zvonenje.)
Derhali krič, in klenkanje zvonov!
Je ona. Ljud prerokinjo pozdravlja.
Karol
(Diisatelu :)
Vpeljite jo !
(Verhepiškopu :)
Kaj mislite o ternu?
Po deklici dobím pomoč, in zdaj;
Ko samo Bog oteti me zamore!
To po natornim teku ne godí se,
In čudeže — alj smem verjeti jih?
Mnoztvo glasov
(za igravnico :)
Divici blagor! Blagor rešnici!
Karol.
Se bliža!
(Diionatu :)
Sedite na moje mesto!
Divico čudno dajmo skusiti.
Če je nadušena poslanka Božja,
Bo najti znala kralja svojiga.
(Diinoa se vsede , kralj stojí na njegovi desni , zraven kralja Sorelka —
na levi verhepiškop in drugi, tako de v sredi prostor ostane.)
Deseti nastop.
Prejšni. Jovana. Za njo svetovavci orleánski in mnogo vitezov,
ki zadni stan igravnice napolnijo. Jovana dostojno naprej korači
in pogleda okoli stoječe zaporedama.
Diinoa
(po globokim slovesnim potihnjenju :)
O , čudno dekle , te tedaj !
38*
596
Jovana
(ga bistro in imenitno pogleda ter mu v besedo seže:)
Skušavati , Bastard ! ti Boga hočeš !
Zapusti sedež, ki ne vda se tebi!
Poslaná sim do tega višjiga.
(Se bliža kralju z razločnim korakam, pripogne pred njim koleno, po-
tem urno vstane ino nazaj stopi. Vsi pričijoči se zavzamejo. Dunoa
zapustí sedež, in prostor je pred kraljem.)
Karol.
Dans prvikrat obraz ti vidiš moj;
Od kod poznanje mojih lic ti pride?
Jovana.
Jez vidila sim te, ko razun Boga
Te vidil nihče ni.
(Se kralju bliža in tiho pristaví:)
Pomisli kralj!
Ko vse je spalo pretečeno noč,
Si ti zapustil svojo posteljo.
In molil si do Boga z britkim sercam.
Odídejo nej priče, zapopadek
Molitve ti povem.
Karol.
Kar sim nebesam
Zaúpal, skrivati ljudém ni treba.
Povej mi prošenj mojih zapopadek.
In več ne dvomim, de te Bog navdaje.
- Jovana.
Molitve tvoje tri so bile prošnje,
Le dobro paži če jih vém, Dofén!
Za pervo prosil Boga si: če krone
Derží se tvoje nepravično blago ,
če druga, še nespokorjena, težka
Krivica kakošna prededov tvojih
To solzobilno vojsko vžgala je,
De v dar te prejme za podložno ljudstvo,
In le na tvoj o glavo jeze svoje
Torilo polnoma izprazni.
Karol
(z grôzo nazaj stopi.)
Mogočna stvar! Kdo si? Od kod si prišla?
(Vsi razodevajo zavzetje.)
597
Jovana.
Molitve tvoje d r u g i del je bil:
Če Božja volja je in sklep nebeški,
Izviti žezlo rodu tvojimu,
Ti vzeti vse, kar so v deželah tih
Očetje tvoji, naši kralji, zmogli,
De ti prihrani tri darí si prosil,
Prijatia serce, zadovoljne persi,
In tvoje Néže Ijubljene ljubezen.
(Kralj si solzno lice pokrije, šum zavzetja med pričijočimi — í nekoliko
potihnjenja.)
Še tretjo prošnjo slišati želíš?
Karol.
Dovelj! Ti verjem! Tega ne zamore
Cloveški um! Sam večni Bog te pošle!
Verhepiskop.
Kdo si, o sveta čudotvorna divá?
Rodila ktera te je srečna zemlja?
Kaj starši so, de tako Bog jih ljubi?
Jovana.
Častitljivi! Imé mi je Jovana,
Nevredna hči sim prostiga pastirja,
Kralj eviga iz terga Dom-Remia,
Ležečiga v okrožju Tulské cerkve.
In jagneta očetove sim pasia
Od mladih let. — Veliko govoriti
Sim slišala od otočanov tujih,
Ki prišli so po morju, vsužit nas,
In gospodarja dati nam po šili,
Ki tujorojen tujce nas ne ljubi,
Ter de Pariz, veliko mesto, so
Podjarmili, premagali deržavo.
Tedaj prosila mater Božjo sim,
De bi od nas verig sramoto vzemši
Domačiga nam kralj a ohranila.
Pred selam pa, kjer sim rojena, je
Podoba stará Božje matere,
Od romarjev obiskana pogosto,
In poleg nje se širi sveti hrast,
Po čudežih od nekdaj imeniten.
In rada v senci hrasta, čed čuvaje,
Sedela sim, ker serce me je gnalo,
In če se kako jagnje je zgubilo,
So mi ga vselej sanje pokazale,
598
Ko sim zaspala v senci tega dreva.
— Enkrat ko celo dolgo noč sedela
V pobožnimu premišljevanju sim
Pod hrastam, ino varvala se spanja,
Pred mene stopi pôrodnica sveta,
Meč in bandero v rokah; po pastirsko
Scer kakor jez oblečená, in pravi:
„Sim jez, Jovana! Vstani! Pusti čedo!
Gospod te kliče k drugim opravilu.
Bandero prejmi in opaši meč,
Deržave moje vražnika pogubi,
Vladarjev svojih siná v Remo pélji,
Ovenčaj ga s kraljevo krono tam."
Jez pa sim rekla: Kako podstopiti
Bi smela tega se, deklina slabá,
Neznana z boji pogubljivimi !
Na to pristaví: „Vse divica čistá
Na zemlji doprinese, kar je slavno,
Obrani če posvetne se ľjubezni;
Glej mene! čisto dekle, kakor ti,
Rodila sim nebeškiga Gospoda,
In sveta sama sim!" — Zdaj mojih se
Očí dotakne, in ko gor pogledam,
Razmotrim polne angelcov nebesá,
Ki bele lilje v rokah so imeli,
In sladek glas po zraku je donel.
— Tak tri noci se zaporedama
Prikáže mi rekoč: „Jovana vstani!
Gospod te kliče k drugim opravilu."
In ko prikáže se mi v tretje, bila
Je nejevoljna in me tak okrega:
„Pokornost ženski je namemba jaká,
Terpetje težko njene cene znám,
Očistiti jo mora ojstra tlaka,
De sužna tú visoka bode tam."
Izrekši to pastirske oblačila
Razgerne in kraljica večnosti
V svitlosti sončni pred menoj stojí,
In zlat oblak, dvigaje se počasno,
Odnese jo v deželo mira krásno.
(Vsi bo ganjeni. Sorelka silno jokaje se skrije líca na kraljevih persih.)
Verhepiskop
(po dolgem omolknjenju :)
O poterjenju Božjim dvomba vsaka
Človeške umnosti molčati mora.
Nje djanje priča, de resnico pravi,
Ker samo Bog le také čuda dela.
599
ĽUnoa.
Ne čudežem, očesu njenim verjem,
Nedolžnosti obraza njeniga.
Karol.
Te milosti alj sim je vreden, grešnik?
Nedvomno vsigavedna pamet, ti
Ponižnost serca mojiga poznáš!
Jovana.
Visocih je ponižnost Bogu draga,
Ti vdal si se, zato ti on pomaga.
Karol.
Tedaj Britancu stal bi srečno v brán?
Jovana.
Oteta tebi Francja bo, sim rekla.
Karol.
Ne bo posiljen, praviš, Orlean?
Jovana.
Loára prej navkreber bode tekla.
Karol.
Premagal bom do Reme vražnike?
Jovana.
Skoz tmo protivnih te popeljem tje.
(Vítezi zarožljajo z orožjem in dajo znamnja serčnosti.)
Dlinoa.
Za vojvoda nam daj divico blago,
In brez ozíra sledimo povsod,
Nej viža nas okó preroško njeno,
Junaški meč pa bránil bo jo moj!
LaJiir.
Ne straši nas vesolni svet v orožju,
Če ona pred armado v bitvo gré.
Nam vojvoda mogočna divá bodi,
In zmage Bog očitno z nami hodi.
(Naprej stopeči vitezi z orožjem zašumijo.)
Karol.
Da, sveto dekle! vôdi vojsko mojo,
Podložni vsi ti bodo knezi njeni.
Ta meč oblasti perve, ki v togoti
600
Verhvojvoda ga je nazaj poslal,
Je našel boljši roko od njegove.
Prejemi ga, prerokinja ti sveta,
In bodi nam —
Jovana
Dofén prežlahtni, ne!
Gospodu svojim po orodju zemské
Oblasti zmaga dana ni. Jez vem
Za drugi meč, ki zmagati mi dade.
Oznamnjala ga bodem, kakor duh
Me je naučil; daj mi ga prinesti!
Karol.
In kje je?
Jovana.
Pošli v stari grád Fjerboaj.
Na mirodvoru svete Kataríne
Je poln oblok železniga orodja,
Nekdanjih vojsk obilne soderge.
Med njo je meč, ki meni slúžil bode.
Po limbarjih je treh spoznati zlatih,
Ki vtisnjeni njegovi dardi so.
S tim mečem, pošli po-nj, premagal bodeš.
Karol.
Pošlite tje, storite kar ukáže.
Jovana.
In belo daj bandero mi nositi,
Škerlatno krog in krog zarobljeno.
Na njej obražena nebes kraljíca
Nej vidi se s prelepim Jezusam
Nad zemlje kroglo višnjevo plavaje,
Ker tako mi ukáže sveta mati.
Se zgodi tak!
Karol.
Jovana
(verhepiškopu :)
Gospod visokovredni !
Duhovno roko položite na-me,
In, svojo hčer, me blagoslovite !
(Poklekne.)
601
VerhopiŠkop.
Ti blagoslov delí t sem prišla si,
Prejemat ne. — S krepostjo hôdi Božjo!
Mi pa nevredni snio in grešniki.
(Jovana vstane.)
Dvoran.
Klicár britanski hoče pristopiti.
Jovana.
Pripélji ga — ker njega pošle Bogl
(Kralj kimne dvoranu, ta odide.)
Enajsti nastop.
Klicár. Prejšni.
Karol.
Klicár govôri! Kaj je naročilo?
Klicár.
Za Karola Valoa, Pontjeskiga
Starosta, kdo odgovor daje tukaj?
Dunoa.
Klicár nevredni! Zavalúh nesramni!
Ti se podstopiš, kralja zatajiti
Francozkiga v njegovi lastni zemlji?
Poslanstva znak te varje, scer bi te —
Klicár.
Francozka ima eniga le kralja,
In ta živí v britanskimu ležišu.
Karol.
Mir, strie! — Kaj je naročeno, klicár?
Klicár.
Moj žlahtni vojvoda, kerví prelite,
In druge, ki še teči ima, usmiljen,
Ovéra še vojšakov svojih meč;
On ti ponudi dobrovoljno spravo,
Prej ko v náskoku staré Orlean.
Karol.
Daj čuti!
Jovana
(pristopi.)
Sir! Za tebe govoriti
Dovoli mi s klicarjem tim.
602
Karol.
Govôri ,
In sodi ti, alj boj alj mir če biti.
Jovana
(klicarju :)
Kdo pošle te — kdo govorí po tebi?
Klicár.
Gróf Salsburí, britanski vojvoda.
Jovana.
Klicár, ti lažeš? Lord ne govorí.
Le živi govorijo, mertvi ne.
Klicár.
V obilnosti kreposti ino zdravja
Moj vojvoda živí v pogubo vam.
Jovana.
Je živel, ko si šel. Ubila davi
Iz Orleana ga je strelná krogla,
Ko je iz Laturnela gledal dol.
— Ti smeješ se, ker daljno ti razkrijem?
Očesu svojim, meni ne, verjémi!
Ti srečal boš pogrebšino njegovo,
Ko te nazaj ponése nôga tvoja.
Govori zdaj , povej nam naročila !
Klicár.
Če razodeti škrite veš rečí,
Poznáš jih dobro preden govorím.
Jovana.
Jih nečem čuti. Ti pa zdaj besede
Si moje dobro vtisni, in oznani
Jih knezam svojim, ki so te poslali.
— Britanski kralj, in vojvoda ošabna,
Betfort in Gloster, vodníka deržave,
Kačún nebes in zemlje kralju dajte
Zavolj kerví prelite po krivici!
Nazaj mi dajte ključe mest in grádov
Posiljenih nasprot namembi Božji!
Divica pride od Boga poslaná,
In vam ponuja mir, alj čert in smert.
Izvolite! Oznanim vam de veste:
Namenjena vam ni Francozka zemlja
Od siná Božjiga. — Moj gospodar
603
In moj Dofén, kér Bog mu jo je dal,
Kraljevi vhod obhajal bo v Parizu,
Obdan z deržavnim velikáni svojim.
— Zdaj hôdi urno, spravi se na tlak,
Ker, preden ti dospeš okrožje stana,
Je tam divica — in premage znak
Postavi na ozidje Orleana.
(Jovana gré , vse se k odídu dvigne, zagrinjalo páde.)
Drngo djanje.
S pečovjem obdana planjava.
Pervi nastop.
Talbot in Lionel, britanska vojskovodja. Filip, burgunski vojvoda.
Vitez Fastolf in Šatiljon z vojšaki in banderi.
Talbot.
V skalovju tim ustanovímo se ,
In zagradímo taboriše terdno;
Mordé bežeče trume združimo,
Ki so se v pervim strahu razkropile.
Višín čuvarjev, stráž ne zabite!
Preganjbe scer nas varje tämna noč,
In če perutnic nima clo protivnik,
Se ne bojím napadá. Vendar treba
Nam je previdnosti. S prederznim j o
Imamo vražnikam, in smo tepéni.
(Fastolf odíde z vojšaki.)
Lionel.
Tepéni! Vodja, s to besedo proč!
Ne smem se spomniti, de v herbet je
Francoz Britanca vidil dan ta dan.
— Oh, Orlean! Ti naše sláve grob!
Britanska čast leží na polju tvojim,
Nesramna, smeha vredna vojskoguba !
Kdo bo verjel nekdaj prihodnih časov!
Poatjeske, Azenkurske in Krekiske
Zmagavce v beg je ženská zapodíla!
604
Burgún.
To me tolaži. Od ljudí mi nismo,
Od satana premagani smo bili.
Talbot.
Od satana budalosti — Burgún!
Bo ta pošast mar kneze clo strašila?
Te kvante plajš plahôte vaše slab so —
Zbežali pervi so vojšaki vaši.
Burgún.
Stal nihče ni. Povsoten bil je beg.
Talbot.
Ne tak! Začel se je na vašim krilu.
Vi vpili ste v ležiše telebaje:
Odpert je pekel, satan je s Francozam!
Tak zmešali ste trume, vse zmotili.
Lionel.
Omahnula je vaša strán se perva ,
Gotovo!
Burgún.
Ker je tam nápad bil pervi.
Talbot.
Šibkost armáde je poznalo dekle;
Je vedlo, kje plahôta nájde se.
Burgún.
Tedaj Burgún je vse napake kriv?
Lionel.
Če bili bi Britanci sami bili,
Ne bil bi, bog me! Orlean zgubljen!
Burgún.
Vi bi ga nikdar vidili ne bili !
Kdo vam je v to deržavo tiril pot,
Kdo vam podal prijatelsko je roko,
Ko ste na ta sovražni breg stopili?
Kdo kronal je Enrika vašiga,
Pridobil kdo mu je francozke serca?
Ko bi ne bila krepka roka moja
Vodila vas, nikdar bi gledali
Ne bili dima dimnikov francozkih.
Lionel.
Ko bi z bahanjem se storilo, celo
Bi samši vi premagali Francozko.
605
Burgún.
Vas péče, de je Orlean zgubljen,
In jeze žolč napenjate v prijatia.
Kaj uzrok je, de nam je spodletela?
Požrešnost vaša! Meni se udati
Je bilo mesto že namenjeno,
Zavidnost vaša spačila je vse.
Talbot.
Obsedovali nismo ga za vas.
Burgún.
In kako šlo bi vam brez mojih trum?
Lionel.
Ne hujši, znajte! kot pri Azenkurtu,
Kjer tépli smo in vas in celo Francjo.
Burgún.
Vam vendar mar je bilo naše družbe,
In drago kúpil jo je varh deržavni.
Talbot.
De, drago, drago smo jo plačali,
S častjo britansko dans pod Orleanam.
Burgún.
Ne dalej, Lord! Scer bi se ksati znali.
Alj sim zato nezvest gospodu svojim,
Oskrunši se z imenam izdajavca,
De bi po tujcu te besede terpel?
Kaj delám tukej in Francoze bijem?
Če nehvaležniku služiti imam,
Bom rajši kralju prirojenimu.
Talbot.
Z Dofénam ste v pogovoru, mi vemo
Pa se bo sredstvo našlo, tim ni dvombe,
Oteti se — izdajstva.
Burgún.
Smert in čert!
Se tako vede z mano? Šatiljon!
K odídu združi urno naše trume,
Domú se vernemo.
(Šatiljon odide.)
Lionel.
Veselo pot !
Britanska sláva naj čistejší sveti,
606
Ko v lastni meč Britán zaúpaje
Brez pomagavca samši se vojskuje.
Nej však se sam obnáša v boju svojim,
Resnično je in bo: Pošteno nikdar
Ne združi se francozka kri z britansko.
Drugi nastop.
Kraljica Izabó z dvoráničem. Prejšni.
Izabó.
Kaj čuti móram, vodji! Jenjajte!
Katér planét, možgane mešajoč,
Vam um kalí in moti zdravo pamet?
Zdaj, ko edinost vas ohrani samo,
Razdružiti se čéte in med sabo
V prepiru si nakloniti pogubo?
— Daj, žlahtni vojvoda, nazaj vzemíte
Prenagljene úkaze. Slávni Talbot,
Potólažite jezniga prijatia!
Daj , Lionel ! Pomognite mi serca
Ponosne v spravi zadovoliti.
Lionel.
Ne jez, Miladi! Meni je vse jedno.
Jez mislim tak: Kar skúp ne more biti,
Po pámeti ravná, če loči se.
Izabó.
Kaj? Tak peklenska sleparija, v bitvi
Nam pogubljiva bivši toliko,
Nas tudi tukaj um kalivši mami?
Povejte, kdo začel je kreg? Lord žlahtni!
(Talbotu :)
Ste vi koristi pozabivši lastne
Ranili tak prijatia vredniga?
Brez dlana tega vi kaj morete?
On kralju vašim je sozidal trón;
Opira ga — podere ga, če hoče,
Imé njegovo moč je vaša. Cela
Britanja, ko bi ljudstvo vse
Na brege naše vergla, ne zamore
Podjarmiti Francozke, če je složna,
Francoza le Francoz premaga, znajte!
Talbot.
Prijatia vemo zvestiga častiti,
Nezvestimu braniti je dolžnost.
607
Burgún.
Ki vanati hvaležnosti se koče,
Lažnivca merd prederznih mu ne nianjka,
Izabó
(Burgunu :)
Kak, vojvoda! Bi mogli vi odreči
Se tako srama in častí kneževske,
De v roko segli bi, katera vam
Ubila je očeta? Nor bi bili
Dovolj , de bi z Dofénam serčne správe
Zanesli se, potení ko ste ga sami
Na stermi breg pripahnuli pogube?
Opirati ga padá tik bi hotli
Nespametno razdjavši delo svoje?
Tú so prijatli vaši. — V terdni z veži
Z britanskim rodam klije vaša sreča.
Burgún.
Z Dofénam mir je moja zadná misel,
Prevzetnosti in zaničávanja
Bahačev pak britanskih ne prenesem.
Izabó.
Prenagljeno besedo pozabite.
Veliká žalost vojskovoda tare ,
Nesreča pa krivične dela nas.
Objemita se, daj! Zacelimo
To ráno urno, preden smertna bode.
Talbot.
Kaj se vam zdi, Burgún? Premagati
S e rado da od urna žlahtno serce.
Kraljica so besedo modro rekli;
Ta rokostisk ozdravi ráno nej,
Ki jo prenaglo vsekal je moj jezik.
Burgún.
Po pameti Madama govorijo,
Moj serd pravičen vogne se potrebi.
Izabó.
Práv! Bratovsko se serčno poljubivši
Ponovljeno zdaj zvez uterdita,
In zgine v sapi nej beseda britka.
(Burgún in Talbot se objameta.)
Lionel
(gledaje ju , za-se :)
Pokoju blagor, ki ga Furja snuje!
608
Izábô.
Premagani smo v bitvi, vojskovodje !
Protivná nam je sreča bila v njej.
Ne zgubite zavoljo tega serca;
Dofén obupa Božje brambe, vraz
Peklenskih iše si pomoč; pa nej
Zastonj se zverne v pogubljenje večno,
In satan clo ne otmi ga pogína.
Zmagavno dekle njemu trume viža,
Jez vižala bom vaše, jez vam bodem
Namest divice in prerokinje.
Lionel.
V Pariz, Madam, verníte se. Mi čemo
Z orožjem zmagati, ne z ženskami.
Taľbot.
De, de! Verníte se! Kar ste v ležišu,
Gré vse narobe, sreče ni v orožju.
Burgún.
Verníte se! Ni k dobrim vaša priča.
Vojšak, Madam, spotika se ob vas.
Izábó
(jih osupnjeno zaporedama gleda.)
Burgún, vi tudi? Vi potegnete
S tim nehvaležnim lordi proti meni?
Burgún.
Odíte, daj! Vojšaku serce ypade,
Ko misii, de za vaše se vojskuje.
Izabó.
Jez komaj mir med vami sim storila,
In že se vsi obernete nad mene?
Taľbot.
Odíte z Bogam! De le vi ste proč,
Nas grôza tudi satana ne bode.
Izabó.
Alj nisim zvesta tovaršica vam?
Kaj ni namemba vaša — moja tudi?
Taľbot.
Pa vaša — naša ne! Mi imamo
Z Dofénam dober boj, pošten prepír.
609
Burgún.
Očeta smert kervavo jez mašujem,
Dolžnost otročja meč posveti moj.
Talbot.
In brez ovinkov! Vaše zaderžanje
Z Dofénam ni — ne dobro, ne pošteno.
Izábó.
V deseto bodi rodovino klet!
Pregrešil se nad materno je glavo.
Burgún.
Vam plačal je za moža in očeta.
Izabó.
Prederzne se soditi moje šege.
Lionel.
Gotovo, to od siná ni spoštljivo!
Izabó.
Preganja me, in pošle me na tuje.
Talbot.
Le splohne želje s tim dopolnil je.
Izábó.
Ubíj me strela, če mu kdaj odpustím!
Prej ko v očetovi deržavi vláda. —
Talbot.
Se odpoveste svojiga poštenja.
Izabó.
Mehkužne duše! Vi ne veste kaj
Zamore v serdu serce materno.
Jez ljubim ga, ki dobro mi storí,
Čertim ga, ki me r ani ; — če je sin,
Tim več je vreden čerta mojiga.
Življenje vzamem, komur sim ga dala,
Nesramno če prevzetnosti prederzne
V naročje greši, ki ga je spočelo.
Vi z mojim sinam se vojskujete,
In nimate ne uzroka ne pravde.
Kaj je Dofén pregrešil zoper vas?
Katerih vam dolžnosti ni dopolnil?
Vas častoglad, sirov zavid vas tira,
Jez mati sim, tedaj ga smem čertiti.
Soseskijevt dela. 39
610
Talbot.
De, v mašovanju čuti mater svojo.
Izdbó.
HinaYci votli! Kak vas zaničujem,
Ki golufate svet in sami sebe.
Vi Angličani roke roparske
Stegujete po Francji, kjer pravice
Na toliko prostora nimate,
Kar bi kopito konjske noge krilo.
Ta vojvoda, ki dobriga se slini,
Izdá domovje lastno, dedov svojih
Deržavo tujcu, vražniku deržavnim;
In vonder vam je tretja reč — pravica!
— Jez hlimbo zaničujem! Kakor sim,
Tak hočem, de me vidi svet.
Burgún.
To slavo
Ste s krepko dušo naklonili si!
Izdbó.
Jez imam želje, gorko kri, ko druge,
Kraljica de živím, ne de se zdim,
Sim prišla v to deržavo. Kaj sim hotla
Veselja se odreči, ker je kletba
Osodo mojo radoželjno mladost
Pridružila zaročniku neumnim?
Slobodo cenim višji od življenja,
In kdor mi to prikrati. — Tode kaj
Prepirati se z vami svojih právd?
Debela kri vam teče léno v žilah,
Vi samo serd, veselja ne poznáte!
Ta vojvoda, ki svoje žive dni
Med zlim in dobrim omahuje se,
Ne zna ljubiti, ne čertiti serčno.
— V Meluno grem. Za kratek čas in družbo
Mi tega dajte —
(pokaže Lionela.)
Všeč mi je! Storite
Potem kar se vam zdi ! Ne menim se
Ne za Burgunce vec, ne za Britance.
(Migne dvoraniču in gré.)
Lionel.
Ne dvomite! Naj krasniši jetnike
Francozkih truni vam pošlemo v Meluno.
611
Izábó
(se poverne.)
Vi dobri ste po glavah z mečem bíti,
Francoz le zna prijazno govoríti.
(Odíde.)
Tretji nastop.
Talbot. Burgún. Lionel.
Talbot.
Oh, kaka žena!
Lionel.
Vaše mnenje, vodja!
Alj dalej bežimo, alj se nazaj
Obernemo in z derznim maham naglo
Današne zgube zbrišemo sramoto?
Burgún.
Prešibki smo in trume razkajene,
Prenova še v armadi grôza je.
Talbot.
Premagala nas je le slepá grôza
Mamljivi vtisk trenutja eniga,
Strašilo to oplašeniga zdetja
Se v bližjimu pregledu staja v nič,
Tedaj sovét je moj, de peljemo
Nazaj čez reko jutro zgodej trume
Sovražniku nasprot.
Burgún.
Pomislite !
Lionel.
O tim ni dvombe, z vašim dovoljenjem!
Dobiti urno se zgubljeno mora,
Sramota scer nam je na vekomaj.
Talbot.
Je sklenjeno — in bíjemo se jutro,
Strahote de razdenemo pošast,
Katera trume slepi in obabi.
S tim satanam cleviškim dajmo se
V osebmmu poskusiti prepiru.
Če se nasprot postaví meču hrabrim,
Tak je posledno škodo nam storila;
Če ne — in de se vogne je gotova —
Tedaj armadi coper je razjasnjen.
39
612
Lionél.
Veljá! In meni, vodja, lahki bor
Brez rane in kerví prepustite.
Ujeti živo upam si pošast,
In nesti j o na lastnih svojih rokah,
Bastarda pričo, njeniga hotivca,
V britanski tábor k radosti armáde.
Burgún.
Preveč obljubite!
Taľbot.
Če jo dohitim,
Prerahlo jo objemati ne mislim.
Zdaj pojdimo, de v kratkimu počitku
Okrepčamo utrudeno natoro,
Potem na noge, ko se dan zazori!
(Odídejo.)
Ceterti nastop.
Jovana z banderam in čelado na glavi, oklep na persih, scer po
žensko oblečená. Diinoa. Lahir, vitezi in vojšaki se na potu med
skalovjem prikažejo in urno zaporedoma na igrališe dohajajo.
Jovana
(ob tim, ko po potu med skalovjem neprenehama vojšaki na igrališe
prihajajo, vitezam okoli stoječim :)
V ležišu smo, nasíp je prekoračen!
Pokojnih tmin molčanje zdaj na strán,
Ki vhodu vašim je potrebno bilo.
Sovražniku z vojaškim kričem strašno —
Bog in divica — se na znanje dajte!
Vsi
(zagromijo strašno z orožjem rožljaje.)
Bog in divica!
(Bobni in trobente.)
Stráže
(za igravnico :)
Vragi! Vragi! Vragi!
Jovana.
Zdaj bakle v pest! Zapálite šotore!
Nej grozo jim pomnoži ognja serd,
In jih obdá poguba krog in krog!
(Vojšaki odídejo — Jovana hoce slediti.)
613
Dilnoa
(j o vstavi.)
Jovana! Ti dopolnila si svoje!
Si v sredo nas ležiša pripeljala,
In dala narn sovražnika v oblast.
Zdaj pa ogibaj bitve se, in nam
Doveršenje kervave sodbe pusti.
Láhir.
Armadi samo pot pokaži zmage,
Pred njo bandero s čisto roko nôsi,
Morivniga ne vzemi meča v dlaň;
Ne skúšaj vojsk lažniviga malika,
Ker brez obzira slepo \lada on.
Jovana.
Motiti me, in dúhu, ki me viža,
Velevati kdo sme? Pušica mora
Leteti, kamor zaderví jo strelec;
Jez biti móram, kjer nevarnost je.
Poginula ne bom, ne tú, ne dans,
Prej krono bom na glavo kralju dela.
Ne vzame mi življenja duša živa,
Dokler končan nebeški klic ne biva.
(Odíde.)
Láhir.
Daj! Urno za junakinjo, Diinoa!
De najne persi skit ji boste varní.
(Odídeta.)
Peti nastop.
Britanski vojšaki v begu — potem Talbot.
Pervi vojsak.
Oj! oj! Divica sred ležiša, oj!
Drugi.
Kaj še? Nikdar! Kak prišla bi v ležiše?
Tretji.
Po zraku! Satan jo je nesel not!
Ceterti in peti.
Gorjé! Gorjé! Bežite! Vse je mertvo!
(Odídejo.)
614
Talbot
(príde.)
Ne čujejo. — Mi stati nečejo!
Raztergane pokornosti so veži!
Ko de bi satan svoje legione
Prekletih duhov bil iz pekla spustil,
Omamljenjé neumno s plašnim hrabre
Naprej podí; ni moč sovražniku,
Ki kakor divji tok ležiše polni,
Postaviti nasprot nar manjši trume.
— Sim samo jez jedini trezen, ino
V bolezni vse vročinski biede krog?
Bežati pred mehkači tim francozkim,
Ki v bitvah smo jih dvajseterih tépli!
Kdo je tedaj nepremaglivka ta,
Ta boginja strahú, ki srečo vojske
Na enkrat preoberne, plašen trop
Boječih sern premeni v oroslane?
Sleparka, ki junakinjo se slini,
Preskušene junake bo strašila?
Vso slavo mojo ženská vzame mi?
Vojsak
(pribeží.)
Divica, oj! Pobegni vojvoda!
Talbot
(ga prebode.)
Pobegni v pekel ti! Presunem ga,
Ki govorí od straha mi in bega!
(Odíde.)
Šesti nastop.
Pregled se odpré. Britansko taboriše v plameňu krog in krog. Bob-
nanje, beg, preganjba. Cez nekaj čaša príde
MontgomerL
Kam bežal bi? Vse krog sovražniki in smert!
Z grozivnim mečem tukaj vojvoda serdit,
Branivši nam pobeg, derví v pogubo nas;
Divica grozna tam divjá na vse straní,
Kot ognja silni žar. — De varno skril bi se
Ni germa krog in krog, berloga, rova ni.
O, de preplával nikdar morja ne bi bil,
Saverne še domá v pohištvu varnim bil s
615
Kjer so ostali mati milá v žalosti,
In sladko ini nevesto za-nie stiska skerb.
(Jovana se v clelji prikáže.)
Gorjé! Kaj vidiin tam? Prestrašná bliža se!
Med plameni požara mi bleší nasprot,
Kot iz peklenskih tmin o polnocí pošast. —
Utéči kam! Z gorečim gledi me derží,
Nebrojno zanjk očés, inotivši nikdar se,
Na mene verže sem, de noga zamotá
Če dalej bolj in bolj mi v coperski se klonč,
In kakor zvezana mi v begu odpové.
Tje móram gledati, v moriven ta obraz,
Če ravno se nasprot natora cela vpré.
(Jovana se nekoliko bliža, ter postoji.)
Se bliža! Nečem čakati, de strašná prej
Na mene plané, grem kolena ji objet,
Usmiljenja prosit; sej vonder ženská je,
Mordé jo gane reka mojih britkih solz!
(Ko se ji bližati hoče, ona naglo pred njega stopi.)
Sedmi nastop.
Jovana. Montgomerí.
Jovana.
Britanka ti je mati! Umri! Si zgubljen!
Montgomerí
(pred njo na kolena páde.)
Nikar moríti ga, ki se ne bráni več!
Od sebe vergel sim branivni skit in meč,
Pred tabo tu klečím in prosim golorok,
ŽivTjenja svit mi pusti, uzmi za-nj odkúp!
V obilnosti živijo oče mi domá
V prelepi zemlji vlaški, kjer med lokami
Zelenim tje Saverna vije tok srebern,
Spozná jih gospodarja petdeset yasí.
Za siná daj o mnogo čistiga zlatá,
Ko zvejo de v francozkim táboru je živ.
Jovana.
Omamljen trap! Zgubljen! Divici v strašní dlaň
Si pogubljivo prišel, iz kateriga
Ni upati odkupa, ne otetbe več.
Če bi v oblast osoda krokodilovo,
Alj pisanimu risu v nohte tresla te,
Sprositi znal bi milost alj zanašanje;
616
Divico srečati je pa gotova smert.
Kraljestvu ojstrimu, nepozabljivimu
Zavezana po spravi nezlomljivi je,
Vse z mečem pokončati, kar je živiga
Postaví pomenljivo vojske bog nasprot.
Montgomerí.
Govor je strašen tvoj, prijazen je pogled,
Od blizo viditi ti nisi grozna mar,
In licu milimu se odpre serca čut.
O, po krotkosti rahli spola tvojiga,
Usmili mladosti se moje, prosim te!
Jovana.
Na spol ne upaj moj! Ne kliči žénske me!
Kot netelesni duhi, ki ne snubijo
Po zemsko, tak človeških spolov nisim jez,
Pod jeklam tim nečutnim serca v persih ni.
Montgomerí.
Po zákonu ljubezni svetodelnimu,
Katerimu je však podložen, te rotim,
Nevesto ljubeznivo pustil sim domá,
Tak lepo kakor ti si v cvetju mladosti,
In britke solze pláka, de bi vernil se.
Oj, če ljubiti upaš, in če upaš kdaj
Ljubezni srečna biti, tak ne loči serc,
Ki sveta véz ljubezni ju sklenila je.
Jovana.
Malike tuje kličeš in posvetne zgolj,
Ki meni sveti niso, ne častitlivi.
Nič od veží ljubezni klicane ne vem,
In nikdar znati nečem njenih praznih služb.
Življenje bráni svoje, tebe kliče smert!
Montgomerí.
Usmili mojih staršev tužnih se tedaj,
Ki sim domá zapustil jih. Gotovo ti
Zapustila si starše v skerbi britki tud.
Jovana.
Ti opominjaš me, nesrečnik, koliko
So matere fŕancozke zgubile otrok
Po vas, očete skerbne koliko družín,
Možove koliko nevest obljubljénih !
Nej matere britanske tudi skusijo
Obupanje in britke solze, kakor so
Fŕancozke tužne žene lile jih do zdaj.
617
Montgomeri.
Nežalovan umreti v tujim grenko je!
Jovana.
Kdo klical vas je v tuje, plodni prid in trud
Poljan zatretí naših, od ognjiša nas
Domačiga poditi, bojnih bakel žar
Metavati v svetiše miroljubnih mest?
Vi mislili ste v praznim zdetju svojih serc,
Slobodne Franke v sram podreti sužnosti,
In to veliko zemljo, kakor čolniček,
Ošabnimu pripeti brodu svojimu.
Bedaki! Na prestolu visi Božjimu
Francozki gerb kraljevi; prej iztergate
Nebeškim vozu zvezdo, ko deržavi tej,
Nerazdertljivi vedno, eno samo vas. —
Osvete dan je prišel; nikdar vec nazaj
Ne boste živi morja mérli svetiga,
Ki ga v mejník namenil Bog je nam in vam,
In kteriga prederzno ste preplávali.
Montgomeri
(spusti njeno roko.)
Umreti imam, oj! objema smert me žé.
Jovana.
Prijatel, umri! Bati smerti se, zakaj?
Nepremenljive vsim osode bati se?
Glej! Jez le šibka ženská, pastirica sim,
Pastirske palice nedolžne vajena
Je roka ta, ne meča pogubljiviga.
In vonder, tirana iz trat domačih, iz
Očetoviga lona, sesternih od pers,
Tu móram, móram — šili me nebeški klic,
Ne lastni mik — davivši biti grôze duh.
Ne v radost meni, v strah in britko žalost vam,
Sejati smert, na zadnje smerti pästi v plen !
Zakaj vernjenja dan mi ne zašije več;
Mnogterim še iz vas po meni príde smert,
Mnogtera vdova bo po meni; zadnič pak,
Namembo spolniti, umerla sama bom.
— Zdaj spolni svojo ti. Potegni krepko meč,
Veljá za sladki dar življenja biti se.
Montgomeri
(vstane.)
Če umerjoča si, in jeklo rani te,
Namenjeno zna biti tudi roki tej,
618
Poslavši v pekel te, končati naš obúp.
Osodo svojo v roke Božje položím:
Ti pa, prekleta, dúhe kliči na pomoč
Peklenske svoje, in življenje varuj si!
(Montgomeri dvigne skit in meč, in se je lotí — za igravnico se oglasi
bojna godba ; po kratkim bovu páde Montgomeri.)
Osmi nastop.
Jovana sama.
Jovana.
Počivaj! Noga tvoja nešla te je v smert!
(Od njega stopivši stojí zamišljena.)
Visoka divá! V meni ti mogočna si!
V nejako mi desnico dihneš silno moč,
Qbdaš mi krepko dušo z nesprosljivostjo.
Protivnika telo cveteče raniti,
Mi serce omaguje, roka trepetá,
Ko de bi vlomila v cerkovni sveti hrám;
Že svitle nožnice m e groza je in strah.
Alj kadar treba je, mi naglo príde moč
Motivši nikdar se v trepeči roki meč
Se sam od sebe viža, kakor živi duh.
Deveti nastop.
Jovana. Vitez z vizíram zapertim.
Vitez.
Preklenka! Ura tvoja vdarla je!
ískal siin te po celimu borišu,
Sleparstvo pogubljivo! Zgini v brezdno,
Iz kteriga si prišlo na vitlobo.
Jovana.
Kdo si, ki te nesreča tvoja zdaj
Mi dá v oblast? Dostojnost ti je knežka,
Podoben pa Britancu nisi, kér
Burgunska te preveza razločuje,
Kateri vklanja meč se moj spoštljivo.
Vitez.
Zaveržena! Ti vredna nisi pästi
Po rôki kneza žlahtniga. Prekleto
Odsekati bi mogla glavo tebi
Sekira rabeljna, ne meč junaški
Burgima, vojvoda kraljeviga,
619
Jovana.
In ti si sám ta žlahtni vojvoda?
Vitez
(odpré vizir.)
Ta sim! Nevredna, tresi se, obúpaj!
Ne reši več te vráža satanská,
Premagala si dosihmal mehkúne,
Zdaj je junák pred tabo.
Deseti nastop.
Diinoa. Lahir. Prejšni.
Diinoa.
Stoj, Burgún!
Z možmi bojuj se, ne z divicami.
Lahir.
Prerokinje jez branim sveto glavo;
Predreti prej ti moje per si moraš. —
Burgún.
Se ne bojím, ne te vasvavne Circe,
Ne vas po njej premenjenih neslavno.
Sramuj se, Diinoa! Stidi se, Lahir!
Junaštvo staro k satanskim sleparstvu
Ponižata, zaveržene oprode
Se delata vlačuge čertove.
Naprej! Premalo vas je vsih! Ki zlodju
Pridruži se, obupa Božje brambe.
(Se pripravljajo v bor — Jovana med-nje stopi.)
Jovana.
Nehajte !
Burgún.
Se bojiš za svojiga
Hotivca? Pričo tebe nej —
(Šili z mečera Bastardu nasprot.)
Jovana.
Nehajte !
Ločite ju, Lahir! Francozka kri
Prelita nima biti. Meče proč!
Nad zvezdami je drugo sklenjeno —
Saksebi, pravim! Čujte in častite
Iz mene dúha govorečiga!
620
Diinoa.
Zakaj ustavíš dvignjeno mi roko,
Mudiš kervavo sodbo mečev ojstrih?
Gotov je mah, železo bliska se,
Ki Francijo mašuje in umiri.
Jovana
(v sredo stopivší na široko protivnike loči — Bastardu:)
Ti stopi v strán!
(Lahiru :)
In ti ne gani se!
S tim vojvodam govóriti imám.
(Vse utihne.)
Kam kaniš, o Burgún! kje je sovražnik,
Ki morželjevno tvoj pogled ga iše?
Ta žlahtni knez je Francje sin ko ti,
Ta hrabri — tvoj zemljak, v orožju brat,
Jez tudi hči sim tvoje domovine.
Mi vsi, ki nas pogúbiti želíš,
Smo tvoji. — Éoke za objeti te,
Razširjene, kolena v tvojo čast
Pripognjene imamo. — Jeklo naše
Ojstrosti nima proti tebi. Lica
Podobne kralju našimu so nam
Časti tljive v čeladi clo sovražni.
Burgún.
Ti vabiš, o Siréna! žertve svoje
Z besedo sladko priliznivih ust.
Kovarka, mene ne oslepiš. Zanjk
Jezičnih so zabranjene mi ušesa,
In ojstre psice tvojiga pogleda
Oklep odbije krepki mojih pers.
K orožju, Ďunoa!
Z mečmi se bíjmo, ne z besedami.
Diinoa.
Z besedo zdaj, z mečmi potem. Alj se
Bojíš besed? Plahôta tudi to je,
In znamnje djanja nepravičniga.
Jovana.
Zapovedljiva sila k nogam tvojim
Ne tira nas; proseči nismo tukaj.
Ozrí se krog! Poglej! Premenjeno
Britansko taboriše je v pepel,
Merliči vaši krijejo poljane,
621
Francozko péti bojno tronibo slišiš,
Bog je presodil, zmaga naša je.
In glej! gotovi smo, deliti s tabo
Ulomljen ravno javorični berst.
— Daj ! Stopi k nam, begún preblagi ! K nam,
Kjer je pravica ino zmage čast.
Podám ti, glej! poslanka Božja jez,
Sestrinsko roko. V čisto našo družbo
Potegniti te hočem, de te rešim.
S Francozko Bog je. Angeli njegovi,
Nevidno tebi, se za nas borijo;
Vsi z liljami okinčani so krásno.
Ko te bandera jasná naša reč je,
Divica čistá je podoba njena.
Burgún.
Zanjkljivo je lažnivca govorjenje,
Ko deteta nedolžniga je njeno.
Če vražni dub besedo njeno viža,
Zmagljivo vé posnemati nedolžnost.
K orožju! Čuti nečem dalej. Slabši
Ušesa so od roke moje, vidim.
Jovana.
Ti copernico psuješ me, peklenskih
Me dél dolžiš. — Tolažiti togoto,
Storiti mir, so to peklenske dela?
Je sprava brezdna večniga iztok?
Kaj sveto je, človeško práv, nedolžno,
Če za domovje boj ne bil bi tak?
Kdaj je natora sama sabo tako
V prepíru, de bi zábile nebesá
Pravično reč, in satan bi jo bránil?
Če pa je to, kar jez ti rečem, dobro,
Od kod mi pride, ak od Boga ne?
Kdo bi se bil na ovčji paši meni
Pridružil nek, priprosto pastirico
Podučiti v kraljevim opravilu?
V kneževski družbi nikdar nisim bila,
Neznana je umetnost mi besede.
Zdaj pa, ko treba je, de tebe ganem,
Mi pride um, stvarí visocih znanje,
Osoda kraljev in deržav leží,
Kot sonce jasná, meni pred očmí,
In grom nebeški tim jeziku dan je.
Burgún
(dvigne očí živo ganjen in jo zavzet gleda.)
Kaj z mano je? Kaj se godí? Alj Bog
622
Oberne mi globoko v persih serce?
Ne moti, ne — ganljivi tak obraz!
Če v meni to premembo čudno snuje,
To čudo je resnice večne kras;
Bog pošle te, to serce mi pričuje!
Jovana.
De, ganjen je ! Zastojn prosila nisim ;
Oblak togote gromonosni taj a
Iz čela v solzah se njegoviga,
In iz očesa, mir sijaje , sveti
Prijazniga mu čuta sonce zlato.
— Z orožjem proč! Objemite se serčno!
Premagan je — v očesu solze — naš je !
(Meč in bandero ji odpadeta, z razpetima rokama se mu urno bliža
in ga strastno objame ; Lahir in Diinoa veržeta meča proč in se mu
bližata, de bi ga objela. Zagrinjalo páde.)
Tretje djanje.
Dvor kralja Karola v Salónu na Márni.
Pervi nastop.
Diinoa. Lahir.
Diinoa.
Prijatia serčna, v boju brata bivši
Sva dvigala za cil enak desnice,
Edinih misii v žalosti in smerti.
Nikar de bi ljubezen vez razderla,
Ki vsih prememb osodnih je terpela.
Lahir.
Knez, čujte me!
Diinoa.
Vi Ijubite divico,
In dobro vem, kaj mislite storiti;
Stoječih nog namenjeni ste h kralju,
Sprosit si jo v darilo. — Zaderžati
Plačila zasluženiga ne more
Junaštvu vašim. Tode spomnite se!
Prej ko v naročju drugiga j o gledam
623
Láhir.
Posluh , kraljevič - daj !
Diinoa.
OČesa slast
Zginljiva naglo, me do nje ne tira.
Dokler te čudne vidil nisim, ktero
Deržavi v rešenje in meni v zákon
Poslal je Bog, nobena ženská ni
Mi ganula nepremagljive misii.
Njo vidši pak sim zdajci se zavezal
S prisego sveto, de mi žena bode.
Zakaj junakii le junakinja
Družica biti more. Serce vrelo
Na sercu Če počivati enakim,
Ki j o razumi in prenesti znade.
Láhir.
Kje malo svoje zasluženje smem
Primerjati junaški slávi vaši?
Kjer snubiti gróf Diinoa nameni,
Tam vogniti se mora však protivnik.
Le rekel bi, de ovčarica prostá
Ne more vam dôstojná žena biti.
Kraľjeva kri, ki v žilah vaših teče,
Zaverže tak nevredno mešanje.
Diinoa,
Natore svete plod nebeški ona
Je kakor jez, in meni ravnorodna.
Kaj rôke knežke bi nevredna bila,
Ki je nevesta čistili angelov?
Ki z nevmerjočo si svitlostjo glavo
Okinči, jasniši od kron posvetnih?
Ki vsiga sveta skupno veličanstvo
Pod sabo vidi tämno, zaničljivo?
Prestoli knežki v kopo djani vsi,
Do zlatih zvezd nebeških dvignjeni ,
Ne tikajo sloveče visokosti,
Kjer ona vláda v angelski svitlosti.
Láhir.
Nej sodi kralj.
Diinoa.
Nej ona sama sodi !
Oprostila Francozko je, in sama
Slobodno mora serce darovati.
624
Lahir.
Tu príde kralj!
Drugi nastop.
Karol. Sorelka. Diišatel. Šatiljon. Prejšni.
Karol.
(Satiljonu :)
Tak pride! Kralja svojiga spoznati
Me hoče, rekli ste, in mi priseže?
Šatiljon.
Gospod, tu, v mestu svojimu kraljevim,
Ti noge če objeti vojvoda,
Moj gospodar. — Naročil meni je,
Njegoviga de kralja te pozdravím.
On sledi mi, in kmalo sam bo tukaj
Sorelka.
On sam! O, lepo sonce dneva tega,
Ki nam donese radost, mir in spravo!
v
Šatiljon,
Sé sabo pelje dve sto vitezov,
Namenjen je poklekniti pred tebe,
Pa se zanaša, de ne boš dovolil,
De ga, ko strica, boš objel prijazno.
Karol.
Pritisniti ga k sercu hrepením.
Šatiljon.
O vidu pervim stariga prepira
Govor ne tikaj, prosi vojvoda.
Karol.
Na vekomaj pozabljeno mi bodi,
Kar teklo je med nami. V jasne dni
Prihodnih časov zreti hočemo.
Šatiljon.
Ki za Burgúna so borili se
Imajo vsi deležni biti správe.
Karol.
Kraljestvo svoje dvojno tak pomnožim.
625
Šatiljon.
Kraljica tudi Izabó v pogoj,
če hoče, bodi zapopadena.
Karol.
Le ona z mano, jez se ne prepiram;
Med nania mir je, ko se ona uiniri.
Šatiljon.
Dvanajstica prežlahtnih vitezov
Obljube tvoje biti iuia porok.
Karol.
Obljube so mi svete.
Šatiljon.
Verhepiškop
Delijo naj med vama sveto hostjo
V zastavo ino pečat zveste správe.
Karol.
Gotovo tak zveličanje mi bodi,
Kot je beseda sercu mojim ravna.
Želí zastav še druzih vojvoda?
v
Šatiljon
(z oziram na Diišatela.)
Tu vidim pričo , ki bi znala pervo
Ostrupiti pozdravje —
(Dušatel se molčé upoti.)
Karol.
Dušatel,
Odídi! Vojvoda ogibaj se,
Dokler se vida tvojga ne privadi!
(Sledivši mu z očesam naglo za njim stopi ter ga objame.)
Prijatel zvest! Za mir in srečo mojo
Si bil namenjen več ko to storiti.
(Dušatel odíde.)
Šatiljon.
Ta rokopis pogodbe druge káže.
Karol
(verhepiškopu :)
Vravnajte ga. Mi vse dovolimo:
Ni cene za prijatia preveliké.
KotMkijeYe dela, 40
626
Dunoa! Sto žlahtnih vitezov zberite
In vojvoda vpeljite nam prijazno.
Okrasijo nej trume z berstmi se,
De braté svoje sprejmejo dostojno,
Okinči nej se pražno celi grád,
Zvonovi nej na znanje daj o slavno,
De Francja se z Burgunsko druži ravno.
(Trobente zapojejo — dvoran pristopi.)
Čuj! Kaj ponieni to trobentanje?
Dvoran.
Obhaja vhod burgunski vojvoda.
(Odíde.)
Dunoa
(gré z Lahiram in Šatiljonam.)
Na noge! Urno! Vojvodu nasprot!
Karol
(Sorelki.)
Ti jokaš, Neža? Skôr kreposti manjka
K prenesenju prigodbe te clo meni.
Ah, koliko jih je poderla smert,
Prej ko sva mogla viditi se mirno.
Na zadnje vonder mine však vihar,
Po nar tämnejši nôči se daní,
In ko je čas, poslední sad zorí.
Verhepiškop
(ob oknu.)
Tesnobe komaj vojvoda se braní,
Vriskaje ga raz konja dviga ljudstvo,
Ostroge mu kušujejo in plajš.
Karol.
Moj dober ljud! Tak naglo vnet ljubezni,
Kot serda svojiga. — Kak hitro je
Pozabljeno, de mu ta vojvoda
Ubijal sine je, moril očete.
En miglej sam pobota vse življenje.
— Sorelka, zbrihtaj se! Veselje tvoje
Bi znalo ost njegovi duši biti;
Nič ne osrami ga, in nič ne žali.
627
Tretji nastop.
Burgunski vojvoda. Diinoa. Lahir. Šatiljon. Dva druga viteza
hurgunska. Vojvoda postoji na pragu ; kralj se mu nasprot gibne,
vojvoda se urno bliža, in ko se lioče na koleno spustiti, ga kralj
prestreže in objanie.
Karol.
Ste nas prehitili. — Vpeljati smo
Vas hotli. — Urne konje imate.
Burgún.
K dolžnosti moji so me nešli.
(Objame Sorelko in jo v čelo poljubi,)
Teta!
Dovolíte. To je pravica naša
V Arazu. — Lepib žen nobena šege
Se te ne sme braniti.
Karol.
Dom ljubezni
Je vaše dvorstvo, slišim, ino terg,
Na kterim snide vse se kar je krásno.
Burgún.
Mi smo teržeči národ , o moj kralj !
Kar žlahtniga rodí podnebje vsako,
Razloženo je v rabo in izgled
Na Brižkim tergu našim. Žen lepota
Pa blago je nar imenitniši.
Sorelka.
Zvestoba scer še višji ceno ima,
Tode na tergu najti se ne dá.
Karol.
Imé imate slabo, strie! de čednost
Nar lepši žensko zaničujete.
Burgún.
Ta greh si sam nar kuj ši je pokora.
Vas, blagor vam, učilo zgodaj serce,
Kar mene pozdno je življenje divje.
(Zagleda verhepiškopa in mu v roko seže.)
Častítljivi! Darujte blagoslov mi!
Spodobnimu na mestu vi ste zmirej,
Za najti vas nam je hoditi v dobrim.
40*
628
Verhepiskop.
Zdaj kliči mojster kadar hoče. — Serce
Veselja polno rado loči se,
Ker gledale ta dan očí so moje!
Burgún
(Sorelki.)
Sim slišal de v orožje proti meni
Ste svoje žlahtno kamery e menali.
Kaj tak za boj ste vneti? Tako terdna
Vam bila je v pogubo mojo volja?
Nu, zdaj končan je naju bor; vse zopet
Se nájde, kar zgubljeniga je bilo.
Tak našlo tud je kamenje se vaše,
Namenjeno je bilo v boj nad mene,
Prejemite ga v znak mirú od mene.
(Vzame enimu svoje družbe kinénico iz rok in odperto Sorelki podá;
ona osupnjeno kralja pogleda.)
Karol.
Prejemi dar, zastáva dvojno draga
Je meni správe in ljubezni lepe.
Burgún
(vtakne Sorelki briljantno rožo v lase.)
Zakaj ni to kraljeva krona Francje?
Z veseljem in enakim nagnjenjem
Bi jo pripel na vašo lepo glavo.
(Primši jo za roko pomenljivo :)
In — če bi vam prijatia treba bilo —
Na mé se zanesite !
(Sorelka, ki se ji solze ulijejo, na strán stopi, kralj zatira britko
užaljenje; vsi pričijoči gledajo globoko ganjeni na obá kneza.)
Burgún
(vse zaporedama pogleda, potem kralja objame.)
O, moj kralj!
(V tím hipu se trije burgunski vitezi približajo Dunoatu, Lahiru in
verhepiškopu ter jih objamejo. Objem molčečih knezov terpi nekaj čaša.)
Sovražiti, izdati sim vas mogel!
Karol.
Ne dalej! Tiho, tiho!
Burgún.
Angličana
Sim kronati, sim mu priseči šel,
Vas, kralja svôga, spraviti v pogubo!
629
Karol.
Pozábite ! Vse vam je odpušeno.
Ta miglej sam pobota vse. Osoda
Je taká bila, tak nesrečna zvezda!
Burgún
(mu v roko seže.)
Popravil bom, verjémite, popravil!
Britkosti vse poplačati vam hočem,
Kraljestvo celo boste spet prejeli,
Vasí le ene nima manjkati.
Karol.
Prijatia sva. Ničesar zdaj me strah ni.
Burgún.
Verujte mi, z veselím sercam nisim
Se z vami vojskoval. O, de bi znali —
Zakaj poslali niste té do mene?
(Kazaje na Sorelko.)
Ubránil bi ne bil se njenim solzam.
— Zdaj naju ne razdruži moč peklenska,
Ko je na sercu serce gorko bilo!
Spodobno sebi mesto našel sim,
Na persih teh konca zmotnjava moja.
Verhepiškop
(med nju stopi.)
Sta združená, o kneza! Francja dvigne
Se samolet omlajen iz pepela,
Pred nami smej a krásna se prihodnost.
Dežel globoke rane zacelile,
Kazrušene vasí, razbite mesta
Se dvignule iz sipa lepší bodo,
In polje bo pognalo novi cvet —
Merliči le, sovražbe vajne žertva,
Ne vstanejo, in vajnimu prepiru
Prelíte solze so in so prelite.
Príhodní zarod krásno cvetel bode,
Preminjen pak nadlogi rop je bil,
Unukov sreča ne zbudí očetov.
To so poganjki bratodražbe vajne,
To bodi vama uk! Stranôte meča
Se bojta, prej ko ga potegneta.
Spustiti boj mogočniku je lahko,
Alj divji bog ne sledi našim klicu
fokorno, kakor se poverne sokol
630
Iz viškiga na ramo strelcovo;
Otetbe roka pa ne seže dvakrát
O pravim času kakor dans iz neba.
Burgún.
Na vaši stráni angel je, o Sir!
Prerokinja zakaj ni pričo, kje je?
Karol.
Kje je Jovana? Kako de ni priča
Te krásne dobe, ki je njeniga
Junaštva dar.
VerhepiŠkop.
Divico sveto pokoj
Ne mika dvora praznovavniga,
In ko je ne pokliče v ljudsko družbo
Povelje Božje, vogne se sramljivo
Očés posvetnih praznimu pogledu!
Če ni marljiva za koríst francozko,
Gotovo z Bogam pogovarja se,
Ker blagor sledi vsim stopinjam njenim.
Ceterti nastop.
Jovana. Prejšni.
(Jovaua ima persi z oklepam krite, na glavi namesto čelade krasen venec.)
Karol.
Ti venčana prerokinja se bližaš,
De blagosloviš vez, naredbo svojo.
Burgún.
Kak bila strašná je divica v bitvi,
In kako j o premeni mir prijazno!
— Jovana! Alj sim zvest obljubi svoji?
Si zadovoljna, sim pohvale vreden?
Jovana.
Sam sebi si nar veci dobro skazal. ,
Svitlobe zdaj se svetiš blagodarne,
Prej si kervavo mračniga obstretja
Na nebu našim visel strašná luna.
(Ogledovaje se.)
Veliko žlahtnih vitezov tu vidim.
Veselje sveti vsim se iz očés;
Le eniga sim našla v žalosti,
Ki skriva se o splohnimu veselju.
631
Burgún,
Kdo svest si je krivice tak veliké ,
De dans obupa naše milosti?
Jovana.
Alj priti sme? O, reči de, de sme!
Doverši svoje zasluženje. Sprava
Je prazna, če ne sčisti serca vsiga.
Sovražtva kaplica v kozarcu slasti
Življenja pitje preoberne v strup.
— Krivica tak veliká se ne nájdi,
De bi Burgun je ne odpustil dans !
Burgún.
Ha! Te razumim!
Jovana.
Ter mu odpustíš?
Kaj ne, o vodja? Diišatel, pristopi!
(Jovana odpré vráta in pripelje Diišatela v izbo , ta v delji pri pragu
postoji.)
Glej, vojvoda s vsimi umirjen je,
Tedaj je s tabo tudi.
(Dúšatel se bliža nekoliko stopín in skúša vojvodove misii v njegovih
očéh brati.)
Burgún.
Kaj, Jovana,
Iz mene ti storiš? Alj veš, kaj terjaš?
Jovana.
Mil gospodar odpré vsim gostam duri,
Nikogar ne izloči; kakor zemljo
Obseže zrak prijazno, ima milost
S prijatiam tudi vražnika objeti.
Enakomérno sonce žarke svoje
Na vse straní neskončnosti poganja;
Enakomérno lijejo oblaki
Hladivno rôso vsim rastlinám žejnim.
Kar kolj je dobro, kar od zgorej pride,
Je vse občinsko, brez izjemka vse,
V izjemnih gibah pak je tmine grôza!
Burgún.
O! z mano dela kakor se ji Ijubi,
V nje rôci vosk mehák je serce moje.
— Objemte me! Vam odpustím, o vitez!
Očetov duh, ne serdi se, de roko
632
Prijazno stisnem, ki te je pobila!
Bogovi smertni, ne kaznujte me,
De strašen rot osvete vam prelomím!
Pri vas tam doli v mraku vekovitim
Ne čuti serce, tam je vecno vse,
Nepremakljivo vse. — Drugač je tukaj
Med nami v zlatnim svitu sončnimu.
Gotovi plen mogočniga trenutja
Je človek, sin premembe, stvar čutljiva.
Karol
(Jovani.)
Kaj sim ti vse, visoka díva, dolžen!
Kak lepo si dopolnila obljubo!
Premenula kak urno srečo mojo!
Me spravila s prijatli, tresla v prah si
Sovražnike, otela mesta moje
Iz tuje sužnosti. — Storila sama
Si vse le to. — Govôri, s čim te plačam?
Jovana.
Človečen bodi v sreči zmir, kot si
V nesreči bil. — Na slémenu visosti
Ne zabi, kaj veljá prijatel v šili,
V ponižanju si svojim to preskusil.
Ne zaderžuj pravic in milosti
Nar zadnimu iz ljudstva svojiga,
Od čede Bog ť je rešnico poklical.
Vso Francjo boš pod svojim žézlam združil,
Očak in ded vladarjev boš velicih;
O prednih tvojih jasniši sijali
Príhodní bodo na prestolu ternu.
Tvoj rod bo cvetel, dokler si ljubezen
Ohrani v sercu svojiga národa,
Prevzetnost le zamore ga podreti.
In glej! Iz nizkih bajt, ki zdaj ti dale
So rešnika, unukam krivde gnusnim
Skrivnostno žuga smert in pogubljenje.
Burgún.
Navdano z dúham, presvitljeno dekle!
Očí če tvoje gledajo prihodnost,
Govôri tud od moje rodovine!
Bo krásno rasla kakor je začela?
Jovana.
Burgun! Visoko, do visosti trona
Postavil svoj si sedež* višje kani
633
Ponosno serce, do oblakov dviga
Prederzni stav. — Alj rastu ternu roka
Od zgor bo naglo — stoj! ukázala.
Ne boj se vonder padá svoje hiše!
Blešeča bo slovela po divici,
Vladarje žezlonosne in pastirje
Národov bo redila v krilu svojim.
Na dveh sedeli bodo slavnih tronih,
Postave svetu znaninm dajali,
In drugimu, ki ga še roka Božja
V neobveslanih tujih vodah krije.
Karol.
O, réci, ako duh ti razodene,
Bo vez prijatelska, katero zdaj
Sva ponovila, tud unuke pozdne
Jedinila?
Jovana
(po kratkim umolknjenju:)
Vi kralji in vladarji!
Prepira bojte se! Ne búdite
V berlogu svacle, dokler spi; zbujena
Se pozdno ukroti. Rodí si vnuke,
Železniga zaroda divji roj,
In na požaru vnema se požar.
— Več prašati nikar! Radujte se
Sedajnosti in dovolite meni,
De čas prihodni tihoma pokryjem!
Soreľka.
Presvetlo dete, v sercu mojim bereš,
In ves alj streže po visosti prazni,
Kaj dobriga še meni prerokuj!
Jovana.
Le višji zgodbe sveta duh mi káže,
Osoda tvoja v sercu tvojim je.
Diinoa.
In kaj osoda tvoja lastna bode,
Visoko dekle, ljubljeno od Boga!
Goto vo tebi krásna sreča klije,
Ker si pobožná tak, in tako sveta.
Jovana.
Nar lepši sreča je v naročju Božjim,
634
Karol.
Skerb zanaprej bo meni tvoja sreča!
Češeno čem imé storiti tvoje;
Ti imaš biti blažená rodovam
Prihodnim narpoznejšim. — Zdajci, glej!
Dopolnim to. — Poklekni!
(Potegne meč in se z njim Jovane dotakne.)
Ino vstani
Požlahtnjena! Sam jez, tvoj kralj, te dvignem
Iz praha tvoje nizke rodovine,
Predede tvoje v grobu s tem požlahtnim.
Imela v gerbu limbar, in nar boljim
Francozke zemlje ravnorodna bodeš;
Kraljeva kri Valoaška samo bodi
Od tvoje žlahtniši, nar višjňnu
Visocih mojih bodi tvoja roka
Častiven dar, in poročiti te
Z junakam žlahtnim bodi moja skerb.
Dunoa
(pristopi.)
Ko nizka bila je, sim j o izvolil,
In nová Čast, ki krasi j o, ne množi
Ne njene cene, ne ljubezni moje.
Tu pričo kralja svojiga, in tega
Episkopa pobožniga podám ji,
Zaročnici kneževski, roko svojo,
Če se ji vredna zdi, prejeti j o.
Karol.
Vse premagavno dekle, čude delaš
Na čude. Zdaj previdim, de ti nič
Ni nemogoče. To ponosno serce
Si vsilila, ko je zasmehovalo
Do zdaj ljubezni moč.
Lahir
(pristopi.)
Jovanin kras
Nar lepši je ponižno serce njeno;
Ljubezni vredna je nar višjiga,
Pa tak ošabno ona želj ne dviga,
Ne iše vertoglavo prazne sláve,
Dovolj ji zvesta je ljubezen serca
Pošteniga, dovolj primérna sreča,
Ki jo ji jez ponudim z roko svojo.
635
Karol.
Lahir, ti tudi? Veria snubca dva,
Enaka v hrabrosti in bojni slávi!
— Sovražne utolažila, deržavo
Sklenila si, in mi razpreš prijatie?
Le eden te zamore poročiti,
Obá te krásne sreče vredna cenim.
Govori sama! Tvoje serce sodi!
>orelka
(pristopi.)
Osupniti divico žlahtno vidim,
Obličje njeno sramežljivost barvi.
Čas dajte ji, de serce prasa svoje.
De razodene se prijatlici
In ji pové skrivnosti svojih pers.
Zdaj prišla doba je, de tudi jez
Po sestrino se smem divici oj stri
Približati, in ji odpreti zvesto
Molčeče nédro. Dajte nama prej
Premisliti kar žensko je po žensko,
In čakajte, kaj skleneve.
Karol
(hoče oditi.)
Tak bodi!
Jovana,
Ne tako, Sir! Kar mi je lice vnelo,
Šramote plahe zmotnja bila ni.
Ti žlahtni ženi nimam nič razkriti,
De bi možov se sramovati imela.
Veliká čast so meni snubci taki,
Pa svoje čede nisim zapustila.
De bi dosegla prazno svetno diko,
Obdala nisim se z orožnim jeklam,
De bi si vene nevestni v kite spletla.
Poklicana sim k višjim opravilu,
Katero le divica čistá spolni.
Vojšakinja sim Boga večniga.
In môžu žena ne zamorení biti.
Verhepiškop.
Rojena je v družico ženská môžu ;
Spolnivši kar príroda ukazuje
Nar lepši slúži Bogu in nebesam.
Ko bodo dela Boga tvojiga,
Ki te je v boj poklical, dokončane,
636
Položila od sebe boš orožje,
Krotkejšimu se povernila spolu,
Ki, zdaj tajén po tebi, ni namenjen
H kervavim delám divjiga orožja.
Jovana.
Češen gospod! zdaj še ne morení znati,
Kaj mi storiti duh bo zapovedal;
Ko pride čas, oglasil se mi bode,
In jez ga čem ubogati na tanko,
Zdaj pak mi reče delo dokončati.
Ovenčan moj gospod še ni in kronan,
Močilo sene mu ni še olje sveto,
On kralja še ne imenuje se.
Karol.
Mi smo na potu! Bližamo se Remi.
Jovana.
Nikar postajati! Zapretí ga,
Si krog in krog sovražnik prizadeva,
Alj njemu vklub te slavno tje popeljem.
Diinoa.
Ko pa bo vse speljano, dokončano,
Ko v Remo mi zmagljivo prišli bomo,
Mi boš tedaj, divica, dovolila —
Jovana.
Če volja Božja bo, de se zmagljivo
Iz tega boja smertniga povernem,
Tedaj bo spolnjeno; in pastirica
V kraljevi hiši nima več opravka.
Karol
(j o prime za roko.)
Zdaj viža te nebeški glas, ljubezen
Se v nedriju pobožnimu molčí;
Molčala zmir, verjemi mi, ne bode.
Orožje vtihne, zmaga mir donese,
Veselje verne vsakimu se v persi,
Občutki rahli se zbudijo v sercih —
Zbudili tud se v tvojih persih bodo,
In solze sladkih želj, neznane tebi
Do zdaj, točila boš — ljubivši bo se
K posvetnimu prijatiu obernilo
Pobožno, Boga polno serce tvoje —
Zdaj nas otevši sreča vsim si bila,
In enimu na zadnje sreča bodeš.
637
Jovana.
Dofén! Alj si se naveličal Božje
Prikazni že, de nje posodo streti,
Divico čisto, ki ti Bog jo pošije,
V nesnažni prah potegnuti želiš?
O, slepé serca! Malovérniki!
Obsíva vas nebeško veličanstvo,
Razkriva svoje čudeže pred vami,
In vi — le žensko v nieni vidite.
Se ženská sme obdati z bojnim jeklam,
Se mešati v junaške bitve smé?
Gorjé mi, ko bi Božji meč osvete
Nosila v rôci, v sercu pak nevrednim
Podobo moža smertniga! Za mene
Bi bolji bilo, ne rojena biti!
Ne več o tem, opomnim vas, če dúha
Serdito v meni nečete zbuditi!
Pogled možá želečiga že samo
Je meni gnus, oskrunjenje in groza.
Karol.
Nehajte! Je zastonj, ne gane se.
Jovana,
Ukaži, de nas tromba v boj pokliče!
Premírje to orožja strah mi dela,
Iz leniga pokoja me podí,
De dokončam, kar zvesto sim začela,
Zapovedljivo v dlaň osodnosti.
Peti nastop.
Prejšnji. Vitez prihiti.
Karol.
Kaj je?
Vitez.
Čez Marno prišel je sovražnik.
In trnme svoje v boj ravná.
Jovana
(nadušena.)
Boj in bitva!
Razdjani zdaj oklepi duše so.
K orožju! Jez pa trume v red postavím.
(Urno odíde.)
638
Karol.
Za njo, Lahir! Na pragu Remskim clo
Me silijo, de bijem se za krono.
Dunoa.
Ne tira jih pogúm. To zadni skus je
Omoteno norečiga obúpa,
Karol.
Vas, o Burgún! ne šuntam. Zdaj je čas,
De britkih dni popravíte veliko.
Burgún.
Gotova je; vi zadovoljni boste.
Karol.
Na potu sláve sam pred vami pôjdem,
V obličju mesta, kjer me krona čaká,
Si krono čem junaško priboríti. —
Tvoj vitez gré — ohrani Bog te, Néža!
Soreľka
(ga objame.)
Ne jokam se, se ne bojim za tebe,
Zaúpno seže kviško vera moja.
Bog skazal ni mi také milosti,
De bi na zadnje žalovati imela,
Zmagavca — glasno serce priča mi —
Te v Remi bom premagani objela.
(Trobentanje se oglasi in o premení igrališa narase do divjiga hrupa.
Orkester seže vmes. Za igrališem odgovarja bobnanje in glas drugih
inštrumentov.)
Šesti nastop.
Prostá z drevjem obdana planjava, cez ktero zadej ob godbi urno
vajaške trume marširajo. Talbot na Fastolfa opert in od vojšakov
spremljan. Potem Lionel.
Talbot
Pod drevjem tim na tla me posadíte
In urno v boj verníte se nazaj,
K umiranju mi treba ni postrežbe.
Fastolf.
Nesrečni dan! O, joka vred na ura!
(Lionel pride.)
639
K razgledu kakini prídete, o vodja!
Tu vojvoda leží do smerti ranjen.
Lionel.
Bog vari tega! Žlahtni lord, na noge!
Sedaj ni čas, opešano medleti.
Branite smerti se z mogočno voljo,
De živí nej, ukažite natori!
Taľbot.
Zastonj! Osode dan je prišel, ki
V francozki zenilji naš prestol podere.
V obúpnim boru tvegal sim zastojn
Posledno svoje, de bi ga overnil,
Od strele smertno ranjen tu ležim,
De več ne vstanem. — Rema je zgubljena,
Zdaj hítite, Pariz oteti saj!
Lionel.
Udal se je Pariz Dofénu! Ravno
Novico to je jadernik prinesel.
Taľbot
(zaveze razterga.)
Izlíjte se tedaj kerví potoki,
Ker sonca tega naveličan sim.
Lionel.
Ne smem ostati. — Prenesite, Fastolf,
Na drugi kraj , bolj varen , vojvoda ;
Braniti tega mesta ni mogoče.
Naprej divica rije premagljivo,
Povsod bežijo^naše trume že. —
Talbot.
Brezúm, ti zniagaš in jez poginem!
Zastojn boré clo bogi se z bedastvam.
Visoka pamet, v jasno svitla hči
Nebeské glave, modra osnovavka
Vesolnosti, ti vodnica ozvezdja,
Kaj si tedaj, če konju steklimu
Neumnosti privezana za rep,
Klicaje brez močí, se v brezdno moras
Prekucniti s pijanci vred videča?
Tedaj preklet, ki vredno in visoko
Izvolji v cilj življenja, z modrim dúham
PremišTjen sledi sklep! Budalovodju
Je lasten svet —
640
Lionel.
Milord! Le malo čaša
Imate še živeti. — Spomnite
Se stvarnika!
Taľbot.
Ko bi junake nas
Premagali junaki bili , mogli
Bi se tolažiti z osódo splohno,
Ki zmir ínenjaje svoje krogle suče —
Pa takimu sleparstvu obležati!
Ni bilo vredno boljiga izída
Življenje naše, britko, truda polno?
Lionel
(mu roko podá.)
Nu, z Bogam Milord! Solz pravico dolžno
Pošteno bom po boju vam poplačal,
Če preživím. Zdaj pak me kliče dalej
Osode glas, katera še sodivno
Kervave vadle na borišu meša.
Na zvidenje v življenju boljimu,
Slovo je krátko za ljubezen dolgo!
(odíde.)
Taľbot.
Končano je, in zemlji dam nazaj ,
In soncu veČnimu drobtince micne,
Ki združile so v slast in strast se v meni —
In silni Talbot, ki je svet napolnil
Z novicami junaške svoje sláve,
Bo lahkiga prahu pešica mala. —
Tak mine človek, in obrest edina,
Ki v boju si življenja pridobimo;
Ničesar je in praznosti spoznanje,
Zaničevanje živo vsiga tega,
Kar se nam je visoko, dično zdelo.
Sedmi nastop,
Karol. Burgún. Díinoa. Diišatel. Vojšaki.
Bwgún.
Nanos presiljen je.
Dunoa.
In dan je naš.
641
Karol
(Talbota zagledavši.)
Poglejte tam, kdo od svitlobe sonca
Slovo neraclovoljno težko jemlje?
Oklep ne priča slabiga možá.
Pomognite, če k pridu še pomoč je.
(Vojšaki iz družbe kraljeve pristopijo.)
Fastolf.
Nazaj! Poštujte v smerti ga, ki niste
Se živim nikdar bližati želeli.
Burgún.
Kaj vidim ! Talbot je ; — do smerti ranjen !
(Se mu bliža. Talbot ga derveuo pogleda in umerje.)
Fastolf.
Nazaj , Burgún ! Pogleda zadniga
Mu izdajavca bliža ne ostrupaj.
Dilnoa.
Nepreniagljivi ! Grozovitni Talbot!
Dovolj ti je prostora tako malo?
In cela Francja poželenju tvoje
Orjaške duše bila je preniajhna.
— Zdaj vas , o Sir ! pozdravim še le kralja,
Na glavi vam se majala je krona.
Dokler je v tim telesu duša bila.
Karol.
Premagal ga je Bog, ne mi! Na zenilji
Leží francozki, kot junák na skitu,
Ki ga nikomur živ ne prepustí.
Nešite proč ga!
(Vojšaki merliča proč nesejo.)
Mir njegovim prahu!
V spomín mu bodi slavno znamenje.
Sred Francje, kjer končal je hrabro djanje,
Počivati njegovo truplo ima!
Do les prisilil ni še meč sovražni,
Kraj , kjer počiva , grobopis je njemu.
Fastolf
(ponudi kralju meč.)
Jetnik sim tvoj, gospod!
Koseikijeve dela. 41
642
Karol
(mu meč nazaj dá.)
Ne tako! Tudi
Sirovi boj častí dolžnost pobožno;
Slobodno vodja spremite do grôba.
Zdaj, Diišatel, na noge — Nežo mojo
Skerbí za mé. - — Otmite jo strahú —
Povejťe ji, de zmagal sim, živím,
In radostno mi pripeljíte v Remo.
(Diišatel odíde.)
Osini nastop.
Prejšni. Lahir.
Diinoa.
Kje je divica, vitez?
Kahir.
Jez to prašam.
Borečo v družbi vaši sim j o pustil.
Dunoa.
De vaša desná varje j o sim menil,
Ko kralju sim priskočil na pomoč.
Burgún.
Bandero njeno belo sim nedávno
V sovražnih gostih trumah veti vidil.
Dunoa.
Gorjé! Kje bo? Nesreče sim si svest!
Hitímo berž oteti jo. Bojim se,
De jo predaleč tiral je pogúm,
Clo sama sred sovražnih trum se bráni,
In brez pomoci množtvu zdaj omaga.
Karol.
Otmite jo!
Lahir.
Vam sledim|koj!
Burgún.
Mi vsi!
(Odídejo.)
643
Deveti nastop.
Borisa druga pusta strán! Iz delje se svéti od sonca obsijano
Remsko ozidje. Vitez v orožju černim, z viziram zapertim. Jovana
za njim prihiti; na sprednim stanu jo vitez počaka.
Jovana.
Kovarnik! Zdaj spoznám potuho tvojo!
S hlinivim begain peljal si golufno
Iz bitve nie, de serd in smert gotovo
Overneš glavam tih britanskih sinov,
Alj zdaj te vhiti samiga poguba.
v
Černi vitez.
Zakaj preganjaš me, in pétam mojim
Serdito se pripneš? Namenjeno
Uroreti meni ni po rôci tvoji.
Jovana.
Sovražim te globoko v duši svoji,
Kot noč enako tvojimu oklepu.
Iztrebiti te iz svitlosti dneva
Nepremagľjivo tira me pohot.
Kdo si? Odprí vizír! Ak vidila
Bi v bitvi pästi Talbota ne bila,
Bi rekla, de si ti vojaški Talbot.
Černi vitez.
Tak ti molčí prerokovanja duli?
Jovana.
On govorí v globokim nédru glasno
In priča, de nesreča je pred mano.
Černi vitez.
Jovana ď Ark! Do praga Remskiga
Prisilila si na perutah zmage,
Dobiti sláve bodi ti zadosti!
Izpusti srečo, ki ti tlako dela,
Prej ko se sama jezno oslobodi,
Ker nikomúr do zadniga ne slúži.
Jovana.
Postajati na potu mi velevaš,
Opušati kar tiče me — zakaj?
Speljala bom in spolnila obljubo.
41*
644
Černi vitez.
Nič tebi ne ubrani se, mogočna!
Ti v bitvi vsaki zmagaš. — Alj, ne hôdi
Na vojsko več! Svarenje moje čuj!
Jovana.
Iz rok ne denem tega meča, dokler
Britanije prevzetne ne potarem.
Černi vitez.
Glej! Tam ozidje Remsko dviga se,
Namembe tvoje cil in kone. Nadstropje
Visoko se ti sveti katedralno;
Slovečiga obhoda pôjdeš noter,
De kronaš kralja in obljubo spolniš.
— Ne hôdi not! Svarenje moje čuj!
Jovana.
Kdo si, lažniva, dvojezična stvar;
Ki vplašiti in zmotiti me kaniš?
Ti polastiš se prerokovanje
Oznanovati krivo?
(Vitez hoče odíti, Jovana mu pot zastopi.)
Stoj! Ne dalej!
Govôri, alj te v migleju prebôdem!
(Ga hoče mahniti.)
v
Černi vitez.
(se je z roko dotakne, Jovana oterpne.)
Kar smertno je, pobijaj !
(Tmä , blisk , strela. Černi vitez se pogrezne.)
Jovana
(v začetku osupnjena, potem se naglo zavé\)
Telesno bilo ni. — Golufen kip
Močí peklenske, duh sovražen bil je,
Poslan iz brezdna večniga ogniša,
De v nédru mi oplaši žlahtno serce. —
Kaj bati se z orožjem Boga svojga?
Kar tiče me, zmagljivo bom končala.
Če satan sam nad mene ljuto vstane,
Pogum ne vpáde, serca mi ne gane.
(Hoče oditi.)
645
Deseti nastop.
Jovana. Lionel.
Lionel.
Preklenka! V brán postaví se! — Obá
Ne pojdeva iz tega mesta živa.
Pobila si nar bolji inojik trum,
Izdihnul je na persih mojih dušo
Veliko žlahtni Talbot. — Hrabriga
Mašujem zdaj; če ne — poginem z njim.
In de boš vedia, kdo ti slavo množi,
Nej umré ali zmaga — Lionel
Sim jez, britanske vojske zadni knez,
Do zdaj še nepremagan je moj dlaň.
(Plané na-jo; ona mu po kratkiin boru meč iz rôke zbije.)
Nezvesta sreča!
(Se prepira z njo.)
Jovana
(ga zgrabi od zadej za čeladni grebén in mu čelado siloma z glave
potegne, o tim mu z desno meč nastaví.)
Terpi kar si iskal,
Divica sveta bije te po meni!
(To izrekši ga v obraz pogleda, zagled jo živo gane, osupnjena postoji,
potem pusti rôko počasno pästi.)
Lionel.
Kaj se mudiš in smertni mah oviraš?
Uzela čast si, uzmi tud življenje,
Oblast imaš, usmiljenja jez nečem.
(Jovana mu z rôko migne, de bi šel.)
De bežal bi? Življenje v dar jemal
Od tebe? Nikdar ne! Umreti raj ši!
Jovana.
Jez nečem znati, de življenje tvoje
Je v rokah bilo mojih. — Hodi!
Lionel.
Čertím te, tebe in tvoj dar! Jez nečem
Zanašanja. — Sovražnika pogubi,
Ki studi te in te ubiti hoče.
646
Jovana. *
Me ubij, in beži!
Lionel.
Kaj je to?
Jovana
(pokrije obraz.)
Gorjé im!
Lionel.
(se ji približa.)
Moríš, povejo, vse Britance v boju
Premagane. — Zakaj zanašati
Le meni?
Jovana.
(dvigne z urnim maham meč nad njega, in pogledavši ga v lice zopet
róko zniža.)
Sveta divá!
Lionel.
Ne imenuj
Svetnice! Ona nič ne vé od tebe;
Deležnica nebes ti nisi.
Jovana
(v strašní britkosti.)
Kaj sim
Storila! Prelomila sim obljubo!
Lionel
(j o milo pogleda.)
Nesrečno dekle! obžalujem te!
Ti ganeš me, velikoserčna bila
Si meni samo; čutim de moj čert
Neha, in rad bi v prid ti bil prijazno,
Kdo si? Od kod si prišla?
(Se ji bliža.)
Jovana
Proč! Pobegni!
Lionel.
Mladost, lepoto tvoj o obžalujem.
Pogled mi sega v serce tvoj. — Želím te
Oteti. — Daj! Govorí, je mogoče?
647
Odreci se prestrašné zveze také —
Od sebe déni to orožje kleto!
Jovana.
Nositi je nevredna sim!
Lionel.
Od sebe
Je verzi, urno! Pojdi z mano!
Jovana
(z grozo.)
S tabo!
Lionel.
Še je otetbe čas. Daj! pojdi z mano!
Ne mudi se, jez rešim te gotovo.
Obhaja me za tebe strašná žalost,
In žive želje de bi te otel —
(Se pooblasti njene rôke.)
Jovana.
Diinoa se bliža! Išejo me. Beži!
Ah, če te naj dej o —
Lionel.
Jez branim te!
Jovana.
Umerjem, če presune te njili meč!
Lionel.
Alj sim ti drag?
Jovana.
Nebeská mati sveta!
Lionel.
Bom slišal še od tebe, alj te vidil?
Jovana.
Nikdar! Nikdar!
Lionel.
V zastavo meč, de te
Še vidil bom!
(Ji meč iz rôke potegne.)
648
Jovana.
Besún! Se tega tvegaš?
Lionel.
Na zvidenje! Zdaj se presili vognem.
(Umo odíde.)
Enajsti nastop.
Diinoa. Lahir. Jovana.
Lahir.
Tú je! Živí!
Diinoa.
Jovana, nič ne boj se
Prijatli hrabri so ti družba varná.
Lahir.
Tam Lionel beží.
Diinoa.
Uteči daj mu!
Jovana, zmagala pravica je,
Odperla Rema vráta; ľjudstvo celo
Nasprot hití ukaje kralju svojim. —
Lahir.
Kaj je divici? Obleduje, páde!
(Vertoglavna Jovana pästi hoče.)
Diinoa.
Je ranjena. — Razdelite oklep —
Na rami je, pa rana ni globoka.
Lahir.
Kri teče zlo!
Jovana.
Uteči pustite
S kervjó življenje moje tudi!
(Ometena páde v Lahirove ráme.)
Igrališe se zagerne.
649
■v
Geterto djanje.
Slovezno okinčen mostovž. Stebri so z venčnimi kitami ovite. Za
igrališem pojejo hube in pišali.
Pervi nastop.
Jovana.
Orožje spi, prepira grom praznuje,
Veselja hrup na cestah se glasí,
Kervavini bitvam petje nasleduje,
Oltár in cerkva v blesku dik sloví,
Zeleno berstje v loke se dviguje,
Na stebru vene nad vencam se vertí;
Široká Rema ne obseže roda,
Ki skúp nití v okrasje ljudogoda.
In radost eno duša čuti vsaka,
In ena misel serca dviga vse,
Kar ravno je ločila vražtva spaka,
Hití deležno biť občinske slé,
Ki zove se ťŕanaškiga rojaka,
Ponosniši imena svest si je,
Onovljena svitlost je trona tega,
In Francja kralju lastnimu prisega.
Alj dopolnivke vsiga tega, mene
Ne gane vec občinske sreče raj,
Visoke želje v sercu so umorjene,
Od goda duh oberne se nazaj;
V britanski stan pohot mi misii žene
Pogleda cil je tujca vražni kraj,
Ukradem se iz družb veselih plašno,
De grešnih pers krivico skrijem strašno.
Kdo? Jez? Podobo možko grem
Nositi v čistim nédru mojim?
Posvetni strasti vdati smem
To serce, verno Bogu svojimi
Jez, te deržave rešnica,
Borivka Boga živiga,
Za vragam tih dežel hrepenem,
To soncu čistim razodenem,
In me ne vništi sram?
(Gódba za igrališem se premení v mehko žalostno vižo.)
650
Oj! Gorjé mi! Kaki glasi!
Kako mamijo mi sluh!
To besede so njegove,
To njegov je rahli duh.
De bi v gromu boja biti,
V blesku bistrih sulic môgla!
V serdu ljuto vnetih trum
Našla spel bi svoj pogum!
Alj té viže, — ah, ti glasi,
Kak mi serce stískaj o!
Moje duše vse kreposti
V mehke želje podrobijo
V britke solze raztopijo.
(Po kratkim pretihnjenju živejši.)
Ubíti ga! Je bilo moč, ko sim
Pogledala mu v lice? Prej bi bila
Morivno jeklo v lastno nédro vbôdla!
In krivá sim, ker milostná sim bila?
Je milost greh? De, milost! Alj si čula
Glas milosti in ljudoljubja tudi
Pri druzih žertvah meča svojiga?
Zakaj je umolknil, ko mladenč je nježni,
Vališki vitez, prosil za življenje?
Hinavsko serce! Bogu v lice lažeš,
To milost ni! Resnica ni kar kážeš!
Ah! de v očí mu gledati sim šla!
Bajílo zreti lica žlahtniga!
S pogledam tim krivica se je vnela.
Orodje slepo terja Bog močán,
Očés mežečih si končat imela!
Ko vidia si, je zginul Božji brán,
In strašná pást peklenska te je vjela!
(Pišali na novo zapoj ej o. Jovano tiha žalost obíde.)
Mirna šiba! o, zakaj sim
Premenila z mečem te?
O, zakaj je v berstju tvojim,
Sveti hrast, klicalo me?
Bi se, divá! prikázala
Mi ne bila nikdar clo!
Uzmi krono, nisim znala
Vredna biti , uzmi jo !
651
Gledala sirn raj odperti
In zveličanih obraz,
Vonder upa v raju nimam,
Le na zemlji upam jaz!
Ah, de šla si naložiti
Meni strašno breme to!
Je zamoglo kameň biti
Serce rahlo stvarjeno?
Kadar hočeš razodeti,
Kaj zamore večni Bog,
Angele izvoli svoje,
Čisté dúhe pošli krog.
Nevmerjoče, nečutljive,
Ki ne znajo, kaj je zlo;
Ne pokliči šibke dive,
Pastirica ni za to!
Kaj mi már je vojsk osode,
Kaj mi már kraljevih svad?
Jagneta sim mirno pasia
Na višavi tihih trat.
Ti v življenje me zagnala,
V knežki dom ošabni si,
Tak pregrehi v plen me dala, —
Moja volja bila ni!
Drugi nastop.
Sorelka. Jovana.
Sorelka
(pride živo ganjena ; zagledavši divico , se ji približa in jo objaine;
potém se naglo premisli in pred njo poklekne.)
Ne! T ako ne! Pred tabo v prahu —
Jovana
(jo hoče vzdignuti.)
Vstani !
Kaj delaš? Ti pozabiš mene in sebe!
Sorelka.
Dovoli tak! Veselja moč me tira
Pred tebe na kolena. — Prieo Boga
Olajšati prepolno serce móram ;
Nevidniga častim vladarja v tebi.
652
Ti angel si, ki mojiga gospoda
Je v Remo peljal, in ga kinči s krono.
Kar doživeti sanjala si nisim,
Je spolnjeno, pripravljeno godišče;
Okinčen kralj je s pražnim oblačilam,
Zedinjeni so krone velikáni,
Ki nešli bodo znaminja oblasti,
Tok ljudstva v glavno cerkev se valí,
Glasí se petje, klenkajo zvonovi,
Te velikosti sreče ne prenesem!
(Jovana jo rahlo dvigne. Sorelka nekoliko čaša potihne, ter pogleda
divici pazljivši v lice.
Pa ti si vedno terda, vedno ojstra;
Ti srečo daš, deliti je ne veš,
V ledenim sercu naše slé ne čutiš.
Ti veličanstvo vidia si nebeško,
Ter ti posvetno čistih pers ne gane.
(Jovana prime Sorelko nagloma za roko in jo urno zopet spustí.)
O, de bi mogla čutiti po žensko!
Odlôži to orožje, vojske ni več,
In bodi zopet spola rahliga!
Bojí se te ljubeče serce moje,
Dokler si oj stri Paladi enaka.
Jovana.
Kaj terjaš ti od mene?
Sorelka.
Razoroži se!
Proč ta oklep! Ljubezen si ne upa
Približati se nédru z jeklam kritim.
Le ženská bodi, našla boš ljubezen!
Jovana.
De zdaj bi djala proč orožje, zdaj!
Ogólila bom nédro smerti v boju,
Zdaj né. — O, de bi je sedmero jeklo krilo,
Branívši me slabost in godov vaših!
Sorelka.
Gróf Diinoa ljubi te. Njegovo serce,
Junaštvu le in slávi dohodljivo,
Je čistiga udano žara tebi. —
Ljubljena biti od junáka slast je,
Ljubiti ga, je še veliko veci.
(Jovana se studoma proč oberne.)
Ti ga čertiš? O, ne! Le ljubiti
Ne moreš ga. — Zakaj bi ga čertila?
653
čerti se le, ki ljubiga nam uzme,
Nikogar ti ne ljubiš; serce tvoje
Je mimo. — Ah, de čutiti bi moglo.
Jovana.
Objokaj uie! Žaluj osode moje!
Soreľka.
Kaj neki manjkalo bi sreči tvoji?
Francozko si otela po obljubi,
Peljala v mesto kronanja si kralja
Zmagljivo, čast visoko si dosegla;
Osrečen národ hvali te in diči,
Vse ústa so marljive v tvojo slavo,
Ti boginja si tega prazdnika;
Sam kralj ne sveti s krono svojo zlato
Od tebe krasniši.
Jovana.
O, de bi mogla
Se skriti v krilu tamne globočine!
Sorelka.
Kaj ť je? Od kod to ganjenje prečudno?
Če tí ta dan očí pobesiš plašno,
Kdo dvignuti ponosno smel bi glavo?
Sram biti mene mora zraven tebe,
Ki maloserčna ne dosežem tvoje
Junaške sile in visosti slávne.
Ti čem slabosti vse razkriti svoje?
Glej! Ne očestva sláva, ne svitlost
Onovljena prestola tega, ne
Zmagljiviga národa čast in radost,
Vse to ne gane serca mojiga.
Le enimu do živiga je udano,
Prostora nima ko za sam ta čut:
De njega vse to ljudstvo blagoslovi,
De njemu vriska, njemu vence vije,
In de je moj ta íjubljeni, moj dragi.
Jovana.
O, ti si srečna! Blaženo se ceni!
Kar ljubi však, to milo ti imaš;
Na ústa vse, kar tvoje serce meni,
Pred celim svetam razodeti znáš,
Deržave god je god ljubezni tvoje,
Narodi vsi, neskončili, ki družijo
V ozidju tim poslance dične svoje,
654
Posvetijo tvoj čut in ga delijo;
Volitev tvojo splohni vrisk častí,
Tak si z občinsko radostjo edina,
Vse te ljubezni tvoje opomina,
Ti vsih veselje, sonce ljubiš ti.
Sorelka
(j o objame.)
Ti vnameš me! Ti me razumiš čisto!
Motíla sim se, ti poznáš ljubezen;
Kar čutim jez , to krepko ti izrečeš.
Bojezni se to serce oslobodí,
In hrepení zaupno ti nasprot.
Jovana
(se ji naglo izvije.)
Zapusti nie! Od mene beži! Ne
Ognusi z mojo kužno bližo se!
V nar globokejši noc mi skriti daj
Nesrečo , grôzo in sramoto svojo.
Sorelka.
Ti strah mi delaš. — Jez te ne razumim!
Pa sej te nikdar nisim razumela —
Vse tvoje djanje čudeža je polno.
Kdo zna, kaj plaši tvoje sveto serce,
Občutke rahle tvoje čisté duše!
Jovana.
Ti sveta, ti si čistá! Ko bi mogla
V to serce zreti, trepetaje pahneš
Sovražnico od sebe, izdajavko!
Tretji nastop.
Diinoa. Diišatel. Lahir z Jovaninim banderam.
Diinoa.
Jovana, mi te išemo. Vse je
Pripravljeno. Kralj pošle nas velivši,
De ti pred njim bandero sveto nosiš.
Verstiti se v kneževski slávni rajdi
In tikama o kralju iti imaš.
On ne tají, in svetu celim hoče
Na znanje dati, de le tebi vso
Prisodi čast in slavo dneva tega.
655
Lcihir.
Tu je bandero! Vzerni ga, divica!
Vse ljudstvo čaká, knezi zbrani so.
Jovana.
Jez iti spredej? Jez bandero nesti?
Diinoa.
In komu scer veljá? Čigava roka
Za to svetinjo čistá je dovolj?
Sukala si ga v boju, zdaj ga nôsi
Na potu mira v znaminje veselja.
(Lahir ji bandero ponuja. Jovana, grôze trepetaje , se ga bráni.)
Jovana.
Proč! Proč!
Lahir.
In kaj ti je? Bandera neki
Se svôga strašiš! Gŕlej gal
(Razvije bandero.)
Tisto je,
Ki si ga v bitvi sukala zmagljivo.
Nad višnjevo plávaj e kroglo je
Obražena na njeni nebes kraljica;
Ker tak učila te je sveta mati.
Jovana
(plašno v njo gledaje.)
Gorjé, je ona! Ravno tak je stala
Pred mano. Glejte, kak iz taninili čert
Serditiga obraza gleda strašno!
Sorelka.
Ob um je vsa! Závej se, daj! Spoznaj se!
Kar vidiš ni resnica! To je njena
Podoba slabo poobražena,
In ona sama je v nebeški družbi.
Jovana.
Si pokoriti prišla grešnico?
Pogubi strašná! Uzmi blisk in treši!
Krivično glavo mojo udri, udri!
Zavezo svojo prelomila sim,
Oskrunila imé sim tvoje sveto!
Diinoa.
Gorjé nam! Kaj je? Kako govorjenje!
656
Láhir
(osupnjen Diišatelu.)
Razumite to ganjenje prečudno?
Dusatel.
Kar vidim, vidim. Dávno sim že bal se.
Dunoa.
Kaj rnislite ?
DuŠatel.
Kar mislim , zdaj ne smem
Izreči. Bog bi hotel, de bi kmalo
Končano bilo, kralj de bil bi kronan!
Lahir.
Kak? Se je strah, ki iz bandera tvôga
Izbaja, tud obernil proti tebi?
Pred njo Britancam trepetati daj;
Sovražnikam francozke zemlje strašná,
Gradjanam zvestim pak je milostná.
Jovana.
De, pravo rečeš! Milá je prijatiam,
■ Le neprijatie treši strašno z grozo!
(Popotnica h kronanju se ogiasi.)
Dunoa.
Bandero vzemi ! Urno ! Vhod začne se ,
Trenutka ni zgubiti. Uznii hitro!
(Jovana brané se prejme poslednič bandero in gré ; vsi drugi ji sledijo.)
Ceterti nastop.
Igrališe se premeni v prostran kraj pred glavno cerkvo. Zadni
stan je poln gledajočiga ljudstva, iz kteriga Bertran, Klod Mari
in Etjen stopijo. Popotnica se v delji ogiasi — v začetku oglušeno.
Bertran.
Čuj, gódbo! Ťukaj so! Se bližajo!
Kaj bolji bo? Na višji kraj stopiti,
Alj se med ljudstvam gnétiti naprej,
De bi obhod pregledali po celim?
Etjen.
Preriti se ni moč. Vse ulice
So polne ljudstva, konjkov in vozov.
657
Pritisnime* se tik ozidja tega,
Na tanko vse od tukaj vidiino.
Kar mimo gro.
Klod Marí.
Bi rekel de se je
Sôšlo Francozke pol na mestu ternu :
Tak silno je valovje, de je tudi
V lorenski daljni zemlji naše kmete
Omajalo in nas je sem dervílo.
Bertran.
Kdo čepel bi nemarno v kótu svojim,
Ko se godí v deržavi reč veliká.
Kerví in truda je zadost veljalo,
De prišla je na pravo glavo krona.
Naš pristni kralj, ki zdaj ga lcronamo,
Pa nima slabši spremljen biti od
Parižkiga, ki so ga v Sendenizu
Krivično venčali. M dobre misii.
Ki se ogiba goda tega, ino
Ne vpije glasnih ust: Bog živi kralja!
Peti nastop.
Marjeta in Luíza pristopite.
Luíza.
Oj, Metá! Setro bove vidile!
Ah, kak mi serce bije.
Marjeta.
V blesku bove
Jo vidle in visosti, rekle bove:
To je Jovana, to najna sestra!
Luíza.
Jez, dokler je ne vidim, ne verjamem,
De ta mogočna, ki se orleánska
D i vi c a imenuje, res Jovana —
Zgubljena najna sestra bila bi.
(Popotnica se bolj in bolj bliža.)
Marjeta.
Še dvomiš? Boš jo vidila z očmí.
Bertran.
Zdaj pazite! Se bližajo!
Ko«e»kijeve dela. 42
658
Šesti nastop.
Pervi pridejo pisarji in hubisti. Potem nastopijo belo oblečení
otroci z vejicami v rokah. Dva klicarja sledita. Za njima rajda
dardarjev. Uradniki v dolgim pražnim oblačilu sledijo. Potem dva
maršala z vladarsko palico, vojvoda Burgunski z mečem, Diinoa
z žezlam, drugi knezovi s krono, z deržavnim jabelkam, sodno
palico in cerkovnimi darili. Za tem vitezi v redovnim oblačilu,
korarji s kadilnico, ter dva škofa s sveto ampulo, verhepiškop s
križem. Ternu sledí Jovana z banderam, pripognjene glave in ne-
gotoviga koračenja. Sestri njene, zagledavši jo, daste znamenja
zavzetja in radosti. Za njo pride kralj pod krasnim od štirih
barónov nesením prestolnim nebam. Dvorani sledijo, vojšaki skle-
nejo. Ko je vse v cerkvi, jenja popotnica.
Sedmi nastop.
Luiza. Marjeta. Klod Marí. Etjen. Bertran.
Marjeta.
Si vidil sestro!
Klod Marí.
To, v oklepu zlatim,
Ki stavnico pred kraljem nešla je?
Marjeta.
Ta je Jovana, naša sestra bila.
Luíza.
Nas ni spoznala. Se nadjala ni,
De tako blizo sestrine so persi.
Gledaje v tla je grozno bieda bila
In tresla se je pod banderam. — Nisim
Se veseliti, vidši jo, zamogla.
Marjeta.
V svitlosti sim preljubo sestro najno
In slávi vidila. — Ah, kdo bi bil
Sanjaje mislil, kdo verjel, ko je
Po našili gorali čedo pasia, de
Tak imenitno bomo gledali.
Luiza.
Očetove so sanje spolnjene,
De vklanjali pred njo se v Remi bomo;
To cerkev oče vidili so v sanjah,
In zdaj je vse resnica. Tode oče
So žalostne prikazni tud imeli;
Skerbí me, ah! de tak visoko vidim!
659
Bertran.
Kaj tukaj se mudimo? Spravimo
Se v cerkev k djaDJu svetim!
Marjeta.
Idimo !
Zna biti, tam de sestro srečamo.
Luíza.
Sej sino jo vidili. Zadosti je!
Vernmio se domú.
Marjeta.
Kaj? Prej ko j o
Pozdravimo in govorimo z njo?
Luíza.
Ni naša več; med knezi ino kralji
Je njeni sedež. — Kdo smo mi, de silimo
Nečimerno bahaje v njeno čast se?
Še naša bivši nam je tuja bila.
Marjeta.
Smo ji sramota? Alj nas zaničuje?
Bertran.
Nas ne sramuje se clo kralj francozki,
In je prijazno vsakiga pozdravil.
Nej bo še tako imenitna, slávna,
Kralj je le veci!
(Trorabe in kotli se v cerkvi oglasijo.)
Klod Marí.
V cerkev idimo!
(Obernivši se proti zadnimu stanu zginejo v množici.)
Osmi nastop.
Tibo ď Ark černo oblečen pride, Remon ga sledi in ga hoče
zaderžati.
Remon.
Ogibajte se, oče ď Ark, tesnobe!
Tu radostne ljudí le srečate,
In vaša tuga jim kalí ta praznik.
Beživa, daj! iz mesta tega urno.
42*
660
Tibo ď Ark.
Si vidil j o nesrečno stvar? Si jo
Pogledal dobro?
Remon.
Prosim vas, bežíva!
Tibo ď Ark.
Si vidil, kak so se j i noge tresle,
Kak nje obraz je bied in plašen bil !
Nesrečna stvar! zdaj čuti svoje stanje,
In zdaj je čas, de jo pogube rešim —
Ne smem ga gubiti!
(Hoče iti.)
Remon.
Kaj kanite?
Tibo ď Ark.
Prenagliti jo čem, iz prazne Djene
Jo sreče pahneni; siloma jo k Bogu
Nazaj popeljem, k' se ga je odrekla.
Remon.
Premislite pazljivo kaj storite!
Ne pogubite lastnega detéta!
Tibo ď Ark.
Pogini truplo, de živí le duša.
(Jovana plané brez bandera iz cerkve, ljudstvo za njo pritisne, jo častí
in kušuje njeno oblacilo , tako de jo nekaj čaša ustaví.)
Glej ! oná je ! Iz cerkve plané bieda,
Iz veže svete groza jo podí.
To je pravica Božja ki se zdaj,
Nad njeno glavo razodeva.
Remon.
Z Bogam!
Ne terjajte de bi vas dalej spremil!
Poln upa pridši, tuge poln odidem.
Hčer vašo zopet vidil sim, in zopet -—
Globoko čutim — zopet jo zgubím!
(Obá odideta, však na svojo strán.)
661
Deveti nastop.
Jovana. Ljudstvo. Potení njene sestri.
Jovana.
Ni moč ostati! Duhi me poclijo,
Ko grom doní nad mano orgel glas,
Na mé podira se oblok cerkovni,
Bežati v prosti móram zrak podnebja!
V svetišu sim bandero zapustila,
In nikdar vec ne tiká ga ta roka!
De sestri drage, zdelo se mi je,
Marjeta Luíza mimo mene
Ko sanj ste polznile. — Ah, to je bila
Preživih želj omama samo! Dalječ,
Neskončno dalječ ste, kot mojiga
Detinstva sreča in nedolžnost moja.
Marjeta
(pristopi.)
Je, je! Jovana je!
Luíza
(Jovani nasprot prihití.)
O, sestra moja!
Jovana.
Ni sanj tedaj. — Vé ste. — Jez vaj objemljem,
Luíza tebe! Tebe Metá moja!
Na tujim tu, v pušavi ljuda polni
Zaupne persi sestrine objamem!
Marjeta.
Naj še pozná, je še prijazna sestra!
Jovana.
Tak dalječ vaj Ijubezen sem pripelje,
Tak dalječ! Niste se jezíle na-me,
De sim odšla nemilo brez slovesa?
Luíza.
Osoda te je gnala Božja skrivna.
Marjeta.
Glas tvojih del, ki svet je ves omajal
In tvoje imé na vsih jezicih nosi,
Je v tihim našim selu'naj prebudil
662
In k obhajilu kronanja pripeljal.
Sve tvojo čast veliko prišle gledat
In nisve samé!
Jovana
(naglo.)
Oče z vama so!
Kje, kje so oče V Kaj se skrivajo?
Marjeta.
Očeta z nama ni!
Jovana.
Ne? Nečejo
Otroka svôga viditi? Mi niste
Od njih prinesie blagoslova saj?
Luíza.
Ne vejo, de sve tu.
Jovana.
Ne vejo! In
Zakaj ne? Vé se mešate? Molčite?
V tla gledate! Povejte, kje so oče?
Marjeta.
Kar si odšla —
Luíza
(ji migne.)
Marjeta!
Marjeta.
Britkoserčni
Jovana.
Britkoserčni !
Luíza.
Nič ne boj se!
Sej serce njih prečutljivo poznáš!
Zavedli bodo se, potolažili,
Ko jim poveve, de si tako srečna.
Marjeta.
Si vonder srečna? Pa sej biti moraš,
Ker tak visoka, tak češena si.
So oče.
663
Jovana.
Sim srečna, de vaj zopet vidim, vajne
Besede slišim, mili glas, ki me
Domačih trat in berdov opominja.
Ko jagneta sim pasia po višavah,
Sim sréčna bila, kakor duša v raju —
Ne more tak — ne more zopet biti ?
(Jovana skrije lica na Luízinih persih. Klod Marí, Etjetl, Bertrail na-
stopijo in plašno v delji postoje.)
Marjeta.
Le bliže Bertran, Klod Marí. Etjen!
Jovana ni prevzetna. Tak je krotká,
In govorí prijazniši ko prej,
Ko z nami je doma na selu bila,
(Qvčarji pristopijo in ji roke podajo. Jovana jlh osupnjeno gleda in
se silno čudi.)
Jovana.
Kje bila sim V Povejte! Se mi je
To sanjalo, in zdaj sim se zbudila?
Iz Dom-Remija nisim šla, kaj ne V
Pod hrastam sim zaearanim zaspala,
In se zbudivši vas o sebi vidim,
Prijazno vas podobe dobro znane?
Od krajev tih, od bojev, od junaštva
Se mi je samo sanjalo. — Le sence
So bile to nad mano plávaj oče,
Ker živo se pod tim drevesam sanja.
Kak vi bi v Remo prišli, kako jez?
Zapustila domovja nikdar nisim!
Poterdite, razveselite me!
Luíza.
Mi v Remi smo. Ni se ti sanjalo
O tih rečéh, ti vse si doprinesla.
Le spomni se, ozrí se okolj sebe,
Orožje svoje svitlozlato tipaj!
(Jovana dotaknivši se oklepa na persih svojih , se zavé in se silno
vstraši.)
Bertran.
Čelado to na glavi sim jez vam dal.
Klod Marí.
De mislite si sanjati, ni čuda,
Zakaj, kar ste dosegli in storili,
Se čudniši clo v sanjah ne primári.
664
Jovana
(naglo.)
Bežímo! Z vamľgrem, domú se vernem,
V očetovo naročje, v našo vas.
Luíza.
Daj! Pojdi z nami, pojdi!
Jovana.
Ti ljudje
Častijo dalječ me čez mojo vrednost!
Vi ste me vidli slabo in otročjo,
Me Ijubite, me nimate za Boga!
Marjeta.
In ves ta blesk zapustiti bi hotla?
Jovana.
Od sebe veržem ta priskutni lišp.
Ki moje ino vaše serca loči,
In pastirica zopet biti hočem.
Vam slúžila za zadno deklo bodem,
S pokoro ojstro pokorivší krivdo,
De dvigala sim se čez vas ošabno.
(Trobente zapojejo.)
Deseti nastop.
Kralj stopi iz cerkve v kronanskim oblačilu. Sorelka. Verh-
epiškop. Burgún. Diínoa. Lahir. Diišatel. Vífezi Dvorani.
Ljudstvo.
Ljudstvo.
(zakričí večkrat o kralj evim koračenju proti sprednim stanu:
Bog živi kralja, Karia sedmiga!
(Trobente zapojó. Na kraljevo znamenje dvigneta obá klicarja palici
in ukažeta omolknjenje.)
Kralj.
Moj dobrí ljud! Ljubezni vaši hvala!
Po Bogu mi na glavo krona djana
Je pridobljena, osvojená z mečem,
S kervjo gradjansko žlahtno je oblita;
Iz nje pa mirno bode oljka klila.
Zahvala vsim, ki so za mene bili,
Ki proti meni, odpušanje vsim;
665
Bog milost mi je skazal, in beseda
Kraljeva moja perva bodi — milost!
Ljudstvo.
Bog živi kralja Karia dobriga!
Kralj.
Po Bogu le, nar višjimu vladarju,
Dobívajo francozki kralji krone.
Mi pa prejeli smo j o vidama
Iz Božjih rok v obličju všili národov.
(Obernivši se k divici.)
Tu je poslanka Božja, ktera vam,
Razbivši breme tujiga zatretja,
Je dala kralja prirojeniga!
Imenu sveťga Ďioniza, varha
Deržave te, enako bodi njeno,
In slávi njeni se oltár napravil
Ljudstvo.
Divici blagor, blagor rešnici!
(Trobente.)
Kralj.
Če si rojena kakor mi po staršiu,
Tak reči, kaj na svetu te osreči?
Če pa tam gor je domovina tvoja,
In žarke ti natore Božje kriješ
V podobi tej drviškiga telesa,
Tedaj nam uzmi iz očeš odejo,
Pokaži se v svitlosti svoji, kakor
Te vidijo nebesá, de molivši
Častimo v prahu te.
(Splohno molčanje — vue divico gleda.)
Jovana
(nagloma zavpije :)
O, Bog! Moj oče!
Enajsti nastop.
Prejšni. Tibo ď Ark.
RazHčni glasi.
Njen oče!
666
Tibo ď Ark.
De! Nje jokavredni oče,
Ki ga osoda Božja sem pritira,
Nesrečno de zatoži lastno dete.
Burgún.
Ha! Kaj je to!
Dilšatel.
Zdaj strašno bo danilo!
Tibo ď Ark
(kralju.)
Z močjo nebeško, meniš, de si rešen?
Omamljen knez! Oslepljen ljud francozki!
Vi rešeni — s peklensko ste zvijačo.
(Vse se ostrašeno nazaj vmakne),
Dunoa.
Norí ta človek'?
Tibo ď Ark.
Ti noríš, ne jez;
In ta epiškop modrí, in vi vsi,
Ki mislite, de gospodár nebeški
Se razodeva po priprosti dekli.
Daj! Skusimo, alj bo očetu v lice
Poterdila laží sleparstvo derznih,
S katermi ljud in kralja golufá.
V imenu Trojnojedniga tam gori,
Če čistá si in sveta, odgovori!
(Splohno molčanje; vse oči so v Jovano obernjeue; ona se ne gane.)
Sorelka.
Moj Bog, molčí!
Tibo ď Ark.
Se vé! Molčati mora
O strašnimu imenu, ki se mu
Clo pekla brezdno klanja trepetaje!
Svetnica ona, od Bogá poslaná? —
V prekletim kraju je skovano bilo,
Pod coperskim drevesam, kjer je somen
Od nekdaj zlim duhovam, tam prodala
Je nevmerjoči del sovražniku
Človeškim za posvetno krátko slavo.
Eokav ji zavihajte ; glejte pike ,
S katermi jo zaznamoval jo satan!
667
Burgún.
Je grozno! — Alj, očetu mora se
Verjeti , ki cez lastno hčer pričuje !
Diinoa.
Ne! Nikdar ne! Verjeti norcu ni,
Ki sebe gnusi v lastnimu otroku.
Sorelka
( Jovani :)
Govori! Proč molčanje to nesrečno!
Mi ti zaúpamo, verjamemo ti!
Iz tvojih ust beseda, samo ena,
• Nam bo dovelj — Govori! Strašno tožbo
Razdéni v nič — Le samo reči, de
Nedolžna si, in mi ti verjemo.
(Jovana se ne gane. Sorelka v grozi odstopi.)
Láhir.
Strah jo je zvil. Zaperla sta besedo
Ji groza in ošúp. Ob tako strašnim
Okrivljenju se trese clo nedolžnost.
(Se ji približa.)
Závej se, o Jovana! Premagljive
Imá besede in pogled nedolžnost,
In siloma obrék razdene v nič!
Ponosne jeze dvigni se, poglej
Na kviško, dvombe té nevredne treši,
Ki gnusijo ti sveto tvojo čistost.
(Jovana se ne gane. Lahir stopi groze omamljen na strán. Med ljud-
stvam se gibanje množí.)
Diinoa.
Kaj ljud obúpa? Kaj straší gospode?
Nedolžna je — Jez porok za-njo sim,
S poštenjem sim kneževskim porok za-njo!
Tu vitežka je rokovíca moja,
Kdo tvega se, krivice jo dolžiti?
(Siloviti tresk, ljudstvo vse groze trepetá.)
Tibo ď Ark.
Zaroti se gromečimu pri Bogu,
De si nedolžna. Taji, de sovražnik
Je v sercu tvôm — Postavi me na laž!
(Drugi hujši tresk. Ljudstvo na vse kraje beží.)
668
Burgún.
Ohraní Bog nas! Kake strašne znamnja!
DuŠatel
(kralju :)
Bežímo proč, moj kralj, iz kraja tega!
VerhepiŠkop
(Jovani :)
V imenu Božjim prašam te: Molčiš
Krivice alj nedolžnosti si svesta?
če groma glas pričuje za-te, primi
Ta sveti križ in daj nam znamenje!
(Jovana se ne gane. Novo silno treskanje. Kralj, Sorelka, VerhepiŠkop,
Burgún, Lahir, Diišatel odidejo.)
Dvanajsti nastop.
Dunoa. Jovana.
Diinoa.
Ti moja si — O pervimu pogledu
Sim ti zaúpal, in še mislim tako.
Vec tebi, ko vsim znamenjam, ko gromu
Nad mano govorečimu verujem.
MolČe zaveržeš ti v ponosnim serdu ,
Nedolžnosti si svete svoje svesta,
Razjasnjenje nesramne tožbe také.
— Zaverzi jo, le meni se zaúpaj;
Nedolžnosti ne dvomim tvoje nikdar.
Ne reči nič; le roko mi podaj
V zalogo, v znamenje, de na-me se,
In na pravico svojo se zaneseš.
(Dunoa ji roko podá. Jovana se strese in se urno proe oberne; on od
groze stisnjen oterpne.)
Trinajsti nastop.
Jovana. Diinoa. Dušatel. Potem Remon.
DiiŠatel
(povernivši se.)
Jovana cľ Ark! Kralj čejo dovoliti,
De mesto to zapustite slobodno.
Odperte vráta so. Ne bojte se
669
Ožaljenja — kraljevi mir vas varje.
Vi, Diinoa, z mano greste — Ni na čast vam,
Se tukaj delj muditi. — Kak izíd! ■
(Diišatel odíde. Diinoa se zdrami iz globokiga stermenja, pogleda äe
enkrat Jovano in odíde. Jovana nekaj čaša clo sama ostane; potem
dojde Reinon , postoji v delji in jo tihe žalosti gleda. Poslednje se ji
približa in jo za rôko prime.)
Remon.
Ne múdite se dalej. Vse je tiho.
Podajte roko mi. Jez vas popeljem.
(Jovana, zagledarši ga, da pervo znamenje občutka, vpré ojstro v njega
očí, ter na kvisko pogleda; potem ga nagloma za roko zgrabi in odíde
z njim. Igrališesezagerne.
Peto djanje.
Divji gojzd , v delji voglarske bajte. Zlo tamno je, med silnim gro-
menjem in bliskanjem se sliši streljanje.
Pervi nastop.
Voglar. Voglarica.
Voglar.
To grozna je nevihta, strašno vreme;
Ognjenih rek izliti se na nas
Grozí obnebje, in o belim dnevu
Je tma, de skôr bi vidile se zvezde.
Vihar norí ko pekel razujzdan,
Se trese zemlja, krepko svojo glavo
Priklanja s pokam strašnim jésen star;
In grozovitni ta potres na nebu ,
Ki divje clo zverine tako plaši,
De krotké se v berloge skrivajo,
Ne more mira med ljudmí storiti —
Čuj! Iz tulenja vetrov in viharja
Se sliši ljuto treskanje strelaštva;
Protivné vojske so si tako blizo,
De gojzd le ločijih, in zdaj in zdaj
Razbasati se zna kervavo strašno.
670
Voglarica.
Pomozi Bog! I, sej je bil sovražnik
Že ves pobít in raztepen do kraja,
In kak je to, de nas na novo straši?
Voglar.
Zato ker kralja ne boje se vec,
Kar so spoznali copernico v punči,
In satan vec pomagati nani neče,
Gré vse narobe.
Voglarica.
Čuj! Kdo bliža se?
Drugi nastop.
Remon. Jovana. Prejšni.
Remon.
Tu bajte so. Zavetje najdeva
O strašnimu viharju. Vi naprej
Ne morete. Tri cele dolge dni
Že begate ljudém skrivaje se,
In jed so vam sirove korenine.
(Vihar potihne, vedrí in razjasni se.)
Stopíte not. Pri serčnih voglarjih sva.
Voglar.
Počitka, zdi se mi, vam je potreba!
Vse vaše je, kar ima slabá hiša.
Voglarica.
Zakaj je pa v orožju nježna divá?
De, de, gotovo! Zdaj je čuden čas,
In z jeklam se clo ženská kriti mora.
Kraljica tudi Izabó, sim čula,
V orožju hodi po sovražnim stanu,
In deklica, ovčarja hčí priprosta,
Vojskuje se za kralja našiga.
Voglar.
Kaj klepetaš? Iz bajte kupo vina
Prinesi, de divica se okrepča.
(Voglarica gre v bajto.)
671
Remon
(Jovani :)
Poglejte zdaj, de ni nemilo vse;
V pušavi tud živijo rahle duše.
Radujte se! Nehala je nevihta,
In mirnih žarkov sonce tam zahaja.
Voglar.
Bi djal, ker ste v orožju, de k armadi
Kraljevi greste — Varite se dobro!
Britanci niso dalječ, in pogosto
Kardela njih napadaj o ta gojzd.
Remon.
Gorjé! In kak pregazila ga bova?
Voglar.
Postojta, de moj fánt iz mesta pride;
On vaj popelje po neznanih stezah,
De se ne bo nič bati. Mi poznamo
Krivíne.
Remon
(Jovani :)
Daj! Denite proč orožje,
Le razodeva, in ne varje vas.
(Jovana glavo strese.)
Voglar.
Zlo tužna je divica — Tiho! Kdo je?
Tretji nastop.
Voglarica s kupico v roci iz bajte. Voglarčič.
Voglar ica.
Je fánt, ki se domú iz mesta verne.
(Jovani :)
Divica píjte! Bog pomozi vam!
Voglar
(sinú svojimu :)
Si prišel, Janez? Kaj prineseŠ?
VoglarČiČ.
(ojstro pogleda ravno pijoco divico ; spoznavši jo se ji urno pvibliža in
j i kupico od ust potegne.)
Mati!
672
O mati! Komu piti daste? Ta
Je orleánska čara!
Voglar in voglarica.
Bog pomagaj!
(Vsi se prekrižajo in zbežijo.)
Ceterti nastop.
Remon. Jovana.
Jovana
(zaúpno in rahlo.)
Moj del je kletva, vse beží pred mano,
Zapusti me še ti, za sebe skerbi.
Remon.
Zapustiti! Alj jez? Sedaj! In kdo
Vam družba bode?
Jovana.
O, brez družbe nisini.
Si slišal grom nad nania govoriti?
Osoda moja pelje me. Ne skerbi,
Dosegla bom namembo brez iskanja.
Remon.
Kam pôjdete? Britanei tu stojé,
Ki z maševanjem vam grozijo strašno —
Francozje tam, ki vas preganjajo.
Jovana.
Kar mora biti, me zadelo bode.
Remon.
Kdo živeža vam bo iskal? Kdo hudih
Zverín vas bránil, in ľjudí še hujših?
V nadlogi in bolezni kdo vam stregel?
Jovana.
Vse korenine, zelša vse poznám;
Naučila sim se od jagnet zdravo
In strupno razločiti — Jez razumim
Premembe zvezd in beg oblakov sivih,
Šumeti slišim skritih žil studence.
Človeku malo treba, polna pak
Je živeža natvora.
673
Remon
(jo prime za rôko.)
Bi ne hotli
Se spokoriti ■ — spraviti se z Bogam —
Verniti se v naroeje svete cerkve?
Jovana.
Me tudi ti pregrehe krivo sodiš?
Remon.
In kako ne? Molčé ste poterdili —
Jovana.
Ti, ki podal si z mano se v nadlogo,
Edina stvar , ki zvesta mi ostane ,
Me spremi, ko me celi svet preganja,
Ti sodiš me zaverženko, katera
Se Bogu odpové —
(Remon molčí.)
O , to je grenko !
Remon.
(zavzet.)
Kaj niste čara — copernica — res ne?
Jovana.
Jez copernica?
Remon.
In t e čudeže
Ste doprinesli s pomočjó nebeško
In Boga veční ga?
Jovana.
S katero scer?
Remon.
In vi molčali ste ob tožbi grozni?
Zdaj govorite, in pred kraljem, kjer
Je treba bilo, tam molčali ste!
Jovana.
Molčé podvergla sim osodi se,
Ki jo je Bog, moj mojster, mi namenil.
Remon.
Očetu niste nič odgovorili !
Koiukijeve dela. 43
674
Jovana.
Ker od očeta, je od Boga bilo,
In skusba bo po očevo, ne dvomi!
Remon.
Nebesá clo so pričale nad vami.
Jovana.
So pričale, zato sim jez molčala,
Remon.
Kaj? Ľahko vam je bilo z eno samo
Besedo se očistiti, in vi
Ste pustili v nesrečni zmoti svet?
Jovana.
To zmotá ni, to je namemba bila.
Remon.
Nedolžni ste terpeli to sramoto,
In žal besede vam iz ust ni prišlo!
— Globoko ganjen čudim se nad vami,
In trepetá mi serce v živim nédru!
Ah, kako rad besedi vaši verjem,
Le težko sim verjel, de krivi ste.
Pa kdo bi mislil, de človeško serce
Preneslo bi molčé nesrečo tako.
Jovana.
Poslanka biti alj bi vredna bila,
Ko ne bi šla po vodbi mojstra slepo?
Scer nisim tak nesrečna, kakor meniš.
De strádam, ni nesreča v stanu mojim;
Pregnana sim, begljiva — pa v samoti
Začela sim spoznavati se sama.
Ko z bleskam sláve sim obdana bila,
Je v persih mojih bil prepira strup;
Ko sim se vsim zavida vredna zdela,
Sim bila joka vredna. — Zdaj sim zdravá.
Vihar prestrašní, ki grozil je zemljo
Razrušiti, je moj prijatel bil;
Očistil je in svet in serce moje.
Zdaj mir je v meni. — Pridi zdaj kar bodi,
Nobene si slabosti svesta nisim.
Remon.
Hitiva, daj! Hitiva glasno vašo
Nedolžnost vsemu svetu oznaniti!
675
Jovana.
Razvedril bo, ki zmoto je pripustil;
Le kadar zrel je , páde sad osode !
Dan prišel bo, ki me očistil bo.
Ki zdaj so me sodili in zavergli,
Poinoto svojo bodo razpoznali,
In solze tékle bodo roku mojim.
Remon.
Kaj jez molčé bi čakal, de prigodbe —
Jovana
(ga prime rahlo za rôko.)
Ti vidiš le stvarí zunajno skorjo,
Ker zemská vez ovéra tvoj pogled;
Jez gledala v nesmertno jedro sim
Ter vem, de las brez Boga ne izpade.
Poglej! k zahodu nagnjeno je sonce —
Kot nam gotovo jutro spet izíde,
Gotovo tak resniee doba príde!
Peti nastop.
V zadnim stanu igrališa se prikáže kraljica Izabó z vojšaki
Izabó.
(za igrališem.)
Ta pot peljá v britanski stan!
Remon.
Gorje !
Sovražniki !
(Vojšaki nastopijo. Zagledavši divico ostermijo ino nazaj blagutnejo.)
Izabó.
Kaj se ustavlja truma?
VojŠaki.
Pomagaj Bog!
Izabó.
Se vam pošast oznam?
Ste vi vojšaki? De! Plašuni ste!
(Prerije trumo — divico zagledavši nazaj blagutne.)
Kaj vidim — Ha!
(Urno zavedši se ji krepko nasproti stopi.)
43*
67.6
Podaj se mi! Jetnica
Si moja!
Jovana.
Sim.
(Kemon zbeží očitniga obupa.)
lzábó
(vojšakam :)
Denite jo v železje!
(Vojšaki se plašno divici bližajo, ona jim rôko podá , naj jo zvežejo.)
Ta je tedaj mogočnica, strašivka,
Ki vas je kakor jagneta podila,
In zdaj oteti sama se ne more?
Kjer vero nájde, čuda doprinese,
Ko pa možaka sreča, se ubabi?
(Divici :)
Čemú si vojsko svojo zapustila?
Kje je gróf Diinoa, vitez tvoj in varh?
Jovana.
Pregnana sim.
Izabó
(osupnjeno nazaj stopi.)
Kaj? Kako? Ti pregnana!
Dofén te je pregnal?
Jovana.
Ne prašaj! V rokah
Sim tvojih , kar nameniš mi , izreci !
Izabó.
Pregnal, ker si iz brezdna ga otela,
Mu v Remi krono si na glavo djala,
Francozke zemlje kralja ga storila?
Pregnal! O tim spoznám ga, siná svôga,
— Peljite v stan j o. Kažite armadi
Pošast , o kteri trepetala je.
De! Copernica! Njeni coper je
Neumnost vaša, serca vaše plašne.
Budalo je, ki kralju se žertvuje,
In zdaj plačilo zadobi kraljevo.
Recíte Lionelu: Francje srečo
Mu pošijem zvezano, in kmalo sama
Vam sledim.
677
Jovana.
Lionelu? Raj ši koj
Ubij me, kakor njemu me posiati.
Izabó
(vojšakam :)
Storíte kar sim rekla! Dmo! Stopaj!
Sesti nastop.
Jovana. Vojšakí.
Jovana.
Britanci! Ne terpíte, de bi živa
Iz vaših rok prišla! Mašujte se!
Vun z meči, vun! presunite mi serce.
Pred noge vodju trešite me mertvo!
Nar bolji vaših sim pobila vam,
Imela nisim z vami milosti,
Potoke sim kerví prelila vaše,
Veseliga vernenja lepe dni
Junaškim sinam vašim podkopala;
Mašujte strašno se! Ubijte me!
Zdaj ste mi kos; bi znalo biti, de
Me več ne boste vidili tak šibke.
Vodnik.
Storíte, kar veléli so kraljica!
Jovana.
Še bolj, ko sim, nesrečna biti imam?
O, sveta divá! ti si težkih rok,
Usmiljenja ne nájde moje ksanje;
Zaverže me in angel moj in Bog,
Zapert je raj , končano čudodjanje.
(Odide z vojšaki.)
Sedmi nastop.
Francozki tábor.
Verhepiškop. Díinoa. Dušatel.
Verhepiskop.
Posílite, o knez! nevoljo svojo,
Vernite z nami h kralju se nazaj!
678
Zdaj ne zapustite rečí občinske,
Ko del junaških, dlana vašiga
Nam tako treba je v tesnobi novi.
Dilnoa.
V tesnobi, in zakaj? Zakaj sovražnik
Na novo se dviguje? Vse je bilo
Storjeno, boj končan, in zmaga naša,
Vi rešnico pregnali ste; otmíte
Sedaj se sami! Jez pa v táboru,
Kjer nje ni vec, ne morení dalej biti.
Dilsatel.
Premislite se, knez, ter ne pošlite
Naj s to besedo proč!
Dilnoa.
Molčíte vi!
Čertím vas in poslusati vas nečem.
Vi pervi ste o ej ej sodili slabo.
VerhepiŠkop.
Kdo se o njej ni motil, kdo ne bil
Bi obotavljal se nesrečne ure,
Ko kazale so proti njej vse znamnja?
Omamljeni, prehitjeni smo bili,
Pre zlo je v serce trešel mah. — Kdo mogel
Je strašne dobe kaj pomisliti?
Zdaj, res de, se zavednost nam poverne;
Prevdarši kak med nami je živela,
Ne najdemo ne greha v njej, ne krivde;
Zdaj strah nas je, de smo pregrešili
Nad njo se hudo. Ksa se kralj, obupa
Burgún, Lahir ne nájde več tolažbe,
In serce vsako žalosti topí se.
Dilnoa.
Lažnivka ona? Če podobe vidne
Bi hotla se vtelesiti resnica,
Bi mogla njeno lice na-se vzeti;
Če serca čistost, vernost, če nedolžnost
Prebivajo na zemlji — ústa njene,
Oči so njene jim domovje sveto.
Verhepiskop.
V ti zmoti Bog pomagaj s čudeži
In nam razjasni tmino té skrivnosti,
Ker umerjoč pogled je ne preseže. —
679
Razvije vonder nej se kakor bodi,
Mi eniga alj druziga smo krivi:
Bránili smo z orožjeni se peklenskim,
Alj blaznovaje svetnico pregnali,
Nebeški serd oboje prebudí,
In kliče britke kázni v to deržavo.
Osmi nastop.
Prejšni. Žlahtnik pride. Potem Remon.
Zláhtnik.
Po tebi prasa mlad ovčar, o knez!
On terja, naglo s tabo govoriti.
De pride, pravi, od divíce. —
Diinoa.
Urno!
Pripélji ga! Od nje poslan je.
(Zlahtuik odpré Remonu vráta. Diinoa ternu naglo nasproti stopi.)
Kje je,
Kje je divica?
Remon.
Blagor vam. o knez!
In blagor rueni, de pobožniga
Epiškopa, zatertih brambo sveto,
Očeta zapušenih, tukej nájdem í
Diinoa.
Kje je divica, kje?
VerhepiŠkop.
Moj sin, govori!
Remon.
Ne copernica, o gospod! Pričujem
Pri živim Bogu in pri vsih svetnikih.
Ljud moti se. Pregnali ste nedolžnost,
Poslanko Božjo ste zavergli.
Diinoa.
Kje je V
Govori urno!
Remon.
Družba bil sim ji
Na begu po ardenskim pustím gojzdu;
680
Tam serce mi je razodela svoje.
Umreti hočem strašnih muk , in duša
Deležna nej zveličanja ne bode,
če čistá ni , gospod , krivice vsake !
Diinoa.
Čistejši ni na nebu svitlo sonce
Kje je , povej !
Remon.
Ah, če obernil vam
Je serce Bog — rešite jo in urno!
Britanci so j o vjeli.
Diinoa.
Vjeli! Kaj?
Verhopiskop.
Nesrečnica!
Remon.
V Ardenih, kjer zavetja
ískala sva, jo je ugrabila
Kraljica in Britancam izročila,
Otmíte jo sedaj prestrašné smerti,
Ki vas je vse otéla iz pogube!
Diinoa.
K orožju, daj! Rožljajte! Bobne bíjte!
Vse trume v boj, na noge cela Francja!
Zapravljena je čast, je zaigrana,
Razbita krona vkradena v črepinje!
Zdaj kri veljá, življenje založiti,
Prej ko je noč otéta mora biti.
(Odídejo.)
Deveti iiastop.
Strašní tura, zgorej Hne.
Jovana. Lionel.
Fastolf
(prihiti.)
Krotiti dalej se ne dajo trume,
Divice smert serdito terjajo.
Zastojn se branite. Ubíjte jo.
681
In glavo njeno verzite iz line.
Le njena kri armado zadovoli.
Izabó
(pride.)
V grád silijo, pristavljajo že lojtre,
Pomirite derhal! Alj čakáte,
Ozidje de na glavo nam podrejo,
In slepé zlobe vse nas pogubijo?
Žertvujte jo! Oteli je ne boste.
Lionel.
Nej silijo! Grozíjo nej togotno!
Krepák je zicl, in prej ko šili vdam se,
Nej me zas uje razvalina raj ši.
— Jovana, čuj! Govori! Bodi moja
In sveta te ob var jem celiga.
Izabó.
Ste vi možák?
Lionel.
Zavergli so te tvoji;
Dolžnosti do nevredne domovine
Ti nimaš več. Plašnni, ki so te
Snúbili,' glej! so te zapustili,
Se niso v bor za tvoj o čast podali.
Jez pa národu svojim kakor tvojim
Te v lice poterdim. — Glej, čas je bil,
Ko si zbudila mnenje v sercu mojim,
De ti je drago to življenje moje;
Takrat sim ti sovražnik stal nasprot,
In zdaj prijatia nimaš razun mene !
Jovana.
Sovražnik ti si mojiga národa,
Med nama biti skupniga ne more.
Jez te ne ljubim; če pa tvoje serce
Za mene je, narodama to najnim
Nej bo v korist. — Armáde pélji svoje
Iz milé zemlje moje domovine,
Presiljenih mi mest izroči ključe,
Poverni rop, jetnikam daj slobodo,
Poroke nam pogodbe svete pošli,
In jez dovolím ter ti zagotovim
Sedajčni mir v iménu kralja svôga.
Izabó.
V okovih clo velevati nam hočeš?
682
Jovana.
Zaráno stori, ker storiti moraš.
Britanskiga ne bo nosila jarma
Francozka zemlja nikdar. Prej armádam
Bo vašim strašno brezdno , grob širok.
Nar hrabriši junaki so vani padli,
Verníte se; ker čast vam je zgubljena
Na vsako plat, in sanj oblast je vaša.
Izabó,
Zamorete norivke kljub terpeti?
Deseti nastop.
Prejšni. Stotnik urno priteče.
Stotnik.
Berž, vojskovodja! pélji trume v boj!
Franák privré z banderi ferfolečim,
Orožja bliska dola pian širok se.
Jovana
(nadušena.)
Franák je tu! Napihnjeni Britanci!
Na bojni pod ! — Sedaj veljá se biti !
Fastolf.
Nespametna, veselje svoje kroti!
Ti ne živiš do konca tega dneva.
Jovana.
Moj ljud bo zmagal, jez umerla bodem;
Potreba več ni hrabrim desne moje.
Lionel.
Mehkačev tih ne strašim se. V dvanajstih
Smo jih nabili bitvah, dokler ta
Junakinja se ni borila za-nje.
Ves národ, razun ene, zaničujem,
In to pregnali so. — Daj, Fastolf!
Enake viže čemo jim zapeti,
Kot na krekiskim in poatjeskim polju.
Kraljica, vi pa do izída bitve,
Divici straža v grádu ostanite,
In petdeset vojšakov z vami v brambo.
Fastolf.
Kaj? Pojdemo sovražniku nasprot
Za herbtam to divjakinjo pustivši?
683
Jovana.
Te strah je ženské zvezaneV
Lionel.
Obljubi,
Jovana, de oprostiti se nočeš !
Jovana.
De bi le mogla, želje so mi žive.
Izabó.
V okove trojne jo denite! Svoje
Življenje vani zastavím, de ne uíde!
(Vojeaki zvežejo Jovani telo in roke s težkimi verigami.)
Lionel
(Jovani.)
Tak sama hočeš! Siliš nas! Odréci
Se Francje! Še je čas! Britansko nôsi
Bandero in slobodná si; ti divji,
Ki zdaj grozíjo ti, ti slúžni bodo!
Fastolf
(priganjaje.)
Daj, vojskovodja, pojdi!
Jovana.
Hrani trud!
Francoz ti žuga, bráni se, če moreš!
(Trobente zadonijo, Lionel uvno odíde.)
Fastolf.
Vi veste, kaj storiti je, kraljica!
Če vidite, de nam nasprot je sreČa,
De nam omaga moč —
Izabó.
(potegne banžar.)
Ne bati se!
Ne bo šramote naše preživela.
Fastolf
(Jovani.)
Kaj čaká te, ti veš. Orožju zdaj
Národa svôga le premago prôsi!
(Odíde.)
684
Enajsti nastop.
Izabó. Jovana. Vojšaki.
Jovana.
Ubránil nihče tega mi ne bode!
Čuj, to je trum franaških bojna gódba!
Pogúm budí mi zmagonosno v persih!
Poguba vam! Franaku sláva zmage!
Na noge hrabri! Blizo je divica.
V okove djana stavnice pred vami
Ne more scer nositi kakor nekdaj,
Alj na perutah bojopetja tega
Iz ječe svoje prostá duša plavá.
Izabó
(voj saku.)
Na stražo gor, ki v polje káže, pojdi,
In nam oznani, kako bitva teče.
(Vojšak odíde.)
Jovana.
Pogúm, moj Ijud, pogúm! Ta bor je zadni!
Se ena zmaga, vražnik je razdjan !
Izabó.
Kaj vidiš?
Vojsak.
Ravno zdaj se zgrabijo.
Trinog serdit na mavritanskim konju
V kožuhu risjim dirja spredej s konjki
Jovana.
Gróf Dúnoa je ! NapreJ' vojak junaški !
S teboj je zmaga!
Vojšak.
Most Burgún napadá.
Izabó.
O, de nezvesto serce izdajavca
Prederlo bi deset strupenih sulic!
Vojšak.
Ustavlja se mu krepko Fastolf hrabri.
Raz konj hite, po samši se borijo
Burgunovi in naši korenjaki.
685
lzabó.
Doféna vidiš? ne razločiš mar
Kraljeve znamenja?
Vojsak.
Vse v diiiiii je
In prahu. Zdaj ničesar ne razločim.
Jovana.
Moj gled mu gré. Bi jez na stráži bila,
Nar manjši bi ne zgrešila stvarí.
Leteče race divje jez preštejem,
In nad oblaki sokola spoznám.
Vojsak.
Ob rovu je kaj strašná divja gnječa,
Naj hrabriši se tam borijo, zdi se.
Izabó.
In naša stavnica?
Vojsak.
Visoko veje.
Jovana.
Ah, de bi v polje skozi špranje zrela,
S pogledam vojsko vižati bi hotla.
Vojsak.
Kaj vidim! Oj! Naš vodja je obdan!
Izabó.
(Jovani hanžar nastaví.)
Umri nesrečnica!
Vojsak
(naglo.)
Oprosten je
Od zadej Fastolf prime vražnika — '
Junaško lomi v naj gostejši trume.
Izabó
(hanžar umakne.)
To reče angelj tvoj!
Vojsak.
Bežanje! zmaga!
Izabó. ,
In kdo beží?
686
Vojšak.
Burgunci in Francozje;
Z bežečmi je pokrita vsa planjava.
Jovana.
Moj Bog, moj Bog, Ne boš nie tak zapustil!
VojŠak.
Tam eniga peljajo — ranjen zlo je.
Bo knezov kdo; nití mu vse v pomoč.
Izabó.
Je naših alj francozkih?
Jemljejo
Raz glave mu čelado. — Diinoa je!
Jovana
(silno svoje okove zgrabí.)
Jez pak sim ženská, in sim zvezana!
VojŠak.
Grlej, glej! Kdo ima višnjev plajš obrobljen
So zlátam?
Jovana
(živo.)
Moj gospod, moj kralj je to!
Vojšak.
Plaší se konj — spotika se — se zverne,
Pod njim se jezdec vije silno, silno —
(Jovana spremi te besede z gibanjem strastnim.)
Dereči skúp se naši bližajo —
O njemu so — vse krog so ga obdali —
Jovana.
Oh! Alj v nebesih vec ni angelov?
Izabó
(posmehovaje se.)
Sedaj je čas? Otetnica, odreši!
Jovana
(páde na kolena in molí s krepkim glasam.)
Moj Bog, moj Bog ! V ti šili strašní čuj me !
V nebesá tvoje svete k tebi pošlem,
687
Gorečih želj molivši, dušo svojo.
Ti slabé niti pajčje mrene znáš
Okrepčati, de so verví brodovja;
Nasprotno v tanjke pajčnice premeniš
Železní kov in bronaste verige —
Ti rečeš in železje to odpade,
Razcepi se ozidje tega grada —
Ti Samsonu, ko slep je bil in zvezan,
Od vražnika prevzetniga psovan,
Pomagal si. — Zaúpno v tvoje silo
Objame krepko stebre svoje ječe,
In nagne se in zverne v sip zidovje. —
Vojsak.
Juhej! Juhej!
Izabó.
Kaj je?
Vojsak.
Dofén je vjet!
Jovana.
Tedaj se Bog usmili.
(Zgrabi krepko z obéma rokama okove in jih razterga , plané k naj
bližuimu vojšaku } mu potegne meč iz rôke in urno odíde. Pričijoei
ostermijo in opanjeni za njo gledajo )
Dvanajsti nastop.
Prejšni brez Jovane.
Izabó
(po dolgim rnolčanju.)
Kaj? Kako? Se mi sanja? Kam je prišla?
Kak je razdjala te okove težke?
Verjela bi ne bila celim svetu,
če sama ne bi bila priča tega.
Vojsak
(na stráži.)
Kaj? Alj perute ima? Jo je burja
Prenesla dolj?
Izabó.
Je dolj?
Vojsak.
Po sredi bitve
688
Korači tje — Hitrejši od pogleda
Je njeni tek — Zdaj tukej je in tam —
Na enkrat vidim jo v različnik mestih
— Kardela loči — Vse beží pred njo;
Francozje se ustavljajo na novo!
Gorjé! Kaj vidim? Naše trume proč
Orožje mečejo ~ Bandero páde —
Izabó.
Nain zmago če iztergati gotovo?
Vojsak.
Naravnost proti kralju se poganja —
Pri njemu je — Iz gnječe ga je zlekla —
Fastolf je pal — Naš vojvoda je vjet !
Izabó.
Zadost ! Več nečem čuti ! Pojdi dolj !
Vojsak.
Vas bodo vjeli, béžite, kraljica!
Francozje se ozidju bližajo.
(Pride dolj.)
Izabó
(potegne mee.)
Braníte se, plasuni, zdaj!
Trinajsti nastop.
Lahir z vojšaki. O njegovim pristopu položé Britanci orožje na tla.
Laliir.
(se spoštljivo kraljici približa.)
Kraljica !
Podali so se vsi, opôr zastojn je —
Podverzite se voljno sodbj Božji!
— Poslúžite se mene. Zapovejte,
Kam Čete biti spremljeni?
Izabó.
Vse eno
Je za-me, le Doféna de ne srečam.
(Izabó izročí meč in sledí Lahiru z vojšaki.)
Igrališe se spremeni v bojno polje.
689
Stirnajsti nastop.
Zadni stan igraíiša je poln vojšakov z ražvitimi barideri. Pred
vojšaki stojita kralj iu vojvoda burgunski. Kuezama v naročju
sloní Jovana do smerti ranjena, brez znamenj življenja. Kneza
se nekoliko korakov naprej pomakneta. Sorelka priteče in se kralju
na persi pritisne.
Sorelka.
Oteti ste. — Vi živite. — Vas imam!
Kralj.
Otet ~ Za ceno tako siní otet!
(Pokaže na Jovano.)
Sorelka.
Moj Bog! Jovana! Umre!
Burgún.
Je sklenila!
Tak loči angel se, poglejte! Mirno
Ko dete v spanju tu leží brez bola,
Nebeški pokoj šije ji iz lic.
Per s díhanje j i ne dviguje več,
Pa v gorki roci še življenje Čutim.
Kralj.
Po njej je — Zbudila ne bo se zopet,
Vec gledala posvetniga ne bo.
V nebesih že je njeni duli oprosten,
Ne vidi naše žalosti, ne ksanja.
Sorelka.
Živí! Očí odpira!
Burgún
(zavzet :)
Alj iz groba
Nazaj se verne? Tudi smert premaga?
Na nóge stopa! Glej, stojí!
Jovana
(celo sama stoječ okolj sebe gleda.)
Kje sim?
Burgún.
Pri svojih si, pri ljudu svôm, Jovana!
Koíískijevj dela , 44
690
Kralj.
V naročju kralja in prijatlov svojih,
Jovana
(ga dolgo dreveno gleda.)
Jez nisim čara! nisim copernica,
Gotovo nisim!
Kralj.
Angelj ti si svet;
Le nam očí je tma debela krila.
Jovana
(se prijazno sinejee ozira,)
In sím resnično v sredi ljuda svôga?
Ne več pregnana, ne zaničevana?
Me ne rotite, gledate me milo?
— De, vse spoznaní, zdaj sleherno razločim !
To je moj kralj, to stavnice francozke!
Bandera svôga pa ne vidim — Kje je?
Brez tega jez ne smem, ne morení iti,
Zaúpano mi je od mojstra bilo,
Na trón njegov ga móram položiti,
In reči smem, nosila sim ga zvesto!
Kralj
(proč obernjen.)
Bandero dajte ji!
(Jovana prime podano bandero , ga kviško dvígne in ravna stojí. Ob-
nebje se sveti rožnate zarje.)
Jovana.
Alj vidite na zraku mavrico?
Odperle so nebesá vráta svete,
Divica dojde v družbi angelski,
V naročju siná večniga derží ,
In roke meni rah nasprot razpete.
Kaj je z menoj? Dviguje me oblak,
Jeklen oklep mi je peruta téčna;
Tje gor — tje gor — že zgine zemlje tlak —
Britkost je krátka, radost pak je večná!
(Jovana spustí bandero in mertva na-nj páde. Nekaj čaša vsi brez
gibanja živo ganjeni stojé. — Potem dá kralj rahlo znamenje, stavni-
earji bandera na Jovano položijo, de je vsa od njih pokrita.)
Igrališe se zagerne.
Strán.
Uvodivna ......... 3
Potažba 6
Slovenija čaru Ferdinandu (ob ve-
solcm dohodu v.Ljubljano 1844. 1.) 6
Groť Habsburskí 11
Orjaeka igrača 14
Pesem od verliga moža .... 16
Divji lovec 19
Zima 24
Legeuda • . 26
V jsrno páde , kdor jo drngemu
kopije 28
Boju na plavž 35
Raj zgubljen 41
Vojaška 45
Vodotop 47
Braveam novic 1845. 1. . . . . 51
Pesem o zvonu 53
Bor z drakonam ...... 63
Rokoviea 72
Vrednost žen 73
Kdo je mar? ........ 75
Poklep oslepí 77
Oda Bog 83
Novice bravcam 1847. 1. ... 86
Ne sodi 87
Začarana puška 91
Ibikovi žrjavi 99
Naprej, slovenskí jug ..... 104
Nemškutar 106
Viribus unitis ....... 107
Visoka pesem
Úvod
Oče nas
Ki si v nebesih ....
Pesvečeno bodi tvoje ime
Vlada tvoja pridi nam
Vlada tvoja zgôdi se .
Daj uam dnes potrebno vse
Odpusti krivde nam . -
Skusbi ne prepušaj nas .
Hudega odreši nas . . •
Tvoje vse na vekomaj
Izid
108
10S
110
111
113
114
116
117
119
121
122
123
Strán.
Rusko-Puškinovih petero
Ribič in zlata riba ..... 125
Kavkazki vjetnik 133
Mertva carevna in sedmero vitezov 152
BakČisarajski vodomet .... 169
Car Saltan in knez Gvidon . . . 188
Iliade
Pervi spev 222
Tretji spev 237
Peti spev 248
Dvauajsti spev ....... 269
Stiruajsti spev 280
Devetnajsti spev 292
Mazepa 302
Nekoliko Chamissovih
Slabá kupčija 333
Pravi brivic 335
Sodba Semjakova 337
Zvezdni vtrinki . 342
Strie Anzelmo 343
Pesem o ženskí zvestobi .... 354
San Vito 358
Ogovor verlega Britanca . . . 359
Jozua 359
Pravdni dan na Hvahinji . . . 360
Cezme 363
Pristojni kríž ....... 364
Bolje bo, de ne 365
Pravljica od Aleksandra .... 366
Bison pred Stampalinam .... 371
OporoŽni pogoj 372
Materna skala ....... 373
Dolina moritve 375
Pregnani kralj 382
Georgis 383
Izdana ljubezen 385
Kios 1. Pevec 385
2. Dva brata 387
3. Mučeniki 388
4. Oteti 389
o. Merliči 390
6. Kanares 391
Pregnanci. I. Vojnorovski . . . 393
II. Bestujev .... 398
Strán.
Sikulski deželni zbor 399
Kondulimo Sofija in njena otroka 401
Kralj Severa 403
Nevesta leonova 403
Berač in pes njegov ..... 405
Povračba 406
Star pevec . . 408
Hruška prerokovavna 410
Pogreznen grád 411
Nevihta 412
Prazna skusba 413
Tako teče svet 413
Poterpež 414
Pojmo 414
Troje sonc 415
Pomlad in jeseň 415
Uhlandovih nekaj
Zmage naznamba 416
Pevca urot 417
Kazen 419
Zlatarjeva bči 419
Zvesti tovars 421
Rožni venec *.....,. 421
Pomlad na pokopaliaču .... 423
Vitez Paris 423
Nezgoda 425
Perstan 426
Dijak 427
Rihard brez bojezni 429
Subi list 432
Rolan skitonos 433
Branivna srajca 438
Jelšni Skrat. Gothe 439
Pravlica od podkve 440
Strán.
Soljski učitelj 441
Ne velja ne ta, ne una .... 442
Mája peti dan. Manzoni . . . 443
Liicov divji gon. Kornerjeva . 445
Jugo-Evropejski glosár ali
slovenskí glasnik.
Zbirka raznib glos
Tu zakruli, tam zasiei . .
. 447
Hujši, znajte, škorpijona . •
. 447
Ki okrog po svetu lazi . .
. 448
Však med nami misii naše .
. . 449
Grešnik čuj ! Na koncu sveta
. 450
Pri kolovratih pod steno . .
. 451
Tibo lazim krogo hiše . .
. 452
Mi spoderkne čimba vsaka .
. 453
Polnocí je, strašná tmina
. 454
Pepelnicne tihe srede . . .
. 455
Pri pojedni so sedeli . . .
. 457
Nekdo upa poln in strasti .
. 458
Ko mi v glavi pusta prede .
. 460
Vse stvarí, orod, zverine
. 461
Zjutra dnes mi sine v glavo
. 462
Kar na kose je razdjano . .
. 404
Le preglejmo to deželo .
. 465
Čujte, čujte ! nová spaka
. 466
Neizmerna kot narava . .
. 467
Kdor natisa vredne ceni .
. 467
Citre v roki tiho hodim . .
. 468
Kisla se mi je sanjala . . •
. 469
Doveršivna
. 469
Mesinska nevesta . . .
. 472
Orleánska divica . . .
. 561
lEFe '13
Naznanilo.
Matíčne knjige imajo na prodaj:
v Ljubljani: Janez Giontini;
/Jurij Lercner ; Zeschko &
Till; Otok. Klerr.
v Celovcn: J. Leon; E.
Liegél ;
v Mariborn: Fr. Schubertj
V Trstu: F. H. Schimpf;
V Gorici: Karol Sohar;
v Celji,: Karol Sohar.
Družbinim knjigam pak je ta-le cena:
1. Zgódovina slovenskega národa velja .....
2. Vojvodstvo Kranjsko „ " . . . . .
3. Vojvodstvo Koroško ,,
4. Národní koíedar in letopis za 1867. 1. velja . .
5. Národní koledar in letopis za 1868. 1. velja . .
6. Stirje letni čaši veljaio 1
7. Rudninoslovje velja
8. Národní koledar, sporočilo in letopis za 1869. 1. velja
9. Olikani Slovenec velja . . . . .
10. Slovenskí Stajer I. snopic Velja .......
11. Letopis za 1869. I
12. Schóedler. Knjiga prírode. I. snopic". Fizika
13. Náuk o telovadbi I. dél s 50 podobami, veljá . .
14. Náuk o telovadbi II. del s 164 podôb, in VI. obrazci
15. Atlant. 1. snopiČ. Poluti, Evropa ,in Avstrija . .
16. V. Vodník. Pesni
17. Jovan Vesel-Koseski. Razrie dela z njegovo podobo
18i Atlant. 2. snopic. Azija, severná Amerika, južná
Amerika .
19. Slovenskí Stajer. III. snopic" '
20. Schóedler. Knjiga prírode. 2. snopic. Astrono-
mija in Kemija . . .... . .
21. Letopis za 1870. 1. z Dr. Lovro Tomanovo podobo
- ffld
60
kr
>>
40
>»
>7
34
>•
»
40
'>
?>
50
'»
1
>»
')
40
7>
>»
50
„
V>
40
)>
— JJ
50
11
— »>
80
))
— M
80
n
— »
40
)»
n
80
»»
1 1>
5
»>
— í»
60
n
1 »
50
>>
1 »>
5
»>
— »
40
J)
"
20
»
Opomba. Častiti družbeniki naj g. poverjenikom povrnejô stroske,
ki jih ti imajo s prejemanjem in razpošiljanjem družbinih
knjig.
: ■ ■
■ ■
\»'f\-
■
■
h'% I
H^H
